Katja Dolinar, Tina Glavič, Saša Zupane
PRIČETI ŽIVLJENJE S STATUSOM BEGUNCA V SLOVENIJ
UVOD
Pričujoči tekst je nastal na podlagi raziskav,
ki smo ju opravile študentke v okviru vaj iz
antropologije migracij na oddelku za etnologijo
in kulturno antropologijo filozofske fakultete v
Ljubljani. Prva (Glavič et al. 2004) je pregled
integracijske politike v Sloveniji in nekakšen
poskus sinteze zakonskih določil, ki zadevajo
smernice in cilje integracijske politike ter oblike
in obseg pomoči vladnih institucij in nevladnih
organizacij osebam s statusom begunca. Begu-
nec je oseba, ki ji je v Sloveniji priznan status
azila po ženevski konvenciji ali azil iz humani-
tarnih razlogov ter uživa pravice, ki so povezane
s tem statusom.
Druga raziskava (Dolinar et al. 2004), ki je
ponudila temeljna izhodišča za pričujoči članek,
zajema izkušnje beguncev med bivanjem v Slove-
niji. Poudarek je na izkušnjah urejanja njihovega
življenja po pridobitvi statusa begunca.
Integracijska politika ali politika vključevanja
priseljencev v večinsko družbo je del imigracij-
ske politike. Britanska antropologinja Barbara
Harell-Bond je integracijo označila kot »situaci-
jo, v kateri lahko država sprejema in begunska
skupnost sobivata in si delita ista sredstva in vire,
tako ekonomske kot tudi družbene, pri čemer se
v državi sprejema ne pojavljajo večji konflikti od
tistih, ki so že navzoči« (Harell-Bond v Stubbs
1996:35).
Cilj integracijske politike je torej zagotav-
ljanje enakih socialnih, ekonomskih in civilnih
pravic, kar pa v Sloveniji še vedno ni celostno
in sistemsko urejeno. Vzroki za to so zlasti iz-
razito centralistično usmerjena azilska politika,
pomanjkanje konstruktivnega dialoga in sodelo-
vanja med pristojnimi državnimi resorji, med
vladnim in nevladnim sektorjem, potem nesime-
tričnost med izvajanjem integracijske pomoči na
državni in lokalni ravni in nezadostna finančna
pomoč pri izvajanju integracijskih programov.
Dodatna ovira so tudi nenehne spremembe na
področju imigracijske in integracijske politike
(gl. Glavič et al. 2004). Uredba o pravicah in
dolžnostih beguncev, ki je bila sprejeta aprila
2004, ureja predvsem strukturni vidik integraci-
je. Ta obsega institucionalno ureditev integracije
in financiranje integracijskih programov, dostop
do trga delovne sile in boj proti diskriminaciji
na trgu delovne sile, poleg tega pa še dodatno
poklicno usposabljanje, priznavanje izobrazbe
oziroma poklicnih kvalifikacij, izobraževanje,
nastanitev in podporo države in lokalnih ob-
lasti pri namestitvi in socialno in zdravstveno
varstvo (gl. EGRE 2002). Uredba iz leta 2004
prinaša v primerjavi s prejšnjo uredbo (iz leta
1996) o uresničevanju pravic tujcev, ki jim je bil
priznan status begunca, nekatere novosti, kot sta
osebni integracijski načrt, ki se pripravi v skladu
s potrebami, znanji in možnostmi posameznega
begunca, in začasno denarno pomoč v prvih
šestih mesecih od pridobitve statusa begunca
(gl. Uredba ... 2004). To begunce postavlja v
nekoliko boljši položaj, vendar se kljub temu
soočajo s številnimi problemi na področju nasta-
nitve, pridobivanja dokumentov, zaposlovanja,
izobraževanja, jezikovnih tečajev slovenščine
in zdravstva.
Temelj pričujočega članka so polstrukturirani
intervjuji, ki so jih s šestindvajsetimi begunci (šti-
rimi družinami in sedmimi posamezniki) opra-
vile avtorice druge omenjene raziskave. Med
sogovorniki je bilo sedemnajst moških in devet
žensk. Otrok do štirinajstega leta je bilo sedem,
mladih med petnajstim in štiriindvajsetim letom
pa pet. Odraslih med petindvajsetim in štiriintri-
desetim letom je bilo pet, med petintridesetim
303
KATJA DOLINAR, TINA GLAVIČ, SAŠA ZUPANC
in petdesetim letom osem, en begunec pa je bil
star več kot petdeset let. Devet sogovornikov je
iz nekdanje Sovjetske zveze, dvanajst iz nekda-
nje Jugoslavije, trije z Bližnjega vzhoda in dva
iz Afrike. Imena sogovornikov so spremenjena.
Zaradi narave obravnavane tematike bi lahko
bili sogovorniki z razkritjem svojih osebnih po-
datkov širši javnosti ogroženi.
Naš glavni namen je torej predstaviti nekatere
ključne probleme, s katerimi se srečujejo begun-
ci, potem ko so že pridobili begunski status po
zakonu o azilu. Z željo, da predstavimo izkušnje
in stališča beguncev od trenutka, ko so pridobili
status begunca, smo postavile njihove pripovedi
v ospredje, medtem ko strokovna literatura,
mnenja predstavnikov nevladnih organizacij
in pravno-formalna določila rabijo za dodatno
ponazoritev njihovih trditev in mnenj. Intervjuji
z begunci nastali v času, ko nova uredba o pra-
vicah in dolžnostih še ni bila uradno sprejeta.
Kljub temu ob intervjujih navajamo bistvena
določila nove uredbe, da predstavimo trenutno
pravno ureditev integracije pri nas.
NASTANITEV IN PRIDOBIVANIE
DOKUMENTOV
Otrokoma je bilo težko. Nista razumela. Sta
rekla: »Mama, zakaj smo tu? Zakaj ne živimo
kot drugi otroci?« Kaj naj jima rečem? Zato je
bilo tako dobro, ko smo se preselili v stanova-
nje. Imaš svoj dom. (Alina, april 2004.)
Lastno bivališče je za vsakogar življenjskega
pomena. Za osebe s statusom begunca, ki so
bili prisiljeni zapustiti dom in se podati na pot
v neznano, pa je ureditev novega doma v tujem
okolju še toliko pomembnejša. »Ne nazadnje je
treba skupno fizično bivanje ljudi v stanovanju
ali v določenem miljeju, kjer prebivajo, tesno
povezati tudi s procesi socializacije in s procesi
prenašanja in prevzemanja kulturnih elementov
določenega okolja« (Studen 1995: 8, 9).
Problem pridobitve stanovanja kot ključne
sestavine življenja družine ali posameznika
in kot temeljnega pogoja pri vključevanju v
družbo zaznavajo tudi zaposleni v nevladnih
organizacijah:
Oni ves čas pričakujejo, kdaj bodo dobili
status, in ko dobijo pozitiven odgovor, je še
huje. Padejo v neko jamo, ne morejo si najti
stanovanja, v Sloveniji je takoj ksenofobija
prisotna, to si nimamo kaj prikrivati. Ne do-
bijo zaposlitve in se vrtijo v začaranem krogu.
Nimajo osnovnih sredstev za preživljanje.
[...] In potem so tudi begunci nezadovoljni,
ker si mislijo: dobimo status, zdaj pa je vsega
konec. (Predstavnica Slovenske filantropije in
učiteljica na jezikovnem centru Palatin Nina
Bradic, 19. 4. 2004.)
Prosilci za azil se morajo ob pridobitvi sta-
tusa begunca izseliti iz azilnega doma. Iskanje
stanovanja lahko za begunce traja tudi po več
mesecev. Eden izmed problemov, s katerim se
pri tem soočajo, je, da najemodajalci ne želijo
oddati stanovanja tujcem.
Ja, je bil problem. Veliko ljudi noče vzeti
družin z otroki, na primer, ali pa vzeti tujcev,
na primer. Tudi je bil problem zame takrat,
ker nisem znala govoriti slovensko, sedaj kar
znam govoriti slovensko, takrat na začetku
ne. In potem so slišali, da sem tujka in konec.
(Alina, april 2004.)
Poleg tega, da jim skoraj nihče ne želeli oddati
stanovanja, je problem tudi finančno breme na-
stanitve. Glede sredstev za plačevanje najemnine
so begunci, dokler nimajo lastnih prihodkov,
povsem odvisni od denarne pomoči ministrstva
za notranje zadeve. Na podlagi prejšnje ureditve
je bila višina denarnega nadomestila za nastani-
tev odvisna od povprečne neprofitne najemnine
(Uredba ... 1996). V letu 2001 je znašala med
17.300 in 28.400 tolarjev (Nacionalni stano-
vanjski program 2000). Z novo uredbo je višina
denarnega nadomestila odvisna od števila dru-
žinskih članov in jo določijo v skladu z ustreznim
odstotkom osnovnega minimalnega dohodka
za največ tri leta od dneva pridobitve statusa
begunca (Uredba ... 2004). Avgusta 2004 je za-
jamčeni osebni dohodek znašal 54.385 tolarjev
(Dogovor ... 2004). Denarna pomoč le stežka
zadostuje za kritje visokih najemnin in ostalih
stanovanjskih stroškov, zato so mnogi izrazili
željo, da bi imeli možnost priti do neprofitnih
stanovanj, kar pa jim je kot tujcem s stalnim
prebivališčem onemogočeno.
Iz pripovedi sogovornikov je razvidno, da
se zaradi težav pri iskanju stanovanj številni
oprejo na neformalno socialno mrežo. Pomen
304
PRIČETI ŽIVLJENJE S STATUSOM BEGUNCA V SLOVENIJI
teh poudarjajo tudi nekatere NVO, ki beguncem
pomagajo pri iskanju stanovanja. Tako so infor-
matorji iz nekdanjih republik Jugoslavije lažje
našli stanovanje prek sorodnikov in prijateljev,
skoraj vsi pa so poudarili, da bi brez prijateljev,
ki so jih spoznali v Sloveniji, veliko dlje iskali
stanovanje:
To so bili problemi. Težko dobiš stanovanje v
Ljubljani. Mislim, za slovenske ljudi je lahko.
Jaz rabim naslov, moram biti prijavljen. Zato
so prijatelji pomagali, so na internetu gledali.
[...] Naslov stalnega prebivališča so mi najprej
dali prijatelji, da sem lahko naprej urejal vse
papirje. (Jul, maj 2004.)
Nastanitev je eno izmed ključnih področji in-
tegracije beguncev. S tem problemom se soočijo
takoj, ko pridobijo status begunca in si začnejo
urejati samostojnejše življenje. To področje je
povezano tudi s pravico do zaposlitve in soci-
alnega varstva, zato neurejenost stanovanjske
problematike pelje v začaran krog:
Najprej smo morali dobiti stanovanje in pred
tem nismo mogli do potnih listov. Bilo je na-
porno, da je odločba, debel pok listov, tisto,
s čimer ljudem dokazuješ svojo identiteto.
Ljudje tega tudi niso poznali. Potem smo
lahko šele zaprosili za potne Hste, mesec in
pol po odločbi, in je trajalo dva, tri tedne,
da smo jih dobili. In sedaj, ko jih imamo,
lahko šele vlagamo za vse ostalo - delovno
dovoljenje, socialno pomoč, otroški dodatek
itd. In traja, da pridobiš vse te dokumente.
(Tara, april 2004.)
Podobno je doživela Alina:
Brez stalnega prebivališča nimam potnega
lista in ne morem dokazati, da zares tu
stanujem. Sedaj, ko imam potni list, lahko
grem kam in dokažem, da sem Alina in da
imam vizo, dovoljenje za prebivanje. (Alina,
april 2004.)
Potni list, na katerega je treba čakati tudi do
tri tedne in je drugačen od tistega, ki ga imamo
slovenski državljani, begunce neredko postavi v
neprijeten položaj, saj uradno osebje ni seznanje-
no s tem identifikacijskim dokumentom:
Imam velik potni list. Samo to nosim s seboj.
Bolje bi bilo, če bi imel osebno izkaznico.
Veliko je. Desetkrat vprašal. [Odgovor je bil:]
»Vi ne dobite osebne izkaznice.« (Hakan,
maj 2004.)
SOCIALNA POMOČ
Od trenutka, ko smo dobili odločbo, pa do
trenutka, ko imaš urejene vse dokumente,
imaš plačano le stanovanje in stvari za šolo
za otroke, drugače pa nič. Ta vmesni čas je va-
kuum, ko nimaš nič za vsakodnevne stroške.
To je res vakuum. (AUna, april 2004.)
Po prejšnji uredbi o uresničevanju pravic
tujcev, ki jim je bil priznan status begunca, iz
leta 1996 je bil eden največjih problemov ta, da
begunci zaradi dolgotrajnih postopkov pridobi-
vanja dokumentov niso mogli uveljavljati pravice
do socialne pomoči kar nekaj mesecev. Bistvena
novost, ki jo prinaša nova uredba, je začasna
denarna pomoč, ki je namenjena beguncem
v prvih šestih mesecih po pridobitvi statusa.
Begunci so do tovrstne pomoči upravičeni, če
so v Slovenji brez vsakršnih dohodkov in pre-
moženja. Višina začasne denarne pomoči pa se
določi v višini minimalnega dohodka (Uredba
... 2004). Kljub temu so begunci v tem obdobju
v precej nezavidljivem položaju, saj so postopki
urejanja dokumentov dolgotrajni. Dokler pa si le
teh ne priskrbijo, se ne morejo prijaviti na zavod
za zaposlovanje in center za socialno delo.
Denarno pomoč beguncem dajejo tudi ne-
katere NVO, kar je včasih ponižujoča izkušnja.
Alina je dobila občutek, da prosjači, zato ji je
postalo nerodno trkati na vrata in prositi za po-
moč. Vendar je bila to edina rešitev, saj lastnega
dohodka še ni imela:
Zares bi rada začela delati. Rada bi se osamo-
svojila. Povsod spraševati in prositi za denar
in same prošnje, to je zame že mučno. Beseda
»prošnja« je zame že pravo mučenje. (Alina,
april 2004.)
305
KATJA DOLINAR, TINA GLAVIČ, SAŠA ZUPANC
INFORMIRANJE IN SOOČANJE
Z URADNIKI
Dolgotrajen proces pridobivanja potrebnih do-
kumentov, ki po navadi traja več mesecev, in
obiske uradov so mnogi sogovorniki označili
kot neprijetno izkušnjo, ker uradne osebe ne po-
znajo dokumentov, ki jih dobijo osebe s statusom
begunca. Tako se je Jul vprašal:
Zakaj nimajo informacij o nas? Moraš vse
povedat, ves čas moraš razlagat. [...] Papirji
za bivanje, potrdila, za službo, naslov. Zdaj
imam vse urejeno, ampak res traja. Nekatere
moraš čakati dva meseca, za delo. Veliko časa
samo za papirje. (Jul, maj 2004.)
Nekateri sogovorniki, ki imajo status begun-
ca že nekaj let, so se zlasti na začetku urejanja
dokumentov soočili z velikim pomanjkanjem
informacij. Nekatere družine so se na primer
pritožile, da niso bile obveščene o možnosti
otroškega dodatka. O tej pravici so izvedele
po naključju. Tisti, ki imajo stike z nevladnimi
organizacijami, iščejo informacije tudi pri njih.
Sploh na začetku, ko jim je priznan status,
so vsi begunci zelo zmedeni. Nobeden jim ne
ve natančno povedati, kaj se bo zdaj z njimi
dogajalo, kam bodo šH. In tukaj lahko zelo
veliko naredi ta prostovoljna mreža ljudi. Če
so ti dobro seznanjeni s tem, kaj se dogaja in
kako stvari potekajo, lahko na ta način veliko
pripomorejo, da so tudi begunci bolj samo-
zavestni« (Predstavnica Fundacije Gea 2000
Vanja Dina Dobovičnik, 21.4. 2004.)
Na uradih so imeH begunci različne izkušnje
z uslužbenci. Za nekatere je bil problem jezik.
Uradniki večinoma uporabljajo slovenščino, ki
je po besedah informatorjev mnogi na začetku
ne razumejo.
Sedaj kar govorim svojo slovenščino, ker jo
tako in tako rabim in moram vaditi. Vprašam
včasih tudi še na primer v angleščini, oni pa
mi odgovorijo v slovenščini. In jaz jih razu-
mem. [...] Pri nas ni bilo nobenih problemov
pri pridobivanju dokumentov. Sem pa slišala
za veliko ljudi, da so imeli probleme pri prido-
bivanju dokumentov in z jezikom na raznih
uradih. (Alina, april 2004.)
ZAPOSLOVANJE
Zaposlitev vsakomur zagotavlja stalni prihodek
in s tem povezani socialno varnost in ekonomsko
neodvisnost. Zaposlitev je za osebe s statusom
begunca pomembna tudi zaradi stika z ljudmi,
socialne integracije in priložnosti za morebitne
pozitivne spremembe v življenju.
Imam diplomo, svoj poklic, vse. [...] Rada bi
to uporabila, da bi imela svojo plačo, svojo
službo, da bi imela neko prihodnost. (Alina,
april 2004.)
Osebe s statusom begunca dobijo osebno
delovno dovoljenje za nedoločen čas in se lahko
vključijo v trg dela pod enakimi pogoji kot ostali
državljani Slovenije. Kljub temu je vprašanje,
kako priti do zaposlitve, osrednje. Ena izmed
ključnih težav, s katero se soočajo begunci pri
iskanju zaposlitve, je tesno povezana z (ne)zna-
njem jezika. Tekoče govorno in pisno znanje
slovenskega jezika je namreč neuradni pogoj za
večino delovnih mest.
Zato je zelo pomembno, da se dobro naučimo
jezika. Potem imamo izpit in če ga opraviš,
dobiš diplomo in tako lahko dobiš tudi držav-
ljanstvo. In seveda tudi tako je dobro znati
jezik, za službo in tako. (Alina, april 2004.)
Zaradi specifičnih okoliščin, ki so begunce
prisilile v beg iz matične države, pogosto nimajo
ustreznih dokazil in dokumentov, ki bi potrjevali
njihovo stopnjo izobrazbe. Postopki nostrifi-
kacije spričeval in diplom lahko trajajo leta.
Beguncem brez dohodkov in drugih prejemkov
stroške nostrifikacije krije ministrstvo (Uredba
... 2004). Tara je svoje izkušnje z nostrifikacijo
diplome opisala takole:
Za mojo diplomo je trajalo skoraj eno leto.
Za nostrifikacijo ne potrebuješ samo ocene
in predmete, ampak tudi število ur. Mož je
imel tiste ure, jaz pa nisem imela. Probala
sem prek prijateljev, ki smo skupaj študirali,
da sem končno dobila spisek z urami. (Tara,
april 2004.)
Pri iskanju zaposlitve begunci pogosto nale-
tijo na posredno ali neposredno diskriminacijo
na trgu delovne sile. Eden izmed vzrokov za to
306
PRIČETI ŽIVLJENJE S STATUSOM BEGUNCA V SLOVENIJI
je tudi ta, da delodajalci ne poznajo begunske
problematike. Pisanje prošenj se lahko vleče
v nedogled, zaradi negotovega ekonomskega
položaja pa so begunci pripravljeni poprijeti za
kakršno koli delo:
Veste koliko sem jih jaz napisala?! Samo
sedemnajst odgovorov sem dobila. Od več
kot 150 prošenj. Zdaj me vprašajo, če spre-
jemam vsako delo. Sprejemam. Pa nič. Pa
ne, da sem obupala. Samo ne vem, kam bi še
pisala. (Tita, maj 2004.)
Zaradi težav, s katerimi se srečujejo begunci
pri vstopu na trg delovne sile, so trije sogovorniki
razkrili svoj položaj tudi v medijih, sicer pa se je
po mnenju predstavnice NVO večina tistih, ki
so našli zaposlitev, pri iskanju oprla na prijatelje
in znance:
Ne poznam primerov, da bi zaposlitev dobili
po čisto uradni poti, pri neznani firmi. Več-
inoma to poteka preko prijateljev, ljudi, ki jih
spoznajo v času postopka, tudi prek rojakov.
[...] Zavod za zaposlovanje je tukaj čisto bos.
(Vanja Dina Dobovičnik, 21. 4. 2004.)
Da so prijatelji tisti, na katere se lahko zane-
seš v trenutkih brezupa, poudarja tudi Jul:
Prijatelji mi pomagajo preživeti. Tudi delam,
ampak to ni delo delo. Da dobim tri ure dela
na teden, ni nič. (Jul, maj 2004.)
Na poti do zaposlitve in s tem samostojnega
življenja begunci naletijo na številne ovire. Za-
radi težav, ki beguncem omejujejo dostop na trg
delovne sile, so se prisiljeni oprijeti tudi dela na
črno, o katerem so govorili z rahlo zadržanostjo.
Nujnost preživetja s pomočjo različnih strategij
se zavedajo tudi predstavniki NVO:
Bili so problemi, ko je kdo hodil na slovenski
jezik, in potem je moral plačati stanovanje in
ga potem nekaj časa ni bilo na slovenskem
jeziku, ker je pač tisti čas delal. Vse skupaj
ne gre. (Predstavnik Slovenske filantropije
Franci Zlatar, 21. 4. 2004).
IZOBRAŽEVANIH
Izobraževanje je pomemben dejavnik v procesu
družbeno-kulturne integracije, hkrati pa je eno
tistih področij, ki spodbuja osebnostni razvoj,
krepi socialne stike ter omogoča boljše možnosti
pri vstopu posameznika na trg delovne sile.
Obiskovanje osnovne šole je v Sloveniji obvez-
no za vse otroke ne glede na njihov pravni status.
To določa tako Uredba o pravicah in dolžnostih
beguncev v RS (2004) kot Zakon o osnovni šoli
(2005). Šolski sistem ima pri procesu integraci-
je begunskih otrok zelo pomembno vlogo (gl.
Bešter 2003). Otroci so prek šolanja vključeni
v življenje večinske družbe, še preden pridobijo
status begunca. Tako so prvi, ki se spoprimejo s
predsodki družbe, in prvi, ki se vanjo vključijo.
Težave je omenil srednješolec Georg, ki je na-
letel na nestrpnost nekaterih sošolcev. Narobe
pa ima osnovnošolka Vanesa po besedah njene
mame dobre izkušnje:
Zelo dobro se razume z učiteljico. In le prvi
mesec ni bila še preveč navdušena, potem
pa je začela govoriti slovensko in sedaj ji gre
zares dobro. [...] Sošolci nimajo problemov s
tem, če je ona tujka. Absolutno so jo sprejeli.
Hvala bogu, ker sem se na začetku bala, kako
se bo počutila v šoli, kako bodo ravnali z njo.
In sem jo zato vedno spraševala, če je v šoli
vse v redu. Potem mi je enkrat rekla: Ampak,
mama, zakaj me vedno sprašuješ, kako je v
šoli s sošolci? Nimam problemov z njimi, oni
so moji prijatelji. (Alina, april 2004.)
Poleg tega da otroci v šoli pridobivajo nova
znanja, tam vsak dan prihajajo v stik z vrstniki,
se z njimi spoprijateljijo in se na ta način lažje
vključijo v večinsko družbo kot odrasli:
Pogosto po šoli nekam grejo, ali v kino, ali
kolesarit, rolat. Se pogovarjajo po telefonu
kar naprej. (Tara, april 2004.)
Čeprav je šolanje brezplačno, je za starše fi-
nančno breme. Velik strošek so zlasti učbeniki in
ekskurzije. Na tem področju jim je priskočila na
pomoč ena od nevladnih organizacij, pomagajo
pa si tudi s šolskimi skladi.
Tudi učbenike ima zastonj, od šole, že od za-
četka septembra. (Alina, april 2004.)
307
KATJA DOLINAR, TINA GLAVIČ, SAŠA ZUPANC
UČENJE SLOVENSKEGA JEZIKA
Znanje jezika je osnova za integracijo posamez-
nika v družbo, saj je sicer človek izključen iz
družbenega življenja. Težave ima pri vsakdanji
komunikaciji, še zlasti pri iskanju zaposlitve
(Verlič Christensen 2002: 118).
Otroci, ki so vključeni v šolski sistem, nimajo
pravice do brezplačnega tečaja slovenščine. Če
so dovolj zgodaj vključeni v osnovno šolo, učenje
slovenščine ni poseben problem. Zgodi se celo,
da želijo govoriti slovensko tudi doma s svojimi
družinskimi člani. Na ta način otroci v družin-
skem okolju delujejo kot most med maternim in
slovenskim jezikom:
Mlajša govori slovensko, ampak ona nama
noče prevajati, razume pa vse. Ona ne razu-
me točno razlike med našim in slovenskim
jezikom. Če jo na primer vprašam, kaj je
»steklenica«, mi ne pove besede v našem
jeziku, temveč gre iskat steklenico in mi jo
pokaže. (Alina, april 2004.)
Zaradi želje po identifikaciji z vrstniki Ika tudi
v družinskem krogu uporablja slovenski jezik.
Hčerka Ika ima zdaj ta problem, da noče go-
voriti v svojem jeziku. Dobila je tisti odpor.
Tudi doma odgovarja samo v slovenskem
jeziku. Noče izstopati in jo je sram v šoli,
če pove kakšno besedo z naglasom našega
jezika. (Tara, april 2004.)
Problemi nastajajo, ko je kdo vključen že v
višji razred osnovne šole oziroma v srednjo šolo.
Srednješolcu Georgu učitelji pri večini pred-
metov sicer tolerirajo slovnične napake, pove
njegova mama, pri slovenščini pa naj bi bilo to
neizvedljivo.
Odrasli, ki se ne morejo več vključiti v šolski
sistem, so upravičeni do brezplačnega tečaja
slovenščine, ki se ga lahko udeležijo na jezikovni
šoli Palatin, dodatno učno pomoč pri učenju
slovenščine daje tudi Slovenska filantropija.
Tečaj slovenskega jezika, ki obsega skupaj 300
ur (štirikrat po štiri ure na teden), je za begunce
obvezen in se izvaja v obdobju šestih mesecev od
dneva pridobitve statusa begunca. Ko sta Tara
in njen mož prišla v Slovenijo, organiziranega
tečaja še ni bilo, zato sta se slovenskega jezika
naučila sama.
Že od samega začetka sem mnenja, da če
živiš v državi in imaš namen tukaj ostati,
moraš znati ta jezik. Sami smo se učili, nis-
mo šH na tečaj, sama prek učbenikov [...]. V
roku enega leta smo se naučili jezika. Takrat
nismo imeli možnosti jezikovnega tečaja.
Takrat so slovenski jezik učili le prostovoljci
in prostovoljke na Slovenski filantropiji. Rada
bi šla na tečaj, da bi bolj pravilno govorila in
izboljšala svojo slovenščino. A pravijo, da če
sem že naredila izpit slovenskega jezika, da
mi ne pripada. (Tara, april 2004.)
Sogovorniki so s tečajem zadovoljni, obenem
pa poudarjajo tudi njegov pomen. Posameznik,
ki govori in razume jezik družbe, v kateri se znaj-
de, ima prav gotovo boljše možnosti za uspešno
integracijo, tudi zato, ker jezikovne spretnosti
močno olajšajo urejanje pravnih zadev na raz-
ličnih uradih.
Ja, definitivno je tečaj moj glavni vir znanja
slovenščine. Potem ko sem začela hoditi na
tečaj, sem tudi začela govoriti. Prej sem govo-
rila le angleško. (Alina, april 2004.)
Nekateri begunci poudarjajo, da se sloven-
ščine lažje naučijo tisti, ki so prišli iz slovansko
govorečih držav in predlagajo, da bi bil za ostale
tečaj obsežnejši. Podobno meni tudi Nina Bra-
dic, ki ima dolgoletne izkušnje s poučevanjem
slovenskega jezika:
Ker oni mene ne morejo dojeti, če naredim
dvesto besed na teden. Kdaj se jih bodo pa
naučili? In potem samo šibam dalje. Oni
so potem čisto zmešani od te snovi« (Nina
Bradic, 19. 4. 2004).
ZDRAVSTVO
Begunci so bili v času bega iz matične države
izpostavljeni različnim stresnim situacijam. Ob
pridobitvi statusa, ko postanejo upravičeni do
osnovnega zdravstvenega zavarovanja, je tako
njihovo zdravstveno stanje posledica negotove-
ga preteklega obdobja. Tudi če so sogovorniki
omenjali zdravstvene probleme in težave na po-
dročju duševnega zdravja, ni nujno, da so zaradi
tega vselej iskali pomoč zdravnikov ali drugih
strokovnjakov:
308
PRIČETI ŽIVLJENJE S STATUSOM BEGUNCA V SLOVENIJI
V celem življenju sem rabil enkrat zdravnika.
Ne spim, sanjam samo o duhu, o duši. Vojna.
Ne ješ hrano, puške, bombe. Grozno. (Jul,
maj 2004.)
Tisti, ki so se morali izseliti iz matične drža-
ve, so podvrženi velikim pritiskom, tako zaradi
razmer v domači državi kot tudi zaradi prihoda
v popolnoma novo okolje. Največkrat se ta stres
po prihodu v nov kraj kaže kot izolacija, brezup
in občutek negotovosti. Pogosto so soočeni ne
le s spremembo jezika in kulture, ampak tudi
s sovražnostjo in brezbrižnostjo večinske po-
pulacije (Helman 1996: 309).
Vprašanje zdravja beguncev zajema tudi
pravni vidik oziroma pravico do zdravstvenega
zavarovanja. Begunci so upravičeni do zdrav-
stvenega varstva v skladu s predpisi, ki urejajo
zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje
(Uredba... 2004). Vendar zakon o zdravstvenem
zavarovanju in zdravstvenem varstvu ni v skladu
z ženevsko konvencijo. Pogoji na področju zdrav-
stva za begunce namreč niso izenačeni s pogoji,
ki jih imajo drugi tujci z dovoljenjem za stalno
bivanje v Sloveniji. V praksi se to kaže tako, da
imajo begunci namesto zdravstvene izkaznice
potrdilo, ki dokazuje, da je plačnik njihovega
zdravstvenega zavarovanja ministrstvo za notra-
nje zadeve (Glavič et al. 2004: 18). Glavni pro-
blem za begunce, ki obiščejo zdravstveni dom,
je po njihovih besedah ta, da zdravstveni delavci
ne poznajo begunskega statusa in pripadajočih
pravic. To kažejo interakcije med zdravstvenimi
delavci in begunci, ko ti pridejo v zdravstveni
dom. Največkrat se pokaže, da osebje zdrav-
stvenega doma ne pozna potrdila ministrstva za
notranje zadeve, ki ga imajo begunci.
Bistvena težava v zdravstvu je to, da nimamo
enakih pravic kot ostali prebivalci Slovenije.
S statusom begunca bi morali pridobiti tudi
te pravice. Radi bi dobili zdravstvene kartice,
ki so bolj praktične oziroma se jih sestre ne
ustrašijo že od daleč, tako kot se zdaj potrdila
[...]. Zdravstveni uslužbenci tega potrdila več-
inoma ne poznajo in telefonirajo na socialno
službo in preverijo. Glasno sprašujejo druge,
če kaj vedo o tem, tako da nam je pogosto
nerodno, ker vsi v čakalnici to slišijo. (Selena,
maj 2004.)
Zgodilo se je tudi, da sta zdravnik in medicin-
ska sestra spraševala ostale paciente v čakalnici,
ali kaj vedo o osebah s statusom begunca. Na ta
način sta spravila v zadrego pacienta, ki je bil
deležen vprašanj o svojem zdravju vpričo vseh
v čakalnici:
Enkrat grem na Vič v dom k zdravniku.
Zdravnik pride ven. Rečem, ne morem pred
ljudmi. Gre medicinska sestra, imam papirje
od urada za tri mesece zavarovanje. Tam
sedi petdeset ljudi. [Zdravnik vpraša:] Kaj je
narobe s tabo? Rečem: gremo noter, mene
boli, ne morem tukaj. Ne, reče, kako govoriš?
Do you speak English? Ne, rečem, razumem
slovensko. Gremo noter, rečem trikrat. Če me
kaj boli, nočem pred drugimi o tem govoriti.
Zdravnik je samo govoril, me ni spustil noter.
(Jul, april 2004).
Nekateri informatorji so povedali, da so zara-
di nepoznavanja njihovih papirjev dolgo čakali
v čakalnici in se prerekali, da so sploh smeli k
zdravniku. Imeli so tudi izkušnjo, da so jih po-
slali v Azilni dom, ki sploh nima zdravnika, ali
pa so zaradi istega problema morali priti tudi
do po trikrat.
Enkrat sem bil bolan. Zob me je bolel. Sem
šel v Šiško v bolnišnico. In tam je bilo grozno.
Nimajo informacij o naših papirjih. Vprašam,
če lahko dobim doktorja. Gleda papirje in
pravi, da na te papirje ne more. Da moram v
Azilni dom. (Hakan, maj 2004.)
Drugi veliki problem, s katerim so se morali
soočiti naši sogovorniki, je jezikovna pregrada.
Z zdravniki so se največkrat pogovarjali po
angleško ali srbsko oz. hrvaško, ker je bilo
njihovo znanje slovenščine na začetku še dokaj
omejeno.
Posledica nenavadnih dokumentov, omeje-
nega osnovnega zdravstvenega zavarovanja in
slabe jezikovne komunikacije je ta, da ne gredo
k zdravniku, če to ni zares neizbežno. Zaradi
nepoznavanja pravic beguncev se podobni pro-
blemi (nedostopnost zdravil) pojavijo tudi v
nekaterih lekarnah.
309
KATJA DOLINAR, TINA GLAVIČ, SAŠA ZUPANC
SKLEPNE MISLI
Večkrat lačen zaspim. Ampak tiho. (Jul, maj
2004.)
Svet v katerem danes vsi živimo, je plavajoč
teritorij, na katerem se krhki posamezniki
soočajo s porazno stvarnostjo. (Maffesoli v
Bauman 2002: 263.)
V našem primeru so »krhki posamezniki«
begunci, ki so morali zapustiti svoje domove.
V Sloveniji naletijo na toge birokratske postop-
ke pri pridobivanju potrebnih dokumentov,
neinformiranost uradnikov in zdravstvenih
delavcev o njihovem statusu in navsezadnje s
ksenofobičnimi odzivi. Tako so pravna določila
bolj črka na papirju; ni natančno opredeljeno,
kdo in na kakšen način jih bo realiziral, ali pa
tisti, ki bi jih morali realizirati, ne prepoznajo
svoje odgovornosti.
Pri izhodu iz začaranega kroga, ki se prične
z iskanjem stanovanja, prijavo bivanja, iskanjem
službe in preseganjem jezikovnih pregrad, so
nekateri begunci svoje probleme predstavili v
medijih, mnogi pa se pri urejanju življenja v
Sloveniji opirajo na svoje socialne mreže, če jih
seveda imajo.
Več ljudi, kot pozna begunec in mu lahko po-
magajo, lažje mu je. Tisti, ki nima socialnih
mrež, je povsem odvisen od institucij. (Vanja
Dina Dobovičnik, 21. 4. 2004.)
Mehčanje družbenih ločnic med priseljenci in
večinsko družbo je temelj uspešne integracijske
politike, saj bi moralo biti »vključevanje imigran-
tov v 'novo družbo' praksa, ki ne zadeva zgolj
skupin imigrantov, temveč gre za skupni druž-
beni projekt, v katerem vse strani pridobivajo«
(Zavratnik Zimic 2003: 1147).
Pri integraciji, ki je dvosmeren proces, igra
pomembno vlogo civilna družba, zlasti nevladne
organizacije, verske skupnosti, kulturna društva
in mediji. Mediji lahko veliko pripomorejo k
ozaveščanju prebivalstva o življenju beguncev
in njihovem vključevanju v novo okolje. Po drugi
strani pa je treba tudi samim priseljencem za-
gotoviti ustrezne informacije o družbi sprejema
in njeni kulturi.
310
PRIČETI ŽIVLJENJE S STATUSOM BEGUNCA V SLOVENIJI
LITERATURA
Bauman, Zygmunt (2002), Tekoča moderna. Ljubljana: Založba /*cf..
Bešter, Romana (2002), Politike vključevanja priseljencev v večinsko družbo. V: Pajnik, Mojca,
Zavratnik Zimic, Simona (ur.), Migracije - globalizacija - Evropska unija. Ljubljana: Mirovni
inštitut (83-123).
Dogovor o politiki plač v zasebnem sektorju v obdobju 2004-2005 (2004). Uradni list RS, št.
55/2004.
Dolinar, Katja, Korun, Maja, Lazar, Tina, Medle, Bojana, Šribar Juvančič, Luna (2004), »Zakaj
nimajo ljudje informacij o nas? Moraš vse povedat, ves čas moraš razlagat.«: Integracija - Primeri
izkušenj beguncev v Sloveniji. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno
antropologijo (seminarska naloga),
ECRE (2002), Stališče o integraciji beguncev v Evropi. Prevod D. Sedlak, D. Premelč. London,
Bruselj: European Council on Refugees and Exiles.
Glavič, Tina, Lukavačkić, Laura, Skale, Tanja (2004), Integracijska politika in programi v Sloveniji:
Pregled sedanjega stanja in praks. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Oddelek za etnologijo in kul-
turno antropologijo (seminarska naloga).
Helman, Cecil G. (1996), Culture, Health and Ilness: An Introduction for Health Professionals.
Oxford, Boston, Johannesburg, Melboume, New Delhi, Singapure: Buttemourt-Heinemann
(3. izdaja).
Nacionalni stanovanjski program (2000). Uradni Ust RS, 43/2000.
Stubbs, Paul (1996), Creative negotiations: Concepts and practice of integration of refugees, displa-
ced people and local communities in Croatia. V: Jambrešić Kiri, Renata, Poverzanović, Maja (ur.),
War, Exile and Everyday Life. Zagreb: Institute of Ethnology and Folklore Research (31-40).
Studen, Andrej (1995), Stanovati v Ljubljani. Ljubljana: Institutum studiorum humanitatis.
Uredba o pravicah in dolžnostih beguncev v Republiki Sloveniji (2004). Uradni list RS, 33/2004.
Uredba o uresničevanju pravic tujcev, ki jim je bil priznan status begunca (1996). Uradni list RS,
44/1996.
Verlič Christensen, Barbara (2002), Evropa v precepu med svobodo in omejitvami migracij. Ljub-
ljana: Fakulteta za družbene vede.
Zakon o osnovni šoli (2005). Uradni list RS, 23/2005.
Zavratnik Zimic, Simona (2003), Etika skrbi v migracijskih politikah: Trg dela vs. »trg« človekovih
pravic. Teorija in praksa, 40, 6: 1143-1154.
311