im im im im im im im im im im im im im 1111 1111 im 1111 mi 1111 im im 'iiii 'im 'mi 'mi 'im '1111 '1111 'mi '1111 'im '1111 '1111 '1111 'im 'im 'mi 'im 'iiii ' 1111 'im '1111 '1111 '1111 '1111 '1111 '1111 'im '1111 Tože 'Jomažič gl Pl I 1 ,'UM1 Mt77Tf!tA f * * * M11 f f f Mf 1 1111 f f 11 f 111 • 111 • 111 • 111 »111 » * * i »111 f * * i f * * ^ 1 * * 1 f * * < »m f * * < t * * < f * * « » * *< »11^ t * *< • 11» • 11’ f * *« » * * * t * *« t * * « t * * « t* * « t * * * • 11' »111 i * * ' »11 f * *-»11 t * * • f * * f * * ■ t * * 11 f * * »11 t * * f * * f * * »11 f * * »11 f * * »ii »11 f * * f * * r * * f * * f * * »11 f * * f * * »11 'm iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii«*iiiiiiiii Ji**i******************************* Deklica ga je jela tolažiti : »Nikar ne joči! Ne bodi žalosten, saj ti bom pomagala!« »Pomagala mi boš...« mu je bilo precej laže pri srcu. »Toda kako?« In hvaležno se ji je zazrl v oči. »Ne vprašuj! Saj vendar veš, da sem čarovničina hči!« Deklica je razvezala culo in mu ponudila zajtrk: »Tjale sedi in pojej, kar sem ti prinesla! Potem lahko brezskrbno ležeš v senco, sladko zadremlješ in, ko se prebudiš, bo naloženo delo opravljeno! Potem se vrneš v kočo in čarovnikoma poveš, da si delo skončai!« Dečko jo je ubogal; sedel je na kamen in z užitkom zajtrkoval; nato pa je legel v senco in sladko zadremal. Čarovničina hčerka je potegnila iz kite čarovniško palico, stopila na kamen, stegnila desnico in čarala: »Čira čara, vražja moč, pridi mi takoj v pomoč! Pragozd, ki stoji, mi brž podri! Iz gošče njiva naj se naredi! Čira čara, vražja moč!« ... V tem hipu so nevidne roke segle po drvarskih žagah In sekirah in že se je pragozd podiral. Čarobne sekire klestijo veje in vrhe, drvarske žage žagajo debla v plohe, ki jih cepini kotalijo in valijo po strmcu navzdol, ter jih nalagajo ob vozni poti na kup. Veter potegne čez drvarijo ; poklesti, veje in vrhe nosi tja na grmado pragozda in že je vse v plamenih. Neviden plug orje krčevino in meče iz brazd štore in korenine, brazde pa se zlagajo druga na drugo; preko njih poskoči velika brana in jih poravna v lepo njivo, ki pripravljena čaka na setev. čarovničina hči vrže po povlečeni njivi prgišče rži in znova poskoči čeznjo brana ter potisne semenje v črno prst. Setev zalije še rahel dež, za dežjem posije sonce; sončni žarki potegnejo iz zemlje zelene kali in jih dvigajo v višino. V vetriču rž že klasi in cvete. »Naloženo delo je opravljeno!« je dejala mala čarovnica in zadovoljno odšla proti koči. Minil je dan; čez nebo se je razlila večerna zarja. Ko se je dečko pod večer zbudil, je vstal in začudeno obstal. Svojim očem ni mogel verjeti. Pred njim je ležala velika ržena njiva, vse klasje v mladem cvetju, večerni vetrič je čezenj pognal svoj valček in dvignil rumenozelen oblaček cvetnega prahu. Tam na obzoTju pa je v večerni zarji žarel prelep gradič: prevzela ga je otožna misel na preljubi dom. Tedaj je za seboj zaslišal stopinje; pričakoval je svojo sestrico, da bi se ji zahvalil za vso to lepoto. Ko pa se je ozrl, je zagledal čarovnika. Stopil je k ržišču, se ustavil in ostrmel; tudi on ni mogel verjeti svojim očem. Tedaj gre z rokami med ržene bilke in potegne po njih, da mu je klasje šlo med prsti in mu na dlaneh pustilo svojo rahlo cvetje. Šele zdaj se je prepričal, da ga oči ne varajo. Jezno je stopil k dečku, ga prijel za desnico in ga potegnil za seboj. »Drvarsko delo si dobro opravil. Pojdi domov! — Bomo videli, kaj bo s teboj!« Bilo je že mračno, ko sta se čarovnik in dečko vrnila. »Si ga privlekel?« se je starka zarežala vanju. »Kaj si pa ti, smrkavec, tako vesel?« »Kaj bi ne bil vesel? Naloženo delo sem opravil,« je veselo izjavil dečko ter se hvaležno ozrl na svojo sestrico. »Kako? Opravil, si rekel?« se je starka zavzela in se obrnila k možu. »Si se prepričal? Si dobro videl?« »Videl, videl! Tam, kjer je bil zjutraj pragozd, valovi zdaj ržena njiva, vsa v zelenem cvetju. Ob vozni poti pa so na kupu zloženi plohi!« je dejal čarovnik. »Sem si kar mislila, da si mu naložil prelahko delo!« »Saj si si ga ti izmislila!« ji je rahlo očital mož. »Tiho, nobene besede! Ti si mu naložil prelahko delo! — Toda s tem še nisi rešen,« se je obrnila k dečku, »čeprav si prvo delo opravil. Jutri dobiš drugo nalogo. Ta pa ne bo tako lahka, ker si jo bom jaz zmislila. Zdaj pa večerjat in spat!« Moža pa je odpeljala na goro in mu razložila svojo misel. Čarovnik je kar ostrmel, ko je zvedel za ženin načrt. »Presneto dobro si si izmislila. Sicer pa bova videla, če ga bo zmogel!« jo je s prikrito škodoželjnostjo pohvalil. »Pravim ti, da mu ne bo kos! Zato pa, gorje mu!« Zadovoljna sta se vrnila v kočo, pogledala speča otroka, nato pa še sama legla in zaspala. Drugo jutro je bila čarovnica zopet prva na nogah. Brž je zbudila dečka, vzela leseno motiko ter odšla z njim na goro. Za njima pa je zopet priletela ptica ... Na gori se čarovnica ustavi, pokaže dečku dva strma bregova in med njima globoko zarezan klanec, rekoč: »Vidiš onole slabo cesto, ki leži na dnu klanca med strmima pobočjema? To klančno cesto moraš zasuti in bregova zravnati, da se bo čez ravno polje vlekla bela cesta. Ob cesti sredi zelenega travnika mora biti planinsko jezero z zlatimi ribicami! — Tu imaš leseno motiko! Do večera mora biti dlelo opravljeno, če ne gorje ti!« Ko mu je čarovnica naložila drugo delo, ki ga mora od jutra do večera opraviti, če hoče živeti, se je vrnila v kočo. Dečko se je malo razgledal po klancu in bregovih, potežkal leseno motiko in se lotil dela. Toda zamahnil je enkrat samkrat, že se mu je lesena motika zdrobila na drobne kosce, toporišče pa se je prelomilo, kot bi bilo iz slame. Žalosten sede na štor in se bridko razjoče nad svojo nesrečo in žalostno usodo. V tem pa mu je čarovničina hči prinesla zajtrk kakor prejšnji dan. Ko ga je našla vsega objokanega, ga je zaskrbljeno spraševala: »Ljuba bratec moj, čemu jočeš?« »Kako ne bi jokal! Tvoja mati mi je naložila drugo, novo delo; ta klanec z bregovoma moram zravnati v travnik, sredi katerega mora biti jezero z zlatimi ribicami. Dala mi je leseno motiko. Nu, že pri prvem zamahu se mi je zdrobila Delo pa bi moralo biti do večera opravljeno.« čarovničina hči ga je znova potolažila: »Nikar ne joči! Ti bom že jaz pomagala, kakor včeraj! Nato sta sedla v travo in deklica je razvezala rutico: »Zajtrkuj! Potem pa brezskrbno lezi tjale v senco sladko zadremaj! — Ko se prebudiš, pojdi lepo domov povej, da si naloženo delo opravil! Vse drugo bom že sama uredila, kakor bom najbolje vedela in znala!« »Preljuba sestrica, kako si dobra z menoj! S čim ti bom povrnil to tvojo pomoč in dobroto ?« jo je vprašal ganjeno. »Brat si mi in jaz sem ti sestra!« Po zajtrku je dečko legel v senco in pri priči zaspal. Čarovničina hči pa je zopet potegnila svojo čarovniško palico iz kite, z njo nekajkrat zamahnila po zraku in čarala: »Čira čara, vražja moč, pridi mi takoj v pomoč! Klanec in bregova v belo cesto mi zravnaj! Izpod gore potok brž pripelji! Sredi travnika ga v jezero Mij! — Čira čara, vražja moč, pridi semkaj v pomoč!« ■S .s V tem trenutku so se nevidne roke lotile dela: Zgrabile so grmovje, ga izruvale iz zemlje kot travico in že je ležalo na klančnem dnu. Z obeh breznih strmin se je v klanec skotalilo kamenje in pečevje, nato pa sta se zganila še bregova ter se ponižala. Tam, kjer je bil prej globok klanec, se je zdaj vila lepa bela cesta; na obeh straneh ceste pa je ležal cvetoč travnik. V ozadju so se dimile bele gore in izpod visokih planin so se bistri studenčki zbrali v potoček. Ta se je pognal prek skal v dolino in se sredi travnika ulovil v planinsko jezero. Nad jezersko gladino so se za mušicami poganjale zlate ribice. Okrog zelenega jezera pa se je dvignil venec mladih smrek in hojk. Drugo delo je bilo končano in dekle je odšlo. Večerna zarja je prebudila dečka. Svojim očem ni mogel verjeti, saj je bilo pred njim zbrano toliko lepot: bele gore, planinski mlaj, sredi venca bistro jezero z zlatimi ribicami: po beli cesti pa se je pravkar pripeljala prelepa kočija. Ko je bila kočija že prek mostiča, se je nenadno ustavila; iz nje sta stopila čarovnika ter si jezno ogledovala novo jezersko krajino z belimi gorami v ozadju. Dečko ju je brž spoznal, zato je tekel prednju in jima javil: »Naloženo delo je opravljeno!« »Saj vidiva, smrkavec!« se je obregnila čarovnica. »Nu, kaj pa porečeš zdaj?« jo je zbodel mož. »Pa si rekla, da dela, ki si ga boš ti izmislila, ne bo zmogel!« »Molči in ne gobezdaj!« mu je žena presekala besedo. »Delo je bilo mnogo težje kot včerajšnje! — Moram malo premisliti!« Velela je dečku, naj prisede, in odpeljali so se po novi, široki cesti proti domu. Doma je otrokoma dala večerjo, nato pa ju napodila spat. »Nu, kaj pa zdaj, stara?« jo je skušal čarovnik. Ona pa mu je molče pomignila in odšla sta pred hišo. Iz večernih meglic se je spletel oblak, sedla sta nanj in odplula. Šele visoko pod zvezdnatim nebom jo je čarovnik vprašal: »Kam naju nese oblak?« »Kam drugam kot k moji materi!« se je obregnila. »Kaj hočeš pri njej, največji čarovnici v deveti deželi?« jo je rahlo vprašal mož. »Povem ji kako in kaj! Mati mi bo prav svetovala. Izmislila si bo najtežje delo, ki ga fantič ne bo zmogel, čeprav bi mu pomagala najina smrklja. Bom videla...« »Šele videla bova ...« je podvomil. Tedaj je čarovnica zapičila svoj pogled v zemljo, Ikjer je spoznala kočo svoje matere, največje čarovnice iz devete dežele. Jadrno je usmerila oblak proti njej. Padal je vedno počasneje, dokler se ni ulegel po zemlji ter se razlezel v meglene prosojnosti. Čarovnika pa sta stopila v podrto kočo in pozdravila mater, ki je na pol sedeč, stara in vsa zgubana kot hrastova skorja, čepela v svojem naslonjaču. Starka je zapičita vanju svoj pogled in ju skušala: »Kaj pa je vaju pripeljalo k meni?« »Moja baba,« je začel čarovnik, »to se pravi ženka, mi je naročila, da sem v prvi deželi ugrabil graščakovega sina edinca. Hotela se je napiti njegove krvi, da bi se z njo pomladila ... Najina hčerka pa se je z njim pobratila in zagrozila, da rajši z njim pobegne, kakor pa da bi ga izgubila. Nu, pa je moja stara, to se pravi ljuba ženka, rekla, da bo po drugi poti prišla do njegove krvi; naložila sva mu silno težko drvarsko delo, spremeniti pragozd v ržišče. Pa ga je opravil!« Zdaj mu je žena vzela besedo in nadaljevala: »Potem sem si drugo delo izmislila jaz; bilo je težje od prvega: bregova s klancem je moral spremeniti v prelepo krajino ob jezeru. Dala sem mu leseno motiko, a delo je opravil!« Njena mati čarovnica je trudno vstala: »Zdaj pa mu hočeta naložiti tretje, zadnje delo, ki ga ne bi zmogel. In zato sta prišla k meni po nasvet!« Čarovnika sta svoji materi nemo pritrdila. »Delo pa naj bo tako težko, da ga ne bo zmogla niti najina hči. čeprav bi mu pomagala!« je še zaprosila čarovnica. Najstrašnejša čarovnica v deveti deželi se je globoko zamislila, nato pa povedala svoj načrt: »Na na j višjem vrhu visokega gorovja naj postavi grad z okopi in jarki, v jarkih mora biti kri... Ko pa se bosta hotela vidva gradu približati, morajo z okopov streljati tako, da vaju odženejo... To je tako težko delo, da ga ne zmore nihče razen mene!« Vsa srečna sta se čarovnika zahvalila materi, se poslovila, sedla na oblak pred kočo in zadovoljno odplula. Tretje jutro sta bila čarovnika še prej pokonci kot prejšnji dan. Zbudila sta dlečka in ga odpeljala k vznožju visokega gorovja, mu pokazala najvišji vrh ter mu naložila zadnje, najtežje delo. »Dvoje del si že opravil; danes moraš še tretje in zadnje, ki je najlažje..., če si hočeš rešiti glavo,« sta se zlobno ponorčevala ter že vnaprej uživala. Ko sta čarovnika pustila dečka samega in se krohotajoč napotila domov, je fantič strmel v najvišji vrh visokega gorovja in se silno razžalostil: »Tega pa moja sestrica, čeprav je čarovničina hči, ne bo zmogla! — Oh, kako lep je svet, današnji dan je zadnji v mojem življenju...« Stožilo se mu je po domu. »Ko bi moj oče in mati vedela, kako se mi godi tu v deveti deželi! Nikdar več ne bom viidlel ne staršev ne rodnega gradu!« Kar prileti prelepa ptičica s culico v kljunčku. Nekajkrat zakroži nad njim, nato pa sede na stezo in že se je spremenila v čarovničino hčer. Pohitela je k dečku, ki je bil ves otožen in raznežen ob misli na svojo usodo in drage mu domače. Nežno ga je objela in vprašala: »Bratec moj, čemu jočeš?« »Kako ne bi jokal! Tvoj oče in mati sta mi naložila še tretje, zadnje delo; to pa je tako težko, da mu tudi ti ne boš kos! Jaz bom pa zgubil glavo!« »Nikar ne joči! Pomagala ti bom,« ga je tolažila. Nato sta sedla kraj stezice; deklica je razvezala svojo culico in mu ponudila jesti: »Jej tole za zajtrk! Potem boš moral tudi ti delati, če hočeva do večera končati.« »Ali sploh veš, Ikaj sta mi čarovnika naložila?« »Vse že vem, saj sem prisluškovala. To je zares najtežje delo, ki si ga je izmislila moja babica, najstrašnejša čarovnica v tej deželi. Čarovnija je v resnici izredno težavna, hkrati pa zelo nevarna. Če le malo zgrešiš, bova oba pri priči mrtva. Toda pogum, bratec moj!« Ko se je dečko nazajtrkoval, sta odšla do vznožja visokega gorovja, nato pa splezala na najvišji vrh. Tam je deklica z rokami izkopala jamico, potegnila iz culice čarovniško sekirico, ter opomnila dečka, naj jo dobro posluša in sd vse natančno zapomni! »S tole čarovno sekirico mi boš odsekal glavo, nato pa prste na rokah in nogah!« »Ne, tega ne storim za nič na svetu! Rajši sam umrem!« Deklica pa mu je prigovarjala in ga hrabrila: »To moraš storiti, če hočeš, da se živ rešiš iz devete dežele. In če hočeš, da bom nekoč tvoja ženkica...« »Tako rad te imam in tako srečen bi bil! Pa prav zato ne morem storiti tega, kar mi veliš!« je vzdihnil iz dna srca. »Če me imaš zares rad, potem stori, kar ti bom velela!« Ko ji je nemo prikimal, je nadaljevala: »S tole čarovno sekirico mi odsekaj glavo in jo položi v tole jamico, nato mi odsekaj prste ter jih razpostavi okoli glave; pri tem pa pazi, da bo kri tekla v tole jamico. Vse drugo boš že sam napravil po svoji pameti. Ko bo vse končano, se boš dotaknil mojega trupla, odsekane ude namaži s slino in jih pritakni k ranam, kjer 90 bili prej. In zopet bom živa in zdrava. — Ali si si vse dobro zapomnil?« »Zapomnil sem si že; a če se mi ponesreči...« se je zgrozil. »Stori, kar sem ti povedala, vse drugo pa ravnaj po svoji pameti! In rešena bova, živa in zdrava!« ga je hrabrila. 38 r Za slovo ga je objela in srčno poljubila. S trepetajočim srcem se je dečko lotil dela. Ko je naredil vse, kot mu je bila deklica naročila, je v hipu zrastel iz njene glave prelep grad! s štirimi obrambnimi stolpi; to so bili palci; iz njene krvi pa je v jarku zavalovilo rdeče morje. V zidu je bilo vso polno strelnih lin in pri vsaki je prežal hraber strelec; to so bili ostali prsti. Dečko je z veseljem začutil neznansko moč in silen pogum. Obhodil je vse mlade strelce in si ogledal ves trdnjavski grad z okopi in jarki vred. Spoznal je, da je vse tako, kot mu je bilo naročeno. Stal je kot poveljnik na okopu in zrl tja na cesto. Proti večeru je v daljavi zagledal črno točko, ki je naraščala in naraščala, za njo pa se je vrtinčil oblak cestnega prahu; bila je kočija in v njej sta se peljala čarovnika na ogled. »Streljajte!« je tedaj zapovedal poveljnik. In že so zagrmeli topovi, iz vseh lin so tako pokale puške, da se je ves grad kar stresal od grmenja in treskanja. Ko so se oblaki strelnega dima nekoliko razpotegnili in dvignili v zrak, je poveljnik videl, kako je čarovnik zategnil konjem vajeti ter kočijo obrnil. In znova se je usulo za bežečo kočijo toliko topovskih izstrelkov, da je kočija včasih kar zaplavala po zraku, a se zopet dotaknila ceste, za seboj pa puščala prašni vrtinec. »Prenehajte!« je tedaj veselo zapovedal trdnjavski poveljnik svojim topničarjem in strelcem. In res, kot bi odrezal, so vsi prenehali streljati ter se tako lepo uvrstili, da je poveljniku kar srce zaigralo. »Čarovnika smo pregnali! Zdaj moram rešiti še svojo sestrico!« je dejal. Dotaknil se jih je zapovrstjo, nato pa še trdnjave, in že se je vse spremenilo. Ko je dečko storil vse, kot mu je bilo naročeno, je pred njim stala mlada čarovnica. »Živa in zdrava sem kot prej!« se mu je smehljala v oči. Dečko ni mogel verjeti svojim očem. Ko pa sta se objela in poljubila, sta se presrečna napotila domov. V trdi temi sta bila že v koči. Držala sta se za roki, stopila pred čarovnika in povedala, da je delo opravljeno. »Res je! Sva si ga že ogledala. To se pravi, saj nisva mogla niti do gradu, morala sva se vrniti!« je priznal čarovnik. »Toda s tem še ni vse končano!« je zagrozila starka. »Rekli ste mi, da je to zadnje delo, ki,ga moram opraviti, če se hočem rešiti. Nu, delo sem opravil!« je izjavil dečko. »Res, da je bilo delo opravljeno! Toda izvršil ga nisi sam, kajti pomagala ti je tale malopridnica. Le kar nič mi ne tajita! Zato bosta oba kaznovana!« Dala jima je večerjo, nato pa ju spodila spat. »V tole posteljo bosta legla!« jima je čarovnica ukazala. »Ker sta pa po tako težavnem opravilu silno utrujena, za kazen ne bosta nič spala. Vso noč bosta drug drugega klicala! Ti boš govorila: ,Grofič, grofič, grofič!’ — Ti pa boš klical njo: .čarovničina hči, čarovničina hči!’ Sta me razumela?« Obotavljaje sta ji prikimila. Čarovnica ju je pustila sama v sobici ter vsa razkačena odšla v sobo k možu, saj si še vedno ni opomogla od jeze in sramote, ki sta jo bila danes s čarovnikom doživela. »Otroka sem nagnala spat in jima naročila, da morata vso noč klicati drug drugega!« mu je javila čarovnica. On ji je v odgovor samo nekaj zamomljal. »Taka sramota, ju j, taka sramota!« je sikala vsa razkačena. »In takšna hinavščina! — Če smrkljo pogledaš, bi si mislil, da ne ve, koliko prstov ima na roki. Pa ti gre in nas vse tri skupaj tako poseka! Le kdaj se je bila vsega tega čaranja naučila! In naskrivaj!« »Je pač tvoja hči! čarovničina hči! V' krvi ima vse te čarovnije, od tebe, od mene in od tvoje matere,« je dejal mož. »Molči! — Povej rajši, kaj naj napravim z njima!«. Čez čas pa je sovražno siknila: »Še nocoj morata oba umreti!« In na uho mu je pošepetala svojo nakano. Čarovnik je vzel leščerbo in po lestvi splezal na podstrešje. Medtem ko je čarovnik previdno stopal po podstrešju, sta otroka sedla v svoji sobici na posteljo in strahoma prisluškovala čarovnikovim stopinjam. Kmalu sta čula, da se je tudi čarovnica povzpela na podstrešje in da sta se nekaj menila. Otroka sta pritajila svoj dih, da bi ujela vsaj besedico iz njunega pogovora. Toda čarovnika sta skoraj šepetala. »Niti besedice nisem razumela! Kaj neki iščeta ponoči na podstrešju?« je zaskrbelo deklico. »Če nam ne pripravljata zopet kaj hudega!« se je prestrašil dečko. »Prav slutiš! Nekaj hudega pripravljata tam gori. Nista zaman splezala na podstrešje! Toda, kaj pripravljata?« »In zakaj morava govoriti vso noč? Pa se menda ne bojita, da bi pobegnila?« je sprožil dečko misel. »To je! — Brž na delo!« — In že ga je peljala k vzglavju. Dvignila sta vsak svojo blazino in dihnila pod njiju tri besede: grofič, čarovničana hči. Obe blazini sta pri priči spregovorili. Dečkova je klicala: »čarovničina hči!«, dekličina pa: »Grofič, grofic!« »Zastran govorjenja sva brez skrbi; blazini bosta najini imeni klicali vso noč do jutra!« je bilo dekle pomirjeno. »Tačas pa midva pobegneva in se rešiva!« je skoraj zavriskal dečko. »Ne tako glasno, da prehitro ne odkrijeta najine prevare! Pobegneva tja proti morju ...« »Tam najdeva kak čoln in odveslava v mojo domovino!« »Samo da bi se nama beg posrečil. Potem...« se je dekle zamislilo. »Jutri zjutraj bosta odkrila najino čarovnijo in tedaj naju bosta šla iskat in lovit!« »To noč morava priti čim dalje! — Toda kako?« »Že vem! Obujeva si take škornje, s katerimi bova prestopila tako na široko, kot sta dve mizi dolgi!« In že je privlekla iz skrivne omare dva para čarovnih škornjev; pri priči sta bila v njih. Ko sta stala oba v čarovnih škornjih, sta zopet prisluhnila: na podstrešju sta se čarovnik in čarovnica še vedno pogovarjala ter nekaj preizkušala, medtem ko se je v sobi razlegalo klepetanje obeh blazin, ki sta menjaje klicali: »Grofič! čarovničina hči! Grofič! čarovničina hči!« Prijela sta se za roke in si brala v žarečih očeh, da je prišel veliki trenutek, ko bosta pobegnila. »Vrata bi utegnila zaškripati! Skoz okno pobegniva!« je predlagal dečko. »Prav imaš! Saj skoz okence naju vabi sam lunin krajec!« Tiho in previdno sta zlezla skoz okence ter za hip obstala in prisluhnila. Ničesar nista opazila. »Naprej!« je velelo dekle. »Ti, lunin krajec, pa nama sveti,, da kam ne zaideva!« In že sta napravila prve korake za dve dolžini mize. Ko sta se drugič prestopila, sta imela kočo za seboj. Še enkrat sta se ozrla, nato pa sta začela teči. Čarovniški škornji so ju nesli, kot bi letela po zraku. Beg se jima je posrečil. Na podstrešju pa sta čarovnika medtem že sklenila njuno smrt... Med dva pokonci stoječa tramova sta obesila velikansko jekleno rezilo, ki je viselo pripravljeno, da zgrmi navzdol ter pri priči prereže strop, nato pa pade v sobico, kjer spita oba otroka. Ob strani je bilo treba samo pritisniti na vzvod in že bi rezilo vse prerezalo na dvoje... Ko sta vse pripravila, sta legla po podstrešnih tleh in prisluhnila, če še govorita. Skozi lesen strop sta čula njuno otroško čebljanje: »Grofič, čarovničina hči, grofič, hči...« Zadovoljno sta se spogledala in ugotovila, da še ne spita in da še vedno kličeta drug drugega... Bilo je ravno polnoči, ko sta se znova spogledala in si pomežiknila. Čarovnik je pritisnil na stranski vzvod, vrvi so zaškripale in težko rezilo je v padcu prerezalo leseni strop in zgrmelo v sobico. Skozi nastalo špranjo se je prikadil prah in dim. Tedaj sta zadovoljno splezala s podstrešja... Čarovnika sta to noč prespala kot ubita. Drugo jutro se je prva zbudila čarovnica in se zavzela, ker je bilo že zelo kasno. Spomnila se je polnočnega rezila in njena prva pot je bila v hčerkino sobico. Vrata so bila zaprta. Iz gole radovednosti je prisluhnila in tedaj je v svoje začudenje čula, kako sta se otroka še vedno klicala: »Grofič, oarovničina hči!« »Ali se norčujeta in se nama rogata, ali ju rezilo ni ubilo?« Vsa sobica je bila prerezana na dvoje in vse, kar je bilo v njej. Tudi postelji. Ker pa čarovnica ni zapazila otrok, se je razkačila. »Ušla sta ptička, postelji sta prazni!« Blazini pa sta se ji še vedno rogali... Planila je v svojo sobo in že je kričala nad možem. »Ti, lenoba lena, pri priči mi vstani! Hitro na noge in za njima. Sobica in postelji sta prazni! Smrkavca sta nama pobegnila. Brž natakni škornje in za njima, da nama ne pobegneta iz devete dežele! Pripelji ju nazaj živa ali mrtva!« Čarovnik je le stežka vstal. Preklinjal je otroka, ki sta ju tako grdo prevarila in pobegnila. Šel je v njuno sobico ter se sam prepričal, da ju zares ni nikjer. »Čuj, stara! Otroka sta gotovo nekje blizu, saj se še vedno kličeta!« je opazil. Čarovnica je priskočila. Čeprav sta premetala vse podrtine, ju vendar nista nikjer našla. »In zdaj se nama še posmehujete!« je jezilo čarovnika. Ko pa sta dvignila blazini, je otroški klic utihnil. »Torej sta nama pobegnila še pred polnočjo!« Čarovnica je planila k skrivni omari. Bila je prazna. »Najine stare škornje imata! Brž za njima! Z novimi škornji ju prav gotovo dohitiš!« ga je priganjala starka. Čarovnik je obul nove škornje in odšel... Pobegla otroka sta vso noč korakala v starih škornjih. Proti jutru sta bila že silno utrujena. Zato sta se v jutranji zarji ustavila vrh hriba, da se malo odpočijete ter sladko zadremljeta, šele lepo spočita bi lahko znova nadaljevala pot. Legla sta in utrujena od celonočnega bega pri priči zaspala. Jutranja zarja ju je pokrila. Ko pa se je zbudilo sonce, ju je prijetno grelo, kot bi ležala v najtoplejši postelji. Deklico obiščejo sanje... Še enkrat je doživljala ves beg. Prav zdajle je hotela biti doma... In sanje so jo prenesle v domačo kočo ... Jutro je, sonce se je že dvignilo, ko se je čarovnica prva zbudila. Gre gledat v njuno sobico; na svojo jezo opazi, da sta otroka živa in zdrava zbežala... Zato plane v svojo sobo in vrže moža iz postelje... Ta pa -še ne verjame; preišče sobico in, ko vzdigne blazini... Pogleda v omaro, starih škornjev ni. Obuje si nove in ti ga kar sami nosijo po njuni sledi; po poteh, po bližnjicah, skozi gozd, prek polj in travnikov. Prav zdajle je na cesti... Njegovi koraki so mnogo daljši od njunih. In tedaj... Tedaj plane deklica iz sanj in prebudi dečka, zakaj na cesti je zagledala čarovnika, ki se jima je približeval z veliko naglico. Dečko se ni še popolnoma vzdramil, ko je v največjo grozo opazil, kako naglo se jima približuje čarovnik. »Kaj pa zdaj? Ujel naju bo! Njegovi škornji ga kar sami nesejo po najini sledi!« Mlada čarovnica pa je že našla rešitev. Brž ga je potegnila za seboj in mu velela: »Sezujva si škornje! Vrzi jih tjaie za grm, pa tako, da jih pozneje zopet najdeš!« In že sta se sezula, dečko pa je čarovne škornje skril v grmovje. Dekle ga potegne za seboj: »Jaz se spremenim v kapelico, ti pa v zidarja. Vse drugo ravnaj po svoji pameti!« Več mu ni utegnila naročiti, kajti izza ovinka se je prikazal čarovnik in buljil pod noge. čarovničina hči se je že spremenila v zidano kapelico kraj ceste, dečko pa je bil slikarski učenec. Vneto je mešal svoje barve ter se poizkušal na sliki v kapelični vdolbinici. Prav tedaj je čarovnik dvignil svoj pogled. In zagledal je kraj ceste lepo kapelico, pred njo slikarčka. Že jo je mislil pobrisati mimo, ko naglo obstoji in se zazre v slikarčka in ga nagovori: »Dobro jutro, zidar!« »Dobro jutro! Zidar pa nisem, saj vidiš, da sem slikar,« se obregne mladec. »Bodi slikar ali zidar, meni je vseeno!« »Če vam je vseeno, čemu me pa potem motite?« »Saj te ne nameravam motiti. Le to sem te hotel vprašati, ali si videl iti tod mimo dva otroka, dečka in deklico?« Slikarček se je namrdnil in ga je predrzno pogledal: »Slikam že, odkar se je naredil dan, toda tu mimo še ni šel nihče. To jutro še nihče. Zakaj ju pa iščeš?« ga je zaskrbelo. »Ah, tako! Pobegnila sta mi smrkavca, pa me je stara, to se pravi moja žena, napodila za njima, da ju dohitim in ulovim. Pripeljati ju moram domov živa ali mrtva!« »Škoda, da ti ne morem pomagati!« je slikarček žalostno skremžil obraz. p- nnr/^rr^Th^H Čarovnik mu je vse lepo verjel in si na glas govoril: »Če ju tale slikar ni videl iti tod mimo, potem ju po tej poti ne bom več iskal!« »Najbolje bo, da se vrnete!« mu je svetoval slikarček. Tedaj so se čarovnikovi škornji kar sami obrnili ter mu zasukali noge nazaj proti domu. »Res bo najbolje, da se vrnem!« si je dejal. »Ali mož, kaj pa bo dejala vaša žena, če ju ne boste pripeljali domov ne živa ne mrtva?« se je slikarček rahlo pošalil. »Nič dobrega me ne čaka! Znova me bo napodila. Če ji pa ne bo kaj prav, pa naj ju gre sama lovit!« se je hrabril mož in odšel proti domu. Brž ko je izginil za ovinkom, je slikarček trikrat potrkal po zidu in že je pred njim stala čarovničina hčerka ter se mu hvaležno nasmehnila. Ko ga je objela, se je še on iz slikarja spremenil v dečka. Poiskala sta škornje in si jih znova obula. »Dobro si ravnal!« ga je kar gredoč pohvalila. KNJIŽNICA JOSIPA VOŠNJAKA SLOVENSKA BIST RICA In tako so vsi trije nadaljevali svojo pot ter se oddaljevali vedno bolj: otroka proti morju, čarovnik proti domu. Čim bolj se je vlekla pot, tem počasneje je stopal čarovnik, saj je tako dolgo pot napravil zaman. »Takšno pot, pa zaman! Saj smrkavca tod sploh bežala nista! Seveda, moja stara bo zopet rentačila nad menoj ter brusila obme svoj strupeni jezik. No, naj mi le kaj reče! Ji že povem, da bo pri priči utihnila!« se je hršdl in hrabril. Ni še prišel do koče, že ga je žena nahrulila: »Kje imaš begunca?« »Kaj tako noro sprašuješ? Saj sama vidiš, da ju nimam! Sam sem!« se je še nekoliko zadrževal čarovnik. »Ali ti nisem velela, da ju dohiti?« je zijala vanj. »Si velela, ne tajim ...« se je izogibal. »Pa da ju pripelji živa ali mrtva?« se je drla, prekrižala svoji roki ter zapičila vanj svoj srepi pogled kot kača v miš. »Rekla si mi, to je res!« je jel priznavati. Ona pa se ni pustila kar tako zavesti: »Nič se mi ne izmotavaj! Zakaj ju nisi pripeljal ? Govori!« »Tebi je lahko reči: ,Pripel ji ju živa ali mrtva!1 Toda to storiti je teže.« »Hm, šleva! Za nobeno rabo nisi!« »Zdaj mi je pa dovolj, stara! Sama bi bila šla in ju ulovila!« se je ujezil. »Molči! Pokveka ti takšna! Vidim, da si' za nič!« »Kako? Za nič! Jaz nisem za nič! Le nikjer ju videi nisem! Zato ju nisem pripeljal!« Njeno vpitje in jezikanje mu je že presedalo, tembolj ker ga je gledala tako grdo, kot bi ga klala. Čez čas je popustila in ga mirneje vprašala, če je koga srečal. Ko ji je nevoljno odkimal, je vrtala vanj kot sveder v les: »Pa si koga videl na poti? Ali kraj ceste?« »Na poti nikogar! Le za ovinkom sem videl mladega sli-karčka, ki je slikal sliko v vdolbino majhne kapelice.« Pri teh besedah je žena znova zrasla: »Ali ti nisem rekla, da si za nič! — Onadva sta bila! Kapelica je bila najina hči, slikar pa njen bratec. Smrkavca!« »Kako naj bi bil jaz vedel, da sta kapelica in slikar pobegla otroka?« »Kakšen čarovnik si, da te že taka smrkavca potegneta!« »Smrkavca sta tudi tebe potegnila in še celo tvojo mater!« »Da si mi pri priči tiho! — Si ga kaj vprašal,, nagovoril?« ga je znova skušala nekoliko mirneje. »Vprašal sem ga, ali ju je morda videl. Pa je rekel, da ne.« »No, saj pravim! — Za nič si! Če bi bil od kapelice od-krušil le malo ometa in se z njim dotaknil slikarja, pa bi ju bil imel! Oba!« »Zakaj mi pa nisi prej povedala kako in kaj, če že vse tako dobro veš in znaš!« je zinil predrzno. »Ne jezikaj, če ne, te...« Ugriznila se je v jezik, nato pa velela: »Preobuj se, pri priči se obrni, pa za njima!« Čarovnik je jezno godrnjal in požiral besede. Nazadnje se je vdal. Poiskal je druge škornje, ki neso 'dvakrat tako daleč, ter se preobul. »Zaradi ljubega miru pojdem!« je brundal v brado ter se znova napotil za beguncema. Mahnil jo je po isti sledi kot zjutraj. Novi škornji so ga večinoma nosili po zraku, da je kar pelo in žvižgalo za njim. Ko so ga škornji prinesli izza ovinka, je obstal kot vkopan. Nikjer ni bilo ne kapelice ne slikarja. »Presneta babnica, moja stara, pa je vendarle imela prav! Kapela in poslikani smrkavec sta bila pobegla otroka! Vama že pokažem, kaj se pravi biti čarovnik, ki ga nosijo taki škornji, kot so tile moji! Dohitim vaju in potem gorje vama!« se je dušil od srda ter že naprej užival, kako ju bo! »Taka smrkavca, pa me tako nabrišeta! In kako predrzno me je gledal! No, le čakajta, ko vaju dobim v pest!« Pognal se je naprej in novi škornji so ga zopet nosili po zraku, da je kar žvižgalo za njim. Pa ga škornji prineso v velik gozd in skozenj do potoka; taim se škornji kar sami ustavijo, čarovnik pa se zazija predse. Tam ob potoku je nepremično sedel mlad ribič in zamišljeno strmel v vodo potočnico. Čarovnik se pritihotapi bliže in ga nekaj časa mirno opazuje. Ribič pa je nemoteno dalje lovil ter s svojo ribiško palico vlačil trnek po vodi gor in dol. In mladi ribič potrpežljivo čaka in čaka, da se bo kakšna lačna riba polakomnila na trnku nasajenega črva... Pa nič. Čaka tudi čarovnik. Ko ga mine potrpežljivost, pride k njemu ter ga nagovori: »Dober dan, ribič!« »Dober dan tudi tebi!« odzdravi ribič, ne da bi ga pogledal. »Ribariš?« ga je vprašal tjavendan. »Mhm!« je bil prav tak odgovor. »Imaš kaj sreče?« »Tako, malo, lahko rečem: nič kaj!« se mu je izogibal. Čarovnik je prisedel ter še pazljiveje opazoval ribarjenje. »Kako, da nobena ne prime?« ga je skušal. »V deževju rade prijemajo, kajti takrat iz kalne vode ne vidijo ne trnka ne ribiča. Takrat so tudi bolj požrešne. Danes pa bržkone ne bo nič z ribami,« je dejal ribič tjavendan. Čarovnik se spomni obeth beguncev in brž povpraša, če že dolgo ribari. »Odkar se je zasvitalo!« Ta odgovor je čarovnika razveselil ter ga navdal z upanjem, da bo vendarle kaj izvedel od tega redkobesednega ribiča. »Če si res že tako dolgo tu ob potoku, si prav gotovo videl, če je šel kdo tod mimo?« »Ne bi rekel...« »Sta morda šla tod mimo dva otroka, neko dekle in deček?« »Nič kaj takega nisem videl, res ne! Sta se vam izgubila?« »Zgubila se nista, to ne! Pobegnila sta mi, pa bi ju rad spravil domov,« mu je priznal čarovnik. Mladi ribič je malo pomolčal, nato pa menil: '»Če sta pobegnila, jima pač ni moglo biti dobro pri vas.« Te besede so čarovnika zbodle, da je pri priči vstal in ga nahrulil: »Rajši lovi svoje ribe in ne vtikaj svojega jezika v naše družinske razmere!« »Saj vas nisem jaz prosil za pogovor, vi ste mene nagovorili! Povrhu ste mi zdajle s svojim glasnim govorjenjem razbili gozdno tišino, da mi nobena riba ne prime!« se je hudoval ribič. »Pustite me na miru in pojdite svojo pot!« Čarovnik ga je grdo pogledal in si dejal: »Imaš prav, dečko! Kar domov jo mahnem, čeprav brez beguncev! Moja stara bo sicer spet robantila...« »Vaša žena mora biti pač silno huda?« ga je skušal ribič. »Sam zlodej je v njej! Toda vtretjič ju ne grem lovit! Kar sama naj gre!« in se je čarovnik obrnil proti domu. »Pa srečno pot!« mu je voščil ribič. Novi škornji so ga nosili kar sami, toda sonce je tako močno pripekalo, da mu je znoj curkoma lil z obraza. Zmučen od dvakratne dolge poti se je le s težavo privlekel domov. Pred kočo je hotel leči v senco in se malo odpočiti, toda že ga je žena nahrulila: »No, si že doma? In kar sam? Kje ju pa imaš, otroka?« »Nikjer! Saj ju niti videl nisem!« se je izgovarjal. »Nikogar nisem ne dohitel ne srečal; le mladega ribiča sem našel ob potoku, bil je pravi jezikavec!« Zdaj šele se je čarovnica znesla nad njim: »Kolikokrat sem ti že rekla, da si za nič! — Oni ribič je bil grofič, riba v vodi pa hčerka. Le malo bi se bil moral ribiča dotakniti, pa bi se bila riba ujela. — Tako pa nič! In že vdnugič sta te prevarila. Kje neki sta že sedaj ? Že vidim, da moram sama za njima. Bom videla, če ju ulovim ali ne!« »Že prvič bi bila šla kar sama, pa bi ju že davno imela!« ji je mož zabrusil v obraz in kot ubit obležal v travi pred kodo. Brž ko so čarovniški škornji odnesli čarovnika skozi gozd in nazaj proti domu, je mladi ribič vrgel svojo palico s trnkom vred v travo, nato pa previdno stopil na gozdno pot ter opre-zval, ali je čarovnik zares odšel ali pa se je le kje potuhnil in čaka ugodnega trenutka, da bi ju zgrabil in odpeljal domov. Na robu gozda se je ustavil in, ko je v svoje največje zadovoljstvo videl, kako se je čarovnik v resnici vračal domov, je stekel k potoku in začel z očmi iskati zlato ribico. Toda njegove bistre oči je niso mogle nikjer izslediti. »Morda se je skrila v kakšno votlinico pod kamen!« se je tolažil. Pripognil se je in s tresočo se roko segel pod kamen, da hi ulovil čudovito zlato ribico. Pod spolzkim kamnom je bila za pest velika odprtinica v vodno votlinico; tudi vanjo je segel in otipaval ter lovil ribico. Pa je bil ves trud zaman. Tedaj mu je postalo vroče: »Se je mar zlata ribica zgubila? In se je dekle kje ponesrečilo?« Čimdalje bolj ga je skrbelo, kje je zlata ribica. Zavihal si je rokave in hlačnice ter pogumno stopil v potok. Segal je pod kamne in pečine, obtipal je breg, bil s svojo roko v vseh votlinicah in jamah — toda zlate ribice ni bilo nikjer. Še huje ga je zaskrbelo. Jel jo je klicati. Zaman! Njegovo srce je prevzela tako silna žalost, da se je vrgel na breg in solze so mu kar lile po obrazu. V tem hipu pa je pod potočno gladino švignila zlata strela; bila je zlata ribica, ki se je zatekla naravnost pod oni kamen, kjer je bila izginila deklica. In že je iz vode potočnice vzrastla čarovničina hči, vsa odeta v sončne zarje, ter razprostrla roke za objem. »Ribič moj mladi, podaj mi roko, da pridem iz tega potoka!« ga je prijazno zaprosila. Ribič je pri priči skočil v potok in, ko se je deklice dotaknil, je bil zopet prejšnji dečko. Od veselja bi bil najrajši kar zavriskal. Stopila sta na suho, vsa sijoča od sreče, da sta že vdrugič ušla svojemu zasledovalcu ter se zopet spremenila v dekle in fanta. Tedaj ji je fant povedal ves razgovor med njim, mladim ribičem, in čarovnikom, ter končal: »Tvoj oče je bil že silno zdelan in utrujen; rekel je, da ga nič več na svetu ne pripravi do tega, najmanj pa njegova žena, da bi naju še vtretjič šel lovit!« »Zdaj bo prav gotovo pridirjala za nama moja mati, ker se bo bala, da bi čarovnika še vtretjič prevalila in mu nazadnje ušla. Zato pa brž v čarovne škornje! Zdaj jo urno mahniva proti morju! Čim prej bova na morju, tem bolje za naju, kajti na morju ugasne čarovničina moč nad nama!« »Precej časa sva že zgubila, ker te tako dolgo nisem našel!« ji je rahlo očital, nato brž potegnil škornje iz skrivališča. V trenutku sta tičala v čarovniških škornjih in že so ju nosili skozi gozd, da so se za njima veje kar lomile; na cesti pa sta videla za seboj dva vrtinca belega prahu... čarovniški škornji so oba pobegla otroka nosili ves dan proti morju. Niti trenutka nista zgubila, da bi se malce odpočila. Gnal ju je strah, da ju ne bi dohitela čarovnica, preden bi dosegla morje. Večkrat se je deklica ozrla na fanta in ga gredoč hrabrila: »Le pogum, fant! Do večera morava biti pri morju! Potem bova rešena!« Dečko pa se je v strahu neštetokrat ozrl, ali jima morda čarovnica ni že za petami. Potem ji ne uideva, ga je obšla groza. Proti večeru sita na griču nenadno obstala kot vkopana. »-Morje, morje, morje!« sta oba hkrati vzkliknila. In res: pred njima je mirno ležalo morje, kot bi njegove gladine še nikdar ni bala zavihrala burja. Nad njim so se umirili celo večerni oblaki, sonce pa se je že potopilo za polovico ter po gladini vrglo svoj odsev kakor zlato preprogo, ki ju bo pripeljala domov... Stala sta kot dva kipa ter zrla v sončni zahod na morju. V tišino zahajajočega sonca se je pomešal nenavaden paš. Dekle se je vznemirilo in, ko se je ozrlo, je zavpilo: »Moja mati gre!« V hipu sta na koncu ceste zagledala bližajoč se bel vrtinec, v njegovem vrhu pa črno točko, ki se je naglo večala. »Gorje nama, če naju dobi v svoje roke!« je premrazilo dečka. »Kaj sedaj? Ali skočiva pred njo v morje?« »Ne! V morju bi brez čolna utonila!« »Na obali pa je ne smeva počakati, ker bi naju zdrobila v sončni prah! Kaj sedaj? Ali zbeživa?« »Ne ubeživa ji, dohitela bi naju! Poskusiva še z zadnjo čarovnijo!« »Samo hitro, da ne bo prepozno!« Oblak se je strahotno večal in večal, piš pa je naraščal s črno točko vred. »Sezuj si desni škorenj in ga vrzi v morje!« mu je zdajci velelo dekle ter zrlo proti bližajoči se materi, veliki čarovnici. Dečko je sedel in si naglo hotel potegniti škorenj z noge; toda v razburjenosti se mu je škorenj zataknil prav ob peti, da ga ni mogel sezuti. »Hitro, hitro! Da ne bo prepozno!« je dekle zakričalo. Z rastočim oblakom vred se je večala tudi čarovnica. Oboje se je gnalo sem proti njima kot strašna burja, ki bo pokončala vse, kar bo našla živega na svojem potu. Zdaj se je dečku vendarle posrečilo, da je potegnil škorenj z noge in ga vrgel v morje, škorenj se je takoj razpotegnil in zrasel je prelep čoln z vesli, pripravljen, da ju sprejme vase. Toda morski val ga je v trenutku odbil od obale in zdelo se jima je, kot bi bile roke nevidnega veslača zaveslale in ga gnale proč od brega. »Skočiva v morje!« se je zdajci odločilo dekle. In ne da bi kaj premislila, sta planila vanj. Prvi hip ju je morje zalilo, toda že prihodnji trenutek so ju škornji dvignili na morsko gladino. Velik val ju je zanesel do čolna... S penečega se vala sta skočila v čoln, ki se je močno zazibal, a se takoj umiril. Sedla sta vsak k svojemu veslu in zaveslala. Tedaj si je čarovničina hči segla v lase in iz njih potegnila zlat glavnik, ga brž pomočila v morje. In že se je mirna morska gladina vznemirila, zgubala in se pognala v valove, ki so se besno zaganjali ob morsko obalo. Od obrežja pa so se nenadno odbili in se zagnali v čoln ter ga, kot bi trenil, potisnili naprej od obale. Otroka sta veslala in veslala, kolikor so jima dale njune mlade moči. Toda burja je naraščala, vedno silneje je udarjala v morske valove ter jih gnala proti čolnu. »Glej ta val. Prevrnil nama bo čoln!« je zakričal dečko ter se mu z veslom uprl. Na srečo je dekle utegnilo vreči svoj glavnik v morje. Zdajci so se valovi znižali ter pustili njun čoln v miru. Zato pa so se tem bolj divje zaganjali proti obali. Prav ta čas se je na hribčku prikazala mati kot divje razjarjena čarovnica. Stala je kot črn kamnit steber, iz njenih oči pa so na vse strani švigale strele. Ko je videla pobegla otroka v čolnu, jima je zaklicala čez valove,- da je prevpila celo 'burjo: »Vajina sreča, da sta mi ubežala na morje! Sicer bi vaju zdaj raztrgala na drobne koščke, v sončni prah! Tajko pa sta rešena!« »Rešena! Rešena sva!« sta zavrisnila otroka ter od samega veselja dvignila vesla materi v pozdrav. »Ne huduj se na naju, mati!« je zaprosila hči. »Pojdita, kamor vaju srce vleče! — Hotela sem se z gro-fičevo krvjo pomladiti, pa sem se le še bolj postarala od jeze in skrbi! Po mojem ukazu te je, grofič, moj mož ugrabil, da bi tvoj oče ne bil srečen. Izgubil te je za nekaj časa... Jaz pa sem se sama kaznovala, ker sem hčerko izgubila za vedno!« Tedaj je v morje vrgla veliko škatlo. Visok morski val je materino škatlo prinesel do čolna; hčerka jo je ujela in jo potegnila v čoln. »Ni prav, da si jo vzela!« jo je zdajci okregal dečko. »Morda nama prinaša pogubo!« »Je že prepozno! škatla je v čolnu!« Pa je v njegov sum udarila čarovnica, njena mati: »Ne sumniči, smrkavec! V njej sem svoji hčerki poslala doto in darilo za vajino poroko!« »Hvala ti zanjo! Čeprav ne vem, kaj si mi poslala za poročno darilo in doto!« je zaklicala hčerka proti obali. Njena mati je prikimala in zaklicala: »Bodita srečna!« Obrnila se je ter odvihrala domov. »Pa je vendarle dobra, moja mati! Če bi naju bila res hotela ubiti, bi naju bila tudi ubila. Pa je pri vseh treh delih dopustila, da sem ti jaz pomagala s čarovnijo. Za nama je dvakrat poslala očeta, čeprav bi naju bila ona sama že prvič ujela, če bi bila hotela!« je hčerka zagovarjala svojo mater. Kar se je dvignila silna burja in na nebu napihnila velikanske oblake. Iz njih so švigale strele ter udarjale v besneče valove tik ob čolnu. »Rešila sva se tvoje matere, čarovnice! In zdaj, ko bi se lahko srečno vrnila v mojo domovino, pa nama preti nesreča na morju. Utonila bova, če se burja ne umiri in če se valovi ne poležejo!« je tožil dečko. Tedaj je visok val kot v odgovor zagrabil čoln ter ga z veliko brzino nesel proti morski obali; ob njej se je razbil, oba čolnarja pa vrgel v morje. Toda na srečo morje ob obali ni bilo globoko in oba sta se rešila na suho, kjer je že ležala materina škatla. »Zdaj sva še čoln izgubila!« je bridko potožil dečko. »Za slovo sva se še okopala!« se je nasmejalo dekle, ki je čutilo, da je izgubilo vso čarovniško moč in postalo navadno človeško bitje. »Še le zdaj sem pravo dekle, ne več čarovničina hči!« In stopila je na suho. Slekla je premočeno obleko ter odprla materino škatlo: v njej so bile tri. prelepe obleke. In vzela je prvo, ki je bila modra kot nočno nebo v mehki mesečini, ter jo oblekla. V njej je bila tako lepa, da se je mladenič ni mogel nagledati: »Lepa si, moja sestra!« »Nevesta,« je popravil nek moški glas. Ozrla sta se in zagledala pred seboj čarovnika. Zgrozila sta se ter prebledela, zakaj zavedela sta se, da je dekle v morju zgubilo vso čarovno moč. »Zdaj vaju pa imam!« se je zasmejal čarovnik. »Tretjič sem vaju vendarle ulovil in zdaj mi ne uideta več!« V hipu je vse tri zagrnil bel oblak tako, da se niso več videli. In že so čutili, da se je jel ofblak dvigati. V višini se je zjasnilo, zakaj oblak se je posrebril. Ko so se zopet zagledali, se je čarovnik nasmejal: »Moja stara, to se pravi moja žena in tvoja mati, me je napodila sem, da vaju na oblaku prepeljem domov, tja, kjer sem te bil ugrabil, grofič in ženin. Nu, pa pojdimo!« Srebrni oblak je nad rodnim gradom padal vedno niže in niže ter se nad grajskim vrtom ulegel po tleh. »Izstopita!« jima je velel oče čarovnik, nato pa jima zaželel svoje voščilo: »Bodita srečna!« Ko je hčerki izročil materino darilo, se je oblak jadrno dvignil. V njem je znova odplul čarovnik iz devete dežele. Fant in dekle sta mu mahala v slovo, dokler jima ni izginil izpred oči. Tedaj pa je grofič prijel čarovničino hčerko za roko in jo peljal po spuščenem pridvižnem mostiču na grajsko dvorišče. Tam so ga grajski stražniki takoj spoznali, čeprav je od takrat minilo že sedem dolgih let in je v tem času štirinajstletnik zrasel v lepega mladeniča. »Kje je moj oče?« je bil grofič nestrpen. Odpeljali so ju po stopnicah v grajsko sobano, kjer je oče vsa ta leta za njim žaloval. Ves solzan ga je objel, nato pa še njegovo nevestico, ča-rovničino hčer. Čez tedien dni je stari graščak priredil velik lov in po lovu grajsko veselico za vse svoje sosede, graščake in meščane, kmete in tlačane, čarovničina hčerka si je tedaj oblekla drugo materino obleko, ki je bila posuta s samimi zvezdami. Graščak in sin sta jo pripeljala v dvorano. Zdaj so gostje na ves glas zahtevali, da jim mladi graščak pove svojo zgodbo. In pripovedoval jim je, kako ga je bil čarovnik iz devete dežele ugrabil in odpeljal s seboj, kako sta mu čarovnika naložila troje silno težkih del, ki jih je zanj opravila mlada čarovnica ter mu trikrat rešila življenje. Pripovedoval je o njunem begu, o kapelici s slikarjem in ribiču z zlato ribico ter o čarovničini idioti. In objel je svojo ljubo nevestico ter jo srčno poljubil. Čez teden dni je nevestica oblekla tretjo materino obleko. Bila je kot sonce bleščeča. V lase pa si je zataknila zlat glavnik, ves posut z dragulji. Tedaj je prišel ponjo mladi graščak in jo odpeljal k poroki. KNJIŽNICA JOSIPA VODNJAKA SLOVENSKA BISTRICA 14444444 * * « 1 1 1 t t 1 f t * * 1 t 1 1 1 < t 1 f