OGRLICA Daigaku  Horiguchi
Rad bi potegnil
nitko
skozi svoje solze
in napravil ogrlico
zate.
STAREC Takubokii  Išikava
Tesna zaprta soba
in tam v temnem kotu
sedi starec koščenega obraza,
ki iz njega zrejo udrte oči.
Zanj ni ne dneva ne noči, negiben je in drema,
237
in njegovo pokašljevanje, globoko in pridušeno,
je polno domotožja.
Včasih zamom^lja sam zase z ledenim smehljajem na licu, in hrsk, hrsk, žveči kos kosti.
IJrsk, hrsk, žveči kos kosti,
O, to je košček bele kosti
njegove prve ljubezni, mrtve v njegovem srcu
že dolgo let.
Cez čas jame nekaj šteti na svojih drhtečih prstih — je to število njegovih znancev, ki so mu obrnili hrbet, — ali
spomin na one, ki jih je imel rad,
pa jim je stisnil roko in se ni brigal več zanje -
ali pa le število milj
do doma, ki ga je zapustil?
In ko mine spet nekaj časa, mi reče: »Poglej v nebo in povej mi, kaj vidiš tam?« Jaz pa mu odgovorim: »Nič. Ničesar ne vidim.« »To je res. Prazno je.« In se nasmehne.
238