Srbske narodne pripovedke. Preložil Fran Erjavec. VII. LISICA SE OSVETI VOLKU. tisica umesi potice iz prsti. Ko jih speče, jih namaže z medom in odide z njimi k purjim pastirjem ter jih pr.prosi za mlado purice, a ona jim ponudi zanjo medenih potic. Pastirji ji ne dado purice, temveč jo napotijo k svinjskim pastirjem, češ, da bo dobila ondi prašička. Tedaj odide ona k svinjskim pastirjem ter jih pcprosi za prašička, a ona jim ponudi medenih potic. Pastirji ji ne dado prašička, temveč jo napotijo h go= s-ejim pastirjem, češ, da bo dobila telička. Nato odide h govejim pastirjem ter jih poprosi za telička, a ona jim ponudi medenih potic. Pastirji ji ne dado telička, temveč jo od* pravijo h konjskim pastirjem, češ, da bo dobila tam žrebe. Tedaj gre ona tudi h konjskim pastirjem ter poprosi še nje za žrebe, a ona jim ponudi medenih potic. Pastirji ji dado žrebe, ona pa njim potic, a jim zabiči, naj nikakor ne načno potic, dokler ne pride ona za brdo. Pastirji jo slušajo, a ko pozneje potice prelomijo in pokusijo, vidijo, da so potice iz prsti in da jih je lisica prevarila. Stečejo hitro za njo, a ona jc bila tedaj že daleč, a pastirji so se vrnili trudni in praznih rok domov. Ko pride lisica domov, zapre žrebe v spleteno kolibo ter ga začne negovati: vsak dan mu je donašala zelene travice in studene vodice, a vselej, ko je odšla po trave in po vode, mu je naročila, naj pazi na njen glas in na njene besede: »Kobo, kobilica. otvori mi vratica: nosim ti stuiicne vodice in zelene travice!« Zabičila mu je, da ne sme odpreti vrat v kolibo na noben drugi glas. Nekoč pride volk, ki je večkrat prisluškoval, kako nagovarja lisica žrebeta, da ji odpre vrata, in začne klicati s svojim debelim glasom: 13 ,Kobo, kobilica. otvorL mi vratica: nosiro ti stmiene votlice in zelcne travice!« A žrebe spozna, da to ni tenki glas lisičin in mu noče odpreti. Ko volk to vidi, se skrije zopet za grm. — Kmalu nato pride lisica z vodo in Iravo. Ko pride pred kolibo, se ustavi kakor navadno pred vrati ter govori tenko: •Kobo, kubilica. otv(.ri mi vratica: nosim ti studene vodice ;» in /elene travice!« if Ko žrebe spozna njen glas, ji takoj odpre in ji začne pripovedo« vati, kako je prišel nekdo in ga nagovarjal kakor ona, da bi mu otvoril vrata, le z debelcjšim glasom, a ono ni hotelo odpreti. Tedaj pravi lisica: »Ne odpiraj nikakor na debel glas, ampak samo na jako tenek.« Ko odide drugo jutro lisica zopet po vode in trave, pride volk, ki je prisluškoval za grmom temu razgovoru ter se stisne, kar se more in začne s prav tenkim glasom: »kobo, kobilica. otvori mi vratica: nosim ti studcne vodice in zelene travice!« Ubogo žrebe se prevari ter odpre vrata, a volk mu plane za vrat, ga zakolje in vsega poje, le glavo in rep pusti. Nato odide in vrata se zapto za njim, kakor so bila prej zaprta. Ko pride pozneje lisica, začne nagovarjati kakor navadno: *Kobo, kobilica, otvcjri mi vratica: nosim ti stutlene vodice in zelene travice!« A nihče se ne javi in tudi vrata se ne odpro. Tedaj pogleda lisica skozi špranjo in ko opazi v kolibi samo žrebetovo glavo in rep, vlomi vrata ter začne plakati in žalovati za njim. Nato tožna in žalostna odide ter se zgrudi kakor mrtva sredi poti. Kmalu nato pride ondi človek z vozom in opazivši na poti lisico, jo dvigne ter vrže na voz, da bi jo doma odrl. Ka vozu je pa imel v torbi tri hlebe sira. Lisica, ki se je poprej utajila, se sedaj polagoma dvigne, izvleče iz torbe vse tri sire in z njimi pobegne. Ko pride na varno, poje takoj dva hlebčka, a tretjega natakne na vrat in odide dalje. Tako gredoč, sreča volka, ki ji ie pojedel žrebe. Ko vidi volk 14 pri njej sir, jo vpraša, kje ga je dobila. Odgovori mu, da ga je izsrkala iz vode. »A kje je ta voda?« jo vpraša volk dalje. »Idi, pokažem ti,« odgovori lisica. To je bilo okrog polnoči o šeipu in nebo je bilo vedro. Lisica privede volka do vode, mu pokaže v vodi luno ter rcče: »Ali vidiš. kolik sir je v vodi? Izpij vodo, pa pridei do sira. Tako sem dobila tudi jaz svojega.« Tedaj začne ubogi volk piti in piti, da se mu je pričelo že vzdi= govati, a lisica ga le priganja: »Pij, striček, pij, kmalu boš izsrkal vse!« Volk siromak zopet pije in srka, da mu je drla voda že v nos in v usta. Tedaj niu zatisne llsica nos in usta ter ga zajaše. Reče mu, da je bolna in da ne more hoditi in da naj jo on nese. Ubogi volk privoli, a ona začne prepevati: »Bolan nosi zdravo, bolan nosi zdravo!« Ko je ona to Je preveč ponavljala, jo vpraša volk: »Kaj govoriš, teta?« Ona mu pa odvrne: »Nič, striček, blede se mi!« In zopet začne: jBolan nosi, zdravo, bolan nosi zdravol« Tako prideta pred hišo, kjer je bila svatba. Ko svatje zaslišijo, kaj prepeva lisica, pridejo pred hišo in začnejo hvaliti njeno pesem, a ona jim pravi, da bi pela še lepše, če bi ju pustili v hišo in potem še na podstrešje. Svatje ju puste. Ko pritovori volk z največjo muko lisico na splcteno podstrešje, mu odpre lisica nos in usta. Hipoma se vlije iz njega vsa voda in polije svate spodaj v hiši. Svatje pritečejo na podstrešje, a lisica skoči s podstrešja in zbeži, ubogega volka pa strašno pretepejo. IKo se pozneje volk in lisica zopet snideta, povprašata drug dru« gega, kako sta sc rešila. Volk pove, da je ves pretepen in da je komaj odnesel nete. Tako pravi tudi Iisica in ga nagovori, da bi skakala preko senenega kolca, ki je bil ondi v bližini. Volk jo res sluša. Ko nekolikokrat preskočita, mu rece lisica, da ne preskakuje dobro in da skače preveč v stran, a ne pravilno nad kolcetn. Tedaj začne pre« skakovati on prav nad kolcem ter se nabode nanj. Ko lisica to vidi, Ise razveseli in reče volku: »Potegni, striček, potegni, pa se boš izmotal.« Volk se mota in brca ter se pri tem vsega predere. Tedaj ga lisica zapusti, rogajoč se mu: »Sedaj bom ustrojila iz tvoje kože opanke, ker si mi pojedel moje žrebe!«