INŠTITUT Zfl NOVEJŠO ZGODOVINO R dp ZGODOVINSKI Cas. 1998 941/949 119990045,2 COBISS JOVINSKI ČASOPIS HISTORICAL REVIEW leto 1998 2 letnik 52 ZČ, Ljubljana, 52, 1998, številka 2 (111), strani 157-314 in V-VIII ZGODOVINSKI ČASOPIS HISTORICAL REVIEW UDK UDC 949.712(05) ISSN 0350-5774 GLASILO ZVEZE ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE Uredniški odbor: dr. Rajko Bratož dr. Ernst Bruckmüller dr. Vasilij Melik (glavni in odgovorni urednik) dr. Franc Rozman Janez Stergar (namestnik glavnega urednika) Nataša Stergar (tehnični urednik) dr. Miro Stiplovšek dr. Peter Štih Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Redakcija tega zvezka je bila zaključena 10. 10. 1998. Prevodi: Nives Sulic Dular in Marta Biber Slapar (angleščina), mag. Niko Hudelja (nemščina) Zunanja oprema: Neta Zwitter Sedež uredništva in uprave: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, SI-1000 Ljubljana, .Aškerčeva 2/1, tel.: (061) 1769-210, e-pošta: zgodovinski.casopis@uni-lj.si Letna naročnina: za leto/letnik 1998: za nečlane in ustanove 5600 SIT, za društvene člane 4000 SIT, za društvene člane-upokojence 3000 SIT, za društvene člane-študente 2000 SIT. Cena tega zvezka v prosti prodaji (s prometnim davkom) je 1400 SIT. Naročnina za tujino znaša za ustanove 75 DEM (46 USD), za posameznike 55 DEM (34 USD) in za študente 35 DEM (22 USD) oziroma ekvivalent v nacionalni valuti. Plačuje se na račun Zveze zgodovinskih društev Slovenije pri Novi Ljubljanski banki: 50100-620-133-27620- 10295/4. Tekoči račun: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 50101-678-49040 Sofinancirajo: Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani Znanstveno-raziskovalni center SAZU Tisk: Naklada: Littera pietà, d.o.o., Ljubljana, februar 1999 2000 izvodov Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415-348/92 mb. z dne 24. 4. 1992 šteje Zgodovinski časopis za proizvod, od katerega se plačuje 5-odstotni prometni davek. ZGODOVINSKI ČASOPIS - LETNIK 52, LETO 1998, ŠTEVILKA 2 (111) KAZALO - CONTENTS RAZPRAVE - STUDIES Lilijana Ž nid ar š i č, Ljubljanska stolna duhovščina in protestantska reformacija do škofa Konrada Glušiča (1571-1578) 159-173 Clergy of the Ljubljana Cathedral and Protestant Reformation Movement until Bishop Konrad Glušič (1571-1578) Matjaž Klemenčič, Slovenska izseljenska zgodovina kot del slovenske nacionalne zgodovine 175-193 Slovene Immigrant History as a Part of the Slovene National History Dušan Biber, Jugoslovansko monetarno zlato 1939-1951 195-200 Yugoslav Monetary Gold 1939-1951 Dušan Nećak, Od železne zavese do zelene meje. Regija Alpe-Jadran 1945-1991 (1. del) . . 201-214 From the Iron Curtain to the Green Border. The Alps-Adriatic Region 1945-1991 (Part 1) PROBLEMI IN DISKUSIJA - PROBLEMS AND DISCUSSION Lepi, grdi, zli. O metodah, Liburniji, Karantaniji, vojvodskem stolu, Konverziji in Brižinskih spomenikih (Andrej Pleterski) 215-277 The Beautiful, the Ugly, and the Bad. On Methods, Liburnia, Caranthania, Duke's Throne, Conversio, and the Freising Manuscripts ZAPISI - NOTES Pouk zgodovine v osnovni in srednji šoli (Vida Wedam) 279-280 History Teaching in Elementary and Secondary Schools JUBILEJI - ANNIVERSARIES Olga Janša-Zorn - ob jubileju (Vasilij Melik) '• 281-282 Olga Janša-Zorn - on Anniversary INSTITUCIJE - INSTITUTIONS 100 let Zgodovinskega arhiva Ljubljana (Marjan Drnovšek) 283-286 100 Years of the Historical Archives of Ljubljana KONGRESI, SIMPOZIJI, DRUŠTVENO ŽIVLJENJE - CONGRESSES, SYMPOSIA, SOCIETY EVENTS Druga evropska znanstvena konferenca za socialno zgodovino, Amsterdam, 5.-7. marca 1998 (Matjaž Klemenčič) 287-289 The Second European Social Science History Conference, Amsterdam, March 5-7, 1998 Simpozij "Ob 100. obletnici rojstva Louisa Adamiča - Intelektualci v diaspori", Bernardin (Portorož), 2.-4. september 1998 (Majda Kodrič) 290 Symposium "On the Occasion of 100th Birthday of Louis Adamič - Intellectuals in Diaspora", Bernardin (Portorož), September 2-4, 1998 OCENE IN POROČILA - REVIEWS AND REPORTS Wolfgang Schild, Die Geschichte der Gerichtsbarkeit. Vom Gottesurteil bis zum Beginn der modernen Rechtsprechung. 1.000 Jahre Grausamkeit (Jože Maček) 291-292 Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787. Josephinische Landesaufnahme 1763-1787 für das i Gebiet der Republik Slowenien. 3. zvezek (Ignacij Voj e) 292-296 Jože Zontar, Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848 (Vaško • Simoniti) 296-298 Pošta na slovenskih tleh (Olga Janša Zorn) 298-301 Brigitte Hamann, Hitlers Wien : Lehrjahre eines Diktators (Rok Stergar) 301-302 Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za I ! Slovenijo 1918-1921. 1. del: odi . nov. 1918 do 26. feb. 1919 (Miroslav Stiplovšek) . 302-305 France Filipič, Slovenci v Mauthausnu (Miroslav Stiplovšek) 305-306 Foibe e esodo (Sandi Volk) 307-308 Rajko Cibic, Spomini Slovenca v tujski legiji (Rok Stergar) 309 Tolminski zbornik 1997 (Damjana Fortunat Černilogar) 309-313 I IZVLEČKI - ABSTRACTS j Izvlečki razprav in člankov v Zgodovinskem časopisu 52, 1998, 2(111) V-VID j Abstracts from Papers and Articles in Zgodovinski časopis - Historical Review 52 1998 2 ' (111) ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 (111) • 159-173 159 L i l i j a n a Ž n i d a r š i č Ljubljanska stolna duhovščina in protestantska reformacija do škofa Konrada Glušiča (1571-1578) Duhovniki1 - nosilci zgodnje reformacijske misli na Kranjskem Ni se čuditi, da so bili med prvimi privrženci najvplivnejše osebnosti nemške protestant­ ske reformacije - avguštinskega meniha Martina Luthra (1483-1546) - duhovniki.2 Že v stoletju pred Luthrovim prelomom z rimsko Cerkvijo so se porodile številne zahteve in pobude za prenovo cerkvenega in verskega življenja, ki so izšle iz duhovniških vrst.3 Če pustimo ob strani vprašanje o nosilcih reformne misli na Kranjskem pred Luthrom in se osredotočimo na prve pojave (protestantske) reformacije v deželi po letu 1517,4 vidimo, da se najstarejša ohranjena pričevanja tudi tu vežejo na duhovščino. Bolj kot zgodnja obljuba nekdanjega tajnika ljubljanskega škofa Avguština Prygla, da bo kot župnik v Moravčah »upošteval in spoštoval avtoriteto apostolskega sedeža zoper luteranski način,«5 so v tem pogledu zanimiva sicer redka poročila o netradicionalnem ali bolje protitradicionalnem ravnanju nekaterih kranjskih duhovnikov iz sredine dvajsetih let 16. stoletja. Poleg posplošenih pritožb na račun pridigarjev, ki da s svojim oznanjevanjem in javnim disputiranjem prinašajo med ljudi zmedo,6 naj navedemo zgled treh, v reforma­ cijskem smislu delujočih duhovniških oseb tistega obdobja. Medtem ko so brali v Praprečah pri Lukovici na praznik sv. Luka (18. oktobra) 1525 »lutrovsko mašo« duhovniki oglejskega arhidiakona Erazma Steirerja,7 se je v Kranju na pustni torek in pepelnično sredo 1526 iz (rimsko)katoliškega nauka in navad ponorčeval duhovnik Martin Fatiga.8 Tretjo osebo, 1 Izraz duhovnik(i) uporabljamo širše, v pomenu »kleriki«, to je tisti, ki pripadajo kleriškemu stanu. O srednjeveškem, reformacijskem in tridentinskem pojmovanju duhovništva oziroma duhovniške službe zgoščeno W. de Gruyter, geslo Priester/Priestertum v: Theologische Realenzyklopedie 27, Berlin-New York 1997, str. 417^119. 2 Prim. E. Iserloh - J. Glazik - H. Jedin, Reformation, katholische Reformund Gegenreformation, Handbuch der Kirchengeschichte IV, Freiburg-Basel-Wien 1985, str. 52, 84-88, 97-105. 3Prim. M. Mullett, Protireformacija in katoliška reformacija v zgodnji moderni Evropi, Mala edicija Znanstvenega in publicističnega središča 5, Ljubljana 1995, str. 22 si. 4 S postavitvijo pridevnika »protestantska(e)« v oklepaj želimo opozoriti na dejstvo, da protestantizma posebno v prvi fazi razvoja ni mogoče »razvidno ločiti od reformnih teženj v celotni Cerkvi.« Prim. F.M. Dolinar - V. Rajšp, geslo Reformacija, Enciklopedija Slovenije (= ES) 10, Ljubljana 1996, str. 137-141; M. Kerševan, geslo Protestantizem, ES 9, Ljubljana 1995, str. 386-388. 5 Iz Pryglovega pisma ljubljanskemu škofu Krištofu Ravbariu (1488/94-1536), datiranega 21. maj 1521 - P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede 16. stoletja, Ljubljana 1979, str. 85. 6A. Dimitz, Geschichte Krains II, Laibach 1875, str. 194; K. Amon, Die Artikel von 1524 - das früheste Zeugnis für reformatorische Predigt in Laibach?, III. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1996, str. 15-16, 18. 7 O tem škof Ravbar v pismu deželnemu upravitelju z dne 27. oktobra 1525 - A. Dimitz, n.d., str. 195. Prim. J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda I, (reprint) Celje 1992, str. 604; J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, str. 175. Škofovo pismo smo glede na Dimitzevo navedbo vira zaman iskali v Arhivu Republike Slovenije (= ARS), Stan. I, šk. 301, 302. 8 J. Zontar, n.d., str. 175. 160 L. ŽNIDARŠIČ: LJUBLJANSKA STOLNA DUHOVŠČINA pridigarja pri sv. Jakobu v Ljubljani, pa je zaradi luteranskega pridiganja in mišljenja (von wegen seiner lutherischen predigen vnd opinion) v maju 1526 iskala svetna oblast.9 Duhovščina na Kranjskem se torej ni le razmeroma zgodaj navdušila nad novimi idejami zlasti luteranske smeri reformacije,10 ampak je mogla glede na naraščajoči pomen pridigane Božje besede postati hkrati njihov »najpomembnejši sejalec«.11 Toliko pomembnejše je zato vprašanje, koliko je nova vera vplivala na duhovnike pri ljubljanski stolnici, še posebej na člane kapitlja, saj so ti kot nosilci raznih služb na ravni škofije ter voditelji stolničnega bogoslužja in dušnega pastirstva v mnogočem zaznamovali versko dogajanje tako v deželni prestolnici kakor drugod v deželi Kranjski. Statut iz leta 1533 - odraz protestantske reformacije v kapitlju? Za najzgodnejši zapis, ki opozarja na morebitno uveljavitev protestantske miselnosti v kapitlju, velja prvi člen kapiteljskega statuta iz leta 1533.12 Gre za določilo, naj se evangeljska resnica pri stolni cerkvi oznanja »čisto, preprosto in zvesto«, k čemur je nekdo pozneje pripisal: »redolet Lutheranismum« (diši po luteranstvu). Dasi kažejo tudi ostali členi statuta na zavzetost kanonikov za pravilno oznanjevanje Božje besede - potrebo po takšnem oznanjevanju poudarjajo v tisti dobi vse strani -, si tedanji kapitelj zato še ne zasluži pridevka »luteranski«. Avtorji se ne dotaknejo prav nobenega od treh temeljnih načel protestantizma: sola scriptum, sola gratia, sola fide, po drugi strani pa niti ne ukinjajo niti ne spreminjajo dotakratnih obredov. Ravno nasprotno, priporočajo pravilno in spoštljivo izvrševanje tradicionalnega stolnega bogoslužja v blagor duš in Božjo slavo. Ker poleg tega za nobenega od podpisnikov statuta nimamo dokazov, da bi pred tem govoril ali deloval v skladu s protestantskimi nazori, lahko sklenemo, da je besedilo razumeti predvsem kot odraz »evangelizma pod vplivom humanizma«, »evangelizma, stoječega med dvema oblikujočima se veroizpovedma.«13 Da kapitlju vsaj misel Erazma Rotterdamskega (1467-1536), zname­ nitega humanista in »evangelista« svoje dobe,14 ni bila tuja, dokazujejo njegova dela, ki jih je bilo tisti čas na škofiji kar nekaj.15 Čeravno kapitelj s statutom ni zagrešil nikakršnega »krivoverstva«, dopuščamo kajpada možnost, da je istočasno kak kanonik na tihem, v ožjem krogu somišljenikov zagovarjal drznejše nauke.16 Na to, da se v statutu verske »zmote« niso očitneje pokazale, bi utegnila 'Izpis dr. Boža Otorepca iz Hof Kammer Archiv-a na Dunaju (N. O. Kammer, f. 1, 1525-1526, fol. 415) v: Gradivo za zgodovino Slovencev 1246-1500 (kartoteka), Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU. 1 0 Prim. V. Rajšp, Razširjenost protestantizma med socialnimi plastmi naKranjskem, Zgodovinski časopis (= ZČ) 41 (1987), str. 267. 1 1 B. Grafenauer, Reformacija in socialne strukture in gibanja v slovenskih deželah, III. Trubarjev zbornik, Ljubljana 1996, str. 164. 1 2 Nadškofijski arhiv Ljubljana (= NŠAL), fond Kapiteljski arhiv Ljubljana (= KAL), Urbarji, št. 1, str. 298. Besedilo statuta je povzeto v: A. Koblar, Stari urbar v ljubljanskem kapiteljskem arhivu, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko (= IMDK) IX (1899), str. 143-144. 1 3 Prim. K. Amon, n.d., str. 19. 1 4 O odnosu Rotterdamskega do Luthra (in protestantske reformacije) J. McConica, Erasmus, Oxford-New York 1991, str. 63-80. O verski opredelitvi humanistov na Slovenskem P. Simoniti, Humanizem, n.d., str. 231 si. 15 P. Simoniti, Med knjigami iz stare gornjegrajske knjižnice, Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice I, Ljubljana 1974, str. 18. 1 6 Na žalost nam niso poznana imena oseb, ki bi jih bilo treba na ukaz kranjskega deželnega glavarja Ivana Kacijanarja z dne 17. julija 1530 zapreti zaradi skrivnega pridiganja zoper sv. Rešnje Telo in Devico Marijo - glej T. Elze, Die Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain während des sechzehnten Jahrhunderts, Wien 1863, str. 2. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 » 2 (111) 161 vplivati zadržanost kapitularjev pred deželnim knezom, ordinarijem ali starejšimi oziroma konservativnejširni sobrati. Med šestimi podpisniki statuta so bili samo kanoniki - Simon Šare, Jurij Praunsperger, Urban Strela, Pavel Wiener, Lenart Mertlic in Matija Wallich -, kajti prost Dominik Adam Deforz in dekan Arnold von Bruck v Ljubljani nista rezidirala.17 Prvoimenovana kanonika Šare in Praunsperger, oba po rodu Ljubljančana,18 sta delovala v kapitlju že vsaj od leta 1505 naprej.19 Jurij je pripadal družini, ki je dala za protestantizem vnetega deželnega vicedoma Viljema Praunspergerja (okrog 1495-1589),20 toda to nam še nič ne pove o verski usmeritvi Jurija samega. Tudi številčnejši podatki, ki smo jih zbrali o Simonu Šarcu, generalnem vikarju škofije, deželnem davkarju in odborniku Kranjske,21 niso dovolj povedni, da bi mogli ugotoviti, kakšno vlogo je odigral Šare pri sprejemanju statuta. Na dragi strani se je po kanonični starosti mlajši Gornjegrajčan Urban Strela kot župnijski vikar pri Sv. Petru pod Svetimi gorami in v Skalah22 verjetno zadrževal predvsem na štajerskem območju škofije. Za zadnjega izmed podpisnikov, Matija WalHcha, podobno domnevamo, da se je v obdobju nastajanja statuta mudil večinoma v Gornjem Gradu, kjer je reorganiziral službo škofijskega oskrbnika.23 Po razvoju dogodkov v poznejših letih sodeč, bi se morala maja 1533 željam po korenitejši reformi stolničnega bogoslužja in pastorale odpovedati kanonika Wiener in Mertlic. Nič manj zadržano, kar zadeva spremembe na področju vere in Cerkve, pa se tačas niso vedli kranjski deželni stanovi, katerih zasedanj se je navadno udeleževal predstavnik kapitlja. Šele dobro desetletje po nastanku t.i. confessio Augustana (1530) so deželani svoje pritožbe nad preganjanjem in pomanjkanjem sposobnih pridigarjev nadgradili z jasno izraženo zahtevo po svobodni izbiri (augsburške) veroizpovedi (1541/42).24 Obdobje 1533-1547 - približevanje protestantizmu Približno v času sprejema »evangeljskih« določil je v kapitlju nastopil službo vikarja Primož Trubar, ki naj bi obenem prevzel pridiganje v slovenskem jeziku. Že kot vikar razmeroma donosne župnije v Laškem (po letu 1530) je skušal ljudi odvrniti od praznoverja, ki ga je videl v večini takrat razširjenih ljudskih pobožnosti.25 Ker se v svoji pastirski gorečnosti tudi v Ljubljani ni »držal nazaj«, se je bil leta 1540 prisiljen skrivaj umakniti iz "Doktor svobodnih umetnosti in medicine Dominik Adam Deforz (De Forz) je bil osebni zdravnik kraljev Maksimilijana I. in Ferdinanda L, ljubljanska prostija, ki jo je imel od začetka dvajsetih do srede štiridesetih let 16. stoletja, pa je bila zanj v prvi vrsti vir dohodkov. V približno istem obdobju je zasedal mesto dekana mojster Ferdinandove dvorne kapele Arnold von Bruck; v Ljubljani ga zasledimo dvakrat: 27. oktobra in 2. novembra 1537 - V. Fabjančič, Volbenk Polž. Ljubljanski veliki trgovec, denarstvenik in župan v začetku 16. stoletja, Kronika 6 (1939), str. 131-132. 1 8 V prvi polovici 16. stoletja Šarce večkrat srečamo v ljubljanskem mestnem svetu - V. Fabjančič, Volbenk Polž, n.d., str. 10. O različicah priimka Šar(e)c / Zor(e)c prav tam, op. 9. Kanonik (in ne dekan!) Jurij Praunsperger je bil skoraj zagotovo sin trgovca Lenarta Praunspergerja, sodnika in župana v Ljubljani - prim. B. Otorepec, geslo Praunsperger, ES 9, Ljubljana 1995, str. 222. 19NŠAL, KAL, Urbarji, št. 1, str. 177. 2 0Prim. M. Žvanut, Knjižnice na Kranjskem v 16. stoletju, ZČ 41 (1987), str. 280. 2 1NŠAL, Zbirka listin, 1528 XI 15. Gornji Grad; Zgodovinski arhiv Ljubljana (= ZAL), Rokopisne knjige (= Cod) 1/2-1528, fol. 65v; ARS, Stan. I, šk. 82 (6. november 1528), šk. 318 (20. februar 1525), šk. 320 (6. januar 1531). 2 2 ARS, Zbirka listin, 1521 XI 11. Gornji Grad; I. Orožen, Das Bistum und die Diözese Lavant, Marburg 1875-1893, IV, str. 449; V, str. 72-73; VI, str. 376. 2 3NŠAL, Zbirka listin, 1528 XI 15. Gornji Grad; NŠAL, Gornji Grad A, f. 14 (1525-1540). 2 4 A. Dimitz, n.d., str. 200-207; V. Rajšp, n.d., str. 269. 2 5 M. Rupel, Primož Trubar. Življenje in delo, Ljubljana 1962, str. 38, 40, 44. 162 L. ŽNIDARŠIĆ: LJUBLJANSKA STOLNA DUHOVŠČINA mesta.26 S Trubarjem je postal močnejši tisti del kapitlja, ki se je nagibal k protestantizmu, čemur Ravbarjev naslednik Franc Kacijanar (1536/37-1543), osebno naklonjen prenovi, očitno ni nasprotoval.27 Se pred papeško potrditvijo Kacijanarja za ljubljanskega škofa (11. aprila 1537) pa je prišlo do domnevno prvega protireformacijskega koraka zoper kapitelj, točneje: zoper enega njegovih članov. Vendar naj takoj opozorimo, da je mogoče izhodiščni vir za takšen sklep28 razlagati tudi drugače, brez povezovanja z reformacijo v ožjem smislu. Vsebina vira - pisma generalnega vikarja in kanonika Lenarta Mertlica, poslanega škofu iz Ljubljane 9. aprila 1537, je namreč naslednja.29 Generalni vikar škofu sporoča, da so na velikonočni ponedeljek (2. aprila) nekako med sedmo in osmo uro zvečer na ukaz ljubljanskega sodnika v hiši nekega uglednega meščana »od solate dvignili« in priprli Pavla Wienerja, kanonika in škofovega upravitelja kaplanij sv. Janeza in sv. Lovrenca. Po poizvedovanju je Mertlic od mestnega sodnika, to je Mihaela Tischlerja,30 izvedel, da so bili Wienerja »zalotili ob neobičajnem času in ga zato vtaknili v ječo.«31 Izpustili bi ga, če bi Mertlic sodniku izplačal dvajset reparjev (patzen), ki mu jih je bil dolžan Wiener. Ker sodnik kljub posegu vicedoma Wienerja ni hotel izpustiti, prosi generalni vikar škofa za nadaljnja navodila.32 Čeprav konteksta in podrobnosti v zvezi z Wienerjevo aretacijo ne poznamo, je mogoče poglavitni razlog zanjo iskati v osebnem sporu med sodnikom in prijetim kanonikom. Gledano širše stoji v ozadju Mertlicevega pisanja problem razmejitve mestno in cerkveno- sodnih pristojnosti oziroma različnih pogledov na t.i. Privilegium fori (izvzetost klerikov iz sodne oblasti civilnih sodišč).33 Vseeno pa verskih nagibov za sodnikovo ravnanje ne kaže povsem izključiti, saj je denimo kako leto pozneje glas o Wienerjevem ne docela pravovernem oznanjevanju prišel na ušesa celo dvornemu pridigarju kralja Ferdinanda in bodočemu dunajskemu škofu Frideriku Nauseu (1541-1552). Tako je Wiener v odgovoru na Nauseovo pismo, datirano 9. januarja 1539, svojemu prijatelju zatrjeval, da skrbi dan in noč le za čisto in zvesto učenje evangelija, »kakor so nam ga apostoli in zatem katoliški in priznani učitelji svete Kristusove Cerkve tako rekoč iz roke v roko izročili ter priporočili.«34 Kar zadeva personalno zasedbo kanonikatov, je kapitlju prinesel sorazmerno velike spremembe prehod iz tridesetih v štirideseta leta 16. stoletja. 4. oktobra 1539 se je škof Kacijanar obrnil na kralja s prošnjo, naj na kanonikat, ki ga je imel dotlej Mohor Kraft, prezentira škofovega oskrbnika v Ljubljani Mihaela Hasiberja. Kajti po smrti starih 2 6 Povod za Trubarjev skrivni odhod v Trst naj bi bile njegove pridige zoper romanje in zidavo cerkve na Skalnici nad Solkanom - prav tam, str. 46-47. Prim. J. Rajhman, geslo Trubar Primož, Slovenski biografski leksikon (= SBL), zv. 13, Ljubljana 1982, str. 206. 2 7 Prim. F.M. Dolinar, geslo Katzenstein Franz Freiherr von, Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches 1448 bis 1648, Berlin 1996, str. 361. 2 8 Glej P. Hitzinger, Beiträge zur Geschichte der Reformation in Krain, Mittheilungen des Historischen Vereines für Krain (= MHVK) XIX (1864), str. 1. »Izvirnik v: NŠAL, KAL, Spisi, f. 56/33. 3 0 Mihael je bil brat spodaj omenjenega kanonika Antona Tischlerja - prim. V. Fabjančič, Mestni sodniki in župani, str. 193 si. v: ZAL, Rokopisni elaborati. 3 1 »Dagegen mir vom statrichter zu antbort geben worden, er het den briester /Wiener/ zu vngewondlicher zeit betretten, vnd deshalben in di gefengkhnus gelegt.« 3 2 Mertlic je škofu Kacijanarju še predlagal, naj preda zadevo nekomu zunaj kapitlja, saj da on leži težko bolan, njegovi bratje kanoniki pa se opravičujejo in ne želijo imeti opravka s to stvarjo. 3 3 F. Kidrič meni, da bi moglo biti pismo »samo odmev povsem stanovske solidarnosti« - F. Kidrič, geslo Mertlic Lenart, SBL, zv. 5, Ljubljana 1933, str. 100. 3 4 Iz Wienerjevega pisma z dne 11. aprila 1539 - T. Elze, Paul Wiener. Mitreformator in Krain, Jahrbuch der Gesellschaft für die Geschichte des Protestantismus in Österreich III (1882), str. 40. Prim. M. Rupel, Primož Trubar, n.d., str. 46. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 » 1998 « 2 (111) 163 kanonikov se je po škofovih besedah število tistih, ki so pri stolni cerkvi še rezidirali, tako zmanjšalo, da se je bogoslužje v njej zgolj s težavo opravljalo. Zato je škof Krafta, ki v Ljubljani ni želel bivati, pregovoril, naj svojo prebendo prepusti Hasiberju.35 Kateri so bili ti stari, sedaj pokojni kanoniki, škof ne pove, a jih moremo identificirati s pomočjo raznih virov. Prvi je bil izobraženi Mihael Valler, o čigar smrti je kapitelj obvestil škofa 1. septembra 1539.36 Starejša kanonika sta bila poleg tega že zgoraj navedena Jurij Praunsperger in Simon Šare, ki sta po vsej verjetnosti umrla nekaj let pred Vallerjem; v virih ju nazadnje zasledimo v letu 1534 oziroma 1536.37 Če pritegnemo še podatek, daje pred 12. (19.?) novembrom 1540 v korist Antona Tischlerja resigniral kanonik Luka Wagenrieder,38 potem so na začetku štiridesetih let od kanonikov, navzočih ah odsotnih 1. maja 1533, ostali samo štirje podpisniki statuta: Urban Strela, Pavel Wiener, Lenart Mertlic in Matija Wallich. Med temi sta spet samo Wiener in Mertlic dočakala jesen 1547,39 ko se je s procesom proti ljubljanskim reforma­ torjem njuna kariera v kapitlju tudi končala. Proti koncu leta 1542 se je polnopravnim kapiteljskim članom pridružil Trubar kot »pravilno poklicani, predstavljeni (prezentirani) in potrjeni kanonik.«40 Postal je spovednik škofa Kacijanarja in bil ob Wienerju edini ljubljanski kanonik, ki se ga je škof spomnil v svoji oporoki 1. septembra 1543.41 Pod novim škofom Textorjem, kanonično potrjenim 19. decembra 1543,42 se v kapitlju sprva ni spremenilo nič pomembnejšega, med drugim zato, ker se je škof, sicer odločen nasprotnik protestantske reformacije, še naprej zadrževal v bližini kralja Ferdinanda.43 13. decembra 1545 seje začela v Tridentu 1. seja dolgo pričakovanega cerkvenega zbora, ki naj bi »odpravil verski razkol, prenovil krščansko ljudstvo in osvobodil po Turkih podjarmljene kristjane«.44 Ker se je cesar Karel V. zavedal, da niti verski pogovori niti koncil cesarstvu in Cerkvi ne bodo povrnili želene enotnosti, se je odločil za samostojni vojaški obračun s protestanti in jih 24. aprila 1547 pri Miihlbergu na Labi tudi premagal.45 Reformatorje ljubljanskega kapitlja, osumljene krivoverstva, pa je jeseni istega leta doletel Ferdinandov zaporni nalog, ki ga je pri kralju »dosegel« škof Textor.46 Da se je škof 3 5NŠAL, KAL, Spisi, f. 109/1; P. Simoniti, Humanizem, n.d., str. 78. 3 6 NŠAL, KAL, Spisi, f. 133/9; P. Simoniti, Humanizem, n.d., str. 77-78. 3 7 Praunspergerja srečamo poslednjikrat 23. februarja 1534, Šarca 22. februarja 1536 - NŠAL, KAL, Urbarji, št. 1, str. 194, 196. 3 8 NŠAL, KAL, Spisi, f. 109/2. 3 9 Strela je bržkone umrl v Gornjem Gradu - istovetimo ga s članom gornjegrajskega kolegija Urbanom, ki se zadnjič omenja leta 1546 - I. Orožen, n.d., H/2, str. 61. Wallicha, ki je bil v Gornjem Gradu vsaj še 17. junija 1546, so pokopali v ljubljanski stolnici. Umrl je 13. februarja 1547 - prim. NŠAL, Gornji Grad A, f. 76; J.G. Dolničar, Historia cathedralis ecclesiae Labacensis, Labaci 1882, str. 23. 4 0 Citat je iz pisma, ki gaje Trubar napisal v Derendingnu 20. decembra 1579 - J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana 1986, str. 258. Print navedek iz Trubarjevega pisma, datiranega v Ljubljani 8. julija 1561: »Als ich vor jaren durch des hern Catzianers, gewesnen bischoffs zu Lapach loblicher gedechtnuss, vnd eines ersamben capitis daselbst vnterhandlung von Triest alher zum predigambt vociert vnd canonicus worden /.../« - prav tam, str. 86. Da je Trubar zasedel kanonikat, ki ga je imel Strela (tako M. Rupel, Primož Trubar, n.d., str. 53), je sicer verjetno, a z za zdaj zbranimi viri nedokazljivo. 4 1 Prepis oporoke, izstavljene v Celju, je dosegljiv v ARS, Test. II, lit. B, št. 2. 4 2 NŠAL, Zbirka listin, 1543 XII 19. Rim. 4 3 Prim. F.M. Dolinar, geslo Textor Urban, Die Bischöfe, n.d., str. 692-693. 4 4 H. Tiichle - CA. Bouman - J. Le Braun, Reformacija in protireformacija (1500-1715), Zgodovina Cerkve 3, Ljubljana 1994, str. 148. 4 5 Prim. E. Iserloh - J. Glazik - H. Jedin, n.d , str. 298-300. 4 6»Herr Vrban /.../ hat hierüber khiniclicher majestät etc. beuelch erlangt, den herrn Paulum in verhefftung einzogen« (Trubarjevo pismo škofu Seebachu: Ljubljana, 8. julij 1561) - J . Rajhman, Pisma, n.d., str. 86. 164 L. ŽNIDARŠIĆ: LJUBLJANSKA STOLNA DUHOVŠČINA na ta korak pripravil in da mu ni šlo zgolj za formalno discipliniranje duhovnikov, pričajo beležke koncilskega tajnika Angela Massarellija iz leta 1547,47 zlasti tisti dve z datumom 26. junij in 21. julij. Iz teh notic izvemo, da se je v Bologni, kamor se je bil iz Tridenta preselil cerkveni zbor, po Textorjevem naročilu mudil duhovnik in dr. teologije Burchard de Monte. Ta naj bi se v Bologni natančno pozanimal o stališču koncilskih očetov glede sedmih členov, o katerih so tedaj polemizirali na Kranjskem.48 Oprt na avtoriteto koncila in njegove sklepe bi Textor laže izpeljal versko in cerkveno reformo, ki je prek posebne, očitno v ta namen ustanovljene komisije ni mogel primerno pospešiti.49 Prenovo njegove škofije naj bi dokončno zagotovila sinoda.50 Prelomno leto 1547 V Ljubljani se je jeseni 1547 pričela preiskava proti petim »ljubljanskim pridigarjem«, katerih imena navaja ohranjeni zapisnik z zaslišanja 5. oktobra. Krivih naukov sta bila poleg Lenarta Mertlica, Pavla Wienerja ter Primoža Trubarja osumljena Jurij Dragolič in Gašper Rokavec.51 Medtem ko so bih Mertlic, Wiener in Dragolič tačas v ječi, seje Trubar zapora in zaslišanju izognil tako, da se je, posvarjen, umaknil iz Šentjerneja v Nürnberg.52 Že pred pomladjo 1547 je zapustil Ljubljano in odšel po službeni dolžnosti na kapiteljsko župnijo Sv. Jerneja; takšno časovno opredelitev omogoča sklep ljubljanskega mestnega sveta z dne 7. marca 1547,53 ki je za nas tudi sicer zanimiv. Zaradi pritožb, da v mestu ni več slovenskih pridig, so mestne oblasti sklenile, naj se h generalnemu vikarju Lenartu Mertlicu odpravita župan in eden izmed svetnikov s prošnjo, da bi uvedli v špitalu nekaj pridig v slovenskem jeziku.54 Omenjeni sklep potrjuje, da je bil Trubar v kapitlju zadolžen za slovenske pridige,55 po drugi strani pa govori o večjem pomenu pridiganja pri stolni cerkvi in v mestu sploh.56 4 7Obj. J. Barle, Ljubljanska škofija na tridentinskem zboru, IMDK XI (1901), str. 186-189. 4 8 Šlo naj bi za razprave o opravičenju, razlaganju Svetega pisma, sv. evharistiji in drugih zakramentih, duhovniškem celibatu, papeškem primatu, češčenju Marije in svetnikov, vicah ter molitvah za rajne - glej J. Gruden, Zgodovina, n.d., str. 618. De Monte naj bi iz Bologne prinesel dva koncilska odloka: o izročilu in Svetem pismu ter o opravičenju. 4 9 »Quo ecclesiasticae religionis causa, quam praefatus D. Labacensis per suos doctores atque officiatos minus promovere valebat, saltern per sacrosancti concilii iuditium refformaret /.../« - J. Barle, n.d., str. 188. 5 0 Škofijsko sinodo, ki naj bi se odvijala v drugi polovici leta 1547 in ki jo je morebiti pripravljala navedena komisija, omenja škof Peter Seebach v pismu kralju Ferdinandu s konca leta 1562 - v: NŠAL, ŠAL I, f. 16/18. Za to sinodo ne ve J. Benkovič, Ljubljanska škofija in škofijske sinode, Voditelj v bogoslovnih vedah IV (1901), str. 410. 5 1 »Inquisitio de articulis D. Leonardi, Paulis, Primi, Georgii et Caspari, facta ex mandato R. D. Urbani episcopi Labacensis mense octobri 1547« - obj. v: P. Hitzinger, n.d., str. 4-5. 5 2 M. Rupel, Primož Trubar, n.d., str. 59. Trubar se je po navedbi škofa Seebacha izognil tudi škofijski sinodi, na katero je bil trikrat klican »vmb etlicher artikl willen, die er contra Catholicam Ecclesiam gepredigt, gelernet vnd gehalten hat.« Sinoda je odsotnega Trubarja obsodila kot heretika in shizmatika ter mu odvzela kanoniško prebendo v Ljubljani; njegove knjige so bile zasežene, nekatere med njimi sežgane - NŠAL, ŠAL I, f. 16/18. «ZAL, Cod 1/6-1547, fol. 47. 5 4 Poleg pridig v nemščini so bile v Ljubljani, kot je razvidno iz zapisa mestnega sklepa, še pridige v slovenščini in italijanščini. Prim, odločitev mestnih svetnikov 7. oktobra 1547, naj se poprosi (stolnega vikarja) Andreja Waldhauserja, da bi še nekaj časa ostal v Ljubljani in pridigal, ker naj sicer v mestu ne bi bilo nobenega pridigarja več - ZAL, Cod 1/6-1547, fol. 51. 5 5 Vsaj do začetka dvajsetih let 16. stoletja so v kapitlju običajno pridigali vikarji. Drugačen pridigarski red pri stolni cerkvi dokazuje posredno Trubar, ko se spominja, kako je »tudi gospod [škof] Urban Textor /.../ rajnega gospoda Pavla Wienerja in mene posebej naprosil, da sva opravljala pridigarsko službo v tukajšnji [ljubljanski] stolnici v nemškem in slovenskem jeziku« - J. Rajhman, Pisma, n.d., str. 88. 5 6 Prim. F. Kidrič, Doneski za zgodovino slovenskega lekcionarja in slovenske pridige od konca srednjega ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 » 2 (111) 165 Trubarjeve pridige je bržčas prevzel »novi vikar« Gašper Rokavec, znan po zanikovanju Marijine svetosti. V ohranjenem protokolu z enodnevnega zaslišanja je uvodoma naštetih devet »zmotnih členov«, ki jih je s pričevanjem potrdil ljubljanski stolni levit Janez Varaždin.57 Obdolžencem so očitali, da: 1. zaničujejo blaženo Devico Marijo in svetnike; 2. učijo, da vigilije nič ne koristijo; 3. so se posmehovali in zaničevali procesije, ki so jih imeli za cesarja in kralja; 4. nikoli ne opravljajo kanoničnih ur in maš; 5. so se rogali škofu, ko je ta posvečeval nove duhovnike; 6. učijo, da jim Litanije sv. Gregorja (Markova procesija) nič ne pomenijo; 7. delijo obhajilo pod obema podobama; 8. učijo, da krizma in blagoslovljena voda nista nič; 9. so jedli meso v času štiridesetdnevnega posta.58 Kot prva priča je 5. oktobra 1547 nastopil Jakob Scherer, župnik v Gornjem Gradu.59 Pred škofom Textorjem je povedal, kako je Wiener na vse svete pridigal, naj ljudje svetnikov ne častijo in se nanje ne obračajo, saj »angeli posredujejo za nas«. Tudi Trubar da je nekoč, ko je pridigal iz Apostolskih del, izjavil, da maša nič ne velja, ne za žive ne za mrtve, pri čemer ga Mertlic ni opozoril ali pograjal. Dela J. Brenza, J. Spangenberga in podobne heretične knjige sta imela, po Schererjevem pričevanju, Wiener in Dragolič.60 Na vprašanje, ali pozna kake poročene duhovnike, je naposled Scherer odgovoril, da je slišal od kmetov, kako so nekateri duhovniki svoje gospodinje klicali žena. Tistega dne sta pričala še Filip Strauss, kaplan v ljubljanskem Gradišču,61 in N.N. Strauss je bil kratek; Wienerja, Dragoliča in Trubarja je slišal pridigati z besedami: Če ne boste verjeli evangeliju in opustili malikovanja, vas bo doletela huda kazen. Posebej je Strauss omenil Dragoliča, ki naj bi dejal, da se grehi odpuščajo samo na tem svetu in ne v prihodnjem ter da »naša dobra dela ne prinašajo zasluženja«. Naslednja, neimenovana priča je bila bolj zgovorna.62 Povedala je, kako je Wiener »s hudimi psovkami« javno govoril, da Marija ljudstvu ne more ničesar izprositi. Oba, Mertlic in Wiener pa bi, če bi mogla, sploh storila, da Marijinega imena v cerkvi ne bi več javno izrekali. Nekatere osebe je ta anonimna priča nadalje slišala učiti, da nobenemu grešniku ni treba svojih grehov povedati pri spovedi. Reči morajo le: »Izjavljam, da sem kriv pred Bogom, in prosim zâ odvezo svojega spovednika.« O Devici Mariji je pridigal tudi novi vikar Rokavec, češ da nima večjega dostojanstva ah zasluženja kakor njena mati, ki je njo samo rodila in ki ima prav toliko zaslug kot navadne matere. »In preprosto ljudstvo je od njegove pridige zbežalo in tudi jaz sem, ko sem slišal te besede, pobegnil.«63 veka do 1. 1613 (1699), Bogoslovni vestnik 3 (1923), str. 154 si. 5 7 »Aliquot articuli erronei depositi contra praedicatores Labacenses, contestati per Dominum Joannem Warasdinum levitam Labacensis cathedralis ecclesie.« O Varaždinu žal nimamo kakih drugih podatkov. 5 8 Vsebino protokola povzemamo precej podrobno, ker je bilo besedilo objavljeno že pred več kot stotridesetimi leti in ker je danes izvirnik, ki ga je hranila Semeniška knjižnica - po informaciji ravnatelja knjižnice dr. M. Smolika - izgubljen. Z vidika Trubarjevega življenja obravnava protokol F. Kidrič, Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja, France Kidrič - Izbrani spisi I, Dela SAZU, Razred za filološke in literarne vede 35Л, Ljubljana 1978, str. 92-96. 5 9 Kot kaže, je Scherer hkrati opravljal službo vikarja v Kranju - prim. NŠAL, Gornji Grad A, f. 12 (1547); J. Žontar, n.d., str. 176. 24. avgusta 1555 je bil Scherer prezentiran na beneficij sv. Jurija na Ljubljanskem gradu - NŠAL, Zbirka listin, 1555 VIII 24. Augsburg. 6 0 V objavljenem besedilu so pri Trubarju in obeh vikarjih navedena samo osebna imena. P. Hitzinger, naslanjajoč se na zapiske škofa Tomaža Hrena (1597/99-1630), Jurija Dragoliča napačno istoveti z Jurijem Kobilo-Juričičem (Jureschitsch). 6 1 Morebiti identičen s Filipom Stokratom oziroma Straussom (Philippus Stockrat oder Straus), kateremu je ljubljanski kapitelj leta 1560 zaupal župnijo Naklo - NŠAL, KAL, Spisi, f. 272/1. 6 2 Zdi se, da je bil ta priča laik. 6 3 »Et communi populus ab ipsius conclone aufugit et ego quoque aufugi ista verba audiendo.« 166 L. ŽNIDARŠIČ: LJUBLJANSKA STOLNA DUHOVŠČINA Izpovedim prič je istega dne sledilo zaslišanje obtoženega pridigarja Jurija Dragoliča.64 Prvo vprašanje se je nanašalo na kraljevi mandat, ki bi moral biti razglašen »ob cesarjevi zmagi nad sovražniki«. Dragolič je odgovoril, da sta Strauss in Wiener dobila mandat v roke, vendar da ga nobeden od njiju ni izvršil.65 Na vprašanja, ali je kaj pridigal o vicah in o Devici Mariji, ki je daleč nad ostalimi ženami, ter o zakramentih, je Dragolič odgovoril negativno. Ko pa je bil vprašan, koliko je vseh zakramentov, je potem, ko je nekaj časa molčal, premišljujoč sam pri sebi, odgovoril »ne vem«. Med pisci, ki jih je bral, je navedel Vicelina in druge, »večina katerih je bila novotarjev iz enakega [Vicelinijevega] testa«; uporabljal pa je Dragolič tudi Wienerjeve spise. Nato je priznal, kako se je že zgodilo, da je dal odvezo spovedancu, ne da bi ga poprej natančno povprašal o okoliščinah njegovih grehov. V zvezi s Kristusovo navzočnostjo v hostiji je Dragolič na koncu izjavil, daje po izrečenih posvetilnih besedah duhovnika pri maši v hostiji Rešnje Telo »samo po človekovi veri« (per šolam fidem humanam). Protokol, ki ga je zapisal javni notar cesarske avtoritete Martin Oenotrij pred pričama Gregorjem Portnerjem in Jožefom pl. Rabattom, razkriva, da so se v stolnici sredi štiridesetih let 16. stoletja že glasno ubesedovali in udejanjali nekateri čisto protestantski pogledi. Od še nevtralnega evangelizma, ki odseva v statutu iz leta 1533, se je kapitelj v slabih petnajstih letih precej približal prepadu med rimskokatoliško in protestantsko veroizpovedjo. K radikalizaciji sta poleg mladega Trubarja gotovo najbolj pripomogla Mertlic in zlasti Wiener, pri katerem je preiskava trajala najdlje in ki je bil tedaj bojda star že nekaj nad petdeset let.66 Wienerju je bilo poleg zgoraj povedanega še izrecno očitano, da ni opravil maše za pokojno ženo kralja Ferdinanda in da se je že drugič oženil. Obtoženi je odgovoril s pisno izpovedjo vere, ki naj bi jo spisal šele po zaslišanjih na Dunaju konec junija 1548.67 Tja so ga prepeljali iz ječe Ljubljanskega gradu, kamor so ga bili zaprli jeseni 1547, da bi ga zaslišala nova, »močnejša« verska komisija. Kdaj točno je prišlo do selitve procesa proti Wienerju, ni znano, toda glede na deželnostanovsko prošnjo ljubljanskemu škofu z dne 7. oktobra 1548 sklepamo,68 da je bil Wiener takrat še v Ljubljani.69 Škofa Textorja so na omenjeni dan deželni stanovi prosili, naj pri kraljevem veličanstvu izprosi boljšo oskrbo za slabotnega zapornika, domač hišni pripor ali pripor na deželnem glavarstvu v mestu ter dostop nesumljivih oseb. Ne oziraje se na to, kako se je škof odzval na apel deželnih stanov, ostaja dejstvo, daje moral Wiener kmalu na Dunaj, kjer so ga po zaslišanju izpustili kljub temu, da svojih verskih pogledov ni preklical. Leta 1549 je odšel kot pregnanec na Sedmograško, kjer je leto in pol pred svojo smrtjo - umrl je 16. avgusta 1554 - dosegel čast prvega superinten- denta.70 6 4 O tem, da seje Jurij pisal Dragolič in ne Jurešič/Juričič, glej M. Rupel, Primož Trubar, n.d., str. 59, 61-62. Dragolič ni bil generalni vikar ljubljanske škofije (kot piše J. Gruden v n.d., str. 618), prav tako pa v kapiteljskih virih nismo našli potrditve, da bi bil Dragolič kanonik. 6 5 Na podlagi te izjave bi mogli sklepati, da se je tudi Filip Strauss nagibal k protestantizmu. 6 6 Glede Wieneijevega življenjepisa se opiramo na prispevka: J. Rajhman, geslo Wiener Pavel, SBL, zv. 14, Ljubljana 1986, str. 691, in T. Elze, Paul Wiener, n.d., str. 1-52. Na nekaterih mestih dognanja obeh avtorjev dopolnimo s podatki iz primarnega gradiva in deloma druge literature. "Izpoved vere je Wiener pospremil z obrazložitvijo, t.i. memorialom, naslovljenim na kralja Ferdinanda - obj. v: T. Elze, Paul Wiener, n.d., str. 44-52. 6 8 ARS, Stan. I, F. 4, Registratami protokol (1544-1555), fol. 200. 6 9 Njegovo premoženje v hiši, v kateri je stanoval kot kanonik, sta 6. oziroma 7. junija 1548 v imenu kapitlja inventarizirala Mihael Hasiber in Andrej Mager. Pismo obeh kanonikov škofu Textorju z dne 8. junija 1548 odraža njun dokaj dobrohoten odnos do Wienerja - glej NŠAL, KAL, Spisi, f. 138/16. 70Njegovo kratko »škofovanje« se omenja tudi v: E. Iserloh - J. Glazik - H. Jedin, n.d., str. 338. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 « 1998 « 2 (111) 167 Kratek ekskurz o Pavlu Wienerju in Lenartu Mertlicu pred procesom Če preletimo najprej zbrane podatke o Wienerjevi duhovniški karieri pred letom 1547,71 moremo prav začeti z letom 1527, ko je bil 13. junija kot ljubljanski kanonik v dražbi dveh drugih kapitularjev navzoč pri obračunu večletnega dolga od neke desetine.72 V mlajši listini, datirani 25. september 1530, nastopa Wiener kot eden od izvršiteljev oporoke duhovnika Jerneja Slavoniča, ustanovitelja beneficija pri oltarju sv. Trojice na empori ljubljanske stolnice.73 Gre za »klasično katoliško« mašno ustanovo, katere premoženje in nanj vezano bogoslužje je bil oporočitelj izročil v upravo ljubljanskemu kapitlju. Najzgodnejše nam poznano Wienerjevo dejanje v kapitlju, odstopajoče od strogo tradicionalnega, bi bilo potemtakem sodelovanje pri kapiteljskem statutu leta 1533. To sicer ne pomeni, da se Wiener ni pričel oddaljevati od rimskokatoliške Cerkve že prej, dasi so njegove pridige, kot piše na primer J. Rajhman, postajale vedno bolj polemične (šele) pod Trubarjevim vplivom.74 Kakšno versko politiko naj bi Wiener vodil ob učenem, a bolehnem generalnem vikarju Mertlicu in zagnanem kapiteljskem vikarju oziroma kanoniku Trubarju, je razvidno iz njegove izpovedi leta 1548.75 V dogovora s svojimi somišljeniki seje želel Wiener ravnati po načelu, da bo javno pridigal zgolj o tistih rečeh, ki jih uči tudi uradna Cerkev in ki zanj niso sporne. Na dragi strani bi o nazorih, s katerimi ne bi soglašal, v javnosti molčal in bi o svoji veri govoril samo, če bi bil o tem vprašan.76 Če pomislimo na navedbe prič z ljubljanskega zaslišanja, se zdi, da seje Wiener tega načela trdneje držal v tridesetih kakor štiridesetih letih. Očitno je bil namreč tako kot marsikateri njegov sodobnik in sorojak čedalje bolj prepričan, da je potrebno Cerkev reformirati z odpravo papeških naukov o transsubstanciaciji, zakramentih, maši kot spravni daritvi, vicah in nenazadnje o papeškem prvenstvu ter vlogi Cerkve pri razlagi Svetega pisma. Poleg tega je, tudi sam poročen, nasprotoval obveznemu duhovniškemu celibatu in obhajanju pod eno podobo.77 A četudi bi Wiener ostal povsem zvest deklarirani obzirnosti, svojega odnosa do »malikovalske vere« ne bi mogel zares prikriti; v obdobju najmanj dvajsetletnega delovanja ga namreč srečujemo na različnih vidnih položajih. Tako je bil občasno škofijski oskrbnik v Ljubljani in kapiteljski prokurator, skrbel je za kaplanijo pri sv. Janezu pred Šempetrskim mostom in sv. Lovrencu ter bil »zaradi zaslug« leta 1543 prezentiran za dekana kolegiatnega kapitlja v Novem mestu.78 Po smrti škofov Ravbarja in Kacijanarja je, prvič skupaj z Mertlicem in drugič z Wallichom, inventariziral premoženje pokojnih škofov,79 prav tako pa 7 1 Medtem ko o Wienerjevem (mašniškem) posvećenju ne vemo ničesar, naj na tem mestu opomnimo na zapis o bakalavreatu, ki si ga je Wiener pridobil na artistični fakulteti na Dunaju leta 1517 - glej P. Simoniti, Humanizem, n.d., str. 251, št. 169. 7 2NŠAL, ŠALI, f. 20/2a. 7 3NŠAL, Zbirka listin, 1530 IX 25. Prim. J. Veider, Stara ljubljanska stolnica, njen stavbni razvoj in oprema, Ljubljana 1947, str. 77, 106, op. 70. 7 4 J. Rajhman, geslo Wiener, n.d., str. 691. 7 5 T. Elze, Paul Wiener, n.d., str. 44 si. 7 6 Prim. M. Rupel, Primož Trubar, n.d., str. 56. 7 7 Vprašanji duhovniškega celibata oziroma poročenosti duhovnikov in obhajila pod obema podobama je na načelni ravni razčistil sicer šele tridentinski koncil - prim. A. Strie, Vera Cerkve. Dokumenti cerkvenega učiteljstva, Teološki priročniki 2, Celje 1977, str. 395 (24. seja, Dekret o zakramentu zakona, kanon 9). 7 8 Kot škofijski oskrbnik v Ljubljani je omenjen na primer leta 1527, 1528 in 1531 - NŠAL, ŠAL I, f. 20/2a; NŠAL, Gornji Grad A, f. 13, f. 17. Kapiteljski prokurator je bil v letih 1531-1533 in škofov oskrbnik pri sv. Janezu in sv. Lovrencu (Klemenu in Fridolinu) v letih 1536-1537 - prim. NŠAL, KAL, Urbarji, št. 1, str. 194; NŠAL, KAL, Spisi, f. 78/33, f. 56/33. Na novomeško dekanijo je Wienerja 6. aprila 1543 prezentirat generalni vikar oglejskega patriarha, čeprav je prezentacijska pravica pripadala tamkajšnjemu kapitlju, patriarhu pa le pravica do umestitve - glej F. Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto. Regesti listin in popis gradiva, Acta Ecclesiastica Sloveniae 17, Ljubljana 1995, str. 141, št. 248. 168 L. ŽNIDARŠIČ: LJUBLJANSKA STOLNA DUHOVŠČINA ga najdemo recimo v Gornjem Gradu junija 1546 pri predložitvi enoletnega obračuna za Savinjski urad gornjegrajskega gospostva.80 Upoštevaje, daje v letih od okrog 1530 do 1547 opravljal še razne naloge v vse bolj protestantskem deželnem zboru,81 lahko rečemo, daje bil Wiener skoraj dve desetletji najvplivnejša cerkvena osebnost v Ljubljani.82 In to kljub temu, da je imel med rezidencialnimi kanoniki najvišjo funkcijo v duhovnih zadevah njegov »sopotnik« v kapitlju Lenart Mertlic. Lenart Mertlic, rojen v Kamniku okrog leta 1490,83 je študiral najprej na dunajski univerzi, kamor se je vpisal v prvem semestra leta 1508.84 V letih 1515-1516 ga je lavantinski škof Lenart Peurl posvetil v akolita, subdiakona in diakona,85 ne vemo pa, kdaj in kje naj bi doktoriral iz civilnega in kanonskega prava. Z naslovom »doktor« se v virih prvikrat pojavi 7. junija 1529, ko seje zadrževal v Gornjem Gradu.86 S polnim akademskim nazivom se omenja v najmanj dveh virih z začetka štiridesetih let 16. stoletja, od katerih je zlasti »radodaren« mlajši od obeh zapisov. Ta Mertlica, ki v škofovem imenu izdaja razsodbo v spora zaradi Ravbarjevega beneficija, označuje kot doktorja obojega prava, ljubljanskega kanonika, arhidiakona za Gorenjsko in generalnega vikarja škofa Kacijanarja.87 Medtem ko je imel Mertlic ljubljanski kanonikat najverjetneje že leta 1529 (ne 1533) - o čemer bi pričala njegova navzočnost pri gornjegrajskih obračunih -,8 8 gaje, kot se zdi, na mesto generalnega vikarja ob svojem imenovanju postavil škof Kacijanar.89 To službo je Mertlic po Textorjevem prihodu na škofijski sedež obdržal, z razsodbo na ljubljanskem procesu pa je vse svoje prebende oziroma službe izgubil ter nedolgo potem, že dlje časa bolan, tudi umrl (spomladi 1548?). O vprašanju Textorjevega »kroga« Po tem ekskurzu si moramo glede procesa končno zastaviti vprašanje, kdo je odsotnemu škofu Textorju pošiljal poročila o delovanju protestantsko naravnane stolne duhovščine. Odgovora nimamo, a se mu z nadaljnjimi vprašanji lahko nekoliko približamo. Sprašujemo se denimo, ali gre ovajalce iskati v prvi vrsti med arhidiakoni in bosonogimi menihi?90 In ali 7 9NŠAL, ŠAL Škofje: Textor. 8 0 V: NŠAL, Gornji Grad A, f. 76. 8 1 Prim. M. Košir, Stanovski organi, njihove kompetence, sestava in razmerja med njimi v deželi Kranjski od 16. stoletja dalje (magistrska naloga), Ljubljana 1996, str. 51, op. 174; str. 88, op. 328. Prim, še NŠAL KAL, Spisi, f. 63/67 (19. november 1529). 8 2 Prim. V. Rajšp, n.d., str. 270. 8 3 Osnovne biografske podatke zanj podaja F. Kidrič, geslo Mertlic Lenart, SBL, zv. 5, Ljubljana 1933 str 100. ^»Leonhardus Mercktlitz de Stain« - Die Matrikel der Universität Wien II (1451-1518Л), Graz-Wien-Köln 1967, 1508 I A 129. 8 5 22. septembra 1515 v akolita, 22. decembra 1515 v subdiakona ter 16. februarja 1516 v diakona - F. Hutz, Das Weiheregister des Lavanter Bischofs Leonhard Peurl (1509-1536), Quellen zur Geschichtlichen Landes­ kunde der Steiermark X., Graz 1994, št. 2174 (str. 115), 2271 (str. 119), 2364 (str. 122). 8 6 »Durch doctor Leonharten Mertlitz« - NŠAL, Gornji Grad A, f. 25, fol. 239 (oskrbnikovi računi za leto 1528). 87NŠAL, Zbirka listin, 1541 IV 28. Ljubljana; NŠAL, ŠAL-Ž Ljubljana Sv. Nikolaj, f. 165a (Ravbarjev beneficij, 28. avgust 1542). Mertlic torej ni bil doktor teologije, kot beremo v: F. Kidrič, geslo Mertlic n d str. 100. 8 8 Na Mertlicev kanonikat se nanaša notica ob obračunu za župnijo Sv. Mihael pri Pliberku, inkorporirano menzi ljubljanskega škofa, z dne 7. junija 1529 - NŠAL, Gornji Grad A, f. 25, fol. 239 (oskrbnikovi računi za leto 1528). 8 9 V vlogi generalnega vikarja ga prvič srečamo 9. aprila 1537 - NŠAL, KAL, Spisi, f. 56/33. '"Takole se namreč glasi stavek iz Trubarjevega pisma kralju Maksimilijanu 2. januarja 1560: »In ko sem ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 ' 1998 » 2 (111) 169 je bil med temi ključna oseba upravitelj radovljiškega arhidiakonata Nikolaj Skofič,91 ki ga literatura napačno imenuje tedanjega generalnega vikarja92 in ga Trubar sam označuje kot svojega »največjega sovražnika« po smrti škofa Textorja?93 Ali je morda »imel prste vmes« ljubljanski kanonik ter župnik in arhidiakon v Ribnici Andrej Mager,94 ki naj bi 29. avgusta 1562 Trubarju prepovedal vstop v ribniško cerkev?95 Ali pa se je ob svojih redkih obiskih v Ljubljani naraščajoče reformacijske gorečnosti ustrašil sam dekan kapitlja Arnold von Bruck, Ferdinandov dvorni pevec in dirigent?96 In nenazadnje, kakšen odnos je imel do protestan­ tizma župnik v Gorjah Rupert Kuplenik,97 konec novembra 1547 prezentiran za ljubljanskega prosta?98 Poleg že naštetih obremenilnih prič na procesu bi v krog morebitnih Textorjevih obveščevalcev utegnila soditi zgoraj omenjena kanonika Mihael Hasiber in Anton Tischler. Četudi bi se kdaj izkazalo, da je bil eden od njiju ali da sta bila celo oba, nasprotno, naklonjena protestantizmu,99 ne smemo spregledati, da sta oba svoj položaj v kapitlju, kot vse kaže, mirno ohranila.100 Obdobje 1547-1568 - čas protireformacije in katoliške prenove? Podoba je, da seje protestantska reformacija po letu 1547 odvijala le še zunaj kapitlja in stolnice. S prizorišča ljubljanske škofije so za vedno odšli Wiener, Mertlic ter Dragolič,101 ki v teh svojih farah in prebendah začel pridigati evangelij v pravem smislu ter katekizem, sem bil dostikrat v veliki nevarnosti; preganjali so me arhidiakoni, bosonogi menihi, tudi gospod Nikolaj Jurišič, deželni glavar kranjski /.../« - J. Rajhman, Pisma, n.d., str. 42. 9 1 Po smrti svojih staršev, meščana iz Loke Mateja Skofiča in njegove žene Marjete, je Nikolaj 25. maja 1547 ustanovil špital v Skofji Loki, in sicer kot »der pfarrer vnd erzbriester ambts Verwalter zu Radtmanstorf« - ARS, Zbirka listin, 1547 V 25. Loka; NŠAL, KAL, Spisi, f. 58/2. V vlogi ljubljanskega generalnega vikarja in kanonika nastopa (šele) 27. oktobra 1551 v: NŠAL, ŠAL-Ž Ljubljana Sv. Nikolaj, f. 165a (Ravbarjev beneficij). 9 2 Na primer J. Rajhman, geslo Trubar, n.d., str. 207. Napaki je slejkoprej botrovala Trubarjeva oznaka za Skofiča - »vicarius generalis«, ki pa se očitno nanaša na čas po Textorjevi smrti. Glej ustrezni navedek v naslednji opombi. 93»Niclas Scofitz, vicarius generalis und domherr zu Laibach /.../ der des Trubers von wegen der religion, nach dem gestorbenen bischof Urbano höchster feind gewest, und viel christen verfolgt, und zu begraben nit gestatten worden /.../« - opis Trubarjeve vrnitve v Ljubljano leta 1561 v: T. Elze, Primus Trubers Briefe, Tübingen 1897, str. 115-116. Čeprav je opis v tretji osebi, naj bi ga napisal Trubar - glej M. Rupel, Primož Trubar, n.d., str. 123. 9 4 V pregledanih virih izpričan kot kanonik v obdobju 1545-1558 - ZAL, Cod 1/5, fol. 187v, 190; NŠAL, KAL, Spisi, f. 283/2; NŠAL, ŠAL, Škofje: Textor. Po Škofičevi smrti je vsaj začasno opravljal funkcijo generalnega vikarja - glej ARS, Zbirka listin, 1561 VII 21. Ljubljana. Kot nekdanji bénéficiât pri oltarju sv. Rešnjega Telesa v ljubljanski stolnici se omenja v: M. Smole, Vicedomski urad za Kranjsko. 13. stol.-1747, 4. del: Cerkvene zadeve Lit. L, Ljubljana 1994, str. 402 (13). 9 5 Podatke iz starejše literature, kijih v zvezi z Magrom povezuje A. Skubic, Zgodovina Ribnice in ribniške pokrajine, Buenos Aires 1976, str. 111-112, bo potrebno preveriti (in izpopolniti) z viri prve roke. 9 6 Prim. V. Fabjančič, Volbenk Polž, n.d., str. 131-132. Kratek življenjepis von Brucka (z nekaj napakami, kar zadeva Bruckovo »prisotnost« na Kranjskem) v: O. Wessely, geslo Bruck Arnold von, New Grove Dictionary of Music and Musicians III, London 1980, str. 351-352. 9 7 Na gorjansko župnijo ga je leta 1529 prezentiral kralj Ferdinand - NŠAL, Zbirka listin, 1529 I 22. Stertzing. 9 8NŠAL, Zbirka listin, 1547 XI 26. Augsburg. "Škof Hren je imel za enega prvih heretikov v Ljubljani kanonika Davida (!) Hasiberja - P. Hitzinger, n.d., str. 2 (»Memoriale scribendorum ad episcopum Seccoviensem«). Vendar sledimo Davidu v kapiteljskih virih šele od leta 1560 naprej - prim. NŠAL, KAL, Spisi, f. 21/1, f. 287. 1 0 0 Prim, pregled kapiteljskih izdatkov za kanoniške plače za leto 1550/51: v NŠAL, KAL, Spisi, f. 287. Prim. še NŠAL, Zbirka listin, 1548 IX 29.; NŠAL, KAL, Spisi, f. 283/2. 1 0 1 Jurij Dragolič se je najverjetneje napotil v Črnomelj, kjer se omenja kot župnik še leta 1559 - M. Slekovec, 170 L. ŽNIDARŠIĆ: LJUBLJANSKA STOLNA DUHOVŠČINA je bil med tistimi, »kir so od straha zavolo blaga od prave vere stopili, zatajili inu vernim sovraž postali« - kot seje v Noviga testamenta pusledni dejl (1577) izrazil Trubar. Dragolič naj bi naredil samomor, kanonika Primoža Škofiča in Andreja Steinmetzerja (Stamizerja, lat. Latomusa) pa naj bi zaradi apostazije doletela nesrečna smrt. »Škofič si je tudi vrat ulomil, Stamizer je hotel iz kebla vodo piti, je per nim doli pal inu zdajci umrl, Drakolič je vpijoč, norčast inu v cagovanu konec vzel.«102 Medtem ko v kapiteljskih virih kakega Primoža Škofiča ni opaziti - če odmislimo generalnega vikarja Nikolaja, nosita priimek Škofič (zgolj) levit Janez in kanonik Krištof-,103 seje v zvezi z Andrejem Steinmetzerjem vredno pomuditi zlasti pri njegovi prezentaciji na kaplanijo ljubljanskega špitala, nad katero je patronat imelo mesto. Prek Steinmetzerja, ki je bil za špitalskega kaplana prezentiran 26. avgusta 1550104 in ki je baje kmalu zatem »prestopil v novo vero«, naj bi namreč cerkev sv. Elizabete »prišla najbrž v roke luteranov.«105 Po drugi strani I. Vrhovec o Steinmetzerju pravi, daje »menda največ pripomogel k temu«, daje špitalsko cerkev leta 1564 prepustil protestantom magistrat, kije bil »do tedaj že ves luterski.«106 Čeravno na podlagi primarnega gradiva Steinmetzerjeve vloge pri »poluteranjenju« špitalske kaplanije ni mogoče niti zanikati niti kako drugače oceniti, pa Vrhovčevo tezo relativizira dejstvo, da se pričenja kariera Andreja Steinmetzerja pri ljubljanski stolnici že v začetku petdesetih let 16. stoletja. Nedolgo po protireforma- cijskem procesu se Steinmetzer v virih pojavi kot kanonik107 in še v času škofa Textorja kot stolni pridigar v slovenskem in nemškem jeziku.108 Medtem sta svoje delo za »pravo vero«, kateri sta ostala zvesta, nadaljevala Trubar in Rokavec. Le-ta si je v Kranju ponovno drznil nastopati proti »vsem, že dolgo uveljavljenim krščanskim cerkvenim obredom, proti masi, pa tudi papeški svetosti, kraljevemu veličanstvu in škofu.«109 V dobi škofa Petra Seebacha (1558/60-1568), ki je sledila Textorjevi, je bil ljubljanski kapitelj kot celota na strani uradne Cerkve. Ko so se kranjski deželni stanovi 10. junija 1560 Trubarju potožili glede verske oskrbe pri stolni cerkvi, je bil skupaj s škofom deležen kritike tudi kapitelj: oba »zanemarjata dušno pastirstvo in oznanjevanje Božje besede in ne pustita dehti obhajila pod obema podobama.«110 Za obrambo »naše svete katoliške Cerkve« pred Doneski k zgodovini cerkva in fara na Kranjskem, IMDK VIII (1898), str. 42. 1 0 2 Navedek po M. Rupel, Primož Trubar, n.d., str. 208-209. 1 0 3 Na osnovi poročila o eni od zapuščinskih razprav za pokojnim Krištofom Škofičem iz leta 1600 ugotavljamo, da sta bila oba, Janez in Krištof, Nikolajeva (pozakonjena) sinova - glej NŠAL, KAL, Spisi, f. 142/5. O stolnem levitu in kaplanu pri sv. Petru Janezu Škofiču NŠAL, KAL, Spisi, f. 287, fol. 8-9' (dohodki in izdatki za leto 1560/61); ARS, Stan. I, šk. 97, sn. 7 (10. marec 1565). O Krištofu Škofiču na primer NŠAL, KAL, Spisi, f. 313/3. 1 0 4 NŠAL, Zbirka listin, 1550 УШ 26. Ljubljana. 1 0 5 P. Hitzinger, n.d., str. 1. 1 0 6 1 . Vrhovec, Meščanski špital. Doneski h kulturni zgodovini ljubljanskega mesta, Letopis Slovenske matice za leto 1898, Ljubljana 1898, str. 34. 1 0 7Prim. NŠAL, Zbirka listin, 1550 VIII 26. Ljubljana; NŠAL, ŠAL-Ž Ljubljana Sv. Nikolaj, f. 165a (27. oktober 1551). Za dekana kapitlja je bil imenovan pred 1. februarjem 1561 - glej NŠAL, KAL, Spisi, f. 287, fol. 8-9v (pregled kapiteljskih izdatkov za leto 1560/61). 1 0 8 »Andreas Latomus canonicus et Verbi vtriusque Idiomatis Cathedralis Ecclesiae Labacensis minister /.../. Anno 1556« - A. Gspan - J. Badalić, Inkunabule v Sloveniji, Dela SAZU, Razred za filološke in literarne vede 10, Inštitut za literature 5, Ljubljana 1957, št. 449 (str. 361). 1 0 9NŠAL, ŠAL I, f. 16/3; f. 16/14. Bežen pregled Rokavčevega življenja daje M. Rupel, geslo Rokavec, SBL, zv. 9, Ljubljana 1960, str. 129-130. Več o njegovem delovanju v Kranju J. Žontar, n.d., str. 175-180, 182. 1 1 0 A. Dimitz, n.d., str. 244-245; J. Gruden, n.d., str. 642-643. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 » 2 (111) 171 cvinglijanci in drugimi »krivoverci« so se kapitularji večkrat zavzeli zlasti na začetku šestdesetih let pod generalnim vikarjem Škofičem.111 Po ovadbi škofa Seebacha s strani deželnih stanov konec leta 1562 pa svojega ordinarija niso podpirali samo na splošno, marveč so v pismu cesarju Ferdinandu dali vedeti,112 da so obtožbe na račun škofa manever, s katerim hočejo kranjski protestanti odvrniti cesarjevo pozornost.113 V naslednjih nekaj letih je boj proti predikantom deželnega glavnega mesta poosebljal Istran Jurij Braošič (Braosich), »apostolski pridigar« (Apostolischer Prediger) pri ljubljanski stolnici114 ter po letu 1567 izpričani dekan kapitlja.115 Žal ni znano, v kolikšni meri so se kanoniki in drugi duhovniki pri Sv. Nikolaju strinjali z Braošičevim ostrim protiprotestant- skim pridiganjem. Hkrati bi nas zanimalo, koga je imel ob Braošiču v mislih Trubar, ko je jezno zapisal: »Tu ta rogati hudi Sludi dela, kir taku vnih, suseb v tim steklim, nesramnim lashnivim menihu per s. Miklaushu v Lublani inu u nega touarishih, super tu nasho vero /.../ dyuia, resbya, prety in vse slu super nas smishlaua inu sazhene.«116 A kakršni koli že so bili verski nazori posameznih stolnih duhovnikov, z delovno in nravno disciplino se kapitelj vsaj do konca Seebachovega škof o vanj a pač ni mogel pohvaliti. O neprimernem vedenju nekaterih njegovih članov nazorno priča pismo dekana Braošiča škofu Seebachu z dne 12. februarja 1568.117 V pismu izstopa kot problematično ravnanje samega generalnega vikarja Jurija Steinmetzen a, nekdanjega škofovega vikarja v Kranju,118 nad katerim so se tudi sicer pritoževali tako katoliki kakor protestanti.119 Medtem ko torej protireformacijski ukrepi pri stolni cerkvi po letu 1547 očitno niso bih več potrebni, tega ne moremo reči za moralno prenovo šenklavške duhovščine. Prvi vidnejši korak v smeri reforme je bil storjen za časa škofa Konrada Glušiča (1571-1578), natančneje leta 1574, ko so bile potrjene nove kapiteljske konstitucije.120 Sklep Najpomembnejše dejanje v obdobju seznanjanja in bolj ali manj zasebnega opredelje­ vanja do pogledov, ki so jih oblikovale Luthrova in drage veje reformacije, predstavlja za kapitelj in stolno duhovščino sploh sprejem statuta leta 1533. Z njim kanoniki niso prekoračili okvira katoliške reform(acij)e,121 izpričali pa so duhovno energijo, ki jo je kmalu zatem osvežil prihod novega stolnega pridigarja Primoža Trubarja. Protestantska miselnost se 1 1 1 Glej predvsem NŠAL, ŠAL I, f. 16/4d, 16/7. 1 1 2 Koncept ima datum 3. avgust 1563 - NŠAL, ŠAL I, f. 11/15. 1 , 3 F.M. Dolinar, geslo Seebach Peter, Die Bischöfe, n.d., str. 659. Prim, še M. Miklavčič, geslo Seebach Peter, SBL, zv. 10, Ljubljana, str. 266. 1 1 4 ARS, Stan. I, šk. 97, sn. 7 (10. marec 1565). 1 1 5 NŠAL, KAL, Spisi, f. 138/18 (15. julij 1567), f. 109/35 (23. julij 1567); NŠAL, Zbirka listin, 1567 VIII 28. Že 28. marca 1569 se Braošić navaja kot pokojni - NŠAL, KAL, Spisi, f. 199/22a. 1 , 6 V: Tega celega psaltra Davidovega (1566) - citat po J. Gruden, n.d., str. 654. 1 1 7 NŠAL, KAL, Spisi, f. 134/5. 1 , 8 J. Žontar, n.d., str. 180. Zelo vprašljivo je bilo v začetku šestdesetih let že vedenje prosta Polidorja de Montagnane, ki pa je ljubljansko proštijo užival le kratek čas - prim. F. Kidrič, geslo Montagnana Polidor de, SBL, zv. 5, Ljubljana 1933, str. 150. 1 1 9 Prim. NŠAL, KAL, Spisi, f. 134/5, f. 138/17; M. Žvanut, Korespondenca dveh kranjskih plemičev iz sredine 16. stoletja, ZČ 43 (1989), str. 504. 120Igitur nos Praepositus, Decanus et Capitulum Cathedralis Ecclesiae Labacensis id animo considérantes, ac multis diversisque praviš abusionibus et erroribus, qui in Ecclesiastica officia hujus Cathedralis Ecclesiae passim per negligentiam irrepsere praevenire cupientes /.../ - iz prepisa statuta v NŠAL, Zgodovinski zapiski, f. 1. 1 2 1 Glede izraza katoliška reformacija prim. M. Mullett, n.d., str. 21-22. 172 L. ŽNIDARŠ1Ć: LJUBLJANSKA STOLNA DUHOVŠČINA je odtlej vse jasneje zrcalila v oznanjevalnem delu nekaterih duhovnikov, dokler ni v prvi polovici štiridesetih let postala prevladujoča. Poleg Trubarja sta se namreč zanjo ogrela dva najuglednejša kanonika, delujoča tedaj v Ljubljani: generalni vikar Lenart Mertlic in Pavel Wiener. Nadaljnje razširjanje reformacijskih idej pri stolni cerkvi je prekinil sodni proces zoper pridigarje, obtožene verskih zmot, jeseni leta 1547. Po procesu, za katerega se je ob podpori deželnega kneza odločno zavzel škof Urban Textor, se kapiteljska duhovščina nad protestantizmom očitno ni navduševala - ali se zanj vsaj ni navduševala do te mere, da bi ob tem kaj tvegala. Vendar se je tudi vnema zgodnjega znanilca protireformacije in katoliške obnove v Ljubljani Jurija Braošica - v celoti vzeto - ni dotaknila.122 Več uspeha kakor delovanje tega strogega dekana iz zadnjih let škofa Petra Seebacha je v tem pogledu obetala doba Seebachovega naslednika Konrada Glušiča. Z u s a m m e n f a s s u n g Der Klerus der Ljubljanaer Domkirche und die protestantische Reformationsbewegung bis Bischof Konrad Gluschitsch (1571-1578) Lilij ana Žnidaršič Obwohl der Klerus der Ljubljanaer Domkirche eine bedeutende Rolle im geistlichen Leben der Stadt Ljubljana (Laibach) und des Landes Krain spielte, beziehen sich die ersten bekannten Reformationserscheinungen in Krain (diese datieren in die Mitte der zwanziger Jahre des 16. Jahrhunderts) nicht auf ihn. Auch das Kapitelstatut aus dem Jahre 1533, das zu einer »puren, simplen und treuen« Verkündung des Gotteswortes aufruft, ist nicht als Beweis dafür anzusehen, daß unter den Domherren, den Unterzeichnern des Statuts, protestantisches Gedankengut Fuß gefaßt hätte. Der Wortlaut selbst ist eher als ein »zwischen den werdenden Konfessionen stehender Evangelismus« zu verstehen denn als echter Protestantismus. Dies bedeutet jedoch nicht, daß sich der eine oder andere Domherr oder Domgeistliche nicht für den neuen Glauben begeistert hätte; es besteht kaum ein Zweifel darüber, daß ihm die Domherren Paul Wiener und Leonhard Mertlitz bereits damals ziemlich nahe standen. Einen festeren Standpunkt in Religionssachen bezog man erst in der zweiten Hälfte der dreißiger und vor allem in der ersten Hälfte der vierziger Jahre des 16. Jahrhunderts. Unter den Domherren, die immer offener einige durchaus protestantische Ansichten vertraten, waren der oben erwähnte Paul Wiener sowie Primus Trüber (Domvikar wahrscheinlich seit 1533, Domherr nach 1542) am einflußreichsten. Da die beiden unter den Landständen ein ziemlich großes Ansehen genossen, waren ihre Predigten, die sich gegen die Lehren, Gewohnheiten und Rituale der römisch-katholischen Kirche richteten, für die landesfürstliche und bischöfliche Hoheit besonders gefährlich. Ihr Wirken und jenes einiger anderen Reformatoren wurde im Herbst 1547 durch einen Gerichtsprozeß unterbrochen, der unter kräftiger Unterstützung König Ferdinands von Bischof Urban Textor (1543-1558) geleitet wurde. Das einzige erhaltene Protokoll eines der Verhöre beim Prozeß legt die Vermutung nahe, daß die protestantisch ausgerichteten Geistlichen ihre Gegner unter dem Domklerus hatten. Allem Anschein nach kam die Reformationsbewegung nach 1547 nur noch außerhalb der Domkirche zum Tragen. Die Hauptstütze des Katholizismus stellte für gut ein Jahrzehnt Nikolai Schkofitsch, der neue Generalvikar Bischof Textors dar, den Trüber einmal sogar als seinen »größten Feind« bezeichnete. Auch in der Amtszeit Bischof Peter Seebachs (1558/60-1568) stand das Ljubljanaer Domkapitel als 122 Učinkovitejše bi bile morda pridige jezuita Jona Adlerja, če bi ta v Ljubljani ostal dlje časa. Mladi Adler, sin protestantskih staršev iz Münchna, je prišel pridigat v Ljubljano spomladi leta 1556 na željo škofa Textorja. Čeprav so bili z njegovim pridiganjem zelo zadovoljni »ne samo katoličani, ampak, presenetljivo, tudi nekatoličani,« je iz mesta odšel že pred jesenjo istega leta - P. Belič, Prva tri desetletja jezuitov in Slovenci (1546-1569), Zbirka ZČ 6, Ljubljana 1989, str. 25-26. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 (111) 173 Ganzes auf der Seite der offiziellen Kirche und verteidigte ohne Umschweife den Bischof, als dieser von den Landständen beim Kaiser angeschwärzt wurde (1562). In der Mitte der sechziger Jahre gesellte sich den Domherren Jurij Braosich aus Istrien zu, der »apostolische Prediger« und für die Jahre 1567-1569 überlieferter Kapiteldechant. In seinen Predigten griff er eifrig die Protestanten und ihre Lehre an und setzte sich als Dechant für die Abschaffung von Mißbräuchen und für eine Reform in den eigenen Reihen ein: er personifizierte demnach die antireformatorischen und katholischen Erneuerangsbestrebungen zugleich. Trotz seines Eifers zeitigte, mindestens was die innere Erneue­ rung des Kapitels anbelangt, erst die Amtszeit von Bischof Konrad Gluschitsch (1571-1578) reichere Früchte. ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE SI-lOOO Ljubljana, Aškerčeva 2/1, tel.: 061/1769-210 vas vabi, da kot redni član vstopite v eno izmed slovenskih zgodovinskih in muzejskih društev. Društveni člani po nižji ceni prejemajo osrednje glasilo slovenskih zgodovinarjev Zgodovinski časopis, imajo popust pri nabavi knjig iz zaloge zveze, lahko sodelujejo pri strokovnih in družabnih prireditvah društev (zborovanja, predavanja, strokovne ekskurzije in podobno), brezplačno prejmejo zvezino značko in izkaznico ter uporabljajo zvezino knjižnico. Potrjena izkaznica ZZDS omogoča brezplačen ali cenejši vstop v številne domače in tuje muzeje in galerije. Člani slovenskih društev s popustom kupujejo knjige "Slovenske matice", občasno pa tudi publikacije drugih slovenskih založb. Članarino in naročnino lahko vplačate vsako dopoldne (od ponedeljka do petka) na zvezinem sedežu ali pa s položnico na žiro račun: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, Aškerčeva 2, 50101-678-49040. Vplačilo članskih obveznosti je možno tudi pri vseh matičnih pokrajinskih zgodovinskih in muzejskih društvih. Tu so njihovi naslovi: Zgodovinsko društvo Ljubljana, Filozofska fakulteta, 1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 Zgodovinsko društvo v Mariboru, Muzej narodne osvoboditve, 2000 Maribor, Heroja Tomšiča 5 Zgodovinsko društvo v Ptuju, Pokrajinski muzej, 2250 Ptuj, Muzejski trg 1 Zgodovinsko društvo v Celju, Muzej novejše zgodovine, 3001 Celje, Prešernova 17, pp. 87 Zgodovinsko društvo za Gorenjsko, Gorenjski muzej, 4000 Kranj, Tavčarjeva 43 Zgodovinsko društvo v Novem mestu, Dolenjski muzej, 8000 Novo mesto, Muzejska 7 Muzejsko društvo v Škofji Loki, Muzej na gradu, 4220 Škofja Loka, Grajska pot Belokranjsko muzejsko društvo, Belokranjski muzej, 8330 Metlika, Trg svobode 4 Zgodovinsko društvo v Slovenskih Konjicah, 3210 Slovenske Konjice Zgodovinsko društvo za Pomurje, Pokrajinski muzej, 9000 Murska Sobota, Trubarjev drevored 4 Klub slovenskih zgodovinarjev in geografov na Koroškem, Postfach 38, 9020 Celovec/ Klagenfurt, Avstrija Zgodovinsko društvo za Koroško, Koroški pokrajinski muzej, 2380 Slovenj Gradec, Glavni trg 24 Zgodovinsko društvo za severno Primorsko, Goriški muzej, 5250 Solkan Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Società storica del Litorale, Pokrajinski muzej, 6000 Корег/Capodistria, Gramscijev trg 4 Zahtevajte prijavnico za vpis pri enem izmed pokrajinskih zgodovinskih društev ali na sedežu osrednje zveze! 174 ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 • 1998 «2(111) AL Z R ZBfl C Konec preteklega leta smo izdali novo delo s področja zgodovine, ki celovito prikazuje razvoj prometa in vsa z njim povezana dogajanja na Slovenskem v dolgem obdobju od konca antike do 16. stoletja. Kljub temu, daje knjiga temeljito znanstveno delo, podprto z natančnimi navedbami virov, je branje daleč od običajne suhoparnosti strokovnih besedil. Delo je popestreno s številnimi slikovitimi primeri iz srednjeveškega vsakdana ter več kot šestdesetimi barvnimi in črnobelimi avtentičnimi ilustracijami, tabelami, diagrami in barvnimi zemljevidi. MIHA KOSI P O T U f O C I SREDNJI VEK Miha Kosi POTUJOČI SREDPtfl VEK. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem Promet je ena od manifestacij človeške kulture in je bil tudi v srednjem veku sestavni del vsakdanjega življenja. Ljudje so potovali, trgovali, posredovali in izmenjavali informacije... Srednji vek s tega vidika še zdaleč ni bil »mračno«, temveč zelo razgibano obdobje. Uvodni del knjige osvetljuje zgodnji srednji vek kot most med antiko in ponovnim razcvetom prometa v visokem in poznem srednjem veku. Težišče dela je na obdobju od 12. do 16. stoletja. Avtor prikazuje tematiko prometa z najširše perspektive - njegov po­ men v dinastični politiki tega časa, razcvet denarnega prometa, trgovske tokove ter vlogo mest v tem razvoju. Precejšnja pozornost je posvečena prikazu raznih oblik mobilnosti in komuniciranja ter vzgibom za potovanja, kot so fevdalno gospodarjenje in vsakdanja oskrba, politika, vojskovanje, diplomacija, Cerkev in romanja, posredovanje informacij idr. »Tehnični vidik« transporta zajema oblike transportna na kopnem in rekah, organizacijo, zmo­ gljivosti... Poglavje o ustroju srednjeveškega prometnega omrežja osvetljuje pravni značaj cest in prometa, pravno-ekonomska sredstva, ki so vplivala na razvoj (mitnice, prisilnost cest, skladiščno pravo) ter »prometno infrastrukturo.. - mostove, brodove! ceste, hospice in gostišča. Zaključni del je prikaz najpomembnejših srednjeveških cest na Slovenskem, njihovega poteka, razvoja in značilnosti prometa na posameznih trasah. V delu je vseskozi prisotna prostorska komponenta in avtor, po stroki zgodovinar in geograf, se je trudil, da umesti promet v prostor, k čemur pripomore pet barvnih zemljevidov med tekstom in velik pregleden zemljevid prometnega omrežja okrog leta 1400 v prilogi. 1998, 344 str., 40 barvnih in 19 č/b slik, 5 barvnih zemljevidov + priloga: barvni zemljevid 59,5 x 41,5 cm, 5 tabel in grafikonov, 21 x 29,5 cm, trda vezava ISBN 961-6182-66-8. CENA: 4.980 SIT Založba ZRC P.P. 306, 1001 Ljubljana Fax: 061/125 52 53 E-pošta: zalozba@zrc-sazu.si; http://www.zrc-sazu.si/zalozba ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 (111) • 175-193 175 Matjaž Klemenčič Slovenska izseljenska zgodovina kot del slovenske nacionalne zgodovine Inavguralno predavanje ob izvolitvi v naziv rednega profesorja na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 8.4.1998 Zgodovina Slovencev predstavlja, podobno kot zgodovina vsakega evropskega naroda, zgodovino dogajanj na slovenskem etničnem ozemlju in zgodovino slovenskega izseljenstva. Zgodovina dogajanj na slovenskem etničnem ozemlju pomeni v slovenskem primera zgodovino vseh dogodkov na slovenskih tleh, od leta 1919 poleg zgodovine Slovencev v Jugoslaviji tudi zgodovino slovenskih avtohtonih narodnih manjšin v sosednjih državah. Integralni del slovenske nacionalne zgodovine je tudi zgodovina slovenskih izseljencev,1 to je skupin Slovencev, ki so se skozi posamezna obdobja zgodovinskega razvoja izselili ter se v večjih ali manjših skupinah naselili na območjih izven slovenskega etničnega ozemlja,2 kjer so si ustvarili eksistenco in zaživeli svoje društveno ter politično življenje. Procesi izseljevanja iz slovenskega etničnega ozemlja in podoba Amerike pri Slovencih Izseljenci so vsi, ki so se odselili iz slovenskega etničnega ozemlja, in to ne glede na številne spremembe državnih meja v različnih zgodovinskih obdobjih. Tako so slovensko izseljensko skupnost pred prvo svetovno vojno oziroma za časa Habsburške monarhije predstavljale tudi slovenske skupnosti v Gradcu, na Dunaju pa tudi tista v Bosni, v jugoslovanskem obdobju slovenske zgodovine med leti 1918 in 1991 pa tudi Slovenci v Beogradu, Bosni oziroma v Zagrebu.3 Slovenci so se izseljevali v vseh obdobjih svoje zgodovine, še zlasti intenzivno pa od sredine 19. stoletja naprej. Prvo obdobje slovenske izseljenske zgodovine predstavlja čas pred začetkom 70-ih let 19. stoletja.4 To je obdobje, ko so se izseljevali predvsem pustolovci, 1 Slovensko izseljenstvo je prisotno v enciklopedičnih prikazih zgodovine slovenskega naroda in to tako pod gesli »Izseljenstvo« ter »Migracije«, kakor tudi v geslih, ki prikazujejo pomembne posameznike in slovenske izseljenske organizacije. Prim.: Izseljenci v Avstraliji. Enciklopedija Slovenije (dalje: ES), 4. zvezek (Hac-Kare). Ljubljana (Mladinska knjiga), 1990, str. 220-221; Izseljenci v Egiptu. ES, 4. zvezek ..., 221; Izseljenci v Evropi. ES, 4. zvezek ..., 221-223; Izseljenci v Južni Ameriki. ES, 4. zvezek ..., 223-226; Izseljenci v Kanadi. ES, 4. zvezek ..., 226-228; Izseljenstvo. ES, 4. zvezek ..., 233-234; Migracije. ES, 7. zvezek (Marin-Nor). Ljubljana (Mladinska knjiga), 1993, str. 122-127. Prav tako je slovenska izseljenska zgodovina prikazana kot integralni del slovenske nacionalne zgodovine tudi v: Slovenska kronika XX. stoletja - 1. del: 1900-1941 (Drago Bajt in Marjan Drnovšek, ur.). Ljubljana (Nova revija), 1995, 457 str.; Slovenska kronika XX. stoletja - 2. del: 1941-1995 (Marjan Drnovšek, France Rozman, Peter Vodopivec, ur.). Ljubljana (Nova revija), 1997, 598 str.; Leopoldina Plut-Pregelj - Carole Rogel, Historical Dictionary of Slovenia. Lanham (MD), London (England), (Scarecrow Press), 1996, 345 str. 2 O oblikah poselitve in naselbinah slovenskih izseljencev v novih domovinah glej: Jože Velikonja, Slovenska naselja v Ameriki. Zgodovinski časopis, let. 50, št. 3 (104). Ljubljana, 1996, str. 383-389. 3Mdr. prim.: Slovenci v Hrvaški (Vera Kržišnik-Bukić, ur.). Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 1995, 415 strani. 176 M. KLEMENĆIĆ: SLOVENSKA IZSELJENSKA ZGODOVINA misijonarji in politični emigranti po letu 1848. Vprašanje pa je, če lahko (glede na zgoraj postavljeno definicijo slovenskega izseljenstva) prvo obdobje sploh uvrščamo med slovensko izseljenstvo, saj ti predhodniki množičnega izseljevanja Slovencev niso ustvarili izseljenskih skupnosti, niti niso v večji meri vplivali na nadaljnji potek slovenskega izseljevanja. Drži pa, da so ti posamezniki v 50-ih letih prejšnjega stoletja že pisali o razmerah v Ameriki v slovenskem časopisju, vendar pa ne na način, ki bi pritegnil nove slovenske izseljence v Ameriko. Tako je slovenski časopis Novice v 40-ih in 50-ih letih prejšnjega stoletja objavil kar precej pisem iz Amerike. V enem od njih se je nek izseljenec pritoževal, da Amerika ni več tista obljubljena dežela, v katero so se Evropejci nekoč izseljevali ter kmalu postali bogati, in da mnogi, ki se še vedno izseljujejo, globoko obžalujejo to dejanje, še posebej, če nimajo dovolj denarja za nakup zemlje. V istem dopisu je avtor, v nasprotju s kasnejšimi predstavami o Ameriki kot deželi političnih svoboščin, zapisal, da »... tu resnično sovražijo katolike, še posebej pa katoliške duhovnike. Lansko leto so v Hamiltonu potrebovali preko 300 delavcev, da bi zgradili občinsko hišo in bilo je mnogo katoliških delavcev na razpolago, vendar pa niso hoteli vzeti ali najeti nobenih od njih. Na drugi strani je tu veliko verstev, o katerih še nisem nikoli slišal. Nihče naj ne svetuje nikomur, da bi prišel sem s predstavo, da prihaja v obljubljeno deželo.«5 Vse do leta 1848 skoraj ni zaslediti nobenih poročil o življenju v mestih, ki se pojavijo šele, ko se v Ameriko izselijo politični emigranti po marčni revoluciji leta 1848.6 O Ameriki so se ljudje informirali tudi ob zbiranju sredstev za misijonarsko dejavnost škofa Barage in njegovih naslednikov, vendar pa je preteklo kar nekaj časa, predno so se predstave o Ameriki bolj razširile oziroma se »prijele« med Slovenci.7 Do tega je prišlo šele v 90-ih letih 19. stoletja, ko so slovenski časopisi pričeli objavljati pisma slovenskih izseljencev iz Amerike. Tako so ljudje, ki so živeli na slovenskem etničnem ozemlju, dobili predstave o Ameriki oziroma njenih rudnikih, železarski industriji pa tudi o plačah delavcev. Slovenski narod je na primer ob prelomu stoletja pisal o delavcih v Leadvilleu v Koloradu, ki so za isto delo zaslužili 5 do 10-krat več denarja, kot bi ga doma. Tako je sčasoma postalo življenje Slovencev v Ameriki, zlasti pa njihovi zaslužki, del rednega poročanja v časopisih, ki je vznemirjalo številne Slovence in vzpodbujalo njihovo sanjarjenje o Ameriki.8 Največ informacij o življenju v Ameriki pred prvo svetovno vojno je Slovencem na slovenskem etničnem ozemlju predstavilo delo Jurija Trunka Amerika in Amerikanci.9 Najintenzivneje se je slovensko prebivalstvo izseljevalo iz svojega etničnega ozemlja v obdobju od konca 70-ih let 19. stoletja pa do začetka prve svetovne vojne, saj seje v tem času iz omenjenih območij izselilo preko 300.000 ljudi, in sicer približno 60.000 na področja Habsburške monarhije. Večina se jih je izselila v bližnje kraje Zgornje Štajerske ter na Dunaj, nekaj pa tudi v Bosno in Hercegovino. Okrog 30.000 Slovencev se je izselilo tudi na območje Westfalije, oziroma v draga radarska območja Nemčije, vsi ostali pa v Severno ter Južno Ameriko (od tega okrog 20.000 v Južno in nekaj več kot 150.000 v Severno Ameriko).10 4 S tem obdobjem se zlasti ukvarja Marjan Drnovšek v knjigi Usodna privlačnost Amerike: Pričevanja izseljencev o prvih stikih z novim svetom. Ljubljana (Nova revija), 1998, 390 strani. Knjiga predstavlja poljudno-znanstveni oris, zasnovan predvsem na sekundarnih virih. 5 Matjaž Klemenčič: Images of America among Slovene and Other Yugoslav Migrants. V: Distant Magnets : expectations and realities in the immigrant experience, 1840-1930. New York: Holmes & Meier, 1993 (Ellis Island series), str. 202. 6 Ibid., 202. 7Ibid., 203. 8 Ibid., 206. 'Jurij Trunk: Amerika in Amerikanci. Celovec : samozaložba, 1913. '"Matjaž Klemenčič: Ameriški Slovenci in NOB v Jugoslaviji: naseljevanje, zemljepisna razprostranjenost ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 « 1998 - 2 (111) 177 Po prvi svetovni vojni je najprej sledil val vračanja slovenskih izseljencev v novonastalo državo (Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev), vendar pa so se razočarani nad razmerami, ki so vladale v tej državi, kmalu vrnili v Združene države Amerike. Temu procesu lahko lepo sledimo tudi v ameriških priseljenskih statistikah.11 Do novega vala izseljevanja slovenskega prebivalstva iz ozemlja avtohtone poselitve je prišlo po prvi svetovni vojni, ko je precejšen del slovenskega etničnega ozemlja pripadel Italiji ter Avstriji, manjši pa tudi Madžarski. V tem obdobju se je prebivalstvo najbolj izseljevalo iz Primorske, od koder so se selili v glavnem v Argentino,12 ter iz Koroške, od koder so se izseljevali v ZDA ter nekatere zahodnoevropske države. V letih med obema vojnama so se številčno precej okrepile tudi slovenske naselbine v Westfaliji, v katere so se naseljevali zlasti Slovenci iz rudarskih območij jugoslovanske Slovenije. Pri Primorcih in Korošcih ni šlo več v tolikšni meri za izselitev »za kruh z maslom«, kot je vzhodno ter srednjeevropske priseljence v Johnstownu (Pennsylvania) označevala Ewa Morawska, znana poljsko-ameriška raziskovalka naselbin vzhodnoevropejcev v Ameriki,13 ampak za izselitev iz nacionalnih stisk oziroma za politično emigracijo v klasičnem pomenu te besede. Med takšne izseljence lahko prištevamo tudi sicer dobrega poznavalca ameriških razmer, koroško-slovenskega duhovnika in aktivnega udeleženca plebiscitnih bojev, Jurija Trunka, ki se je, če je želel še naprej opravljati svoj poklic, moral izseliti v Združene države.14 V obdobju med obema vojnama so nove slovenske naselbine nastale zlasti v Argentini ter Kanadi. Po drugi svetovni vojni se je iz Slovenije najprej izselila skupina političnih emigrantov. Le-ti so se po nekaj letih, preživetih v taboriščih za razseljene osebe v Avstriji ter Italiji, v glavnem izselili v Kanado, Južno Ameriko ter Avstralijo, manjši del pa tudi v ZDA.15 Valu političnih migrantov so se ob koncu 40-ih in začetku 50-ih let, ko je to dovolila vlada tedanje Jugoslavije, priključili tudi njihovi svojci, obenem pa se je v 50-ih letih pričelo izseljevati tudi prebivalstvo, ki je domovino zapuščalo v iskanju boljšega zaslužka in upanju po lažjem življenju. Kljub temu, da se je večina ekonomskih emigrantov izselila ilegalno, jih ne moremo označevati kot politične emigrante, saj pred izselitvijo praviloma niso bili izpostavljeni političnim pritiskom takratne jugoslovanske oblasti. Ko je sredi 60-ih let jugoslovanska vlada odprla državne meje, je postala Jugoslavija edina socialistična oziroma komunistična država, ki je svojim državljanom omogočala zakonito preseljevanje v drage države. Tako so se jugoslovanski državljani lahko pridružili svojim prijateljem in sorodnikom kjerkoli po svetu, če jim je priselitev omogočila migracijska politika priseljenske države. Politika odprtih meja je ustvarila tudi nov tip migranta, ki je obdržal državljanstvo svoje države, država gostiteljica pa ga je obravnavala kot začasnega migranta oziroma kot gostujočega delavca. V slovenski terminologiji se je zanje uveljavil izraz zdomci. in odnos ameriških Slovencev do stare domovine od sredine 19. stoletja do konca druge svetovne vojne. Maribor : Obzorja, 1987, str. 31-71; Matjaž Klemenčič, Slovenci v ameriški statistiki v 19. in 20. stoletju. V: Celovški zvon, leto 2, št. 4. Celovec, 1984, str. 23-31. "Ibid. 1 2 O določenih aspektih te problematike je pisala Irene Mislej, Primorska slovenska skupnost v Južni Ameriki. Pregled antifašističnega tiska 1929-1943. Zgodovinski časopis, let. 50, št. 1 (102). Ljubljana, 1996, str. 95-116. 1 3 Ewa Morawska: For Bread with Butter, Life-Worlds of East-Central Europeans in Johnstown, Pennsyl­ vania 1890-1940. Cambridge: Cambridge University Press, 1985. 1 4 Jurij Trank: Spomini. Celje: Družba Sv. Mohorja, 1950, str. 180-195. 1 5 O tem prim.: Matjaž Klemenčič, Prihod slovenskih beguncev v ZDA po drugi svetovni vojni. V: Celovški zvon, leto 13, št. 47. Celovec, 1995, str. 71-85. 178 M. KLEMENĆIČ: SLOVENSKA IZSELJENSKA ZGODOVINA Rezultat izseljevanja v 60-ih letih je bila ustanovitev novih slovenskih etničnih naselbin v vseh zahodnoevropskih državah, še zlasti v Nemčiji, Avstriji, Švici, Franciji, na Švedskem, Nizozemskem in Norveškem.16 Jugoslovanska oblast je enako obravnavala tudi tiste državljane, ki so se v 60-ih in 70-ih letih izselili v Avstralijo in Kanado, zato je od njih pričakovala, da bodo obdržali jugoslovanske potne liste oziroma jugoslovansko državljanstvo.17 Ta politika jugoslovanskih oblasti do izseljencev je bila precej podobna izseljenski politiki nekdanje Habsburške monarhije iz obdobja pred prvo svetovno vojno; zlasti do izseljencev v ZDA, ki so jih razumeli kot ptice selivke - nekaj let bodo delali in živeli v ZDA, potem pa se bodo vrnili v domovino.18 Zgodovino slovenskih izseljencev lahko po priselitvi v nove domovine razdelimo na dva dela in sicer: (1) na zgodovino dejavnosti v zvezi z organiziranostjo v posebnih organizacijah v novi domovini, še zlasti v zvezi z ohranjanjem njihove identitete ter (2) na zgodovino njihove politične dejavnosti v zvezi s staro domovino. V obeh primerih gre za del slovenske in del zgodovine priseljenskih držav na drugi strani. Če je bila politična dejavnost v zvezi s staro domovino odvisna predvsem od političnega razvoja v stari domovini, na katerega izseljenci sami v veliki meri niso mogli vplivati, pa so bile dejavnosti v zvezi z organizira­ nostjo slovenskih izseljencev povezane z dejavniki v novi domovini. Ko govorimo o politični dejavnosti slovenskih izseljencev v zvezi s staro domovino, moramo poudariti, da so lahko ustvarjali le politične programe in predlagali nekatere rešitve za slovenski narod, ki pa jih je moral slovenski narod izbojevati na svojih tleh sam. Za dejavnost slovenskih izseljencev v odnosu do nove domovine oziroma za ustvarjanje društvenih in političnih organizacij, kakor tudi za vzpon izseljencev ter njihovih potomcev v politične in gospodarske vrhove življenja v novih domovinah, pa velja, da so na ta dogajanja vplivali predvsem dejavniki v novi domovini. To seveda ne pomeni, da uspeh ali neuspeh kateregakoli člana slovenske organizacije v širšem političnem življenju države priselitve ne bi zanimal tudi slovenskega zgodovinarja oziroma da bi tako dogajanje ne predstavljalo tudi dela slovenske zgodovine. Organiziranost slovenskih izseljencev v novih domovinah Organizacije slovenskih izseljencev v novi domovini lahko delimo na tri vrste, in sicer na bratske podporne organizacije,19 slovenske katoliške župnije20 ter slovenske narodne domove.21 Obravnavati pa moramo tudi politično dejavnost slovenskih izseljencev ter njihovih potomcev v boju za voljene funkcije v mestih, okrajih oziroma državah.22 1 6 Anton Gosar, Geografska opredelitev regionalnega migracijskega cikla zdomcev med SR Slovenijo in inozemstvom (magistrsko delo). Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1979. 1 7 Vesna Mikačič, Jugoslavenski doseljenici u Australiji s posebnim osvrtom na razvoj etničke naseobine na metropolitanskom području Sydneya (doktorska disertacija). Ljubljana: Filozofska fakulteta; Rado Genorio, Regionalno poreklo slovenskih izseljencev v Kanadi. V: Geographica Slovenica 17 (Slovenci v Kanadi). Ljubljana: Institut za geografijo Univerze, 1989. 1 8 Matjaž Klemenčič, Izseljevanje Slovencev iz Avstroogrske in avstrijska politika izseljevanja do prve svetovne vojne. Slovenski koledar 1981. Ljubljana, 1980. str. 271-277. 1 9 O tem prim.: Matjaž Klemenčič, Fraternal Benefit Societies and the Slovene Immigrants in the United States. V: Etnični fraternalizem v priseljenskih državah. Ethnic Fraternalism in Immigrant Countries. Maribor : Univerza v Mariboru, 1996, str. 21-32. 2 0 O tem prim.: Matjaž Klemenčič, Razvoj slovenskih far v Clevelandu. V: Celovški zvon, leto 9, št. 32. Celovec, 1991, str. 51-60.; Darko Friš: Ameriški Slovenci in katoliška cerkev 1871-1924. Celovec-Ljublja- na-Dunaj : Mohorjeva založba, 1995. 2 1 O tem prim.: Matjaž Klemenčič: Slovenes of Cleveland: The Creation of a New Nation and a New World Community: Slovenia and the Slovenes of Cleveland, Ohio. Novo mesto : Dolenjska založba, 1995, str. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 « 2 (111) 179 Bratske podporne organizacije so bile in so društva, ki delujejo kot zavarovalniške družbe za nezgodno in zdravstveno zavarovanje, hkrati pa s svojim kapitalom podpirajo tudi založniško, politično in rekreativno dejavnost. Takšna oblika organiziranosti se je uveljavila zlasti v Združenih državah Amerike in v Kanadi, deloma pa tudi v okvira južnoameriških držav, še zlasti v Argentini. Prve bratske podporne organizacije so Slovenci organizirali že v 80-ih letih 19. stoletja. V ZDA so jih nato ustanavljali do začetka prve svetovne vojne, v Kanadi v 30-ih letih 20. stoletja, v Južni Ameriki pa tudi še po dragi svetovni vojni. V Avstraliji ter v Evropi takih organizacij niso ustanovili, saj jih zaradi državno organiziranega socialnega, zdravstvenega ter pokojninskega varstva niso potrebovali. Prva slovenska bratska podporna organizacija Društvo sv. Jožefa je bila ustanovljena leta 1882 v Calumetu v Michiganu. Kasneje je iz tega društva nastala Slovensko-hrvatska zveza, ki se je v začetku 20-ih let 20. stoletja združila s Hrvatsko bratsko zajednico. Ostale pomembnejše bratske podporne organizacije (Kranjsko slovenska katoliška jednota,23 Južnoslovanska katoliška jednota, Slovenska narodna podporna jednota, Zapadno slovanska zveza, Slovenska svobodomiselna podporna zveza, Slovenska dobrodelna zveza, Slovenska delavska podporna zveza ter Južnoslovanska podporna zveza Sloga) so bile ustanovljene v letih 1894 do 1915. Na višku svoje moči, konec tridesetih let, je vsaka od teh organizacij imela od dvajset do sedemdeset tisoč članov; večinoma slovenskih izseljencev prve in drage generacije. V kasnejših obdobjih je prihajalo tudi do združevanja nekaterih organizacij. Tako so na primer leta 1921 imeli »levičarji« namen združiti Slovensko narodno podporno jednoto z ostalimi slovenskimi »levičarskimi« bratsko podpornimi organizacijami, to je: z Južnoslo- vansko katoliško jednoto, Zapadno slovansko zvezo, Slovensko svobodomiselno podporno zvezo ter s Slovensko delavsko podporno zvezo. Na koncu je prišlo do združitve le s Slovensko delavsko podporno zvezo ter nekaterimi manjšimi "organizacijami. Slovenska narodna podporna jednota in Slovenska svobodomiselna podporna zveza sta se združili šele tik pred drago svetovno vojno.24 Prihajalo je tudi do sprememb imen nekaterih organizacij. Tako je bila Južnoslovanska katoliška jednota preimenovana v Ameriško bratsko zvezo,25 Kranjsko Slovenska katoliška jednota pa v Ameriško Slovensko katoliško jednoto.26 Vsaka od omenjenih organizacij je imela oziroma ima še danes svojo lastno politično orientacijo. Medtem ko Ameriško slovenska katoliška jednota zahteva od svojih članov, da so verni katoliki, pa Slovenska narodna podporna jednota dopušča, da je vernost ali nevernost članov njihova svobodna odločitev. Vsaka izmed teh organizacij je imela tudi svoje glasilo. Zanimivo je, da so se ta glasila ohranila vse do današnjih dni v obliki tednikov ter da imajo še danes vsaj eno stran v slovenskem jeziku. Slovensko novinarstvo v ZDA in dragih priseljenskih državah predstavlja posebno poglavje zgodovine slovenskega izseljenstva. Tako izdajajo slovenski izseljenci v priseljen- 219-263. Oceno in povzetek te knjige predstavlja Janez Stanonik, Slovenci v Clevelandu. Zgodovinski časopis, let. 51, št. 1 (106). Ljubljana, 1997, str. 21-32. Prim, tudi: Slovenski dom. ES, 12. zvezek (Slovenska n-Sz). Ljubljana (Mladinska knjiga), 1998, str. 25-31. Avtorji gesla sicer ne upoštevajo vseh rezultatov slovenske historiografije. 2 2 Ibid., 282-345. 2 3 Zgodovini te organizacije je posvečeno novejše delo Darka Friša, Bogdana Kolarja in Andreja Vovka, Prvi sto let Kranjsko slovenske katoliške jednote. Pregled zgodovine KSKJ 1894-1994 (Darko Friš, ur.). Ljubljana: Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Založba Ilex, 1997; 294 str. 24Matjaž Klemenčič, Fraternal Benefit Societies and the Slovene Immigrants..., 27. 2 5 Ibid., 27-29. 2 6 Ibid., 27. 180 M. KLEMENĆIČ: SLOVENSKA IZSELJENSKA ZGODOVINA skih državah številne časopise ter ostale publikacije, ki so včasih le del oziroma priloga časopisov, ki jih izdajajo bratske podporne organizacije ali pa jih izdajajo posebne, temu namenjene založniške dražbe. Ob tem velja omeniti tri najbolj razširjene časopise, ki jih slovenski izseljenci izdajajo v ZDA, in sicer: Prosveto (glasilo Slovenske narodne podporne jednote), Glasilo Kranjsko slovenske katoliške jednote, ki je ob prenehanju izhajanja Amerikanskega Slovenca, prvega slovenskega časopisa v ZDA, prevzelo njegovo mesto, ter Ameriško domovino iz Clevelanda,27 ki jo še danes izdaja družina Debevec kot zasebno podjetje. V zgodovini slovenskega novinarstva v ZDA moram omeniti še Enakopravnost iz Clevelanda, Glas svobode iz Kolorada in Glas naroda iz New Yorka, ki so izhajali v prvi polovici dvajsetega stoletja. Posamezni časopisi kot na primer Slovenska država so izhajali in še izhajajo tudi v Kanadi. V Argentini izhaja od konca štiridesetih let tednik Svobodna Slovenija, ki so ga izdajali tudi kot glasilo Slovenske ljudske stranke in Narodnega odbora za Slovenijo. Slovenski časopisi so tako izhajali praktično v vsakem večjem kraju naselitve slovenskih izseljencev, vendar pa vseh na žalost ne moremo našteti. Na tem mestu moramo omeniti tudi založniško dejavnost. Književna matica Jugoslovanske socialistične zveze je od konca 19. stoletja do srede 20. stoletja izdala več sto slovenskih knjig in Ameriški družinski koledar, slovenska politična emigracija v Argentini pa je v drugi polovici tega stoletja izdala več kot sto slovenskih knjig in Koledar Svobodne Slovenije?* Drugo obliko organiziranosti slovenskih izseljencev predstavljajo etnične župnije, ki so bile v ZDA večinoma ustanovljene v obdobju od začetka 90-ih let 19. stoletja pa do konca 20-ih let 20. stoletja. Katoliško cerkev je ob velikem izseljenskem valu, ki je zajel Evropo, zanimalo predvsem ohranjanje vere med izseljenci, saj so nekateri v katoliški hierarhiji menili, da gre pri izseljencih tudi za nevarnost izgubiti vero. V Evropi in tudi v Ameriki so posamezni škofje, pa tudi številni laiki, iskali rešitev za to vprašanje; predlagali so večjo avtonomijo posameznih etničnih skupnosti v okviru katoliške cerkve. S tem so se na evropskem katoliškem kongresu v Liègeu v Belgiji septembra 1890 tudi posebej ukvarjali. Kako velik se je zdel ta problem za katoliško cerkev, je razvidno iz razprave Kanadčana Villeneuvea, ki je omenil, da se je v ZDA priselilo 25 milijonov katolikov, medtem ko je katoliška populacija v ZDA štela leta 1890 le nekaj nad 5 milijonov članov. Ostalih 20 milijonov katolikov naj bi po njegovem prestopilo med protestante ali pa so postali indiferentni do cerkve. Vsi ti problemi so privedli do novega sestanka katoUškega kongresa v Luzernu v Švici (9. in 10. decembra 1890), še pred tem pa do sestankov posameznih evropskih nacionalnih združenj Rafaelove družbe. Rezultat kongresa je bil tako imenovan Luzernski memorandum, ki ga je generalni sekretar nemške podružnice Družbe sv. Rafaela Paul Cahensly 16. aprila 1891 izročil papežu Leonu ХГП. V njem so zahtevali: a) ustanovitev etničnih župnij za vsako narodnost; b) da so župniki teh župnij iste narodnosti kot farani; c) da poteka verouk v jeziku narodnosti, in to kljub temu, da število priseljencev v enem mestu ni ravno veliko; "Rudolph M. Susel, Poslanstvo in vloga časopisa Ameriška domovina v zgodovini ameriških Slovencev 1919-1991. Dve domovini/Two Homelands, št. 2-3. Ljubljana (Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU), 1992, str. 7-351. 2 8 Matjaž Klemenčič, Slovenski izseljenski tisk. V: Znanstvena revija: humanistika, leto 3, št. 2. Maribor : Pedagoška fakulteta, 1991, str. 299-317. Tudi: Dve domovini/Two Homelands, št. 2-3. Ljubljana (Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU), 1992, str. 7-351; Irene Mislej, Slovenski tisk po drugi svetovni vojni. Dve domovini/Two Homelands, št. 2-3. Ljubljana, 1992, str. 185-191; Andrej Rot, Slovenski tisk v Argentini po drugi svetovni vojni. Dve domovini/Two Homelands, št. 2-3. Ljubljana, 1992, str. 209-231. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 (111) 181 d) ustanovitev posebnih župnij ter posebnih župnijskih šol za vsako narodnost; e) garancijo enakih pravic za župnike vsake narodnosti; f) ustanovitev katoliških fraternalističnih organizacij; g) da so ameriški škofje različnih narodnosti; h) papeško podporo pri pošiljanju misijonarskih duhovnikov, ki naj bi delovali v ZDA; i) ustanovitev podružnic Dražbe sv. Rafaela v evropskih državah. Omenjene zahteve so v 90-ih letih 19. stoletja sprožile v ZDA veliko razprav, še zlasti dejstvo, da so se evropske Rafaelove dražbe obrnile s svojimi zahtevami neposredno na papeža in ne na ameriške škofe. Vendar pa je ravno Luzernski memorandum povzročil gibanje, ki je ustanovilo etnične župnije, del katerih so tudi številne slovenske župnije, in to kljub temu, da je na primer ob investituri nadškofa Katzerja v Milwaukeeju kardinal James Gibons govoril tudi o potrebi, »da ameriški katoliki upoštevajo dejstvo, da so ameriški državljani in da kot takšni dolgujejo zvestobo le eni državi, to je Ameriki. Katoliki bi naj živeli v harmoniji z ameriškimi političnimi institucijami...«29 Iz vsega omenjenega so izšli tudi problemi glede pokopavanja vernikov po nacionalni pripadnosti, ki jih zasledimo v etničnih župnijah širom Združenih držav. Povsod so jih reševali na podoben način, tako da so omogočili vernikom ene etnične skupnosti oziroma njihovim društvom odkup dela zemljišča na že obstoječem katoliškem pokopališču. Tako so se vse do današnjih dni v okviru katoliških pokopališč ohranili deli, kjer so pokopani pripadniki ene etnične skupnosti. Temu lahko za slovensko etnično skupnost v Združenih državah sledimo od Bridgeporta v Connecticut do Black Diamonda v bližini Enumclawa v državi Washington. Organizacija slovenskih župnij v ZDA je potekala podobno po vseh slovenskih naselbinah. Duhovniki so bili bodisi iz stare domovine bodisi ljudje, ki so študirali za duhovniški poklic po ameriških semeniščih. Ob nastajanju teh župnij so se katoliški škofje morali vedno znova spopadati z vprašanjem pomanjkanja duhovnikov, ki bi govorili slovenski jezik, zato ob njihovem nastavljanju niso bili pretirano izbirčni. Slovenski izseljenci so v ZDA do prve svetovne vojne organizirali preko 100 slovenskih in slovensko-hrvaških župnij.30 Ugotovimo lahko tudi, da so slovenski izseljenci v cerkvene zgradbe vložili precejšnje vsote denarja, tako da te cerkve še danes predstavljajo pomembne spomenike slovenske kulture v ZDA. Življenjske zgodbe večjega števila duhovnikov v ZDA pa so še danes predmet proučevanja zgodovinarjev iz Slovenije. Naj omenim samo dve: koroškega duhovnika Jurija Trunka ter škofa Gregorija Rozmana. Jurij Trunk se je moral po plebiscitu umakniti najprej na nemško župnijo v Severno Dakoto, nato pa v Leadville v Kolorado, kjer je v slovenski župniji sv. Jožefa župnikoval kar 23 let. V cerkvi te župnije se je lotil poslikav, ki še danes predstavljajo pomemben del slovenske kulturne dediščine. S slovenskimi podnapisi v koroškem narečju je opisan Križev pot.31 Omembe vredno v tem okviru je tudi ameriško delovanje škofa Gregorija Rozmana, ki je v letih begunstva po dragi svetovni vojni našel streho nad glavo v župniji sv. Lovrenca v Clevelandu, od koder je obiskoval skoraj vse slovenske naselbine v ZDA pa tudi v Kanadi in Južni Ameriki. 2 9 O tem prim.: Matjaž Klemenčič, Slovenes of Cleveland..., 134-136. 3 0Friš, Ameriški Slovenci in katoliška cerkev v ZDA..., 85-93. 3 1 To je predmet avtorjeve naslednje knjige, Jurij Trunk, Leadville in slovenski Američani, ki bo 1999 izšla pri Mohorjevi družbi v Celovcu. 182 M. KLEMENĆIČ: SLOVENSKA IZSELJENSKA ZGODOVINA Župnije so po dragi svetovni vojni ustanavljali tudi slovenski izseljenci v Kanadi in Argentini. Za razliko od omenjenih držav pa so v Avstraliji ustanavljali le cerkvene misije, saj avstralska cerkvena zakonodaja ni dopustila ustanavljanja etničnih župnij; enako je organizirana tudi slovenska župnija v Montrealu v Kanadi. Tretjo obliko organiziranosti slovenskih izseljencev predstavljajo narodni domovi, ki jih podpirajo tako bratske podporne organizacije kot tudi cerkve oziroma njihove organizacije. Načelno je sicer veljalo, da so župniki nasprotovali gradnji narodnih domov, saj naj bi denar, ki so ga izseljenci namenili za gradnjo narodnih domov, raje porabili za izgradnjo cerkva in farnih dvoran. Narodni domovi so predstavljali zbirališča slovenskih izseljencev, v katerih so potekali sestanki društev posameznih podpornih jednot ali pa kulturne prireditve in politične manifestacije. Politične ter kulturne prireditve so prirejali vsako soboto ali nedeljo. Takšnih domov so slovenski izseljenci v ZDA zgradili preko 100,32 okrog 30 pa so jih zgradili tudi slovenski politični emigranti v Argentini.33 Slovenski narodni domovi rastejo v ZDA še danes. Tako so pred kratkim odprli nov slovenski narodni dom v Detroitu. Precej narodnih domov je tudi v Avstraliji; vzdržujejo se z igralnimi avtomati. Tudi tu so prirejali in prirejajo še danes številne kulturne in politične prireditve. Posamezne podporne jednote v ZDA so ustanovile tudi svoja posebna igrišča oziroma farme. Med njimi velja omeniti zlasti zaselek SNPJ, ki je postal tudi samostojna občina, in to samo zato, da bi lahko točili alkoholne pijače. Slovenski begunci iz obdobja po drugi svetovni vojni so v 60-ih letih v bližini Clevelanda osnovali slovensko pristavo kot zbirališče podobno mislečih. Omeniti velja, da so Slovenci iz Kanade zakupih veliko zemljišč za lovišča, kjer se zbirajo slovenski lovci. Tudi ti domovi predstavljajo s svojo notranjo poslikavo del slovenske kulturne dediščine. V Clevelandu je na primer v Slovenskem narodnem domu na St. Clair Avenue tudi umetniška slika slovenskih pisateljev iz 30-let, pa tudi precej Jakčevih slik. Navadno imajo v teh domovih na stenah sliko z Blejskim jezerom kot simbolom slovenstva v tujini. Politična dejavnost slovenskih izseljencev v zvezi s politiko v novih domovinah Predno se bomo ukvarjali s politično aktivnostjo slovenskih izseljencev v zvezi z dogajanji v stari domovini, moramo spregovoriti še nekaj o njihovi politični dejavnosti v zvezi z novo domovino, saj so slovenski izseljenci v novih domovinah sooblikovali politično življenje. To je lepo razvidno iz deleža izvoljenih slovenskih uradnikov ter politikov, ki je veliko večji od deleža slovenskega prebivalstva v skupnem številu prebivalstva v novi domovini. Gre za pomembno dejstvo, ki nasprotuje ugotovitvam znanstvenikov iz priseljen­ skih držav, ki so za ZDA ugotavljali, daje delež priseljencev in njihovih potomcev na visokih političnih položajih relativno nizek in ni sorazmeren z njihovim številom.34 Slovenci v ZDA so se kot člani mestnih svetov uveljavljali že v prvi generaciji, v 80-ih letih 19. stoletja najdemo tudi prve Slovence v zakonodajnih zbornicah v zahodnih zveznih državah. Tako na primer najdemo slovenske izseljence tudi med poslanci v zakonodajni zbornici države Wyoming. Ker sem preštudiral celoten proces političnega vzpona kandidatov slovenskega porekla za politične položaje v Clevelandu, lahko trdim, da so bili slovenski priseljenci in njihovi 3 2 O tem prim.: Matjaž Klemenčič, Slovenes of Cleveland..., 22ì. 33 Martin Jevnikar, Slovenski domovi v Argentini. V: Dve domovini 7. Ljubljana : Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, 1996, str. 97-112. 34Mark R. Lery, Michael S. Kramer: The ethnic Factor. How America's minorities decide Elections. New York : Simon and Schuster, 1973. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 »2(111) 183 potomci v tem boju zelo uspešni, in to tako v mestu Cleveland ter okoliških mestih v državi Ohio, kakor tudi v okrožju Cuyahoga ter Lake in celo na zvezni ravni. Tako so že v 30-ih letih bih med 25 člani mestnega sveta v Clevelandu kar štirje Slovenci, v 40-ih letih pa je kandidat slovenskega porekla Frank Lausche zasedel celo položaj župana mesta Cleveland. Pozneje je postal najprej guverner države Ohio, potem še dve mandatni obdobji (do leta 1968) senator v ameriškem senatu.35 Po drugi svetovni vojni je bil član ameriškega Kongresa John Blatnik iz severne Minnesote, med Slovenci bolj znan kot član ameriške vojaške misije pri slovenskih partizanih med drugo svetovno vojno. V 80-ih letih so bih kar trije člani ameriškega Kongresa slovenskega porekla, in sicer Dennis Eckart iz Clevelanda, Ray Kogovšek iz južnega Kolorada in Blatnikov naslednik James Oberstar iz železnega okrožja v severni Minnesoti.36 Danes sta slovenskega porekla poleg Oberstarja še demokratski senator Tom Harkin iz Iowe ter republikanec George Voinovich iz Ohia.37 V okviru pregleda politične dejavnosti slovenskih izseljencev v novi domovini je omembe vredno tudi sodelovanje Louisa Adamiča v odboru petih ljudi, ki so sestavih politični program Progresivne stranke, ki je kandidirala Henryja Wallacea, nekdanjega podpredsednika ZDA v obdobju Franklina Delana Roosevelta, za predsednika ZDA na volitvah leta 1948.38 Podobno stanje je vladalo tudi v Avstraliji, saj se je med tamkajšnjimi Slovenci uspelo prebiti med avstralske zvezne senatorje Tomu Lajovicu.39 Manj pa so bili v političnem življenju v novi domovini aktivni Slovenci v Argentini in Kanadi, saj so bili tamkajšnji voditelji bolj zaposleni s politiko, ki se je dotikala vprašanj stare domovine. Slovenski priseljenci in njihovi potomci so uspeh tudi v katoliški cerkveni hierarhiji. Za ilustracijo velja omeniti škofe v Marquetai, in sicer Barago ter njegova naslednika Trobca in Vertina; škofa v Leadu v Južni Dakoti Johna Stariho, kanclerja škofije v Duluthu Josepha Buha,40 pomožnega škofa clevelandske škofije Edvarda Pevca41 ter nedavno izvoljenega kardinala Alojzija Ambrožiča, nadškofa iz Toronta. Slovenski izseljenci in politika v stari domovini Slovenske izseljence je predvsem zanimalo, kaj se dogaja v stari domovini. Na straneh etničnega časopisja lahko sledimo dogajanjem v vseh državah slovenske avtohtone poselitve v vsem obdobju. V mirnih časih gre pri tem tako za poročila o političnih dogajanjih kakor tudi za poročila o dogajanjih v krajih, iz katerih so se slovenski izseljenci izselili v večjem številu. Tako je bilo na primer predmet zanimanja izseljencev v slovenskem etničnem časopisju pred prvo svetovno vojno tudi vsakodnevno dogajanje v domovini. Za ilustracijo navedimo le nekaj naslovov kot na primer: Ogenj v Dolenji vasi pri Vidmu, Padec s kozolca v Šentjerneju na Dolenjskem ali pa na primer poročilo o žrtvi pretepa med 3 5 Edward G. Gobetz: Frank Lausche, Lincoln of Ohio. Willoughby Hills, Ohio : Slovene Research Centre of America, 1987. 3 6 Klemenčič, Slovenes of Cleveland Y, 443. 3 7 Joseph Velikonja in Rado Lencek, ur.: Who is Who of Slovene Descent in the United States 1995. New York : Society for Slovene Studies, 1995, str. 37. 3 8 Matjaž Klemenčič, American Slovenes and the Leftist Movements in the United States in the First Half of the 20th Century. V: Journal of American Ethnic History, leto 15, št. 3. Atlanta, Georgia: Immigration History Society, 1996 str. 27. 3 9 Edward G. Gobetz: Slovenian Heritage I. Willoughby Hills, Ohio: Slovenian Research Centre of America, 1980. 40Trunk, Amerika in Amerikanci...; str. 4 1 Klemenčič, Slovenes of Cleveland..., 15. 184 M. KLEMENĆIĆ: SLOVENSKA IZSELJENSKA ZGODOVINA mladeniči v Sloveniji, o dekletu, ki je zgorelo v Dobrovljah v bližini Braslovč, ter o nesreči mariborskega električarja.42 Seveda so takšne vesti, ki jih je objavljalo slovensko etnično časopisje, pomenile vez navadnega človeka s staro domovino. Podobne vesti lahko vse do današnjih dni najdemo tako v Ameriški domovini kakor tudi v Glasilu Kranjsko Slovenske katoliške jednote ali Prosveti. Seveda pa se pri teh vestičkah pojavljajo razlike med posamez­ nimi omenjenimi glasili. Tako bomo na primer v Glasilu Kranjsko slovenske katoliške jednote naleteli tudi na poročila o izgradnji določene cerkve na Slovenskem, še zlasti, če so za to cerkev zbirali tudi izseljenci, v Prosveti (glasilu Slovenske narodne podporne jednote) pa na vesti o nabavi najrazličnejše medicinske opreme za slovenske bolnišnice, še zlasti, če je pri tej nabavi sodelovala tudi Slovenska narodna podporna jednota. Seveda pa je bilo zanimanje za staro domovino mnogo večje ob kriznih trenutkih, ko je bilo potrebno domovini pomagati. Tedaj so se prav s časopisnimi vestmi o dogajanju v stari domovini in pozivi urednikov pričele politične akcije za pomoč domovini ah vsaj akcije za zbiranje materialne pomoči. Dogajanja v domovini so naletela na pozornost izseljencev že pred prvo svetovno vojno. V slovenskem etničnem časopisju so dogodki v Ljubljani ob demonstracijah leta 1908 vzpodbudili nastanek dramskega društva Lunder-Adamič, imenovanega po Rudolfu Lundra in Ivanu Adamiču, žrtvah omenjenih protiavstrijskih demonstracij. Iz tega društva je kasneje v Clevelandu zraslo tudi društvo Slovenske svobodomiselne podporne zveze. Dogodke v Ljubljani iz leta 1908 so že nekaj mesecev kasneje v Clevelandu prikazali tudi v dramski obliki, kar dokazuje, da so ameriški Slovenci z zanimanjem spremljali dogodke v stari domovini.43 Prva svetovna vojna je sprožila med ameriškimi Slovenci tudi politično akcijo, ki jo lahko razdelimo na: a) aktivnosti v okviru ameriških institucij, s katerimi so podporo politiki ZDA izražali na načine, ki so bili podobni tistim, s katerimi so politiko ZDA v ameriški dražbi podpirali na splošno, ter b) aktivnosti v okviru slovensko-ameriške skupnosti, s katerimi so Slovenci poskušali vplivati na dogodke v stari domovini. Le-te pa lahko delimo na tiste, ki so podpirali: 1) nadaljnji obstoj Habsburške monarhije, 2) ustanovitev Kraljevine Jugoslavije (to je razširitev Srbije in Črne gore na območja, ki so bila v okvira Habsburške monarhije poseljena s Slovenci, Hrvati ter Srbi) in 3) ustanovitev jugoslovanske zvezne republike. Dokler v dogajanja prve svetovne vojne niso vojaško posegle tudi ZDA, so mnogi ameriški Slovenci odkrito podpirali Habsburško monarhijo in nekateri so s to podporo, čeprav tajno, nadaljevali tudi kasneje. Avstrijakantstvo so podpirali zlasti diplomatski predstavniki Avstro-Ogrske in nekateri slovenski katoliški duhovniki. Čeprav Slovenci, ki so podpirali Habsburško monarhijo, niso ustanavljali posebnih organizacij, pa so bih v delu slovenskega izseljenskega tiska precej aktivni. Druga skupina aktivistov med slovenskimi izseljenci se je združevala okrog Slovenske Lige in kasneje okrog Slovenske narodne zveze. Čeprav sta obe sodelovali z Jugoslovanskim odborom iz Londona, sta bili ob vprašanju ureditve bodoče jugoslovanske države zelo previdni. 42 Nives Sulic, A Home Away from Home: Brothers in Distress. V: Ethnie Fraternalism in Immigrant Countries. Maribor : Pedagoška fakulteta, 1996, str. 45-52. 43Klemenčič, Slovenes of Cleveland..., 197. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 « 1998 - 2 (111) 185 Tretja skupina pa je delovala preko Jugoslovanskega republičanskega združenja. Zavzemala se je za ustanovitev Jugoslavije kot zvezne in demokratične republike po ameriškem vzora, v okviru katere bi imela Slovenija status avtonomne republike. Slovenci v ZDA so bili aktivni v različnih odborih, ki so delovali v ZDA in podpirali politiko ameriške države. Tako so ameriško-slovenske bratske podporne organizacije investirale na tisoče dolarjev v vojaške obveznice, ki jih je prodajala ameriška država, da bi zagotovila denar za nakup orožja in ostale vojaške opreme. Poleg finančne podpore pa so ameriški Slovenci, še zlasti študentje, pomagali armadi ZDA pri rekrataciji novih vojakov. Takoj po vstopu ZDA v vojno so na primer Slovenci iz Clevelanda poslali predsedniku Woodrowu Wilsonu zaobljubo podpore ameriški vojaški politiki. Podobna pisma podpore so ameriški Slovenci pošiljali tudi s številnih sestankov in prireditev. Eno takih, ki je poudarjalo lojalnost slovenskih Američanov do ZDA in njihovo pripravljenost za borbo proti Avstroogrski monarhiji, je bilo na primer pisano s sestanka Clevelandsko-slovenskega političnega kluba. Omenjeno pismo je pomembno tudi, ker je poleg podpore, ki jo je uživala ameriška država med Slovenci v ZDA, izražalo tudi upanje, da bo predsednik Wilson zavaroval obstoj malih evropskih narodov, med njimi tudi slovenskega.44 Omenjene dejavnosti niso neposredno vplivale na dogajanja na domačih tleh, vendar pa so zanimive zlasti z vidika obravnave zgodovine politične misli o oblikah, v katerih bi lahko Slovenci dobili svojo novo državo, oziroma o obliki Jugoslavije kot države, v katero so Slovenci po prvi svetovni vojni dejansko prišli. V obdobju med obema vojnama je zanimanje slovenskih izseljencev za dogajanja v Jugoslaviji svoj vrh doseglo ob razpravah, ki jih je v ZDA sprožila Adamičeva knjiga Vrnitev v rodni kraj, ki pomeni obsodbo režima kralja Aleksandra v Jugoslaviji z vidika ameriškega republikanizma.45 Knjiga je sprožila med Slovenci v ZDA različne reakcije; nekateri so zaradi obsodbe jugoslovanskega režima knjigo obsojali, na dragi strani pa je zlasti med ameriško slovensko levico naletela na odobravanje.46 V slovenskem ameriškem časopisju med obema vojnama naletimo tudi na številne članke, ki so obsojali nasilje italijanskih fašistov nad Slovenci v Italiji kot na primer požig Narodnega doma v Trstu, äli pa prisilno germanizacijo na Koroškem. Aktivnosti slovenskih priseljencev med drugo svetovno vojno lahko razdelimo v dve obdobji. Prvo obsega obdobje od izbruha vojne do konca leta 1942, v katerem so slovenski priseljenci in njihovi voditelji podpirali boj jugoslovanskih ljudstev proti silam osi tako, da so si dopisovali s pomembnimi svetovnimi voditelji in s člani jugoslovanske vlade v izgnanstvu. Voditelji slovenskih bratskih podpornih organizacij v ZDA so ustanovili Jugoslovanski pomožni odbor - Slovensko sekcijo za zbiranje finančne pomoči za trpečo domovino, ki naj bi jo poslali po koncu vojne. Za njenega predsednika so izbrali predsednika Slovenske narodne podporne jednote, Vincenta Cainkarja. Na začetku leta 1942 so slovenski Američani s pomočjo Zveze slovenskih župnij organizirali še en pomožni odbor, ki so ga koordinirale slovenske župnije. Te aktivnosti je organiziral pater Bernard Ambrožič, slovenski katoliški duhovnik, ki mu je uspelo pobegniti iz Jugoslavije pred Hitlerjevim napadom na Jugoslavijo. Ambrožič je organiziral aktivnosti Zveze slovenskih župnij s pomočjo duhovnikov slovenskega porekla, in sicer pod geslom takojšnje pomoči, kar je pomenilo, da so slovenski Američani zbrana sredstva preko vatikanske banke odposlali škofu Rozmanu v Ljubljano. V svojem uradu v Ljubljani je škof Rozman dejansko organiziral pomoč za Slovence, ki so ^Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB v Jugoslaviji..., 86-87. 4 5Louis Adamič: The Native's Return. New York : Harper & Brothers, 1934. 4 6Ivan Čizmić, The Native's Return, Its Impact. Louis Adamič Simpozij, Symposium. Ljubljana : Univerza Edvarda Kardelja, str. 313-321. 186 M. KLEMENĆIĆ: SLOVENSKA IZSELJENSKA ZGODOVINA postali žrtve fašističnega terorja, še zlasti za tiste, ki so iz Gorenjske in Štajerske pobegnili v Ljubljansko pokrajino. Drago obdobje dejavnosti slovenskih priseljencev v ZDA seje pričelo decembra 1942, ko so ustanovili Slovenski ameriški narodni svet. Iz enega od pripravljalnih sestankov na Slovenski narodni kongres, na katerem so izvolili zgoraj omenjeni Slovenski ameriški narodni svet, so poslali resolucijo ameriškemu državnemu sekretarju Cordellu Hullu; z njo so protestirah proti registraciji primorskih Slovencev kot tujcev iz sovražne države. Po vstopu ZDA v drugo svetovno vojno so se morali namreč državljani vseh tistih držav, s katerimi so bile ZDA v vojni, registrirati pri ameriških oblasteh kot državljani sovražnih držav in to je veljalo tudi za Slovence iz Primorske in Hrvate iz Istre, ki so bili formalno državljani Italije. V resoluciji so poudarili dejstvo, da so ti primorski Slovenci in Hrvatje večinoma emigrirali v Združene države med obema svetovnima vojnama, da bi pobegnili pred fašizmom, in jih zato kot antifašiste ne bi smeh obravnavati kot ameriški državi sovražne tujce. Ta politična akcija ameriških Slovencev je bila usklajena s podobno akcijo jugoslovanske vlade v izgnanstvu in je bila uspešna. Predstavniki slovenskih ameriških organizacij so 5. decembra 1942 zasedali v Sloven­ skem narodnem domu na St. Clair Avenue v Clevelandu na slovenskem narodnem kongresu in ustanovili Slovenski ameriški svet. Prisotni so bili predstavniki vseh političnih frakcij v ameriško slovenskem etničnem in političnem gibanju, med njimi tudi predstavniki socialistično, liberalno in klerikalno usmerjenih organizacij pa tudi duhovniki. Kongresa so se med drugimi udeležili predstavniki jugoslovanske vlade v izgnanstvu (Konstantin Fotić, Franc Snoj, dr. Miha Krek, dr. Boris Furlan). Omenjeni kongres so pozdravih tudi Slovenec iz Primorske dr. Ivan Marija Čok, clevelandski župan Frank Lausche ter predstavniki hrvaških in srbskih ameriških bratskih podpornih organizacij. Na kongresu so izvolili vodstvo Slovensko ameriškega narodnega sveta, in sicer Etbina Kristana za predsednika, Louisa Adamiča za častnega predsednika in župnika Kazimirja Zakrajška za sekretarja. V odbora pa so bili še voditelji glavnih slovenskih ameriških fraternalističnih organizacij. Kongres je sprejel resolucije o slovenskih Američanih in vojni, o položaju Slovencev v Jugoslaviji in njenih sosedah, o bodočnosti Jugoslavije in o politični akciji slovenskih Američanov. V resoluciji o položaju Slovencev v Jugoslaviji in sosednjih državah je bila izpostavljena zahteva po združeni Sloveniji. Kongres je sprejel posebno resolucijo proti poizkusom Otta Habsburškega za ustanovitev federacije podonavskih dežel v srednji Evropi, s tem pa so zavrnili tudi njegove poizkuse ustanoviti avstrijski bataljon v okviru ameriške armade, v katerem bi služili priseljenci iz dežel nekdanje Habsburške monarhije oziroma njihovi potomci. Slo je za poskus, da bi se v ZDA simbolično ustvaril videz enotnosti narodov srednje Evrope pod avstrijskim vodstvom. Zanimivo je, da je proti ustanovitvi omenjenega bataljona protestirala večina Američanov (priseljencev in njihovih potomcev), ki so po svojem poreklu izhajali iz omenjene regije, tako so bili poljski, slovenski, hrvaški, slovaški in ostali etnični časopisi polni protestov. Tudi Louis Adamič si je o tem dopisoval z Eleanoro Roosevelt, ki je na problem opozorila svojega soproga predsednika ZDA Franklina Delana Roosevelta; tako je končno prišlo do ukinitve tega bataljona.47 Zanimivo je, da iz tega časa izhajajo tudi mnoga razmišljanja o ustanovitvi novih federacij v srednji ter vzhodni srednji Evropi. Mnoge med njimi so bile tudi takšne, ki niso predlagale ponovne ustanovitve Jugoslavije. 4 7 Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB v Jugoslaviji..., 211. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 «2(111) 187 Skoraj nobena med njimi tudi ni predlagala zadovoljive rešitve slovenskega nacionalnega vprašanja, to je ozemlja Zedinjene Slovenije v eni državi, ki bi imela v okviru svojih meja večino tistega ozemlja, ki so ga Slovenci pojmovali kot svoje etnično ozemlje. Bila je le ena izjema; to je predlog za ustanovitev Podonavske katoliške federacije pod vodstvom Otta Habsburškega. Le-ta naj bi obsegala Slovaško, Avstrijo, Madžarsko, Romunijo, Hrvaško in Slovenijo, v katero bi se lahko vključila ozemlja Primorske in del južne Koroške. Danes lahko le ugibamo o tem, daje omenjeni predlog posredoval Vatikan in daje šlo za idejo Kazimirja Zakrajška. Vatikanski arhivi, s pomočjo katerih bi lahko prišli do ustreznih dokazov, pa so še zaprti. Ameriške oblasti so ideje, ki so jih razvijali voditelji etničnih skupnosti v ZDA in politični emigranti o tem, kako spremeniti zemljevide po 2. svetovni vojni, spremljali zelo natančno. Da bi sledili gibanjem etničnih skupnosti v ZDA, so ustanovili poseben oddelek Office of Strategic Service (OSS), to je tujejezični oddelek te službe (Foreign Language Division of the Office of Strategic Service), ki je bil nekakšen predhodnik Centralne obveščevalne službe (CIA). Direktor omenjenega oddelka je bil Allan Cranston, ki je kasneje postal ameriški zvezni senator iz Kalifornije in eden šestih kandidatov za predsednika ZDA na listi demokratske stranke leta 1980. Že maja 1943 je omenjena organizacija pripravila memorandum za direktorja strateških služb Williama Donowana z naslovom Ideja federacij v centralni in vzhodni Evropi, kot jo odsevajo politični emigranti oziroma begunci in priseljenske skupnosti v ZDA. Šlo je za zanimiv dokument, ki je predstavljal vse možnosti za federacije v srednji, vzhodni in jugovzhodni Evropi; o tem je razpravljalo etnično priseljensko časopisje v ZDA, prav tako pa so o tem govorili posamezni politični voditelji. V tem dokumentu je o katoliški federaciji zapisano sledeče: »V številnih člankih v etničnem časopisu so predstavljeni interesi Vatikana:... katoliškim duhovnikom v Sloveniji in Ameriki naj bi Vatikan tajno zagotovil, da bodo vsi Slovenci (na slovenskem etničnem ozemlju, op. M K.) združeni po vojni...« Ti članki kažejo na tendenco Vatikana, da bi prevzel etnični pristop k povojni rešitvi problemov srednje ter vzhodne Evrope in sicer na način, ki ga zagovarjajo poljski in avstrijski legitimistični krogi. Karta habsburške Podonavske federacije, ki je bila objavljena v istem dokumentu, kaže Slovenijo in Hrvaško zunaj Jugoslavije in skupaj s Češkoslovaško, Avstrijo, Madžarsko ter Romunijo kot konstitutivni del te federacije.48 Delegacijo Slovenskega ameriškega narodnega sveta sta 15. januarja 1943 sprejela direktor Urada za strateške službe De Witt Polle in državni podsekretar Sumner Welles. Louis Adamič je predstavil delegacijo, ki je zastopala 250.000 slovenskih Američanov in slovenski ameriški narodni kongres. Memorandum, ki ga je ta skupina predala omenjenima ameriškima politikoma, je predstavil razmere v Sloveniji med drago svetovno vojno in potrebo po združeni in avtonomni Sloveniji v svobodni federativni in demokratični Jugoslaviji. Louis Adamič, Etbin Kristan in znameniti hrvaški ameriški violinist Zlatko Balokovič so kmalu organizirah tudi gibanje za združitev akcij jugoslovanskih priseljencev. Rezultat tega prizadevanja je bila ustanovitev Združenega odbora južnoslovanskih Američanov (sprva pod predsedstvom Adamiča, kasneje pa Balokovica), organizacije, v kateri so sodelovali slovenski, hrvaški, srbski, makedonski in bolgarski Američani.49 4 8 Matjaž Klemenčič, Načrti za spreminjanje meja, ustvarjanje novih državnih tvorb in meddržavnih povezav v vzhodni srednji Evropi, politika ZDA ter ameriški Slovenci med drugo svetovno vojno. Ferenčev zbornik - Prispevki za novejšo zgodovino, letnik 37, št. 2. (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 1997). Str. 406. 4 9 Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB v Jugoslaviji..., 234. 188 M. KLEMENĆIĆ: SLOVENSKA IZSELJENSKA ZGODOVINA Ob koncu leta 1944 in v prvi polovici leta 1945 so ameriški slovenski voditelji preusmerili svoje aktivnosti zlasti k reševanju tržaškega, primorskega in koroškega vprašanja. Delo na tem področju so nadaljevali tudi po drugi svetovni vojni. S svojim delom so preko članov Kongresa, ki so bili znanci Adamiča in Balokovića, uspeli glede tržaškega vprašanja zbudili zanimanje tudi zakonodajnih teles posameznih ameriških zveznih držav in ameriškega kongresa. Tako je na primer senat države Washington sprejel resolucijo z zahtevo za takšno rešitev tržaškega vprašanja, ki bi bila ugodna za Slovence, resolucijo o tržaškem vprašanju pa je v ameriškem senatu v okvira splošne razprave o jugoslovanskem problemu prebral tudi ameriški zvezni senator Warren R. Magnusen. Ob pregledu dejavnosti slovenskih izseljencev se velja ponovno obrnili na poročila tujejezičnega dela strateških služb, še zlasti na poročilo direktorju urada strateških služb Williamu Donovanu, ki so ga pripravili pod naslovom Slovenci se vračajo k Moskvi, z dne 10. maja 1945. Tako lahko v podnaslovu Prosovjetski trend v slovensko ameriški skupnosti beremo analizo, v kateri je zapisano, da je slovenska skupnost začela podpirati Tita in njegove partizane, podpora se je še povečala z vero, da bo Rusija pomagala Slovencem pri pridobitvi njihovih ozemelj. V njej je tudi zapisano, da se »vsi z izjemo klerikalcev /se/ sedaj obračajo k Moskvi.« Po citiranju nekaterih levičarskih slovenskih etničnih časopisov lahko kot dokaz za slovensko ameriške prosovjetske poglede v memorandumu preberemo: »V januarju 1945 je Amerikanski Slovenec iz Chicago, najstarejši slovenski ameriški časopis in glasilo štirih katoliških slovenskih bratskih podpornih organizacij, zelo naravnost napisal, da je Moskva edino upanje vseh Slovanov. Običajno antisovjetski in kritičen do partizanov je Amerikanski Slovenec izgleda sedaj prepričan, da bodo Slovenci imeli možnost ponovne združitve le, če bodo podprli Tita in Rusijo. V Amerikanskem Slovencu celo beremo: '... menimo, da bosta Trst in Gorica naša le, če jih bodo okupirale slovanske čete, če ne, bosta postala last drugih'. V skladu s to spremembo je Amerikanski Slovenec 20. aprila 1945 podpiral jugoslovansko-rusko pogodbo o prijateljstvu in sodelovanju 'kot edini možni korak'...« V tem dokumentu naletimo tudi na nekaj zanimivih citatov iz komentarjev župnika Jamesa M. Trunka (v resnici Jurija ali Georgea, op. M.K.), jugoslovanskega delegata na Pariški mirovni konferenci (v resnici je bil le svetovalec enega od slovenskih udeležencev mirovne konference v Parizu leta 1919, op. M. K.). Jurij Trunk, ki je zagovarjal prorusko stališče Amerikanskega Slovenca, je zapisal, »daje ravno zaradi Rusije mogoče, da se bodo ameriški vojaki sedaj vrnili iz bojišč, namesto da bi se morali bojevati še več let. Ameriška domovina, konzervativni slovenski katoliški ameriški časopis, je napadel tiste, ki bodo zagovarjali proruska stališča, da bodo Slovenci zgubili ameriško podporo, če se bodo obrnili k Moskvi...« Trunk je ugotavljal, da so Jugoslovani izgubili ameriško podporo že po prvi svetovni vojni, ko ameriška stališča niso bila naklonjena Slovencem glede na vprašanje meje z Avstrijo ter Italijo in ko tudi še ni bilo komunistov. V tem času so Američani pomagali Nemcem in pustih Slovence na cedilu. Kot lahko razberemo iz zgoraj omenjenih izjav, so se mnogi ameriški Slovenci obrnili na levo ali pa k Sovjetski zvezi, ker so menili, da bo zveza Jugoslavije s Sovjetsko zvezo pomagala pri pridobivanju Trsta za Slovence. Uradnik tujejezičnega oddelka urada za strateške službe je zaključil, da so liberalni levičarski Slovenci nič manj kot konservativci čutili potrebo braniti svojo podporo prosovjetski Jugoslaviji. To naj bi dokazovalo (tudi po mnenju raziskovalca), da so slovenski katoliki sodelovali v jugoslovanski narodno osvobodilni borbi in da je gibanje v Jugoslaviji bilo bolj široko in ne le čisto komunistično. Raziskovalec tudi meni, da je bil eden glavnih ciljev gibanja vključitev Trsta v slovensko nacionalno ozemlje. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 » 1998 '2(111) 189 Niso pa vsi slovenski Američani podpirali prosovjetskega stališča v skupnosti oziroma prosovjetskega in komunističnega režima v Jugoslaviji. Tako je bilo v memorandumu tudi zapisano: »Na skrajni desnici so nekateri klerikalni elementi ostali trdni v svoji opoziciji do Moskve. ... Ameriška Domovina je predstavljala njihovo glasilo in v njej lahko beremo, da so videli le slabo v Titu in njegovih partizanih. Splošni jugoslovanski razvoj v tem času, glede na poročila Ameriške Domovine, ni označevala ločitev cerkve od države, ampak ločitev države od boga in vere. Stališče Amerikanskega Slovenca je Ameriška Domovina obsodila. Uspeh« (vključitev delov zahodno slovenskega etničnega ozemlja v Jugoslavijo, op. M.K.) »ne opravičuje sredstev inje tako neupravičljivo, da se nekateri ljudje, ki bi bili radi katoliki, spogledujejo s partizani,« je zapisal časopis. Kot zgodovinar, ki je pregledal celotno Ameriško Domovino in njene predhodnike, to je Novo Domovino in Clevelandsko Ameriko, moram priznati, da sem razumel obsodbe komunizma v Jugoslaviji in prokomunistične poglede nekaterih skupin med ameriškimi Slovenci, vendar pa so me zelo presenetili argumenti, saj je Ameriška Domovina kot časopis (oziroma njeni lastniki) imela v svoji lastni zgodovini mnogo sporov s katoliškimi duhovniki in katoliško ideologijo. Kot splošni komentar h gornji razpravi velja poudariti, da so prosovjetska stališča med slovenskimi Američani (med tako imenovano levico in desnico) lahko razumljena kot nezaupnica zahodu, ki po prvi svetovni vojni ni pomagal Slovencem za dosego njihovega cilja Zedinjene Slovenije. Ko je ob koncu druge svetovne vojne slovenska partizanska armada zasedla skoraj celotno slovensko etnično ozemlje, je Ameriška Domovina že 16. maja 1945 zapisala, da je Moskva kriva za Titova dejanja, s katerimi je skušal rešiti tržaško vprašanje za hrbtom zaveznikov. Tako je omenjeni časopis tudi zapisal: »... če Jugoslavija izgubi Trst, bo za to kriva komunistična vlada Jugoslavije kot tudi tisti ameriški sopotniki, ki so tako entuziastično ploskali vsemu, kar je začel Tito...«50 Po drugi svetovni vojni je Združeni odbor južnoslovanskih Američanov objavil in razpečal 30 strani dolg pamflet (Trieste by A.J.P. Taylor of Magdalen College, Oxford), ki je utemeljil slovensko pravico do tega mesta. V obdobju od leta 1945 do leta 1954 so slovenski Američani poslali kar precejšnje število pisem uradnikom ameriške vlade in zunanjega ministrstva o tržaškem vprašanju. Akcije levičarskih slovenskih Američanov in ostalih Američanov iz območij nekdanje Jugoslavije so bile koordinirane z jugoslovanskimi oblastmi. Demonstracije so morah pripravljati previdno, saj živi v ZDA nekaj milijonov italijanskih Američanov, ki bi lahko vsak čas organizirah protidemonstracije. Ko išče razloge za Slovencem nenaklonjeno stališče ameriških oblasti do tržaškega vprašanja, pa mora objektivni zgodovinar priznati, da so na ameriških volitvah bih pomembni tudi glasovi teh nekaj milijonov italijanskih Američanov. Po drugi svetovni vojni je odnos slovenskih izseljencev do Slovenije oziroma Jugoslavije načrtovala njihova politična razslojenost. To pomeni, da so bili levičarji načelno pripravljeni sodelovati z režimom v Sloveniji, medtem ko desnica o tem ni hotela nič slišati. Takšno stanje je bilo zlasti v ZDA, kjer je tedaj živelo in živi še danes največ slovenskih priseljencev in njihovih potomcev.51 50Klemenčič, Načrti za spreminjanje meja, ustvarjanje novih državnih tvorb..., 409. 5 1 Matjaž Klemenčič, Izseljenci iz vrst jugoslovanskih narodov ZDA in njihove reakcije na človekove pravice in narodnostna vprašanja v Jugoslaviji v osemdesetih letih. V: Pravo, teorija i praksa: Otvoreni problemi narodnosti u Jugoslaviji - zbornik radova. Novi Sad in Maribor : Univerza v Mariboru, 1990, str. 204-211. 190 M. KLEMENČIĆ: SLOVENSKA IZSELJENSKA ZGODOVINA Prihod slovenskih beguncev v ZDA je še dodatno zapletel odnose v okviru slovenske skupnosti, saj so se begunci pridružili »organizacijam z desnim predznakom« in še bolj povečali prepad med levimi in desnimi Američani slovenskega porekla. Prihod prvih slovenskih beguncev v ZDA so omogočile slovensko-ameriške organizacije, ki so delovale pod duhovnim vodstvom katoliške cerkve, in sicer najprej z lobiranjem za spremenjeno zakonodajo, ki je omogočila njihov prihod, nato pa s sponzorstvom. Vendar se je v ZDA naselilo do sredine 50-ih let le okrog 5.000 beguncev iz Slovenije, ki so tja prišli preko begunskih taborišč v Avstriji ter Italiji.52 Večina slovenskih beguncev se je naselila v Južni Ameriki, zlasti v Argentini, kjer so ustvarili popolnoma svojo organizacijsko strukturo, povsem neodvisno in brez stikov s politično emigracijo levega predznaka, ki se je tja naselila po prvi svetovni vojni.53 Lahko rečemo, da so bili stiki med enimi in dragimi zelo redki vse do začetka 90-ih let. Zanimanje izseljencev za domovino se v tem obdobju kaže v prvi vrsti pri poročanju njihovega etničnega časopisja o dogajanjih v domovini in v obiskih tistih, ki so bili pripravljeni sodelovati s komunističnim režimom. Ti obiski so od 60-ih let dalje postajali vedno bolj pogosti, po drugi strani pa so slovenski politični emigranti poskušali ustvarjati vizije za neko drugačno Slovenijo. Ustvarjali so programe, ki so deloma predvidevali samostojno slovensko državo, deloma pa Slovenijo v okvira demokratične, pluralistične ter večstrankarske Jugoslavije.54 Tako je Narodni odbor za Slovenijo, ustanovljen še v domovini, 29. oktobra 1944 sprejel program narodne izjave, ki »na temelju etnične samobitnosti slovenskega naroda in na temelju narodnostnega načela zahteva: 1. državno-pravno združitev vsega slovenskega narodnega ozemlja v Zedinjeno Slovenijo, ki mora biti v geografskem, gospodarskem, prometnem in strateškem oziru tako zaokrožena celota, da bosta zavarovana nemoteni narodni in gospodarski obstoj in razvoj slovenskega naroda; 2. federativno in na demokratični podlagi in socialno pravično urejeno Jugoslavijo, katere sestavni del je tudi narodna država Zedinjena Slovenija.« Slovenska ljudska stranka je v izseljenstvu leta 1954 izdelala svoj program, ki ga je objavil njen načelnik dr. Miha Krek. Zanimiva sta zlasti 1. in 8. člen. Tako je v prvem členu zapisano: »Slovenski narod ima po naravnem pravu pravico do svoje države, da sam ureja svoje življenje, da vstopa v državne zveze ter sodeluje v družini svobodnih narodov. SLS stremi in dela, da bi slovenski narod uveljavil to svojo pravico in se ves združil v slovenski državi.« V 8. členu pa je zapisano: »Svetovne in evropske razmere ukazujejo tesnejšo povezanost narodov in držav za skupno obrambo miru, za pospeševanje kulturne rasti in za razvoj gospodarstva. SLS smatra, da je svobodna povezanost držav na slovanskem jugu najnaravnejša in najboljša. Narod sam pa odloči s splošnim, enakim in tajnim glasovanjem vprašanje vstopa Slovenije v vsako zvezo držav. Stranka poziva in podpira graditev in organizacijo Združenih držav Evrope.« 5 2 Matjaž Klemenčič, Prihod slovenskih beguncev v ZDA po drugi svetovni vojni. V: Celovški zvon, leto 13, št. 47. Celovec, 1995, str. 71-85. 5 3 Rado Genorio, Slovenci v Argentini - geografske razsežnosti priseljevanja in razvoj njihovih naselbin v Buenos Airesu in Cordobi (doktorska disertacija). Ljubljana : Filozofska fakulteta, 1991, 292 strani. 5 4 O političnih programih slovenske politične emigracije je pisal Bogdan Novak: Geneza slovenske državne ideje med emigracijo. Razprave 17: Slovenci in država - Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Ljubljana, 1995, str. 295-305. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 » 2 (111) 191 Slovenska demokratska stranka je videla v »Zedinjeni Sloveniji, obeleženi v 'Narodni izjavi z dne 29. oktobra 1944' slovenski narodni program.« Prepričana je bila, »da samo državna skupnost z ostalimi Južnimi Slovani zagotavlja Slovencem narodni obstoj in napredek. Zato stoji na stališču demokratične in federativno urejene Jugoslavije.« Socialistična stranka Jugoslavije je 1. maja 1945 v Parizu izdala proglas, ki vsebuje tudi njen program. V njem je zapisala, da se zavzema za »ohranitev skupne države vseh Južnih Slovanov in nje organizacije na demokratičen način kot svobodne federacije narodov in samouprave nižjih edinic.« Dalje poudarja udeležbo Jugoslavije v ustvarjanju balkanske in evropske federacije. Slovensko državno gibanje je v programu iz leta 1958 ugotavljalo, da je »težnja po slovenski svobodi ... istovetna z načelom enakopravne slovenske države, do katere ima slovenski narod pravico in si jo je trdno odločen ustvariti...« Seveda v tem programu niso izključevali tudi možnosti povezave slovenske države z drugimi narodi tedanje Jugoslavije, vendar to ni bilo tako zaželeno kot vizija širšega evropskega zveznega okvira. Ko govorimo o teh programih, ne gre prezreti tudi Slovenske formule, to je smernic, ki jih je objavil Narodni odbor za Slovenijo za veliko noč leta 1960 pod naslovom Namen naše narodne politike. Sklicujoč se na Ustanovno listino in načela Splošne deklaracije Združenih narodov ter Strasbourških konvencij, so v tej izjavi med drugim zapisali: »Odločno hočemo, da demokratična načela navedenih proklamacij ne ostanejo samo program demokratičnih Slovencev, temveč da se v domovini uresničijo in da za vselej ostanemo v družbi svobodnih evropskih narodov.« Ko je Narodni odbor za Slovenijo »nevarno dobo prehoda iz diktature v svobodno vladavino na miren način in brez nevarnosti za naše mednarodno priznane meje« sprejel za »začetno dejansko izhodišče, ...a nikakor ne za dokončno državno-pravno ureditev, sedanjo razmejitev in ureditev Jugoslavije...,« je v svoji izjavi še zapisal: »Izhajujoč iz tega stanja naj svobodni narodi Jugoslavije v ozračju pomirjenosti, oproščeni strahu z izključitvijo surove sile ter na način, ki odgovarja inje primeren za sodelovanje miroljubne demokratične družbe ... v duhu namenov in načel, ki smo jih povedali v prvi točki te izjave, sami odredijo svoja predstavništva, ki naj sklepajo o njihovih bodočih javno-pravnih ustanovah in organih.« V dopolnitev pregleda programov moram opozoriti še na načrt predloga za demokratično alternativo, ki so ga izdelali Slovenci, Hrvati in Srbi v dneh od 21. do 24. marca 1963 v Stamstedu v Angliji. Londonska grupa enajstih oseb, v kateri so od Slovencev sodelovali dr. Miha Krek, Franjo Sekolec in duhovnik Ignacij Čretnik, je bila prepričana, da bi bodoča svobodna ter demokratična jugoslovanska državna skupnost morala biti oprta na naslednje temelje: a) Uradni naziv skupnosti naj bi bil: Zveza južnoslovanskih držav - Jugoslavija (sodržavje, konfederacija). Zapisali so: »Skupnost je zveza štirih suverenih in ravnopravnih narodov: Srbov, Hrvatov, Slovencev in Makedoncev; sestavljena pa je iz petih ravnopravnih in suverenih držav: Srbije, Hrvatske, Slovenije, Makedonije ter Bosne in Hercegovine.« b) Osnovno načelo, na katerem naj bi slonela zgradba zveze, bi bila suverenost posameznih držav. Te naj bi po svoji volji na enak način in v enaki meri odstopile del svoje suverenosti Zvezi v korist skupnega opravljanja sporazumno določenih skupnih poslov. Iz tega lahko sklepamo, da ni bilo postavljeno načelo prvenstva Zveze, ampak obstoj svobodnih držav in njihova sporazumna povezava v državno skupnost. Glavni namen Zveze naj bi torej bil čuvanje interesov vsakega posameznega naroda in vsake posamezne države ter usklajevanje interesov v Zvezi. Od srede 80-ih let so se spremenili tudi odnosi posameznih slovenskih izseljenskih skupnosti do Slovenije, tako da so pričeli slovenski izseljenci podpirati prizadevanja 192 M. KLEMENČIČ: SLOVENSKA IZSELJENSKA ZGODOVINA Slovenije za čim večjo stopnjo avtonomije v Jugoslaviji, pa tudi in še zlasti prizadevanja za demokratizacijo Slovenije. V zvezi s tem so januarja 1990 v Clevelandu ustanovili Združenje slovenskih Američanov, ki naj bi podprlo slovensko pot v demokracijo. Nekateri desničarsko usmerjeni slovenski Američani so organizirali tudi Ameriški Slovenski svet, ki je zlasti finančno podpiral Slovensko kmečko zvezo in Slovenske krščanske demokrate na volitvah v Sloveniji. Člani tega sveta so v ta namen zbrali okrog 100.000 dolarjev.55 V letih 1990 in 1991 so voditelje slovensko-ameriške skupnosti povprašali o njihovem mnenju o slovenski bodočnosti tudi ameriški politiki, saj so jih poklicali na najrazličnejša zasliševanja v okviru odbora za zunanjo politiko ameriškega senata v Washingtonu. Ob razglasitvi neodvisnosti Slovenije je prišlo na pobudo ameriških Slovencev do tega, da so nekatera ameriška mesta (kot Cleveland ali Los Angeles) v obliki posebnih deklaracij priznala slovensko neodvisnost. V Clevelandu so julija 1991 ustanovili odbor Združenih Američanov za Slovenijo pod vodstvom nekdanjega predsednika clevelandskega mestnega sveta, Edmunda Turka. Ta odbor je organiziral pozive številnih posameznikov ter številnih ameriško-slovenskih organizacij za priznanje slovenske neodvisnosti. Drugod po svetu, kjer ni bilo tako goste mreže že obstoječih slovenskih izseljenskih organizacij, kot je bilo to značilno za ZDA, so organizirali konference Svetovnega slovenskega kongresa, v okviru katerega so posamezniki razvili dejavnost za priznanje Slovenije kot neodvisne in samostojne države. Tudi tu so se podobno kot v ZDA izkazale osebnosti, ki so imele ugled v priseljenskih državah. Zlasti dejavni so bili Slovenci v Kanadi ter Avstraliji, kjer so že zelo zgodaj uspeli navezati stike z zunanjimi ministrstvi in pojasnjevali svoja stališča z zahtevo po priznanju Slovenije kot neodvisne in samostojne države. Podobno uspešni so bili tudi v Argentini. Dejavnost slovenskih izseljencev v teh državah, kakor tudi v ZDA, je trajala, dokler Slovenije kot neodvisne in samostojne države niso priznale Kanada, Avstralija, Argentina in končno tudi ZDA. V tem okviru ne smemo pozabiti tudi na dejavnosti konferenc Svetovnega slovenskega kongresa v Evropi, ki so prav tako pomembno prispevale k seznanjanju evropskih držav s slovensko željo po mednarodnem priznanju.56 Podobne aktivnosti se nadaljujejo vse do danes, zlasti v ZDA, kjer slovenski izseljenci in njihove organizacije nadaljujejo z lobiranjem za sprejem Slovenije v vojaško zvezo NATO. Summary Slovene Immigrant History as a Part of the Slovene National History Matjaž Klemenčič The author treats Slovene immigrant history as an integral part of the Slovene national history. He defines as emigrants all who emigrated from the Slovene ethnic territories regardless of the numerous changes of state boundaries during the course of history. He defines the images of America as seen by potential Slovene emigrants and determines the size of Slovene immigrant groups in different countries during different phases of emigration. The author divides the history of Slovene emigrants after their settling in the new homelands into the history of the activities of their special organisations, which were established to preserve their ethnic identity (fraternal benefit societies, ethnic Catholic 55 Klemenčič, Izseljenci iz vrst jugoslovanskih narodov ZDA..., 204-211. 56 Matjaž Klemenčič, Izseljenske skupnosti in ustanavljanje novih držav v vzhodni Srednji Evropi: primer Slovencev, prvi del. V: Zgodovinski časopis, leto 50, št. 4. Ljubljana 1996, str. 391-409. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 « 2 (111) 193 parishes and Slovene national homes) and the history of their political activities related to the events in the old homeland. The author also treats political activities of the Slovene immigrants and their descendants in elections on municipal, county, state and national levels. The potential immigrants saw America as a land of opportunity. There were many articles with positive and negative images of America written in Slovene newspapers and magazines published on the Slovene ethnic territories. Author gives some examples of views presented in those articles. More than 300.000 Slovenes have emigrated before World War I. Among them, 60.000 emigrated within Habsburg Monarchy, most of them to the northern Styria, some to Vienna and some to Bosnia and Herzegovina. Around 30.000 Slovenes emigrated to Westphalia and other mining regions of Germany. Approximately 20.000 Slovenes emigrated to South America and 150.000 to North America. After World War I. most of the emigrants emigrated to European countries and South America. After World War II. émigré population from D. P. Camps in Austria and Italy left for Canada, South America and Australia, while some found new homes in the United States. In the 1950s their family members followed. In the 1960s and 1970s, when Yugoslavia opened its borders for the emigration of its citizens, economic migrants followed mostly to West European countries, Canada, and Australia. The result of this wave of emigration was the establishment of new Slovene ethnic settlements in many Western European countries. Slovene immigrants established fraternal benefit societies to provide them with financial help in case of accidents or ill health. Since they did not know state insurance in the countries of immigration, the fraternal benefit societies served as insurance companies for their members. They also provided for cultural needs of their members. At first Slovene Catholic parishes provided for spiritual needs of their members in the Slovene language. As such they played a significant role in helping immigrants maintain their ethnic identity. Slovene national homes provided meeting places for cultural performances, dances and meetings of fraternal organisations. The author treats also political activities of Slovene immigrants and their descendants: in elections there were many Slovenes who were elected mayors and city councilmen, county commissioners, state and U. S. representatives and U. S. and Australian Senators. At the end of the article the author treats political programs of Slovene emigrants related to the old homelands. The majority of the programs wanted Slovenia to be a sovereign Republic within Yugoslavia, also the émigré community after World War П was divided on the issue of the relationship of Slovenia to Yugoslavia. Most of them regarded Yugoslavia as the best solution for solving the Slovene national question, a minority however demanded Slovene independence. When the Slovene ten day war for independence erupted in 1991, all of the Slovene immigrants supported the Slovene cause in the homeland. 194 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 (111) O čem smo pisali v Zgodovinskem časopisu ... ... pred petimi desetletji? Če pomislimo, da so Slovani še v IX. stol. govorili svoj stari jezik, kakor priča književno delo sv. bratov Cirila in Metoda, potem lahko rečemo, daje bila narodopisna enotnost Slovanov še večja izza Jordanisa ter Prokopija, to je okoli 300 let pred nastopom slovanskih blagovestnikov iz Soluna. (Niko Zupanič, K antskemu problemu, ZČ 2-3, 1948-1949, str. 149) ... pred štirimi desetletji? Med probleme, ki zadevajo zgodnjo slovansko kulturo, spada tudi problem lužiške kulture. Znana so razna starejša gledišča glede na vprašanje etnične pripadnosti lužiške kulturne skupine. Teh gledišč, ki so jih podali razni slovanski in neslovanski znanstveniki od Niederla in Kostrzewskega pa do Filipa in Bohma, ni potrebno ponavljati. (Josip Korošec, Pravilnosti opredeljevanja posameznih predmetov in kultur zgodnjega srednjega veka do 7. stoletja kot slovanskih, ZČ 12-13, 1958-59, str. 76) ... pred tremi desetletji? Preporodovci bi kot sveža mladika letargičnega liberalnega drevesa vsekakor zaslužili podrobno in temeljito obdelavo, ne samo o samem njihovem delovanju v času in prostoru, ampak tudi osvetlitev njihovih idejnih virov in predhodnikov. Njihovega pomena kot edine grupacije, ki je že pred prvo svetovno vojno iskala rešitev slovenskega naroda izven okvira avstroogrske monarhije, pač ne moremo dovolj poudariti. (Franc Rozman, Prepoved izhajanja »Preporoda«, ZČ 22, 1968, št. 1-2, str. 105) ... pred dvema desetletjema? Znano je, kako so Nemci razbili oz. zaustavili začeto zimsko vstajo tu in na Gorenjskem sploh, zato ob tem le nekaj podatkov. Nemška premoč, zima, grožnje Nemcev, da bodo potolkli svojce in požgali domačije, slaba oborožitev upornikov, neizkušenost, dolgotrajnejše bojevanje kot so mislih nekateri, in vsi ostali napori, dvomi in težave - vse to je storilo svoje. (Ivan Jan, Nekaj o NOB v zgornji Savski dolini, ZČ 32, 1978, št. 1-2, str. 136) ... pred desetletjem? Ker so mogli nacionalni programi računati na uspeh le na ravni ustavne ureditve, sta bili obe plati zahtev, ki jih je rodila revolucija, tesno med seboj povezani. Narodom, ki so se imeli za nosilce državnosti, je boj ustrezala centralistična koncepcija, tistim, ki so imeli v centru manj besede, pa federalistična. To pa zdaleč ni bila edina alternativa. (Sergij Vilfan, Organizacija sodišč leta 1849 in narodnostne meje (zlasti na Štajerskem in Koroškem), ZČ 42, 1988, št. 2, str. 165) * * # To in še mnogo drugega zanimivega branja poiščite v starejših zvezkih Zgodovinskega časopisa, ki jih vse dobite na upravi ZČ! ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 (U 1) • 195-200 195 D u š a n B i b e r Jugoslovansko monetarno zlato 1939-1951 Dopolnjeno besedilo referata, predloženega mednarodni konferenci o nacističnem zlatu, London, 2.-4. decembra 1997} Vlada Kraljevine Jugoslavije je že maja 1939 na predvečer drage svetovne vojne z rušilcem Beograd v britansko pristanišče Portsmouth poslala 7.344 palic čistega zlata (ingots) ali večino zlatih rezerv Narodne banke Jugoslavije. Čeprav je bilo to zlato, kasneje deponi­ rano pri Federal Reserve Bank v ZDA, prepeljano v največji tajnosti, to ni ostalo prikrito oblastem Tretjega Reicha.2 Po navedbah v poročilu Narodne banke Demokratične Federativne Jugoslavije z dne 5. aprila 1945 so jugoslovansko monetarno zlato v 204 zabojih v noči med 13. in 14. aprilom 1941 po napadu sil Osi na Kraljevino Jugoslavijo iz trezorjev podružnice Narodne banke v Užicah prepeljali v Črno Goro in to 166 zabojev zlatnikov v neto teži 7.982,20298 unč in 38 zabojev palic čistega zlata v neto teži 1.612,46805 unč (ounces). Italijanski okupatorji so zaplenili 124 zabojev zlata; 42 zabojev na cesti med Cetinjem in Hercegnovim, 82 zabojev pa v zgradbi okrajnega načelstva v Nikšiču. Nemški okupatorji so kasneje odkrili in zaplenili 10 zabojev zlata, skritih v samostanu Ostrog. Ni znana usoda 50 zabojev, ki jih je začasni administrativni komite Črne Gore shranil v trezorje podružnice Narodne banke na Cetinju. Jugoslovanska vlada je uspela z letali na begu v Grčijo odpeljati le 20 zabojev zlata.3 Minister financ jugoslovanske begunske vlade dr. Juraj Šutej je 29. aprila 1941 na seji vlade v Jeruzalemu poročal, da je v Jugoslaviji ostalo 9.200 kg zlata, 30.000 kg pa je bilo evakuiranih. V Federal Reserve Bank v New Yorku je ostalo le še 60.000 kg zlata, N300 kg zlata, shranjenih v Kaira, pa je vlada sklenila zamenjati v funte.4 Jugoslovanska vlada je pred podpisom protokola o pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu 25. marca 1941 skušala zlato, shranjeno v ZDA, transferirati v drage države. Sredi marca 1941 je ukazala zlato v vrednosti 10 milijonov ameriških dolarjev premestiti iz Federal Reserve Bank v ZDA v Bank of Brazil, 18. marca 1941 pa še nadaljnjih 15 milijonov dolarjev v Argentino. Po posredovanju ameriških vladnih funkcionarjev, ki so poudarili zaskrbljenost predsednika Roosevelta v zvezi s tem, in opozorilu jugoslovanskega poslanika Konstantina Fotića o predlogu za 1 Referat Yugoslav monetary gold 1939-51 je objavljen v uradni publikaciji: Nazi Gold. The London Confe­ rence, 2-4 December 1997, London : The Stationery Office 1998, str. 411^115, žal brez številk v besedilu in pri opombah, izgubljenih pri prenosu z elektronsko pošto. Slovensko besedilo je dopolnjeno s podatki o usodi ustaške državne zakladnice. 2Jacob B. Hoptner, Jugoslavija u krizi 1934-1941 (Yugoslavia in Crisis 1934-1941, Columbia University Press, New York, London 1962), Rijeka, 1972, str. 172; Akten zur deutschen auswärtigen Politik, D VI, Nr. 680, 691. 3 Dušan Plenča, Medjunarodni odnosi Jugoslavije u toku drugog svjetskog rata, Beograd 1962, str. 10. 4Bogdan Krizman (urednik), Jugoslavenske vlade u izbjeglištvu 1941-1943, Beograd, Zagreb 1981, str. 111, 115. Predsednik vlade Dušan Simović, sklicujoč se na zapisnik seje vlade z dne 21. aprila, v svojih spominih navaja, da je vlada uspela odpeljati eno tono zlata z letali v Jeruzalem. Pri Federal Reserve Bank v New Yorku in Bank of England v Londonu je bilo deponiranih 66.863 kg zlata, pri Bank of Brazil pa še 11.250 kg zlata (D. Plenča, n.d., 14). 196 D. BIBER: JUGOSLOVANSKO MONETARNO ZLATO 1939-1951 zamrznitev jugoslovanskega imetja v ZDA, je vlada v Beogradu preklicala nalog za transfer zlata v Argentino.5 Maršal Josip Broz Tito je kot predsednik Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije 9. marca 1944 zaprosil britansko vlado, naj prepreči transfer zlata Narodne banke Jugoslavije v vrednosti 11,250.000 ameriških dolarjev, deponiranega pri Bank of Brazil, zamrzne pa naj se tudi jugoslovansko zlato, deponirano pri Bank of England, vredno 19,000.000 ameriških dolarjev, prav tako pa tudi jugoslovansko zlato neocenjene vrednosti, deponirano pri Federal Reserve Bank v New Yorku in pri Narodni banki v Turčiji. Podobno prošnjo je Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije posredoval tudi vladama ZDA in ZSSR.6 Turška vlada je potem 29. marca 1944, brazilska vlada pa 16. aprila 1944, uradno obvestila jugoslovansko vlado, da sta zamrznili jugoslovansko imovino. Poleti 1944 je po navedbah dr. Juraja Šuteja, ministra financ Šubašiceve begunske jugoslovanske vlade, pri Federal Reserve Bank bilo shranjenih 2.194 palic čistega zlata v teži 876,294.991 troy unč in 3.956 vrečk zlatnikov v teži 463,320.360 troy unč, 11,5 ton čistega zlata pa je bilo zamrznjenih v Braziliji. Vlada ZDA ni uvedla embarga nad depozitom jugoslovanske begunske vlade.7 To je storila marca 1945 po ustanovitvi skupne začasne vlade DFJ. Vprašanje restitucije jugoslovanskega monetarnega zlata, deponiranega pri Federal Reserve Bank v ZDA, je bilo rešeno šele s sporazumom med vladama ZDA in FLRJ, podpisanim 19. julija 1948 v Washingtonu. Jugoslovanska vlada je privolila v plačilo 17 milijonov ameriških dolarjev kot kompenzacijo za nacionalizirano ameriško imovino v Jugoslaviji in 45 milijonov dinarjev za dobave po lend-lease zakonu, vlada ZDA pa je deblokirala jugoslovansko imetje, vredno okrog 50 milijonov ameriških dolarjev, vključno z zlatom.8 Jugoslovansko monetarno zlato, ki so ga italijanski okupatorji aprila 1941 zaplenili v Črni Gori in prepeljali v Rim, so po kapitulaciji Italije skupaj z drugim italijanskim monetarnim zlatom zaplenili Nemci. Po sporazumu med italijansko vlado in vladami Združenega kraljestva, Združenih držav in Francije, sklenjenem v Londonu 16. decembra 1947, je tripartitna komisija za zlato od Italiji dodeljene kvote zadržala 8.857 kg zlata, dokler ne bodo sprejeti sklepi o vrnitvi tega zlata jugoslovanski vladi. V skladu z določili mirovne pogodbe in sporazumi obeh vlad, je bila junija 1948 določena vrnitev 8.393 kg čistega zlata.9 Vendar pa se je jugoslovanska vlada kasneje odrekla 30 % tega zlata s tem, da ji je Banco d'Italia v zameno odprla bančni račun v lirah v ustrezni protivrednosti. Tako je Italija slednjič Jugoslaviji vrnila 5.875,1 kg čistega zlata.10 Že omenjenih 10 zabojev zlata, ki so ga Nemci zaplenili v samostanu Ostrog v Črni Gori, je po uradnih podatkih povojne jugoslovanske vlade vsebovalo 500 kg čistega zlata od skupno 9.600 kg čistega zlata, shranjenega v podružnici Narodne banke v Užicah aprila 1941. 5 Constantin Fotich, The War We Lost, New York, The Viking Press 1948, str. 61-64. 6Public Record Office (PRO), London, PREM 3/536/11; Josip Broz Tito, Sabrana djela, zv. 19, str. 263-265, Beograd 1984. 7 D . Plenča, n.d., str. 297-298. Za obseg transakcij z jugoslovanskim zlatom v ZDA bi bilo potrebno raziskati arhiv Federal Reserve Bank, za politične aspekte pa diplomatske dokumente ZDA, State Department v The National Archives and Records Administration, College Park, Maryland, zapuščino veleposlanika Konstantina Fotića v Hoover Institution, Stanford, California in seveda fond jugoslovanske emigrantske vlade AJ 106 v Arhivu Jugoslavije v Beogradu. 8PRO, FO 371/72568, R 153, 367, 1254, 2403, 2799, 2970, 3467, 7284, 7461, 8189, 8766, 9641/153/92. 9PRO, FO 371/71059, CJ 3364, 3740/552/182. 1 0 Bank of Italy, notes 51-54; The story of the gold deposited at the Bank of Italy (1943-58), v: Nazi Gold. The London Conference, 2-4 December 1997, London : The Stationery Office, 1998, str. 330 (dalje: Nazi Gold). ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 « 2 (II I) 197 Narodna banka Srbije je pod nemško okupacijo od privatnih oseb kupila 100 kg zlata, kar so Nemci odpeljali ob umiku iz Srbije. Državna banka t.i. Neodvisne države Hrvatske je razpolagala prav tako s 100 kilogrami čistega zlata, ki so ga ustaši 1945 menda odpeljali v Nemčijo. V rudniku bakra v Boru pa so Nemci med okupacijo z rafiniranjem rade pridobili (bodisi v Srbiji bodisi v Nemčiji) nadaljnjih 2.700 kg čistega zlata, ki je po zakonu Kraljevine Jugoslavije bilo v državni lasti. Od teh zahtev je tripartitola komisija za zlato začasno priznala le 2.900 kg, o zlatu centralnih bank Srbije in Hrvatske se ni izjasnila, prav tako tudi ne o 23 zlatih palicah oz. 300 kg zlata iz borskega rudnika, naknadno zahtevanih od jugoslovanske vlade.11 Svetnik jugoslovanske ambasade v Londonu g. Zlatarić je Foreign Officeu januarja 1951 posredoval definicijo in razdelitev zahtev v tri kategorije: 1. zlato Narodne banke Jugoslavije; 2. zlato iz borskega rudnika bakra in 3. ustaško zlato.12 Vendar pa je Reichsbank prek Švice Hrvatski nakazala zlato v vrednosti 400.000 ameriških dolarjev.13 Bank for International Settlements v Baslu je na primer med 7. junijem 1940 in 29. aprilom 1941 transferirala Narodni banki Jugoslavije 3.138,28017 kg čistega zlata. Ni podatkov, če in koliko zlata je bilo iz Švice transferiranega v Beograd še po 6. aprilu 1941, torej po nemškem napadu in okupaciji, oz. če je to zlato bilo transferirano na kak račun Narodne banke Jugoslavije v tujini.14 Sidney Zabludoff v imenu svetovnega židovskega kongresa navaja, da so nacisti v Jugoslaviji naropali monetarno zlato v vrednosti 3,800.000 ameriških dolarjev, vključno s prisilnim odkupom zlata zasebnikov prek centralnih bank, plačanega z reichsmarkami. Ista številka se potem pojavlja tudi za nemonetarno zlato, ki vključuje monetarno zlato. Meja ni jasno začrtana in ovrednotena.15 Raziskave nemških zaplenjenih dokumentov, mikrofilmanih v Alexandra, Virginiji v ZDA, Microcopy T-75, Rolls 1-89, Generalbevollmächtigte für die Wirtschaft Serbiens bi lahko razjasnile marsikaj o zaplembi židovskega premoženja v Srbiji 1941-1944 in transakcijah Narodne banke Srbije, prav tako tudi o eksploataciji rudnika bakra v Boru in nemškem nakupu Compagnie Française des Mînes de Bor. V imenu te francoske dražbe so advokati po dragi svetovni vojni ugovarjali zahtevam jugoslovanske vlade, da je v rudniku Bor izkopana rada oz. v njej vsebovano in z rafiniranjem pridobljeno zlato po predvojni jugoslovanski zakonodaji jugoslovansko monetarno zlato. To zlato naj bi bilo vselej pod nadzorom francoskih agentov dražbe, so zatrjevali, ne pa nemških oblasti, vselej v francoski lasti. Britanski zunanji minister Ernest Bevin se ni strinjal s francosko zahtevo o izročitvi 23 palic čistega zlata, rafiniranega iz rade v borskem rudniku. Izročitev teh zlatih palic v skupni teži 282,979 kg je zahtevala jugoslovanska vlada. Prvotno je bilo zahtevanih 39 palic čistega zlata. Konferenca o zlatu januarja 1950 v Bruslju je sklenila, da je potrebno vseh 39 zlatih palic vključiti v zlati pool in da je bilo 16 zlatih palic po pomoti izročenih naravnost jugoslovanski vladi. To zlato so zato odšteli od kontingenta, odobrenega za vrnitev Jugoslaviji. O tem vprašanju je bilo izmenjanih več pisem in diplomatskih not.16 "PRO, FO 371/94034. Cfr. Nazi Gold: Information from the British Archives: Part П, Monetary gold, non-monetary gold and the Tripartite Gold Commission. Historians, LRD, No. 12, May 1997, str. 23. 12 PRO, FO 371/94033, CJW 1494/5. 13 Unabhängige Expertenkomission, Schweiz. Zweiter Weltkrieg, Goldtransaktionen im Zweiten Weltkrieg. Kommentierte statistische Übersicht, Bern, Dezember 1997, str. 5; Nazi Gold, str. 514. 14The Bank for International Settlements During the Second World War, Dr. Piet Clement, str. 15; Nazi Gold, str. 57. 15 World Jewish Congress, Movements of Nazi Gold, By Sidney Zabludoff, Table 1 and 2; Nazi Gold, str. 771 in 774. 198 D. BIBER: JUGOSLOVANSKO MONETARNO ZLATO 1939-1951 Po podatkih Bank of England je ta v imenu tripartirne komisije za zlato vlad ZDA, Velike Britanije in Francije izvršila naslednje transferje Narodni banki FLRJ: 23. septembra 1948 - 269,841.059 unč zlatnikov in 6,919.692 unč palic; 4. januarja 1951 - 1,629.648 unč palic; 5. novembra 1958 - 31,613.597 unč palic in 24,650.190 unč zlatnikov, kar v seštevku znaša 334,654.186 unč zlata in zlatnikov.17 V virih in literaturi ni nikakršnih podatkov, da bi bilo 1941. leta na ozemlju današnje Republike Slovenije shranjeno monetarno zlato Narodne banke Jugoslavije. Prav tako ni nikakršnih uradnih podatkov, ki bi precizirali količino nemonetarnega zlata, ki so ga naropali, zaplenili ali morda celo kupovali okupatorji. Uradna komisija za vojno škodo za Slovenijo je 28. septembra 1945 predsedstvu Narodne vlade Slovenije posredovala podatke, po katerih so nemški okupatorji v času okupacije 1941-1945 odvzeli zasebnikom v Sloveniji 647 milijonov dinarjev gotovine, 326 milijonov dinarjev vrednostnih papirjev in za 114 milijonov dinarjev dragocenosti, skupaj v vrednosti ene milijarde in 87 milijonov dinarjev ali 24,704.545 ameriških dolarjev.18 Dodatno poročilo hrvatske delegacije (na londonski konferenci o nacističnem zlatu decembra 1997) omenja monetarno zlato v trezorjih podružnice Narodne banke Jugoslavije v Sarajevu v skupni teži 1.200 do 1.500 kg kot glavno imovino hrvatske državne banke. Taje 12. maja 1944 kot plačilo za stroške tranzitnega prometa dobila od nemške Reichsbank 358,42 kg zlata in ga 31. maja 1944 shranila v švicarski narodni banki, 2. avgusta 1944 pa še dodatnih 980,45 kg, vendar brez potrebnega švicarskega uvoznega dovoljenja. Švica je 10. julija 1945 1.338,87 kg zlata in okrog 2.750.000 švicarskih frankov izročila Narodni banki Jugoslavije. Ob umiku iz Zagreba so 7. maja 1945 ustaši odpeljali dva kamiona s približno 290 kg zlata v 13 zabojih; 2 zaboja sta prišla v roke partizanom, en zaboj zlatnikov so si razdelili begunci, 10 zabojev zlata in zaboj z dragoceno gotovino pa so, skupaj z diamanti, shranili v frančiškanskem samostanu v Volšperku (Wolfsberg) v Avstriji. Pater-dr. Krunoslav Draga- novič je v začetku julija 1945 dva zaboja zlata odpeljal v Rim, ostalo zlato-so si razdelili begunci. V frančiškanskem samostanu na Kaptolu v Zagrebu so shranili 32 zabojev zlata, kije bilo februarja 1946 izročeno Narodni banki Jugoslavije. Hrvatska uradna delegacija kategorično trdi, da - v nasprotju s pisanjem mednarodnega tiska - ni možno, da bi bilo zlato NDH shranjeno v Vatikanu in daje, razen 13 zabojev zlata, odpeljanih iz Zagreba 7. maja 1945, to zlato »končalo v Narodni banki Jugoslavije«. Ni podatkov o usodi zaplenjenih židovskih dragocenosti v NDH od maja do oktobra 1941, vrednih 1.065,33 kg zlata.19 1 6PRO, FO 371/86117, CJ 192, 572, 3561, 44116/192/182. 17Bank of England's Role as Custodian of the Tripartite Gold Commissions Holdings of Gold, Bank of England Transactions - according to TGC Gold Book, str. 2, 3, 4; Nazi Gold, str. 34-36. Žal ne v tem poročilu niti ne v poročilu tripartirne komisije za zlato, predloženih na Nazi Gold Conference v Londonu od 2. do 4. decembra 1997, ni tabelarnih pregledov, koliko zlata so posamezne države zahtevale, koliko teh zahtev je bilo priznanih in koliko realiziranih, oz. kolikšen je še delež, ki je ostal za razdelitev na posamezno državo. 1 8 Arhiv Slovenije, fond Vlada Slovenije, št. 13. Navedeni so tudi podatki o omejitvi svobode pod nemško okupacijo 584.207 osebam v skupnem trajanju 11,932.780 mesecev in pri povprečnem mesečnem zaslužku 2.000 dinarjev izgubljen zaslužek v skupnem znesku 23.865,560.000 dinarjev ali 542,399.000 ameriških dolarjev (v današnji vrednosti skoraj šest milijard ameriških dolarjev). Po teh podatkih je bilo v zaporu 216.325 ljudi, v ujetništvu 14.224, v internaciji 41.214, na prisilnem delu 163.780, prisilno mobiliziranih 56.324 in izseljenih 92.340 oseb. Ta seštevek predstavlja 73,14% prebivalstva (798.700) 1941 od Nemcev okupiranih delov Slovenije, oz. 47,19% (1,237.846) celotnega prebivalstva Slovenije, ki so jo po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 v celoti zasedli Nemci. Očitno gre tu za nerealne ocene. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 «2(111) 199 Depozita 358 kg zlata 31. maja 1944 in 980 kg 4. avgusta 1944 na račun NDH pri švicarski narodni banki omenjajo že ameriška diplomatska poročila iz 1944. in 1945. leta; razlika je zgolj v datumu dragega depozita. Prvi depozit 358 kg zlata (po hrvatskem referatu 358,42 kg) 31. maja 1944 bi po sedanjih ameriških ocenah lahko vseboval predvojno monetarno zlato, lahko pa tudi zlato, ki so ga ustaši morda naropali, ko so zaprli, deportirali ali umorih svoje žrtve.20 Vendar pa neodvisna komisija izvedencev navaja, da je Reichsbank v vojnem času državni banki Hrvatske transferirala zlato v vrednosti $400.000, (po ceni $1.125 za kg, torej 355,55 kg zlata),21 kar izključuje prej navedene domneve. Stuart E. Eizenstat, državni podsekretar za gospodarske, poslovne in poljedelske zadeve vlade ZDA v uvodu k poročilu medvladne skupine strokovnjakov in ustanov poudarja, da možni odgovori na vprašanje o povojni usodi državne zakladnice NDH »morda obstoje le v vatikanskih arhivih«. Zlato, ki so ga ustaši odvzeli židovskim, srbskim in romskim žrtvam, je - kot kaže - vsaj deloma služilo za financiranje pobega hrvatskih in dragih vojnih zločincev po končani vojni. To zlato in druge naropane dragocenosti dosegajo morda vrednost $80,000.000. Pobegli voditelji ustaškega režima so našli zatočišče v Zavodu Sv. Hieronima v Rimu. »Ta zavod je bil po vsej verjetnosti vsaj deloma financiran s preostankom ustaške zakladnice in kaže, da je deloval vsaj s tihim privoljenjem nekaterih vatikanskih uradnih oseb,« meni Eizenstat.22 V povzetku poročila so izredno previdne formulacije: »Ko se je ob koncu vojne ustaški režim zrušil, je njegov vodja Ante Pavelić z nekaterimi spremljevalci pobegnil v britansko okupacijsko cono v Avstriji, odkoder je po obveščevalnih poročilih zbežal ali pa bil izpuščen na prostost, potem ko je izročil del ah vso količino zlata, ki ga je pripeljal iz Hrvatske. Obveščevalna poročila se zelo razlikujejo glede količine zlata, ki ga je Pavehč pripeljal - $600.000, $5-6 milijonov, celo $35 milijonov. Ni bila potrjena nobena informacija o vsoti ah poreklu zlata, ki gaje Pavelić imel pri sebi ali pa gaje izročil Britancem; nekatere izmed teh informacij so legende. Znano je, da britanske oblasti niso poročale, da bi odkrile zlato in nikakršno zlato ni bilo izročeno Tripartitni komisiji za zlato za restitucijo. Pavelić se je napotil v Rim, kamor je prišel v začetku 1946. leta. /.../ V arhivih ZDA ni dokazov, da je vodstvo Vatikana vedelo za ustaške aktivnosti zunaj svojih zidov ali jim dajalo podporo, vendar glede na lokacijo Zavoda [Sv. Hieronima] vznemirljiva vprašanja ostajajo«.23 "Nazi Gold, str. 240-243. Poročilo se sklicuje na knjigo: Jere Jareb, Gold and Money of NDH Taken Abroad, Zagreb 1997, 393 str. (Zlato i novac Nezavisne države Hrvatske izneseni u inozemstvo 1944. i 1945. Dokumentarni prikaz. Hrvatski institut za povijest, Zagreb 1997, 367 str.) 2 0 U.S. and Allied Wartime and Postwar Relations and Negotiations With Argentina, Portugal, Spain, Sweden, and Turkey on Looted Gold and German External Assets and U.S. Concerns About the Fate of the Wartime Ustasha Treasury. Supplement to Preliminary Study on U.S. and Allied Efforts To Recover and Restore Gold and Other Assets Stolen or Hidden by Germany During World War II. Coordinated by Stuart E. Eizenstat, Under Secretary of State for Economic, Business, and Agricultural Affairs. Prepared by William Slany, The Historian, Department of State, June 1998, str. 144. 2 1 kot op. 13. 2 2 kot op. 20, str. V, XV, XVII, XVIII. 2 3 prav tam, str. XVII. Več v poglavju: Usoda ustaške zakladnice v vojnem času, str. 141-156. 200 D. BIBER: JUGOSLOVANSKO MONETARNO ZLATO 1939-1951 Summary Yugoslav Monetary Gold 1939-1951 Dušan Biber Royal Yugoslav Government on the eve of World War II deposited 7,344 ingots of the monetary gold with the Federal Reserve Bank in the USA. 166 boxes of coins in net weight 7,982.20298 ounces and 38 boxes of bars of fine gold in net weight of 1,612,46805 ounces were shipped in April 1941 from Užice to Montenegro after German aggression. The Italian occupying forces captured 124 boxes of gold, the Germans only 10 boxes, 20 boxes of gold were evacuated by air and nothing is known about remaining 50 boxes. According to Minister Dr Juraj Šutej 9,200 kg of gold remained in Yugoslavia, 30,000 kg had been evacuated earlier and 60,000 were left in the Federal Reserve Bank in New York. $10 million of gold were transferred to the Bank of Brazil in mid March 1941, but further $15 million were not shipped to the Central Bank in Argentina after President Roosevelt's warning according to Constantin Fotich, Yugoslav Minister in Washington. Upon Marshal Tito's request the Turkish and the Brazilian Government had frozen Yugoslav assets in spring 1944. The US Government imposed embargo upon the establishment of the Provisional Government of the Democratic Federative Yugoslavia in March 1945. Both governments signed an agreement only on 19 July 1948. The Yugoslav monetary gold worth approximately $50 million was defrozen; Yugoslav Government agreed to pay $17 million in compensation for the American property nationalised in Yugoslavia. The Germans confiscated Italian gold after Italy's surrender in September 1943, including the Yugoslav monetary gold, captured in Montenegro. 5,875 kg of this gold was returned after the war to Yugoslavia under the Peace Treaty, remaining 2,517.9 kg were converted in a lira account with the Bank of Italy on behalf of Yugoslavia. The Bank of England in the years 1948-58 transferred to the National Bank of Yugoslavia 334,654.186 oz of gold and coins in restitution. According to Sidney Zabludoff Nazis looted $3,800,000 of Yugoslav monetary gold. There is no trace of any monetary gold in the territory of the Republic of Slovenia. The monetary gold (1,200-1,500 kg) deposited at the National Bank of Yugoslavia, the Sarajevo branch, are believed to became the main assets of the Croatian State Bank. 1,338,87 kg of gold and 2,750,000 Swiss Francs, deposited in 1944 by the Croatian State Bank in Switzerland were handed over to the National Bank of Yugoslavia in July 1945. Ustashe escaped at the end of the war to Austria with allegedly 290 kg of gold in 13 cases; 32 cases were left behind, hidden in the Franciscan Monastery in Zagreb. As much as $80 million of gold and valuables, robbed from Jewish victims, became a part of Ustasha treasury. The pontifical College of San Girolamo in Rome was most likely funded, at least in part, by the remnants of the Ustasha treasury and helped fugitive Croatian war criminals escape to the Western Hemisphere in the early post-war years. This paper was first published in: Nazi Gold. The London Conference, 2-4 December 1997, London : The Stationary Office, 1998, pp. 411^15. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 (111) • 201-214 201 D u š a n N e ć a k Od železne zavese do zelene meje Regija Alpe-Jadran 1945-1991 1. del Besedilo je bilo pripravljeno za publikacijo, namenjeno najširši neslovenski javnosti, z delovnim naslovom »Zgodovinska knjiga Alpe-Jadran.« Izšla naj bi v nemškem jeziku v Celovcu že pred leti. Uvod Čeprav je regija Alpe-Jadran, t.j. stičišče treh svetov, kultur in civilizacij - romanske, slovanske in germanske - v vsej zgodovini pomenila pomembno in specifično področje, ki je v mnogočem determiniralo zgodovinski razvoj vsaj v srednji Evropi, ji je čas po drugi svetovni vojni postavil še bolj zapleteno vlogo. Regijo postavljajo v specifični položaj v Evropi tri bistvene posebnosti: 1. Obstoj narodnih manjšin na obeh straneh meja. 2. Neposredna ali posredna vpletenost v tri najpomembnejše probleme klasične hladne vojne1 v Evropi: a) tržaško vprašanje; b) avstrijsko vprašanje; c) nemško vprašanje. 3. Stik komunističnega in meščansko demokratičnega sveta na najjužnejšem delu takoimenovane »železne zavese.« Vse tri posebnosti bi lahko mutatis mutandis uvrstili med reševanje mejnih vprašanj, ki sicer v Evropi, zlasti vzdolž »železne zavese,« niso bila nikakršna posebnost. Posebno razsežnost mejnemu vprašanju v regiji Alpe-Jadran daje reševanje manjšinskega vprašanja, saj je prav obstoj narodnih manjšin ob mejah determiniral drugačen razvoj kot drugod. Tržaški problem, ki se je nakazoval oz. začel že v času druge svetovne vojne, je bil edini problem v Evropi, ki je resno grozil, da se bo prevesil v vojaški spopad največjih razsežnosti in je v prvem desetletju po drugi svetovni vojni zaposloval kar pomemben del svetovne mednarodne dejavnosti. Njegova rešitev najprej leta 1954 z Londonskim memorandumom in kasneje, leta 1975, celovitejša rešitev z Osimskimi sporazumi ter, za razmere ob železni zavesi, tja od začetka šestdesetih let razmeroma odprta meja, je vse do prelomnih sprememb leta 1989-90 pomenila nekakšen vzgled za dobrososedsko sodelovanje med ideološko različnimi državami. Reševanje tega problema je v celoti potekalo v tej regiji in pomeni zanjo tudi enega najpomembnejših historičnih dogajanj. 1 Sintagma »klasična hladna vojna« pomeni prvo fazo hladne vojne, ki izhaja neposredno iz drage svetovne vojne, t.j. čas od leta 1945 do konca petdesetih let, ko pride do prvih neposrednih stikov med ZDA in SZ ter s tem do začetkov politike detanta. 202 D. NEĆAK: OD ŽELEZNE ZAVESE DO ZELENE MEJE V neposredni sovisnosti s tem vprašanjem je bilo reševanje avstrijskega vprašanja, zlasti avstrijskih južnih meja. Ni bila sporna le meja proti Jugoslaviji-Sloveniji (koroško vprašanje), sporna je bila tudi takoimenovana meja na Brennerju (južnotirolsko vprašanje). Dogajanja na tem, tudi vojaško-strateško pomembnem prostoru - s Trstom kot pristaniščem, vsajenim v srce Evrope, in Furlanijo-Julijsko krajino, pomembnim oporiščem NATA, s Slovenijo kot križiščnim prostorom in najlažjim prehodom med vzhodom in zahodom ter severom in jugom in vsaj potencialnim zaveznikom SZ ter z Avstrijo-Koroško kot tamponom med vzhodom in zahodom - so v mnogočem neposredno vplivala na medzavezniške ali medblokovske odnose in generirale hladno vojno. Sovjetska zveza je šla celo tako daleč, da je rešitev najpomembnejšega vprašanja povojne Evrope, nemškega vprašanja, pogojevala z rešitvijo tržaškega vprašanja, z reševanjem avstrijskega pa je bilo tako in tako tesno povezano. Zato tudi ni slučajno, da so bila vsa tri vprašanja vsaj v prvi fazi rešena približno v istem času: 5.10.1954 tržaško vprašanje z Londonskim memorandumom o soglasju, 5.5.1955 postane ZRN suverena država, ki se vključi v NATO pakt, 15.5.1955 pa je bila podpisana Pogodba o Avstriji, ki je pomenila reinkarnacijo te države. Ta dejstva zato na eni strani narekujejo rdečo nit zgodovinskega dogajanja: od železne zavese do zelene meje ali od vojnega stanja do zglednega sodelovanja, na drugi strani pa determinirajo periodizacijo tega zgodovinskega obdobja. Najpomembnejša elementa zgodovinskega dogajanja v regiji Alpe-Jadran sta torej meja in manjšinsko vprašanje, oba sta se odvijala v okvirih politike hladne vojne in odnosov vzhod-zahod, relativno uspešno reševanje obeh vprašanj pa je odločilno prispevalo k oblikovanju enega najzgodnejših institucionaliziranih regijskih sodelovanj Alpe-Jadran, čeprav ni mogoče zanemariti tudi težav, ki so jih povzročali nerešeni problemi prav iz teh dveh področij. Drugo zgodovinsko dogajanje - ekonomski odnosi, politično sodelovanje, kulturni stiki, promet itd. - je bilo inje do danes mogoče razumeti le v tem kontekstu. Dodatno specifiko in v Evropi neprimerljivo posebnost zgodovinskega razvoja v regiji Alpe-Jadran pa predstavlja še dejstvo, da gre za stik in sodelovanje treh držav s popolnoma različnim statusom. »Skupno zgodovino« so ustvarjale ena nevtralna država - Avstrija, ena članica pakta NATO - Italija in ena komunistična-neuvrščena država - Jugoslavija. Kombinacija torej, ki se je mnogim političnim teoretikom in praktikom zdela nesposobna sožitja. Ko govorimo o tem, da so narodnomanjšinska vprašanja v mnogočem determinirala zgodovinski razvoj regije Alpe-Jadran v času po dragi svetovni vojni, pri tem ne mislimo samo vprašanj slovenske manjšine v Italiji in Avstriji. Res je sicer, da so prav ta vprašanja, pa tudi vprašanje življenja in dela italijanske narodne manjšine v Sloveniji in na Hrvaškem, najpomembnejša, toda prav v prvo desetletje po drugi svetovni vojni sodi tudi usoda takoimenovanih »Esulov« - italijanskih emigrantov iz Istre in slovenskega Primorja, takoimenovanih »Volksdeutscherjev« - nemškogovorečih prebivalcev Slovenije in obračun s slovensko ter hrvaško protikomunistično, kolaborantsko vojaško in civilno opozicijo. Zgodovina teh usod je sicer preobširna, da bi jo bilo mogoče celoviteje vključiti v pričujoči prikaz, brez omembe te problematike pa bi bil prikaz še bolj necelovit, kot je že zaradi omejenosti prostora in namembnosti. V letih od propada fašistične Italije 1943 pa do srede petdesetih let se je iz Istre in slovenskega Primorja izselilo nekaj stotisoč prebivalcev italijanske narodnosti. Izseljevanje je bilo tako močno, da so nekatera mesta in kraji popolnoma opusteli. Italijansko prebivalstvo se je izseljevalo praviloma prostovoljno zaradi optiranja za Italijo, deloma pa prisilno zaradi profašistične usmerjenosti, nacionalističnih pritiskov ali ideoloških razlogov. Nekateri so bili deležni usode tistih, ki so brez sodne obravnave končali v znanih »fojbah«. Ostanek italijanskega prebivalstva tvori današnjo italijansko narodno manjšino v Sloveniji in na Hrvaškem. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 » 2 (111) 203 Usoda slovenskih Nemcev - tistih na Štajerskem, Kočevskem, v Prekmurju, Ljubljani in drugod po Sloveniji - po drugi svetovni vojni je bila le nekoliko drugačna. Velika veČina »Volksdeutscherjev«, kakor so nemškogovoreče prebivalstvo izven »rajha« poimenovali nacisti, je odšla iz Jugoslavije-Slovenije skupaj z umikajočo se nemško okupacijsko vojsko. Največji strnjeni nemški jezikovni otok, Kočevsko, so tamkajšnji Nemci zapustili še v letih 1941-1942, ko so optirali za »rajh« in se preselili v Zasavje in Obsotelje. Konec vojne je v Sloveniji dočakalo le nekaj tisoč Nemcev. Te so oblasti večinoma poslale v različna taborišča po Sloveniji, pred sodišča in preko zelene meje v sosednjo Avstrijo, nekaj je bilo tudi usmrćenih. Jugoslovanske-slovenske oblasti so z Nemci na Slovenskem, ki si jih danes Avstrija »lasti«, kot »staroavstrijsko« narodno manjšino, predvsem zaradi stigmatizacije z nacistično prežetostjo in njihovo vlogo v okupacijskem aparatu med vojno, opravile tako temeljito, da seje njihovo število zmanjšalo od nekaj desettisoč na 1824 po ljudskem štetju 1948. Celo organizacije izgnanih Nemcev v Nemčiji in Avstriji danes ugotavljajo, da so Nemci na Slovenskem praktično izginili. Najtežjo človeško tragedijo pa so doživeli pripadniki slovenskega in hrvaškega proti- komunističnega, kvizlinškega gibanja - slovenski domobranci in ustaši. Čeprav so se pred prodirajočo JA uspeli umakniti v zavetje zahodnih zavezniških sil, so jih ti v skladu z medzavezniškim dogovorom o vrnitvi kvizlingov, vrnili v Jugoslavijo-Slovenijo. OkoU 10.000 slovenskih domobrancev so Britanci iz zbirnih taborišč na Koroškem vrnili preko avstrijsko-jugoslovanske meje in skoraj vsi so našli izvensodno smrt v kraških jamah kočevskega Roga in drugod po Sloveniji. V desettisoče pa štejemo žrtve hrvaškega ustaštva in domobranstva. , Maščevanje je bilo usodno tudi za del koroškega nemškega prebivalstva, saj je JA odpeljala neznano kam nekaj desetin (številke so različne od 90 do 500) po pravilu nacističnih lokalnih funkcionarjev in »ideoloških nasprotnikov«, ki se niso nikoli več vrnili. Zato lahko zgodovinski razvoj po drugi svetovni vojni razdelimo v tri obdobja. Prvo omejujeta letnici 1945 in 1954-55, torej od konca druge svetovne vojne do Londonskega memoranduma o soglasju 5.10.1954, podpisa Pogodbe o Avstriji 15.5.1955, podpisa pariških protokolov 19.-23.10.1954, konca vojnega stanja med SZ in Nemčijo 15.1.1955 ali prenehanja okupacijskega statuta v ZRN 5. maja 1955. Drago obdobje je še enkrat širše in ne tako polno odločilnih dogodkov. Traja do konca sedemdesetih let, ko so bili leta 1975 podpisani Osimski sporazumi, leto nato bil sprejet Zakon o narodnostnih skupinah v Avstriji in bila 20.11.1978 ustanovljena Skupnost Alpe-Jadran. Tretje obdobje zaključuje letnica 1991, ko je z razpadom drage Jugoslavije nastala na tem področju popolnoma drugačna situacija, zlasti zato, ker se odnosi v regiji ne odvijajo več pod okriljem odnosov vzhod-zahod. L Omejeno sožitje v času hladne vojne : 1945-1955 Tržaško vprašanje Vprašanje razmejitve med Jugoslavijo in Italijo, še posebej pa vprašanje pripadnosti Trsta, največjega jadranskega pristanišča in središču Evrope najbližje luke, so zavezniki že v času vojne steh za prvorazredno mednarodno vprašanje. Najbolj so bih zanj zainteresirani Britanci, spomladi 1945 pa tudi Američani. Nadzorstva nad tem mestom niso imeli za pomembno le zaradi določitve vpliva Anglije po koncu vojne v srednji Evropi in na Balkanu, temveč je nadzorstvo na Trstom pomenilo tudi pomemben element v splošnem ravnovesju sil na tem področju. Zaradi močnega jugoslovanskega-slovenskega komunističnega partizan­ skega gibanja, naklonjenega Sovjetski zvezi, je tržaško vprašanje že v času vojne postalo globalno politično-strateško vprašanje odnosa vzhod-zahod. Še posebej potem, ko je 204 D. NEĆAK: OD ŽELEZNE ZAVESE DO ZELENE MEJE jugoslovanski medvojni partizanski parlament AVNOJ (Antifašistično viječe narodnog oslobodjenja Jugoslavije) na svojem drugem zasedanju konec novembra 1943 v bosanskem mestu Jajce med drugim sprejel sklep o priključitvi takoimenovanega Slovenskega Primorja, Istre in Trsta k Jugoslaviji. Sklep o priključitvi teh ozemelj, na katerih je bilo zlasti v obmorskih mestih v večini italijansko prebivalstvo, na deželi pa slovansko (okoli 500.000 Slovencev in Hrvatov), in ki so bila po prvi svetovni vojni po določilih Londonskega pakta 1915 priključena Italiji, je potrdil tudi slovenski vojni parlament SNOS (Slovenski narodnoosvobodilni svet) na zasedanju v Kočevju, konec leta 1943. Taka politika »združevanja slovenskega etničnega teritorija« ni bila v skladu z načrti zahodnih zaveznikov, zlasti Velike Britanije, ki je želela na tem področju ohraniti kar največjo mero vpliva. Sovjetski zvezi pa je bilo Tržaško vprašanje dobrodošel manevrski prostor za dosego pomembnejših strateških ciljev v povojni Evropi. Zahodni zavezniki namreč že vse od začetka vojne niso zeleh ničesar slišati o tem, da bi Trst pripadel Jugoslaviji, Sovjetska zveza pa je vsaj do leta 1948, t.j. do spora z jugoslovansko komunistično partijo, podpirala tozadevne jugoslovanske teritorialne zahteve.2 »Vojno razdobje« reševanja Tržaškega vprašanja Zato ni čudno, da je bila osrednja tema britansko jugoslovanskih pogovorov, ki so se začeli 11. avgusta 1944 ob jezeru Bolsena v Italiji med poveljnikom jugoslovanskega odporniškega gibanja maršalom Josipom Brozom Titom in poveljnikom 8. anglo-ameriške armade v Italiji feldmaršalom Haraldom Alexandrom ter nadaljevali na še višji ravni med Titom in britanskim ministrskim predsednikom Winstonom Churchillom, 12. in 13. avgusta 1944 v bližini Neaplja, prav vprašanje Trsta in bodoče jugoslovansko-italijanske meje. Po končanem prvem krogu pogovorov so Britanci 12. avgusta 1944 izročili Titu memorandum, v katerem so ga obvestili, da bodo zavezniške sile zasedle vse ozemlje, ki je pred vojno pripadalo Italiji. Na ta način naj bi si zagotovili nemotene prometne zveze, ki so bile nujno potrebne za zasedbo centralne Evrope, t.j. za vojaške operacije, povezane z zlomom nacistične Nemčije. Tito se je sicer pismeno pritožil, zaradi česar je prišlo 13. avgusta do ponovnega sestanka, toda britanskih stališč ni mogel omajati. Kljub temu, da je Churchillu dokazoval, da je največji del ozemlja, ki je pred vojno pripadal Italiji, že v rokah Jugoslovanske armade in je zavezniškim enotam zagotavljal nemoteno uporabo prometnih vezi (zlasti je šlo za železniško progo Trst-Beljak), so Britanci vztrajali pri svojem. Pritiski na obeh straneh so se zato nadaljevali in lahko bi celo rekli, da se je začela tekma, kdo bo prej vkorakal v Trst. Tržaški italijanski in slovenski levičarji so se ob koncu vojne vedno intenzivneje pripravljah na vstajo, v kateri naj bi prevzeli oblast v mestu in ga osvobodili. Vstajo naj bi vodila »Komanda mesta Trst.« Ta je 28. aprila 1945 v resnici dobila ukaz slovensko- jugoslovanskega partizanskega gibanja, naj prične z vstajo. Naslednji dan se je vstaja tudi začela, skupaj z napadom enot IX. korpusa jugoslovanske armade. Boji so se bili v vsem mestu. Posebej krvavi so bili na tistih mestih, kjer so se utrdile nemška vojska in kolaborantske enote: pri tovarni Alba (Nemci in ustaši), v Rižarni, pri nemški kasarni na Sv. Ivanu in pri trdnjavi Sv. Justa. Zvečer istega dne so v Trst prišle izvidnice jugoslovanske armade. 30. aprila so v boje posegle že tudi enote IV. jugoslovanske armade in po ostrih bojih na črti Dutovlje-Repentabor so 1. maja z vseh strani prišle v Trst. Nemška vojska je dajala odpor le še v nekaterih oporiščih - pri trdnjavi Sv. Justa, v tovarni Alba in v garnizonih na Opčinah, ki pa so bila vsa obkoljena in izolirana. Do 3. maja 1945 je bil strt vsak odpor 2 Več o tem glej v knjigi: Pirjevec Jože, Tito, Stalin in zahod. Ljubljana, Delavska enotnost, 1987, in v delih, navedenih v bibliografiji v tej knjigi. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 « 1998 - 2 (111) 205 nemške vojske v Trsta in Trst je bil popolnoma osvobojen. Zvečer 1. maja je do predmestja Trsta - do Miramara - prišla tudi izvidnica britanske 8. armade, naslednji dan pa tudi že prve novozelandske enote iz njenega sestava. Že s prvim stikom obeh armad seje začela kazati vsa globina tržaškega vprašanja. Poveljnik anglo-ameriške 8. armade, ki je iz Severne Afrike preko cele Italije prišla vse do Koroške, feldmaršal Alexander je 3. maja 1945 izdal dnevno povelje, da so Trst in Gorico tega dne zasedle britanske oz. novozelandske enote. Jugoslovanska stran je izdajo takega povelja imela za premišljeno dezinformacijo in je nanjo reagirala s svojim sporočilom 4. maja, v katerem je poudarila, da so jugoslovanske enote že 1. maja osvobodile Trst in Gorico. Zavezniškemu poveljstvu za Sredozemlje tako ni preostalo drugega, kot da 5. maja popravi netočno verzijo in sporoči, da so bile ob prihodu novozelandskih čet v Trst tam že enote jugoslovanske armade. To je bil uvod v »prerivanja« med zahodnimi zavezniki in Jugoslavijo pri reševanju tržaškega vprašanja. Že takoj po koncu vojaških operacij okoli Trsta se je zavezniški pritisk na Jugoslavijo povečal. Britanski tisk je intenzivno sporočal javnosti, da je Jugoslavija ravnala zoper dogovore v Bolseni in v Beogradu, ki so zadevah zasedbo Julijske krajine. Da bi nekako rešili akuten spor, ki bi lahko prerasel tudi v neposreden spopad, je anglo-ameriško vojaško poveljstvo v Beograd poslalo generala Morgana, načelnika štaba feldmaršala Alexandra. V Beograd je prišel z zahtevami, ki so jih zahodni zavezniki formulirali v štirih točkah: 1. Feldmaršal Alexander potrebuje tržaško pristanišče in njegove železniške ter cestne povezave z Avstrijo čez Gorico in Trbiž, zato naj pride del območja Julijske krajine, ki se razteza zahodno od črte, vrisane na priloženem zemljevidu (Morganova črta op.p.), pod njegovo poveljstvo. 2. To ozemlje bo upravljala zavezniška uprava, ki bo uporabila tudi vso tisto jugoslo­ vansko upravo, ki je ta že vzpostavljena in zadovoljivo deluje. 3. Maršal Tito naj do 11. maja 1945 umakne svoje enote za črto, ki je na zemljevidu zaznamovana dvojno. 4. Vsa neregularna vojska na tem področju mora izročiti orožje zavezniškim vojaškim oblastem in se razpustiti. Jugoslovanska vlada na te pogoje ni pristala. Kriza, nastala zaradi italijansko-jugo- slovanske meje, seje nevarno poglobila in na Jugoslavijo je pritisnila tudi Sovjetska zveza, ki se ji jugoslovanski spor zaradi Trsta ni zdel tako pomemben, da bi se zaradi njega širše konfrontirala z zahodnimi zavezniki. Tudi na pritisk Sovjetske zveze jugoslovanska stran ni takoj popustila. Nastala je takoimenovana majska kriza, ki jo nekateri poznavalci in raziskovalci tega dogajanja postavljajo na začetek poznejšega in daljnosežnejšega informbiro- jevskega spora oziroma kot uvod vanj. Tito je Morganu odgovoril, da je vsekakor pripravljen omogočiti zahodnim zaveznikom nemoteno in neomejeno uporabo tržaškega pristanišča, cest in železnic za vojaške potrebe, vendar pa se je zavzel za ustanovitev skupnega vojaškega poveljstva na tem ozemlju. Kompromisnega predloga Britanci niso sprejeli in spor je vedno bolj dobival obliko vojaškega izsiljevanja kot diplomatskih pogajanj med zavezniki. Jugoslavija se je deloma zaradi pritiska zaveznikov, deloma pa zato, da bi pokazala dobro voljo, 16. maja 1945 umaknila s področja zahodno od reke Soče. S to gesto naj bi dokazovala, da ji gre samo za dosego etničnih meja. Vendar sta ameriška in britanska vlada še naprej vztrajali pri izpolnitvi zahtev, ki jih je 8. maja v Beograd prinesel general Morgan. Zato je general Clark istega dne, ko so se jugoslovanske čete umaknile za reko Sočo, dobil ukaz, naj bo pripravljen, če bi bilo treba izvesti vojaške akcije, s katerimi naj bi odstranili jugoslovanske sile iz južne Avstrije (Koroške) in vse severovzhodne Italije. Jugoslovanska stran je poskusila še z enim 206 D. NEĆAK: OD ŽELEZNE ZAVESE DO ZELENE MEJE Oblikovanje zahodne meje po 2. svetovni vojni oo o o o o o (• + • V o iokm PUl nem. z [ts], 3 - ozemlje dvora Trebina 878. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 «2(111) 237 najboljšem primeru zgolj »partes«. To pa pomeni, da so Avtorjevi Karantanci najbolj verjetno prebivalci zgolj ožje Karantanije. Besedilo listine iz 878 in partibus Carentaniae Sclauinieque regionis »v delih (predelih) Karantanije in dežele Sklavinije« je v luči analize Konverzije treba razumeti tako, da Karantanija kot manjša enota ni isto kot dežela Sklavinija. Obširna posest listine torej leži v Sklaviniji in ožji Karantaniji, na njeni meji. Zgodovino lokalizacij meja posesti in k tem svoj predlog podaja Walther Fresacher (1973). Ta zgodovina pa se dotika ugotovitve Boga Grafenauerja, ki jo je po mojem vedenju edini doslej uporabil Gotbert Moro. Grafenauer je v svojem »Ustoličevanju«, ko je po predstavitvi zgodovine raziskav in virov ter njihovi analizi prešel v sklepni del, kjer je povzemal ugotovitve v končno interpretacijo, prišel do sklepa, da koseška jedra morda kažejo sledove stare plemenske organizacije v Karantaniji in tako domneval obstoj manjših enot v Karantaniji in Posavju, ki so imele svoje kneze (Grafenauer 1952, 501). Središče ene od njih je domneval tudi na Lurnskem polju - Lurnfeldu (Grafenauer 1952, 525). Tega ne navajam samo zato, da bi dokazal, da imajo moje ideje daljšo predzgodovino, ampak tudi zato, da bi podal zgovoren dokaz za pozitivni lik Grafenauerjeve strokovne etike. Ne smemo namreč pozabiti, da je bil njegov namen v omenjeni knjigi pokazati starost in vseobsežni pomen Karantanije kot prve slovenske (in slovanske) države. Navedeni končni sklepi pa po svoje spodbijajo karantanocentrični koncept. Torej je dal govorici virov prednost pred svojimi (morebitnimi) željami. Z IG, ki zavzeto skuša v skladu s svojo diskusijsko metodo zrušiti Grafenauerjev moralni lik (Grdina 1996, 53 s), se ne strinjam, da je »Ustoličevanje« zelo neekonomično strukturirana (da ne rečem zmedeno ne strukturirana) knjiga, ki je klasičen primer, kako se zgodovina ne piše: večinoma gre za hlastno dokazovanje, vendar ni vselej jasno česa (najbrž dvojnega naslova!) (Grdina 1996, 53 op. 9). Te trditve ni z ničemer podkrepil, kar bi bilo neobhodno ob tako neusmiljeni oceni. Jaz se v knjigi nikoli nisem izgubil in sem ob njej vedno užival ter še vedno uživam ob vsakem novem branju. Moro je Grafenauerj evo idejo o knezih manjših (plemenskih) enot razvil v manjše kneze, ki so bili podrejeni knezu na Krnskem gradu. Sedež enega od njih je domneval tudi na območju Lurnskega polja, ne le zaradi tamkajšnjih kosezov in kraja Kraut (iz Hrvat), ampak tudi zaradi legende o Domicijanu. Menil je, da so se ozemlja teh manjših knezov v nekaterih primerih naslonila na neko poznoantično pokrajinsko razdelitev. Pri tem dvomi, da bi bilo zgolj naključje, da vse tri karolinške diplome 9. st. (med njimi tudi ta iz 878), ki omenjajo kraljevo posest na nekdanjem upravnem območju antične Teurnije, pravijo, da ta posest leži v Sklaviniji, drugod v Karantaniji pa take oznake ni (Moro 1963, 79 s). Fresacher se strinja, da je stara antična meja med mestnima območjema Viruna in Teurnije (Slika 5) lahko vplivala na to, da je imela Zgornja Koroška kot Sklavinija neko posebno vlogo v primerjavi z osrednjo Koroško kot Karantanijo. Meni pa, da na ozemlju dvora Trebina te meje ni bilo več spoznati, saj seje razprostiralo prek delov Karantanije in Sklavinije (Fresacher 1973, 78). Moro in Fresacher torej vidita v formulaciji lege posesti njeno lego na meji (ožje) Karantanije. Z njima se ne strinja Klaus Bertels, ki meni, da sta Karantanija in Sklavinija zgolj sinonima in da Sklavinija sicer pomeni posebno politično-geografsko enoto. Kot protiargument Moru in Fresacherju navaja, da bi potem meja obeh predvidenih enot prerezala posestvo Trebina (Bertels 1987, 159 s). To pa je natančno tisto, kar razlagata Moro in Fresacher: posest je ležala malo v (ožji) Karantaniji, malo izven nje. A 878 za kralja meja ni imela posestnega pomena, kar pomeni, da je njen izvor starejši, še iz časov (vsaj notranje) samostojne (ožje) Karantanije pred upravno preureditvijo v dvajsetih letih 9. stoletja. S tem smo dobili še en dokaz za ožjo Karantanijo v 8. st. in na začetku 9. stoletja. Očitno sinonimno razume obe imeni tudi PS. Tako kot Franc Kos, ki je zadevni odlomek zelo svobodno prevedel s posestva v Karantaniji ali Sloveniji, češ da que v srednjeveški latinščini lahko pomeni tudi »ali« (Kos 1906, 184). V sočasni Konverziji takega pomena que nisem našel, ne pozna pa ga niti Niermeyerjev slovar srednjeveške latinščine. Zgornja 238 A. PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZLI jezikovna analiza pa celo izrecno govori proti sinonimnemu tolmačenju. Posestvo Trebina poleg tega leži ne le na meji Viruna in Teurnije, ampak tudi na meji stare slovanske narečne skupine, ki obsega Zgornjo Koroško, Vzhodno Tirolsko in Zgornjo dolino Mure (Slika 6). Več o njej v nadaljevanju. In pri posestvu Trebina se še danes začenja starodavna meja Zgornje Koroške. Kaj je s pripadnostjo Zgornje Koroške Sklaviniji, v kakšni povezavi je z grofijo Lurn, kakšna je zgodovina te grofije, o vsem tem pripravljata monografsko študijo Thérèse Meyer in Kurt Karpf. Njunih izsledkov ne želim prejudicirati in prosim bralce za potrpljenje. Bosta pa z njo, kot pravita, presegla vse, kar sta doslej na to temo napisala. Tu lahko samo ugotovim, da je tudi 9. trditev PS podprta z viri, ki govorijo v prid mojim tezam. Naj na koncu tega razdelka samo še oporekam mnenju PS, da kamniti fragment z napisom, ki ga je Glaser interpretiral kot Domicijanov nagrobnik ... pri sedanjem stanju raziskav ne more služiti kot dokaz za historičnost Domicijana (Stih 1997, 116 op. 35). Pri tem se sklicuje v manjši meri na Wolframa, ki priznava možnost nastanka napisa v 9. st., si pa želi še analize nekaterih strokovnjakov za paleografijo, preden bi se spustil v historično ovrednotenje (Wolfram 1995, 289). Glavna opora mu je paleografska analiza, ki jo je opravil Karl Forstner. Ta se je naslonil predvsem na rokopisno gradivo iz Salzburga. Ker na tej podlagi ni našel prepričljivih primerjav, se je odločil, da napis na kamnu ni nastal v karolinškem in otonskem času, čeprav hkrati dopušča možnost, da bi bil vzor za črki G in R kremsmiinsterski Millenary iz 2. desetletja 9. stoletja. V nadaljevanju skuša dokazati, da je omemba uničenega Domicijanovega nagrobnika prišla v besedilo Domicijanovega življenja šele potem, ko je že nastala Vita Virgilii (okoli 1184), pod njenim vplivom (Forstner 1996, 434 ss). Hkrati sam priznava, da ima Vita Virgilii na zadevnem mestu zgolj datum Virgilove smrti. Da bi dokazal vpliv salzburških virov na Vita Domiciani, opozarja, daje po piščevi navedbi Domicijana krstil sv. Rupert prav tako kot bavarskega kneza Teoda (Forstner 1996, 437 s). Pri tem je Forstner spregledal, da gre za podatek, ki mu pisec Vitae Domiciani celo sam ne verjame (prim.: Pleterski 1994, 299 s). Zato ni imel razloga, da bi ga prepisoval. Kot tudi sicer ni v skladu z njegovo resnicoljubnostjo, da bi sestavil Domicijanov življenjepis po tujih zgledih. Tako je Forstner dokazal kvečjemu to, da se klesar nagrobnika ni zgledoval po rokopisih iz Salzburga. Tega pa že doslej ni nihče trdil. 10. trditev PŠ Res je, da govori ustanovna listina samostana v Innichenu o Slovanih in ne o Karantancih. Toda eno in drugo se ne izključuje in s Slovani so bili lahko mišljeni tudi Karantanci, o čemer nam priča langobardsko, salzburško in tudi freisinško (to je bavarsko) gradivo (Stih 1997, 118). Trditev PS podkrepljuje z navedbami iz tedanjih virov, ki izpričujejo, da so sodobniki imeli Karantance za Slovane. Tega v nobenem trenutku nisem zanikal. Trdim pa, da to ne more biti argument trditvi, da je Innichen 769 nastal na karantanski meji. PS se strinja z menoj, da je nastal na meji Slovanov. Misli pa, da bi to mogli biti Karantanci, ker so bili ti Slovani. Napaka njegovega dokaza je v tem, da izenačuje podpomenko z nadpomenko. Slovani so bili tudi Hrvati, Čehi, Poljani, Dudlebi, Vjatiči, Krivici itd. In po njegovi logiki bi bili katerikoli med njimi lahko sosedje Innichena, ker so bili pač Slovani. Če rečem, da jem sadje, še ne pomeni, da grizem jabolka, čeprav so tudi ta sadje. PS bo zelo težko dokazal, da so bili Slovani ob Innichenu 769 Karantanci, ne da bi si pomagal s krožnim dokazom, ki je bil doslej dve stoletji v veljavi. Ta dokaz pravi: Innichen je bil 769 ustanovljen na meji Karantanije, ker je Karantanija tedaj obsegala Vzhodno Tirolsko; Vzhodno Tirolsko je obsegala zato, ker je bil Innichen tedaj na karantanski meji. Klaus Bertels vidi v listini iz 769 sicer možno oporišče za določitev obsega Karantanije, a se mu sama po sebi ne zdi dovolj za odločitev. Zato jo postavlja v kontekst Tassilovih prizadevanj premagati poganske Slovane, ki se 772 končajo z zmago nad Karantanci. Vendar v ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 «2(111) 239 nadaljevanju Beitels opozarja, da bi bilo potrebno obseg Borutove Karantanije ponovno definirati, saj se mu zdi mogoč obstoj avtonomno organiziranih enot na njenih mejah. Take sluti v pokrajini Zellia, blizu Bischofshofna, v zgornji dolini Aniže (Bertels 1987, 145 ss). Omenjeni krožni dokaz je po mojem znanju vzpostavil Marko Hansiz v 18. st., ko je zapisal da, locum India seu Aguntum tunc iam fuisse extra terminos Sclauiniae seu Carantaniae, vt quae riuulo citeriore montis Anarasi finiebatur (Hansiz 1793, 248). Po njegovem je Innichen isto kot Agunt in leži izven meja Sklavinije ali Karantanije. Nadalje še poudari, da je bil kraj nenaseljen. Vse to uporabi kot argument proti Megiserjevi trditvi, da so karantanski knezi nekoč stolovali v Aguntu (Hansiz 1793, 248). Hansizu je bilo samoumevno, da je Karantanija tedaj segala do Innichena, čeprav je vir ne omenja. To je bila značilna posledica njegovega širokega pojmovanja nekdanjega obsega Karantanije. Resda je že prešel meje ozkih, deželnih konceptov starejše historiografije, kar je po drugi strani pomenilo, daje bila v njegovih očeh Karantanija le še toliko večja (prim.: Mihelič 1977, 317, 327). Se pa speljevanje vode na koroško-karantanski mlin ne začne šele z njim, ampak že s spisom Excerptum de Karentanis konec 12. st., ki kot prvi poskus, iz zgodnjesrednjeveškega gradiva razviti zgodovino dežele Koroške (Wolfram 1980, 123 op. 56), tendenčno povzema podatke iz Konverzije. Kar je samoumevno, saj vsak pisec, ki se odloči pisati o neki temi, snov zanjo zajema tudi iz virov, ki bi samo lahko prišli v poštev in so sicer dvomljivi. Poleg tega je po razpadu »Velike« Karantanije druge polovice 10. stoletja, koroškim zgodovinarjem ostal predvsem vtis o nekdanji moči in slavi ter so v Koroški svojega časa lahko videli zgolj ostanke ostankov. Da pa bi celo ti lahko bili več kot prvotna Karantanija, jim je bilo povsem tuje. Tako se je že v času od 12. do 14. st. odločilo, kaj naj ostane od zgodnjega srednjega veka in njegovih virov (prim.: Wolfram 1980, 123; Bertels 1987, 169 ss). In če povzamem: današnje prepričanje, da je Karantanija v 8. st. obsegala tudi Vzhodno Tirolsko, je utemeljeno zgolj s prepričanjem srednjeveško-novoveških deželnih zgodovino- piscev, da drugače pač ni moglo biti. To pa je tudi edini oprijemljivi argument k 10. trditvi PS. 11. trditev PŠ Če ima Teurnija/Liburnija v B kakšno zvezo z realnostjo, potem jo je mogoče povezovati le z Lurnsko grofijo, ki se prvič omenja 974 in je v 11. ter v začetku 12. stoletja obsegala zahodnokoroški in vzhodnotirolski prostor in ki bi bila lahko poznana prepisovalcu Ludvikove listine vfreisinško tradicijsko knjigo (Stih 1997, 119). Navedena trditev je nastala v zvezi z listino iz 816, ki omenja meje pri samostanu v Innichenu. PŠ se je v tem delu diskusije vzorno potrudil in pokazal, da je listina ohranjena v dveh prepisih iz 12. stoletja. Prvi je overovljena kopija (A), drugi (B) pa vpis v freisinški tradicijski knjigi. B vsebuje v primerjavi z A več napak. Na nekatere PŠ opozarja (bi pa si želeli, da se odloči, ali je v A pravilno Hitto ali Atto: Ritto, kot je pravilno v A ... A, ki med drugim pravi, daje Atto - Štih 1997, 119). Tiburnijsko mejo omenja le B, PŠ pa meni, daje kot vir uporaben samo in izključno A (Štih 1997, 118 s). Vendar pravi cilj tekstne kritike v tem primeru ne sme biti želja, en vir izločiti iz obravnave, ampak poizkusiti rekonstruirati vir prve roke - prvotni dokument. Kajti glede na to, da sta oba vira mlajša prepisa, torej vira druge roke in vira prve roke nimamo, se v takih primerih vendarle upošteva vse različice (tudi če vsebujejo podatke, ki nam niso ljubi). Zapis in confinio Tiburniensi je za PŠ zato pokvarjen (Stih 1997, 119). To je metodološko tvegana interpretacija. Ko namreč začnemo svoje teze argumentirati z domnevnimi napakami in pomanjkljivostmi virov, se nam odpre širok spekter možnih manipulacij in vsak vir lahko poljubno razložimo. Saj mi vendar vemo, kako je bilo, moti se pač vir. Zato bi si za začetek želel odgovor na vprašanje, zakaj ima A za in confinio uidelicet Pudigin prazen prostor, na katerega je opozoril že Franc Kos, ki se mu poleg tega ni zdelo odveč navesti, da v B čitamo »in Tiburniensi« (Kos 1906, 45). Verjamem, da je A, v celoti gledano, boljši prepis od B, še vedno pa se mi zdi omemba Tiburnije v B vredna resne obravnave. 2 4 0 A. PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZLI Razlaga PŠ, kako je Tiburnija v B prišla, je precej majava. Tudi če bi bil zanjo res vzrok podoba Lurnske grofije, bi se bilo potrebno potruditi s časom in načinom oblikovanja te grofije. Prva omemba 974 še ne pomeni časa nastanka. Upam, da bo o tem vnesla več jasnosti zgoraj omenjena monografija Kurta Karpfa in Thérèse Meyer. Vsaj za določitev časa, kdaj bi Tiburnija v neki prepis lahko prišla (če tam ni bila že od samega začetka, kar se mi zdi še vedno možno), si lahko pomagamo s preprosto jezikovno metodo, ki sta jo v primeru Arnulfove listine iz 895 (Kos 1906, Št. 309) uporabila Wolfram in Štih, da bi dokazala, kako je in marchia iuxta Souwam mlajši vrinek. Wolfram je opozoril, da diftongizirana oblika imena Sava v nedvomno pristnih listinah nastopa šele od začetka 11. st. dalje (Wolfram 1995, 101), Štih je pokazal, da imajo zapisi pred 11. st. obliko Sawa, Saua, Zaua (Štih 1996, 24 op. 103). Zanimati nas torej mora, kako se je razvijalo ime Teurnije. V zgodnji antiki ima obliko Teurnia, v pozni antiki jo Evgipij imenuje Tiburnia (Fitz 1975), Konverzija 870 (878) Liburnia, 891 Liburna (Kos 1906, Št. 298), 974 Lurno (Kos 1906, Št. 450), 977-981 Lurna (Kos 1906, Št. 425; Karpf, Meyer 1996, 79), 1006-1039 Lurna (Kos 1911, Št. 20), sredi 11. st. Lurna (Kos 1906, Št. 299; Kahl 1980, 54 ss), 1072 Liburnia (Kos 1911, Št. 270). V 10. in 11. st. je bila torej oblika Lurna že močno zasidrana. Že 870 (878) pa je začetni T zamenjal L. Če bi pisec B v 12. st. vzel ime iz svoje sodobnosti, bi bila njegova oblika najverjetneje Lurna. To opažanje torej ne govori v prid domnevi PŠ. Proti možnosti, da bi zavestno uporabil arhaično obliko Tiburnia, govori opažanje, ki ga da zgodovina interpretacij Povedi (v nadaljevanju): da se je to začelo dogajati šele od časov Schönlebna in Bollanda (torej 17. st.) naprej. Zato je najbolj verjetna razlaga, daje ime zapisal tako, kot gaje našel v predlogi. V to pa je Tiburnia prišla že pred 870 (878), ko začetnega T ni več. Spremembe od Liburnia do Lurna, ki so se zgodile v enem stoletju, kažejo, da je bilo že 9. st. čas sprememb. 816 bi bila Tiburnia še možna, v drugi polovici istega stoletja ne več. Če pa je imel pojav imena jadranske Liburnije v času Ljudevitovega upora (Kos 1906, Št. 67) kakršenkoli vpliv na preimenovanje Tiburnije v Liburnijo, bi imeli celo datum post quem za spremembo T v L. Vse to govori proti temu, da bi bila Tiburnia rokopisa B dodatek 12. stoletja. Zato se tudi želja PŠ, da se je razblinila še Liburnija listine Ludvika Pobožnega in njena zahodna meja v Pustertalu (Štih 1997, 119), (še) ni uresničila. A tudi če trdimo, da Innichen v nobenem trenutku svoje zgodovine ni bil ob liburnijski meji, to še vedno ne bi bil dokaz proti obstoju Liburnije. Njena meja bi bila pač nekoliko vzhodneje. Karta cerkva (Slika 5), ki so na novo nastale od 8. do srede 10. st. na slovanskem naselitvenem ozemlju v Vzhodnih Alpah, na območju nekdanjega notranjega Norika in Emone, kaže večje skupine na ozemlju Teurnije, Viruna, Emone in Solve. V njih moremo videti odsev koncentracije oblastne moči. Skupini na območju Emone in Viruna pripadata Karnioli in Karantaniji, o skupim na območju Teurnije teče diskusija, o tisti na območju Solve se še ni niti začela. Nekdanje cesarsko ozemlje (Patrimonium regni Norici) brez upravnega središča ni vzpostavilo žarišča, ki bi moglo vplivati na poznejša stoletja (prim.: Kos 1936, 86). Praznino na območju Celeje si je mogoče razložiti z zelo šibko slovansko poselitvijo tega prostora v zgodnjem srednjem veku. Samo ena nova cerkev (in še ta iz druge polovice 9. st. ali celo začetka 10. st. - Stadler 1996) na ozemlju Agunta, ki ni bilo v zgodnjem srednjem veku poseljeno nič slabše kot sosednji kraji na vzhodu, pa govori bolj za to, da tu ni prišlo do oblikovanja močnejše plasti domačih oblastnikov. Ta slika bi govorila v prid možnosti, da je bila Vzhodna Tirolska razmeroma zgodaj povezana s slovansko kneževino na območju Teurnije. 12. trditev PŠ Po metodi Pleterskega, ki politične meje enači celo z mejami dialektov, lahko prostor vsakega posameznega slovenskega narečja proglasimo za posebno politično celoto. Poleg tega Pleterski sploh napačno povzema Heinza Dieterja Pohla in njegove karte (Štih 1997, 120). ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 « 1998 «2(111) 24Л Kot že večkrat doslej tudi tokrat PŠ napačno povzema moje stališče. Nikjer povsem na splošno ne enačim političnih meja z mejami dialektov, ampak zgolj opozarjam, da se pri Beljaku ujemata meja mestnih območij Teurnije in Viruna (ki jo imam tudi za mejo Liburnije in Karantanije) z mejo med vzhodnim in zahodnim koroškim slovanskim narečjem (Pleterski 1996, 525 in Slika 11; 1997, 47 in Slika 11). Ali se ta potek res ujema, si lahko ogleda vsakdo sam (Sliki 5, 6). Ker pa se zdi PŠ očitno povsem načelno nemogoče, da na nastanek neke jezikovne ali narečne meje vpliva politična meja, še nekaj besed o tem. Primera, ki ju je podal (Štih 1997, 119), sta v predstavljenem trenutku seveda negativna, a še tam bi se veljalo vprašati, kako je bilo v nekem drugem obdobju: Langobardi tako niso ves čas obvladovali regio Zellia in kako starobavarska so v resnici tla župana Physsa? A da preidem na bolj očitne primere. Kako je nastala meja med slovenščino in hrvaščino, češčino in slovaščino, kako nastaja meja bosanščine, odkod meja med gorenjskim in savinjskim narečjem itd. Mar niso vzrok stare politične meje? In ko govori o razčlenjenju slovenskega jezika, pravi Fran Ramovš: Družbo so v marsikakih predelih ožje povezale še politične meje, ki so prav tako kakor naravne oblikovale in razmejevale družabne enote in njihove govore ..., za postanek manj obsežnih dialektov so važne meje raznih fevdalnih gospostev, na primer škofjeloško gospostvo, tolminska gastaldija, savinjska marka, dravska grofija (Ramovš 1936, 115). Več kot očitno je, da so politične meje lahko vplivale (in še vedno vplivajo) na nastanek jezikovnih. Seveda pa to ni bilo pravilo in tega tudi nikjer ne trdim. A v nekaterih primerih je tako vendarle mogoče s pomočjo jezikovne meje sklepati o stari politično-upravni meji. Primerjave jezikovnih in upravnih meja zato ni potrebno tirati v absurd, še manj imenovati jo posebno poglavje »nove znanosti« (Štih 1997, 119). Že v času Frana Ramovša je bil to del uveljavljenega raziskoval­ nega postopka. Da pa PŠ tega postopka ne pozna, lahko sklepamo iz njegove argumentacije k drugi povedi 12. trditve, da z izjemo prve karte, kjer se krajevna imena na Koroškem s staroslovanskim šk in št jasno delijo na zahodno in vzhodno skupino, se na ostalih treh kartah različne oblike krajevnih imen med seboj prepletajo in mešajo in na njihovi podlagi ni mogoče potegniti zgoraj citirane meje (Štih 1997, 120). Najprej naj opozorim, da se podatki izrazito prepletajo zgolj na eni karti (Pohl 1996, Karte 3). A to za (ne)obstoj skupine ni odločilno. Ker PŠ ne pozna metode razvrščanja v skupine, misli, da so vsi jezikovni pojavi enakovredni pri določanju ene in iste skupine. Ne ve, da jo lahko določajo zgolj samo zanjo značilne lastnosti, ki jih je treba šele izbrati. Teh pa vnaprej v celoti nikoli ne poznamo in zato je Pohl ravnal povsem korektno, ko je najprej kartiral vse jezikovne pojave, ki jih je obravnaval. Šele nato se je mogoče odločiti, kateri med njimi določa vzhodnotirolsko-zahodnokoroško narečje. Na problem je opozoril že Ramovš, ko je zapisal, da dialekt ustvari skupnost jezikovnih dejstev; v ti skupnosti pa so nekateri členi tu drugačni kot tam, a vedno vlada med njimi neka nujna relacija (temu bi danes rekli struktura); prav te nujne relacije so bistvene za to ali ono jezikovno formo, so oznaka za ta dialekt proti onemu, prav v njih je izražena in podana realna bitnost dialekta (Ramovš 1936, 105). Zelo nazorno je z izoglosno skico za okolico Raščice (Ramovš 1936, črtež 2) opozoril, kako zmedeno podobo dobimo, če upoštevamo in kartiramo vse pojave hkrati. Če k Pohlovim kartam pritegnemo še izsledke Brigitte Mader (1986), ki je toponomastično raziskala avstrijsko Štajersko, lahko jasno omejimo narečne pojave, ki so značilni zgolj za območje Vzhodne Tirolske, Zgornje Koroške in zgornje doline Mure (Slika 6). To pa je isti prostor, na katerem obstoj slovanske kneževine Liburnije v 8. st. in začetku 9. st. nakazujeta Poved Konverzije in listina Ludvika Pobožnega. Jezikovne značilnosti tega območja Pohl povezuje s pojavi, ki jih je zaslediti v Brižinskih spomenikih (Pohl 1996). A jezikovno sklenjenost in povezavo tega območja z Brižinskimi spomeniki je videl že Rajko Nahtigal, ko je zapisal: Gotovo pa lahko čisto mirno trdimo, da stojijo brižinski spomeniki glede refleksov prv. nosnih samoglasnikov v vseh bistvenih črtah v najbližjem rodstvu s skupino narečij, ki jo 242 A. PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZLI tvorijo dandanes rožanščina, rezijanščina in ziljščina in ki sojo tvorile nekdaj še dalje na sever in zapad (Nahtigal 1955, 165). Tako tudi svoje 12. trditve PŠ ni zmogel prepričljivo utemeljiti. 13. trditev PŠ Nasprotno menim, da je mogoče vsa dosedanja odkritja interpretirati znotraj karantanske Zgodovine, ki je s tem postala le še bogatejša in pestrejša. Karantanski okvir ostaja še naprej izhodišče našega raziskovanja in razmišljanja o zgodnjesrednjeveški zgodovini širšega koro­ škega prostora, kajti poskus nove razlage, zgrajene na celi vrsti napačnih metodoloških izhodišč in interpretacij, ki jo je poskušal podati Andrej Pleterski z vzpostavitvijo alternativ­ nega »liburnijskega modela«, se je pokazal za zgrešenega in neutemeljenega (Štih 1997, 120). Ta zadnja trditev je hkrati tudi sklep Štihove diskusije. Utemeljena je s prejšnjimi 12 trditvami. Torej je utemeljena samo toliko kot te. Kako pa je z njimi, smo si ogledali pri vsaki posebej. In ne verjamem, da jim ta ogled daje verodostojnost. Se pa strinjam, da 13. trditev kaže, da PŠ nastopa v obrambo doktrine (s koreninami v srednjeveškem zgodbopisju), ki nam določa raziskovalno izhodišče, ki predpostavlja izjemen pomen Karantanije po možnosti že od 7. st. naprej, vsekakor pa od 8. stoletja. Zato izzveni zelo nenavadno trditev Igorja Grdine, da se je največja demitizacija Karantanije na Slovenskem izvršila ne v literaturi, ampak v historiografiji: Grafenauerjev koncept zgodovine slovenskega naroda oz. zgodovine Slovencev je bil v zadnjem času presežen s konceptom slovenske zgodovine Petra Štiha (rojen 1960) (Grdina 1996, 62). Za nadaljnjo diskusijo bi bilo zato zelo koristno, če bi IG naredil, kar je tokrat izpustil: svojo trditev analitično argumentiral, pokazal Grafenauerjeve koncepte (tudi v primerjavi s starejšimi, domačimi in tujimi) ter Štihove koncepte (enako tudi v primerjavi s starejšimi, domačimi in tujimi). Šele potem bomo videli, kaj je res novo, kaj pa je prepisano (četudi iz logov, ki so v Sloveniji bralcem manj poznani). In če imam morda vendarle prav, da prvih 12 trditev kot argumenti k 13. trditvi nimajo teže, se PS vseeno ponuja lepa priložnost, da dokaže večvrednost karantanskega modela. Naj neodvisno od Konverzije dokaže pripadnost Zgornje Koroške in zgornje doline Mure h Karantaniji v 8. stoletju. Kajti vrednost vsakega pogleda merimo z njegovim interpretativnim potencialom. Štihova vprašanja liburnijskega niso izčrpala. O vojvodskem stolu in Liburniji ter o metodi in znanstveni korektnosti neke razprave (Peter Štih) - bilanca St. trditve: Sestavine: neustrezna predstavitev teze AP krožni dokaz površnost napačna argumentacija nepoznavanje obrtnih pravil nepoznavanje metod afekt nov element posmeh, napad na strokovno etiko vojvodski stol 1 2 3 4 5 6 7 Liburnija 8 9 10 11 12 Sklep 13 ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 » 2 (111) 243 Bilanca kritike PS kaže, daje bila pisana v afektu, hitro in površno. Brez tega bi bilo število spodrsljajev manjše. V zvezi z vojvodskim stolom je PŠ uvedel en sam nov element in še taje za vsebino diskusije nepoveden. Vse ostalo je ponavljanje starega. Če smo zelo široki, lahko kot novost omenimo še sklicevanje na Kobariški Stol, a celo to je bilo narejeno na pamet. PS ni prepričljivo spodbil nobenega mojega argumenta. Pokazal je nepoznavanje metod, razmerij med viri, viri in literaturo, vprašanja subjektivnosti. Pač pa se je močno potrudil s posmeho­ vanjem in rušenjem moje strokovne etike. Koliko je bil pri tem (ne)uspešen, bodo presodili bralci. Diskusija o Liburniji mu je bila bližja, bolj v skladu s tistim, kar zna. Vse zgornje pomanjkljivosti, razen afekta, so ostale, a so izražene v nekoliko manjši meri, več pa je poizkusov vnesti nove elemente. Z lastno analizo se je potrudil predvsem pri vprašanju pomena seu in listini Ludvika Pobožnega. Kljub temu tudi pri teh dveh točkah ni zmogel ovreči mojih izpeljav. 2.2 Ordinine trditve, argumenti, odgovor Grdinina trditev Pri sedanjem stanju slavističnih raziskav so razlage Andreja Pleterskega o koreninah in značaju Brižinskih spomenikov natanko tisto, za kar jih je sam označil v ZC: mitska stvarnost (Grdina 1997, 123). Trditev IG utemeljuje s sklepom svojega kritičnega pretresa posameznih delov dveh mojih razprav (Pleterski 1996; 1997; Pleterski 1996a), ki se nanašajo na Brižinske spomenike. Tako na ravni rabe slovničnih kategorij in slovarja kot na ravni interpretacije vsebine BS torej ni opore za sklep, da omenjeni spomeniki odražajo uporabo tudi v ženski samostanski skupnosti. Razprava na ravni slovničnih kategorij takšen sklep celo onemogoča. V teh okvirih tudi ni mogoče pritrditi zelo drznim trditvam o nastanku korenin BS v molzbichlskem samostanu (Grdina 1997, 123). Zaradi večje jasnosti je potrebno natančno povedati, na kaj se diskusija IG nanaša in koliko je pomembna za mojo razlago korenin BS. Od vseh strukturnih povezav med vsebino BS in lurnskim območjem, ki sem jih prikazal v svojih dveh razpravah, se je IG kritično dotaknil zgolj domnevne ženske samostanske skupnosti in moškega samostana v Molzbichlu. Tudi če bi bila njegova kritika teh dveh mest v celoti upravičena, preostala strukturna mreža še vedno navezuje BS na lurnski prostor. Že zato njegova trditev (dokler je ne bo celoviteje utemeljil) ne drži. Ko IG pravi o AP, da mož namreč tamkaj dokazuje samostanski izvor, deloma pa celo samostanski značaj virov BS (saj naj bi le-ti služili potrebam članov samostanske skupnosti) (Grdina 1997, 122), jasno pokaže, da ločuje med samostanskim izvorom in samostanskim značajem BS. Razlika je pomembna. Samostanski izvor pomeni, da so BS nastali v samostanu (za kakršnokoli rabo pač), samostanski značaj pa, da jih je samostanska skupnost uporabljala za svoje potrebe. Da ne bi bilo nesporazumov, ponovno poudarjam, da zagovarjam, da so BS služili TUDI samostanski skupnosti, in NE SAMO njej. Na ravni konkretne argumentacije IG samostanskega izvora ne izpodbija, oporeka zgolj samostanski značaj BS. Njegova argumen­ tacija tako ne zanika možnih korenin BS v molzbichlskem samostanu kot kraju nastanka. Zato svojega sklepa, da ni mogoče pritrditi zelo drznim trditvam o nastanku korenin BS v molzbichlskem samostanu, v resnici ni z ničemer utemeljil. Res pa se je potrudil, da bi dokazal, da v krščanski terminologiji BS ni mogoče najti mesta, ki bi ga bilo obvezno treba razlagati s samostanskim značajem teksta (Grdina 1997, 122). Najprej načelna pripomba k njegovi metodi, po kateri jemlje vse tri spomenike kot organsko celoto in tako s formulacijami BS II dokazuje ogovorjence v BS I (Grdina 1997, 122). Da ne gre za enkratno nastalo organsko celoto, ampak za besedila z različno in daljšo genezo, je navsezadnje razvidno tudi iz obeh pregledov o BS, ki ju je IG sam napisal (Grdina 1993; 1993a). Zato je prenašanje pomena besed iz spomenika v spomenik lahko tvegano. Večjo 2 4 4 A. PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZLI zanesljivost ima iskanje pomena znotraj posameznega spomenika. Sedaj pa si poglejmo argumente IG in njihovo trdnost. Kot moj glavni argument vidi sklicevanje na interpretacijo Ivana Grafenauerja formulacije zueta vuecera (BS 1/18) (in ne »zueti vueceri« kot napačno citira IG), ki je opozoril, da gre za le meniško dolžnost, ki je v BS I prišla iz nekega spovednega obrazca, ki je omenjal dolžnost samostanske družine, da prisostvuje pri nedeljskih in prazničnih večernicah in jutranjicah (prim.: Pleterski 1996a, 36 ss). IG me pri tem opozarja, da bi moral upoštevati vsaj še dognanja Irene Wiehl, ki je podrobno pretresla krščansko in pravno terminologijo BS. Znanstveno korektno bi bilo, da bi Pleterski z argumenti zavrnil interpretacijo Wiehlove tistega mesta v BS 1, ki govori o »zueti vueceri«, in utemeljil svoj »povratek« (to besedo rabim pogojno, ker ne vem, če so dognanja Wiehlove Pleterskemu znana; glede na samozavestno ocenjevanje, iz katerega slavistični spisi očitno niso izvzeti, bi mu morala biti) k razlagi Ivana Grafenauerja (Grdina 1997, 122). Da tega nisem storil, mi šteje IG kot hud greh, ki je v nasprotju s strokovno etiko. Priznam, bil sem toliko samozavesten, da sem delal svoje izpeljave, ne da bi poznal vsebino knjige Irene Wiehl. O zavestnem zamolčevanju njenega dela zato ni mogoče govoriti. Se pa razume, da se njeni interpretaciji, sedaj ko me je IG nanjo izrecno opozoril, ne smem izogniti, če nočem, da očitani greh ne postane resničen. Na tem mestu se tudi zahvaljujem Igorju Grdini, da me je napotil na branje te več kot zanimive knjige (upam, da tokrat ne bom dobil ukora, ker si kot neslavist drznem iskreno hvaliti slavistično delo). A preden se soočim z Wiehlovo, je treba pogledati, kaj je iz njene obravnave potegnil IG. Wiehlova namreč kritično mesto razloži brez sklicevanja na meniški značaj prizadetega besedila. Izrecno pravi, da BS 1 ne pripada tipu meniške spovedi. Nadalje me obvesti, da se to mesto po Wiehlovi razlaga tudi v Znanstvenokritični izdaji BS pri SAZU. Sledi še pojasnilo: Sveti večer v BS 1 torej pomeni večer pred nedeljo ali zapovedanim praznikom (lat. vigilia), ko se po obrednih navadah judovstva in krščanstva že začenja delopust inje delo ravno tako greh, z dodatkom Dolžnost spoštovanja sobotnih in predprazničnih večerov omenja tudi spovedni obrazec v Stiškem rokopisu, ki je bil gotovo namenjen laikom (kot greh pred zanemarjanjem svetih večerov je npr. navedeno premajhno upoštevanje pridigarjevih besed, kot naslednji greh pa neustrezno dajanje desetine). In za zaključek: Tako razlaga to mesto tudi ekipa strokov­ njakov (iz vrst literarne vede, jezikoslovja in teologije; občasno smo v tej skupini »hospitirali« tudi Bogo Grafenauer, Božo Otorepec in jaz), ki jim je SAZU poverila Znanstvenokritično izdajo BS (Grdina 1997, 122). Opogumljenemu z navodilom IG: Toda aprioristično zaupanje v avtoritete se včasih izkaže kot zelo problematična zadeva. Prav tako kakor neargumentirano zavračanje njihovih misli (Grdina 1997, 124), se mi kolena vseeno ne tresejo. Če sedaj primerjamo, kaj pišeta o zadevi Ivan Grafenauer (1936, 70 ss) in Irene Wiehl (1974, 47), je izsledek zelo zanimiv. Najprej obseg: pri Wiehlovi tri četrtine redko popisane strani, pri Grafenauerju stran in pol gostega petita ter dobra stran običajnega besedila. A pomembnejša je vsebinska primerjava. Potem ko predstavi latinske in starovisokonemške besede za isti pojem, Wiehlova našteje odlomke molitev, kjer slednji nastopa: reichenausko, Scarapsa sv. Pirminija in stisko. Vse navedene odlomke ima tudi Grafenauer in še bolj obsežno. Poleg tega Grafenauer zelo na dolgo citira spis, katerega avtor naj bi bil Alkuin ali Cezarij, ki dokazuje, da Prisustvovanje pri slovesnih duhovniških večernicah in jutranjicah navadnim vernikom ni bila dolžnost, pač pa molitev, zbranost, opuščanje hlapčevskih del in praznih zabav že od prejšnjega večera in prisostvovanje pri sveti maši (Grafenauer 1936, 71). Ta vir je Wiehlova izpustila! Kot tudi latinski spovedni obrazec iz kodeksa S. Gratiani Turonensis, ki naj bi bil prav tako Alkuinov in se v njem omenjajo podobne dolžnosti, ki pa povsem določno zadevajo le menihe (Grafenauer 1936, 128 op. 53). Grafenauer tudi poudarja, da Noben ohranjen nemški ali latinski spovedni obrazec sicer nima določila o občem praznovanju svetih večerov (Grafenauer 1936, 74). Tega opažanja Wiehlova ne navaja! Kot tudi ne Grafenauerje- vega nadaljevanja: Zato je pač nekaj posebnega, da seje v slovenskih obrazcih ohranilo od 10. stoletja prav do 12/13. stoletja, ko smo dobili Slovenci Honorijev obrazec, in od tedaj do 15., ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 » 1998 » 2 (111) 245 ko se nam je osrednji del tega obrazca ohranil v stiškem rokopisu. Delopustje pač postal pri nas prava narodna šega (Grafenauer 1936, 74). Gre za zanimiv formalistični vpliv besedila BS? V čem je torej Wiehlova presegla Grafenauerja, kot trdi IG? S trditvijo: Da aber Fris I nicht den Typus einer Mönchsbeichte darstellt, mußfür svete večerz ein erweiterter Sinn angenom­ men werden: 'Vorabend eines Festtags, der mit einem Gottesdienst gefeiert wird' (Wiehl 1974, 47)? Najverjetneje, kajti le iz te povedi je lahko IG črpal, da Wiehlova Izrecno pravi, da BS 1 ne pripada tipu meniške spovedi. Res tako pravi, a kako je do te misli prišla? Z analizo besede svete večere gotovo ne. Potem, ko sem prebral njeno celotno knjigo, nisem našel nobene utemeljitve za to formulacijo. Če se je IG to posrečilo, naj me, prosim, nanjo opozori. Dotlej bom pač prepričan, da gre za navadno predpostavko ali aksiom (kar je v znanstvenem postopku seveda prav tako legitimno). Ker pa ga IG uporablja kot kronski dokaz proti mojemu razumevanju Grafenauerja, bi bilo le dobro, če bi bil s čim utemeljen. Tako se je IG nehote posrečilo stkati krožni dokaz: BS I ne predstavlja meniške spovedi, zato svete večera ne kaže, da je BS I meniška spoved, kar je dokaz, da ni meniška spoved (ali vsaj njena sled), in ker ni meniška spoved, tudi svete večert... S krožnimi dokazi bo IG seveda lahko dokazal karkoli, ampak verjetno to ni bil njegov namen. In kako iz dokaznega kroga? Če pozabimo na predpostavko in verjamemo Grafenauerjevi analizi, zanke tako ni. Ampak prav takemu gledanju IG oporeka. Ali je tudi Wiehlova zapadla v krožni dokaz? Potem, ko je kataloško obdelala poreklo posameznih besed (od tu je citat IG), je prešla v sintetični del. Tu pa je prišla do za to diskusijo zelo zanimive ugotovitve. Pravi, da je vpadljiv majhen vpliv latinščine na BS I. Poleg tega so tam zbrane skoraj vse novotvorbe, ki so večinoma hapax legomena (samo enkrat povedano). Zato se postavlja vprašanje, ali to stanje dejstev upravičuje označevati religiozni besedni zaklad BS I kot ljudskega (Wiehl 1974, 121). Ko v nadaljevanju govori še o merilih za starost spomenikov, izpostavi tistega, ki pravi, da na splošno velja, da enkratne ali redko pojavljajoče besede predstavljajo najbolj zgodnje poskuse, da bi izrazili nove vsebine (Wiehl 1974, 121 s). Tak sklep je mnogo bolj v skladu z modelom, po katerem ena od začetnih korenin BS sega v samostansko skupnost, v rabo v tej skupnosti, kot pa z modelom rabe v zgolj laični skupnosti. Sklep Wiehlove tako ni v skladu s predpostavko o nemeniškem (torej ljudskem) tipu spovedi BS I. Zakaj je predpostavko potem v katalogu ohranila? Domnevam da zato, ker je želela poučno dokumentirati svoj spoznavni postopek. Kar je povsem legitimno, zahteva pa od bralca, da prebere knjigo do konca. Naslednji korak je spoznavna zanka na višji ravni (Slika 3), ko bi svoja sintetična spoznanja uporabila pri izdelavi (predelavi) novega (starega) kataloga. Ali še drugače povedano, njen katalog odraža stanje raziskav PRED nastankom sintetičnega dela njene študije. To si je Wiehlova v svoji knjigi seveda lahko povsem korektno privoščila. Ne more pa si tisti, ki sedaj njeno knjigo uporablja. To je IG spregledal in zato gaje brcnila kobila, na katero je sam stavil. Izsledki Wiehlove Ivana Grafenauerja samo potrjujejo, zato mi jih ni treba zavračati, kot tudi ne dokazovati domnevnega povratka h Grafenauerjevi razlagi. Lahko pa IG, če si to želi, sedaj dokazuje, da tudi Wiehlova nima prav. Morda neodvisno od Wiehlove in Grafenauerja (ju ne navaja, a se mi zdi malo verjetno, da ju ne bi poznal) je do enakih sklepov po nekoliko drugačni poti prišel tudi Klaus Detlef Olof. S strukturno primerjavo besedil je ugotovil razliko v katalogu grehov med BS I in BS Ш. Oba imata najprej skupen seznam odpustljivih posvetnih grehov, nato pa v BS Ш cerkvenih, v BS I pa samostanskih (Olof 1996, 92; opozarjam na tiskarskega škrata, ki je Olofu na tem mestu zamenjal BS I in BS III, a pravi vrstni red je iz sobesedila nedvoumen). K seznamu kršitev meniških dolžnosti (BS 1/18-20) šteje Olof tudi svete večerz. V tem seznamu vidi dokaz za specificiranje področja uporabe BS I, namreč za uporabo kot samostansko spoved. S tem pa vsaj za to besedilo pojasnjuje visoko stopnjo teologiziranja, ki jo sicer kažeta spovedna obrazca BS (Olof 1996, 90 s). - Da so obvezne razlage nesmiselno izhodišče razprave, sem pokazal že v uvodu v to poglavje. Če pa se vprašamo, ali obstajajo argumenti, zaradi katerih je mogoče govoriti o samostanskem značaju vsaj dela besedila BS, je odgovor pritrdilen. 246 A. PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZLI Sedaj pa poglejmo še prvi (kot jih je našteval) argument IG v podporo njegovi trditvi. Na ravni slovničnih kategorij v Brižinskih spomenikih ni mogoče najti »odraza uporabe« v kakršni koli izključno ženski skupnosti (Grdina 1997, 121). Naj IG opozorim na pomembno podrobnost, ki jo je spregledal. Najprej me je povsem pravilno citiral, da Brižinski spomeniki odražajo tudi uporabo v ženski samostanski skupnosti v Millstattu. Naj tu ponovim njegov nasvet, a kaj ko bi - enkrat za spremembo - tekst prebrali tako, kot je napisan (Grdina 1997, 121). Besedica tudi namreč zanika kakršnokoli izključnost. In ker IG sam prizna, da je bil spovedni obrazec lahko namenjen tudi ženskam, spora v tej točki ni ter je vsa argumentacija IG k njej odvečna. Poleg tega si tedaj povsem ženske samostanske skupnosti niti ne znam predstavljati, navsezadnje je že duhovniško službo moral opravljati moški. Da je na ravni slovničnih kategorij ženski spol podrejen moškemu, pa je že dolgo znano. Odprto ostane vprašanje, ali so bile te ženske tudi redovnice (kar zagovarjam jaz) ali samo navadne vernice (kar zagovarja IG). Olof na podlagi primerjalne analize treh katalogov grehov v BS zastopa mnenje, da je vsakokratna skupina spokornikov lahko krščanska skupnost, redovnice in menihi oziroma novici in novicinje (Olof 1996, 89). IG upa, daje dokaze našel v nazivih ogovorjencev. Za »sinke« ugotovi, da so potemtaki vsi tisti kristjani, ki niso »božji služabniki«, tj. duhovniki, torej v veliki večini laiški verniki (Grdina 1997, 122). S tem se seveda strinjam, prosim pa IG, naj pove, če že govori o veliki večini, kdo so manjšina, ki jo uporaba besede večina predpostavlja. Ali so »bratje« BS II res samo ljudje splošno med seboj, kot misli IG, ali pa gre morda vendarle za redovniške brate, bodo morale pokazati bodoče analize. Ze sedaj pa imamo pozitiven indie iz časa in prostora BS, da bratje kot termin pomenijo redovnike. V obširni historično - topografski analizi gorskega hrbta Fratres med Molzbichlom in Millstattskim jezerom sta Kurt Karpf in Thérèse Meyer pokazala, da ima ime po bratih iz samostana v Molzbichlu (Karpf, Meyer 1993). Povezavo med tem imenom in »brati« BS pa vidi tudi Pohl (1996, 314; pomotoma misli, da gre pri Fratres za naselbinsko ime, a naselbine s tem imenom ni). Podobno bo treba tudi na trdnejšo sodbo o »pravičnih oziroma svetih devicah« še počakati. IG se zavzema za to, da gre zgolj za teološko navzoče device. Morda ima prav. Morda ne. Konverzija (v 1. poglavju) opisuje, kako je Rupert, da bi ustanovil ženski samostan v Salzburgu, s seboj pripeljal Kristusovo devico Erindrudo - secumque virginem Christi nomine Erindrudam adducens. Pa tudi na vprašanje IG, ali je še Žive članice (in vse članice) neke samostanske skupnosti mogoče opremiti z atributom sveti? (Grdina 1997, 123), nudi knjiga Irene Wiehl odgovor. Ugotavlja Zu Gott gehörend ist gleichbedeutend mit heilig - pripadati Bogu pomeni isto kot »sveti«. Zato, pravi Wiehlova, je mogoče rabiti sinonimno izraze čisth, pravbdbnz, božii, sveth (Wiehl 1974, 95). In komu pripadajo redovnice, če ne Bogu? Neodvisno od zgornjih razmišljanj pa je v BS (1/36) vendarle povsem jasno povedano, kdo se obrača na Boga. Treba je le pokukati v tisti njegov sestavni del, ki običajno ostaja nekako ob strani, ker je pač v latinščini. To so »famuli« in »famulae«, služabniki in služabnice (božje), torej duhovniki in redovnice. Formula odveze je zapisana le latinsko, ker jo je tako molil duhovnik v vseh stoletjih, tudi še v prvi polovici 20. st. (Paternu et al. 1993, 87). »Famulus« pa je isto kot »rab« v slovanskem delu BS. In o tem doslej ni bilo dvoma, da gre za duhovnika. In če v formuli odveze nastopajo v množini, je močno verjetno, da gre za redovnike. Povedano tako ponovno govori za samostansko skupnost (skupnosti), tako moško kot tudi žensko. Seveda lahko IG poskuša dokazovati, da »famuli, famulae, rab« pomenijo povsem navaden odnos vseh vernikov do Boga, samo potem mora dokazati tudi, da tedanja cerkvena terminologija ni poznala posebne besede za ljudi, ki so se posebej zavezali Bogu. S tem smo prišli do konca argumentacije IG in rekel bi, da ne podpira njegove glavne trditve. Krožni dokaz, površnost in neustrezno povzemanje mojih tez smo našli tudi pri njem. Verjamem, da bi se z manj naglice temu lahko ognil. Seje pa potrudil z originalno analizo vira, kar tudi ni od muh. Nadalje je bil dovolj hladnokrven, da je od stvarnega znal ločiti norčevalni del in gaje postavil na konec bralcem v morebitno zadovoljstvo. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 • 1998 » 2 (111) 247 2.3 Kako v diskusiji naprej? Zakaj sta oba diskutanta tako silovito napadla moje delo in mojo strokovno etiko, vesta sama. Če bi bilo moje delo res samo modni trend, ki ne premore drugega namena, kot da mu brez pomisleka in nekritično sledimo, pa ima tudi ta svojo šibko točko: zanimanje zanj bo hitro minilo (Grdina 1997, 124), kot nas prepričuje IG, zakaj potem tak ogenj okoli nečesa, kar bo šlo zdaj zdaj v pozabo. Vzrok mora biti globlji. A ne bom ga iskal, želim si le, da bi bil dolgotrajen. S kritizirano in pričujočo razpravo sem skupaj napisal za povsem spodobno knjigo. Da hitri površinski napadi niso uspešni, se je, upam, dovolj prepričljivo pokazalo. Zato bi bilo najlepše s knjigo proti knjigi. Vzemita si čas. Zbirajta, analizirajta. Vem, da sta sposobna kvalitetnih izdelkov. Vse glavne teme od Konverzije, prek ustoličevanja, do BS obetajo še mnogo novih odkritij, da manjših tem sploh ne omenjam. Ne pričakujem priznanja, da imam kje morda vendarle prav, za kaj takega bi morala imeti kritika po vsem, kar sta mi napisala, več kot zvrhan koš poguma. Saj vemo, da 99,99% diskusij jarke samo še poglobi. A tudi z negativno kritiko sta mi doslej že veliko pomagala. Mojemu modelu sta predvidela kontrolne točke in menim, da jih je dobro prestal. To je mnogo več vredno, kot če bi jih določil sam, saj bi potem spet padali očitki, da si izberem samo tisto, kar moje teze potrjuje, ostalo pa puščam ob strani. A pri stvari sploh ne gre za to, kdo se moti, ampak za to, da o preteklosti zvemo nekaj več. Verjamem, da je bil to cilj diskusije obeh kritikov, in ne utišanje zlobnega AP, kot so razumeli nekateri. Stalno kontrolo obstoječih modelov pa prinašajo tudi naključna nova odkritja. Tu želim opozoriti na novo branje napisa na mlajšem od obeh rimskih miljnikov (CIL III 5710, iz časa cesarja Licinija 308-324 n.St.), ki sta bila sredi 19. st. najdena pri vojvodskem stolu. Gernotu Piccottiniju (1996, 197) se je posrečilo prebrati število milj, ki jih je kamen nekoč označeval. Prebrano število so tri milje [od Virana] (branje mi je neodvisno potrdil tudi Franz Glaser). Ker je na starejšem miljniku zgolj ena milja, smo s tem dobili dokaz, daje bil vsaj drugi miljnik k vojvodskemu stolu namenoma prinesen. To pa močno podpira tezo, da sta bila tudi oba miljnika del prvotnega kultnega sestoja sveških kamnov (prim.: Pleterski 1996, Slika 7; 1997, Slika 7). 3. Zakaj ne verjeti? Prepričanje, da stoji cerkev St. Peter in Holz, ki naj bi jo posvetil Modest, sredi teurnijskih ruševin na ostankih poznoantične škofovske cerkve, je bilo dovolj močno, da se je Rudolf Egger odločil poiskati ostanke poznoantične kultne stavbe. Naredil je izkop v cerkveni ladji, naletel na antične zidove, za katere pa je 1912 objavil, da pripadajo bivališčem profanih zgradb (Dolenz 1971, 35 s). Ponovno je 1935 poskušal srečo Hans Dolenz, ki je poleg poznoantične škofovske cerkve skušal razčistiti še izročilo o tem, da je tam pokopan krajevni svetnik Nonnoz. Tudi Dolenz se je dokopal do spoznanja, da ni nobenega neposrednega dokaza za obstoj zgodnjekrščanske škofovske cerkve pod sedanjo župno cerkvijo (Dolenz 1971, 47). Prav tako ta izkopavanja niso prinesla nobenih otipljivih sledov kake zgodnjesrednjeveške cerkvene stavbe. Ko je nato Franz Glaser 200 m zahodneje odkril resnične ostanke poznoantične škofovske cerkve, nad katerimi ni bilo nikakršnih ostankov zgodnjesrednjeveške cerkve (Glaser 1992, 102), je bilo dokončno potrjeno, da o kakršnikoli cerkveni kontinuiteti v Teurniji ni govora. Tudi dvom o tem, da je St. Peter in Holz Modestova cerkev, je bil vedno bolj oprijemljiv. A krik: »Cesar je nag!« vendarle ni prišel s strani arheologov. Prvi je o veljavni razlagi Povedi podvomil Hans-Dietrich Kahl. Opozoril je na pomanjkanje arheoloških dokazov, dokazal, da sv. Peter ni patrocinij, ki bi bil značilen samo za Salzburg, spomnil, da ni verjetno, da bi Avtor Petrovega patrocinija ne omenil. Nadalje je opozoril, da civitas prav lahko pomeni tudi neko upravno območje in je zato civitas Liburnia široko območje na Zgornjem Koroškem (Kahl 1980, 50 ss). Prav tako je z analizo v 11. st. ponarejene darovnice pokazal, da je bil mnogo verjetneje Freising tisti, ki je misijonaril po Zgornjem Koroškem, in ne Salzburg, ter opozoril, da po besedilu darovnice iz 860 (Kos 1906, Št. 172) Salzburg nima cerkve St. Peter M § A. PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZLI in Holz (Kahl 1980, 54 ss). Nadalje je Kahl načelno podvomil tudi v enačenje sanctae Mariae Povedi z Gospo Sveto (Kahl 1980, 60). Njegova argumentacija proti St. Petru in Holz kot Modestovi cerkvi je bila dovolj močna, da jo je Herwig Wolfram takoj upošteval v svoji izdaji Konverzije. Vprašanju je sicer prisodil drugorazreden pomen, a hkrati dopustil možnost, da se je ime civitas Liburnia preneslo na neki kraj v okolici Teurnije (Wolfram 1979, 93). Sledilo je odkritje zgodnjesrednjeveškega gradišča na Hochgoschu in zgodnjesrednje- veškega samostana v Molzbichlu z Nonnozovo ploščo, oboje med Dravo in Millstattskim jezerom. To je 1986 spodbudilo najprej Kahla in Franza Glaserja (prim.: Mordek, Glatthaar 1993, 56 op. 86) in nato še Kurta Karpfa, da so postavili vprašanje o možnosti, ali ne bi bilo potrebno Modestove cerkve in Liburnia civitate iskati na prostoru Molzbichla - Baldersdorfa - Hochgoscha (Karpf 1989, 140). Naslednji korak je ponovno napravil Kahl. Opozoril je, da noben pisni vir ne govori o bivališču karantanskih knezov. Krnski grad je kot gospostveni sedež izpričan šele 888, zato je Kahlu mnogo bolj upravičeno videti karantanske kneze na Možberku - Moosburgu. Knežji kamen mu je indie zgolj za glavno karantansko svetišče (Kahl 1993, 51 ss). Marijino cerkev vidi v Lovrencovi (nekdanji Marijini) cerkvi pri Mariapfarr v Lungauu (Kahl 1993, 68 ss). Opozarja, da so 1953 pri odprtju domnevnega Modestovega groba v Gospe Sveti v njem našli kosti treh različnih oseb, nadalje na sporočilo Vitae Gebehardi, da je bil Modest škof v Liburniji, kar ga prav tako oddaljuje od gosposvetskega območja. Nadalje opozarja, da so v 1223 Št. Andražu - St. Andra v Labotski dolini našli okostje mučenika z imenom Modest (Kahl 1993, 73). Vse to ga napeljuje na misel, da je Modestova tradicija v Gospe Sveti izmišljotina tamkajšnje prostije, najbolj zgodaj od dvajsetih let 13. st. dalje (Kahl 1993, 61 s). Zato se mu zdi potrebno ponovno preveriti Poved. Predlaga, da bi bilo mogoče videti v ecclesiam sanctae Mariae et aliam in Liburnia civitate celoto. Potem bi obe cerkvi stali na območju Liburnije. V dosedanjih prevodih vidi čisto nelagodje, ki ni utemeljeno z ničimer, razen z močno ukoreninjenostjo v zgodovinsko podobo, kiji že dolgo verjamejo (Kahl 1993, 62 s). Po njegovem omemba Gospe Svete 860 (Kos 1906̂ St. 172) še ni dokaz, da je istovetna z Modestovo Marijino cerkvijo. Prav zato, ker je nedvoumno krajevno opredeljena, kar tista v Konverziji ni (Kahl 1993, 65). Prvo misijonsko oporišče vidi Kahl v Lungauu (Kahl 1993, 70). Druga cerkev naj bi stala nekje na območju Spittala (Kahl 1993, 73). V istem zborniku je Kahlove teze komentiral Heinz Dopsch. Meni, da se je mogoče strinjati z domnevo o pravih Modestovih relikvijah v Št. Andražu in tudi s tem, da zasluži Možberk več pozornosti. Zdi pa se mu, da več indicev govori za Krnski grad. Karantanci naj bi ime dobili po Krnskem gradu, in ta naj bi imel v viru iz 927 vzdevek civitas, Možberk pa ne. Poleg tega naj bi bila v bližini Gospa Sveta kot najstarejša cerkev salzburškega misijona v Karantaniji (Dopsch 1993, 118 ss). /Tu se spet spletajo sestavine krožnega dokaza: Gospo Sveto dokazuje Krnski grad, tega pa Gospa Sveta./ Nadalje se je Dopsch podrobneje posvetil Kahlovemu branju Povedi. Priznava, da je tudi tàko mogoče, a se mu zdi težje in zato potrebno utemeljitve. Podrobneje utemeljuje, zakaj civitas Konverzije ne pomeni širšega prostora. Trdi, da Avtor svojo terminologijo uporablja povsem dosledno. Najprej civitas pomeni stara rimska mesta (v Panoniji, Worms, Regensburg, Lorch, Liburnia/Teurnija), izjema je Blatenski kostel Mosapurc, ki naj bi bil prav tako kar dvakrat civitas. Ta izjema naj bi nastala, ker je bil Blatenski kostel knežji sedež tako kot Regensburg, ki je tudi civitas. Prav tako se Dopsch ne strinja s prevodom Povedi pri Wolframu, kjer je civitas v nemščini Burg. Opozarja, da Avtor za gradove in utrdbe uporablja besede castrum, munitio in munimen, navaja primer Blatenskega kostela, ki daje castrum in munimen kot utrdba, kot sedež kneza pa civitas. Škofovski sedeži so sedeš. Prav formulacija »znotraj - zunaj« Pribinove civitas kot knežjega sedeža mu je dokaz, da ne gre za rimsko mestno območje, niti za širši prostor, kar utemelji s tem, da je to jasno vsakemu nepristranskemu bralcu (Dopsch 1993, 120 ss). Povsem pristransko se mi vendarle zdi potrebno takoj opozoriti na nekatere slabosti zgornje Dopscheve argumentacije. Regensburg naj bi bil najprej civitas zato, ker je staro rimsko mesto. Malo naprej pa je civitas zato, ker je knežji sedež. Seveda to drugo trditev Dopsch rabi zato, da ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 «2(111) 249 dokaže, da je tudi Mosapurc kot civitas knežji sedež. Pri tem Dopsch preskoči dejstvo, da konverzija nikjer ne povezuje imena Mosapurc s civitas. Da je enačenje mogoče, je zgolj Dopscheva domneva, ki je v bistvu utemeljena s trditvijo, da je to jasno vsakemu nepristranskemu bralcu. Seveda si more potem vsak, ki mu to ni tako zelo jasno, narediti sklep, da je pristranski. Ali drugače, kdor ne vidi cesarjevih novih oblačil, je neumen. Dopsch ne da pojasnila, kje je potem Modestova cerkev, če so civitas Liburnia zgolj teurnijske ruševine, kjer pa v zgodnjem srednjem veku ni bilo nobene cerkve. Prav tako ne pojasni, zakaj je Worms civitas in ne sedeš, če pa je bil Rupert tam škof. - Ali torej uporaba civitas v Konverziji vendarle ni tako zelo dosledna, ali pa je Dopscheva razlaga slaba, ali celo oboje? Umestitev Marijine cerkve Povedi v Lungau zavrača Dopsch z opažanjem, da tamkajšnjo Marijino cerkev pisni viri omenjajo šele v 10. st., kar je v nasprotju z zgodneje in mnogo bolje dokumentirano Gospo Sveto. Za slednjo Dopsch trdi, da še 870, ko nastane Konverzija, ni bilo v Karantaniji nobene druge pomembne misijonske cerkve, ki bi bila posvečena sv. Mariji. Zato Avtorju ni bilo potrebno Marijine cerkve Povedi podrobneje opredeliti z »ad Carantanam« ali »Carantana« (Dopsch 1993, 123). - Nedavno je z obširno jezikovno analizo Kahl dokazal, da se Karantanija ne imenuje po Krnskem gradu (Kahl 1997, 63 ss). Opozarja na možnost, da je 870 vendarle že bila še kaka Marijina cerkev v Karantaniji (Kahl 1997, 79 s). Pomen Kahlovega nastopa vidim še zlasti v tem, da je opozoril na nekatere krožne dokaze, ki so se usidrali v zgodovinopisju, in pokazal, da je mogoče tudi Poved prevajati drugače, da njena interpretacija vendarle ni tako trdna, kot se je zdelo. Povedal je, da se sme gledati tudi drugače. Seme dvoma je bilo zasejano. Okrepila ga je najdba Domicijanovega nagrobnika, ki je ponovno opozorila na pomen zgornjekoroškega prostora. Kartiranje zgodnjesrednjeveških cerkva (Pleterski, Belak 1995) je pokazalo na tem prostoru izrazito skupino, jasno ločeno od tiste na osrednjem Koroškem (Slika 5). Tedanje cerkve so lastniške, njihova postavitev je zahtevala zaščito in gmotno podporo posameznega velikaša. Zato koncentracija cerkva kaže koncentracijo premoženjske in oblastne moči. Podobno je s kamnitim cerkvenim pohištvom, okrašenim s pletenino, ki so si ga lahko privoščili samo imenitniki. In kot sledi iz izčrpne analize Kurta Karpfa, tisti, ki so bili domačini (Karpf 1996, 46 ss). Tudi tu je zaslediti dve izraziti skupini: na Zgornjem Koroškem in na osrednjem Koroškem. Če temu prištejemo še neobičajno mogočno gradišče na Hochgoschu nad Millstattskim jezerom in kopičenje strukturnih ujemanj, ki povezujejo Brižinske spomenike z zgornjekoroškim prostorom (Pleterski 1996a), se vedno bolj utrjuje prepričanje, da si vsega tega navaden župan preprosto ni mogel privoščiti. Tudi če si ga predstavljamo kot glavarja skupnosti 10-20 vasi. Če je bila Zgornja Koroška del Karantanije, potem bi morali sedež karantanskega kneza pričakovati pravzaprav nekje v okolici Spittala. Samo to bi pojasnilo zgornja opažanja s »karantansko« razlago. Kar pa je težko združljivo z obredom ustoličevanja, ki je neločljivo povezan s Sveškim poljem na osrednjem Koroškem. Je torej res nujno, da je Zgornja Koroška ves čas pripadala Karantaniji? Najstarejši vir, ki naj bi o tem govoril, je Poved. In o obstoječi razlagi njenega pomena je mogoče dvomiti. Kadar smo v dvomu, se je treba vrniti k viru samemu, nas uči najbolj železna doktrina stroke. 4. Poved 4.1 Das Weißbuch der Salzburger Kirche über die erfolgreiche Mission in Karantanien und Pannonien - Bela knjiga salzburške cerkve o uspešnem misijonu v Karantaniji in Panoniji (Herwig Wolfram, podnaslov knjige: Corwersio Bagoariorum et Carantanorum. - 1979) Ena od ustnih pripomb, ki sem jih dobil na svojo razpravo ob Povedi Konverzije (Pleterski 1996, 520 ss; 1997, 42 ss), je bila, ali je tako natančna analiza sploh smiselna, ali je bil Avtor pri svojem pisanju res tako pretanjen. V odgovor navajam nekaj splošnih ugotovitev ljudi, ki so 250 д PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZLI se s Konverzijo pobliže srečali. Kot bomo videli, povsem enoglasno dajejo prav pritrdilnemu odgovoru. Namen Konverzije je, da brani interese svoje nadškofije v Panoniji s pretanjeno enostran­ skostjo pri uporabi skrbno izbranega starejšega gradiva in z zavestno opustitvijo vseh za Salzburg neprimernih dejstev. (Štih 1994, 220) Konverzija je zgodnjesrednjeveški primer za zelo razširjen postopek, pri katerem uporabimo informacijo kot dokumentacijo lastnega, subjektivnega stališča, pri čemer preprosto izpustimo argumente nasprotne strani, da - celo nevtralne podatke. Avtor Konverzije ne omenja niti Furlanije niti Ogleja niti patriarhata niti frankovsko-langobardske kneževine na jugu. Celo kraljestva Italije ne omenja, njenega kralja Pippina predstavi kot cesarjevega sina. To je pravilno, a vendar manipulacija. (Wolfram 1979, 147 s) Avtor se obnaša, kot bi pisal zgodovino, toda to, kar prinaša, je »Bela knjiga«, ki hoče delati v konkretni situaciji politiko v smislu svoje nadškofije. Izpostavljen je delež Salzburga in samo Salzburga pri razvoju dogodkov. Že samo ob pičlih dopolnilnih namigih drugih virov ostrmimo, kaj vse celo od odločilnih dogodkov manjka. Pisec je moral biti nenavadno dobro orientiran in izbira očitno z neponovljivo pretanjenostjo, kaj bo sporočil in kaj bo zamolčal. Če se le da tako, da povzroči bralcu asociacije, ki vodijo v zmoto, toda avtor se lahko kadarkoli izgovori: »Tega sploh nisem rekel!« (Hans-Dietrich Kahl, v pismu) Kako je Avtor Konverzije dvopomensko uporabil pojem servitium, da bi ustvaril vtis fevdne navezanosti karantanskega kneza Hotimirja na škofovski sedež v Salzburgu, imamo lahko za mojstrski primer sofistike. (Dopsch 1993, 109) Način podajanja Konverzije šolsko jasno najdemo tudi v tisti izmišljeni anekdoti 20. stoletja, ki govori o tekaški tekmi med predsednikoma Kennedyjem in Hruščovom. Zmagal je Kennedy. Tiskovno poročilo TASS-a pa se je glasilo: »Na pomembnem mednarodnem tekmovanju najvišjih političnih predstavnikov držav sveta je tovariš Hruščov zasedel odlično drugo mesto, medtem ko je bil ameriški predsednik Kennedy komaj predzadnji.« - Vse res, a vendarle... Ne samo, da je bil Avtor namenoma pretanjen, zavestno je na tak način gradil svojo zgodbo. Vsaka podrobnost je torej važna in praviloma nenaključna, povedna. Doslej sem se podrobneje posvetil le dvema besedama iz Povedi. Tokrat bom poskusil pregledati vse njegove besede posamično in, kjer je to mogoče, tudi v povezavah z drugimi besedami. Ali drugače povedano, opravil naj bi formalno in strukturno analizo. 4.2 Jezikovna analiza in njen vir Najnovejša, Loškova izdaja Konverzije (Lošek 1997) jasno kaže, da je napredek v razumevanju tega spisa mogoče doseči predvsem z jezikovno analizo. Njegova izdaja se od Kosove (1936) loči skorajda samo po pravopisu nekaterih besed, do nekaj redkih vsebinskih razlik pa seje Fritz Lošek dokopal predvsem s poglobljeno analizo Avtorjevega jezika. Zato se mi zdi, da prav poglavje o jeziku in stilu (Lošek 1997, 36 ss), ki ga skoraj v celoti povzema po svoji starejši razpravi (Lošek 1985), nakazuje najbolj obetavno smer nadaljnjega proučevanja Konverzije. Na to temo bi se dalo napisati več debelih knjig, kar pa mi ni mogoče. Zato se bom na tem mestu posvetil predvsem naši Povedi. Prepričanje, da Loškova izdaja v celoti nadomešča Kosovo, je zgrešeno. Kosova namreč vsebuje navedbe številnih variantnih zapisov, ki jih je Lošek preprosto izpustil. Velja pa tudi obratno. Herwig Wolfram (1979, 31) je svojo izdajo zavestno povzel po Kosu in jo dopolnil le na nekaterih maloštevilnih mestih. In kdor bo zelo natančen, bo ugotovil, da tudi Watten- bachova izdaja (Wattenbach 1854, 1-15) vsebuje nekatere podrobnosti, ki jih nimata niti Kos niti Lošek. V bodoče bo zato treba uporabljati vsaj Kosovo in Loškovo, v posebnih primerih celo še Wattenbachovo. Vse dokler ne bo izšla popolna objava vseh zapisov Konverzije. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 « 1998 » 2 (111) 25J_ Strukture, v katerih nastopajo posamezne besede, ugotovimo s konkordancami. Primož Jakopin se je odločil za tisto definicijo pojma konkordanca, ki pravi, da je to zbirka pojavitev dane besedne oblike, vsakokrat z okoliškim besedilom (Jakopin 1997). Pri določenem številu pojavitev imamo tako možnost, da zaznamo ponavljanje nekaterih povezav med posameznimi besednimi oblikami. Prav to ponavljanje je objektivna, nepristranska danost. V posameznem primera lahko pojav subjektivno napačno zaznamo, pri ponovitvah se možnost napake zmanjšuje, vedno jasneje se očrtuje neka struktura. Konkordance nam ponujajo gradivo za njeno iskanje. V zadnjem času se vse bolj uveljavljajo tudi pri nas. Če je res, da je bila ena prvih biblična konkordanca Vulgate, ki jo je opravil daljnega leta 1262 Hugo de Sancoto Caro (Zupan 1998), potem je že čas, da sprejmemo izziv obeh naravoslovcev, ki jo ponujata skoraj na krožniku (Jakopin 1997; Zupan 1998) in jo preizkusimo tudi v zgodovinopisju. Pri analizi Konverzije bom poskušal poleg iskanja besednih struktur opazovati tudi pojavljanje preiskovanih besed po posameznih poglavjih, mesto Povedi v njenem 5. poglavju in mesto tega poglavja v celotnem spisu. »Ročno« iskanje seu in civitas mi je vzelo kar nekaj ur časa, zato je bila odločitev, da si naprej pomagam z računalnikom, skoraj samoumevna. Ker je bila na obzorju že zgoščenka z besedili iz zbirke Monumenta Germaniae Historica (eMGH-1 1996), sem sklenil počakati nanjo. Predgovor k zgoščenki obljublja nove možnosti analize besedil in njihovih primerjav, ki si jih doslej niti misliti ni bilo mogoče. No, Murphyev zakon je seveda deloval in Konverzije na prvi zgoščenki ni. Celotna zbirka naj bi bila na voljo v naslednjih 10-15 letih. Tako dolgo mi vseeno ni kazalo čakati. Elektronsko izvedbo Konverzije je bilo treba narediti kar doma. Odločil sem se za program Access, ki je navadnim smrtnikom najbolj pri roki. Za izhodišče sem vzel Kosovo izdajo, ki je s svojim ponatisom v Acta ecclesiastica Sloveniae 7 (str. 28^-2 poleg: Grafenauer 1985 in Gantar 1985) pri nas najbolj razširjena in dostopna. Obe različici imata zato tudi isto oštevilčenje vrstic, le številki strani se ločita. Besedilo sem dopolnil z redkimi Wolframovimi in predvsem Loškovimi izboljšavami. Pri pravopisu sem se praviloma držal Kosove izdaje, ki je bližja klasičnim oblikam kot Loškova. Za osnovno enoto besedila sem vzel eno vrstico. Razporeditev besedila po vrsticah in njihovo številčenje je pri Lošku seveda drugačno kot pri Kosu. Tako sem se odločil za naslednji način citiranja: številka poglavja / stran Kosove izdaje / stran ponatisa / vrstica Kosove izdaje in ponatisa / stran Loškove izdaje. Pri analizi nisem upošteval besedil, ki jih je dosedanja kritika označila kot poznejše vrinke ali dodatke; Kos jih ima v mastnem tisku ali oklepajih, Wolfram v ležečem tisku, Lošek v oglatih oklepajih. Pregled nad Konverzijo, vlogo posameznih besed v njej in lastnosti poglavij sem skušal ponazoriti tudi s preprostimi grafikoni. Ti prikazujejo število vrstic z iskano besedo v posameznem poglavju Konverzije, relativen delež teh vrstic v celoti vrstic posameznega poglavja in izjemna odstopanja, ki nam jih določa območje standardnega odklona od povprečne vrednosti relativnih deležev. Vsa potrebna orodja premore program Excel. V daljših besedilih bi bilo mogoče na ta način iskati različne predloge ali pa različne avtorje in še marsikaj. Najkrajša poglavja Konverzije so za to že prekratka, vendar se po začetnih poizkusih dozdeva, da bi celovita analiza Konverzije vendarle lahko prinesla pomembna nova spoznanja o zgradbi tega spisa. Dragocenost Loškove izdaje je tudi v tem, daje ob 1. poglavju primerjalno objavil še GH in s tem omogočil iskanje stilističnih značilnosti Avtorja. Prav tako je v poglavju o jeziku in stilu na primera 9. in 14. poglavja pokazal na Avtorjevo domišljeno kompozicijo besedila (Lošek 1997, 41 ss). Tudi v 13. poglavju je zanimiv primer skrbno grajenega stavka: singulis proprium dédit presbyterum ecclesiis (13/139/41/23-24/132). Povsem na sredini je povedek, levo sta dva prilastka, desno dva predmeta, prvi par sestavljata notranji prilastek in notranji predmet (proprium presbyterum), drugi par pa zunanji prilastek in zunanji predmet (singulis ecclesiis). Tako dobimo zanimivo somerno zgradbo. Milko Kos je ugotovil, da Avtorjev latinski 252 A. PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZU jezik ni posebno sočen in bogat, rad ponavlja iste besede, izraze in fraze (Kos 1936, 15). Tudi zato se zdi iskanje jezikovnih zakonitosti Konverzije obetavno. 4.3 Verba ilia aenigmatica QUI Oziralni zaimek, ki ga najdemo v Konverziji v 89 vrsticah. Na skupnih mestih ga uporablja tudi GH. Na enem skupnem mestu, kjer ima GH quicquid, imajo starejši rokopisi Konverzije obe obliki quod in quicquid (1 /127/29'/29/96). Uporaba qui v prvih devetih poglavjih močno niha (Slika 7). Tu so tudi vsi odmiki iz območja standardnega odklona. V zadnjih petih poglavjih je uporaba ustaljena, kar je morda odsev njihove večje vsebinske usklajenosti. 5. poglavje ima poleg 1. in 8. poglavja najmanjši delež vrstic s qui. Ponavljajočih povezav s povsem določenimi besedami ni opaziti. Pač pa Lošek opozarja na stilistično posebnost, po kateri je pleonastično kopičenje zaimkov očitno tipična značilnost Avtorja, pri čemer je opaziti oslabitev njihove kazalnosti; pri tem Lošek izpostavlja kopičenje is, qui, ille in iste (Lošek 1997, 43). Predhodno skupaj s Helmutom Beumannom ugotavlja, da si je Avtor prizadeval predelati predlogo za 1. poglavje (torej starejšo verzijo Rupertovega življenja), ki opisuje Bavarce, njihovo deželo in kneza z nedoločene razdalje, tako da je dosegel ožjo povezavo z omenjeno osebo ali stvarjo. Pri tem je zamenjeval kazalni zaimek za 3. (bolj oddaljeno) osebo ille z bolj določnimi kazalnimi zaimki hic, iste, is (Lošek 1997, 37). Qui v omenjeni predlogi Avtorja ni motil, kot nam je pokazala primerjava z GH. Če nas zanima delež Avtorjeve roke v posameznih poglavjih, bi torej kazalo pogledati predvsem razporejenost kazalnih zaimkov hic, iste, is (Slika 8). Najdemo jih v 69 vrsticah. Iz območja standardnega odklona izrazito izstopata zgolj 4. ter 5. poglavje in to navzgor. Sliko si lahko razložimo tako, da je Avtor obdelal vsa poglavja, še posebej pa si je dal opravka s 4. in 5. poglavjem. Koliko so na lego 7., 10. in 13. poglavja ob spodnjem robu območja standardnega odklona vplivale morebitne predloge, bi morda lahko pokazala neka prihodnja podrobnejša raziskava. 35 30 25 20 15 10 5 0 J qui —Ф— % qui 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 poglavje Slika 7. Relativna in absolutna pogostnost vrstic s qui po posameznih poglavjih Konverzije in območje standardnega odklona. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 (111) 253 40 % hic, iste, is 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 poglavje Slika 8. Relativna in absolutna pogostnost vrstic s hic, iste, is po posameznih poglavjih Konverzije in območje standardnega odklona. VENIRE Ta glagol v Konverziji ni posebno pogost, saj ga najdemo le v 14 vrsticah vi., 2., 4., 5., 6., 11., 13. in 14. poglavju. V 1. poglavju je dvakrat in obakrat tudi v GH. Deležniško obliko kot v naši Povedi ima še šestkrat, in sicer v 4., 6., 11. in 14. poglavju. Oba deležnika v 14. poglavju se poudarjeno nanašata na katerikoli prostor na vprašanje Od kod: nullus episcopus alicubi veniens (14/140/42/6/134), aliunde veniens (14/140/42/8/134) (o pomenu in rabi alicubi in aliunde: Lošek 1997, 41). Vsi ostali deležniki ne stojijo na vprašanje Kam, ampak jih je lažje pojasniti z vprašanjem Kdaj, so torej v časovni rabi. To je opažanje, ki narekuje, da tudi venientes Povedi razložimo časovno. Za isto govori še drugo opažanje; osemkrat je venire v osnovni glagolski obliki in prostorski rabi, vedno na vprašanje Kam in vedno s predlogom, ki ga povezuje s krajem prihoda v stvarnem ali prenesenem pomenu. Takega predloga pa v Povedi ni. CARANTANI Pri imenu v Povedi se je Lošek iz nepojasnjenega razloga proti starejšim izdajateljem odločil za različico Carentani (Lošek 1997, 106), ki jo sicer pozna le rokopis št. 1 (po Kosu, Wl pri Lošku) in je drugod v Konverziji ni. Zato bi si jo lahko razložili tudi kot mlajšo spremembo. Karantansko ime je sicer zapisano v 10 vrsticah. V 3., 4. in 7. poglavju kot Quarantäne v 5. in 8. pa kot Carantani. Dve pravopisni obliki v Konverziji nakazujeta verjetnost, da je obstajala predloga z različico Quarantani. S tem v zvezi ni nepomembno, da različice s Qu- izven Konverzije nastopajo le še v povezavi s papeškima pismoma salzburške- mu pokrajinskemu škofu Osvaldu sredi 9. st., kjer je imenovan Quadrantanus corepiscopus in Quadrantinus (chor)episcopus (Glossar 1982, 306 ss; Kos 1906, Št. 188, 189). A tudi to je stvar podrobnejše raziskave, ki ne bo mogla zaobiti teze Klausa Bertelsa, da 4., 5., 7., 8. in 9. poglavje hranijo ostanke nekakšnega salzburškega Kodeksa sporov s pokrajinskimi škofi, med katerimi sije za samostojnost najbolj prizadeval prav Osvald (Beitels 1987, 133 ss). Karantansko ime nastopa v 3., 4. in 5. poglavju precej enotno. Razen v Povedi še sedemkrat, vedno samostalniško kot osebek ali predmet. Samo v 7. poglavju ima pridevniško 254 A. PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZLI obliko (in partes videlicet Quarantanas - 7/132/34/33/112) in le v 8. poglavju gre za samo­ stalnik v vlogi desnega prilastka (commendantes ... regionem Carantanorum - 8/133/35/35/ 116). To opažanje kaže, da je ime tudi v Povedi, ki leži v predelu enotnejše uporabe, samostalnik v vlogi predmeta. Raziskovalec Možberka, Robert Svetina, meje opozoril na možnost, da bi Carantanis naše Povedi vendarle lahko bil ablativus loci - mestnik, torej 6. sklon, brez predloga. V latinščini stoji mestnik na vprašanje Kje, lahko s predlogom, brez njega pa v štirih osnovnih primerih: kadar ima za prilastek totus, kadar je locus s prilastkom v 6. sklonu, v stalnih izrazih, pri glagolih premikanja na vprašanje Kod, Po kateri poti (Južnič, Kopriva 1952, § 147 in § 159). V Konverziji sem našel mestnik brez predloga na petih mestih. Štirikrat gre za locus s prilastkom v 6. sklonu - loco vocato Karisiaco (2/129/31/5/100), archiepiscopus ... multis in Ulis regionibus claret locis (9/134/36/29/118), baptizatus est in ecclesia sancti Martini loco Treisma (10/135/37/19/120), Actum loco publico (12/138/40/16/128), enkrat gre za mestnik na vprašanje kod? - Sciavi... venientes coeperunt is t is partibus Danubii diversas regiones habitare (6/132/34/7/110). - V Povedi ne gre za totus, ni povezave z locus, ni stalni izraz (fraza), kvečjemu bi morda lahko šlo le še za mestnik na vprašanje kod?, to je možnost, ki sem jo kot slab pleonazem že zavrnil (Pleterski 1996, 521; 1997, 43). Vendar je po drugi strani res, da so pleonazmi nekaterih besed stilistična značilnost Konverzije (Lošek 1997, 43). Rešitev iz navideznega pat položaja ponuja skoraj sosednji ibi. Ta bi se namreč moral nanašati na Carantanis, če bi bilo to ime v mestniku. Tako bližnja soseščina dveh oznak istega prostora v Konverziji ni pogosta, a nedvoumno obstaja na štirih mestih: in superiori castro Iuvavensium statuens, ibidemque colligens (1/128/30/4, 5/96), ad proprium remeavit sedem, ibique adstantibus (1/128/30/14/98), pertransivit fluvium Sawa, ibique susceptus (10/135/37/ 30/122), qui dicitur Sala. Tunc coepit ibi (11/136/38/3, 4/122). Vsem štirim primerom je skupno, da obe prostorski oznaki nastopata vsaka v svojem stavku, v treh primerih ločenih s -que. Ker smo videli že pri venire, da tudi pravila besednih struktur nasprotujejo povezovanju te besede s Carantanis, je slednje ime povsem nedvoumno skupaj z ibi v istem stavku. To pa pomeni, da Carantanis ne more biti mestnik, ker ne more pomeniti isto kot ibi. Edina možnost, ki ne nasprotuje strukturnim opažanjem, je, daje predmet v 3. sklonu. IBI Avtor uporablja prislova ibi in ibidem kot sopomenki. To je razvidno že iz 1. poglavja, kjer je na mestu, ki je skupno z GH, uporabil ibi: revertens ad Lauriacensem pervenit civitatem, multosque ibi (1/127/29/11/94), medtem ko ima GH tam ibidem. Prednost, ki jo je Avtor dajal ibi, je vidna tudi po tem, da je v GH zgolj ibidem in nikoli ibi. Sicer oba prislova najdemo v 30 vrsticah in sta zelo neenakomerno porazdeljena. Morda je to posledica raznolike vsebine poglavij. Ibidem stoji v 1. in 11. poglavju na vprašanje Kje, v 4. in 5. poglavju pa na vprašanje Kam torej v pomenu illuc, ki ga srečamo le v 8. in 12. poglavju. Zamenjevanje prislovnih določil prišteva Lošek stilističnim značilnostim Konverzije. Posebej predstavlja primera iz 8. in 14. poglavja (Lošek 1997,40 s). Močan vpliv Avtorjeve roke tudi na 4. in 5. poglavje seje tako ponovno pokazal. Za našo Poved je seveda pomembno, na kaj se njen ibi pravzaprav nanaša. Tu se odpre zanimiv sklop opažanj. Razen v 5. in 12. poglavju se ibi(dem) vedno nanaša na jasno določljiv kraj ali prostor, večinoma vsakokrat na nekega drugega. V 12. poglavju kraj ni točno imenovan, ampak dobimo zgolj vtis, da se ibi in illuc vedno nanašata na ozemlje Pribinove oblasti. Zato bi bilo koristno s posebno raziskavo še preveriti, če ne gre tudi v tem poglavju za dobro domišljeno manipulacijo Avtorja. Tudi v 5. poglavju, kamor spada Poved, se vsi ibi(dem), ki jih je tokrat kar 7, nanašajo na isto območje. Pri tem je ibi Povedi prvi v vrsti. Že tu se nam postavi vprašanje, zakaj Avtor imena kraja ni še kdaj ponovil, saj mu v 8. poglavju to ni bilo težko: in partes Sclavorum ire et exquirere voluntatem populi illius et praedicare ibi (8/133/35/17, 18/114)... Arnoni archiepiscopo pergere in partes Sclavorum (8/133/35/22/114). ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 » 1998 » 2 (111) 255 Za molk je imel razlog. Pri podrobni analizi je Klaus Beitels ugotovil, da se je Avtor moral izogibati korektni politično-geografski terminologiji. Ljubši so mu bili nedoločljivi izrazi, ki jim je poljubno dajal vsebino v skladu s svojimi nameni. Zato tudi ni nikjer uporabil imena Carantanum / Carantania. Samo tako je lahko začrtal pot posameznih »gentes« iz poganstva s pomočjo misijona, ki naj bi ga vodil izključno Salzburg. Sklicevanje na politično-geografske enote, katerih pomen je v času spora z Metodom moral biti poznan, bi pokvarilo prikazano in edino mogočo dokazno verigo Konverzije (Bertels 1987, 131 s). lâko namensko nedoločljivost imamo tudi v 5. poglavju. Prvi ibi se nanaša na stavka misso suo episcopo nomine Modesto ad docendam Ulani plebem (5/130-131/32-33/35-1/106), kjer zvemo o prostoru samo to, da tam živi »illa plebs«, ki gaje treba podučiti v veri. S tem seveda prisili bralca, da išče še bolj nazaj, kjer pride do stavka dux Carantanorum petiit Virgilium episcopum visitare populum gentis illius (5/130/32/33/106). Tu zve, daje bila vzrok Modesto- vega poslanstva prošnja karantanskega kneza. Bralec se tako ne more izogniti sklepu, da je bil Modest poslan h Karantancem, čeprav Avtor tega izrecno ne pove. Ne brez razloga. Hotel je dokazati prvenstvo Salzburga nasploh, ne samo proti Metodu in preveč samostojnim pokrajinskim škofom, ampak tudi proti Ogleju in sosednjim bavarskim škofijam (še zlasti Freisingu). Zato je moral poudariti vabilo, ki ga je Salzburg dobil, hkrati pa ne natančno povedati, na katero ozemlje se je nanašalo. Tako je lahko pritegnil tudi ozemlja, na katerih so potekali nesalzburški misijoni (prim.: Kahl 1980, 53 ss). Če bi imel v mislih zgolj Karantance, bi namesto illam plebem pričakovali illum populum, ali celo istum populum. S tem bi bilo istovetenje obeh skupin ljudi povsem nedvoumno. A do tega mu ni bilo. Drugič se je raje odločil za »plebs«. Beseda nastopa v celotni Konverziji samo na tem mestu. Njen pomen je v srednjeveški latinščini lahko enak besedi »populus«, a je tudi precej širši, imeti more celo pravni in teritorialni pomen (Niermeyer 1976, 807 s). Namig, v kakšnem pomenu jo je verjetno uporabil Avtor, nam da poved iz pisem Bonifacija (672/675-754) in njegovega učenca Lulla, ki opisuje dušnopastirsko delo vsakega škofa v napol poganskem okolju. Statuimus, ut singulis annis unusquisque episcopus parrochiam suam sollicite circumeat, populum confirmare et plèbes docere et investigare et prohibere paganas observationes, divi- nos vel sortilogos, augurio, filacteria, incantationes vel omnes spurcitias gentilium (eMGH-1 1996, Bonifatius et Lullus, Epistolae. Epp. sei. 1, Epist. 78, p. 163, lin. 29 /Cone. 2, 1, p. 47, lin. 23/). petiit Virgilium episcopum visitare populum gentis illius, eosque in fide firmiter confor- tare. Quod ille tunc minime adimplere valuit, sed sua vice misso suo episcopo nomine Modesto ad docendam illam plebem (5/130, 131/32, 33/33-1/106). Primerjava obeh odlomkov jasno pokaže, da »populus« ni isto kot »plebs«, da je prvega treba (v veri) utrjevati, drugega pa učiti. Prvi so kristjani, drugi pa tisti, ki naj bi to šele postali. Trenutno je nesporno, da »populus« na tem mestu Konverzije pomeni krščanski del Karantancev (Wolfram 1995, 280; Lošek 1997, 106; Štih 1997, 114; Štih 1997a, 283). Gre torej za ljudi, ki so bili že krščeni. Pustimo ob strani sicer zelo zanimiva vprašanja, ali gre za spreobrnjence, prežitek poznoantičnih kristjanov, kdo in kdaj jih je krstil. Želja karantanskega kneza je bila, da bi jih Virgil obiskal in močno utrdil v veri (prim.: Kos 1936, 37). Naloga, ki jo je slednji dal Modesto, je bila drugačna: učiti »plebs«. Da je pri tem razumeti nekristjane, kaže tudi poved iz pisem Petra Damianija: Sicut enim tunc Israhelitica plebs cum tubis ad tabernaculum confluebat, ita etiam nunefidelium populus ad ecclesiam audito tintinabulorum clangore festinat (eMGH-1 1996, Petrus Damiani, Epistolae. Epp. Kaiserzeit IV, 4, Epist. 153, p. 48, lin. 19). V njej je (krščanskim) vernikom - fide Hum populus protistavljeno judovsko ljudstvo - Israhelitica plebs. V luči afriškega kanona, ki smo si ga ogledali zgoraj pri listini iz 811, bi se Avtor odrekel pomembnemu argumentu v prid svoji stvari, če ne bi s »plebs« poudaril misijonske narave Modestovega poslanstva. 256 A PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZLI Kje je živel »plebs«, h kateremu je Virgil poslal Modesta, Avtor ne pove. S tem si pušča širok manevrski prostor možnih interpretacij, ki pa so nujno asociativno povezane s Karantanci. Pač v skladu z ohlapno frazo Quarantani et confines eorum, ki je Avtorju omogočila brisati celo razlike med Vzhodnimi Alpami in Panonijo. Seveda je na mestu vprašanje, zakaj se je Avtor, ob zamolčevanju drugih, odločil prav za ime Karantancev. Za to vidim vsaj dva razloga: Karantanci so bili tisti, ki so Salzburg povabili, poleg tega je bila s karantanskim imenom povezana Karlova razdelitev cerkvenega ozemlja leta 811 (Kos 1906, Št. 37), ki je potrdila legitimnost salzburške dejavnosti severno od Drave. Situacija, ko povabljenec razširi svojo dejavnost izven ozemlja gostitelja, se je stoletje pozneje ponovila v primeru moravskega kneza Rastislava ter bratov Konstantina in Metoda, ki sta kmalu začela delovati tudi v Spodnji Panoniji. Modestov »plebs« so tako lahko sestavljali Karantanci in njihovi neimenovani sosedi. In na pokrajine Karantancev ter sosedov se more nanašati ibi Povedi. DEDICARE, ECCLESIA Samostalnik ecclesia je v 34 vrsticah v L, 5., 8., 10.-13. poglavju, kar je v skladu z vsebino pripovedi. - Glagol dedicare najdemo v 14 vrsticah: dvakrat v 1. poglavju, po enkrat v 5. in 8. poglavju, trikrat v 11. in kar sedemkrat v 13. poglavju. Taka razporeditev je odsev vsebine Konverzije. Povsod se izraz nanaša na posvetitev povsem konkretnih cerkva. Izjema je le v 8. poglavju, kjer gre za posvečanje cerkva povsem na splošno: ecclesias constructas dedicasse! (8/134/36/3/116). Drugi glagol, ki ga za pomen »posvetiti« uporablja Konverzija, je consecrare. Tega najdemo v 11 vrsticah. V L, 5. in 8. poglavju po enkrat, v 11. petkrat, v'13. poglavju pa dvakrat. Torej v istih poglavjih kot dedicare. V L, 5. in 8. poglavju stoji v zvezah, kjer gre za posvečanje cerkva na splošno, v 11. in 13. poglavju pa se nanaša na povsem konkretne cerkve in nastopa kot sopomenka glagolu dedicare. Opazovanje sobesedila kaže naslednjo besedno zvezo: (ad, in) (ime kraja) ecclesiam in honore (sancti, sanctae) (ime svetnika, svetnice) dedicare. Npr.: ad Weride in honore sancti Pauli apostoli Idibus lanuariis dedicavit ecclesiam (13/139/41/18-19/132). Vrstni red je spremenljiv, lahko manjka ta ali oni del, poleg dedicare sta obvezna kraj in ecclesia. S tem pa smo dobili dodaten ključ za razumevanje Povedi. Dedicare se lahko nanaša na eno ali več cerkva, v 11. poglavju kar na 13. Kadar so cerkve predmet stavka, nam povedek dedicare seveda ne more izdati njihovega števila. Drugače je z ecclesia, ki se s številom vedno nanaša na posvečene božje hrame. Če je v ednini, na enega, če je v množini, na dva ali več. Ecclesiam Povedi je v ednini in se nanaša na sanctae Mariae. Vse cerkve v Konverziji pa stojijo v konkretnem prostora. Da bi bil samo ibi, ki se nanaša na zemljepisno neopredeljeno ljudstvo, ki gaje treba poučiti v veri, preveč ohlapen, je bilo očitno tudi Avtorju. Zato je prostor opredelil s Carantanis. Tako se ujema z zgoraj opisano besedno zvezo stavek: Carantanis dedicaverunt ecclesiam sanctae Mariae. Seveda se ob tem postavi vprašanje, zakaj seje Avtor odločil za krajevno oznako s pomočjo plemenskega imena, kar je možnost, ki jo je uporabil samo na tem mestu Konverzije. Najbolj smiselno je prostor neke cerkve označiti z imenom kraja, v katerem stoji. Tako je ravnal tudi Avtor. Vendar nastopijo težave, če cerkev stoji na samem ali pa v povsem novo naseljenem kraju, torej tam, kjer krajevnega imena (še) ni. Zato so mnoge cerkve v Konverziji imenovane po ustanoviteljih in lastnikih (prim.: Kos 1936, 90), npr.: Wiedhereschiricun, Isangrimeschiricun, Beatuseschiricun itd. Lastnik m njegova cerkev sta tam postala ime kraja. Kjer se tako novo ime še ni ustalilo, si je Avtor pomagal z bolj opisno obliko: in proprietate Wittimaris dedicavit ecclesiam in honore sancti Stephani protomartyris (13/139/41/15/132). Neki »Wittimarischiricun« se še ni obliko­ val, zato je morala zadostovati oznaka, da je cerkev stala na Wittimarjevi posesti. Ce v luči teh opažanj presodimo Carantanis Povedi, lahko naredimo nekaj sklepov. Prvi je, da cerkev sv. Marije ni stala v nekem kraju, ki bi imel ime. Drugi sklep je, daje niso postavili na privatno zemljišče nekega posameznika, ampak na tako, ki je zaradi svojega pomena ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 (111) 257 pripadalo celemu plemenu Karantancev. Če sta ta sklepa pravilna, je mogoče narediti še tretji sklep, da je cerkev stala na samem, izven ozemlja sosednjih naselij. Takim pogojem v celoti ustreza Gospa Sveta. V 8. st. ob njej še ni bilo naselja, ki je pozneje po njej dobilo ime. Stoji na enem od treh svetih mest osrednjega religioznega prostora Karantancev, ki je bil pomemben za celotno karantansko skupnost (Pleterski 1996, 482 ss; 1997, 4 ss). SANCTA, MARIA Pridevnik sanctus najdemo v 29 vrsticah. Njegova uporaba močno niha v skladu z vsebino posameznih poglavij. Stalnih povezav z določenimi besedami ni opaziti. Ime Maria se razen v Povedi pojavi le še v 11. poglavju pri cerkvi v Pribinovem Blatenskem kostelu. Tudi tam leži v središču, le da Spodnje Panonije. ET Veznik et je najbolj pogosta beseda Povedi. Najdemo ga kar v 127 vrsticah, od teh v 14 po dvakrat. Proti pričakovanju njegova raba v posameznih poglavjih močno niha (Slika 9). Iz območja standardnega odklona odstopata navzgor 3. in 5. poglavje, navzdol pa 9., 13. in 14. poglavje. Vzrok je lahko le delno v vsebini, morda gre tudi za vpliv Avtorjevih predlog, kar pa bodo lahko potrdile ali ovrgle šele bodoče raziskave. Stalnih besednih zvez ni opaziti. 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 poglavje Slika 9. Relativna in absolutna pogostnost vrstic z et po posameznih poglavjih Konverzije in območje standardnega odklona. IN Tudi predlog in je pogost, kar v 87 vrsticah. Njegova zastopanost po posameznih poglavjih se giblje v mejah standardnega odklona (Slika 10). Manjša izjema navzdol je 7. poglavje, kar je očitno posledica besedila zgodbe o Ingu. Močno navzgor pa odstopa 13. poglavje, kar je prav tako posledica vsebine, številnih posvetitev v čast posameznih svetnikov {in honore). To je tudi najbolj pogosta povezava z neko posamezno besedo. 258 A. PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZLI Slika 10. Relativna in absolutna pogostnost vrstic z in po posameznih poglavjih Konverzije in območje standardnega odklona. AD Nekoliko bolj niha raba predloga ad (Slika 11). Nastopa v 62 vrsticah. Ni ga v 3. in 14. poglavju, zelo močno pa je zastopan v 13. poglavju. Zdi se, da je vzrok odstopanj predvsem vsebina. Pogosto nastopa v izmenjavi z in, v čemer vidi Lošek (1997, 40) tipičen pojav srednjeveške latinščine. Stalnih besednih zvez ni opaziti. ALIUS Nedoločni zaimek alius - »drug« je v Konverziji redek. Po enkrat je v 1. in 6. poglavju, kar šestkrat pa v 5. poglavju. To ponovno kaže zavestno pomensko ohlapnost slednjega. V vseh 7 8 9 10 11 12 13 14 poglavje Slika 11. Relativna in absolutna pogostnost vrstic z ad po posameznih poglavjih Konverzije , območje standardnega odklona. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 » 1998 »2(111) 259 primerih se alius nanaša na nek samostalnik. V Povedi alius nastopa dvakrat, drugič v neposredni povezavi z locus: in aliis ... locis. Prvič pa ima izjemoma samo posredno povezavo s samostalnikom ecclesia. V stavku slednjega dejansko nadomešča in s tem prevzema njegove frazeološke zakonitosti. Tako se enako povezuje z dedicare in s krajem posvetitve. Zato se aliam, ki izraža ednino, tako kot prej ecclesiam, lahko nanaša le na eno samo cerkev. V resnici pa sledita dve geografski imeni: Liburnia in Undrimas. Če bi se aliam nanašal le na Libumia, se Undrimas znajde v nesmiselno okleščenem stavku brez predmeta posvetitve dedicaverunt ad Undrimas, kakršnega ne najdemo v celi Konverziji ob vseh številnih posvetitvah. Lahko bi sicer trdili, da so misijonarji posvetili kraj ad Undrimas kot tak, kar pa seveda nima nobenega smisla in še vedno bi šlo v Povedi samo za dve cerkvi. S tem je potrjeno, da je v skladu z zakonitostmi besedila samo možnost, da kraj druge cerkve z neznanim patrocinijem opisujeta tako Liburnia kot tudi Undrimas. S tem dobimo stavek dedicaverunt aliam in Liburnia civitate seu ad Undrimas, v katerem seu ne more pomeniti nič drugega kot »oziroma« ali »natančneje«, kajti pomen »in« bi bil v nasprotju z ugotovljenimi zakonitostmi. Aliam seveda tudi ne more pomeniti druge od dveh, pri katerih bi si potem še mislili tretjo cerkev. Avtorje bil v takem primeru povsem določen inje cerkve jasno označil z una, altera in tenia: Postea vero tres consecravit ecclesias (množina!, ker se nanaša na tri) unam ad Quartinaha in honore sancii Iohannis euangelistae alteram ad Muzziliheschirichun tertiam ad Ablanza (13/139, 140/41, 42/32-1/132, 134). SEU Ta veznik sem izčrpno obravnaval že v svoji prvi razpravi (Pleterski 1996, 522 s; 1997, 44 s) in dopolnil v tokratnem odgovoru Štihu. LIBURNIA, UNDRIMA, QUAM, PLUPJMUS Besede, ki v celotni Konverziji nastopajo samo v Povedi. CrVITAS Ta samostalnik v Konverziji ni pogost. Najdemo ga v 8 vrsticah: po trikrat v 1. in 11. poglavju ter po enkrat v 5. in 6. poglavju. Vse tri primere iz 1. poglavja ima tudi GH in jih je Avtor očitno povzel iz predloge. V prvem primeru Hrodbertus in Wormatia civitate episcopus habebatur (1/126/28/6/90) je najbolj smiselno, da civitate pomeni diecezo, območje njegove škofije, saj ni verjetno, da bi vir skušal poudariti, da je bil škof samo v mestu Worms, ne pa tudi na ozemlju, ki je dušnopastirsko pripadalo tamkajšnjemu škofovskemu sedežu. Primerjavo takemu upravnemu pomenu besede civitas najdemo npr. v stavku iz Fuldskih analov: qui (namreč Karel) etiam pravorum usus Consilio in urbe Mettensi diadema capiti suo ab illius (seveda Mettensis) civitatis episcopo imponi (eMGH-1 1996, Annales Fuldenses. SS rer. Germ. 7, a. 869, p. 69, lin. 24). Tu vir povsem jasno loči med urbs Mettensis in civitas (Mettensis), prvo je mesto, drugo pa škofija. Po drugi strani v primeru iz 6. poglavja, kjer Avtor povzema zgodovino Panonije, ipsique (namreč Rimljani) ibi civitates et munitiones ad defensionem sui fecerunt (6/131/33/31/108), civitates težko pomeni kaj drugega kot tisto, kar lahko zgradiš, torej mesto. Je pa ta stavek neposredno ob delu, za katerega Lošek meni, da gaje Avtor lahko prevzel po Oroziju in pri tem morda uporabljal še kroniko Hieronima (Lošek 1997, 32 s). Zaradi tega se mi zdi, da obstaja možnost, da je tudi ta primer civitas Avtor prepisal. Kot njegovo stvaritev imamo zato lahko predvsem primere iz 11. poglavja in Povedi. Vsi so v povezavi s posameznimi cerkvami in s tem nakazujejo strukturno sorodnost. Moj prvotni vtis je bil, da se primeri iz 11. poglavja nanašajo na Pribinovo utrdbo in nedvomno pomenijo kraj (Pleterski 1996, 524; 1997, 46). S pomočjo računalnika pa mi je bilo mogoče sestaviti drugačno opažanje. 260 A. PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZLI Vse tri primere besede civitas najdemo v naslednjem odlomku: qui (obrtniki) infra civitatem Priwinae honorabilem ecclesiam construxerunt, quam ipse Liuprammus aedificari fecit officiumque ecclesiasticum ibidem colere peregit. In qua ecclesia Adrianus martyr humatus pausat. Item in eadem civ it at e ecclesia sancti lohannis baptistae constat dedicata, et foris civitatem in Dudleipin (sledi še 12 krajev) (11/137/39/8-13/126). Vsi trije primeri se nanašajo na civitas Priwinae. Ta civitas ima svoj infra in svoj foris - znotraj in zunaj. Infra ima namreč tu pomen intra, zamenjava je po Lošku tipična za srednjeveško latinščino (Lošek 1997, 40). Kaj obsega »znotraj«, lahko sklepamo po tistem, kar je »zunaj«. Tam pa je kar 13 krajev, kar pomeni, da je tudi tisto »znotraj« obsegalo več kot en sam kraj. Kajti podatek, da kraji ležijo »izven«, je potreben samo, če obstaja možnost, da bi stali tudi »znotraj«. Samo tako je protistava infra -foris sploh smiselna. Če bi civitas Priwinae pomenila zgolj Pribinovo utrdbo (Blatenski kostel), ne bi imelo nobenega smisla poudarjati, da 13 krajev leži izven, bilo bi samoumevno. Ljubljana pač ne more stati v Kranju. Če bi šlo zgolj za Blatenski kostel, bi Avtor uporabil ime, ki ga je ta že imel - Mosapurc z oznako castrum ali pa munimen: Tunc coepit ibi ille habitare et munimen aedificare (11/136/38/4/122) ... Sed postquam praefatum munimen aedificavit (11/136/38/9/122) ... in illud veniens castrum (11/136/38/11/124) ... in castro Chezilonis noviter Mosapurc vacato (13/139/41/12/130,132). In če civitas Priwinae ne pomeni Blatenskega kostela, kakšen pomen ima potem? Pri tem si lahko pomagamo tudi z opažanjem, da v nasprotju s proprietas Chezilonis, na katerem stoji cerkev v Ortahu lad Ortahu consecravit ecclesiam in honore sancti Michaelis archangeli in proprietate Chezilonis (13/139/41/16-18/132)/, Avtor ne omenja nobene cerkve, ki bi stala in proprietate Priwinae. Pač pa omenja cerkvi in civitate Priwinae. V skladu z navedenimi opažanji je smiselna razlaga, da je civitas Priwinae sopomenka za »proprietas Priwinae«, da pomeni širše ozemlje. To se ujema z Loškovo ugotovitvijo, da uporaba infra civitatem Priwinae kaže, da civitas ali castrum lahko »pripada« eni osebi (Lošek 1997, op. 170 na str. 37). Za civitas Povedi tako zgornja analiza dopušča možnost širšega pomena, primerjava s civitas Priwinae jo celo krepi. Odločilno pa je, da je edinole razlaga, ki civitas Povedi daje še teritorialno vsebino, v skladu z vsemi dosedanjimi opažanji. To tudi pomeni, da je stala neznana cerkev v Undrimah na ozemlju Liburnije - »intra/infra civitatem Liburniae«. Krajevno opredelitev cerkve z imenom kraja in posestno pripadnostjo najdemo v Konverziji še na več mestih. Tako smo videli, da leži Mihaelova cerkev v Ortahu na Kocljevi lastnini. Petrova cerkev v Celli stoji na Unzatovi posesti: illum venisse in locum qui dicitur Cella, proprium videlicet Unzatonis, ibique apta fuit ecclesia consecrandi. Quam dedicavit in honore sancti Petri principis apostolorum (13/139/41/26-28/132). In zakaj v slednjih dveh stavkih Avtor ni uporabil seul Ker je bilo dovolj vmesnega povezovalnega besedila. Tudi v Povedi bi bil seu nepotreben, če bi mu bil patrocinij cerkve v Undrimah znan. Besedilo bi potem lahko teklo nekako takole: »dedicaverunt ... ecclesiam ad Undrimas in honore sancti (sanctae) XY in Liburnia civitate«. LOCUS Samostalnik locus je v Konverziji v 16 vrsticah, v vseh poglavjih razen v 3., 4., 1., 8. in 14. poglavju, kar je v skladu z vsebino. Zaključek Povedi et in aliis quam plurimis locis ima primerjavo v 11. poglavju na koncu seznama 13 posvečenih cerkva, kjer najdemo dodatek ceterisque locis ubi Priwina et sui voluerunt populi (11/137/39/19/126). Gre za trditev, ki j i lahko verjamemo, ali pa tudi ne. Omemba Pribine in njegovih ji seveda skuša dati nekaj verodostojnosti. No, v zaključku Povedi Avtor ni zmogel niti najmanjše konkretnosti. Zato ni čudno, da se je Hans-Dietrich Kahl vprašal, ali tako splošna formula preprosto ne skuša na sramežljiv način prikriti dejanskega niča (Kahl 1980, 49). Enako meni Klaus Berteis, da Avtor z zaključkom Povedi zgolj prekriva svoje pomanjkljivo stanje informacij. Če bi resnično vedel za obstoj cerkva v drugih krajih, bi jih komajda izpustil iz svoje predstavitve (Bertels 1987 143). ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 '2(111) 261 Sklep Besede Povedi niso zagonetne, ampak jih je mogoče pojasniti z jezikovnimi zakonitostmi Konverzije. Smiseln slovenski prevod, ki se ujema z vsebino latinskega izvirnika, je ponovno: »Ko so ti prišli, so tam posvetili Karantancem cerkev svete Marije in (neko) drugo na ozemlju (območju) Liburnije oziroma (natančneje) v Undrimah in v drugih zelo številnih krajih.« - Modest(?) in sodelavci so posvetili dve cerkvi, eno pri Karantancih (najverjetneje Gospo Sveto), drago v Undrimah na ozemlju Liburnije. 4.4 Kratek pregled zgodovine interpretacij Povedi Moj seznam je gotovo poln lukenj, ki jih bodo prihodnje raziskave lahko zapolnile. Verjamem pa, da sem zbral kritično količino podatkov, ki kažejo načine in vzroke oblikovanj (ne)razumevanja Povedi. Med interpretacije prištevam tudi rokopise Konverzije, ki so podlaga kritični izdaji. Rekonstruiral sem jih predvsem na podlagi izdaj Wattenbacha in Kosa, ki sta pri besedilu Povedi bolj radodarni z različicami kot Lošek. Wattenbachova nudi kontrolo Kosa, ki mu je pri različici »sue« rokopisa 4 ob besedi »seu« ponagajal tiskarski škrat in »sue« spet prestavil v »seu«. Rokopis Konverzije 1 (1 - Kos; Wl - Lošek; Al - Wattenbach) Ohranjen je v dveh kodeksih, ki ju hrani Avstrijska narodna knjižnica na Dunaju (cod. lat. 596, cod. lat. 9782). Mlajši je iz 17. st., starejši pa je najstarejši ohranjeni rokopis Konverzije, zapisan v dveh delih, najprej v 10. st. in nato v 12. st., 5. poglavje s Povedjo pripada delu iz 12. st. (Lošek 1997, 9). Qui venientes carentanis dedicaverunt ibi ecclesiam sanclae Mariae et aliam in liburna civitate seu ad Undrimas et in aliis quam plurimis locis. V primerjavi z Avtorjem se je prepisovalec rokopisa 1 (ali celo že pisec predloge) odločil za nevsebinski poseg le pri imenih. Kot smo videli že pri odgovoru Štihu, je Liburna oblika, ki je listinsko izpričana že 891 (Kos 1906, Št. 298). Morda se je pisec s tem želel bolj približati živemu jeziku. Obliko Carentani poznamo že k letu 772 (Glossar 1982, 306). Morda se je Lošek zaradi tega odločil, da jo predstavi kot prvotno. Vsekakor je drugi rokopisi Konverzije nimajo in, kar je nenavadno, tudi tisti ne, ki naj bi po njegovem rodovniku rokopisov (Lošek 1997, 16) izhajali iz rokopisa 1. Rokopis Konverzije I (I - Kos; A - Lošek) Prvotno izvira iz Admonta, danes je v salzburški privatni lasti. Rokopis je iz druge polovice 12. st. (Lošek 1997, 11). Qui venientes Carantanis dedicaverunt ibi ecclesiam sanctae dei genetricis Mariae et aliam in Liburnia civitate seu ad Undrimas et in aliis quam plurimis locis. Rokopis I bi moral biti po Loškovem rodovniku odvisen od rokopisa 1. Primer Povedi tega ne potrjuje. Imeni Carantanis in Liburnia sta zapisani v skladu z ostalimi rokopisi, ne pa z rokopisom 1. Nov je dodatek božje rodnice dei genetricis. Morda gaje pisec vstavil po vzgledu Avtorja, ki ga je uporabil za Marijino cerkev v Blatenskem kostelu: in honore sanctae Dei genetricis Mariae (11/136/38/12/124). Bolj vsebinskih posegov v Poved ni. Vita Gebehardi Če bi verjeli Wilhelmu Wattenbachu, je prvo posredno sled Povedi najti že v mlajši različici življenjepisa salzburškega nadškofa Gebharda, ki jo je v poznem 12. st. napisal menih iz štajerskega samostana Admont. Ta naj bi kratek odlomek povzel tudi iz Konverzije (Wattenbach 1854, 33 s, 38). Ker pa to besedilo omenja tudi bavarskega kneza Tassila, ki ga Konverzija sploh ne omenja, se Kahlu zdi Wattenbachova trditev že na prvi pogled nevzdržna (Kahl 1993, 41). Pisec Vitae se na tem mestu dejansko sklicuje na nek kodeks starih zapisov, 262 A PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZLI ki so ga našli v knjižnici v Salzburgu in je vseboval podatke o nekdanjih karantanskih pokrajinskih škofih. Ti podatki so poleg drugega prav tako nudili oporišče za ustanovitev škofije s sedežem v Krki. Iuvit ad hane novam constitutionem (namreč krški škofiji) et quidam veterum noticiarium codex. Repertus enim erat talis in camera librorum Salzpurch, et in eo repertum, qui episcopi sub quibus archiepiscopis Salzpurgensis ecclesiae vices et ante gessissent in prenominata (pisec govori o Karinthiji) regione (Wattenbach 1854, 38). Piščevo enačenje Karinthije ter Karantanije 8. in 9. stoletja je v skladu z duhom časa (prim.: Wolfram 1979, 29 s) in z namenom, ustanoviti krško škofijo. Besedilo kodeksa je vsebovalo poleg seznama pokrajinskih škofov tudi opis pogostih nesoglasij med njimi in salzburškimi (nad)škofi. Ta so pripeljala do tega, da so slednji prenehali nastavljati nove pokrajinske škofe. Vsega tega v Konverziji ni. Žal je kodeks že dolgo izgubljen. Kahl opozarja, da imamo morda v formulacijah admontskega pisca samostojen izvleček iz izgubljenega besedila, kar ne pomeni nič manj kot to, da gre tu za edino historiografsko izročilo o zgodnjem karantanskem misijonu, ki je od Konverzije neodvisno (Kahl 1993, 42). Že pred tem je postavil domnevo, daje kodeks v času nastanka Konverzije že obstajal, in vprašanje, ali ni Avtor iz njega črpal (Kahl 1980, 73 op. 148). Kahlovo razmišljanje povzema tudi Berteis in kot razliko od Konverzije navaja tudi omenjanje zgolj Liburnije kot kraja misijona (Bertels 1987, 135). Preseneča, da Lošek v poglavju o virih in predlogah Konverzije, kjer sicer skrbno obravnava vse, kar je kdo upravičeno ali neupravičeno postavljal v to zbirko, izgubljenega kodeksa in njegove problematike ne omenja (Lošek 1997, 27 ss). - A oglejmo si admontski izpis iz kodeksa! Beatus enim Virgilius episeopus octavus a beato Rudperto gentem Karentanam tempore Tassilonis ducis Bawariae quibusdam occasionibus ad fidem Christi convertit, et episcopum Ulic Modestum dictum in loco Lyburnia dieto instituit, per quem et per cuius successorum instantiam eadem gens Sclavonica a ritibus ydolatriae revocaretur. Item ab Arnone primo archiepiscopo Theodericus episeopus, ab Adilrammo secundo archiepiscopo Otto episeopus, a Liuprammo tertio archiepiscopo Oswaldus episeopus prelati sunt Karentanis (Wattenbach 1854, 38). Odlomek seveda zahteva temeljito obravnavo, kar mora biti predmet posebne razprave. Na tem mestu si ga bomo ogledali le s stališča Povedi. Povedano je že bilo, zakaj odlomek ne izvira iz Konverzije. Ker pa omenja Poved kraje, ki jih ni v odlomku, je možno tudi obratno, da namreč tudi Konverzija ni črpala iz predloge odlomka. Vendar vsebinskega ujemanja ni mogoče zanikati, zato je verjetna možnost, da sta oba posredno ali neposredno črpala iz neke skupne starejše predloge. Kar bi pomenilo, da bo treba pri kritiki odlomka misliti na morebitne mlajše predelave v razmerju do starejše predloge. Vsaj na ravni vsebinske primerjave pa odlomek neodvisno od Konverzije potrjuje razlago sobesedila ibi Povedi, kot smo ga dognali z jezikovno analizo. Odlomek nam namreč pove, da so Modest in njegovi nasledniki odvrnili ljudstvo Slovanov od običajev malikovanja. To v skladu z našo analizo potrjuje, da je imel Modest mandat za delo splošno pri Slovanih, potrjuje, da so bili plebs nekristjani, in zelo določno pove, da so bili malikovalci, torej pogani. Celo razlika od kristjanov ljudstva Karantancev (populus gentis Carantanorum) Konverzije je v odlomku potrjena s trditvijo, daje karantansko ljudstvo ob nekih priložnostih spreobrnil h krščanstvu škof Virgil. Neodvisno od Konverzije sta potrjena tudi obstoj in pomembnost imena Liburnija, kamor je Virgil postavil Modesta za škofa (in loco Lyburnia). Ob tem se ni odveč spomniti, da ima locus v srednjeveški latinščini zelo širok razpon pomenov od kraja prek groba in škofovskega sedeža do širšega teritorija (Niermeyer 1976, 619 s). Odlomek tako napeljuje bralca na misel, daje bil Modest škof v Liburniji (in ne pri Karantancih). Vita Virgilii Milko Kos je opozoril, da je v dragi polovici 12. st. v Salzburgu oživelo zanimanje za preteklost salzburške cerkve in dobilo izraz v historiografskem delu, ki je kot vir in ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 «2(111) ^ 6 3 pripomoček uporabljalo tudi Konverzijo. Tak je življenjepis salzburškega škofa Virgila, ki gaje po 1181 napisal neki salzburški duhovnik. Skoraj dobesedno je prepisoval Konverzijo. Nekatera mesta kažejo, da je uporabljal rokopis Konverzije, ki je bil blizu rokopisu I in prek tega tudi rokopisu 1 (Kos 1936, 9 s). Podobno je tudi Lošek prišel s svojo analizo do sklepa, daje pisec Vitae uporabljal rokopis I (Lošek 1997, 53). Qui venientes Karantanis, dedicaverunt ibi ecclesiam sanctae Mariae, et aliam in Liburnia civitate et in aliis quam plurimis locis, ibique Modestus episcopus permansit usque ad vitae suae finem (Wattenbach 1854, 87). Tokrat se srečamo s pomembnimi popravki. Kozmetični je pravopisni Karantanis, ki je ime približal pravopisu piščevega časa. Izpustil je seu ad Undrimas in s tem ustvaril povsem nedvoumno posvetitev dveh cerkva ter se izognil formulaciji, ki ga je očitno motila. Ce je postavitev vejic njegova (in ne Wattenbachova), je Karantanis razumel kot prostor, kamor so misijonarji prišli. Zanimivo je, da je s Povedjo spojil še naslednji stavek. V tem trenutku pa postane očiten stilistični spodrsljaj Avtorja Konverzije. Qui venientes ter dedicaverunt (oboje množina) in permansit (ednina) se ne morejo nanašati na isti osebek. Permansit se seveda nanaša na enega iz skupine misijonarjev, ki jo je poslal Virgil, in zgolj s slovničnega stališča bi bil to lahko kdorkoli: Modest, Watto, Reginbert, Cozhari, Latin, Ekihard ali celo kdo od neimenovanih duhovnikov (cum aliis clericis, ki pa so prav mogoče zgolj prazna Avtorjeva fraza). Avtor nas tu ponovno pušča v negotovosti. Vendar bolj verjamem, da ne namenoma. Ce bi hotel ime zamolčati, bi ga lahko že prej, a ga ni. Mnogo verjetneje se mi zdi, da imamo tu sled Avtorjeve predelave predloge, ki jo je uporabljal. Predelavo je lahko naredil vsaj na dva možna načina. Prvi je, daje skrajšal predlogo za besedilo med Povedjo in sedanjim naslednjim stavkom, ki pove, daje (kdo?) ostal tam (kot smo videli pri poganskih Slovanih) prav do konca svojega življenja. Drugi, morda celo verjetnejši, je, da je v besedilo predloge vrinil opis misijonske skupine in njenega delovanja. Besedilo, povzeto po predlogi, bi potem lahko teklo približno takole: sed sua vice misso suo episcopo nomine Modesto ad docendam illam plebem /vrinek: seznam duhovnikov/ dans ei licentiam ecclesias consecrare et clericos ordinare iuxta canonum diffinitionem nihilque sibi usurpare quod decretis sanctorum patrum contrairet /vrinek: Poved/ ibique permansit usque ad vitae suae finem. Tako dobimo povsem smiselno poved, ki se ves čas jasno nanaša na Modesta. Sled predloge, na katero smo ponovno naleteli, je v formulaciji nihilque sibi usurpare quod decretis sanctorum patrum contrairet (5/ 131/33/4/106) videl že Bertels in jo povezal s kodeksom »sporov s pokrajinskimi škofi« in odlomkom iz Vita Gebehardi (Bertels 1987, 133 ss). - Pisec Vitae Virgilii je skušal besedilo narediti bolj razumljivo tako, da je vstavil osebek Modestus episcopus. Ta se mu je očitno zdel najbolj smiseln. Zgodovinar Henrik Canisij je verjetno pri svoji objavi Vita Virgilii (ki jo vsebuje knjiga: Thesaurus monumentorum ecclesiasticoram et historicorum sive Henrici Canisii lectiones antiquae ad saeculorum ordinem digestae variisque opusculi auctae, quibus praefationes historicas, animadversiones criticas et notas in singulos auctores adiecit Jacobus Basnage 3, 2 - Antwerpen 1725. Citat po: Lošek 1997, 17) uporabil še neko neohranjeno (tako bi sklepali po Wattenbachovem citatu, ki kot vir navaja zgolj Canisija) različico in je Poved dopolnil za besedo civitate še s sua adundrina civitate (Wattenbach 1854, 85, 87). Kaj ta dodatek prinaša v razpravo, bomo videli pozneje. Rokopis Konverzije 4 (4 - Kos; W4 - Lošek; A4 - Wattenbach) Ohranjen je v kodeksu, ki ga hrani Avstrijska narodna knjižnica na Dunaju (cod. lat. 423). Rokopis je s konca 12. ali z začetka 13. st. (Lošek 1997, 10). Po mnenju Herwiga Wolframa (1979, 30) vsebina kodeksa že izraža prizadevanje po vzoru Origo gentis sestaviti Origo patriae, torej gre za prve korake k pisanju deželne zgodovine. Qui venientes Carantanis dedicaverunt ibi ecclesiam sanctae Mariae in solìo et aliam in Liburnia civitate sue ad Undrimas et in aliis quam plurimis locis. 264 A. PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZLI Kot vidimo, seje ob cerkvi sv. Marije znašel dostavek in solio, ki jo povsem določno enači z Gospo Sveto. Ali je pisec to storil zato, da bi jo jasno ločil od drugih koroških Marijinih cerkva njegovega časa, ali zato ker je bil pod vplivom gosposvetske prostije, ki si je tedaj prizadevala dokazati povezavo z Modestom, kot meni Kahl (1993, 62 s), bodisi iz tretjega razloga, se je težko odločiti. Vsekakor je bila pomembnejša sprememba seu v sue. Ne vemo, ah jo je pisec naredil vede ali pomotoma. A bila je izhodišče zanimivih razmišljanj poznejših zgodovinarjev, kar si bomo še ogledali. Rokopis Konverzije 6 (6 - Kos; W6 - Lošek; A5b - Wattenbach) Ohranjen je v kodeksu, ki ga hrani Avstrijska narodna knjižnica na Dunaju (cod. lat 1524) Napisala gaje roka 14. st. (Lošek 1997, 11). Qui venientes Carantanis dedicaverunt ibi ecclesiam sanctae Mariae et in aliis quam plurimis locis. Ta pisec je z nejasnostmi opravil na najbolj korenit način. Vse, kar bi lahko bilo dvoumno, je vrgel ven. S tem smo pregledali obdobje, ko avtorji Poved predvsem prepisujejo. In kljub tej načelni odločitvi avtorjev je vpliv njihove sodobnosti tolikšen, da se ne morejo izogniti manjšim priredbam, ki naj bi naredile besedilo sodobnikom bolj razumljivo. Pisci zgodovine so zato imeh proti koncu srednjega veka že bogato izbiro predlog. Tudi od tega, na katero so naleteli, je bila odvisna njihova razlaga. Enej Silvij Piccolomini /Aeneas Silvius Piccolomini/ Ta znameniti renesančni pisec (1405-1464) in papež je uporabil Konverzijo v več svojih delih. Lošek navaja »De Europa« z gostijo pri Ingu (v tem delu je tudi opis koroškega ustohcevanja) m »Historia Bohemica«, kjer je govor o Metodu (Lošek 1997, 50). Morebitno sled Povedi, kajti možen vir za Enejevo razmišljanje bi bila tudi Vita Gebehardi, najdemo v njegovi Zgodovini cesarja Friderika III. »Historia rerum Friderici tertii imperatorie«: Liburni enim ea loca tenuerunt, quae nunc Carinthianorum dicuntur: sicut vetusta monumenta testamur, quae apud Solium non longe ab Opido Sancii Viti, frequentia monstrantur, prisas inscripta Intens, Liburnorum Ulic ciuitatem fuisse manifestantibus (citirano po: Puntschart 1899, 79 op. 3). Gre za razlago, kako pojasniti skupno pojavljanje karantanskega in liburnijskega imena Mogočne virunske ruševine, Gospa Sveta z legendo o Modestu, ustoličevanje, bližina deželnega glavnega mesta, vse to je klicalo k povezovanju zgodnjesrednjeveških imen z razmerami, ki so bile Eneju poznane iz sodobnosti. Piccolomini je prostor videl nedvomno vsaj dvakrat, 1444 in 1452 (Grafenauer 1952, 133). Bilje kritičen pisec, ki napisanemu ni verjel brez potrebnega preverjanja (prim.: Grafenauer 1952, 127 s). Njegova razlaga je tako v skladu z opažanji, ki so mu bila na voljo. Za njeno izhodišče je Piccolomini vzel mnenje, po katerem so pokrajine, ki so sedaj (sredi 15. st.) koroške, imeli v posesti Liburni. Za tako mnenje so mu dokaz (sicut testantur) častitljivi spomeniki, ki se pogosto pokažejo pri Gospe Sveti nedaleč od M. Vida (gre za prostor antičnega Viruna) in so popisani s starodavnimi napisi, ki izpričujejo da je bilo tam mesto Liburnov. Iz zapisa ni jasno, ali je mnenje o liburnijski preteklosti Koroške samostojno, ali pa je nastalo kot posledica odkritja nekega starega napisa na območju antičnega Viruna. Prav tako ni jasno ah je tak napis Piccolomini sam videl, ali pa mu je že obstoj starih napisnih kamnov potrdil mnenje. Vsekakor se je trditev o liburnijski preteklosti dežele zdela Eneju dovolj verjetna, da jo je vključil v svojo knjigo. Jakob Unrest, Chronicon Carinthiacvm Njegovo delo velja za primer deželne zgodovine, ki obravnava zgodovino Koroške Nastajati je začelo po 1480, ko je bil Unrest duhovnik na Dholici nad Vrbskim jezerom ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 « 2 (111) 265 (Mihelič 1977, 289). V kroniko je vključil velik del Konverzije (neposredno ali posredno prek Vita Virgilii), in to v nemškem jeziku, tako da gre za prvi prevod v nemščino (Lošek 1997, 20, 51). Die khamen inn das Landt, inn die Stat Liburina, da yetz unnser Frawn Sail ift, da pawttn sy die erste Kirchen von geschlechtn Holtz inn den Ern vnnser liebn Frawn, Maria der Khunigin (Unrest 1724, 481). Kot vidimo, je Unrest Poved močno predelal. Duhovniki so prišli v deželo (Koroško) v mesto Liburina, kjer je sedaj (druga polovica 15. st.) cerkev Gospe Svete. Tu so zgradili prvo leseno cerkev v čast naše ljube Gospe kraljice Marije. - Ker ne omenja imena Undrim, je verjetno, daje Unrest besedilo povzel po Vita Virgilii. Samo tam se karantansko in liburnijsko ime pojavljata brez Undrim. Morda pa je črpal iz rokopisa, ki ga dve stoletji in pol pozneje citira Marko Hansiz kot tretjega na svojem seznamu. Unrest je dve cerkvi združil v eno, Karantance spremenil v deželo, civitas Liburnia in ecclesia sanctae Mariae spremenil v mesto Liburino z Gospo Sveto. Za slednjo seveda ve še povedati, da je v njej pokopan Modest: Derselb Modestus ist in unser Frawn Kirchn im Sali begrabn (Unrest 1724, 481). To vse so dejanja prilagajanja razmeram njegovega časa. Z njimi tudi niso bili v skladu upori, ki so v 8. st. onemogočali misijonsko delo. Dobri in pobožni Korošci pač niso mogli imeti divjih poganskih pradedov. Zato so mu prišli prav divji Huni (Madžari) die Hewn, yetz Vngern genant, ki so dvakrat vdrli v deželo in drugič pregnali duhovnike, požgali novo cerkev Gospe Svete v Liburini in opustošili deželo, da je ostalo le malo ljudi: Do kamen die Hewn aber mit grosser Macht inn das Lanndt Quarantein zu Wisterstand kristnlichs Gelaubns, und vertribn da alle Pfaffhait, und verprantten unser liebn Frawn ir news Haws zu Liburina, und verwüestn das Lanndt, das wenig Menschen da belibn (Unrest 1724, 482). Virunske ruševine so bile tako le še živ dokaz njegove zgodbe, ki se ji je posrečilo vse osebe, kraje in dogodke osredotočiti na eno samo mesto. Tu je razlika od Piccolominija, ki je v delu »De Europa« kritično priznal, da je davnina časa izbrisala ime virunskih ruševin: Non longe ab oppido sancti Viti, in valle spatiosa, vetustae ciuitatis reliquiae visuntur; cujus nomen temporis aboleuit antiquitas (Grafenauer 1952, 129). Liburnijsko ime je povezal zgolj z lastniki mesta. Unrest pa je mesto spremenil v Liburnijo samo. Paracelsus Bombastus von Hohenheim, Chronica et origo Carynthiae Nit Povedi je šla tudi skozi roke znamenitega zdravnika in pisca, ki je svojo kroniko napisal 1538 (prvič natisnjena 1564) v hvalo deželi Koroški, predvsem pa, da bi mu koroški deželni stanovi prisluhnili in bi mu bila dežela naklonjena. Opazna so nekatera ujemanja z Unrestom, ni pa povsem zanesljivo, daje njegovo delo neposredno uporabljal (Mihelič 1977, 291). Huiusmodi feudorum collationem Liburnia, iam Solfeldia dicta, quae prima ipsorum sedeš fuit, fieri oportuit (Opera omnia I. Genevae 1658. Citat po: Puntschart 1899, 85 op. 1). Paracelsus enači Liburnijo s Sveškim poljem Liburnia, iam Solfeldia dicta. Solfeldia je zgolj latinizirana oblika nemškega Zollfeld. Pri tem je imel najverjetneje v mislih virunske ruševine v Unrestovem smislu. Liburnija naj bi bila prvotni sedež (vojvod). Ta poudarek je razumljiv, kajti v Paracelsusovem času je bilo koroško glavno mesto že Celovec. Hieronim Megiser (- Michael Gothard Christalnick), Chronica des Loeblichen Erzherzogthumbs Khaerndten Delo, ki je izšlo pod imenom Megiserja (1554/1555-1619), je v glavnem plod življenjskega truda koroškega domačina Christalnicka (1530/1540-1595), ki ga je v slavo in čast koroški deželi spisal v drugi polovici 16. stoletja. Megiserjev prispevek je v glavnem omejen le na jezikovno redakcijo (Mihelič 1977, 297). Als sie nun darkommen haben sie bey den Khaerndtern ein Kirchen zugerichtet / S. Mariae in Solio, bey vnser Frawen im Saal / am Zollfeld gelegen / genannt / vnd das Evangelium trewlich verkuendiget. Damit ist dieser Modestus, der erste Bischoff im Saal gewesen / welches 266 A. PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZLI der gemeine man Liburniam, die Roemischen Authores aber / als Plinius Solvense, Antoninus Solva, nennen (Megiser 1612, 430). To je del snovi 48. poglavja 5. knjige, ki govori o tem, kako je sv. Modest pokristjanil Korošce in pri Gospe Sveti ustanovil prvo škofijo, kjer naj bi bil pokopan. Kot vire tega poglavja Megiser navaja Vita Virgilii ter knjigi Lazija in Aventina, zgodovinarjev 16. st. (Megiser 1612, 428 ss). Vita Virgilii se zdi očitna predloga Megiser-Christalnickovi različici Povedi: ni imena Undrim, povezovanje z Modestom. Še vedno imamo zgolj eno cerkev, Gospo Sveto. Njena povezava z Modestom je sedaj še trdnejša in z dodatno vsebino. Modest je tu ustanovil škofijo, katere sedež naj bi 1012 prenesli v Krko welches Bisthumb hernach Anno 1012. gen Gurck ist transferiret worden (Megiser 1612, 430). Tuje viden vsaj posredni vpliv Vitae Gebehardi, ki poudarja tradicijo pokrajinskih škofov. Liburnija je ime za virunske ruševine, kot te imenuje navaden človek {der gemeine man). Temu je postavljeno ob bok (učeno) ime antičnih piscev Plinija in Antonina (Flavia) Solva, očitno zaradi podobnosti z imenom in Solio. To je že lep primer lokalizacije nekega imena s pomočjo preproste etimologije. A bolj kot napačno enačenje Viruna s štajersko Solvo je presenetljivo navajanje imena Liburnija, ki se tu zdi v drugi polovici 16. st. že skorajda ljudsko. Pri tem je vendarle verjetneje, da so z gemeine man mišljeni samo zgodovinarji od Unresta naprej. Janez Ludvik Schönleben, Carniolia antiqua et nova Čeprav je Schönleben (1618-1681) formalno pisal zgodovino Kranjske, je pritegnil tudi marsikaj iz koroške zgodovine, do katere je bil lahko bolj kritičen kot do kranjske. Poznal je Vita Virgilii in Konverzijo (Mihelič 1977, 300 ss). Qui venientes Karantanis dedicaverunt ibi Ecclesiam Virginis gloriosae in Tiburnia civitate, et aliam sua Adundrina civitate, et in aliis quam plurimis locis (Schönleben 1681, 378). Schönlebnova Poved je njegov citat iz Vita Virgilii, ki gaje vzel iz Bollandove izdaje Acta sanctorum (?). Slednja je očitno upoštevala rokopis, ki ga Wattenbach ni našel, saj te različice ne omenja, razen posredno (preko Canisija pri sua Adundrina civitate), je pa moral biti na voljo še Joannesu Bollandu. Za citat se je Schönleben odločil, da bi vnesel več jasnosti ob lokalizacijah imena Liburnija. Nasprotuje namreč mnenju Adelzreiterja, avtorja Annales Boicorum, da so Modest in spremljevalci postavili eno cerkev v Liburniji na Hrvaškem in Liburnia, hodie Croatia, drugo pa na ruševinah mesta Solve in Solvensis oppidi minis. Opozarja, da je ime treba brati kot Tiburnia. Ta pa je bila nekoč že sedež škofije in je stala tam, kjer je prestol blažene Device (Gospa Sveta) vbi nunc Solium B. V, ki ni Solva Plinija ali Ptolemaja. Od tam vidi Schönleben lahek in bližnji dostop na Kranjsko. Nadalje navaja, da Bolland meni, da je bil Adundrinas oziroma Adundrina civitas Millstatt, zaradi tisočev kipov malikov, ki so jih vrgli proč (po legendi Domicijan v jezero), sam pa raje sumi, da gre za Celovec, ki je ad undas (ob vodi) in je tam prestoloval Hotimir. Tako je Modest postavil škofovski sedež v Tiburniji in posvetil še dandanašnji (seveda Schönlebnov) znamenito cerkev Gospe Svete et Virgini gloriosae templum dicavit, quod hodieque celeberrimum est (Schönleben 1681, 378). Schönlebnov prispevek je že pravi evetober močno različnih mnenj. Če primerjamo njegov citat Bollanda s Hansizevim (glej v nadaljnjem), je očitno, da si je dovolil nekatere posege. Izpustil je Marijino ime, ostala je le Virgo gloriosa, tako kot v njegovem nadaljnjem besedilu. Prav tako ima ime Adundrina namesto Ad andrinas. Nadalje ni opazil, tako kot pozneje Hansiz, da je oblika Tiburnia Bollandov popravek. Tiburnijo je Schönleben seveda poznal iz pozne antike (je pa nima noben rokopisov Konverzije ali Vita Virgilii) in mu je sedla kot muha na med v diskusiji z Adelzreiterjem. Se pa strinja z Bollandom, da gre za dve cerkvi: Gospo Sveto, drugo pa pod vtisom svojega časa postavlja v Celovec, glavno mesto Koroške. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 » 2 (111) 267 Marko Hansiz, Germaniae Sacrae II Delo Korošca Hansiza (Hanžič, 1683-1766) je upravičen mejnik v zgodovinopisju Vzhodnih Alp. Bil je izjemen poznavalec virov in literature. Pozna se mu kritičnost maurinske šole zgodovinopisja. Delo odseva jasnost spoznanj, natančnost v navajanju podatkov in njihovega izvora. Postavil je vrsto tez o zgodovini, ki so žive še danes. »Germania sacra« je cerkvena zgodovina, ki naj bi obravnavala preteklost vseh škofij v nemški državi. Dragi del opisuje zgodovino salzburške nadškofije (Mihelič 1977, 306 ss). Tu je objavljena tudi večina besedila Konverzije po več rokopisih (1, 4, 6) in starejših izdajah (Freherij, Canisij) (Lošek 1997, 17 s). Hansiz objavlja vse njemu znane primerke Povedi (Hansizius 1729, 89): Qui venientes Carantanis dedicaverunt ibi Ecclesiam Sancte Marie in Solio, et aliam in Liburnia civitate sue Admidrinas, et in aliis quam plurimis locis, ibique permansa usque ad vite sue finem. - Tu bi šlo lahko za rokopis 4, za kar pričajo in solio ter sue. Namesto Ad Undrimas je Hansiz bral Admidrinas. Temu rokopisu je od treh, ki so mu bili na voljo, dal prednost, ker je menil, da ima najstarejši značaj. Qui venientes Carantanis dedicaverunt ibi Ecclesiam Sancte Marie et aliam in Liburnia civitate seu Ad Undrimas ... - Tu ni sprememb v primerjavi s Povedjo Avtorja, zato bi tu lahko šlo za rokopis 2 ali 3 (po Kosu; W2, W3 po Lošku, A2, A3 po Wattenbachu). ... dedicaverunt ibi Ecclesiam Sancte Marie in Liburnia civitate et in ... - Ta različica je po skoposti še najbližje rokopisu 6, a ima v razliko vendarle še in Liburnia civitate. Gre za rokopis, ki se je pozneje izgubil, ali pa Wattenbach, Kos in Lošek te podrobnosti ne omenjajo? Je Unrest svojo različico Povedi podal po tem rokopisu? Ecclesiam Sanctae Mariae in Solio et aliam in Liburnia civitate. - Poved povzema po Marquardu Freheriju, ki je 1602 objavil rokopis 4 ali neki kodeks, ki je temu rokopisu blizu (Lošek 1997, 17). Ecclesiam Sanctae Mariae Virginis gloriosae et aliam in Liburnia civitate sua Adundrinas civitate et in aliis ... - Odlomek je povzet po objavi Henrika Canisija Lectionum Antiquis (2. del, str. 262 - citat po Hansizu). Lahko bi šlo za besedilo iz kodeksa Lunaelacensis (B4 po Wattenbachu), kjer je zapisana ena od različic druge pripovedi Vita Virgilii in je podobna tisti, ki jo je objavil Canisij (Wattenbach 1854, 86). Za sua adundrina civitate Wattenbach meni, da gre za Canisijev dodatek (Wattenbach 1854, 87). Isto besedilo (prim.: Wattenbach 1854, 3 in 86) je bilo hkrati uporabljeno tudi pri izdaji Konverzije. To je kodeks 3662 dunajske Avstrijske narodne knjižnice (III pri Kosu, B2 pri Wattenbachu in W7 pri Lošku), ki je bil napisan v 15. st., Lošek meni, da Konverziji pripadata le prvi dve poglavji (Wattenbach 1854, 3; Lošek 1997, 13). Tu postane očitno, kako neločljivo se prepletajo rokopisi Konverzije in Vitae Virgilii, kar bodo morale nove izdaje Konverzije bolj zavestno upoštevati. Ecclesiam Sanctae DEI Genitricis Mariae, et aliam in Liburnia civitate seu Adandrimas et in aliis... - Tudi ta odlomek je povzet po Canisiju (/Lectionum Antiquis, 1604/ 6. del, str. 1142 - citat po Hansizu, dopolnjen po Wattenbachu 1854, 3 in 85 ter Lošku 1997, 17). Gre za rokopis B3 Vita Virgilii (Wattenbach 1854, 85). Tudi taje bil hkrati podlaga (prim.: Wattenbach 1854, 3 in 85) za objavo Konverzije, kjer je označen kot S (po Lošku, B po Wattenbachu in II po Kosu). Gre za salzburški kodeks A5 iz arhiva Sv. Petra, kije nastal v poznem 13. st. (Lošek 1997, 12). V zvezi s Povedjo se tu lahko strinjamo z Loškovim rodovnikom rokopisov, da gre za mlajšega potomca rokopisa Konverzije I (glej zgoraj). Ecclesiam Sanctae Mariae Virginis gloriosae et aliam in Tiburnia civitate et sua Ad andrinas civitate. - Različico Povedi je Hansiz povzel po Bollandu, ki naj bi zgolj ponovno izdal Canisijev primerek (očitno tistega iz 2. dela, str. 262). Bollandu se je zdelo potrebno popraviti Liburnijo v Tiburnijo. Menil je, da gre za Beljak (Hansizius 1729, 89). Za Adandrinas je mislil, da je kraj Ad statuas, iz grškega npòq âvSpiâvmç (avôptocç = kip). Šlo naj bi za Millstatt, ki naj bi se nekoč imenoval ad mille statuas (v skladu z legendo o Domicijanu - prim.: Pleterski 1994, 297). Sua (civitas) naj bi se nanašalo na mesto kneza Hotimirja. Nato Hansiz navaja še druga mnenja različnih avtorjev o lokalizaciji Undrim. Da ime izhaja iz 268 A PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZLI osnove ad undas in pomeni zato Celovec, ki naj bi se nekoč po Giani imenoval Glanfurt (brod čez Giano). Ta naj bi se imenoval Hydruntinum, kar naj bi izhajalo bodisi iz vSop (sic!), kar pomeni vodo, bodisi od kače hydre ali vodnega zmaja, ki ga ima to mesto za znamenje. Hansizu se zdi to povsem v skladu z navado srednjeveških piscev, da so sestavljali napol grška imena kot Imbripolis, Hiatospolis za Regensburg ali Herbispolis za Würzburg (kjer gre za prevedene ljudske etimologije, npr.: dež, lat. imber = nem. Regen). Nadalje navaja Lazija, ki je trdil, daje Liburnija mesto na Sveškem polju, kjer je nekoč stala rimska kolonija Flavia Solva. Iz njenih kamnov (resnično v zidovih gotske cerkve lahko občudujemo številne antične spolije) so na dvignjenem griču zgradili cerkev Gospe Svete, ki se imenuje in Solio. Spet drugi mislijo, da je mesto Adandrinas sam Salzburg, ki naj bi se nekoč imenoval Adriantina po koloniji cesarja (H)Adrijana (Hansizius 1729, 90). Hansiz sam je dal prednost prvi od svojih različic Povedi, ker je menil, daje najstarejša in najbolj zmerna. Prav tako je menil, daje treba zagonetne besede (pro verbis Ulis aenigmaticis), ki so dvoumne, in Liburnia civitate sue Adimdrimas, seu Admidrimas (sie!), brati kot civitate suae administrationis. Zàto je predlagal kot izhodišče naslednjo obliko Povedi: Qui venientes Carantanis dedicaverunt ibi Ecclesiam Sancte Marie in Solio et aliam in Liburnia civitate sue administrationis. Zdelo se mu je, da je Avtor to besedo (namreč administrationis) zapisal s pomešanimi črkami ali z okrajšavami in s tem dal možnost prepisovalcem, da so ustvarili tako čudo. Po njegovem Poved sama kaže v to smer (rekonstrukcije), kajti kaj bolj primerno ustreza besedam et aliam in Liburnia civitate sue kot sue administrationis. Poleg tega besedi Adimdrimas oziroma Admidrimas po zvoku spominjata na administrationis in kažeta, daje bila okrajšava narejena na neobičajen način (Hansizius 1729, 90). Nato zavrača Lazijevo in Megiserjevo mnenje o enačenju Liburnije s Solio. V dokaz navaja besedilo pogodbe iz leta 1072 (Kos 1911, Št. 270), ki ureja vprašanje freisinške cerkvene desetine ter našteva cerkve in kraje v Liburniji: Sv. Petra v Breznici - St. Peter in Holz, Sv. Mihaela v Požarnici - Pusarnitz, Sv. Martina na Beli - Obervellach ter od sotočja Liesèr in Drave (pri Spittalu) in od obeh bregov Bele - Moli do vrha Tur. Opozarja, da gre za območje Spittala na Zgornjem Koroškem, ki se še dandanašnji imenuje Lumfelt in tudi Lirmfelt, kar izvira od Liburnia. Kot nadaljnji dokaz navaja še besedilo Arnulfove darovnice iz 891, ki daruje cerkev pri dvoru Liburna (Kos 1906, Št. 298), ter njen ponaredek iz 11. stoletja! ki omenja dvor Liburna, ki se po domače imenuje Lurna in kjer je cerkev Sv. Petra (Kos 1906, St. 299). In iz te zadnje oblike je nastalo Lumfelt (Hansizius 1729, 90 s). Hansiz izenači slednjo cerkev Sv. Petra s cerkvijo Sv. Petra v Breznici in ne pozabi omeniti, da je tam videti ruševine starega mesta. Mem, da je Liburnia isto kot stara Tiburnia, ki jo Evgipij v Vita Sancti Severini imenuje Norici Metropolim in je nekoč že imela svoje škofe. Poudarja, da si obe imeni nista samo podobni, ampak se ujemata tudi po legi. Kajti le kdo bi dvomil, daje Tiburnija Teurnia, ki jo Ptolemaj postavlja proti izviru Drave. Zato se mu zdi, da je bilo Modesta najlažje postaviti svoje oporišče tam, kjer je nekoč že bil škofijski sedež. Zato je sedež svoje službe postavil v mestu Liburnije (sedem administrationis suae statuent in civitate Liburniae). Nadalje opozarja, da so nekoč imeli karantanski knezi v tamkajšnji bližini svojo prestolnico v Millstattu, pri čemer se sklicuje na Acta Sancti Domitiani (prim.: Pleterski 1994). Strinja se z Bollandovo domnevo, da je Modest krstil kneza Domicijana (Hansizius 1729, 91 s). Hansiz je prepričljiv v lokalizaciji Liburnije. Odločilno je preusmeril pozornost na ruševine Teurnije in tamkajšnjo cerkev Sv. Petra. Obstoj cerkve Gospe Svete v Modestovem času se mu očitno zdi nesporen, saj o njem ne razpravlja. Modestovo delovanje navezuje na poznoantično, zgodnjekrščansko tradicijo škofijskega sedeža v Teurniji. Zato se je težko izogniti vtisu, da je' taka interpretacija vplivala na njegovo ponesrečeno rekonstrukcijo prvotnega besedila Povedi, kljub izjemni skrbi, ki ji jo je posvetil. S tem pa je izgubil iz obravnave tudi ime Undrim. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 « 1998 »2(111) 269 Anton Linhart, Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Linhart (1756-1795) velja za prvega pisca, ki je skušal pisati slovensko zgodovino, njene temelje pa je navezal na karantansko izročilo. Pri Karantaniji mu je osnovna teza, da to ni le ozemlje Koroške v njegovem času, ampak ozemlje vseh Slovanov na jugu rimsko-nemškega cesarstva ob Savi, Dravi, Muri do Aniže in Donave. S tem se je v bistvu že uveljavila vseslovenska koncepcija proti provincialnim pojmovanjem (Mihelič 1977, 322; Zwitter 1981, 323). - qui venientes Carantanis dedicaverunt ibi Ecclesiam sanctae Mariae et aliam in Liburnia civitate seu ad Undrimas et in aliis quam plurimis locis etc. (Linhart 1791, 161). Poved je korektno citirana po Avtorju, najverjetneje po Klei(n)mayrnovi izdaji (Nachrichten vom Zustande der Gegenden und Statt Iuvavia vor, während und nach der Beherrschung der Römer bis zur Ankunft des heiligen Ruperts und von dessen Verwandlung in das heutige Salzburg. - Salzburg 1784), ki je upoštevala že večino pomembnih rokopisov (Lošek 1997, 18). Tudi v svojo pripoved je Linhart Poved vključil precej dobesedno. Er schickte aber eifrige Missionäre in's Land, welche Priester und Kirchen weihen sollten. Eine Marienkirche, eine andere zu Tiburnia, eine dritte im Thale Undrima, und verschiedene andere, wurden damai geweiht (Linhart 1791, 161 s). - Karantanskega imena ne ponavlja, zdi se mu, da gre samoumevno za deželo Karantanijo. V Povedi vidi naštevanje treh cerkva. Ime Liburnije je postavil v njeno poznoantično obliko. V opombah se loteva lokalizacije. Za Marijino cerkev se sklicuje na mnenje koroških zgodovinopiscev, da gre za Gospo Sveto. Liburnijo postavlja na Lurnsko polje in, ne da bi navedel Hansiza, ponavlja njegovo razlago razvoja imena iz antične Teurnije. Pač pa daje novo razlago Undrim, pri čemer ponavlja mnenje Klei(n)mayrna. Ta se sklicuje na zapis v Codex Traditionum Balduini (salzburški nadškof 1041-1060) No. 160, kjer sta v valle Undrima omenjena dva kraja - Gunthartesdorf in Hezindorf ter opozarja na kraja Gundersdorf in Herzendorf (Hörzendorf) med St̂ Vidom in Gospo Sveto. Linhart zato meni, da je ad Undrimas dolina med Gospo Sveto in Št. Vidom. Nadalje pravi, da je zaradi tega neverjetno mnenje Hansiza, da gre za prepisovalčevo napako, in enako neverjetna Bollandova izpeljava iz grškega npòq âvSpiavraç (Linhart 1791, 161 s). Zanimivo je, da Linhart še ni imel na voljo drugega dela Hansizevega Annalecta (glej spodaj) in tako ni poznal njegove interpretacije, da gre v Povedi za tri cerkve. Zdi se, da prav tako ni poznal knjige Karla Michaela Mayerja »Steiermärkische Altertümer und einige merkwürdige Gegenstände« iz 1782, ki Undrime enači s Knittelfeldom v zgornji dolini Mure (Brunner 1974, 2). Vasi Hörzendorf verjetno ni poznal iz osebnega ogleda, sicer bi videl, da leži v dolini Glane po toku navzgor od Št. Vida. Enako je z Gundersdorfom - Gunderško vesjo, ki v resnici stoji jugovzhodno od Gospe Svete. Obe tako nikakor ne ležita v isti dolini in sploh ne med Št. Vidom in Gospo Sveto. Ne glede na to opažanje, se je pri delu zgodovinopiscev taka lokalizacija Undrim obdržala več desetletij. Zgodovinopisje pa je medtem ugotovilo, da sta Gunthartesdorf in Hezindorf kraja, ki sta omenjena okoli 1055 in ju je mogoče enačiti z Güntersdorfom pri St. Johannu in der Scheiben ter s Hetzendorfom pri Fohnsdorfu, kar valle Undrima opredeljuje kot zgornjo dolino Mure (prim.: Brunner 1974, 9). Marko Hansiz, Annalecta seu collectanea pro historia Carinthiae concinnanda Navedeno delo izvira iz Hansizeve rokopisne zapuščine in je izšlo šele po njegovi smrti, prvi del 1782, prvi in drugi del s Povedjo 1793. Predstavlja vrhunec njegovega kritičnega obravnavanja karantanske zgodovine. Z njim je postavil vrsto tez, ki še danes živijo v zgodovinopisju. Zato se zdi upravičen sklep, da gre za prvega kritičnega zgodovinarja slovenskega rodu (Mihelič 1977, 310 ss). Ita Modestus cum suo comitatu in Carantaniam venit: ecclesias iam ab duce constructas dedicauit; vnam sanctae Mariae in Solio,...; alteram in Liburnia ciuitate, ... Aliam ecclesiam consecrasse dicitur in loco ad Vridrimas (Hansizius 1793, 240). - Poved je v Hansizevi zgodovinski pripovedi jasno razvidna. Prekinjajo jo le sprotni komentarji. Da je Modest prišel 2 7 0 A. PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZLI v Karantanijo, se zdi Hansizu tako samoumevno, da ne potrebuje nobenega komentarja. Nova je trditev, da je posvetil cerkve, ki jih je postavil (karantanski) knez. Dejansko uporaba glagola dedicare napeljuje na misel, da je šlo za cerkve, ki so že stale. Da jih je dal postaviti knez, je seveda Hansizev konstrukt, ki izvira iz njegovih predstav o družbenih razmerah v tedanji Karantaniji. V primerjavi s svojo starejšo analizo v Germaniji Sacri je število posvečenih cerkva povečal na tri. Zato je moral vriniti števnike (vnam, alteram), da bi bila zgodba bolj verjetna. Prvo še vedno enači z Gospo Sveto, poudarja bližino virunskih ruševin, po njegovem ostankov Flavije Solve, ki naj bi dala izhodišče imenu Solium. Druga mu je sedanji St. Peter in Holz zaradi izvora imena Liburnija iz Teurnije. Za cerkev ad Vridrimas prizna, da mu je bilo ime nekoč zagonetka. S tem je opravičil svojo nekdanjo rekonstrukcijo Povedi, ki se ji je pozneje očitno odrekel. Medtem je namreč naletel v sekovskih spisih na ime reke Vndrim blizu Seckaua na Zgornjem Štajerskem, prav tako na dolino Vndrimtal. V tem delu Karantanije (ea ipsa Carantaniae parte) je torej morala biti (tretja) cerkev, ki jo je posvetil Modest. To cerkev, čeprav pozabljenega imena, mu potrjuje tudi omemba ad Vndrim v Ludvikovi darovnici (Kos 1906, Št. 172) salzburškemu nadškofu Adalwinu leta 865 (860) (Hansizius 1793, 240). Hansiz je popravil tudi interpretacijo Modestovega sedeža, za katerega sedaj izrecno pravi, da ga kot pokrajinski škof ni imel. Še vedno pa verjame, da je pokopan v Gospe Sveti. Nekdanjo tezo o Liburniji kot pomembnem cerkvenem središču je rešil s trditvijo, daje Modest v Liburniji postavil za duhovnika spremljevalca Watona. Nadalje iz prepričanja, da je Modest pokopan v Gospe Sveti, izpelje misel, da si je poslednje počivališče izbral blizu dvora karantanskih knezov. Tega vidi na Krnskem gradu, kjer je še vedno kamnita miza {mensa saxea), kjer so nekoč ustoličevali karantanske kneze (Hansizius 1793, 241 ss). Hansizu je enako samoumevno, da je v Modestovem času tudi Zgornja Štajerska del Karantanije, kar je v skladu z njegovim »karantanocentričnim« pojmovanjem prostora, po katerem se mu zdi možno, da bi bil knez Vojnomir sin karantanskega kneza Inga (prim.: Mihelič 1977, 315 s). Vse sedanje interpretacije postavljajo Vojnomira izven Karantanije, Ingo pa se je v Wolframovi analizi izkazal za salzburškega duhovnika (Wolfram 1979, 96 ss). Za Hansiza je namreč značilna težnja, da neprestano povezuje zgodovino Slovanov v Vzhodnih Alpah, Posočju, Posavju in tudi Panoniji v skupno zgodovino Karantancev in Karantanije (Mihelič 1977, 327). Vsekakor moramo Hansizu priznati, daje vsa tri imena Povedi postavil na kraje, kjer jih vidi zgodovinopisje še danes. In ker gre za tri imena, naj bi šlo tudi za tri cerkve. Tudi to seje zdelo Hansizu tako samoumevno, da ni potrebovalo utemeljitve: St. Peter in Holz ter Gospa Sveta vendar stojita še danes, sled cerkve v Undrimah je dokazana v imenovani darovnici. Vse to je skoraj dve stoletji kot dejstvo, o katerem ni dvoma, zadostovalo številnim rodovom zgodovinarjev: P o v e d g o v o r i o t r e h c e r k v a h v K a r a n t a n i j i . Pika. Wilhelm Wattenbach, De conversione Bagoariorum et Carantanorum libellus Prva sodobna kritična izdaja Konverzije je izšla 1854. Wattenbach je upošteval vse njemu znane rokopise in od tedaj se je njihovo število povečalo le za dva, manj pomembna (A in Ml po Lošku). Zato se pri rekonstrukciji prvotnega besedila Avtorja celo od najnovejše Loškove izdaje loči samo v nekaterih malenkostih. Pri Povedi ni prišlo do nobenih sprememb več. Odtlej oblika Qui venientes Carantanis dedicaverunt ibi ecclesiam sanctae Mariae et aliam in Liburnia civitate seu ad Undrimas et in aliis quam plurimis locis (Wattenbach 1854, 7 s) velja za Avtorjevo, prvotno. Interpretacije so s tem dobile izenačeno podlago. Wattenbachov komentar Povedi je omejen le na identifikacijo krajev, pri tem se naslanja na Eichhorna in Klei(n)mayrna, ki gaje uporabljal že Linhart. Ni pa uporabil Hansizeve knjige »Annalecta...«. Zato je Wattenbachova rešitev enaka Linhartovi. Marijino cerkev ima tako za Gospo Sveto, preostanek imena Liburnija vidi v Lurnskem polju, Undrime so mu ime za dolino med Št. Vidom in Gospo Sveto (Wattenbach 1854, 8). ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 (111) 271 Prevodi Že doslej smo videli, kako so različni pisci ne samó interpretacijo, ampak celo sàmo Poved prilagajali svoji predstavi o zgodovinski resnici. In ker je vsak prevod že interpretacija, se je »skušnjavi resnice« skoraj nemogoče izogniti. Latinska Poved se je ustalila, zato pa je toliko več različic pri prevodih. A kot bomo videli, bolj ali manj odsevajo odvisnost od interpretacije, da Poved govori o treh cerkvah v Karantaniji. Subjektivnost prevajalcev bom pokazal predvsem na primeru prevodov v slovenščino. Ta jezik mi je kot materin najbližje, poleg tega nimam vtisa, da bi pri prevodih v drage jezike dosegli večjo ustaljenost. Ћ možje prišedši k Karantancem so blagoslovili tam crkev sv Mariji in drugo v mestu Tiburniji, v Ondrimah in v drugih mnogobrojnih krajih. - Opomba ob Marijinem imenu nas pouči: Prej ko ne »Gosposvetsko crkev« blizo Celovca. - Prevod je od vseh najbolj mehaničen in morda prav zato originalni Povedi celo najbližji. Opravil gaje Janez Majciger, koje prevajal iz češčine (ne zdi se mi nemogoče, da je imel pred seboj tudi latinsko Poved) knjigo: Jan Ev. Bfly, Zgodovina svetih apostolov slovanskih Cirila in Metoda. - V Pragi 1863, 99. Gre za prvi prevod Konverzije v slovenščino. Manjkata le prvi dve poglavji o Bajuvarih. Ko je škof Modest s svojimi duhovniki prišel v Karantanije, je posvetil cerkev Marije Device pri Gospej Sveti, potem cerkev v Liburniji, dalje cerkev ob Ingeringu in še več drugih po ostalih krajih imenovane dežele. - Precej predelana Poved je izdelek Franca Kosa. V opombah ob imenih krajev pojasnjuje, da je Liburnija tam, kjer je sedaj St. Peter in Holz, z utemeljitvijo, ki je v bistvu še Hansizeva. Za Ingering pove, da je potok in vas blizu Knittelfelda na Gorenjem Štajerskem (Kos 1902, 271). Konverzijo je sicer razstavil in izbrane odlomke v skladu s časom, o katerem govorijo, raztresel po svojih prvih dveh knjigah (Kos 1902; 1906). 77 so prišli h Karantancem in posvetili tamkaj cerkev sv. Marije in drugo v mestu Liburniji in pri Undrimah in v številnih drugih krajih. - Prevod Milka Kosa. V opombah pove, da gre za cerkve Gospe Svete, St. Peter in Holz, Ad Undrimas pa da iščejo na zgornjem Štajerskem v bližini Fohnsdorfa (Kos, Gestrin, Melik 1969, 28). Poved je del besedila zgodovinske čitanke, za katero je Kos prispeval prevod 4., 5. ter 14. poglavja Konverzije in odlomke njenih 10., 1 L, 12. in 13. poglavja (Kos, Gestrin, Melik 1969, 26 ss). Sie kamen zu den Karantanen, weihten dort die Kirche der heiligen Maria, eine andere in der Burg Liburnia und eine ad Undrimas sowie an vielen anderen Orten. - Prevod Herberta Haupta v Wolframovi izdaji Konverzije (Wolfram 1979, 45). ... ki so po prihodu h Karantancem tam posvetili cerkev sv. Marije in drugo v mestu Liburniji in ad Undrimas. - Prevod Alfonza Gspana in Nade Gspan-Prašelj v slovenskem prevodu Linhartovega »Poskusa zgodovine...« (Linhart 1981, 228). Linhart svojo zgodovinsko pripoved dokumentira tudi s posameznimi odlomki iz Konverzije. Pri prevodu v slovenščino je bil preveden tudi del njegovih citatov (del pa izpuščen). Le-ti so prišli med Karantance in tam posvetili cerkev svete Marije in še eno cerkev v mestu Liburniji in še eno pri Undrimah in še v več drugih krajih. - Prevod Kajetana Gantarja, ki naj bi bil tudi avtor opomb k slovenskemu besedilu (Lošek 1997, 20). V njih nas seznanja, da gre za cerkev pri Gospe Sveti, St. Peter in Holz, Ad Undrimas pa naj bi ležal ob zgornji Muri in navaja po različnih avtorjih več možnih krajev (Gantar 1985, 19 s). Gre za prvi slovenski prevod celotne Konverzije. Ponekod je precej svoboden. Na nekatera taka mesta je opozoril že Štih (1997a, 283). Pri prevodu Povedi imam vtis, daje imel nanj vpliv tudi Hauptov prevod z eine - eine pri eno - eno. Sie kamen zu den Karantanen und weihten dort eine Kirche der heiligen Maria, eine andere in der Burg Liburnia und eine »ad Undrimas« sowie weitere in vielen anderen Orten. _ . A. PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZLI - Prevod Fritza Loška v njegovi izdaji Konverzije (Lošek 1997, 107) je trenutno od vseh najnovejši, vendar se od starejših po osnovnem pomenu ne loči. V čem je razlika med prevodi in latinskim originalom, si najbolje ponazorimo, če prevod prestavimo nazaj v latinščino. Ce vzamemo npr. za izhodišče Loškovo nemško Poved bi bil njen mozm latinski prevod, tudi če se skušamo kar najbolj približati slogu Avtorja, lahko takle- Qui veniente* ad Carantanos dedicaveruntque ibi ecclesiam (unam) sanctae Marìae et aliam in castro Liburnia et unam ad Undrimas siculi alias in aliis quam plurimi* locis. To pa seveda m vec Avtorjeva Poved. Kaj seje zgodilo? Lošek opozarja na zanimiv primer, ko je Wolfram v svojo latinsko izdajo Konverzije vključil napačno obliko besede ille pod vplivom prevoda Herberta Haupta (Lošek 1997 36) Kar pomeni, da celo originalnemu besedilu sodobne interpretacije ne prizanašajo Hkrati se zavemo, da prevodi živijo svoje življenje in vplivajo na interpretacije. Kajti koliko zgodovino- piscev ima vedno možnost preveriti vsak vir v originalu ali vsaj po njegovi najboljši možni objavi? Kar pomeni, da se je vzpostavil krožni dokaz: interpretacije Povedi dokazujejo pravilnost prevodov, prevodi pa pravilnost interpretacij. Sodobne interpretacije tako slonijo na prevodih. Avtorjeva Poved pa je obstala na stranskem tiru. 5. Povzetek 1. Burkhardovo pismo iz leta 1161 kot topografski dokaz za kamne koroškega ustoličevanja ostaja se naprej nezanesljivo. J 2. Otokarjeva Avstrijska rimana kronika iz 1306/1308 kot kamen obreda ustoličevanja opisuje najverjetneje sedanji zahodni sedež vojvodskega stola, kar bi bil lahko terminus post quem za postavitev sedanjega vojvodskega stola. 3̂ Potrjena je bila oblikovna primerjava med gorami z imenom Stol/Stojna in obrisom zahodnega sedeža sedanjega vojvodskega stola. 4. Irne Karantenska, ki se pojavlja v listini iz 811, je administrativno vpeljano ime za nekdanji Notranji Norik. Na tem območju je lahko obstajalo več slovanskih kneževin (mdr К а ? а т ™ Ш Ј а m L Ì b U m Ì J a ) - V s a j ° d t e g a t r e n u t k a naPreJ Je t r e b a l o č i t i med ožjo in širšo KarantenÏena * ^ ' ^ °**Ф ^ ^ ™ ' ^™' ^ *Ш^ Ш Ш S t a r i " * * 0 Ž J e 6 Innichen je 769 nastal na meji Slovanov. Karantanocentrični koncept Marka Hansiza jo je v 18. st. spremenil v mejo Karantanije. 7 Kopija B listine iz 816 govori o meji Tiburnije pri Innichenu. Ime Tiburnija je v besedilo moglo priti najpozneje pred 870 (878), morda celo ne po 822. t,,H-Vn п Г Г Mk,aŽ^ T S a m 0 S t a n s k i z n a č a J d e l a B S 11*1» po raziskavah I. Grafenauerja kot tudi K.D. Olofa. Neljudskost besedišča BS I je ugotovila tudi I. Wiehl. 9. »Famuli« in »famulae« BS I govorijo za duhovnike (redovnike) in redovnice, ki se v tem spomeniku obračajo na Boga. 10. Poved Konverzije je mogoče povsem zanesljivo pojasniti z jezikovnimi zakonitostmi celotnega spisa. Smiseln slovensla prevod, ki se ujema z vsebino latinskega izvirnika je- »Ko so ti pnsh, so tam posvetili Karantancem cerkev svete Marije in drugo na ozemlju (območju) Liburnije oziroma (natančneje) v Undrimah in v drugih zelo številnih krajih.« - Modes«?) in sodelavci so posvetih dve cerkvi, eno pri Karantancih (najverjetneje Gospo Sveto), drugo v Undrimah na ozemlju Liburnije. - " 5 11. Sodobne interpretacije Povedi slonijo na prevodih. He.nS p V t 0 r ^ f 2 « 6 ^ J e . d a l °P r a v k f š e Pos<*ej s 4. in 5. poglavjem (karantanskim delom). Pri pisanju 5. poglavja je uporabljal starejši spis, v katerega besedilo je vstavil Poved. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 « 1998 »2(111) 273 13. Sled omenjenega spisa zelo verjetno kaže tudi mlajši rokopis Vita Gebehardi iz poznega 12. stoletja. 14. Modest je bil poslan k poganskim Slovanom in je bil »škof« v Liburniji. Seznam citiranih del: ALFÖLDY, G. 1974, Noricum. - London. ALFÖLDY, G. 1989, Die regionale Gliederung in der römischen Provinz Noricum. - Schriften der philosophischen Fakultäten der Universität Augsburg 38, 37-55. BERTELS, K. 1987, Carantania. Beobachtungen zur politisch-geographischen Terminologie und zur Geschichte des Landes und seiner Bevölkerung im frühen Mittelalter. - Carinthia 1177, 87-196. BEZLAJ, F. 1982, Etimološki slovar slovenskega jezika. 2. knjiga K-O. - Ljubljana. BRUNNER, W. 1974, Die Kirche »ad Undrimas«. - Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 82, 1-29. DEHIO - Handbuch 1976, Die Kunstdenkmäler Österreichs. Kärnten. - Wien. DOLENZ, H. 1971, Ausgrabungen in der Kirche von St. Peter in Holz (Teurnia). - Carinthia I, 161, 35-^8. DOPSCH, H. 1993, Das Erzbistum Salzburg und der Alpen-Adria-Raum im Frühmittelalter unter besonderer Berücksichtigung der Salzburger Slawenmission. - [v:] Karantanien und der Alpen-Adria-Raum im Frühmittelalter, Wien-Köln-Weimar, 101-150. eMGH- 1 1996, The electronic MONUMENTA GERMANIAE HISTORIC A on CD-ROM. - izdajatelja: Monumenta Germaniae Historica, München ter Brepols, Turnhout. FITZ, J. 1975, Teurnia. - Der kleine Pauly 5, 636-637. FORSTNER, K. 1996, Das paläographische Umfeld des sogenannten Domitianfragmentes. - Carinthia I 186, 429-438. FRESACHER, W. 1973, Der Hof Treffen. - Carinthia I 163, 71-78. FURLAN, M. 1995, »stol«. - [v:] Etimološki slovar slovenskega jezika 3, Ljubljana, 319-320. [GANTAR, K.] 1985, Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev. - Acta Ecclesiastica Sloveniae 7, 15-27. GARDIN, J.-C. 1987, Teoretska arheologija. - Ljubljana, (slovenski prevod originala: Une archéologie théorique. -1979) GLASER, F. 1992, Teurnia: Römerstadt und Bischofssitz. - Klagenfurt. GLOSSAR 1982 = Glossar zur frühmittelalterlichen Geschichte im östlichen Europa. - Serie A, Lateinische namen bis 900, Band II, Lieferung 7, Wiesbaden. Izdajatelji: Jadran Ferluga, Manfred Hellmann, Frank Kämper, Herbert Ludat, Klaus Zernack. GRAFENAUER, B. 1952, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev. - Dela 1. razreda SAZU 7, Ljubljana. GRAFENAUER, B. 1960, Struktura in tehnika zgodovinske vede. - Ljubljana. GRAFENAUER, B. 1985, Spreobrnenje Bavarcev in Karantancev. Conversio Bagoariorum et Carantanorum. - Acta Ecclesiastica Sloveniae 7, 9-14 in 43. GRAFENAUER, I. 1936, Karolinška kateheza ter izvor Brižinskih spomenikov in Čina nadt ispovedajaštiimb sç. - Razprave znanstvenega društva v Ljubljani 13, Ljubljana. GRDINA, I. 1993, Paleografska in historična problematika. - [v:] Brižinski spomeniki, Znanstvenokritična izdaja, Dela 2. razreda SAZU 39, 16-27. GRDINA, I. 1993a, Oris raziskav. - [v:] Brižinski spomeniki, Znanstvenokritična izdaja, Dela 2. razreda SAZU 39, 154-160. GRDINA, I. 1996, Karantenski mit v slovenski kulturi. - Zgodovina za vse 3/2, 51-65. GRDINA, I. 1997, O Brižinskih spomenikih in okoli njih ali »To ni več naključje!«. - Zgodovinski časopis 51, 121-124. HANSIZIUS, M. 1729, Germaniae sacrae Tomus II. Archiepiscopatus Salisburgensis chronologice propositus. - Augustae Vindelicorum (Augsburg). HANSIZIUS, M. 1793, Annalecta seu collectanea pro historia Carinthiae concinnanda. - Norimbergae. 274 A. PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZLI HUBER, A. 1997, Nachwort. - [v:] Der Kärntner Fürstenstein im europäischen Vergleich (izdajatelj: Axel Huber), 237-246. JAKOPIN, P. 1997, Besedne zveze iz NZ. - Književni listi, Delo 31.12.1997, 69. JUŽNIČ, R. in KOPRIVA S. 1952, Latinska slovnica. - Ljubljana. KAHL, H.-D. 1980, Zwischen Aquileja und Salzburg. Beobachtungen und Thesen zur Frage romanischen Restchristentums im nachvölkerwanderungszeitlichen Binnen - Noricum. - [v:] Die Völker an der mittleren und unteren Donau im 5. und 6. Jh., ÖAW Veröffentlichungen der Kommission für Frühmittelalterforschung 4, Wien, 33-81. KAHL, H.-D. 1993, Das Fürstentum Karantanien und die Anfänge seiner Christianisierung. - [v:] Karantanien und der Alpen-Adria-Raum im Frühmittelalter, Wien-Köln-Weimar, 37-99. KAHL, H.-D. 1997, Der Mythos vom Zollfeld / Gosposvetsko polje. - [v:] Karantanien - Ostarrichi. 1001 Mythos, Unbegrenzte Geschichte - Zgodovina brez meja 5, 51-92. KARPF, K. 1989, Das Kloster Molzbichl - ein Missionszentrum des 8. Jahrhunderts in Karantanien. - Carinthia I 179, 125-140. KARPF, K. 1996, Zur Entstehungszeit des frühmittelalterlichen Klosters Molzbichl. Beobachtungen zu Kirchen mit repräsentativen Steinausstattungen in Karantanien. - Beiträge zur Mittel­ alterarchäologie in Österreich 12, 37-50. KARPF, K. in MEYER T. 1993, Fratres - Berg der Brüder? Ein Beitrag zur Herkunft des Namens und der Geschichte des Fratresberges bei Spittal an der Drau. - Carinthia I 183, 331-345. KARPF, K. in MEYER T. 1996, Frühes Eigenkirchenwesen in Oberkärnten. - Archäologie Österreichs 7, 77-84. KLEJN, L.S. 1988, Arheološka tipologija. - Ljubljana, (slovenski prevod angleške izdaje: Archaeological typology, Oxford 1982) KOS, F. 1902, Gradivo za zgodovino Slovencev 1. - Ljubljana. KOS, F. 1906, Gradivo za zgodovino Slovencev 2. - Ljubljana. KOS, F. 1911, Gradivo za zgodovino Slovencev 3. - Ljubljana. KOS, M. 1936, Conversio Bagoariorum et Carantanorum. - Razprave znanstvenega društva v Ljubljani 11, Ljubljana. KOS, M. in GESTRIN F. in MELIK V. 1969, Zgodovinska čitanka za 6. razred osnovnih šol. - Ljubljana. LINHART, A. 1791, Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven. - Laibach. LINHART, A. 1981, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije 1 in 2. - Ljubljana (prevedli: 1. knjigo Marjeta Šašel Kos, 2. knjigo Alfonz Gspan in Nada Gspan Prašelj). LITTLE, B. J. 1992, Texts, images, material culture. - [v:] Text-Aided Archaeology (ured.: B. J. Little), 217-221. LOŠEK, F. 1985, Philologisches zur »Conversio Bagoariorum et Carantanorum«. - [v:] Die Bayern und ihre Nachbarn 1, Veröffentlichungen der Kommission für Frühmittelalterforschung 8, ÖAW Philosophisch-historische Klasse, Denkschriften 179, 255-268. LOSEK, F. 1997, Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und der Brief des Erzbischofs Theotmar von Salzburg. - Monumenta Germaniae Historica, Studien und Texte 15, Hannover. MADER, B. 1986, Die Alpenslawen in der Steiermark. Eine toponomastisch-archäologische Untersuchung. - Österreichische Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-historische Klasse, Schriften der Balkankommission, Linguistische Abteilung 31, Wien. MEGISER, H. 1612, Chronica des Loeblichen Erzherzogthumbs Khaerndten. - Leipzig. MENCEJ, M. 1997, Odstrti miti ustoličevanja. - Razgledi 16 (1095), 21. MIHELIC, D. 1977, Karantanija v očeh zgodovinarjev od konca 15. do 18. stoletja. - Zgodovinski časopis 31, 287-328. MIRNIK - PREZELJ, I. 1998, Slovenska zgodnjesrednjeveška arheologija med preteklostjo in sedanjostjo - pogled z »Zahoda«. - Arheološki vestnik 49, 361-381. MORDEK, H. in GLATTHAAR M. 1993, Von Wahrsagerinnen und Zauberern. Ein Beitrag zur Religionspolitik Karls des Großen. - Archiv für Kulturgeschichte 75, 33-64. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 «2(111) 275 MORO, G. 1963, Zur politischen Stellung Karantaniens im fränkischen und deutschen Reich. - Südost-Forschungen 22, 78-96. NAHTIGAL, R. 1955, O etimologiji izraza kosez. - Slavistična revija 8, 164-167. NIERMEYER, J. F. 1976, Mediae latinitatis lexicon minus. - Leiden. OGRIS, A. 1996, Das Karlmann-Diplom von 878. Kärntens älteste Urkunde. - Graz-Klagenfurt. OLOF, K.D. 1996, Zu den Katalogen in den Freisinger Denkmäler. - [v:] Zbornik Brižinski spomeniki, Dela 2. razreda SAZU 45, Ljubljana, 87-95. PATERNU, B. et alii 1993, Prevod v sodobno slovenščino. - [v:] Zbornik Brižinski spomeniki, Znanstvenokritična izdaja, Dela 2. razreda SAZU 39, 83-99. PICCOTTINI, G. 1996, Die Römersteinsammlung des Landesmuseums für Kärnten. - Klagenfurt. PLEINEROVA, I. 1986, Brezno: experiments with building Old Slavic houses and living in them. - Pamâtky archeologické 77, 104—176. PLETERSKI, A. 1992, Lev S. Klejn, Arheološka tipologija. - Praehistorische Zeitschrift 67, 243-244. PLETERSKI, A. 1994, ECCLESIA DEMONIBUS ADDICTA. Povedka o poganskem svetišču v Millstattu. - Zgodovinski časopis 48, 297-306. PLETERSKI, A. 1995, Bogo Grafenauer (1916-1995). - Arheološki vestnik 46, 341-342. PLETERSKI, A. 1996, Mitska stvarnost koroških knežjih kamnov. - Zgodovinski časopis 50, 481-534. PLETERSKI, A. 1996a, Arheologija in nastanek Brižinskih spomenikov. - [v:] Zbornik Brižinski spomeniki, 1996, str. 27-42. PLETERSKI, A. 1996b, Zur Methode der strukturellen Analyse von Gräberfeldern. - [v:] Ethnische und kulturelle Verhältnisse an der mittleren Donau vom 6. bis zum 11. Jahrhundert, 15-20. PLETERSKI, A. 1997, Mitska stvarnost koroških knežjih kamnov. - Zbirka Zgodovinskega časopisa 17, Ljubljana, (separatna objava razprave iz Zgodovinskega časopisa 50, 481-534) PLETERSKI, A. in BELAK M. 1995, ZBIVA. Cerkve v Vzhodnih Alpah od 8. do 10. stoletja. - Zgodovinski časopis 49, 19—43. POHL, H. D. 1996, Zur Sprache der Freisinger Denkmäler. - [v:] Zbornik Brižinski spomeniki, Dela 2. razreda SAZU 45, Ljubljana, 311-321. PUNTSCHART, P. 1899, Herzogseinsetzung und Huldigung in Kärnten. - Leipzig. RAMOVŠ, F. 1936, Kratka zgodovina slovenskega jezika. - Ljubljana. SCHNIZER, A. 1997, Die Karantanenmission - ein Rekonstruktionsversuch. - diplomska naloga na Katoliško-teološki fakulteti univerze na Dunaju. SCHÖNLEBEN, I.L. 1681, Carniolia antiqua et nova. - Labaci (Ljubljana). STADLER, H. 1996, Archäologische Untersuchungen im Bereich der St.-Nikolaus-Kirche in Matrei/Osttirol. - Archäologie Österreichs 7, 85-90. ŠTIH, P. 1994, Priwina: slawischer Fürst oder fränkischer Graf? - [v:] Ethnogenese und Überlieferung. Angewandte Methoden der Friihmittelalterforschung (izd.: Karl Branner, Brigitte Metta), Wien-München, 209-222. ŠTIH, P. 1996, Kranjska (Carniola) v zgodnjem srednjem veku. - [v:] Zbornik Brižinski spomeniki, Dela II. razr. SAZU 45, 13-26. ŠTIH, P. 1997, O vojvodskem stolu in Liburniji ter o metodi in znanstveni korektnosti neke razprave. - Zgodovinski časopis 51, 110-120. ŠTIH, P. 1997a, Herwig Wolfram, Salzburg, Bayern, Östrerreich. Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und die Quellen ihrer Zeit. Fritz Lošek, Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und der Brief des Erzbischofs Theotmar von Salzburg. - Zgodovinski časopis 51, 279-284. UNREST, I. 1724, CHRONICON CARINTHIACVM. - [v:] D. Simonis Friderici Hahnii, Collectio monvmentorum, vetervm et recentivm..., Tomvs I., Brvnsvigae, 479-536. WATTENBACH, W. 1854, Gesta archiepiscoporum Salisburgensium. - Monvmenta Germaniae Historica, Scriptorvm Tomvs 11, 1-103. WIEHL, I. 1974, Untersuchungen zum Wortschatz der Freisinger Denkmäler. Christliche Terminologie. - Slavistische Beiträge 78, München. 276 A. PLETERSKI: LEPI, GRDI, ZLI WOLFRAM, H. 1979, Conversici Bagoariorum et Carantanorum. Das Weißbuch der Salzburger Kirche über die erfolgreiche Mission in Karantanien und Pannonien. - Wien-Köln-Graz (osnovni nemški prevod: Herbert Haupt). WOLFRAM, H. 1980, Die Geschichte Österreichs vor der Entstehung Österreichs. - Anzeiger der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-historische Klasse 117, 108-123. WOLFRAM, H. 1991, Karantanija med vzhodom in zahodom. - Zgodovinski časopis 45, 177-187. WOLFRAM, H. 1995, Salzburg, Bayern, Österreich. Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und die Quellen ihrer Zeit. - Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung, Ergänzungsband 31, Wien-München. ZUPAN, J. 1998, Z eno besedo iz Prešerna bi opravili v tridesetih sekundah. - Književni listi, Delo 5.2.1998, 16. ZWITTER, F. 1981, Linhartova doba, misel in delo. - [v:] Anton Linhart, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, Ljubljana, 303-350. Pri delu mi je pomagalo mnogo ljudi. Breda Pavčič-Justin je vnesla besedilo Konverzije v računalnik, Mateja Belak je računalniško oblikovala slike in zemljevide, Janez Stergar me je prvi opozoril na pomembnost besede aliarti za število cerkva Povedi, s strokovnimi pripombami so sodelovali Irena Mirnik-Prezelj, Pavle Češarek, dr. Rado Riha, jezikovni pregled je opravila mag. Mirjam Mencej, koristne nasvete in pomoč sem dobil še od drugih prijateljic in prijateljev. Vsem iskrena hvala. Z u s a m m e n f a s s u n g Der Schöne, der Häßliche und der Böse Über Methoden, Liburnien, Karantanien, Herzogsstuhl, Conversio und Freisinger Denkmäler (FD) Andrej Pleterski Anlaß für die vorliegende Abhandlung gab die Kritik (Štih 1997; Grdina 1997) der Studie des Verfassers über die Topographie der Kärntner Fürstensteine, über den mythologischen Hintergrund der Kärntner Herzogseinsetzung und über die slawischen Fürstentümer in den Ostalpen (vor allem Karantanien und Liburnien) im 8. und 9. Jahrhundert (Pleterski 1996; 1997). Einleitend stellt der Verfasser einige Methoden bei der Erforschung dar sowie die Einteilung der Quellen und das Verhältnis zwischen den einzelnen Quellengattungen. Es folgt eine Auseinandersetzung mit den Behauptungen und Argumenten der beiden Kritiker. Der zweite Teil der Abhandlung ist der computergestützten Strukturanalyse der Conversio Bagoariorum et Carantanorum gewidmet, mit der jene inneren Sprachregeln aufgedeckt werden sollen, die das Verständnis des folgenden Satzes im fünften Kapitel der Conversio sichern: Qui venientes Carantanis dedicaverunt ibi ecclesiam sanctae Mariae et aliam in Liburnia civitate seu ad Undrimas et in aliis quam plurimis locis. Beigefügt ist die Geschichte der Interpretionen dieses Satzes seit dem 12. Jahrhundert bis heute. Die Auseinandersetzung und die Analyse ergaben mehrere Ergebnisse: 1. Johann von Viktring bezeichnet mit den Wörtern sedes und lapis nicht eindeutig den einzelnen Stein der Kärntner Einsetzungszeremonie. Aus diesem Grunde stellt er keine Stütze für eine eindeutige Interpretation der beiden Wörter in Burkhards Brief aus dem Jahre 1161 dar. Daher bleibt das als topographischer Beweis für die Steine der Kärntner Einsetzung nach wie vor unsicher. 2. Ottokars Österreichische Reimchronik aus den Jahren 1306/1308 beschreibt als Stein der Einsetzungszeremonie höchstwahrscheinlich den jetzigen westlichen Sitz des Herzogsstuhls, was einen terminus post quem für die Errichtung des jetzigen Herzogsstuhl sein könnte. 3. Bestätigt wurde der Formvergleich zwischen den Bergen mit dem Namen Stol/Stojna und dem Umriß des westlichen Sitzes des jetzigen Herzogsstuhls. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 • 1998 ' 2 (111) 277 4. Der Name Carantana, der in der Urkunde aus dem Jahre 811 vorkommt, ist ein auf administrativem Wege eingeführter Name für das Innere Noricum. In diesem dürften mehrere slawische Fürstentümer existiert haben (u.a. das engere Karantanien und Libumien). Wenigstens von diesem Zeitpunkt an muß zwischen dem engeren und weiteren Karantanien unterschieden werden. 5. Die Urkunde aus dem Jahre 878, die den Hof Trebina (Treffen) beschreibt, weist darauf hin, daß letzterer an der alten Grenze des engeren Karantanien liegt. 6. tauchen entstand 769 an der Grenze der Slawen. Durch das karantanozentrische Konzept von Marko Hansiz wurde sie im 18. Jahrhundert in die Karantanengrenze verwandelt. 7. In der Kopie B der Urkunde aus dem Jahre 816 ist von der Grenze Tiburniens bei Innichen die Rede. Die Entwicklung Teurnia>Lurn zeigt, daß der Name Tiburnia spätestens vor 870 (878), vielleicht sogar nicht nach 822, in den Urkundentext gelangt ist. 8. s verb večerb - seine Mißachtung weist auf den klösterlichen Charakter eines Teils des FD I hin, sowohl in den Forschungen I. Grafenauers als auch in denen K.D. Olofs. Daß der religiöse Wortschatz des FD I unvolkstümlich sei, wurde auch von I. Wiehl festgestellt. 9. Die Wörter »famuli« und »famulae« des FD I weisen auf Geistliche (Ordensbrüder) und Ordensschwestern hin, die sich in diesem Denkmal an Gott wenden. Dieser Befund spricht dafür, daß ein Teil der Wurzeln der FD in einer Männer- und einer Frauenklostergemeinschaft zu suchen ist. 10. Der einschlägige Satz der Conversio läßt sich mit großer Zuverlässigkeit mithilfe der festen sprachlichen Gesetzmäßigkeiten der ganzen Schrift erklären. Das Verb venire steht auf die Frage wohin? dort immer mit einer Präposition. Im genannten Satz steht es auf die Frage wann? Das Wort ibi bezieht sich nie auf einen Ort im selben Satz, das ibi des analysierten Satzes bezieht sich folglich nicht auf Carantanis, sondern auf illam plebem, zu dem Modestus geschickt wurde. Eine ständige Wortverbindung ist auch: (ad, in) (Ortsname) ecclesiam in honore (sancii, sanctae) (der Name des/der Heiligen) dedicare. Der Numerus des Substantivs ecclesia stimmt mit der Zahl der geweihten Kirchen überein. Ist der Ortsname unbekannt, so wird der Inhaber des Besitzes mit der Kirche angeführt. Die Carantani sind daher Besitzer des Areals mit der Marienkirche. Außer dieser wurde noch eine unbekannte Kirche geweiht, denn aliam (Singular) bezieht sich auf Libumia civitate seu ad Undrimas. Wenn es sich um zwei Orte mit zwei Kirchen handelte, müßte da alias stehen oder hinter seu noch einmal aliam. Civitas Libumia kann man mit civitas Priwinae vergleichen, diese ist jedoch höchstwahrscheinlich nur ein Synonym für proprietas Priwinae. Eine sinngemäße Übersetzung, die dem Inhalt des lateinischen Originals entspricht ist: »Als diese gekommen waren, weihten sie dort den Karantanen die Kirche der heiligen Maria und eine andere im Gebiet (Bereich) Libumien bzw. (genauer) in Undrimas und in sehr vielen anderen Orten.« - Modestus(?) und seine Mitarbeiter haben zwei Kirchen geweiht, die eine bei den Karantanen (höchstwahrscheinlich Maria Saal - Gospa Sveta), die andere in Undrimas im Gebiet Libumien. 11. Die neueren Interpretationen des behandelten Satzes beruhen auf Übersetzungen. 12. Der Autor der Conversio gab sich besonders mit dem 4. und 5. Kapitel (dem karantanischen Teil) viel Mühe. Beim Verfassen des 5. Kapitels verwendete er eine ältere Vorlage, in deren Text er den analysierten Satz einfügte. 13. Auf die Spuren der genannten Vorlage wiesen bereits H.-D. Kahl (1980, 73, Anm. 148; 1993, 41) und Klaus Berteis (1987, 133 ff.) hin und setzten sie in Verbindung mit einem Auszug aus der Handschrift der Vita Gebehardi aus dem späten 12. Jahrhundert. 14. Modestus wurde zu den heidnischen Slawen geschickt und er war »Bischof« in Libumien. 278 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 »2(111) Z R L I Z z e n C STUDIA MYTHOLOGICA SLAVKA 1 Uredila Monika Kropej in Nikolai Mikhailov Namen zbornika je osvetliti slovansko mitologijo z različnih vidikov, prispevati k njeni rekon­ strukciji ter predstaviti mitopoetično in religiozno izročilo slovanskih narodov. Zbornik je rezultat poglobljenih raziskav slovanskega bajselovnega izročila in študijskih primerjav z mitologijo in verskimi predstavami starejših slovanskih in evrazijskih - predvsem indijskih - civilizacij. Zbornik ima mednarodni in interdisciplinarni značaj in je tematsko zanimiv za področje etnologije, filologije, zgodovine, arheologije, religiologije, literarne zgodovine in filozofije. Zbornik je nastal v sodelovanju Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU in Oddelka za lingvistiko Univerze v Pisi. 1998, 340 str, 17,5x24 cm, broširana, ISSN 1408-6271. fc » T U D 1 A MYTHOLOGICA L A V I C A @ Cena: 2.800 SIT Zvone Žigon OTROCI DVEH DOMOVIN Slovenstvo v Južni Ameriki Knjiga je kulturno-antropološka študija problematike ohranjanja (slovenske) etnične identitete med pripadniki druge (in tretje) generacije slovenskih izseljencev v Južni Ameriki, predvsem v Argentini, kamor se je izselilo največ Slovencev. Temelji na empirično-zgodovinskih podatkih o vzrokih in načinu preseljevanja in podrobno razčlenjuje dejavnike, ki vplivajo na ohranjanje etnične identité (motivacija, različnost vzrokov izselitve, drugačnost imi­ grantske kulture, odnos do razmer v »matični« domovini), medije, prek katerih se le-ta ohranja (družina, društva, cerkvene ustanove), in pojavne oblike (kulturno ustvarjanje, jezik, običaji, politično izročilo itd). Delo bogati obširen dodatek, v katerem so zabeležke pogovorov z izseljenci, dnevniški zapiski s študijskih potovanj in pisne izpovedi (pisma) pripadnikov različnih generacij slovenskih izseljencev z različnih celin, v katerih opisujejo svoje življenjske zgodbe in dojemanje lastne identitete. 1998, 269str, 17x24cm, broširana, ISBN961-6182-59-5. Cena:3500SIT Založba ZRC P.P. 306, 1001 Ljubljana Fax: 061/125 52 53, E-pošta: zalozba@zrc-sazu.si, http://www.zrc-sazu.si/zalozba ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 »2(111) 279 ZAPISI Pouk zgodovine v osnovni in srednji šoli Za pouk zgodovine smo dobili nove učbenike, ki smo jih lahko resnično veseli. Zato je brez dvoma delo učiteljev v šoli dosti lažje, kot je bilo naše delo takoj po osvoboditvi. Imeli smo učbenike, ki so bili prevedeni iz ruščine. V njih ni bilo nobenih metodičnih napotkov, nobenih vprašanj ob poglavjih, celo ilustracij ni bilo v njih. Po resoluciji Informbiroja so tudi te učbenike vzeli iz prometa in učenci so samo pisali in pisali, kar je bilo zelo zamudno. Učni načrti za zgodovino so bili natančno predpisani, maturo iz zgodovine so morali opravljati vsi učenci in učitelji smo se trudili, da si osvojijo vsaj določena poznavanja dejstev. Tako učitelji snovi nismo mogli obravnavati niti obširno niti poglobljeno, predvsem pa nismo smeli, glede na afmiteto do snovi, nekaterih poglavij obravnavati obširneje ali manj obširno, kot je to zahteval učni načrt. Potem smo vendar dobili učbenike, ki so bili z znanstvenega vidika neoporečni, vsebovali so tudi že nekatere metodične napotke, se pravi vprašanja, tabele, časovne trakove in celo črno-bele ilustracije, kljub temu pa se glede opreme nikakor niso mogli meriti z današnjimi. Sedanji učni načrti niso okosteneli in to omogoča, da učitelji posamezna poglavja obdelajo obširneje, preko drugih pa preidejo hitreje. Matura iz zgodovine ni obvezna za vse dijake, ampak jo opravljajo samo tisti, katere zgodovina posebno zanima. Poleg tega pa imajo učitelji možnost, da snov ponavljajo takorekoč celo zadnje šolsko leto. V novih učbenikih ni predstavljena samo politična in vojaška zgodovina, ampak tudi materialna kultura, družbene razmere in kulturno življenje. Na koncu poglavij so dodane časovne preglednice, veliko je slik v črno-belem in barvnem tisku in dodani so celo kratki odlomki virov, ki posamezna poglavja osvetljujejo. Rečemo lahko, da naši učbeniki ne zaostajajo več npr. za angleškimi ali francoskimi. Kljub temu pa marsikateri učenec še vedno sodi, da je zgodovina predmet, pri katerem ni potrebno nič misliti, ampak se samo učiti dejstva. Temu je najbrž krivo to, da v naših šolah še vedno vse preveč dociramo in puščamo učencem premalo možnosti za samostojno delo. Sicer tudi na univerzi profesorji docirajo, vendar študenti obiskujejo tudi seminarske vaje, pri katerih se uvajajo v samostojno delo, berejo in preučujejo zgodovinske vire in samostojno iščejo odgovore na zastavljena vprašanja. Tako bi lahko delali tudi v srednji šoli in višjih razredih osnovne šole, seveda na manj zahtevni ravni. Učencem bi lahko pokazali pot od zgodovinskih virov do dejstev. To sicer ne pomeni, da bodo učenci prišli do novih odkritij, lahko pa bodo spoznali pot, ki so jo opravili zgodovinarji znanstveniki, ko so pisali zgodovino. Zgodovinske vire kot učne pripomočke smo začeli uvajati v šole že kmalu po osvoboditvi. Najprej smo uporabljali nemške, francoske in hrvaške zbirke virov, nato pa smo dobili tudi prve lastne zbirke, ki so jih večinoma pripravili univerzitetni profesorji. Veseli smo, da imamo zdaj v učbenikih odlomke zgodovinskih virov, vendar bi potrebovali še obširnejše zbirke s komentarji. Vemo namreč, da se zgodovinski viri lahko uporabljajo kot ilustracija dogajanj, se pravi na podlagi ilustrativne metode, pa tudi na podlagi dokazovalne ter analitično-sintetične metode. Te metode se seveda med seboj lahko prepletajo. Morda bi potrebovali to, kar Angleži imenujejo Teacher's Book, se pravi metodična navodila za učitelje v posebnem zvezku. Zanimivo je, da Angleži v nekaterih učbenikih pri vsaki učni enoti navajajo cilje, ki jih morajo učenci doseči. Učitelji se pritožujejo, da naše strokovne knjižnice ne premorejo tujih revij za metodiko zgodovinskega pouka, čeprav so jih nekoč že prejemale, in to poleg jugoslovanskih tudi ruske 280 V. WEDAM: POUK ZGODOVINE V OSNOVNI IN SREDNJI ŠOLI (kakršnekoli so že bile), nemške in francoske. Posebno pa se pritožujejo nad tem, da programi zborovanj slovenskih zgodovinarjev, ki so sicer zelo zanimiva in kvalitetna, v zadnjem času popolnoma puščajo vnemar metodiko zgodovinskega pouka. Sodijo, da bi morali tem problemom nameniti vsaj toliko pozornosti kot v preteklosti in da bi morali k delu pritegniti tudi metodike. V i d a W e d a m ŠOLSKA KRONIKA Zbornik za zgodovino šolstva Slovenski šolski muzej v Ljubljani izdaja svoje glasilo, ki izhaja kot vsakoletni zbornik s tradicijo leta 1964 nastalega zbornika šolsko-pedagoških muzejev v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Kot specializirana slovenska revija za zgodovino šolstva in pedagogike predstavlja včerajšnji utrip naših šol in je s svojim sporočilom obrnjena h koreninam, iz katerih raste tudi današnji šolski dan. Revija je odprta za zgodovinarje, pedagoge, slaviste in vse šolnike, pa tudi za zgodovinske krožke, ki s svojimi prispevki predstavljajo raziskovalne rezultate s področja zgodovine šolstva od študij, do objav virov, spominskih zapisov in poročil o publikacijah. Objavlja pa tudi bibliografijo za slovensko zgodovino šolstva. Zbornik za zgodovino šolstva - Šolska kronika je na voljo naročnikom in drugim na sedežu uredništva v Slovenskem šolskem muzeju, Plečnikov trg 1 v Ljubljani. PONATISI ZGODOVINSKEGA ČASOPISA V seriji ponatisov starejših številk ZČ je hkrati s to številko izšel zvezek št. 1-2 letnika 31/1977. To je že 34. ponatisnjeni zvezek. ZČ 1-2 letnika 31/1977 objavlja predvsem gradivo zborovanja slovenskih zgodovinarjev v Kranjski gori jeseni leta 1976 (o slovenski zgodovini 1894-1904, o nekaterih vprašanjih zgodovine Gorenjske in Koroške - od Karantanije do podpisa Avstrijske državne pogodbe 1955). Cena zvezka je 2000 SIT, za člane ZZDS 1500 SIT in za študente 1000 SIT. Vse številke ZČ lahko dobite na sedežu Zgodovinskega društva za Slovenijo v Ljubljani, Aškerčeva 2, tel. 061/1697-210. Seznam pa je objavljen v vsaki številki ZČ. Člani zgodovinskih in muzejskih društev imajo 25 %, študenti pa 50 % popust. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 »2(111) 281 JUBILEJI Olga Janša-Zorn - ob jubileju Olga Janša se je rodila 5. julija 1938 v Dolenjem Logatcu na Notranjskem, hodila v osnovno šolo in nižjo gimnazijo v Ormožu na Štajerskem, v višjo gimnazijo pa v Kranju na Gorenjskem. Take so bile službene postaje njenega očeta, državnega uradnika. V Ljub­ ljani je študirala zgodovino in diplomirala septembra 1962. Prve njene službe so bile na osnovnih šolah v Preddvoru in Predosljah, pa na gimnaziji v Kranju. Nato je enajst let in pol vodila knjižnico zgodovinskega oddelka filozofske fakultete v Ljubljani (1968-1980). Tretje prizorišče njene zaposlitve je bila pedagoška akademija oziroma pedagoška fa­ kulteta ljubljanske univerze. Tu je predavala zgodovino najprej na oddelku za zgodovino in geografijo, potem pa na oddelku za raz­ redni pouk. Gostovala je tudi na mariborski pedagoški fakulteti. Za srednješolsko profesorsko službo je delala profesorski strokovni izpit, za bibli­ otekarsko delo bibliotekarski strokovni izpit. 9. decembra 1988 je branila disertacijo in bila 21. junija 1989 promovirana za doktorja zgodovinskih znanosti. V letih 1989-1994 je bila docent, potem pa izredni profesor. 1. oktobra 1997 je stopila v pokoj. Ta pokoj seveda ni pomenil konca njenega pedagoškega ali znanstvenega dela. Med drugim se je lotila še predavanj zgodovine na tako imenovani tretji univerzi. Znanstvena pot Olge Janša-Zorn je zelo raznovrstna. Tu moremo omeniti samo nekatere stvari iz njene bogate in obsežne bibliografije. Njen prvi članek je izšel v Kroniki, v istem letu, ko je diplomirala. To je bil kratek pa zanimiv članek o tem, kako so Novice v letih 1865 in 1866 vabile Slovence, da bi se naseljevali v kneževino Srbijo in v srbske kraje habsburškega cesarstva. O agrarni reformi v Sloveniji med obema vojnama je pred 35 leti napisala odlično pregledno študijo (Zgodovinski časopis 1964), ki je bila glavna podlaga za Blaznikov prikaz te problematike v Gospodarski in družbeni zgodovini Slovencev - Zgodovini agrarnih panog (I, str. 179ss), v novejšem času pa jo je sama opisala v Enciklopediji Slovenije. Posebej je konkretno opisala agrarno reformo na veleposestvu Jablje (Kronika 1979). Zgodaj je začela pisati o zgodovini turizma na Slovenskem. Obdelala jo je v vrsti nadaljevanj v Turističnem vestniku (1968), posebej je prikazala še razvoj turizma na Bledu (Kronika 1984) in v Kamniku (zbornik Kamnik 1229-1979). Pred dvema letoma je opisala turizem v času med obema vojnama v zborniku Razvoj turizma v Sloveniji, ki je izšel ob 28. zborovanju slovenskih zgodovinarjev na Bledu. Njeno zadnje delo s tega področja je razprava Turistična dejavnost na Slovenskem do druge svetovne vojne, ki je izšla v zborniku Pogled v zgodovino slovenskega podjetništva (založba Razum, 1998). Olga Janša-Zorn je na simpoziju o krajevni zgodovini v Domžalah 1977. leta dala tehten referat o naši raziskovalni dejavnosti na tem področju, v Kroniki pa je bil objavljen njen »Pregled raziskovanja slovenske krajevne zgodovine«. V zbornikih reprodukcij starih razglednic je prikazala 282 ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 « 2 (111) dele Ljubljane (Pozdrav iz Ljubljane, 1985) in Gorenjske (Pozdravi iz slovenskih krajev, 1987). Obsežno, z več zanimivimi prijemi, je prikazala zgodovino kranjske gimnazije, na kateri je tudi sama učila (Kranjski zbornik 1970 in 1975). Lansko leto seje ta način dela v nekem smislu ponovil. Izšel je zbornik ob petdesetletnici ljubljanske Pedagoške fakultete, ki je terjal od Olge Zorn mnogo težkega dela, posebej zato, ker so pred leti nevestni funkcionarji uničili ali izgubili važne dele arhiva. Zelo veliko dela in truda je porabila Olga Janša-Zorn za bibliografije, bodisi da je delala sama ali s sodelavci. Tako je nastalo bibliografsko kazalo za prvih 25 letnikov Zgodovinskega časopisa, tako so nastale bibliografije člankov in publikacij o slovenski zgodovini za posamezne skupine let, novih domačih ali tujih zgodovinskih publikacij, tako je nastala leta 1995 bibliografija slovenskih zgodovinskih del v tujih jezikih, tako so nastale bibliografije treh profesorjev zgodovine (Metod Mikuž, Bogo Grafenauer in Ferdo Gestrin). Sestavila je tudi kar se da popolno bibliografijo del, ki jih je objavil njen mož, prezgodaj umrli dr. Tone Zorn (Zgodovinski časopis 1982). Napisala je zelo veliko ocen in poročil o publikacijah, zborovanjih in simpozijih, prispevkov v Enciklopediji Slovenije in prikazov živečih slovenskih zgodovinarjev v različnih revijah in časopisih. Prve službe Olge Janše so pomenile poučevanje na osnovnih šolah. V zadnjih letih se je lotila pisanja učbenikov spoznavanja družbe in zgodovine za osnovne šole. Pri spoznavanju družbe je največ sodelovala z Marijo Košak in Majo Umek. Izšel je atlas za spoznavanje družbe (za 4. in 5. razred), izšla sta učbenika za oba razreda. Za zgodovino je z Darjo Mihelič napisala Stari in srednji vek (za 6. razred). Po obsegu, kvaliteti in pomembnosti je glavno delo Olge Janša-Zorn monografija o Historičnem društvu za Kranjsko. Društvo je bilo ustanovljeno 1843 kot del Historičnega društva za Notranjo Avstrijo in se je v začetku naslednjega desetletja osamosvojilo. Dobrih dvajset let je bilo središče organiziranih zgodovinopisnih prizadevanj na Kranjskem, je pa leta 1868 nehalo z delom in se 1885 uradno razpustilo v korist Muzejskega društva za Kranjsko. Delovanje Historičnega društva za Kranjsko je Olga Janša-Zorn prikazala po virih, predvsem društvenih publikacijah in objavah v ljubljanskih časopisih in časnikih, pa tudi v strokovnem časopisju drugod, tudi izven habsburške monarhije. Prikaz je zelo podroben, prav ta način obravnave pa je pokazal površnost mnogih dosedanjih sodb o društvu, njegovem delu in ljudeh v njem. Te dosedanje sodbe so delo društva v glavnem bagatelizirale in ga postavljale na rob našega zgodovinopisja. Kakor pa je pokazala Olga Janša-Zorn, društvo nikakor ni bilo nepomembno. V Historičnem društvu so sodelovali profesorji, uradniki, katoliški duhovniki pa tudi protestantski pastor, ljudje zelo različnih nazorov in različnih narodnostnih pogledov. Po članih je bilo društvo deloma slovensko, deloma ne, vsekakor pa spada v celoti v našo zgodovino. Vinko F. Klun je pisal, da Historično društvo ni nemško društvo, da je kranjska zgodovina pretežno slovenska zgodovina in je dal tudi Linhartu izredno visoko mesto v razvoju našega zgodovinopisja, česar doslej nismo vedeli. Študija o Historičnem društvu za Kranjsko je bila napisana kot disertacija, nekoliko spremenjena in dopolnjena je izšla v posebni knjigi leta 1996. Na kratko naj zapišemo na koncu, da je Olga Janša-Zorn veliko delala v Zgodovinskem društvu za Slovenijo oziroma Zvezi zgodovinskih društev Slovenije. Nekaj časa je bila tajnica društva, potem je bila kar dolgo glavna urednica Kronike (1972-1979) in je še zdaj v njenem uredniškem odboru. Olga Janša-Zorn ima za seboj bogato in plodno delo. Naj to delo raste še naprej, njej v zadovoljstvo in naši zgodovini v korist. V a s i l i j M e l i k ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 • 1998 » 2 (111) 283 INSTITUCIJE 100 let Zgodovinskega arhiva Ljubljana Bralcem Zgodovinskega časopisa je verjetno znana vloga arhivskih ustanov, ki s svojim strokovnim, kulturnim in znanstvenim delom skrbijo za hrambo, predstavitve in proučevanje arhivskega gradiva. Arhivskega gradiva in rezultatov prizadevanj arhivskih delavcev ne sme pri svojem delu spregledati noben zgodovinar oz. preučevalec preteklosti. Pomen arhivskega gradiva za razumevanje in spoznavanje preteklosti je neizmeren in ohranjeno gradivo opravičeno lahko primerjamo z dragulji, arhivske ustanove pa z zakladnicami, ki to dragoceno gradivo hranijo. Njihova vrata so odprta vsem, ki želijo pogledati v zgodovino našega bivanja, dragulj, ki ga posameznik išče, pa mora poiskati vsak sam, pri čemur mu strokovnjaki v arhivih le pokažejo smer do želenega dragocenega gradiva. Zakaj to opozorilo na plemenitost ohranjenega pisnega gradiva in pomembnost dela arhivskih strokovnjakov? Zato, ker je po mojem globokem prepričanju odnos širše javnosti do pisnih ostalin preteklosti še vedno nerazumevajoč, če ne odklonilen, in sicer v pomenu večkrat izražene misli: »Koga pa to sploh zanima?« Ko se ti ljudje srečajo z arhivom zaradi pridobitve raznih dokazil, ki jih potrebujejo za urejanje premoženjskih ali statusnih zadev, se šele zavedo pomena arhivskega gradiva, zlasti še, če želenega gradiva ne morejo dobiti, ker je bil uničen pred prihodom v arhivsko ustanovo. Tudi mnogi raziskovalci se mnogokrat ustrašijo arhivskega gradiva, saj njegova uporaba zahteva določeno predznanje, tj. dobro poznavanje ustvarjalca gradiva in njegovo ureditev. Vendar jim še tako dobra strokovna obdelava arhivskega gradiva ne more ponuditi zastavljenih odgovorov na pladnju, zato morajo imeti veliko mero potrpežljivosti in vztrajnosti, da se prebijejo skozi gradivo in najdejo želene podatke. Mnogokrat je pri uporabnikih arhivskega gradiva veliko nerazumevanja, če zaradi njegove neohranjenosti želenega gradiva ne najdejo. Kriviti arhivske ustanove je krivično, saj je bilo zaradi najrazličnejših vzrokov - človekove neumnosti, vojn, namernih in nenamernih uničenj pri ustvarjalcih gradiva ipd. - mnogo gradiva uničenega že pred prihodom v strokovni (zgodovinski) arhiv. Z delom arhivskih ustanov na Slovenskem, ki so kot pajkova mreža prekrili vse ozemlje Slovenije, se vedenje o pomenu arhivskega gradiva širi. In med temi ustanovami ima pomembno vlogo tudi Zgodovinski arhiv Ljubljana. Institucija se ponaša s častitljivim časom delovanja, ki sta ga pred 100 leti (1898) zakoličila za kulturna vprašanja Ljubljane razumevajoči župan Ivan Hribar in pesnik Anton Aškerc, ki se je odločno poprijel arhivarskega dela in zapustil sledove v njem. Na srečo pesnik ni zasedel mesta mestnega arhivarja samo z namenom pridobitve zaslužka (sinekura), ampak se je resno zakopal v delo, upoštevajoč moderne strokovne prijeme, npr. spoštujoč načelo provenience pri urejanju arhivskega gradiva. S tem so bili postavljeni temelji prvi ljubljanski mestni kulturni ustanovi. (»Mestni arhivi morajo biti že zaradi tega važni, ker so mesta duševna, kulturna in politična središča držav in narodov«, A. Aškerc, 1910.) Aškerčevo delo je bilo prostorsko omejeno na Ljubljano in arhivsko gradivo, ki ga je hranil ljubljanski magistrat. Ta prostorska omejitev na mesto je veljala do srede šestdesetih let, ko so njegovi strokovni nasledniki neformalno, po letu 1972 pa tudi formalno, razširili svojo dejavnost na območje, ki se grobo pokriva s teritorijem nekdanje dežele Kranjske, vključno z Idrijo. Zaradi razširitve se je Mestni arhiv ljubljanski preimenoval v Zgodovinski arhiv Ljubljana, dobil je torej naziv, ki ga nosi še danes. Prostorska razsežnost je zahtevala tudi organizacijske spremembe, zato danes delujejo poleg enote Mestni arhiv Ljubljana (naslednica Mestnega arhiva ljubljanskega) še enote za obljubljansko območje (obe s sedežem v Ljubljani), enota za Gorenjsko v Kranju, enota za Dolenjsko in Belo krajino v Novem mestu, enota v Škofji Loki in enota v Idriji. Arhivski depoji na 16 različnih lokacijah (v skupni izmeri 3090 kvadratnih metrov površine) so razpršeni po vsem omenjenem območju delovanja arhiva. Večina med njimi še vedno ne zadošča modernim merilom za hrambo pisnega gradiva, njihova dislociranost od sedežev enot pa otežuje tudi uporabo gradiva. Kot 284 ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 » 1998 '2(111) zanimivost omenimo, da so bili že konec petdesetih let adaptirani depojski prostori na magistratu v Ljubljani, ki so s kapaciteto za 2000 tekočih metrov arhivskega gradiva bili hkrati najsodobnejši v takratni Jugoslaviji. Ko je župan Etbin Costa leta 1866 prosil zgodovinarja Petra pi. Radicsa, da uredi staro mestno registraturo, je le-ta v svojem poročilu o opravljenem delu zapisal, da gradivo ljubljanske mestne registrature obsega 213 fasciklov, 66 računskih ter 177 davčnih knjig in več kot 200 drugih arhivalij. Danes hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana skupno 2666 fondov in zbirk, v izmeri skoraj 8000 tekočih metrov. Ne glede na porast pisnega komuniciranja v 20. stoletju (zlasti pa v času jugoslovanskega samoupravnega sistema) in na ohranjen obseg arhivskega gradiva, je v ohranjenem gradivu še vedno veliko belih lis, ki so nastale kot posledica menjave državnih in političnih sistemov, vojn in ne nazadnje ne ravno visokega čuta odnosa do nastajajočega gradiva pri njegovih ustvarjalcih na vseh ravneh, od državni vrhov do posameznikov. Zato se usoda arhivskega gradiva začne (in lahko konča) že pri njegovem ustvarjalcu. Od kulturnega odnosa posameznikov in naroda kot celote pa je odvisen tudi odnos do ohranjanja pisnega dela naše dediščine. Upam, da se motim v misu, daje ta odnos pri Slovencih še vedno šibak. Prihod Antona Aškerca na mesto mestnega arhivarja, poleti 1898, pomeni začetek Mestnega arhiva ljubljanskega. Danes skrbi za arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana 32 strokovnih delavcev. Če pa pogledamo seznam vseh zaposlenih od 1898 do 1998, najdemo naštetih 99 oseb, ki so vsak na svojem delovnem mestu pomagali pri uspešnem delovanju ustanove. Kdo v znanstvenih krogih (če se omejim samo nanje) ne pozna imen, kot so Vladislav Fabjančič, Jože Sorn, Vlado Valenčič, Božo Otorepec, Sergij Vilfan, France Stukl, Jože Žontar, Janez Kopač, Zorka Skrabl, Vladimir Žumer in vrste drugih, kijih najdemo zapisane v seznamu zaposlenih.1 V arhivu se kalijo mnogi mladi arhivisti, ki se uveljavljajo tudi na raziskovalnem področju. Nikakor pa ne smemo pozabiti na številne strokovne delavce, ki so s svojim delom pripomogli k rasti arhiva in njegovemu današnjemu ugledu. Od Aškerčeve delovne mize v temnem kotu arhivskega skladišča, ki je mnoge obiskovalce povrnil nekaj stoletij nazaj, so današnji delovni prostori v sočasju z napredkom tehnologije. Zadnji trije direktorji Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Sergij Vilfan (1950-1972), Jože Žontar (1972-1992) in Janez Kopač (od 1992) so imeli in imajo posluh za modernizacijo arhiva. Danes delujejo v arhivu mikrofilmski laboratorij z možnostjo skeniranja dokumentov, opremljena čitalnica, možnosti informiranja o arhivu in njegovem gradivu prek interneta, in še bi lahko naštevali. O ohranjenih fondih in zbirkah se lahko vsak informira s pomočjo Vodnika in interneta.2 V arhivskih čitalnicah na sedežih enot lahko uporabnik dobi na vpogled klasične pripomočke za iskanje in pri iskanju želenega gradiva bodo radi pomagali zaposleni strokovni delavci. Poudariti moram odprtost arhivov, saj mnogim zastane korak, ko ga napotiš v arhiv, češ, kako se pa bom v njem znašel. Da bi razblinil sliko arhiva kot institucije z gorami neobvladljivega arhivskega gradiva, se je tudi Zgodovinski arhiv Ljubljana že pred desetletji odločil za okrepitev stika z javnostjo, npr. s pomočjo arhivskih razstav. To dejavnost opravlja še danes. Ena od pomembnih dejavnosti arhiva je izdajateljska, saj v njegovem okviru izhajajo vodniki, inventarji, monografije, katalogi ipd. Če je razstavna dejavnost namenjena širšim krogom ljudi, je na izdajateljskem področju posvečena večja pozornost znanstvenim krogom in radovednežem o preteklosti okolja, v katerem živimo. Po tematski strani je bila vezana na območje delovanja arhiva, mnogokrat pa ga je tudi presegala. Že v okviru Mestnega arhiva ljubljanskega je delovalo uredništvo Kronike mestne občine ljubljanske oz. Kronike slovenskih mest. Njena prva številka je izšla leta 1934. Med drugo svetovno vojno je prenehala izhajati, ponovno pa je zaživela leta 1953. Kronika oz. Časopis za slovensko krajevno zgodovino izhaja še danes in pomeni eno najstarejših glasil za lokalno zgodovino v našem delu Evrope. V okviru Zgodovinskega arhiva Ljubljana sta uredništvo in uprava Kronike delovala do konca sedemdesetih let. »Odhod« Kronike iz arhiva je bil tudi posledica nihanja med poudarjanjem strokovno arhivskega in lokalno zgodovinarskega dela v arhivski dejavnosti. 1100 let Zgodovinskega arhiva Ljubljana. - Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1998, str. 48-̂ 19. 2Vodnik Zgodovinskega arhiva Ljubljana. - Ljubljana 1992. Informacije o arhivu in gradivu najdemo tudi na internetu (http://www.zal-lj.si). ZGODOVINSKI ČASOPIS . 52 • 1998 • 2 (111) 285 Spominska plošča na prvega mestnega arhivarja Antona Aškerca je bila 10. julija 1998 predstavljena javnosti v veži zgodovinskega arhiva Ljubljana. S prihodom J. Soma, V. Valenčiča, B. Otorepca in S. Vilfana na začetku petdesetih let se je povečal interes za znanstveno delo, formalno pa je bil leta 1971 ustanovljen še Center za zgodovino mest in meščanskega gospodarstva. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo v ospredju usmeritve strokovno arhivsko delo, kar je bilo povezano tudi z razširitvijo ustanove na omenjeno širše območje in s prevzemanjem novejšega gradiva na terenu. Strokovna problematika je stopila v ospredje, raziskovalno delo na področju lokalne zgodovine pa nekoliko v ozadje. Objavljanje virov (npr. B. Otorepec, Gradivo za zgodovino Ljubljane 1955- ), zgodovinskih študij v seriji Razprave Mestnega arhiva ljubljanskega (1958-77) oz. monografij v seriji Gradivo in razprave (1979- ), izvenserijskih publikacij, katalogov in podobno, kaže na bogastvo in pestrost t.i. izdajateljske dejavnosti, ki poleg ožje ljubljanske postaja vedno bolj »vsekranjsko« usmerjena, pač glede na prostor, ki ga Zgodovinski arhiv Ljubljana pokriva. Omeniti moram še prizadevanja, da bi bila izdana zgodovinska monografija Ljubljane. Zadnje je bilo leta 1983, ko je novembra meseca potekalo doslej najbolje pripravljeno posvetovanje o zgodovini mesta s ciljem, da bi Ljubljana dobila svojo monografijo. Denarni ali politični vzroki so to preprečili, a izšla je vsaj publikacija Zgodovina Ljubljane: Prispevki za monografijo (Kronika, Ljubljana 1984). Težko je v nekaj stavkih omeniti pestrost dejavnosti Zgodovinskega arhiva Ljubljana, ki ni samo največja regionalna arhivska ustanova na Slovenskem, ampak je bila vedno tudi med nosilci 286 ^ ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 » 1998 • 2 (111) strokovnega in znanstvenega dela, bodisi, da imamo pred očmi arhivsko stroko ali zgodovino kot znanost. Bibliografije arhivskih raziskovalcev in mnogih, ki so zapustili Zgodovinski arhiv Ljubljana in so delali ali še vedno delujejo na univerzi ali raziskovalnih inštitutih, nam dokazujejo gornjo trditev. Mnogi zgodovinarji so na podlagi arhivskega gradiva, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, dosegli znanstvene naslove. In ne samo to. Statistike kažejo, da se vedno več ljudi obrača k arhivskemu gradivu pri iskanju lastnih ali splošnih resnic iz preteklosti. (»S tem, da arhivi služijo v prvi vrsti zgodovinski znanosti, ni odpravljen njihov pomen, ki ga poleg tega imajo tudi za vsakdanje življenje«, S. Vilfan, 1967.) Tako arhivi, in s tem tudi Zgodovinski arhiv Ljubljana, postajajo vedno bolj prisotni v slovenski strokovni, kulturni in znanstveni srenji, hkrati pa tudi v zavesti širšega kroga ljudi. In prav je tako. M a r j a n D r n o v š e k KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Sekcija za krajevno zgodovino Zveze zgodovinskih društev Slovenije že vse od leta 1953 izdaja svoje glasilo »Kronika«. Revija je ilustrirana in poleg poljudno-znanstvenih prispevkov iz slovenske zgodovine pogosto objavlja tudi razprave in članke, ki po svoji problematiki presegajo ozke lokalne okvire. »Kronika« ima namen popularizirati zgodovino in zato poroča o delu zgodovinskih ustanov in objavlja ocene novih knjig, pomembnih za slovensko zgodovinopisje. »Kroniko« lahko naročite na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije, 1000 Ljubljana, Aškerčeva 2Л. Po izredno ugodnih cenah je na razpolago tudi večina starejših letnikov revije. V seriji »Knjižnica Kronike« so izšle naslednje publikacije: Milko Kos, SREDNJEVEŠKA LJUBLJANA, topografski opis mesta in okolice (1955), 96 strani Igor Vrišer, RAZVOJ PREBIVALSTVA NA OBMOČJU LJUBLJANE (1956), 72 strani Vlado Valenčič, SLADKORNA INDUSTRIJA V LJUBLJANI (1957), 68 strani Sergij Vilfan - Josip Černivec, ZGODOVINA LJUBLJANSKE MESTNE HIŠE (1958), 128 strani Peter Vodopivec, LUKA KNAFELJ IN ŠTIPENDISTI NJEGOVE USTANOVE (1971)! 104 strani ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 «2(111) 287 KONGRESI IN SIMPOZIJI Druga evropska znanstvena konferenca za socialno zgodovino Amsterdam, 5.-7. marca 1998 Namen »Second European Social Science History Conference«, ki je od 5. do 7. marca 1998 potekala v Amsterdamu na Nizozemskem, je bil druženje zgodovinarjev, ki pri razlagi zgodovinskih fenomenov uporabljajo metode družbenih znanosti. Tudi prva takšna konferenca je bila na Nizozemskem in sicer leta 1996 v kraju Noordwijkerhout (prim, poročilo Avgusta Lešnika v ZC 51, 1997, št. 1, str. 129-131). Na amsterdamski konferenci, katere cilj je bila obravnava zgodovinskih fenomenov preko nacionalnih meja, je sodelovalo več kot 300 udeležencev iz vse Evrope. Že uvodoma je potrebno omeniti, da so v poročilu predstavljene le nekatere teme, saj se celotnega dela konference spričo dejstva, da je v njenem okviru potekalo skoraj 220 panelov, na katerih so udeleženci predstavili preko 1000 referatov, ne da predstaviti v teh nekaj odstavkih. Udeleženci konference so se pri svojem delu združevali v tako imenovane »mreže«, v okviru katerih so se ukvarjali z antiko, otroštvom, kriminalno zakonodajo, kulturo, ekonomijo, izobraže­ vanjem, elitami, etničnostjo ter migracijami, družino ter demografijo, geografijo, vlado ter politiko, zdravstvom, delavskim gibanjem, srednjim vekom, nacionalnim vprašanjem, vprašanji t.i. ustnega izročila, s političnimi gibanji, kvantitativnimi metodami, religijo, ruralno zgodovino, zgodovino spolnosti, družbeno neenakostjo, tehnologijo, teorijo zgodovinopisja, urbano zgodovino in vprašanji ženskih študij v zgodovini. Zgodovinarji iz vzhodnoevropskih dežel so obravnavali predvsem problematiko »skritih zgodovin« in novih mitologij v postkomunistični vzhodni Srednji Evropi, pri čemer so izpostavili zlasti vprašanje preganjanja in upiranja. Tako so Longina Jakubowska iz Soesta na Nizozemskem, Agnieszka Zembrzuska (Univerza v Lancastru, Velika Britanija) in Leszek Koczanowicz (Univerza Wroclaw, Poljska) predstavili politično mobilnost poljskega plemstva in njihovih mitov, vprašanje vloge žena v totalitarni državi v povojni poljski literaturi ter vprašanje politike v biografiji. V nadaljevanju tega panela je Csaba Dupcsik (Inštitut za sociologijo v Budimpešti, Madžarska) filozofiral o odkritju vzhodne Srednje Evrope in samorefleksivnosti odkriteljev, Ewa Ignaczak (oddelek za angleški jezik na Univerzi Wroclaw, Poljska) je razpravljala o ženi v posttotalitarni dobi, pri čemer je zlasti izpostavila vlogo časopisov o modi. Dubravka Žarkov (Univerza Nijmegen, Nizozemska) je govorila o starih mitih v novem svetovnem redu, Anna Sosnowska (Poljska akademija znanosti, Varšava) o lokalnem ter mednarodnem diskurzu o spremembah po letu 1989, Maruska Svasek pa o češko-nemških odnosih v obdobju postkomunističnih zgodovin in mitologij. Na enem od panelov so udeleženci konference pod vodstvom Dirka Hoerderja (Univerza v Bremnu, Nemčija) razpravljali o formaciji etničnih grup v okviru naselbin in skupnosti. Brazilska zgodovinarka Tania Regina De Luca (Univerza Sào Paulo) je predstavila etnični razvoj in civilizacijo kot oponenta nastajanju ameriške nacije, Sally M. Miller (University of the Pacific, Stockton, CA, ZDA) pa institucije in mobilnost pri priseljencih v Kaliforniji v 19. stoletju. Stefano Luconi (Univerza Firence, Italija) je razglabljal o etničnem tisku ter o tem, koga so volih ameriški Italijani po drugi svetovni vojni, Elizabeth A. Drammond (Univerza v Berlinu, Nemčija) pa o nemških in poljskih bratskih podpornih organizacijah pred prvo svetovno vojno kot pomembnem delu graditve etničnih skupnosti v ZDA. Poseben panel je bil posvečen migracijam delavcev in imigracijski politiki v ZDA v 19. in 20. stoletju. Mario Menendez (Univerza VIII v Parizu, Francija) je spregovoril o vprašanju strategij pri podeljevanju viz in vplivu le-teh na delavsko migracijo na primeru Haitija in Dominikanske republike. V nadaljevanju tega panela je Lucienne Neraud (Univerza Montpellier, Francija) orisala interesne skupnosti, imigracijsko politiko ter zunanjo politiko ZDA na primeru ameriške kmetijske politike v zvezi z rekrutacijo tujih delavcev, David R. Smith (oddelek za evropske študije Univerze 288 ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 «2(111) Bradford, Velika Britanija) pa je primerjal migracijske probleme na območju Velikih jezer z migracijskimi procesi na ameriškem jugozahodu v 19. stoletju oziroma v obdobju svobodne trgovine. Na koncu je Catherine Collomp (Univerza Pariz XII - Val de Marne, Francija) razpravljala o delavski migraciji in imigracijski politiki ZDA v 19. in 20. stoletju. Na panelu o metodoloških vprašanjih pomena intervjuja v zgodovini je Mojca Ramšak z ljubljanske univerze predstavila razloge za anonimnost v biografijah koroških Slovencev oziroma v knjigah s skupnim naslovom »Tako smo živeli«. Zsuzsanna Körösi in Adrianne Molnar (arhiv Inštituta madžarske revolucije leta 1956, Budimpešta) sta razglabljali o intervjujih kot viru za raziskovanje v družbenih vedah, Elena J. Meščerkina (Inštitut za sociologijo Ruske akademije znanosti, Moskva) o biografijah v zgodovini Rusije, ki naj bi po njenem sprožale več vprašanj kot odgovorov, Chris Mann (Univerza Cambridge, Velika Britanija) pa o Jeruzalemu v biografijah. Na koncu je o razredu, politiki in pripovedovanju življenjskih zgodb ter metodah in njihovem pomenu za zgodovinsko raziskovanje spregovoril še Timothy Ashplant (Univerza Liverpool, Velika Britanija). Poseben panel seje ukvarjal z verižnim izseljevanjem različnih generacij na lokalna območja. Udeleženci so govorili o vprašanju preživetja nemških kolonij v Latinski Ameriki in to vprašanje primerjali z integracijskimi procesi v Severni Ameriki v 19. in 20. stoletju (Volker Wünderich; Inštitut za sociologijo Univerze v Hannovru, Nemčija), o problemu mešanih porok pri asimilaciji in amerikanizaciji v ZDA (Joel Perlmann; Ekonomski inštitut Bard College, Annandale on Hudson, NY, ZDA), o nastanku etničnosti od izseljencev do etničnih skupnosti pri vzhodnoevropskih Židih v letih 1890 do 1940 (Ewa Morawska; Univerza Pennsylvania, PA, ZDA) ter o verižnih migracijah pri Madžarih v Haagu v obdobju 1922-1956 (Annemarie Cottaar iz Nizozemske). O vprašanjih perspektiv in problemov komparativne interkulturne historiografije so razpravljali Georg G. Iggers (Oddelek za zgodovino Univerze Buffalo, NY, ZDA), Sebastian Conrad (Svobodna univerza, Berlin, Nemčija) in Jörn Riisen (Kulturno-znanstveni inštitut, Essen, Nemčija). Iggers seje spraševal, kaj je specifično zahodnega v zahodni historiografiji in podal nekaj refleksij v interkul- turnih primerjavah zgodovinskega spomina in pisanja, Conrad je razpravljal o problemih interkulturne primerjave historiografij na primeru nemške ter japonske historiografije, Rüsen pa o tem kako primerjati kulture v interkulturnih komunikacijah. Eden izmed številnih panelov amsterdamske konference se je ukvarjal s teorijami nacionalizma. Tako je Gérard Bouchard primerjal historične študije novih kolektivitet oziroma novih kultur, Hedva Ben-Israel (oddelek za zgodovino Hebrejske univerze, Jeruzalem, Izrael) je govorila o nacionalizmu in historičnem času, Montserrat Guibernau (Univerza Warwick v Coventryju, Velika Britanija) pa o oblikah nacionalizma pri narodih, ki nimajo svojih držav, od kulturne rezistence do oboroženega boja. Konstrukcija in dekonstrukcija identitet je bil naslov panela, na katerem je Ken Lunn (Univerza Portsmouth, Velika Britanija) predstavil etničnost in identiteto ter raso in delavstvo v Britaniji v letih 1900 do 1950, Albert Lichtblau ter Gerald Sprengnagel iz salzburške univerze v Avstriji pa migracije na primeru židovske skupnosti na Dunaju v medvojnem obdobju. V nadaljevanju tega panela se je Suzanne Sinke (oddelek za zgodovino Univerze Clemson, CA, ZDA) ukvarjala z vprašanjem jezika in življenja na primeru Nizozemcev v ZDA na prelomu 19. in 20. stoletja, David A. Gerber (oddelek za zgodovino državne univerze v Buffalu, NY, ZDA) z etnično identifikacijo in večjim projektom individualnih identitet, Matti Peltonen (Univerza Helsinki, Finska) pa z nacionalnim samospozna- njem Fincev v spreminjanju. Poseben panel se je ukvarjal tudi z retrospektivami srednjeevropske historiografije. V okviru tega panela so sodelavci Svobodnega inštituta za nemške in evropske zadeve iz Hamburga v Nemčiji, Lutz Hüttl, Wesma Ludriksone ter Gerda Hüttel predstavili spričevala kapitalistične revolucije oziroma bilanco sprememb v obdobju 1989-1990, možnosti internacionalnega sodelo­ vanja iz perspektive Litvancev ter kroniko vasi kot elementa demokratičnega samospoznavanja. V okviru tega panela je sodeloval tudi Jörn Knacksted iz Hamburga, ki se je ukvarjal z vprašanji socialne zgodovine in pomorske trgovine kot elementom socialne zgodovine. Precejšnja pozornost je bila posvečena tudi vprašanjem obmejnih regij, saj so se s tem ukvarjali kar trije paneli. Na prvem panelu je Henk Van Dijk (Erazmova univerza iz Rotterdama, Nizozemska) predstavil identiteto v odnosu do pokrajine in proučeval medsebojne odnose ter medsebojna vplivanja geografov in zgodovinarjev pri proučevanju tega vprašanja. Nizozemski geograf Hans ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 «2(111) 289 Knippenberg (Univerza Amsterdam) je predstavil inkorporacijo obmejnega mesta Limburg v nizozemsko državo, ameriška zgodovinarja Anderjs Plakans (Državna univerza Iowa v Amesu) ter Charles Wetherell (Kalifornijska univerza v Riversidu) pa geografske meje, etnične identitete in značilnosti demografije ruskih baltskih provinc v letih 1850-1915. Ob zaključku tega panela je Agnes Lewe iz Centra za nemške študije v Nijmegnu (Nizozemska) spregovorila o razvoju mednarodne trgovine na nemško-nizozemski meji v 19. stoletju. Drugi panel je začel s svojim referatom Hanes Grandits (oddelek za zgodovino jugovzhodne Evrope Univerze v Gradcu, Avstrija), ki je predstavil probleme ekonomske in socialne integracije nekdanje habsburške Vojne krajine v Hrvaško v 19. in 20. stoletju. Za tem je Christian Promitzer (z istega oddelka Univerze v Gradcu) spregovoril o vplivu nove razmejitve na lokalne skupnosti na primeru južne Štajerske v 20. stoletju, sodelavca Univerze v Amsterdamu na Nizozemskem, Jan Markusse ter Jan Mansvelt Beck pa o institucionalnih in organizacijskih posledicah nemško-itali- janskega sporazuma v multietnični mejni regiji Južni Tirolski ter o zgodovinskih izvorih nacionalne identitete Baskov v Franciji in Španiji. Na tretjem panelu, ki se je ukvarjal z vprašanji obmejnih regij, je Andrea Kampschulte (oddelek za geografijo Univerze v Baslu, Švica) predstavila avstrijsko-madžarsko mejno regijo kot regijo možnosti in perspektiv v regionalnem razvoju. Walter Leimgruber (oddelek za geografijo Univerze Fribourg, Švica) je nato analiziral vpliv meje na kulturno pokrajino in spremembe teh vplivov na regionalni razvoj, Christian Schulz iz Saarbriickna vpliv prekomejnega povezovanja na razvoj mest ter vpliv lokalnih avtoritet pri tem na primeru regije Saar-Lor-Lux, Nicole Ehlers iz Kerkradea na Nizozemskem pa primerjavo medijskih politik na nemško-nizozemskih ter nemško-poljskih obmejnih območjih. Poseben panel se je ukvarjal tudi z vprašanjem izgonov in prisilnih migracij. Tako je Frank Caestecker (Inštitut za raziskovanje migracij, Osnabrück, Nemčija) spregovoril o spreminjajoči se politiki pregona nezaželenih tujcev v kontinentalni Evropi v letih 1870-1952, Arane Lucija Arbusauskaite (oddelek za sociologijo Univerze Klaipeda, Litva) o nekaterih raziskovalnih problemih družbenih migracijskih procesov na področju Königsberga ter Kaliningrada v letih 1948-1951, Steffen Unferfehrt (Univerza Osnabrück, Nemčija) o migracijah nemških Židov iz nacistične Nemčije, Vanda Kasauskiene (Inštitut litvanske zgodovine, Vilnius, Litva) pa o deportacijah Litvancev v obdobju stalinističnega režima v letih 1940-1951. Na panelu »Etničnost in razvoj narodov« je Slobodan Ilic (oddelek za zgodovino Univerze Bilkent v Ankari, Turčija) predstavil južnoslovanske muslimane med turško dediščino in etnično identiteto, Lius J. Van der Westhuizen (iz Južnoafriške republike) etničnost kot oviro gradnji državnega naroda v novi Južni Afriki, Juan Manuel Carrion (Inštitut za karibske študije Univerze Puerto Rico v Rio Piedrosa) odnose med Portorikom in ZDA v luči rastočega portorikanskega nacionalizma, Kai Strave iz Svobodne univerze v Berlinu pa kmete in gradnjo državnega naroda v avstrijski Galiciji. Panel, katerega sem se tudi sam udeležil, je predstavil primerjalno študijo o ameriških Slovanih v politiki na primera Clevelanda. V tem okviru je zagrebški zgodovinar Ivan Čizmič predstavil politične aktivnosti clevelandskih Hrvatov, Adam Walaszek (Jagiellonska Univerza v Krakówu, Poljska) politične aktivnosti Poljakov, sam pa sem predstavil politične aktivnosti Slovencev v Clevelandu v prvi polovici 20. stoletja. M a t j a ž K l e m e n č i č 290 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 (111) Simpozij »Ob 100. obletnici rojstva Louisa Adamiča - Intelektualci v diaspori« Bernardin (Portorož), 2.- 4. september 1998 Od 2. do 4. septembra je v Bernardinu (Portorož) potekal mednarodni simpozij na temo »Ob 100. obletnici rojstva Louisa Adamiča - Intelektualci v diaspori«. Priredil gaje Inštitut za slovensko izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Udeležilo pa se ga je okrog trideset strokovnjakov tako iz Slovenije kot iz tujine, iz raznih evropskih držav (iz Italije, Avstrije, Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Rusije in Velike Britanije) ter iz ZDA in Kanade. Posvečen stoletnici rojstva ameriškega pisatelja slovenskega porekla Louisa Adamiča, se je simpozij začel z nizom prispevkov, ki so obravnavali različne vidike njegovega življenja in dela. Mirko Jurak, Majda Kodrič in Mihael Kuzmič so na podlagi pisemskih virov osvetlili Adamičeve stike s posameznimi izobraženci in javnimi delavci v okvira slovenske etnične skupnosti v ZDA. Adamičeva korespondenca s sorodnikom v domovini pa je bila prikazana v prispevku njegovega nečaka Tineta Kurenta. Ob tem je Rozina Švent podala svoje razmišljanje o pomenu osebnih pisem in dnevnikov pri predstavitvi celostne podobe umetnika. Janja Žitnik je v svojem prispevku poudarila različne vplive slovenskih korenin in ameriškega okolja na Adamičevo večplastno osebnost. Matjaž Klemenčič in Imre Szilâgyi sta s primerjalnim pristopom obravnavala njegova stališča o narodnem vprašanju v širšem okviru razvoja narodne misli v emigraciji. Jože Velikonja je osvetlil Adamičeve vezi z ameriško italijanskimi kulturnimi in javnimi delavci pri njegovem delovanju v prid kulturnemu pluralizmu v ameriški družbi. Udeleženci simpozija so tudi počastili spomin lani umrlega literarnega zgodovinarja Henryja Christiana, pionirskega in zavzetega proučevalca Adamičeve zapuščine na univerzi Princeton v New Jerseyju ter sploh vodilnega ameriškega raziskovalca njegove osebnosti in dela. Širša tematika vloge intelektualcev v diaspori je bila v ostalih prispevkih razvita v več smeri. Uvodoma je Marina Lukšič-Hacin podala razmišljanje o pojmu »intelektualec«, posebej na osnovi številnih razprav na to temo, nastalih v slovenskih kulturnih krogih od konca osemdesetih let dalje. Zatem se je Marjan Drnovšek zaustavil ob odnosu slovenskih intelektualcev v domovini do izseljenstva. Vprašanju razpetosti med izvorno domovino in priseljenskim okoljem so svoje prispevke namenili Lev Detela, izhajajoč iz razprav zdomskih intelektualcev po drugi svetovni vojni, Nives Sulič-Dular ob primeru ameriške Slovenke tretje generacije in Ifigenija Simonovic na podlagi svojih osebnih izkušenj. Irene Mislej, Zvone Žigon, Igor Maver in Breda Čebulj-Sajko pa so predstavili dejavnost posameznih slovenskih intelektualcev v Južni Ameriki, ZDA in Avstraliji. Izmed tujih strokovnjakov, ki so sodelovali na simpoziju, so Gordon Skilling, Edward Možejko in Jan Lencznarowicz v svojih prispevkih prikazali vlogo intelektualcev v okviru češke, slovaške in poljske politične emigracije po drugi svetovni vojni. Andrea Panaccione in Jevgenij Firsov sta obravnavala delovanje ruskih političnih pregnancev po oktobrski revoluciji. Haiina Florkowska- Frančič pa je predstavila dejavnost poljskega pisatelja Zygmunta Milkowskega med poljskimi izseljenci v Evropi in v stiku s poljsko etnično skupnostjo v Ameriki. Ob vlogi srbskih intelektualcev v tujini sta se zaustavila Mirjana Pavlović s predstavitvijo večplastnega lika znanstvenika Mihajla Pupina ter Dušan Drljača s prispevkom o srbskih intelek­ tualcih v sosednjih državah Madžarski in Romuniji. Tematiko simpozija je dopolnilo še nekaj prispevkov, namenjenih stikom med slovenskimi ter drugimi srednje- in vzhodnoevropskimi kulturnimi krogi. Tako se je Vasilij Melik zaustavil ob Mihaelu Hermannu in Petru Kozlerju kot dveh politikih in intelektualcih nemškega izvora, ki sta delovala v slovenskem okolju. V prispevku Iskre Čurkine je bila prikazana dejavnost rasofilsko usmerjenega slovenskega liberalca Davorina Hostnika med njegovim bivanjem v Rusiji. Irena Gantar Godina je predstavila vlogo češkega kulturnika in publicista Jana Lega pri pospeševanju odnosov med češkim in slovenskim kulturnim okoljem ter pri spodbujanju slovenskega narodno- buditeljskega dela sploh. V teku simpozija so predvsem prispevki o Louisu Adamiču pa tudi drage obravnavane teme spodbudili živahne razprave. K temu sta pripomogla tudi večdisciplinarnost in mednarodni značaj simpozija, dve bistveni značilnosti mnogih strokovnih srečanj na izseljensko tematiko. M a j d a K o d r i č ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 ( 1II ) 291 OCENE IN POROČILA W o l f g a n g S c h i l d , Die Geschichte der Gerichtsbarkeit. Vom Gottesurteil bis zum Beginn der modernen Rechtsprechung. 1.000 Jahre Grausamkeit. Hamburg : Nikol Verlags­ gesellschaft, 1997. 256 strani. Naslov obravnavane knjige nekoliko zavaja. Ne gre za zgodovino sodstva na sploh, temveč skoraj izključno za zgodovino kazenskega sodstva. Avtor v uvodnem poglavju Religiozni pogled na svet, opozarja, kako nujno je, da se distanciramo od preteklosti, ki danes ni več resnična in šele v drugem koraku poskušamo razdelati, kaj in kako je včasih bilo drugače. To velja tudi za zgodovino prava in kazni. Za nas je zdaj kazensko pravo narejeno od ljudi za ljudi. Določeno človeško obnašanje se razglasi za kaznivo dejanje, ker neznosno prizadeva minimalne predpostavke človeškega sobivanja. Za tako obnašanje se od ljudi v pozitivnem (t.j. postavljenem) zakonu predpiše kazen, ki se v postopku, ki ga vodijo ljudje, storilcu izreče in izvede. Pri tem se storilec, kljub njegovemu dejanju, priznava kot človek in ga je treba v skladu z njegovim osebnim dostojanstvom obravnavati kot osebo, kar pomeni predvsem: ne sme se ga odpisati in izključiti iz človeške družbe. Ustave številnih držav so zato prepovedale smrtno kazen, implicitno pa tudi dosmrtno prostostno kazen. Tako lahko naš sedanji svet označimo kot »človeški«. Ne zato, ker bi se zdaj ne dogajale nečloveške ali vsaj manj človeške stvari, temveč zato, ker mi to spoznavamo kot nečloveško in kot bistveno kvalifika­ cijo priznavamo, da je mera našega življenja postal človek (človeštvo). V srednjem in zgodnjem novem veku (v bistvu do razsvetljenstva) so mislili drugače in so živeli v dragem svetu, ki ga danes kot religiozni pogled na svet sicer ne doživljamo več. Teoretično pa bi si ga lahko in bi si ga morali predstavljati. Tedaj človek ni bil mera stvari, temveč se je vse vrtelo okoli Boga. Bog je bil začetek, sredina in konec življenja, pa tudi vsakodnevnega življenja. Mej med profanim vsakdanjim življenjem in sakralnim praznikom, tudi med državo in Cerkvijo, zasebno religijo in javno politiko, ki so nam zdaj razumljive same po sebi, se tedaj še niso zavedali. Ljudje so ta področja sicer čedalje bolj razlikovali, vendar jih niso ločevali med seboj, zato seje enotnost religioznega pogleda na svet ohranila do razsvetljenstva. Vsako področje človeškega življenja je bilo, sicer v različnem obsegu, toda v bistveni osnovi enako usmerjeno k Bogu in njegovim svetnikom. To ni veljalo le za kmečko prebivalstvo, ki ga je bilo tedaj več kot 90 odstotkov, temveč tudi za meščane, celo še v zgodnjekapitalističnem obdobju. To vključenost človeškega življenja v religiozni pogled na svet, zdaj ko živimo v svetu, usmerjenem na človeka, težko razumemo, ne le glede praktičnih reči, temveč celo le za teoretični opis teh pojavov, kajti pogosto manjkajo ustrezne besede. Tako v srednjem veku ni obstajala država v sedanjem smislu (in zato tudi ne v smislu sedanjega jezika), ker so enotnost s Cerkvijo - od katere je država zdaj skoraj povsod ločena - živeli. Tudi »Cerkve« v sedanjem smislu ni bilo. Ta nekoliko dolgi ekskurz se je zdel potreben, da bi si predočili razliko med obravnavano preteklostjo in sedanjim časom in da bi lažje razumeli naravnost grozljive sodne postopke (s torturo) in kazni, ki so v knjigi s 533 slikami tudi grafično ponazorjene. Knjiga ima devet poglavij, pri vsakem z več podpoglavji, ki so vsa seveda izčrpno ilustrirana. Poglavja so na splošno zelo jedrnata. Omeniti velja, da je dosežena izredna zlitost med besedilom in ilustracijami, tako da je komaj mogoče določiti težišče. Prvo oz. uvodno poglavje O religioznem pogledu na svet (str. 8^t0) smo že omenili. Obravnava pa od Boga podeljene službe, mirovno gibanje, neposredne posege Boga, posege svetnikov, božje sodbe in torturo ter postopke za pridobitev dokaza krivde pri procesih z veščami. Poglavje Pravo in ljudsko življenje (str. 41-64) obravnava zdaj komaj razumljivo veselje oz. celo naslajanje ljudi ob kazenskih procesih in zlasti ob izvršitvi kazni; podpoglavja obravnavajo javnost in ljudsko justico, javnost usmrtitve, javno morišče, pravo in domišljijo, pravo in humor ter probleme s pravnimi viri. 292 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 «2(111) Poglavje Pravo in praznoverje (str. 65-92) je precej etnološko obarvano, obravnava pa hudodelca, hudodelca kot volkodlaka, živali kot hudodelke, kaznovanje predmetov, mrliče kot hudodelce, sodniški meč, mrliče kot udeležence v procesu, kraje, kjer so bila sodišča in usmrtitve, ter ceremonial postopka. Poglavje Problem krutosti (str. 93-102) nas popelje v srednji vek, ko se zdi, da je krutost v medsebojnih odnosih kulminirala. Celo pesniki so opevali vojaške spopade in fajde, kjer so si nasprotniki pustošili polja, zasipali vodnjake, rušili hiše, mučili ljudi ter živali in to v neki prvotni divjosti občutkov, npr. v posebnih užitkih pohabljanja ujetnikov, pri čemer so sodelovale tudi ženske. Obravnavane so potrebna kvalifikacija nečloveškosti, druga telesnost in vzroki za nečloveškost. Naslednje poglavje je namenjeno hudodelcu (str. 103-124). Obdelan je hudodelec kot religiozni pojem, za dežele škodljivi ljudje, ki so bili v nekaterih obdobjih res prava nadloga, in povzročitelji množične kriminalitete. Sestavljali pa so jih odpuščeni sužnji in vojaki, pobegli menihi in redovnice, zavoženi sholarji, obubožani podložniki ipd. Obdelana je znana socialna diferenciacija, ko je bila kazen odvisna od stanu in mesta na socialni lestvici. Povezava s planeti se je izražala v planetarni kriminalni antropologiji. Obdelano je sodelovanje hudiča, vešča (čarovnica) kot vez s hudičem ter umevanje in samoumevanje hudodelca. Nadaljnje poglavje je namenjeno sodišču (str. 125-152). Prikazani so sodniki in prisedniki, samo- umevanje sodne dejavnosti, posvetna in duhovna sodišča, čas in kraj sojenja, sodniški simboli in sodnik kot »otrok Jupitra«. Sledi poglavje o postopku (str. 153-176). Obdelana je zasebna justica, postopek proti storilcu, ki so ga zasačili na kraju hudodelstva, izoblikovanje inkvizicijskega procesa, tortura in proces po Constitutio Criminalis Carolina, ki so ga sprejeli na državnem zboru v Regensburgu leta 1532. Poglavje o rablju (str. 177-196) zajema predzgodovino, tabuiziranje in ambivalenco, dejavnost, samoumevanje, število usmrtitev in rablja v umetnosti. Kazni obravnava zadnje poglavje (str. 197-228). Obdelane so zrcaleče se kazni, obešanje, obglavljanje, trtje telesa na kolesu, sežiganje, utapljanje, pokopavanje živega, zazidavanje, natikanje na kol, usmrtitev v vreli tekočini ter še razne druge kazni. Branje te knjige in gledanje ilustracij je svojevrsten sprehod skozi »Gruselkabinett«. Čeprav naj bi knjiga zajemala nekdanje Sveto rimsko cesarstvo (nemške narodnosti), je sedanje avstrijsko ozemlje (kaj šele naše) zelo malo upoštevano, z majhno izjemo Tirolske. Tudi avstrijskih piscev je navedenih zelo malo. Od naših piscev je citiran le pokojni Niko Kuret z eno etnološko razpravo. Izjemno zajemanje strokovne literature kaže dejstvo, da je avtor upošteval veliko neobjavljenih disertacij z nemških univerz. Od ilustracij je ena iz Lipe nad Vrbo na Koroškem, štiri iz graškega muzeja Joaneja, štiri iz tamkajšnje zasebne zbirke in štirinajst iz dunajskih ustanov in od zasebnika. Knjiga z besedilom in ilustracijami daje izvrsten pregled žalostne, k sreči časovno odmaknjene tematike. Zanimiva ni le za specialiste, temveč za vse, ki se zanimajo za zgodovino. J o ž e M a č e k Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787 (1804). Josephinische Landesaufnahme 1764-1787 (1804) für das Gebiet der Republik Slowenien. 3. zvezek. Ed. Vincenc Rajšp, transi. Drago Trpin. Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 1997. 436 strani, 26 zvd. Izdajanje jožefinskih merjenj se nadaljuje po načrtu. Uvodne študije k 3. zvezku opisov so prispevali kot pri prejšnjih dveh (oceno 1. zvezka glej v ZČ 50, 1996, str. 457^59, 2. zvezka v ZČ 51, 1997, str. 287-288) Feliks J. Bister, Erich Hillbrand in Vincenc Rajšp (vodja projekta). V študijah navajajo vrsto novih ugotovitev v zvezi z nastankom jožefinske izmere. Ker je v zvezi z objavljenim gradivom v tretjem zvezku več novosti in posebnosti, bom opozoril predvsem na ta nova dognanja. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 » 2 ( l i l ) 2 9 3 Erich Hillbrand, odličen avstrijski strokovnjak za vojaško kartografijo, je k svojim izvajanjem o nastanku gradiva jožefinskih merjenj v prvih dveh zvezkih, dodal več novih ugotovitev. Nekateri izsledki se nanašajo prav na gradivo v tretjem zvezku. Avtor poudarja, da so vojne v drugi polovici 18. stoletja dokazale, da dotedanji način dela kartografov ne ustreza in da karte privatne kartografije niso uporabne pri vojaških akcijah. Zato je Marija Terezija na Lacyjevo pobudo in na prošnjo maršala Dauna leta 1763 ukazala vojaško topografsko izmero svojega obsežnega in raznolikega državnega ozemlja. K sodelovanju je njen sin Jožef II., po njem se tudi ta vojaška izmera imenuje, pritegnil absolvente inženirskih akademij na Dunaju in v Bruslju. Pri predstaviti terena je bil dosežen v pimerjavi s starejšimi topografskimi kartami pomemben napredek. Opustili so običajen gručast in perspektiven način prikazovanja terena in ga nadomestili s tlorisnim. Dopolnilo k topografskim kartam predstavljajo zvezki z opisi vseh tistih podatkov, ki na karti niso mogli biti zadostno prikazani. Projekt kartiranja je bil na celotnem avstrijskem ozemlju izpeljan v slabem četrtletju. V tretjem zvezku naletimo na časovno neusklajenost in določene posebnosti pri kartiranju. Tretji zvezek se nanaša na sekcije (30 sekcij), ki obsegajo današnjo zahodno Slovenijo. Geografsko je zajet velik del Julijskih Alp (Trenta), celotno Posočje (Bovško, Kobariško), idrijsko področje, del Furlanije (Goriška Brda, Banjščica), Kras, obala Jadranskega morja od Devina do Savudrije in Istra. Notranjo Istro in dele Furlanije, ki so bili pod Avstrijo, so kartirali v času nastajanja celotnega zemljevida. Ko pa se je po miru v Campo Formidu 1797 priključil večji del Beneške republike habsburškim deželam, je nastala potreba, da se kartografsko obdela tudi novo pridobljene dele v Istri in Furlaniji, ki so do ukinitve pripadale Beneški republiki. Tu pa se pojavijo neke posebnosti pri kariranju. Da bi delo pospešili, kartografi niso risali v običajnem merilu (1 : 28.000), ampak v izmeri 1 : 57.600. Dela zaradi spremenjene politične situacije niso dokončali. Po miru v Lunévillu se je kartiranje 1804 nadaljevalo, pri čemer so uporabljali že vpeljano merilo 1 : 28.000. Kartografi niso samo nadaljevali začetega dela, ampak so tudi ponovili že leta 1797 zajete pokrajine. Toda tudi projekt, začet leta 1804, ni bil dokončan, saj je morala Avstrija z bratislavskim mirom leta 1805 vse nekdanje beneško ozemlje predati Francozom oziroma novo ustanovljeni Kraljevini Italiji. Na srečo so bili v 13. sekciji zajeti leta 1804 tisti predeli, ki danes pripadajo Sloveniji. S tem »dvostopenjskim« kartiranjem dajejo kartografi za istrski del izsledke dveh različnih, sicer v zelo kratkem časovnem zaporedju nastalih obdelav. S tem omogočajo primerjavo na podlagi dveh meril z različno močnim topografskim sporočilom. Ta dvostopenjski načrt kartiranja v tem času komaj še kje zasledimo. Je namreč edinstven in izredno uporaben za znanost. Na treh mlajših topografskih kartah obstajajo z vidika kartografije razlike v primerjavi s starejšimi kartami jožefinskega merjenja do leta 1787. Pojavlja se natančnejše šrafiranje - npr. pobočja so prikazana tako, da se izboljšuje zaznavanje naklonske stopnje bregov; naselja so manj shematizirana, kar prikazuje v bistvu dejansko podobo vasi; prometna mreža je risana natančneje. Brez dvoma je opazen razvoj kartografskega oblikovanja. Zemljevidi jožefinskih merjenj, dajejo najpodrobnejšo krajinsko podobo slovenske zemlje, zelo popolno so navedena imena naselij, hribov in voda ter ledinska imena. Topografska imena se pojavljajo v petih jezikih: slovenščini, nemščini, italijanščini, hrvaščini in furlanščini. Na kartah so natančno izrisani hribi in vzpetine, razširjenost gozdov in vinogradov, smer vodotokov, izviri in močvirja, obdelovalna zemljišča. Zelo dobro je razvidna kultiviranost pokrajine. Za vse te prikaze so uporabljali različne barvne oznake. Posebno pomembno dopolnilo h kartam za raziskovanje je pisni del z opisi pokrajine in njenih značilnosti. Ker gre na področju zahodne Slovenije in Istre za nekatere zanimive in enkratne podatke, ki prispevajo k bolj jasni zgodovinski podobi tega področja v drugi polovici 18. stoletja, bi na te zapise posebej opozoril. Karte in priloženi pisni del so odlična osnova za raziskovanje gospodarske in poselitvene zgodovine. Kot posebnost naj omenim, kot je rečeno v pisnem delu, skalnat vrh gore Nanos, s katerega se vidi daleč na beneško ozemlje (strateško izredno pomembna točka) in služi za orientacijo mornarjem, ki plujejo od Benetk proti Trstu. Opis gozdov je na področju, ki ga obravnava tretja knjiga, zelo raznovrsten. V visokogorju in na Idrijskem je visok gozd (smreka, jelka, hrast), v Istri pa prevladuje nizko hrastovo grmovje. Zelo se razlikujejo med seboj področja glede vodnatosti. V različnih sekcijah je opisan tok reke Soče od izvira do izliva v Jadransko morje. Poudarjena je slikovitost pokrajine, skozi katero teče Soča, označeno rečno dno (kamnita tla) in bregovi rek (strmi, 294 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 «2(111) skalnati bregovi), označeni sta širina reke in globina. Strokovno so zelo uporabni podatki o hidroloških posebnostih posameznih področij. Na področju Raven (Kanalski vrh) je posebej omenjeno, da je najti malo vode in da si morajo prebivalci teh krajev pomagati s šternami. Podobne opombe so na področju Sempasa in pri Komnu, kjer je izrecno rečeno, de ja često pomanjkanje pitne vode, le v gospoščinskem gradu je dragocena šterna, ki mora kraj oskrbovati s pitno vodo. Pri Črnem vrhu nad Idrijo je zanimiva pripomba, da se prebivalci poslužujejo deževnice, ki se zbira v šternah in v kotanjah na tem območju. V kotanjah zbirajo prebivalci tudi sneg, ga na debelo pokrijejo z listjem in dračjem, da so poleti preskrbljeni z vodo. Hidrološko posebnost predstavlja Doberdobsko jezero, ki ima podzemno povezavo z Jadranskim morjem, zato je podvrženo plimovanju. Za reko Timav, ki izvira pri Štivanu in se po približno 1000 korakih izlije v Jadransko morje, pa je v zapisu navedeno, da je ta voda s svojo vlago tako nezdrava, da na njenem področju nihče ne zdrži več kot nekaj mesecev. Opisi rek in potokov so poučni tudi zaradi tega, ker omenjajo mostove (lesene in kamnite) z označbo njihovega stanja in trdnosti, brodove in mline. Za most na Soči pri Kanalu je posebej označeno, da se čez reko pne v enem loku ter da je eden najlepših in umetelno grajenih mostov iz kvadratnih kamnov. Pri opisu poti bi posebej opozoril na komercialno cesto, ki je speljana ob Soči s Koroškega proti Trstu, na deželno cesto (od Gorice do Ljubljane) in goriško poštno cesto. Sicer pa je za večino cest in poti označeno, da so slabe, težko prehodne, včasih neprimerne tudi za ježo. Zanimiva je opomba pri Robiču: »Nasplošno imajo tukajšnji prebivalci slabe poti in prav nič se ne trudijo, da bi jih izboljšali«; podobna opomba je pri Vrhovlju-Kojskem: »Poti so povsod prevozne za malo otovorjene kmečke vozove, zato v vseh navedenih vaseh ni niti enega konja, pač pa za vleko uporabljajo vole, zaradi česar so podložniki primorani graditi in vzdrževati vozne poti«. Posebno pozornost kartografi posvečajo opisom mest in pomembnim trdnim zgradbam v njih (Trst, Gorica, Vipavski Križ, Ajdovščina, Vipava). Nekoliko dlje bi se zadržal pri nekaterih opombah v zvezi z opisom trdnih zgradb, saj te najbolj prikazujejo kulturno pokrajino. Cerkve, ki so omenjene, so vse zgrajene iz kamna, vendar je za mnoge rečeno, da so iz slabega materiala in niso trdne. Pri nekaterih cerkvah je opomba, da so zapuščene (pri Žabčah cerkev sv. Pavla; nad Kamnico, na hribu nad Ligom cerkev sv. Jederti; Srednja vas pri Cerknem cerkev sv. Ivana - brez strehe; na Nanosu kapela sv. Brica; na hribu nad Rupo cerkev sv. Katarine). Ti podatki o cerkvah in kapelah na kartah in opisih bi lahko služili za izdelavo topografije cerkvenih objektov na našem ozemlju v drugi polovici 18. stoletja, kar bi služilo za primerjavo z današnjim stanjem. Za spomeniško varstvo in umetnostno-zgodovinske raziskave so zanimivi opisi gradov, predvsem njihovo stanje v drugi polovici 18. stoletja. Na področju, ki ga obravnava tretja knjiga, je omenjenih veliko gradov, predvsem na Primorskem in Goriškem. Nekateri od omenjenih so se ohranili v celoti ali v razvalinah do danes. Za nekatere je v opisih omenjeno, da so v slabem stanju (v Tomaju je star, opuščen grad; grad Kaleč, grad Dobrovo). Značilno je, da so kartografi pri nekaterih gradovih omenili tudi način gradnje gradov. Za zidovje pri utrdbi Petovlje pri Krminu je rečeno, da je narejeno na star način s stolpi. Zgradba goriškega gradu ima dvojno obzidje in stolpe v starem stilu. Zgornji grad v Braniku je obdan z obzidjem in stolpi kot v starih časih. Podrobni so opisi gradov Predjama, Prem in Kluže. Izredno veliko podatkov je vezanih na omembe in opise taborov, te značilne ljudske utrdbene arhitekture na Slovenskem. V opisih beremo, da pol ure od Črnič pri Ajdovščini stoji trdna cerkev, imenovana Tabor, ki je za obrambo utrjena s skalnatim obzidjem (P. Fister, Arhitektura slovenskih protiturških taborov, Ljubljana 1975, v preglednici str. 162 navaja: »zelo veliko taborsko naselje, še dobro ohranjeno«). Tabori so omenjeni še na področju Zavratca, v Šmihelu pod Nanosom, pri Colu (opuščen tabor, sedaj spremenjen v cerkev), v Vrabčah (na špičastem griču zidana cerkev, obdana z obzidjem in stolpiči), pri Štjaku (slabe pol ure stran na visokem strmem hribu cerkev sv. Katarine, imenovana Tabor, ki jo obdajajo obzidje in stolpiči nekega gradu), v Lokvah pri Divači (star okrogel stolp, v katerem se hrani žito), nad Knežakom. Med trdne zgradbe popisovalci uvščajo tudi mitnice (sv. Lucija - Most na Soči, Col, Bazovica, Razdrto, Klanec - slaba in se podira, vendar je iz kamna, Starod), poštne hiše (Sežana), cesarske kobilarne (Lipica, Prestranek), gostilne, župnišča in gospoščinske hiše. Hiše po vaseh in mestih so grajene iz različnega materiala. Na Tolminskem, v Lokvah pri Gorici ali v Čepovanu so večinoma lesene. Na mnogih področjih so sicer grajene iz kamna, vendar slabo zidane. V nekaterih krajih (Kobarid, Kal, Tolmin, Kanal) je posebej navedeno, da so mnoge hiše ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 ( Ш ) 295 enonadstropne. Pri Braniku je posebna opomba, da so vse hiše v tej sekciji grajene iz kamna, čisto majhne in krite z opeko, ki je obtežena s kamni, da bi lahko kljubovala tamkajšnjemu močnemu vetru. Za preučevanje gospodarske zgodovine celotnega področja nam opisi nudijo nekaj zelo konkretnih podatkov. Pridobivanju rud je posvečeno precej pozornosti. Med drugim je zapisano, da daje Kraljeva špica v Rablju prevzvišenemu erarju veliko svinca in kalomina (cinkov karbonat). Opuščen naj bi bil rudnik železove rude v Trenti (zato je postala cesta neuporabna). V rudniku živega srebra v Idriji so, kot je zapisano, posebnega ogleda vredne vodne napeljave in kamst. Ob kovačevi hiši v Vehršah (področje Zavratca) kopljejo železovo rudo. Fužine so na kartah in v opisih posebej označene. Talilne peči so v Rablju in Mrzli vodi. Pri izviru reke Hubelj, četrt ure od Ajdovščine, so fužine, dve za železo in ena za baker. Potok Bistrica pri Ilirski Bistrici pa poganja bakrove in železarske fužine. Četrt ure oddaljena od Čepovana je glažuta, ki pa je zgrajena iz lesa. Blizu Ajdovščine je solidno grajen papirni mlin velikega obsega. Po raziskavah Jožeta Sorna je največjo proizvodnjo papirja na Slovenskem dosegel Tomaž Kumar v Ajdovščini in je postal eden najuglednejših papirničarjev v avstrijskih deželah. S proizvodnjo je začel leta 1767. Za papir je uporabljal različne vodne znake. Zelo pogosto je uporabljal kot vodni znak tri navzgor obrnjene polmesece z monogramom T.C.. Verjetno je Tomaž Kumar izdeloval papir tudi za potrebe turške administracije (J. Šorn, Starejši mlini za papir na Slovenskem, ZČ VIII, 1954, str. 87-117; I. Voje, Slovenci pod pritiskom turškega nasilja, Ljubljana 1996, str. 199). V opisih je omenjen tudi zgodovinski dogodek, vezan na obdobje turških vpadov. Pri kraju Gročanaje zapisano: »To podočje je zelo poznano po neki bitki s Turki«. Verjetno gre za turški vpad 10. oktobra 1476, ko so Turki vdrli na Kranjsko, kjer so se zadržali več dni. En del napadalcev je s Krasa vdrl v Istro in proti Trstu. Turki so dosegli Sočo in se spustili v boj z beneškim poveljnikom Amonijem de Verona, ki je v bitki padel. Tržačani so poslali Turkom nasproti 200 vojakov in pod Mohovim gradom blizu Socerba je prišlo do spopada (ta naj bi bil omenjen v opisu), v katerem je padlo 5 Turkov in 3 tržaški vojaki. Iz okolice Trsta so odpeljali Turki okoli 50 ljudi, ki pa se jim je po 6 mesecih posrečilo ubežati in so se vsi vrnili domov (S. Jug, Turški napadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine 16. stoletja, GMDS XXIV, 1943, str. 21). Na koncu bi opozoril še na opise tistih sekcij, ki so nastale na slovenskem obalnem področju od Kopra do Savudrije, in tiste, ki se nanašaja na zaledje slovenske Istre. Ker je bilo kartiranje opravljeno po ukinitvi Beneške republike, so popisi nekoliko drugačni. V tabelaričnem delu so podrobni podatki o popisu krajev, navedeno je število hiš, število prebivalstva (posebej plemstvo, duhovščina, uradniki, ostali meščani), število živine (vprežni voli, konji, tovorni osli) ter rubrike o nastanitvenih možnostih za vojsko. Pri Kopru in Piranu so še posebne tabele s popisom trgovskih in ribiških plovil (navedena je njihova nosilnost), mornarjev ter ribičev. Tekstni del pa ima rubrike: značilnosti pokrajine, poti, morske luke, vodovje, gozdovi, izviri ter prostor za nastanitev. Zanimive so naslednje ugotovitve popisovalcev. Bivališča prebivalcev zaledja Kopra so zelo revna, čeprav se od daleč zdijo vasi večje. Razen nekaj starih hiš, je vse, kar se vidi, le staro propadajoče zidovje. Prebivalstvo živi v skrajni revščini. Glavni razlog za maloštevilno prebivalstvo v vaseh je pomanjkanje vode. Podrobno je orisan tok dveh rek Dragonje in Rižane, na katerih so omenjeni številni mlini in fužine. Opisane so tudi sečoveljske in strunjanske soline. Poti, razen glavnih, so zelo slabe in težko prehodne. Veliko o razmerah v slovenski Istri povedo tudi vojaške opombe. Naravne danosti in lega te dežele, ugotavlja popisovalec, so z ozirom na sosednje province, neprimerne za vsakršne vojaške operacije. Pomanjkanje pitne vode ovira koncentracijo vojaških enot (kje naj bi npr. 1000 mož našlo vodo, če še 200 domačinov na teh področjih trpi pomanjkanje). Prav tako ni možnosti za zimovanje, ker so bivališča na podeželju najbednejša, kar si je moč zamisliti. V celotni sekciji ni najti nobene točke, primerne za ofenzivne ali obrambne položaje. Se prostorov za utaboritev je zelo malo. Vse, kar sem iz pisnega dela posebej izdvojil in razčlenil, je samo nekaj uporabnega gradiva za raziskovalce zahodnega dela Slovenije, ki je bilo zajeto v jožefinskem merjenju. Ko bo po zaslugi ZRC SAZU in Arhiva R. Slovenije postalo gradivo jožefinskih vojaških merjenj v celoti dostopno za znanost in raziskave, bo to prvovrsten vir za študij številnih vprašanj o preteklosti naše države od vegetacije in sestave tal, do kulturne in gospodarske zgodovine. Transliteracijo zahtevnega nemškega teksta opisov iz gotice v latinico in prevod v slovenščino je odlično opravil Drago Trpin. V posebnem tekstovnem dodatku »Toponomija sekcij« je vodja ?2Š. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 (111) projekta Vinko Rajšp zajel celotno besedišče kart. Zelo natančno so izdelani indeksi (nemške, italijanske in slovenske oblike krajevnih imen). I g n a c i j Voje J o ž e Z o n t a r , Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848. Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 1998. 265 strani. Dr. Jože Žontar - ravnatelj Zgodovinskega arhiva Ljubljana, arhivist, zgodovinar, univerzitetni profesor - je velik del svojega zgodovinarskega dela in interesa usmeril v raziskovanje uprave in sodstva v 18. in 19. stoletju in velja za glavnega poznavalca te problematike v času Marije Terezije in Jožefa II. Iz njegove bibliografije omenimo le dve deli, ki sta zaznamovali njega, njegov opus in pomembno tudi sämo stroko. To je njegova disertacija iz leta 1977 z istim naslovom kot knjiga, na katero želimo opozoriti s tem zapisom, ter pred desetimi leti v treh jezikih objavljena knjiga z naslovom Priročniki in karte o organizacijski strukturi v deželah Koroški, Kranjski, Primorju in Štajerski do leta 1918 (Graz-Klagenfurt-Ljubljana-Gorizia-Trieste 1988), v katero je Žontar prispeval pomembni študiji o upravi od srede 18. stoletja do leta 1918 in knjigo tudi uredil. Že ta dva podatka prepričata, da je nova knjiga Jožeta Žontarja, ki je nadaljevanje njegovega raziskovalnega dela, strokovno utemeljena in premišljeno urejena. Ob branju knjige se naša pričakovanja povsem potrdijo. Knjiga je namenjena predvsem stroki in predvideva določena predznanja bralca, saj se avtor zelo natančno drži časovnega in vsebinskega okvira, ki ga ponuja naslov knjige. ^ Nastajanje uprave in sodstva, kar daje osnovo in povezuje s časom 18. stoletja, moremo zamejiti v cas prehoda iz srednjega v zgodnji novi vek - v čas zgodnjenovoveškega oblikovanja držav. S prostorom, kjer strnjeno prebivamo Slovenci, je bilo to povezano v obdobju ambicioznega vladanja Maksimilijana I. (1493-1519). Kot cesar je na eni strani začel na ravni cesarstva vzpostavljati skupno upravno in sodno organizacijo, ki sta ponujali prej kot trdno povezavo le neke vrste bolj urejeno komunikacijo in neko minimalno stičišče v sicer interesno raznolikem cesarstvu, na drugi strani pa je Maksimilijan kot deželni knez vzpostavil nekatere skupne osrednje upravne in sodne organe tudi v habsburških dednih deželah (v našem primeru avstrijskih dednih deželah), kjer je to utrjevanje vladarjevega položaja in nakazovanje poti v absolutizem naletelo na - poenostavljeno receno - nasprotovanje takrat že oblikovanih stanovskih korporacij v posameznih deželah. Vendar zaradi teritorialnega sosedstva avstrijskih dednih dežel ter do neke mere tudi povezovanja teh dežel zavoljo takratnega zunanjega vojaškega pritiska lahko v 16. stoletju v avstrijskih dednih deželah že prepoznamo tisto jedro, okoli katerega je nastala s kasneje priključenimi kraljestvi Avstriiska monarhija. J Ko opazujemo oblikovanje uprave in sodstva skozi daljše časovno obdobje, se tako dejansko srečujemo s tremi družbenimi procesi: prvič z oblikovanjem absolutizma, drugič z oblikovanjem države m tretjič s transformacijo individualca fevdalca-plemiča-vojaka, ki je začel - povezan v kolektivno stanovsko telo - svoje interese izražati skupaj z drugimi stanovsko enakimi ljudmi. Stanovi, ki so razvili svojo upravo, so nastopali kot nekakšna opozicija deželnemu knezu-vladarju in njegovi upravi. Svojevrstno rivalstvo dveh strani, ki sta bili hkrati ena od druge odvisni se je še poglobilo s konfesionalno razprtostjo v 16. stoletju. Šele z verskim razčiščenjem, razmejitvijo in umiritvijo v cesarstvu in s tem tudi v habsburških dednih deželah, ko je prišlo do uvedbe konfesionalnega absolutizma ter zlasti po vestfalskem miru sredi 17. stoletja, ki je za skoraj stopetdeset let usodno zaznamoval celo Evropo, je bilo jasno, da Rimsko cesarstvo nemške narodnosti ne bo več moglo delovati kot politična enota. Glede na razmere v cesarstvu in širše v Evropi, ko so države začele slediti politiki t.i. ravnotežja sil, se je začela oblikovati nova vsebinska podoba avstrijskih dednih dežel - identiteta Avstrijske monarhije. Na prelomu v 18. stoletje so jo pomagali uveljaviti avstrijski vojaški uspehi na jugovzhodu proti Turčiji in ozemeljski sporazumi po španski nasledstveni vojni. Avstrijska monarhija je postala pomembna evropska sila. Njen položaj je vladar skušal najmanj obdržati ter »novo državo« navzven zaščititi z dobro vojsko in diplomatskimi prizadevanji. Za to je moral začeti spreminjati dotedanjo stanovsko samoupravo in izvajati notranje reforme, s katerimi naj bi državo čimbolj pravno in upravno poenotil. Prav o tem - o pravni ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 «2(111) 297 urejenosti oziroma o reformah na področju uprave in sodstva od srede 18. stoletja do srede 19. stoletja - pa govori knjiga dr. Jožeta Žontarja. Knjiga tako posredno govori o Avstrijski monarhiji v zvezi z navedeno problematiko, neposredno pa seveda o slovenskih deželah, ki so bile takrat v okviru monarhije. Ob nastopu Marije Terezije (1740-1780), ki je nasledila moškega vladarja v Avstrijski monarhiji, nobena evropska konkurentka (Bavarska, Francija, Saška, Prusija) ni priznala tej tvorbi državnosti, saj so nanjo gledale kot na skupino dežel in kraljevin, do katerih imajo tudi one delno pravico. V njenem času sta se tako izrazili predvsem dve zahtevi, ki jih je morala uresničiti, če je hotela Avstrijska monarhija preživeti: uvesti je morala absolutizem kot družbeni red, ki je prevladal v Evropi, in premagati oziroma odvrniti preteče nevarnosti. Za dosego takega cilja pa so bile potrebne davčne in upravne reforme (tem pa so naglo sledili v merkantilizem usmerjeno gospodarstvo z nastavki industrializacije, do določene mere spremembe v položaju podložnika, denarna in vojaška reforma, reforme na področju šolstva, zdravstva in socialnega skrbstva itd.). Nastopila je doba terezijansko-jožefinskih reform, ki sta jih skušala Marija Terezija in njen sin Jožef II. (1780-1790) uveljaviti s preštevilnimi uredbami in ukrepi. Nastopila je doba, koje želela država v svoje roke prevzeti vse in tudi nadzorovati vse. Država se je vtikala tudi v tako podrobne stvari kot je npr. peka določene vrste piškotov. Nastopila je doba, ki jo kot obliko vladavine v ožjem pomenu imenujemo pravni absolutizem. Avstrijska monarhija, ki je bila etnično, jezikovno in kulturno tako različna in ki jo je oblikovalo prebivalstvo tako različnih običajev in navad, je lahko sledila novim gospodarskim in političnim ciljem samo skozi dinastijo in z njo zvezanimi teritoriji. Zavest o pripadnosti tej državi je rasla v glavnem samo skozi absolutističnega vladarja. Vladarica, če je želela zagotoviti varnost monarhiji in - navidez protislovno - tudi stanovom, je morala zato zmanjšati njihovo omejevalno moč s tem, da je oblikovala novo državno upravo. Nalogo je Marija Terezija zaupala Friedrichu Wilhelmu Haugwitzu, »prekletemu tvorcu projektov«, kot ga je imenoval član kranjskih stanov in hkrati (kot vladaričin uslužbenec) predsednik reprezentance v Ljubljani. Haugwitz je izdelal Glavni načrt, ki je predvideval prevzem stanovske deželne in lokalne uprave v državne roke, s tem pa tudi prevzem razdelitve in pobiranja davkov. Temeljna izgradnja oblastne birokratske piramide je potekala od leta 1747 do 1749. Haugwitz je na ravni države oblikoval osrednji organ, podoben državni vladi, in združil finančne ter upravne zadeve, ustanovil pa tudi vrhovno sodišče. Z oblikovanjem take osrednje vlade je dosegel nadzor nad notranjo politiko, financami in gospodarstvom. Na deželni ravni, kar je seveda osrednja tema knjige, je storil enako: ustanovil je vlade in stanovom odvzel iz rok sodstvo. Z ustanovitvijo posebne »merkantilne province Primorje« pa je osrednji oblasti na Dunaju zagotovil nadzor nad glavnimi pristanišči od Trsta do Reke. Upravni sistem, avtor nas ob tem opozarja na razlike med deželami in podaja primerjave ter posebnosti, je tako dobil na deželni ravni jasne okvire, čeprav sta do njegove ustalitve potekli dobri dve desetletji. Z ustanovitvijo deželnih vlad so postali odveč osrednji uradi v Gradcu, ki so bili za notranjeavstrijske dežele (Štajersko, Koroško, Kranjsko) prej osrednji, enako pa je postal nepotreben vicedom, prej stoletja osrednji deželnoknežji upravni organ v posamezni deželi. V sedemdesetih letih 18. stoletja je prišlo do razpustitve skupnosti pristanišč, pri čemer je bilo najpomembneje, daje bila Reka priključena hrvaškemu kraljestvu oziroma je bila podrejena ogrskemu namestništvu in je kasneje do neke mere ohranila avtonomijo kot corpus separatum ogrske krone. Tej državni upravno- oblastni vertikali (vlada na državni in vlade na deželni ravni) so se pod nadzorom države priključila še okrožja na lokalni ravni. Stanovi so povsem izgubili nekdanjo moč, saj so njihovi deželni in lokalni upravni organi s tem izgubili ves vpliv. Vse javnopravne zadeve so bile prepuščene državnim uradom. Da bi izgubljeni vpliv plemstva ne izgledal preveč boleč in očiten, je osrednja oblast dovolila stanovom, da so v zvezi z deželnimi zadevami dajali še naprej svoja mnenja, vendar pa vladarja niso obvezovala. Skoraj tristoletni vpliv stanov je bil praktično povsem izničen. Ce sta se v začetku zgodnjega novega veka oblikovah deželnostanovska in deželnoknežja administracija, ki sta druga drugo dopolnjevali (čeprav vsaka s svojimi interesi) v okviru teritorialno zaključenega in pravno poenotenega teritorija (dežele), je v drugi polovici 18. stoletja nastala administracija v upravno poenoteni državi (to je v avstrijski polovici monarhije in z njo v slovenskih deželah). Deželno stanovsko administracijo je nova ureditev v bistvu izključevala. Ni je sicer ukinjala, ampak jo je zaobšla. Državna uprava je začela prevladovati, pri čemer je absolutistični centralizem našel pot, da je v državni strukturi na srednji (=deželni) ravni ohranil okvire historičnih dežel. Z 298 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 (111) novo in poenoteno upravno organizacijo je bilo oblikovano učinkovito orodje, s katerim je lahko država zagotovila neposreden nadzor nad dohodki od davkov in možnost za njihovo uporabo. Ustvarjeni sta bili med seboj ločeni upravna in sodna vertikala, ki sta si delili na center in dežele, pri čemer je sicer prihajalo tudi do občasnih kompetenčnih sporov, vendar pa sta uprava in sodstvo postala hierarhično strukturirana, pregledna, vse bolj strokovno ustrezna in operativno uporabna državna organa. Pravno poenotenje države in zato njena lažja »prehodnost« ter občutek o večji pravičnosti države do vseh njenih državljanov so se pri ljudeh osrediščili v spominu na vladarico Marijo Terezijo kot simbolu dobrega vladarja in vladanja, v Ljubljani pa sta ostala v veljavi tudi izraza kresija in magistrat, ki jih še vedno uporabljamo za hišo, kjer urejamo najrazličnejše upravne zadeve. Pri tako zapleteni stvari kot je struktura oblasti oziroma oblikovanje uprave in sodstva, njuno delovanje, predstavitvi nominalne in realne vrednosti številnih služb, funkcij in dostojanstev, opozorilu na posebnosti in značilnosti ter primerjavi med deželami, bi lahko imeli tudi kakšno kritično pripombo, ki pa bi bila zanemarljiva in zato pri splošni predstavitvi nebistvena ter nepotrebna. Avtor je namreč napisal pregledno, razumljivo, faktografsko zanesljivo, terminološko jasno in uporabno študijo, ki lahko nastane samo kot posledica zanesljivega znanja. V a š k o S i m o n i t i Pošta na slovenskih tleh. Maribor : Pošta Slovenije, 1997. 411 strani. Ob stoletnici zgraditve poštne palače v Ljubljani je na pobudo vodstva Pošte Slovenije v kar 15.000 izvodih velikega formata izšel vsebinsko zelo bogat, odlično opremljen in ilustriran zbornik Pošta na slovenskih tleh. Štiričlanski uredniški odbor, ki so ga sestavljali poleg glavnega in odgovornega urednika Andreja Hozjana še Ervin Hartman, Ljudmila Bezlaj Krevel in Vladimir Klinar kot člani, je opravil zahtevno delo. Kot strokovni recenzent je pomemben delež k uspešnemu izidu zbornika nedvomno prispeval akademik Ferdo Gestrin. Z enim ali več prispevki je sodelovalo 11 priznanih avtorjev, uvod je napisal Alfonz Podgorelec, direktor Pošte Slovenije, predgovor pa Andrej Hozjan. Čeprav so se s problematiko zgodovine pošte pri nas posamezniki ukvarjali tudi že prej (med drugim Peter Radies v 19. stoletju, med obema vojnama Filip Šemrov, v novejšem času pa zlasti Majda Žontar, Ljudmila Bezlaj Krevel, Andrej Hozjan idr.), smo s tem delom dobili res temeljit pregled obravnavane tematike. Zajeto je obdobje od antike do leta 1995. Vsebinsko je zbornik razdeljen v tri tematske sklope: Razvojna obdobja pošte na Slovenskem, Ob 100-letnici poštne palače v Ljubljani (1896-1996), Žigi, znamke, poštne celine in razglednice. Prvi sklop pričenja razprava Marjete Šašel Kos, ki v svojem prispevku Pošta v antiki prikaže splošni razvoj rimske pošte, njeno delovanje od začetkov v dobi republike in razvoj v času cesarstva. Pogoj za dobro organizacijo pošte so bile, kot poudarja avtorica, predvsem dobre ceste, za kar so Rimljani dobro poskrbeli. Avtorica med drugim tudi naglasa, da prenašanje sporočil z menjavanjem jezdecev ni bilo dovolj zanesljivo, zato je že cesar Avgust uvedel prenašanje pošte z enim kurirjem, ki je na določenih postajah le zamenjal voz. Zanimiva je analiza imen za poštne postaje (stationes, mansiones, mutationes). Avtorica se dotika tudi finančne organizacije pošte in pravi, da je ta nihala in prehajala od mestne uprave v državne roke. Že pred propadom zahodnega rimskega imperija je zaradi barbarskih vpadov poštna dejavnost precej nazadovala. Posebej je prikazano cestno in poštno omrežje med Akvilejo in Petoviono. Najpomembnejši vir za poznavanje poštnih postaj so itinerariji in avtorica se naslanja zlasti na podatke, ki jih nudijo Tabula Peutingeriana, Itinerarium Antonini in temu dodan Itinerarium maritimum, dalje še Itinerarium Burdigalense ter Cosmographia anonim­ nega ravenskega geografa. Dva obsežna prispevka je napisal Andrej Hozjan. V prvem, Srednjeveške oblike sporočil in korespondence na Slovenskem, je najprej orisal to problematiko v širšem evropskem prostoru, za naše ozemlje pa so srednjeveški viri pokazali naslednje različne oblike prenosa sporočil: priložnostni (naključni) prenos, poklicno prenašanje sporočil, v izjemnih primerih tudi prenos preko posebnih ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 «2(111) 2 9 9 odposlancev, včasih tudi menihov. Pomembne rodbine in cerkvene ustanove so imele v srednjem veku dobro organiziran prenos sporočil ne le s kurirji, ampak tudi kot služnost. Avtor omenja razne oblike plačila za to dejavnost in sicer v naturi in v denarju. S tem v zvezi poznamo tudi t.i. selske kmetije. Kot posebnost omenja vojaško-obrambno obveščanje, saj so v tedanjem času bile pogoste vojne, zanje pa so bila razna sporočila zelo pomembna. V svojem dragem prispevku Nastanek in razvoj državne poštne institucije na Slovenskem od 1489 do 1722 Hozjan oriše pomen dveh družin za razvoj poštnega prometa. Prva je bila družina Tasso/Taxis v Innsbrucku konec 15. stoletja (po njej je poimenovan taksi), za njo pa se je uveljavila družina Paar, ki je dobila v dedni fevd poštni regal za večino habsburških dežel. Za naše ozemlje je bilo zelo pomembno tudi vojnopoštno omrežje in povezava deželnih prestolnic Ljubljane in Gradca z utrdbami v Vojni krajini. Dežele so tako v 16. stoletju pričele vzpostavljati lastno (od vladarja denarno neodvisno) vojnoobveščevalno mrežo, čeprav ni šlo brez zapletov, zlasti finančnih, prihajalo pa je tudi do razhajanj med deželami in deželnim knezom, vendar deželni knez ni mogel kar odpraviti vojnih zvez oz. jih vključiti v deželnoknežjo poštno organizacijo. Stanovi so se zavedali, da je bila obrambna sposobnost dežele odvisna od urejenega obveščanja, zato je bilo treba ves prostor preplesti z novimi postojankami. Avtor razprave naglasa, da so bile kljub oviram in slabostim vojnopoštne zveze prek slovenskega ozemlja v 16. stoletju prva stalna oblika modernega poštnega prometa in da so skupaj z deželnoknežjimi zvezami glede na velikost prostora sestavljale izjemno zgoščeno ter učinkovito poštno mrežo, ki da bi ji v tedanji Evropi težko našli primerjavo. Še vedno so obstajale tudi drage oblike prenosa, znane iz srednjega veka, absolutistična država pa jih je z zakonskimi akti pričela vedno bolj omejevati. Po obsegu najdaljša (80 strani) je razprava treh avtorjev Majde Žontar, Vladimirja Klinarja in Andreja Hozjana Razvoj poštnega prometa na Slovenskem od podržavljenja 1722 do 1918. V njej je zajeto celotno slovensko ozemlje razen Prekmurja, prikazuje pa poštno omrežje, ceste, postaje, vozne rede, pojav železnice in spremembe, ki jih je prinesla, dalje razvoj telegrafa, telefona in novih poštnih storitev. Opisana je poštna uprava, poštna zakonodaja, posamezne tarife in še marsikaj. Vsemu temu je tudi tedanja država namenjala vedno večjo pozornost. Morda je zanimiv podatek, da so bili postiljoni oproščeni vojaščine in da meščani, gostilničarji in kmetje na svojih »kolesljih« niso smeli prevažati pošte. V 18. stoletju so poštne storitve obsegale prenos (prevoz) pisem, časopisov, letakov, denarja, paketov in potnikov. V primerjavi s prejšnjim obdobjem se je precej povečal pisemski promet, izpopolnilo se je tudi poštno-denarno poslovanje. Poleg redne pošte so uvedli štafete (hitri prenos pošiljk, tudi ponoči s pomočjo slov na konjih). Prevoz potnikov je bil sredi 18. stoletja vključen med poštne storitve. Zanimiv je podatek, da je poštna postaja evidentirala vsakega potnika, vodili so njegove osebne podatke in zato so imeli posebnega pisarja. Obstajale so že tudi pritožne knjige, ki so jih pošiljali v pregled nadrejeni poštni upravi. Pomembne podatke o pošti nudijo deželni šematizmi. Prvi tiskani seznam vseh poštnih zvez, postaj, poštnih mojstrov in razdalj (v miljah) nudi šematizem za Kranjsko iz leta 1795. Velik mejnik v razvoju poštnega prometa je bila nedvomno izgradnja železnice. Vendar celotno slovensko ozemlje ni bilo naenkrat deležno te novosti, ker so železnice gradili postopoma. Pomembna novost je bila, da so se znižali prevozni stroški, poštne postaje so ostale tam, kjer ni bilo železnice. Precej ljudi pa je na račun železnice izgubilo zaslužek. Novosti, značilne za drugo polovico 19. stoletja, so bile npr. pisemske kuverte, ekspresna pisma, dopisnice, razglednice, poštne denarne nakaznice, ki so poenostavile pošiljanje denarja, znamke itd. V posebnem poglavju je govor o poštnih uradih, o številu zaposlenih in o novih poštnih stavbah. Istočasno kot južna železnica je prišel k nam telegraf. Zanimiv je podatek, da so kot telegrafiste sprva zaposlovali upokojene mornariške častnike in podčastnike, po letu 1870 so se pojavile v tem poklicu prve ženske, ki pa so morale predhodno opraviti poseben tečaj z izpitom. Uradniki - telegrafisti so imeli posebne uniforme, drugačne kot poštarji. Prvi telegrafski red pa smo dobili 1887. Od 80. let dalje se je razvijal telefon, kije bil povsem nova dejavnost inje omogočal neposredne govorne stike. Leta 1901 je bilo npr. v Ljubljani 192 telefonskih naročnikov in ena javna govorilnica. - Temu obsežnemu prispevku je dodanih več preglednic, med drugim preglednica upravnih organov za obravnavano obdobje in seznam poštnih postaj, poštnih uradov (z letnico ustanovitve) ter vključitve prvih telegrafov in telefonov. Sledita dva prispevka Ljudmile Bezlaj Krevel. V prvem obravnava slovensko pošto, telegraf in telefon v kraljevini Jugoslaviji, precej pa se zadrži pri opisu poštnih razmer ob razpadu Avstro- 300 ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 » 1998 • 2 (111) Ogrske oz. v času kratkotrajnega obstoja Države SHS. Potem prikaže vso zapleteno zakonodajo stare Jugoslavije, opozarja na strog centralizem, voden iz Beograda, kar je na Slovenijo, tedaj najbolj razviti del države, vplivalo zaviralno. Prikaže tudi zasluge nekaterih posameznikov za razvoj (npr. M. Osane za razvoj telegrafsko-telefonske službe in radia), problem plač, kategorije poštnih uradnikov ipd. Avtorica nas seznanja tudi s problematiko žensk - poštnih uradnic. Enakopravnosti z moškimi namreč v tem poklicu ni bilo. Po stari avstrijski zakonodaji iz leta 1909 je mogla ženska dobiti službo samo, če je bila samska, vdova, ločena, v vsakem primeru pa brez otrok. V času stare Jugoslavije se je položaj sicer izboljšal, celo porodniški dopust se je uslužbenkam podaljšal, vendar pa je zakon še vedno predpisoval koliko odstotkov žensk sme biti na določenih delovnih mestih. Poštni uslužbenci so bili tudi stanovsko organizirani. Na kratko je predstavljena tudi pošta v tistem delu slovenskega ozemlja, ki je bilo med obema vojnama pod Italijo. Drugi prispevek Ljudmile Bezlaj Krevel obravnava poštno, telegrafsko in telefonsko dejavnost v Sloveniji od 1941 do 1991. Govori o organizaciji poštne uprave v različnih obdobjih (1941-1945; od 1945 do srede šestdesetih let; od konca 60. let do osamosvojitve Slovenije leta 1991). Prav ta del je napisan izključno na arhivskem gradivu, saj za to obdobje doslej še nismo imeli nobenega sintetičnega pregleda. Z omenjenim delom se povezuje prispevek Antona Krauthakerja Zapiski pomembnejših dogodkov 1991-1995, kjer avtor podaja kronološki opis poštne dejavnosti v času samostojne države. Drugi del zbornika je posvečen 100-letnici poštne palače v Ljubljani. Uvaja ga prispevek Kronika pošte v Ljubljani avtorjev Vladimirja Klinarja in Andreja Hozjana, kjer so v kronološ­ kem redu na kratko prikazani pomembnejši dogodki, povezani z zgodovino pošte v Ljubljani od leta 1500 do 1918. Sledi članek Mojce Arh Kos Ob stoletnici ljubljanske pošte, ki nas seznanja s predzgodovino stavbe in idejo o gradnji na Krekovem trgu, ki ni bila sprejeta. Kosova omenja, da so poštna poslopja nekdanje monarhije bila grajena po uniformiranih določilih za poštno dejavnost, zato so si tlorisi in zunanjost teh zgradb podobni, povsod je poudarjen vhodni del s kupolo itd. Tloris ljubljanske pošte je npr. identičen s tistim v Krakovu. V tretjem delu knjige nastopajo štirje avtorji. Ivan Turk se je lotil zanimive tematike o poštnih žigih na Slovenskem. Posegel je nazaj v zgodovino, ko še ni bilo znamk, potem je prikazal obdobje 1850-1918, obdobje med vojnama in med okupacijo ter po drugi svetovni vojni. Ker nekoč niso poznali pisemskih ovojnic, je bilo treba zložene liste na njihovem spoju opremiti s pečatom. Poštni žigi so se pojavili prej kot znamke, v habsburških deželah so jih začeli uporabljati leta 1751, na sedanjem slovenskem ozemlju pa po avtorjevih ugotovitvah leta 1761. Na žigu je bilo sprva samo ime kraja, šele 1856 tudi letnica. Po letu 1871 se pojavijo dvojezični žigi, vendar so za nekatere kraje (npr. mesta na Štajerskem) v uporabi le enojezični nemški žigi. Med obema vojnama je prišlo do vrste sprememb, 1920 so uvedeni novi dvojezični žigi, sedaj slovensko-srbski (srbska oblika v cirilici). Med drugo vojno so v Ljubljanski pokrajini Italijani uvedli dvojezične žige z letnico fašističnega štetja, nemška in madžarska okupacijska oblast je poznala le enojezične žige, t.j. nemške oz. madžarske. Takoj po osvoboditvi 1945 so bili v uporabi samo slovenski žigi, potem spet dvojezični (spet tudi v cirilici) in šele 1971 (tedaj so uvedene tudi poštne številke) spet samo slovenski z izjemo dvojezičnih območij, kjer je poleg slovenske oblike upoštevan tudi jezik manjšine. V članku so številne oblike žigov ponatisnjene. V prispevku, ki bo še zlasti razveselil filateliste, je Andrej Ivanuša opisal bogastvo znamk po svetu in znamke, ki so jih različne države izdajale na ozemlju sedanje Slovenije. Avstrijsko cesarstvo je pričelo izdajati znamke 1850, v Kraljevini SHS so izmed znamk še posebej znani »verigarji«, Socialistična Jugoslavija je izdala nekaj znamk, posvečenih znanim Slovencem in slovenskim krajem, Republika Slovenija je prvo slovensko znamko izdala že 26. junija 1991. Poštne celine (vrednotnice) in njihova uporaba na ozemlju Slovenije je naslov članka Matjaža Deržaja, ki je posegel v 19. stoletje, saj so najbolj razširjene celine v uporabi že 125 let. To so dopisnice in pisma z odtisnjeno vrednostjo, med celine pa spadajo še zalepke, poštne nakaznice, poštne spremnice in aerogrami. Zadnji prispevek v tretjem delu knjige nosi naslov Razglednice na Slovenskem in je delo Primoža Premzla. Podaja zgodovino uporabe razglednic, omenja izdajatelje, založnike, fotografe in tiskarje, podrobno pa navaja tudi tematiko razglednic (krajevni motivi, prizori iz vsakdanjega življenja, propagandne razglednice, podobe zaslužnih mož, umetniške razglednice), uporabljene ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 »2(111) 301 postopke pri izdelavi razglednic (litografija, svetlotisk, knjigotisk, ofsetni tisk, foto razglednica). Spregovori tudi o pojavu zbirateljstva razglednic. Ob koncu dodaja seznam v Sloveniji izdanih publikacij o razglednicah, ki je urejen kronološko. Večina člankov ima povzetke v nemščini in angleščini. Članki prinašajo več zanimivih ilustracij, zemljevidov, preglednic in tabel. Čisto na koncu najdemo tudi Register poštnozgodovinske literature, seznanimo pa se lahko še s sponzorji in donatorji, ki so finančno podprli izdajo zbornika. Upajmo, da bo ta lepa in s strani zgodovinske stroke resnično strokovno pripravljena publikacija, našla mnogo bralcev, kar naj bi omogočila tudi več kot dostopna cena 4.000 SIT. O l g a J a n š a - Z o r n B r i g i t t e H a m a n n , Hitlers Wien : Lehrjahre eines Diktators. München : Piper Verlag, 1998. 652 strani (neskrajšana žepna izdaja). Adolf Hitler je verjetno najbolj znano (politično) ime 20. stoletja in ena najbolj razvpitih osebnosti vse človeške zgodovine. Njegovo življenje so zato že mnogokrat obdelali zgodovinarji in drugi biografi, tako da lahko preberemo nekaj temeljitih del. Hitlerjeva biografija pa ni privlačna le kot raziskovalni problem, temveč gotovo tudi kot komercialno podjetje. Že bežen pregled knjig z zgodovinsko tematiko v kakšni domači ali tuji knjigarni nam izda, da je za dogodke in osebnosti iz obdobja zadnje svetovne vojne nesorazmerno veliko zanimanja. Tudi knjiga nemške zgodovinarke Brigitte Hamann o Hitlerjevem dunajskem obdobju je - kot tudi druga njena dela - doživela velik tržni uspeh. Na naslovnici žepne izdaje se bohoti nalepka z napisom, ki ga le redko vidimo na historiografskih izdajah - »Bestseller«. Hitlerjev Dunaj govori predvsem o letih 1908-13, ki jih je mladi H. preživel v avstro-ogrski prestolnici, na Dunaju, B. Hamann pa se kratko dotakne tudi njegove mladosti in prvih dni po selitvi v bavarsko prestolnico München. Seveda pa bi zaradi skoposti virov za Hitlerjevo biografijo za omenjeno obdobje Hitlerjevega življenja o tem mogla napisati le kaj tanko knjižico. Svoje delo je avtorica zatorej zastavila tudi kot kulturno in socialno zgodovino Dunaja v zadnjih predvojnih letih (Hamann, str. 7). Prikaz Hitlerjevega življenja je nadvse temeljit in avtorica je pritegnila številne nove aH malo uporabljane vire. Tako nadvse prepričljivo spodbija številne mite in legende, ki so se pletli okrog Hitlerjeve osebe in ki jih je nenazadnje pomagal plesti tudi sam Hitler. V svoji »politični biografiji« in bibliji nacizma Mein Kampf ter v številnih govorih in intervjujih je H. zelo uspešno mistificiral svojo preteklost in jo uspel prikazati kot konstantno rast, kot nekakšen nezadržni osebnostni vzpon. B. Hamann seje v knjigi lotila natančnega raziskovanja domnevnega judovskega porekla Hitlerjeve družine, njegove domnevne premožnosti, med drugim pa kot nedokazljive zavrnila še trditve Maksa Fabianija, da je H. odpustil iz svojega dunajskega arhitekturnega biroja (Hamann, str. 282). Mnoge teh domnev so zavrnili že drugi Hitlerjevi biografi, a številne je natančno analizirala šele Hamann. Prav ekskurzi, namenjeni natančni analizi virov, so odlika te knjige, posebno, če upoštevamo, da ni namenjena le ozki strokovni javnosti. Avtorica nam v knjigi niza dogodke, ki so se vrstili od Hitlerjevega prihoda na Dunaj, kamor se je iz Linza odpravil, da bi postal slikar ali arhitekt. S prijateljem iz deških let Avgustom Kubizkom sta v prvem obdobju fanatično obiskovala prestolnična gledališča, zlasti državno opero. Njuno navdušenje je v prvi vrsti veljalo Mahlerjevim (sic!) uprizoritvam Wagnerjevih del in H. je bil vse življenje oboževalec pa tudi natančen poznavalec njegovih kompozicij. H. si je z občudovanjem ogledoval monumentalno arhitekturo dunajskega Ringa in koval načrte za dograditev Heldenplatz. Toda fantast iz province je uspehe doživljal le v domišljiji in svoje intelektualne zmogljivosti izkazoval le v celonočnih tiradah, s katerimi je dolgočasil svojega prijatelja in sostanovalca. Denar, ki ga je imel, je vse hitreje kopnel in po nekaj selitvah v cenejša stanovanja je mladi H. končal na cesti, kot postopač. Pozneje je živel v samskih domovih in se preživljal kot slikar - po predlogah je slikal dunajske znamenitosti in jih prek posrednikov ali osebno prodajal. Njegovi najboljši kupci so bili judovski mojstri okvirjanja, ki so Hitlerjeve umetnije uporabljali za okrasitev izložb. 302 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52« 1998 »2 (111) Čeprav je prikaz socialnega propada bodočega vodje Velikonemškega rajha zanimiv in ga je avtorica uporabila tudi za ilustrativen opis Dunaja priložnostnih delavcev, revežev in malih razbojnikov, se mi še bolj pomembna zdi analiza političnih, intelektualnih in kulturnih vplivov Dunaja nanj. Z grenzländersko mentalitete okuženi in nemškonacionalno usmerjeni Gornjeavstrijec je prav na Dunaju v veliki meri razvil svoj svetovni nazor. Dunaj, ki ga je spoznaval in »študiral«, pa ni bil kozmopolitska prestolnica, ki so jo v obdobju fin de sičcla zaznamovali veliki misleci in umetniki. Bil je Dunaj nacionalne nestrpnosti in rasnega sovraštva, Dunaj Georga Schönererja, Karla Hermanna Wolfa in Karla Luegerja ter številnih velikogermanskih mistikov (prim. Hamann, ste. 7). Strastni bralec seje prebijal skozi brošure in časnike, dolgo časa redno obiskoval cislajtanski državni zbor in v spominu mnogih ostal zapisan kot zagret udeleženec gostilniških diskusij in prepirov. B. Hamann se zato sprehodi skozi življenje in ideologijo velikonemških in antisemitskih voditeljev, razpravlja o položaju Čehov in Judov na Dunaju ter prikaže osebnost in delo nekaj ključnih osebnosti dunajskega intelektualnega »podzemlja«. Nezaupanje v znanost, diletantizem, vera v vsakovrstne ezoterične teorije in v prvenstvo germanskih ljudstev, kar so širili ti samozvani oznanjevalci, je H. v precejšnji meri vkomponiral v svoj pogled na svet (Hamann, str. 333-336). Mnoge izmed njih je tudi sam označil za svoje vzornike ter jim pozneje prirejal različne počastitve - največkrat pogrebe z državniškimi častmi. Avtorica s številnimi primerjavami Hitlerjevega besednjaka in besednjaka časopisja, pamfletov, brošur in govorov iz njegovega dunajskega obdobja pokaže močno ujemanje med enim in drugim. Hitlerjev (očitno fenomenalni) spomin je hranil vse to sračje gnezdo in iz njega je pozneje kot politik črpal cele pasuse, vsekakor pa precej izrazov in formulacij. Tudi v njegovem antisemitizmu, ki pa je bil kot vse kaže postdunajskega izvora, je najti precej schönererjanstva ali Luegerjevih nazorov. Dunaj, ki se je Hitlerju tako zameril, je k njegovemu oblikovanju očitno prispeval več, kot bi bil ta pripravljen priznati. Morda je šla avtorica v vlečenju vzporednic sem ter tja predaleč, a v celoti je prepričljiva. Žal se je v ekskurzih v posamezna vprašanja avtorica vse prevečkrat zelo oddaljila od naslovne teme; nastali prikaz je tako preobširen za osnovno informacijo in prvi vtis, hkrati pa še zdaleč ni popoln in brez napak. Opazno je, da Hamann posameznih problemov ni pisala na podlagi virov, temveč je kompilirala obstoječo literaturo. Mislim, da bi krajši, bolj sežeti prikazi le-teh knjigo precej skrajšali (oziroma stanjšali), pa vendar bi bila slika, ki jo je avtorica želela pokazati, dovolj jasna tudi za nepoznavalca. Res pa je tudi, da so mnogi ekskurzi obogateni s številnimi nadvse povednimi citati, ki branje vseeno napravijo zanimivo. V celoti je delo dobro berljivo, pa tudi opremljeno z vsem potrebnim znanstvenim aparatom (celo v žepni izdaji) in številnimi fotografijami. Hitlers Wien je nedvomno dober vpogled v določeno obdobje v življenju poznejšega diktatorja in obenem slika Dunaja, ki jo običajno ne vidimo. Zanimivo pa je, da kljub temu in drugim temeljitim delom, še vedno - celo med ljudmi, ki so dobro podkovani v zgodovini - lahko slišimo zgodbe o Hitlerjevem judovskem poreklu ali o njegovi pleskarski, malarski karieri. Res je bil Adolf Hitler Maler, toda Kunstmaler - slikar. Ne preveč uspešen ali sposoben, pa vendarle... R o k S t e r g a r Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918-1921. 1. del: od 1. nov. 1918 do 26. feb. 1919. Za objavo pripravil Peter Ribnikar. Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 1998. 416 strani. Ob osemdesetletnici oblikovanja slovenske državnosti v okviru Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s prvo slovensko nacionalno vlado kot najvišjim izrazom njenega udejanjenja je izid zapisnikov Narodne vlade dragocena strokovna obeležitev te pomembne prelomnice v naši novejši zgodovini. Problematika federativnega oziroma celo konfederativnega položaja Slovenije v Državi SHS, ki se je kazala zlasti v samostojnem izvajanju državne oblasti prek Narodne vlade ne le na gospodarskosocialnem in narodnokulturnem področju, temveč tudi pri vodenju vojaških in zunanjepolitičnih zadev, je bila zasluženo deležna posebne pozornosti slovenskega zgodovinopisja, ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 «2(111) 303 v procesu oblikovanja samostojne Republike Slovenije tudi kot poglobljena osvetlitev korenin slovenske državnosti in državotvorne sposobnosti slovenskega naroda. K bogatim dosežkom raziskovanja zgodovinskih procesov na Slovenskem ob prehodu iz avstrijskega v jugoslovanski državni okvir je objava zapisnikov sej slovenske Narodne vlade, ki jo je na predlog slovenskega Narodnega sveta 31. oktobra 1918 imenovalo Narodno vijeće v Zagrebu, za ves čas njenega delovanja do februarja 1919, pomembna dopolnitev. V številnih samostojnih publikacijah, razpravah in člankih o tej problematiki so se avtorji lahko omejili na prikaz in analizo poglavitnih vprašanj te prevratne dobe, vladni sejni zapisniki pa razkrivajo tudi številne podrobnosti, pomembne za celovitejšo podobo. Koristnost in potrebnost takšne izpopolnitve poznavanja burnega dogajanja na Slovenskem na prelomu 1918/19 neposredno prek virov je bila poudarjena tudi ob izidu magistrskega dela Prva slovenska vlada 1918-1921 Bojana Balkovca leta 1992. Zamisel o izdaji sejnih zapisnikov Narodne in Deželnih vlad za Slovenijo se je v Arhivu Slovenije porodila že v sedemdesetih letih, ovira za njeno uresničitev pa je bilo pomanjkanje finančnih sredstev. Edicije virov terjajo običajno precejšnja sredstva in za večje projekte s tega področja je težko pridobiti stabilne finančne vire, hkrati pa je njihova priprava tudi dolgotrajno in zahtevno delo. Te naloge se je za obravnavane sejne zapisnike lotil arhivski svetnik Peter Ribnikar, ki mu je njena izpolnitev tudi priznanje za pionirsko delo pri urejanju gradiva Narodne in Deželne vlade. Ob tem naj poudarimo, da je njegovim prvim raziskovalcem nesebično pomagal pri iskanju ustrezne dokumentacije že v času urejanja in ima veliko zaslug, da so kmalu po izidu Orisa zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917-1941 Metoda Mikuža začeli izpopolnjevati podobo slovenske zgodovine v prvem obdobju po prevratu tudi z dragocenimi arhivskimi viri. Peter Ribnikar je uvodno študijo o Narodni in Deželnih vladah vsebinsko osredotočil zlasti na vprašanja, ki so pomembna za razumevanje in uporabo njihovih sejnih zapisnikov. Ti so mu bili poleg še drugih arhivskih virov, uradnega lista in časopisja ter nekaterih spominskih in zgodovinopisnih del temelj za pisanje uvoda. V njem je posvetil posebno pozornost oblikovanju Narodne vlade SHS in šestih Deželnih vlad za Slovenijo od februarja 1919 do julija 1921, posebej glede kadrovske sestave, osvetlil je pristojnosti posameznih vladnih poverjeništev, organiziranje številnih novih upravnih organov, uradov in komisij, ob zmanjševanju pristojnosti in prepolovitvi števila poverjeništev na le šest ob imenovanju prve Deželne vlade pa je prikazal tudi nastajanje posebnih uradov in izpostav centralne vlade v Sloveniji. Uvodno študijo je sklenil s predstavitvijo poglavitnih značilnosti delovanja poprevratnih slovenskih vlad ter programskih usmeritev vladnih strank. Glede na to, da bodo zapisniki sej Deželnih vlad izšli še v nadaljnjih dveh zvezkih, bi bilo načrtovanemu biografskemu kazalu v tretji knjigi koristno dodati tudi bibliografski pregled vse relevantne literature, ki z različnih vidikov prikazuje samostojno delovanje Narodne vlade ter postopno usihanje avtonomističnih pristojnosti Deželnih vlad v procesu krepitve državnega centralizma. V posebnem razdelku je Ribnikar opisal zanimivo usodo sejnih zapisnikov Narodne vlade od 1. novembra 1918 do 24. januarja 1919 in Deželnih vlad do 7. julija 1921 ter njihove zunanje značilnosti. Šele leta 1955 je Izvršni svet Skupščine LRS izročil tedanjemu Državnemu arhivu Slovenije veliko količino arhivskega gradiva Banske uprave Dravske banovine iz tridesetih let, v katerem so arhivarji pri urejanju odkrili tudi vse sejne zapisnike vlad iz obdobja 1918-1921, za katere so do tedaj domnevali, da so bili skupaj s še nekaterimi drugimi pomembnimi arhivalijami uničeni tik pred začetkom aprilske vojne 1941. Ugotovili so, da so ohranjeni 204 zapisniki najvišjih organov oblasti na Slovenskem od prevrata 1918 do sprejetja Vidovdanske ustave. Večina zapisnikov je originalov z ustreznimi podpisi, manjkajoče pa so pri urejanju nadomestili s kopijami, tako da so sedaj v enem fasciklu zbrani originali, v dragem kopije, v tretjega pa so razvrstili priloge k sejnim zapisnikom. Ob tem je Ribnikar ugotovil: »V bistvu to niso zapisniki v klasičnem smislu, ampak zabeležke o sejah vlade in o sprejetih uredbah, sklepih, predlogih in stališčih«, o katerih so na njih razpravljali. Noben zapisnik ne vsebuje vnaprej določenega dnevnega reda, ker so na sejah vlade na predlog predsednika in poverjenikov »sproti obravnavali vse najpomembnejše tekoče zadeve, kijih je bilo treba v nastali situaciji čimprej rešiti« (str. 46). Opisal je tudi potek sej in nastajanje njihovih zapisnikov, v opombah k posameznim zapisnikom pa je dodal podatke o značilnostih vsakega posebej. Največ zapisnikov obsega štiri do osem strani, le najdaljši 16 strani, kar je omogočilo njihovo celovito objavo. Na to dejstvo opozarjamo zaradi morebitnega nadaljevanja objav zapisnikov sej ljubljanske in mariborske oblastne skupščine za leti 1927 in 1928 ter sej banskega 304 ZGODOVINSKI ČASOPIS . 52 » 1998 »2(111) sveta Dravske banovine v desetletju 1931-1941, ki so pomembni tudi kot osvetlitev začetkov slovenskega parlamentarizma. Za vse te seje so ohranjeni stenografski in uradni zapisniki, med katerimi mnogi obsegajo od sto do dvesto strani. Glede na tolikšen obseg bi bilo koristno organizirati posvet o metodologiji objav tudi teh zapisnikov, ki osvetljujejo gospodarskosocialne in prosvetnokulturne razmere na Slovenskem med vojnama, posebej tudi avtonomistična prizadevanja pri njihovem reševanju. O zapisnikih sej Narodne in Deželnih vlad naj navedemo še Ribnikarjevo ugotovitev, da v registraturi predsedstva vlade niso bili preveč natančni pri njihovi izdelavi in hranjenju, in če k temu dodamo še dejstvo, da so bili šele več kot tri desetletja po nastanku v neurejenem stanju izročeni ustreznemu arhivu, potem njihovo usodo lahko navedemo kot primer, kako se s pomemb- nim zgodovinskim gradivom ne bi smelo ravnati. Peter Ribnikar je v I. delu poleg 51 zapisnikov sej Narodne vlade pod predsedstvom Josipa viteza Pogačnika objavil še 15 zapisnikov prehodne Deželne vlade za Slovenijo, ki je pod vodstvom novega predsednika dr. Janka Brejca in podpredsednika dr. Gregorja Žerjava delovala še v stari sestavi od 24. januarja do 26. februarja 1919. Prva slovenska nacionalna vlada, sestavljena iz predstavnikov vseh treh tedanjih političnih strank, katoliške Vseslovenske ljudske stranke, liberalne Jugoslovanske demokratske stranke in Jugoslovanske socialnodemokratske stranke, je imela kot najvišji uredbodajni oziroma zakonodajni in upravnoizvršilni organ na slovenskem ozemlju, z izjemo Prekmurja, dvanajst poverjeništev za različna področja delovanja, tudi za narodno obrambo; edino posebnega poverjeništva za zunanje zadeve ni imela v svoji sestavi. Prav zapisniki njenih sej pa kažejo, kako dejavna je bila tudi na področju mednarodnih odnosov ter vojaških in nekaterih drugih zadev, za katere je bilo formalno pristojno zagrebško Narodno vijeće. Potrditev dejstva, daje bila Narodna vlada najvišja oblast na slovenskem ozemlju, pa je zlasti njena naredba o prehodni upravi, s katero je podrobno določila državno organiziranost in pristojnosti suverenih organov slovenske državne oblasti. Zapisniki vladnih sej podrobno kažejo, kako je uveljavljala svoje najvišje pristojnosti ter si prizadevala v normativnem in izvršilnem pogledu reševati vsa pereča vprašanja po prevratu. Ena osrednjih tem na sejah je bilo reševanje tedaj najbolj aktualne problematike slovenskih meja, s katero je bilo najtesneje povezano tudi oblikovanje slovenske vojske in navezovanje mednarodnih stikov. Posebno pozornost so na sejah posvetili gospodarskemu vidiku slovenske samoodločbe. Zato je vlada sprejela številne nujne ukrepe ob prehodu iz avstrijskega v jugoslovanski gospodarski prostor ter si prizadevala ustvariti institucionalne in materialne temelje za uspešen razvoj slovenskega gospodarstva. O vseh pomembnih zadevah s področja financ, trgovine in industrije, kmetijstva, javnih gradenj, prometa in prehrane, ta je bila v povojnem času še posebno pereč problem, je vlada razpravljala na plenarnih sejah, manjša vprašanj pa so v okviru svojih pristojnosti reševala poverjeništva sama. Glede na skrajno poslabšane socialne razmere je morala posvetiti posebno pozornost tudi reševanju te problematike, uspehe glede izboljšanja položaja delavstva pa so socialni demokrati v kasnejših polemikah s komunistično levico poudarjali kot primer pravilnosti in uspešnosti svojega delovanja. Veliko dela sta vlada in njeno poverjeništvo za prosveto opravila tudi na področju preosnovanja slovenskega šolstva in kulture, že v času njenega delovanja pa so stekle pospešene priprave na ustanovitev slovenske univerze. Narodna vlada seje morala veliko ukvarjati s slovenizacijo uprave in na njenih sejah so bila redna imenovanja novih slovenskih uradnikov, v začetku zlasti kot zamenjava dotedanjih nemških upravnih in sodnih uradnikov. Iz zapisnikov vlade se tudi vidi, daje pozorno spremljala notranje razmere v Sloveniji, in kakšni so bili začetni stiki z osrednjimi oblastmi v Beogradu po prvodecembrskem zedinjenju in ustanovitvi prve jugoslovanske vlade. Razprave na sejah tudi kažejo, da so vladne stranke vse pereče probleme reševale v soglasju, prvi vidni primer razhajanj pa seje pokazal ob predlogu dalmatinske vlade za združitev Države SHS s Kraljevino Srbijo, ob katerem je vsaka stranka glede avtonomije in centralizma ter monarhije in republike oblikovala svoje stališče in vztrajala pri njem. Peter Ribnikar je objavo zapisnikov obogatil z obsežnimi življenjepisi oseb, ki se v njih omenjajo, za kar je prizadevno zbiral podatke v številnih domačih in tujih biografskih pomagalih ter celo pri ustnih virih. Te opombe bodo uporabo sejnih zapisnikov olajšale, koristno pa bi bilo ob sklepu edicije objaviti seznam uredb, ki jih je sprejela Narodna vlada kot celota in jih objavila v Uradnem listu Narodne vlade SHS v Ljubljani, ki je drugi pomembni vir o njeni dejavnosti, posebej na zakonodajnem področju. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 » 2 (111) 305 Vsebina objavljenih zapisnikov v prvi knjigi potrjuje ugotovitev Slovenca (27.2.1919) ob zaprisegi prvega predsednika in podpredsednika Deželne vlade, daje bila Narodna vlada najvidnejši »znak svobode« Slovenije. Ta osrednji katoliški listje (15.1.1927) v polemiki glede nekdanjih deželnih avtonomij poudaril velike zasluge Slovenske ljudske stranke, da je bila ob prevratu 1918 ustvarjena združena Slovenija »z lastno avtonomno vlado, ki je imela vse prerogative državnih vlad«, na zakonodajnem področju pa celo večje, saj je v tem pogledu nadomeščala tudi parlament. »Ali si morete misliti večjo samostojnost Slovencev, kakor smo jo imeli tedaj, če izvzamemo lastno nezavisno državnost?« je še poudaril Slovenec. Objava zapisnikov sej Narodne vlade arhivskega svetnika Petra Ribnikarja je dragocen prispevek k popolnejši podobi tega zgodovinskega dogajanja, pomemben za raziskovalno delo in seznanjanje širše javnosti z njim. M i r o s l a v S t i p l o v š e k F r a n c e F i l i p i č , Slovenci v Mauthausnu. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1998. 608 strani. Avtor številnih samostojnih publikacij, razprav in strokovnih člankov iz zgodovine Slovencev od prve do vključno druge svetovne vojne France Filipič je svoj obsežni raziskovalni opus obogatil z novo izredno obsežno monografijo o usodi Slovencev v koncentracijskem taborišču Mauthausnu. Bogate raziskovalne izkušnje in njegova literarna ustvarjalnost ter dejstvo, da je bil tudi sam mauthausnovski taboriščnik, so vplivale tudi na zasnovo monografije v dokumentarnem, metodološ­ kem in vsebinskem pogledu. Potem ko mu je taboriščni odbor Mauthausen leta 1985 zaupal nalogo, da napiše delo o slovenskih interniranem v tem taborišču, se je temeljito lotil zbiranja in preučevanja različnih virov in relevantne literature o tej problematiki. Zbiranje dokumentacije v slovenskih osrednjih in regionalnih arhivih, muzejih in bibliotekah, pri organizacijah Zveze borcev in Rdečega križa ter na občinskih matičnih uradih je razširil tudi na številne ustanove v tujini, v Avstriji, Italiji, na Poljskem, v Zagrebu in Beogradu. Še prav posebno pozornost je posvetil osebnim razgovorom z nekdanjimi taboriščniki za podrobno spominsko osvetlitev njihovih usod in splošnih taboriščnih razmer v posameznih obdobjih. Ob tem naj poudarimo, da je lahko domačo in tujo literaturo uporabil v glavnem le za širši okvir obravnavane problematike, vsa temeljna vprašanja pa je osvetlil z različnimi viri. Opravil je izjemno obsežno hevristično delo, zaradi cesarje oblikovanje monografije trajalo več kot deset let. Že prvi problem, ugotovitev števila internirancev slovenskega rodu v taborišču Mauthausen in njegovih 49 podružnicah v obdobju od leta 1939 do leta 1945, je terjal velike napore zaradi dejstva, da Slovencev taboriščna administracija ni vodila kot posebno nacionalno kategorijo, temveč kot nemške, italijanske, madžarske in hrvaške državljane s ponemčenimi, italijaniziranimi in madžari- ziranimi priimki, imeni in kraji njihovega bivanja. Uspel je bistveno izpopolniti statistično podobo števila slovenskih internirancev v tem koncentracijskem taborišču, kar naj ilustriramo s podatki, da so jih imele borčevske organizacije evidentiranih okoli 2200, avtor pa je ugotovil, da je bilo v njem interniranih skupaj 4153 Slovencev, med njimi le 99 z oznako kriminalnih jetnikov, vse druge pa so vanj privedli iz političnih razlogov. Ob tem je ugotovil, da jih je v matičnem taborišču in podružnicah umrlo okoli 1500, torej več kot tretjina, zlasti v letih 1942 in 1943 jih je bilo odpuščenih 1190, maja 1945 je bilo osvobojenih 1234; ostali slovenski interniranci so bili premeščeni v druga taborišča, le enajstim pa je uspel pobeg. Avtor je svoje delo razdelil na tri vsebinske sklope. Temeljiti študiji o Mauthausnu (9-72), sledi jedro monografije, v katerem je po kronološkem zaporedju podal zgodovinski oris prihodov posameznih transportov v taborišče s seznamom vseh slovenskih internirancev ter drugimi statističnimi podatki o njih (ta del obsega 463 strani), v kratek sklepni del pa je razvrstil se mauthausenska doživetja v umetniški besedi (537-561). V uvodni študiji je obdelal nastanek, organiziranost in delovanje koncentracijskega taborišča od ustanovitve leta 1938 do konca vojne maja 1945 z vseh vidikov (sprememba njegove namembnosti 306 ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 » 1998 » 2 (111) od pretežno uničevalnega značaja do mobilizacije jetnikov zlasti za potrebe vojne industrije s prelomnico leta 1942, dograjevanje matičnega taborišča in izgradnjo mreže 49 podružnic, leta 1943 tudi na Ljubelju, usodo jetnikov in t.i. »samoupravo« s prikazom boja med kriminalnimi in političnimi jetniki, proces njihove internacionalizacije z množičnim prihodom Poljakov, Zidov, Rusov in drugih, izkoriščanje jetniške delovne sile, oblike kaznovanja jetnikov, njihovo uporništvo in osvoboditev, položaj po njej ter organizacijo vračanja jetnikov na njihove domove). Iz opomb k prvemu delu, ki je ustrezen okvir za naslednji osrednji del o slovenskih interniranem v Mauthausnu, se vidi, da je uporabil za osvetlitev zgodovinskega orisa tega koncentracijskega taborišča zlasti bogato tujo literaturo. Avtor je posebej poudaril, da so na zasnovo njegove monografije pomembno vplivali izsledki mednarodnega simpozija o taborišču Mauthausen leta 1995 na Dunaju. Drugi del z naslovom Slovenci v Mauthausnu je zaradi preglednosti smotrno razdeUl na pet temeljnih podpoglavij, v katerih je podrobno opisal zgodovinske okoliščine nastanka in sestava transportov v mauthausensko taborišče (skupaj jih je obdelal 173, med njimi jih je bilo 38 s 15 osebami in več, 7 transportov pa je štelo nad 100 oseb), prikazal pa je tudi njihovo nadaljnjo usodo. Pri tem se je odločil za poseben metodološki prostop. V prizadevanjih za čimbolj celovito podobo prihoda slovenskih taboriščnikov in njihovega življenja v taborišču je zgodovinske orise obogatil s številnimi spominskimi izjavami, največ za leti 1943 in 1944, ter z biografijami jetnikov. Nad 500 spominskih in biografskih prispevkov potrjuje tudi eno od temeljnih ugotovitev v monografiji, da je bila večina oseb internirana zaradi aktivnega odporniškega delovanja proti okupatorju. Poudarimo naj, da spominsko gradivo ne razkriva le usode posameznikov, temveč tudi različne vidike taboriščnega življenja, življenjepisi okoli 250 jetnikov, nekateri so tudi obsežni, pa osvetljujejo tudi njihovo delovanje pred okupacijo in vlogo v osvobodilnem gibanju do njihove aretacije. Ob koncu drugega dela je Filipič v posebnem razdelku opisal tudi vrnitev slovenskih internirancev v domo­ vino, posebno vrednost pa imajo sklepni sintetični statistični podatki. Iz njih naj povzamemo, da so okupatorji največ Slovencev odgnali v Mauthausen v letih 1943 (1308) in 1944 (1510), daje bilo med njimi 732 ujetih partizanov in da je bil najbolj množičen prihod 990 jetnikov, večinoma primorskih Slovencev, 12. oktobra 1943 iz italijanskega koncentracijskega taborišča Cairo Montenotte, avtor pa je zbral tudi podatke o socialni sestavi večine internirancev. Izbrani literarni prispevki v tretjem delu, napisali so jih mauthausenski interniranci Ivan Potrč, Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, France Kozar in avtor monografije, tehtno prispevajo k podobi hudega trpljenja taboriščnikov. Avtorjeva spremna beseda razkriva podroben historiat nastajanja knjige in probleme, ki jih je moral reševati v procesu njenega nastajanja. Iz nje izvemo, da je bila tudi vrsta mauthausenskih jetnikov, posebej tistih, ki so bili iz taborišča odpuščeni, zlasti v prvih desetih povojnih letih podvržena mučnemu sumničenju in zasliševanju, niso pa doživeli tako tragične usode kot nekdanji dachauski in buchenwaldski jetniki v političnih sodnih procesih. Te razmere pa so vplivale, da je Prežihov Voranc opustil zamisel o pisanju velikega literarnega dela s taboriščno tematiko. Monografija, ki je tudi sestavni del Knjižnice OF, je bogato ilustrirana s številnimi faksimili dokumentov, fotografijami internirancev ter drugo dokumentacijo. Njeno uporabnost tudi v tujini omogočata obsežna povzetka v nemškem in italijanskem jeziku, koristno pa je tudi imensko kazalo. Monografija Franceta Filipiča je prvi celovit prikaz usode Slovencev v nekem koncentracijskem taborišču v zgodovinopisju slovenskega osvobodilnega gibanja ter je pomembna osvetlitev nemške raznarodovalne in uničevalne okupacijske politike na Slovenskem. Glede na to, da obravnava posebno problematiko, pri kateri mora priti do izraza tudi usoda posameznikov, je navajanje številnih pričevanj dobra metodološka rešitev. Avtor zasluži za zbiranje dokumentacije pri nekdanjih taboriščnikih še posebno priznanje. Če Filipičevo delo primerjamo s tujo zgodovinsko literaturo te vrste, ima v njej po temeljitosti in metodi obdelave vidno mesto, posebno dragocena pa je njegova človeška sporočilnost. M i r o s l a v S t i p l o v š e k ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 ' 2(111) 307 Foibe e esodo. Allegato al n. 3 di Tempi & Cultura, rivista semestrale dell' Istituto Regionale per la Cultura Istriana, anno II, inverno 1997 - primavera 1998 (Trieste). Deželni inštitut za istrsko kulturo (Istituto Regionale per la Cultura Istriana - IRCI) iz Trsta, raziskovalno središče organizaciji istrskih beguncev, je k 3. številki revije, ki jo je začel izdajati pred kratkim, priložil zvezek o fojbah in povojnem množičnem odhodu istrskih in dalmatinskih Italijanov. Kot piše v uvodniku zvezka predsednik IRCI Arturo Vigini, je publikacija namenjena v prvi vrsti šolam in želi zapolniti vrzel, ki naj bi o teh dveh temah obstajala v italijanski javnosti. Zvezek je razdeljen v tri sklope: Profilo storico (Zgodovinski oris), I fatti (Dogodki) in Documenti (Dokumenti). Čeprav so na platnici kot avtorji navedeni Conti, Ceccotti, Delbello, Donato, Pompei, Pupo, Spazzali in Vigini, so vsi prispevki anonimni. Izjema je uvodni, ki se ujema s prvim sklopom in o katerem (sicer posredno) izvemo, da je nekoliko predelan tekst predavanja, ki gaje imel tržaški zgodovinar Raoul Pupo jeseni 1997 v Rovereto v sklopu niza predavanj na temo La Patria contesa. Trieste, l'Istria, le foibe, l'esodo (Tekmovana domovina. Trst, Istra, fojbe, eksodus). V njem skuša avtor uokviriti fojbe in eksodus v širše dogajanje in prikazati njihove vzroke in vzgibe. Prispevki drugega sklopa obravnavajo posamezne momente in probleme zgodovine Julijske Krajine pred, med in po drugi svetovni vojni. V zadnjem sklopu so predstavljeni v glavnem že znani arhivski viri italijanskega, slovenskega in hrvaškega izvora ter vrsta pričevanj in ponatisov iz povojnega časopisja, ki jih spremljajo kratki uvodni teksti. Na koncu imamo še kronologijo za obdobje 1918-1956 in tematsko razčlenjeno bibliografijo. Že sam naslov, ki povezuje fojbe s t.i. eksodusom, povzema znano interpretacijo, ki prikazuje eksodus kot posledico fojb (ki naj bi bile poskus genocida nad istrskimi Italijani) in je značilna za begunske organizacije od njihovega nastanka. Torej nič kaj spodbuden začetek. Skupni imenovalec vseh prispevkov je tolmačenje v smislu spopada med nasprotujočimi si nacionalizmi, kar je izredno omejevalno za razumevanje vzrokov dogajanja. Bralcu se ponuja poenostavljena, a izkrivljena slika, ki ne odraža kompleksnosti dejavnikov, ki so vplivali na zgodovinsko dogajanje. Avtorjem ostaja tuje skoraj neločljivo prepletanje nacionalnih in razrednih trenj v Julijski Krajini. Vse je skrčeno na nacionalna nasprotstva, tudi za obdobje neposredno po prvi svetovni vojni, ko je v Julijski Krajini družbeno in politično dogajanje označeval v prvi vrsti razredni spopad. Nacionalni spopad, ki je bil nedvomno prisoten, je poleg vsega prikazan kot nekaj samoumevnega, danega, ne da bi iskali razlogov »protislovanske« politike fašizma. Zgodovina slovenskega in hrvaškega nacionalnega gibanja na Primorskem in v Istri ter vzroki, ki so botrovali trenjem z italijanskim nacionalizmom, sploh niso prisotni v razpravi in bralcu ostajajo neznani. Sam fašizem je prikazan kot nekaj neopredeljenega, neke vrste depravacija duha, brez vzrokov in razlogov. O predfašistični Italiji se posplošeno trdi, da je bila pripravljena priznati »Slovanom« vse nacionalne pravice, zamolčuje pa se dejstva, ki so bila, kot vemo, povsem drugačna. Odgovornost za zaostritev nacionalnih odnosov do skrajnih meja naj bi tako nosil le fašizem, o katerem pa, kot že rečeno, ne zvemo, od kod izhaja, zakaj je nastal in se uveljavil. V tej optiki naj bi bili tudi vzroki povojnega masovnega odhoda Istranov in Dalmatincev izključno nacionalni. Pa še nekaj. V nekaterih prispevkih se uporabljajo izrazi kot »italijanskost« (italianità), »italijansko čuteči« (di sentimenti italiani), ki so zelo dragi predvsem zgodovinarjema Pupu in Spazzaliju. Bil bi že čas, da se tem izrazom da jasno vsebino. Ali so bili »italijansko čuteči« tudi tisti (ne tako redki) Italijani, ki so se sami sicer šteli za Italijane, a so se borili na strani hrvaških in slovenskih partizanov, se opredelili za pripadnost Primorske in Istre Jugoslaviji in se odpovedali »naravno dani« nadvladi domnevno višje italijanske civilizacije nad »slovansko«? Ali pa je italijanski čut priznan le tistim, ki so branili »tradicionalno hegemonijo Italijanov,« in je neločljivo vezan na katolištvo ter spoštovanje ustaljenih družbenih in nacionalnih razmerij? Glede enega poglavitnih vprašanj pri tolmačenju t.i. eksodusa, vprašanja nacionalne pripadnosti beguncev, avtorji povzemajo klasično interpretacijo begunskih organizacij, ki govori o neoporečnem italijanstvu beguncev in o množičnem odhodu kot »plebiscitu za italijanstvo« (plebiscito d'italianità). Omenja se sicer, da se je poleg Italijanov iz Istre in Primorske izselilo tudi veliko Hrvatov (kaj pa Slovencev?). Vendar izgubi tudi ta bežen namig svoj pomen ob poudarjanju, da italijansko pojmovanje nacionalne pripadnosti (ki implicitno izzveni kot bolj pravilno in kulturno) 308 ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 » 1998 » 2 (111) temelji na samoopredelitvi posameznika, ne glede na rod in »kri«, ki naj bi bila temeljna kriterija »slovanskega« pojmovanja nacionalne pripadnosti. Avtorji pri tem pozabljajo na nekatere podatke, ki postavljajo v velik dvom tako tolmačenje. Ali je znak »italijanstva« dejstvo, da v objavljenem odlomku romana Verde Acqua Marie Madieri Magris toži mati glavnega junaka »Oj me meni, oj me meni«, ko se njen mož spusti v zelo tvegan posel? Mar ne postavlja v dvom »italijanstva« beguncev dejstvo, daje begunski tednik Voce Giuliana v članku dne 16.1.1959 {Preziosa opera dell'E.I.S.E. in favore degli studenti profughi) pisal, daje leta 1955 italijanska ustanova Ente incremento studi educativi priredila v Trstu tečaje za begunske otroke, ki so v domačih krajih obiskovali slovenske oz. hrvaške šole, z namenom, da jih »ponovno pridobijo« italijanski kulturi! In kar 41% teh otrok seje z veliko težavo izražalo v italijanščini! Objavljeni ponatis uvodnika iz puljskega proitalijanskega dnevnika L'Arena di Pola z dne 4.7.1946, v katerem piše, da bo italijanska vlada onim, ki bodo zapustili Pulj, nudila v Italiji vsako možno pomoč, pa postavlja pod vprašaj tudi spontanost begun­ ske izbire oz. njeno nespodbujanje s strani proitalijanskega tabora. V posameznih prispevkih zasledimo tudi nekaj drugih cvetk. Pupo v svojem okvirnem sestavku tako trdi, daje bila velika večina t.i. »infojbirancev« nedolžna, ne da bi nam bilo dano vedeti, od kod tako prepričanje. V spisu o fašističnih raznarodovalnih ukrepih je o številu 100.000 slovenskih in hrvaških izseljencih iz Primorske in Istre za časa fašizma, ki ga navaja slovensko in hrvaško zgodovinopisje, rečeno, da je treba dati tej številki le »simbolno in militantno vrednost«. Le nekoliko kasneje pa trdijo avtorji, daje v publikaciji L'esodo dalle terre adriatiche. Rilevazioni statistiche, ki jo je na podlagi popisa beguncev s strani glavne italijanske begunske skrbstvene ustanove Opera per l'assistenza ai profughi giuliani e dalmati leta 1958 uredil Amedeo Colella, navedeno kot minimalno število beguncev 201.440, medtem ko sta v omenjeni publikaciji dejansko navedeni celo dve nižji številki: 190.905 naj bi bilo oseb, ki so jim priznali status begunca v skladu z določili italijanskih zakonov, 150.627 pa je bilo beguncev, za katere so popisovalci ugotovili dejansko prisotnost v Italiji. Tudi glede številk t.i. »infojbirancev« oz. odpeljanih in likvidiranih ni mnogo bolje, saj se navajajo številke iz najrazličnejših virov, in to brez vsakršne kritične ocene virov, kar v bralcu na koncu porodi le veliko zmešnjavo. Objavljeni dokumenti niso deležni nikakršne kritične ocene, tako da so izseki iz pamfletov, ki jih je izdal Comitato di liberazione nazionale dell' Istria, najpomembnejša begunska organizacija, ponujeni bralcu brez vsakršnega komentarja o njihovem propagandnem namenu. Kronologija je zelo pomanjkljiva, tako kar se tiče zatiranja Slovencev in Hrvatov s strani italijanske države v času pred in med vojno kot tudi glede dogajanja po vojni. Navedeni so namreč represivni posegi jugoslovanskih oblasti v Istri, niso pa omenjeni sočasni fašistični napadi na Slovence in levičarje (ki so se ponovno pričeli že konec leta 1945) v Trstu, Gorici in Benečiji ter sodni pregoni projugoslovansko usmerjenih bivših partizanov in antifašistov s strani italijanskega in angloameriškega sodstva. Bibliografija, ki zajema le dela v italijanščini, je obsežna in precej popolna. Zelo kritično gre oceniti dejstvo, da so vanjo uvrstili knjigo Albo d'oro Luigija Papa, povsem neznanstveno delo predhodnika in navdihovalca današnjega skrajno desničarskega kvazizgodovinarja »fojbologa« Marca Pirine. Obenem pa so avtorji pozabili na enega najtreznejših prispevkov o problemu fojb v italijanščini, Foibe e fobie Giacoma Scottija in pikolovski pregled Pirinovih seznamov tržaških »nedolžnih žrtev slavokomunistov«, Operazione foibe a Trieste Claudie Černigoj. O tej temi zasledimo med navedenimi deli kot edino inovativno študijo, ki se ne zadovoljuje z reinterpreta- cijami že znanih podatkov, ampak prispeva nova temeljna dejstva in spoznanja, prispevek Nevenke Troha v zborniku Foibe. Il peso del passato, ki ga je uredil G. Valdevit. Ce za zaključek povzamemo zanimivo trditev v enem od prispevkov, ki pravi, da se italijanski vodilni razred v Istri vse do konca vojne ni zavedal, da si je s svojim obnašanjem nakopal globoko sovraštvo nižjih slojev, predvsem Slovencev in Hrvatov, lahko po branju te publikacije ugotovimo, da se zelo verjetno vodilni begunski krogi tega ne zavedajo niti danes, saj ponavljajo stare argumente in teze. To bi samo po sebi ne bilo zaskrbljujoče, če bi ne bil obravnavani zvezek namenjen italijanskim mladim rodovom ter njihovim vzgojiteljem in mu ne bi tržaški mediji namenili tolikšne pozornosti. S a n d i Volk ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 » 2 (111) 309 R a j ko C i b i c , Spomini Slovenca v tujski legiji. Ljubljana : Slovenska matica 1998. 168 strani. Francoska Tujska legija je morda najbolj slavna in razvpita vojaška enota 20. stoletja. Paradoksalno pa je, da je sloves elite dobila predvsem na podlagi velikih in nikomur koristnih porazov. Camerone in Dien Bien Phu sta le najbolj znana izmed njih. K nastanku in ohranjanju mita o legiji so nemalo prispevali literatura ter film in televizija. Ni čudno, da celo vojaške revije legijo marsikdaj štejejo med specialne enote in da jo obdaja meglica skrivnostnosti. Knjiga dolgoletnega legionarja Rajka Cibica je zatorej dobrodošel prispevek k razbitju napačne podobe, ob tem pa še nadvse sproščajoče branje. Čeprav se avtor večkrat opravičuje zaradi svojih - po njegovem skromnih - spisateljskih sposobnosti, mu tega ne bi bilo treba. Pero mu namreč teče dovolj gladko, da tekst dobi precej mediteranske ali francoske živahnosti in da je branje užitek. Vse pa je ilustrirano še s slikovnim gradivom. Cibic, primorski Slovenec, ki se je rodil tik pred 1. svetovno vojno, je v Francijo prebežal, da bi se izognil težavam v Italiji in Jugoslaviji. Mladi revolucionar pač ni želel služiti v nobeni njunih vojska. Čeprav prepričan komunist, je kariero v Franciji začel kot stavkokaz na marsejskih dokih, po izgubi dela in zavrnitvi s strani nabornega centra mednarodnih brigad zaradi pomanjkanja vojaških izkušenj pa je vstopil v legijo. Kljub temu, da njegova »rdeča« preteklost ni bila skrivnost, je dosegel častniški čin in v dveh desetletjih legionarske službe napravil solidno kariero. Nekaj težav je imel le s pridobivanjem državljanstva Republike. Po izstopu iz vojske je (že francoski državljan) ostal v Franciji kot poslovnež in nazadnje kot upokojenec ter aktivni član združenja nekdanjih legionarjev. Spomini Slovenca v tujski legiji so res samo spomini in ne zgodovina legije ali prikaz njenega današnjega položaja. Avtor nas popelje skozi svoje legionarsko in civilno življenje ter čez velik del sveta, ki ga je videl v okviru svojega službovanja: Afrika, zahodna fronta (v 2. svetovni vojni) in Indokina so glavne postaje na poti. Če verjamemo zgodbam o dolgi roki in slonovskem spominu legije, potlej lahko sumimo, da nam je avtor kakšna neprijetna dejstva tudi zamolčal. A tudi ta celotne slike verjetno ne bi kaj dosti spremenila. In zakaj Cibic razbija mit? Ker nam pokaže monotonost življenja v puščavah in pogorjih Magreba, kjer sta bila edino razvedrilo legionarjev alkohol in obiski v Bordel militaire de campagne (BMC). Ker evropsko kampanjo legije opiše kot skupek nesposobnosti, srečnih naključij, pivskih in seksualnih podvigov ter nekaj pogumnih odločitev, vojno v Indokini pa predvsem kot monotono opravilo in (ker je bil sam večji del časa v zaledni službi) borbo s kupi papirja. Nenazadnje tudi slike debeloličnega in kratkovidnega avtorja niso to, kar si marsikdo predstavlja pod utrjenim legionarjem. Toda častnik Cibic se večkrat spomni žalostnih usod svojih podrejenih, sobojevnikov in nasprotnikov, tako da mu ne bi mogli očitati neobčutljivosti in trivializiranja vojne. Vseskozi poudarja še zvestobo svoji drugi domovini legiji in Franciji; njegova kritičnost ni zajedljivost razočaranca, marveč preprosto podajanje njegovega videnja stvari. Legija je gotovo edinstvena ter izvrstno izurjena vojaška enota in malo resnice ji zanesljivo ne more škoditi. Knjiga Spomini Slovenca v tujski legiji morebiti ni epohalen prispevek k slovenski (ali francoski) vojaški zgodovini, je pa dobrodošel opomin, da ta ni nujno kronika junaških dejanj in album izjemnih posameznikov. Ako pa bo komu razblinila romantične predstave in ga odvrnila od poti v legijsko naborniško središče, najbrž ne bo nič narobe. R o k S t e r g a r Tolminski zbornik 1997. Tolmin : Muzej, 1997. 552 strani. Septembra 1997 je po dolgih letih ponovno izšel Tolminski zbornik. To je tretji zbornik. Prvi je izšel leta 1956, drugi pa leta 1975. Omeniti moramo še posebno izdajo iz leta 1980, Potresni zbornik. Po njem je bilo sicer izdanih kar nekaj publikacij s tolminsko tematiko. Leta 1987 so bili v tematski številki Zgodovinskega časopisa objavljeni referati 23. zborovanja slovenskih zgodovi­ narjev, ki je potekal v Tolminu oktobra 1986. Leta 1994 pa je izšla tolminska tematska številka 310 ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 « 1998 »2(111) domoznanske revije Kronika. Številna nova spoznanja in odkritja, ki so nastajala z novimi raziskavami, so napovedovala, da ni bojazni za pridobitev gradiva za objavo, kar tudi sicer dokazuje obseg novega zbornika - 552 strani. Uredniški odbor v sestavi Janez Dolenc (glavni urednik), Damjana Fortunat Cernilogar, Marta Filli, Edo Kozorog, Viljem Leban, Radovan Lipušček in Rafael Lipušček je opravil veliko delo. Vzpodbudno je, da so tudi člani odbora pripravili prispevke, nekateri tudi po dva ali tri. Novost v tem zborniku so povzetki, ki pa so žal nedosledni. Ponekod, kjer bi moral biti, ga ni, marsikje pa je nepotreben. Povzetki so ali samo v italijanskem ali angleškem jeziku, ponekod v slovenskem in italijanskem, slovenskem in angleškem ali slovenskem in nemškem jeziku. Tolminski zbornik 1997 je posvečen predvsem za vse Primorce pomembnemu jubileju, 50-letnici priključitve k matični domovini. Posvečen pa je tudi pomembni kulturni pridobitvi v obnovljeni stavbi Coroninijeve graščine, razširjeni in izpopolnjeni Tolminski muzejski zbirki z novo postavitvijo zbirk »Arheološka predstavitev Tolminske« in »Iz zakladnice ljudske kulture Tolminske.« Slovesno odprtje muzejskih zbirk je bilo oktobra 1995. Muzej je pridobil prostore za občasne razstave, v katerih že drago leto poteka bogat program. Poleg občasnih razstav prireja muzej predstavitve novih publikacij. Muzej je skupaj z občino Tolmin oblikoval program akademskih večerov. Prvi je bil 27. novembra 1997 s predavanjem akademika prof.dr. Emilijana Cevca, drugi pa 20. januarja 1998, ko je predaval akademik prof.dr. Stane Gabrovec. Zbornik ima poleg uvodnega dela še tri razdelke. Prvi, poljudnoznanstveni del, uvaja verz iz poezije Ljubke Šorli Zgodovina dalje dnevnik piše; drugi obravnava besedno, likovno in glasbeno umetnost pod skupnim naslovom Pod obokom čarobnih vej in tretji zajema pestro paleto krajših poljudnih prispevkov pod skupnim naslovom Misel moja vse bo preletela. Zbornik je opremljen z bogatim črno-belim (143) in barvnim slikovnim gradivom (57). S svojimi prispevki je sodelovalo kar 56 avtorjev. V uvodnem delu so prispevki župana občine Tolmin Ivana Božiča, uvodna beseda glavnega urednika Janeza Dolenca in razmišljanja Borisa Fillija o Tolminski 50 let po pariški mirovni pogodbi. Pesem Ljubke Šorli Razmišljanje, iz katere je vzet verz Zgodovina dalje dnevnik piše, je posrečen uvod v prvo obravnavano tematiko. V prvem razdelku je na prvem mestu prispevek Damjane Fortunat Cernilogar z naslovom Muzej v Tolminu od prvih zametkov do nove podobe in moderne postavitve. Avtorica je pripravila pregled najpomembnejših dosežkov in prizadevanj muzeja. Predvsem v prvem delu je poudarila pomen delovanja kustosinje Marije Rutar, leta 1971 dobitnice Valvasorjeve nagrade za delo na področju zgodovine in domoznanstva. Njeno požrtvovalno delo v muzeju in številni objavljeni članki iz zgodovine in etnografije Tolminske so zapustili velik pečat. Njeni dolgoletni sodelavci so ji leta 1983 v preddverju muzeja postavili spominsko ploščo. Muzej se je razvijal in dograjeval v dveh smereh. Prva pomeni prostorsko širitev od vlažnih prostorov v pritličju Coroninijeve graščine, od dolgoletnih pogajanj za pridobitev primernejših prostorov, do razširitve muzeja v prostore, ki zajemajo pritličje, dve nadstropji in mansardo. Vzporedno se je bogatil muzejski fond z zbiranjem muzealij, arhivskih dokumentov, slikovnega gradiva in številnih zapisov o nekdanjih obrteh, šegah in navadah. Prispevek obravnava razvoj muzeja od prvih zametkov leta 1950 in oblikovanja muzejskega fonda, ki je sprva štel 400 predmetov, nato uradnega odprtja muzeja leta 1955 s predstavitvijo etnografske zbirke in razstave NOB, do današnje podobe in načrtov za naprej. Muzej je v vseh teh letih pripravil številne razstave in sodeloval pri različnih projektih. Vseh v prispevku ni bilo moč zabeležiti. Danes hrani muzej že okrog 6.000 predmetov. Avtorica na koncu izpostavi leto 1992, ki za muzej vsekakor pomeni prelomnico. Takrat se je namreč pričela celovita obnova Coroninijeve graščine, ki je povsem spremenila podobo muzeja in omogočila tudi siceršnje vključevanje muzeja v kulturna dogajanja Tolmina. Sledi pet člankov, ki jih povezuje rdeča nit - grad na Kozlovem robu nad Tolminom. Prvi od teh je prispevek Mitja Guština Arheološka sanacijska dela in programi. Grad na Kozlovem robu je imel pomembno vlogo v zgodovini, nekako od 17. stoletja naprej pa je hitro propadal. Danes je grad ruševina. Leta 1964 je Zavod za spomeniško varstvo Gorica začel z odkrivanjem ruševin. Predvidena sanacijska dela pa so takrat žal zastala. Ponovno je ideja o sanaciji ruševin zaživela po razglasitvi ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 »2 (111) ЗП_ ruševin gradu na Kozlovem robu za kulturni spomenik leta 1990 in z novo postavitvijo prenovljene muzejske zbirke v Tolminu leta 1995. Izdelan je bil delovni načrt za obdobje 1996-2000. Sprejeto je bilo načelno konservatorsko stališče, da se glede na možnosti utrdi grajsko ruševino. V letih 1996-1997 so potekale arheološke raziskave Centra za srednjeveške in novoveške študije pri Oddelku za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete v sodelovanju z Goriškim muzejem. Leta 1997 je bil postavljen začasen lesen most na prvotni lokaciji dostopa na grad. Beatrice Žbona Trkman je v prispevku Renesančne najdbe z gradu na Kozlovem robu podala prikaz najdenih predmetov, odkritih med sanacijskimi deli leta 1964. Prispevek govori o kovinskih predmetih, orožju, keramičnem posodju in steklovini - opisana je raba, način serviranja hrane in prehranjevanja. - Nataša Štupar Šumi piše o Razvoju naselja Tolmin z gradom Kozlov rob. V študiji podaja tezo razvoju naselja Tolmin s Kozlovim robom in z vaškimi naselji v neposredni bližini in okolici kot dopolnilni širši prostorski sestavini primarnega zgodovinskega jedra. - Janez Dolenc v dveh prispevkih prav tako govori o Kozlovem robu in sicer obravnava Kozlov rob v ljudskem izročilu in Kozlov rob v književnosti. Grad je motiv več ljudskih pripovedk, prav tako grofje, ki so prebivali na gradu. Pogosto se pojavlja tudi v književnosti - pesmi, ljudske povedke, zgodovinski romani in mladinske povesti. Sledi prispevek Franca Rupnika O začetkih verskega življenja in ustanovitvi fara na Tolminskem. - Silvester Gabršček v prispevku Cerkev sv. Brikcija na Volarjih obravnava nastanek omenjene cerkve, predvsem pa se posveti pred časom odkritim freskam in zaključi, da gre za kvaliteten, tudi ikonografsko vabljiv spomenik. - Jožko Humar nam v zanimivem prispevku Lutrovci na Tolminskem prikaže pojav luteranstva, ki je v drugi polovici 16. stoletja segel tudi na Tolminsko. Sledi prispevek Janeza Dolenca Dva dokumenta o kaznovanju tolminskih puntarjev zaradi upora leta 1713. Avtorju je uspelo pridobiti bogato arhivsko gradivo v Dvornem arhivu na Dunaju in graškem Deželnem arhivu. Dokumenti so odkrili vsa imena kaznovanih upornikov 20. 21. in 23. aprila 1714 in način izvedbe kaznovanja. Objavljena sta najpomembnejša dela poročila o eksekuciji puntarskih voditeljev in kaznovalni del, ki govori o zaplembi imovine ter prepis koncepta poročila cesarju Karlu VI. o eksekuciji 11 tolminskih puntarjev. Doslej neznana imena usmrćenih 21. aprila so Toni Pauschler (Pavšler), Michael Waloch (Baloh), Jacob Velicognia (Velikonja) in Jacob Gruden. Področje Trebuše je le redko predmet strokovnih obravnav, zato niti ne preseneča odločitev o izvajanju raziskovalnih nalog v okviru Mladinskih raziskovalnih taborov v poletnih mesecih v Dolenji Trebuši (1996-1998). Tudi Damjana Fortunat Černilogar je v prispevku Gorenja Trebusav preteklosti obdelala manj znano zgodovino teh krajev in sicer delovanje steklarn (glažut) in domačih obrti, predvsem žebljarstva. France Baraga je v prispevku Vizitacijski zapisniki župnij tolminskega arhidiakonata 1751-1756 objavil zanimive zapise, ki poleg tega, da nudijo informacije o cerkvah v tem času, prikazujejo tudi takratno stanje. - Edo Kozorog in Janko Žigon sta obdelala dosedaj neznan Flameckov načrt za državne gozdove na Tolminskem iz leta 1770. Hranijo ga v državnem arhivu v Trstu. - Branko Marušič je svoj prispevek posvetil dvestoletnici zahvalne pridige, tolminskega župnika in dekana Janeza Beneša (Banessa). Članek obravnava Bonešovo življenje in označuje njegove objave. Drago Terpin je v prispevku Tolmin z okolico ob koncu 18. in začetku 19. stoletja na podlagi franciscejskega katastra razbral zanimive podrobnosti iz tedanjega kmečkega življenja. Kot primer si je izbral okraj Tolmin in okoliške vasi. Za Tolminsko so mape izdelali leta 1822 in jih sedaj hrani Arhiv Slovenije, besedni del pa Archivio di Stato v Trstu. - Nastanek čitalnic na Tolminskem je tema Anuške Savli Kurinčič. Leta 1862 je v Tolminu pričela delovati prva narodna čitalnica na Goriškem in druga na Primorskem. Zanimiv je še neobjavljen zapis Janeza Lipuščka iz Pečin. Za objavo gaje pripravila in opremila z opombami Karla Kofol. Zapisnik useh stvari predstavlja le manjši del zapisov Janeza Lipuščka. Original hranijo njegovi potomci na Pečinah št. 4, (prepis v veliki meri popravljen in spremenjen) je v Tolminski muzejski zbirki. Objavljeni zapis opisuje dela in dogodke v obdobju od leta 1878 do leta 1911. Žarko Rovšček je ob stoletnici organiziranega planinstva na Tolminskem prispeval članek Nepretrgana naveza, ki je nekakšen pregled delovanja planinskega društva od leta 1896 do ponovne obuditve društva v Tolminu leta 1946. Zaključi, da se stoletna planinska naveza kljub različnim zgodovinskim pretresom ni pretrgala. 312 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 « 1998 ' 2 (111) Sledi objava vojnega dnevnika Karla Batistutta, ki je bil kot mnogi drugi mobiliziran leta 1914. Tolmin je zapustil 26. julija 1914 in takrat je tudi pričel pisati dnevnik, ki gaje zaključil 7. januarja 1915. Karel Batistutta seje vrnil v Tolmin februarja 1919, kjer je leta 1970 tudi umrl. - Prispevek o prvih tolminskih študentih na Univerzi v Ljubljani z naslovom Orali so ledino na Univerzi je delo mladega zgodovinarja Aleksandra Lavrenčiča. Zanimiv pa tudi obsežen je prispevek Borisa Mlakarja Italijanska oblast v Tolminu ob začetku druge svetovne vojne. Prispevek je razdeljen na uvodni del in tri podpoglavja. V prvem na kratko predstavi upravni razvoj ožje Tolminske do drage svetovne vojne. V osrednjem delu prispevka teče beseda o delovanju občinske uprave oziroma županstva. Avtor je podal italijansko terminologijo v upravi in v javnem življenju. Navedel je italijanske nazive za tolminske kraje in ulice v Tolminu. V zadnjem delu pa se je avtor dotaknil političnih, represivnih in vojaških organov v občini. - Nataša Nemec v prispevku osvetli usodo italijanskih vojaških enot v maju 1945 na Tolminskem in ovrže trditve piscev knjig iz Pordenona R. Pirine in F. Liberinija, da so bili bersaljerji v Tolminu pokončani. Daljši prispevek Cirila Zupanca Na Bovškem maja in junija 1945 je nastal po zapisih Jožeta Mlekuža-Dorjana, ki je napisal kroniko Bovca pod italijansko in nemško okupacijo. V trinajstih podpoglavjih je opisano doživljanje ljudi v Bovcu in bližnjih vaseh ob koncu druge svetovne vojne. Prav vasi na Bovškem je nova razmejitev na cono A in B najbolj prizadela. Vasi Log Čezsoški, Čezsoča, Lepena, Soča in Trenta so bile dobesedno odrezane od sveta. Tudi zaradi tega so tamkajšnji prebivalci posebej radostno dočakali in doživljali priključitev 15. septembra 1947. Roman Medved je osvetlil dogajanja na področju Tolminske v času vojne za samostojno Slovenijo leta 1991. Delovanje enot TO Tolmin je bilo ocenjeno zelo pozitivno, saj so brez uporabe orožja dosegle dobre rezultate. Silvo Torkar je v prispevku O priimkih v Baski dolini na podlagi historičnih zapisov prikazal nastanek nekaterih priimkov. Osnovni vir so mu bili urbarji, katastrski zapisi in načrti. Podal je seznam priimkov, ki so bili izpričani v prejšnjih stoletjih na območju Baške doline. - Ljudske šege in vraže v vasi Tolminske Ravne je obdelala Angelca Brešan. Vsi dosedaj omenjeni prispevki so v sklopu prvega dela zbornika. Zlasti nekaj prispevkov na koncu tega razdelka bi mogoče kazalo uvrstiti v drugi del. Razdelek Pod klobukom čarobnih vej vpelje pesem Ljubke Šorli Večer v gozdu. S svojimi deli se nam predstavijo štirje zanimivi literarni ustvarjalci Saša Vuga, Boris Jukič, Zdravko Duša in Jožek Štucin. Maja Jerman Bratec je predstavila tri mlajše slikarje Borisa Yuri Božiča, Jano Dolenc in žal pokojnega Andreja Skalina. Sledi zapis Emilijana Cevca, ki nam predstavi dva tolminska reliefa iz konca 16. stoletja - sklepnik Sv. Lucije iz Modreja in sklepnik Marije iz Idrije pri Bači. - Marko Vuk je osvetlil pomen Ivana Čarga za slovensko umetnost. Ivan Cargo je bil rojen v Tolminu. Goriški muzej je obsežno Čargovo razstavo pripravil leta 1981 na gradu Kromberk. Avtor v prispevku poda njegovo življenj­ sko in ustvarjalno pot. Že v prvem Tolminskem zborniku leta 1956 je bil prispevek o Simonu Gregorčiču in takrat prvič objavljen pesnikov rodovnik po očetu. V zadnjem času je prišlo do novih odkritij, ki omenjeni rodovnik dopolnjujejo in ga ponekod korigirajo. Damjana Fortunat Černilogar je nedavno s pomočjo kobariškega dekana Franca Rupnika izdelala tudi pesnikov rodovnik po materi. V prispevku Simon Gregorčič - njegov rod in rojstna hiša sta tako prikazana oba rodovnika. Sledijo prispevki o glasbenih ustvarjalcih Tolminske. Marta Filli je v prispevku Ljubka Šorli Bratuževa obudila spomin na njeno življenjsko pot in zlasti njeno bogato pesniško zapuščino. V prispevku Tolminski glasbeni ustvarjalci in poustvarjala prejšnjega časa se je spomnila na tolminsko operno pevko Gabrijelo Mrak, Andreja Hrabroslava O. Vogriča in Danila Devetaka. - Ada Klinkon predstavlja ustvarjalno pot Vinka Fillija, skladatelja in dirigenta. - Jožek Štucin predstavlja skladatelja Matija Bravničarja, Vera Clemente-Kojić profesorja Makso Pirnika, zborovodjo in skladatelja, Pavel Dolenc pa predstavlja skladatelja Ubalda Vrabca in njegovo opero Tolminski puntarji. Na Tolminskem je vsekakor še veliko pomembnih ustvarjalcev različnih področij. Že pri pripravi zbornika je nastala dilema, katere Tolmince predstaviti. Vsekakor bi morali omeniti tudi dr. Petra ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 « 2 ( 1 1 1 ) 3 1 3 Štiha, priznanega in ustvarjalnega zgodovinarja. Prav zaradi (včasih tudi vročih) polemik je nastala pobuda naj se eno izmed številk zbornika posveti znamenitim Tolmincem. V tretji zaokroženi celoti zbornika pod naslovom Misel moja vse bo preletela, ki jo vpelje pesem Ljubke Šorli Misel moja, se zvrstijo različni prispevki. Prvi govori o delovanju turističnega društva v Tolminu. Štirje prispevki obravnavajo kmetijsko problematiko. V nadaljevanju pa so prispevki, ki prikažejo dolgoletno delo tolminske gimnazije, glasbene šole in knjižnice Cirila Kosmača. - Sledi posthumno objavljen članek Hinka Uršiča Zgradili smo kočo. Planinsko temo nadaljuje Edo Kozorog s prikazom alpinističnih odprav v tuja gorstva. Na Tolminskem seje ohranilo kulturno izročilo tudi z delovanjem različnih folklornih skupin kot sta folklorni skupini na Šentviški planoti in v Tolminu. - V zadnjem delu zbornika je še nekaj krajših prispevkov z različno tematiko. Zanimivo je razmišljanje Radovana Lipušček o terminu Severna Primorska. Avtor meni, daje primernejše Posočje, »ki ima svojo geografsko, zgodovinsko, kulturno, pa tudi ekonomsko in demografsko 'dušo.'« Zbornik je kljub nekaj tiskovnim napakam in manjšim nerodnostim pri podnaslavljanju fotografij vsekakor velika pridobitev za Tolminsko. Izdajo zbornika so podprli občina Tolmin, Elektro Primorska, Nova KBM d.d. Področje Nova Gorica, Zavarovalnica Triglav in grafika Soča. Dejstvo, da se je bivša občina Tolmin razdelila na občine Bovec, Kobarid in Tolmina, je botrovalo odločitvi, naj tokratni Tolminski zbornik obravnava samo problematiko sedanje občine Tolmin. Jasno je, da nekaterih člankov ni bilo moč omejiti na tako ozek prostor. - Menim, da taka usmeritev ni dobra. Nekateri so zagovarjali tezo, češ da imajo Bovčani že nekakšen svoj zbornik Soški protokol, Kobarida publikacijo Kobarid (1997), zato naj tudi Tolminci pišejo samo o ožji Tolminski. Dejstvo pa je, da gre za zgodovinsko zaokroženo celoto, ki je bila skozi zgodovino podvržena različnim oblastem; kot celoto jo je treba tudi obravnavati. Upati je, da je prva evforija ob nastanku novih občin, ko se je marsikaj razdruževalo, minila in da so ljudje spoznali, da se marsikaj laže doseže s sodelovanjem in skupnimi projekti. Nekateri so to že dojeli. Zelo spodbuden je predlog, naj se prihodnji zbornik ponovno pripravi za celotno Zgornje Posočje in upam, da bo zagledal luč sveta vsaj v roku petih let. D a m j a n a F o r t u n a t Č e r n i l o g a r 314 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 (111) Z R L I Z Z ß f l C "H\8*M ki m Marija Klobčar KAMNIČANI MED IZROČILOM IN SODOBNOSTJO. Življenje kamniških meščanov od leta 1880 do druge svetovne vojne Knjiga je izčrpna etnološka študija, ki prikazuje in razčlenjuje javne in zasebne plati življenja kamniškega meščanstva v obdobju zadnjih dveh desetletij pretek­ lega in prvih štirih desetletij našega sto­ letja. Avtorica je na podlagi obsežnega arhivskega gradiva, pričevanj informa- j torjev - starih Kamničanov, fotografij iz njihovih spominskih albumov izrisala slikovito podobo o mestu samem in nje­ govih privilegijih, o mestnih postavah, o premoženjski in poklicni razplastenosti mesta, o vsakdanji borbi za kruh in o prizadevanjih za ohranitev posebnosti mesta. Knjiga je hkrati pripoved o prazno­ vanjih, razpetih med ostanke nekdanjih cehovskih slovesnosti in sodobne prom- - enade, pričevanje o šegah in navadah, splošnih in posebnih, o vrednotah, družbenih normah, odnosih med ljudmi in o individualnih doživljanjih Kamničanov. Vsakdanjik in praznik sta obravnavana v okviru temeljnega nasprotja med zavezanostjo izročilu in stremljenjem po napredku »velikega sveta«. Delo je moč brati na dveh ravneh kot privlačno poljudno branje, opremljeno s precejšnjo mero humornih pripovedi, in kot znanstveno besedilo. V knjigi je več kot sto barvnih in črnobelih reprodukcij starih fotografij. 1998, 265 str., 17,5 x 24,5 cm, trda vezava, ščitni ovitek, ISBN 961-6182-63-3. CENA: 4.680 SIT. Založba ZRC P.P. 306, 1001 Ljubljana Fax: 061/125 52 53 E-pošta: zalozba@zrc-sazu.si http ://www. zrc-sazu. si/zalozba " • o n s. s'g 3 3 S 8 •§ 1 fa 3 S3 g- 5. 'S 3 o TO S-'E-p/â 1 o =r £> 2. B 2 arg-«"5 &-??»<. V 2-Ä o R, ° £ e I " < » S . J T I | s s ? s *M.L i< <2' Ì ÌB § 1 s = g 3 s d u " —• o S V ' s : o S- ts t 1. - E 2? S' 2 2 E •o ,T. —J (Л ""-' » 5" as o, Г1 o Ö < > TO VK r 3̂ N TO 8. 3 - iE1 52 p : » g S g-S • s- =• N p ^ ' " « o 2 < P* • 3 s n ' a ï '•s < P"2" 3-T3 K O & -§•4 š C » F S -4 5 ? ' i I l i f LfUs s. - S Г p « ° Î „ S I Tg'S • > Û H £ 3 o , i a j š E Lft 5* 3 S ä w o S ^ w У 8 §• E iT ,r : 9 7 e. §• < a a <то, m l- S-S' is t O S. s s 2 f^- S 14 r i s § ча &; g-TO o •P " r* K) «2. SO S- » > 'S + G c£2. 3 42 Ц «L | •P C N l Ц s ^ o £ co 5 » o , Г •-' 2 £•. .p n Zi fa 2 оеГ 5 | a £ 3 -> a < < ca « s ce S J >o ce •a •o € C J ^ ce t - s «2 ÏI a)S ti'ä •so ga'S U M •s a Ђ F i O ,3 2 s o U гп -S > • • • 3 2 ^ - I*-: I § § -3 S 5 S S Jž 3 ; J « s^ r j s 51 .§ * 'S ° 9 '' &-S s f u g S 2-1. jü !2-!з i l S - S i - i w j ä S 2 S m 'S § 2 S a.« o-S -a 2 1 S "S »g 8.S 1 1 lîllllill • s 5 ' 8 s s? S! e« os ! 1 â ? s -S J= -a « i S — и ~ • s JJ 4- Ђ S g •= -S -a s S g - s ä >4.g o a c « « < * - « (-* j= • - 2 - 2 « stilli и 3 e сл O • i | . g . 9 ' * 8 a r I I § i 'S - .S w s & •s o 1 -s [ д З ci ts г-(л e Ђ « i i » ž f f . r i l i | 2fs2ls»ïïl-5 S S -s S » -g s В 53 s. J a S š a - a S ž S l I j a -S s s • tS-ë-g.z-8iifi..s-ë e — 'S oo >, j> >» Sì • i f 1-2.-M ë l | e i ^ от •— S i a O C •i2 S,*£°o ™u • s . s č s i ï « S Ôs - 2 , Д> + ci 3 ** ^ « n a C a "j S s —•O C- -, 3 ë o •s .9« S ce •a o .a S .a o Л 2 8 5 s » u 00 « O S c -o S l w l S „•>•% M I C «"g в Д п Ј ј и Г « â S - S g > | « > . O - S E I ^ s s g .9 сч oo t . i 'S m 5 Iti ItiliI -a 3 S 0 . a « < S •n o ! 5 -C s a i l fil i g 8 •s < e : — g>-= •s SB'S S ".-S s > v.Г - ü и *o *o Д e 5 Q. S - < = S u ° •a .c tjj б.a a «2 o - ïs 13 Hi £ < t i "o Ja Ü3 п 5 ž ! б Зј a os g-— ö S i м g 2 J)-1 1 < w 5 ^ a. c . » S i l a s js 0=5 M S S Js -S -g J g S e . 6 ! ; O o .2 «J g { M c S U S > 2 S 13 'S - S 3 « ° •S " • £ S .9 •S 5"S "SS i l ? s ä • S s * ? « g 8 § -g 'S o er o. к* po з тз з *н"д ±3 o O. tU « Offi^n P p " O « = Or*—- g_ p N з P < a. P 3 Stfg g 3 H> Q.P s. K S- f 3 S p oo o £ . 2> . _ -JOQ " « p ri r\ &з rs c: tä.__ S^ _ : r i . M '•§"8 I S S 8 N R g- g- s-§• 3 § 5 P S' S S *• 3 | ja S m?? ï,pa.â o g = D g p a. a в * » s e » » 5« l'I s* | ï S 11 3S-BSli^"ff es-? e- Z- W<=- Ж- O =Г p < 3 a £ p.|°§cs si: si l 5 2 = . ^ p i . | P 3 - 7 N B ^ O 9-ÏÏ. ^ ^ 5 ' S P i l l i l s l f f l | | ^ . | | o | r l 3^4g-B.|El. | ••9-*S-3 Suffi? 3 i I i l : E | l l s « « ° 3 ? FTS- a. ut ¥ 'a < î* S o- J *!? :RS. 11 •s-g s. !?• o ft __ A 2.4 3 E a, s- =•--• 61? ! | 3 PS S3 1 w 0 o SS P^: 1-SR-Sr • 1 o'ïî s 'a"«'»-8 š ff I Ji a t» S. Is- s^ rt š « K P I S"* S § o ffco £ & . o | Ä g 1 S a i s i s < z s M'a» g.= §3 s 3^S> S- ^ - ( C g N c f S S 3 3 S • l ì s r z 1 3 P i K f i 1 1 ! ^ • 7 K 3 o P c & •^ o" ~a o oo št S i e, p 4 ft I -! •6?; s.^ B-d ss- 3 I ®R B8 - 5 « >-, J= o. «г Ц S — • o « • J2 5 ч -S u -Д "*- e o ts 3 2 | "B"8 ü l s l & P - « ° - s -.8 | S 'Ö CO C . s i2 o Ч U < "O § '£3 ™ .1 a U C V3 .u s s o. .g • S < S c d "s-s ;p U 3 ш f s f2J « s g Bil 3 •3 а s o I 'S 'š « « l a J S X 2 1 « iS •ai * 3 .2 3 U - S i đ lljfl flflIH S 8-б"|л S l u g g l S f t l lg-|l i§l = &5| Î 111 чШ 'pJîi S - D ^ s E « J= « o K u, б - ^ l|i|}!|s|ü 5 8f JS-SllJ I l s J J * 3 S 55 o o P ^ t c o * ' » • | | | ° f äl-S-gSf-ai biffililt| flfi = "8 l'HP I < S e Л1 Z оо •s tU « a. il d.ë f i 3 E f f "? J 'S W S-3 1 |--s a Ë _ £ = • 8 4 м * S Si o < 0 0 •^ 2 u -a • S i g l i t i 1 g Г2 "S a I I . .5 £ J o a . c бл !Ë, Ë ц- ~ S .S * S f g f «s g a-s o £ B 2 t « - o ; .9 |s l i |13 « S u м ц , ^ u o d | S -s § s'g 's c v. o S ' a S o g Jž У -n 5 JP ,« "— e Os