A. Funtek: Izpoved mutca osojskega.
731
Izpoved matca osojskega.
Počasi govore si razbremenjuje vest .  .  .
o dneh preteklih burnih — oj, dolga je povest
A. Aškerc. v
V^astiti oče moj! ... O, vidim pač, kako vam zre oko strmeče vame, kot zrli bi obseno ali čudo .  . . Jaz govorim!  Crez dolgih sedem let se je oglasil samostanski hlapec, oglasil, ko iz bednega telesa se bedni duh odpravlja mu na pot pred stol pravičnega Sodnika . . . Smrt! Srčno pozdravlja njen prihod bolnik: Utrip srca zastane, sen obide, tak velik, blažen sen, njegove misli; oko razvneto se zapre; ob zadnjem dihu zbeži spomin, trpljenje, greh, zločin, in sebi sam ubegne siromak! —
Jaz ne tako. Strašna je meni smrt in mraz me izprehaja, ko jo čutim, kako se plazi bliže, vedno bliže, ne kot resnica, ne, kot maščevalka! Telo zaspi, a duh, ta strti duh, bo živel med prokletci sam proklet, dasi je v dneh življenja že pretrpel vso grozo, bol pekla! —
O, živ mrlič ni bil vaš nemi samostanski hlapec —-
v
ni bil, ni bil! Život se pač je sklonil, ugasnilo oko, zbledelo lice, otrpnil pa ni duh. Ne, v njem je tlelo, vihralo, vrelo, da ni za trenutek ni bilo mu pokoja . . . Tožil nisem, ker hotel sem, ker mogel sem molčati. Sedaj ne morem več, sedaj ne smem! Pred sedmimi sem leti romar tuj prišel pred vas; imel sem list s seboj
732
A. Funtek: Izpoved mutca osojskega.
in bilo je zapisano na njem,
da potnik nem iz večnega sem  mesta.
Da, potnik pač, iz Rima tudi, vendar
nem nisem bil, dasi je onemelo
bilo vse v meni, kar življenje dela
res za življenje . . . Potlej sem vam služil
za hlapca, in morda vaš samostan
zvestejšega nikoli ni imel pred mano.
Od zore do večera, pozno v noč
opravljal sem najnižja dela — tuj,
samoten, nem. Po noči pa, ko zmučen
na posteljo sem legel trdo, bedno,
ko je utihnil zadnji glas ob meni,
tedaj ni sen zatisnil mi oči! . . .
O, kdo li ve, kako je nemi hlapec
po noči slonel čestokrat ob oknu
in tja strmel na jezerske valove
in v nedogledno daljo pred seboj
in v mračno daljo za seboj ... In groza:
Tam daleč se je dvigala podoba,
mrlič je vstajal v škofovski obleki;
iz prsi mu je vrela kri; prihajal
je bliže, bliže, dvigal prst in klical:
»Morilec, ki s krvjo si posvečeno
oskrunil si roke — na veke bodi
proklet, proklet, proklet!« . . .
Tedaj od groze so se jezili mi lasje; ob oknu sem zgrudil se na tla in molil, plakal v brezglasno noč . . .
v
Častiti oče moj, bil to je pekel sam! Kolikokrat me šiloma je vleklo k vam, da pokoj bi bil zadobil zaželjeni . . . Ne! Obet, ki sem ga bil izustil v Rimu, klečeč pred velikim  oltarjem v cerkvi, obet mi bil je svet. — Morilec! Ha! Nikar se ne odmikajte od mene, s prokletstvom ne grozite mi ob smrti! S prokletstvom ne — nikar —- —¦
A. Funtek: Izpoved mutca osojskega.
733
Ste H kdaj culi, kako je Boleslav, kralj poljski, z mečem zabodel pred oltarjem Stanislava, vladiko svetega ? Ta poljski kralj, ta Boleslav sem —- jaz!
Tako! — Na dan je prišla strašna tajnost, ki sem v duši jo nosil dolgih, dolgih sedem let! A vi ... vi ne izrekate prokletstva, od sebe vzgrožen ne pehate roke krvave te? — Besed ne vem zahvalnih . . . kako li bi zahvaljal se morilec ? In poleg tega — kakšna bode sodba, kadar vam vse povem ? . . .
v
Življenje divje, razkošno, bujno hodi mi v spomin! Bohotne ženske plešejo pred mano, v kristalnih čašah lesketa se vino, glušeče petje se glasi ob meni, na ples opojen vabi godba zvonka, a v ječah stočejo jetniki bedni in kmet s solzami moči trdo grudo, učeč otroke kleti mene, kralja . . . In glas svoj čujem po dvorani jasni: »Jaz kralj sem vaš, a vi ste moji sluge, najsi vas diči bager, naj vam krpe odevajo život! Ukaz je moj: Na dan strasti, na dan veselja hrup, na dan lepota, slast, na dan življenje!
v
Živi naj, komur moč je dana taka!«
V dan se preminja noč, da tiste misli, ki časih trkajo na dušne duri o nočnem mraku, luč prežene jasna! Kaj, škof, se menim zate? Starec glupi, ki mi obetaš kazen in pogubo! Kaj mi do nejevolje vaše, sužnji, do groženj, kletev vaših in solza.? Hej, Stanislav, le pošlji name strelo, ki me izobči — streli tej se smejem! Hej, ljudstvo, vstani, vstani zoper kralja,
734
A. Funtek: Izpoved mutca osojskega.
da v spone te uklenem stokrat hujše! —
Prijatelji, junaki, ljubica,
ki miliš se z menoj v objemu tesnem,
vi vsi, ki tukaj zbrani ste ob meni,
živite, pijte — kvišku zlate čase,
da iz gradu se gromovita pesem
oglasi o življenju! —  —
Oče moj, potem je prišla strela izobčitve! Udarila je v jasni dvor, razgnala tovariše, razvnela plamen ljut v poslednji koči zadnjega prosjaka. Ostal sem sam ... V dvorane svetle moje sta lezli zli pošasti skrb in strah; počasi, tajno, brez glasu sta mreže razpenjali po njih iz kota v kot in me zapletali čimdalje ože . . . Tedaj pa srd mi je napolnil dušo in misel mi je vstala na osveto! In vinjen od pijače preobile, omamljen od srdu, sem planil nanj, ki stal je v božjem hramu pred oltarjem, in zdajci se je moj zablisnil meč in se porosil s škofovo krvjo . . .
v
Se vidim ga, kako je k tlom omahnil, še slišim krik, ki je pretresel cerkev, še gledam sebe samega, ki z mečem oskrunjenim sem  planil v grad . . . A čudo —- v dušo ni mi prišel mir, dasi utopil sem besnoto v krvi! Zavedel sem se ljutega zlodejstva, a spodaj so se zbirali v krdelih, kričali, žugali s pestjo navzgor, izdirali orožje: »Smrt morilcu, udrimo v grad, zažgimo vse, pobijmo nasilnika krvavega!« Tedaj mi je trepet pretresel ude, v žilah mi je zastajal tok krvi in v glavo    . mi silila je blaznost. V kot  sem vrgel nakit kraljevski in skoz skrivna vrata
A. Funtek: Izpoved mutca osojskega.
735
pobegnil iz gradu, iz mesta. — Kam?
Odtod! Iz rok os vete — kamorkoli!
Z menoj pa so drevile se pošasti
in v gozdnih sencah pred menoj, za mano,
okoli mene vstajali so  tisti,
ki žrtve mojega so bili meča!
S krvavih so bojišč hiteli name,
razbijali podzemskih ječ zapahe,
z morišč so vstajali . . . otroci, starci . .  .
v
Cimdalje več sem videl jih pred sabo!
Upadlih lic, krvavo zbičani
in razmesarjeni v nagoti grozni
so gnali se, z zobmi škripaje, name
in on med njimi v škofovski obleki! . . .
In gnali in podili so me vsi
po tujih zemljah, dalje, dalje, dalje . . .
in name klicali osveto  božjo . . .
Končal bi bil tedaj življenje kleto, a plašil sem se Njega nad zvezdami, ki sem ubil pobožnega mu slugo in tvorov toliko njegovih rok! . . . In prosil sem in dvigal sem roke: Rotim vas na Boga, prikazni strašne, pustite me, izginite za hip, izgini, prosim, za trenutek vsaj ti, ki sem te prebodel pred oltarjem! . . .
Dospel sem v Rim. Pred svetega očeta sem kleknil nepoznan. Osupel, vzgrožen je stal pred mano, grešnikom brezupnim. Z roko samo je mignil, naj odidem, odvezal pa me ni . . . Zlodejstvu bilo utehe ni — nikdar, nikjer!
Tedaj sem onemel, pokopal zadnji glas in sam naložil si pokoro težko, da več ne izpregovorim besede do zadnjega trenutka. — Bridek sklep, bridko trpljenje, a prebil sem ga! Iz ene misli mi je rasla moč:
v
Cim več trpiš* tem bolj se manjša greh!
736
A. Funtek: Izpoved mutca osojskega.
v
Ziv sem umiral, živel umiraje, naposled došel k vam. Vse drugo veste. Sedaj se bliža zadnja ura; kazen prihaja z njo za vso prelito kri . . .
Pri koncu sem. In zdi se mi, da laže utriplje mi srce, da se polega neznosna bolečina mi v možganih . . . Vse plava pred očesom kakor v megli — sem li resnično jaz nasilni kralj, ki sem govoril vam o njem?
O, sem! Le strah mi je pričaral to obseno, brezmejni strah,  da stopim pred sodnika, pravičnega Boga . . . Recite vsaj mi eno, eno blaženo besedo: Je li bilo dovolj,  dovolj pokore? Pred vami, glejte, v prah se grudim, kot grešen sin se grudi pred očeta — je li bilo dovolj, dovolj pokore ?
Oh, kolikrat se je v tej hudi dobi ob nizkih poslih zbujal mi spomin na prejšnjih dni sijaj! Kraljevska kri se je upirala nizkotnim delom — — zatiral sem spomin, krotil ponos . . . Je li bilo dovolj, dovolj ?
Kaj vidim? Nasmeh igra vam rahel na obrazu, tak milosten nasmeh, ki vse odpušča — —-
v
Ne, ne! Se več — vi stiskate roko,
ki je prelila posvečeno kri ?
Naj vam poljubim to roko dobrotno!
O, mehka vam iz nje kipi toplina —
ne vem, kako se mi godi — zdaj glejte:
Razmičejo se stene . . . jasna luč
mi seva v dušo, neizmeren dan
prihaja iz nebes . . . tam božji stol . . .
telo dobiva krila — moč nevidna
me dviga v luč ... Ta glas! Bog kliče sam . . .
Izbrisan greh . . . Otet — otet — — otet! . . .
A. Funtek.