KJE SO MEJE PRAVOPISNIH NORM?
V zadnjem času se pojavlja v pedagoškem tisku pravopisni nered, ki najbrž izvira iz nejasno postavljenih zahtev v SP. Gre predvsem za rabo velike ali male začetnice pri raznih naštevanjih, za dvopičjem ali števnimi izrazi, na primer v točkah učnih priprav ali v dnevnih redih vabil, zapisnikov ipd. Morda pa je le moje pedagoško in jezikovno znanje prešibko in ne razumem pravil, po katerih se ravnajo avtorji tekstov, ki jih bom obravnaval. Vsekakor bi rad dobil na to odgovor.
Začnimo pri Sodobni pedagogiki 9—10, 1971 in pri Prosvetnem delavcu, ki je začel objavljati priprave vzornih učnih ur. Da bi bile res vzorne vsestransko, ne samo metodično!
V Sodobni pedagogiki beremo na straneh 379 in 380 takole:
Učna tema: prislovi.
Učna enota: krajevni prislovi
Operativno določeni učni smotri: Učenci prepoznavajo izražanje s prislovi in ga ločijo od izražanja s samostalnikom s predlogom; pravilno postavljajo v stavkih vprašanja (kje, kam, kod) in odgovarjajo na ta vprašanja s samostojnimi stavki; pravilno uporabljajo dol in doli, gor in gori, noter in notri.
Oblika pouka: frontalna z elementi polpro-gramiranega pouka in z rabo responderja.
V prilogi Prosvetnega delavca pa je na 5. strani napisano takole:
RAZRED: 6. c
UCNI PREDMET: slovenski jezik
UCNA SNOV: Obravnava berila: Prežihov
Voranc »Potolčeni kramoh«
UCNI SMOTER: Učenci spoznajo Prežihovo
črtico »Potolčeni kramoh«
VZGOJNI SMOTER: Sočutje do človeka
207
UCNA METODA: a) Pogovorna, b) Metoda branja: tiho branje
Naj k temu dodam še nekaj pravil iz SP in SKJ 1, da se bomo laže orientirali. SP 1962 pravi v & 34 tako: Z veliko začetnico se pišejo: 1. prve besede v stavku, 2. lastna imena oseb, živali in stvari.
V SKJ 1 pa piše na str. 97 naslednje:
1. Velika začetnica
A. Začetek samostojnega stavka (povedi)
Tu navadno ni posebnih težav, ker veliko začetnico uporabimo takoj v začetku pisanja, potem pa za piko, klicajem ali vprašajem s konca prejšnjega stavka.
In še SKJ 1 na str. 67: Stavek je vsako zaključeno sporočilo, ki ga v govoru nakazujemo z značilnim spustom ali dvigom glasu in s premorom, v pisavi pa s piko, klicajem in vprašajem.
Ce ob ta pravila postavimo obe navedeni učni pripravi, potem nekje nekaj ni v redu. Ali nista enakovredni sporočili UCNI PREDMET: slovenski jezik in VZGOJNI SMOTER: Sočutje do človeka? Zakaj torej v prvem primeru za dvopičjem mala, v drugem pa velika začetnica? Ali celo tale primer, ko stoji velika začetnica za vejico: UČNA METODA: a) Pogovorna, b) Metoda branja. Izrazi Pogovorna, Metoda branja ipd. niso niti lastna imena niti naslovi, saj se v tem primeru celo smiselno in z obrazili neločljivo povezujejo s prvim delom UČNA METODA. V teh primerih velike začetnice ne začenjajo niti lastnih imen niti niso za piko, vprašajem ali klicajem. Kje je torej njhovo opravičilo? To velja seveda za vse navedene velike začetnice za dvopičjem v pripravi iz Prosvetnega delavca.
Nekoliko več opravičila bi morda našel kdo v pripravi iz Sodobne pedagogike, češ da gre za samostojen stavek v primeru »Operativno določeni smotri: Učenci prepoznavajo ...« Toda če je primer »Učna tema: prislovi« ena enota in je »Učna tema« sestavni del te enote, potem je tudi »Operativno določeni smotri« samo sestavni del in bi torej upravičeno pisali »Učenci« . . z malo začetnico. Ali drugače povedano: če je »Učenci prepoznavajo izražanje . . .« stavek, potem je tudi »prislovi« stavek, saj pravi SKJ, da »stavek je vsako zaključeno sporočilo.«
Morda pa so izrazi učna tema, učni predmet, vzgojni smoter ipd. le neki navezki, ki prislovno (prvič, drugič; a, b) zaznamujejo točke v razvrstitvi? V tem primeru bi za njimi pisali z veliko začetnico, če bi jih
zaradi preglednosti postavljali pred naslove ali pred samostojne odstavke (SP & 35). Toda kakšno vlogo ima potem dvopičje? In zakaj najdemo v dveh pripravah enkrat pretežno malo, drugič pa pretežno veliko začetnico?
Teh problemov morda ne bi načenjal, če ne bi bile učne priprave sestavni del dela vsakega prosvetnega delavca in tudi odraz njegove pismene kulture. Ce mora učitelj vsak dan pisati učne priprave, je torej tudi upravičen do natačnih navodil, kako naj to dela.
Podobno je tudi z zapisniki in podobnim spisjem. V računskih zvezkih in knjigah srečujem tole dvojnost: »Odgovor: Na vozu je ostalo 127 kg sadja« in »Odgovor: na vozu je ostalo 127 kg sadja«. Podobno tudi za izrazoma sklep in račun. Ali gre morda tu za napoved in sledi dvopičju neke vrste premi govor, le da ni v narekovaju, ali gre celo za dva samostojna stavka? V prvem primeru ima torej dvopičje moč napovedi, opozorila. Ce taki napovedi sledi stavek s povedkom, ga bomo pisali z veliko začetnico.
Pred seboj imam dva učbenika za slovenski jezik v srednjih šolah. V enem piše:
Dnevni red: 1. Odobritev zapisnika 132. seje.
3. Razno. (SKJ 3, str. 209)
V drugem pa: Dnevni red
1. odobritev zapisnika zadnje seje
4. razno (Jez. vad. z berilom za poki. šole Vere Remic-Jager, str. 302)
Kako je z ločili in začetnico? Vse kaže, da bo pol generacije pisalo tako, druga polovica pa drugače. Mislim, da bi se bilo treba enotno odločiti, če so točke dnevnega reda ipd. le deli stavka pri naštevanju ali pa so to samostojni odstavki oziroma naslovi. V prvem primeru bi torej pisali z malo začetnico, v drugem pa z veliko. Vendar menim, da bi morali ob koncu točk postavljati vejico ali podpičje, če gre za naštevanje v istem stavku, katerega bi začeli z uvodnim izrazom Dnevni red:. Ce pa gre za naslove ali samostojne stavke, jih ob koncu ločimo s piko. To velja tudi za oba obravnavana primera učnih priprav.
Takih pravopisnih problemov je še več, še posebej v raznih vprašalnikih. Pravopisna določila o rabi velike ali male začetnice in ločil pa v glavnem niso nikjer podrobneje obdelana v to smer. Zato ni dvoma, da bi bilo treba te in take nejasnosti odpraviti.
Jože L i p n i k
Zavod za šolstvo SRS v Celju
208