------    194   —
Pomenki v domačih rečeh.
Slovenska gospoda.*)
Ni lepo odkrivati posmehljivo i brez potrebe nedostatke i slabosti svojega naroda. Pa od jednoga zelo škodljivoga nedostatka našega slovenskoga plemena se mora javno pro-govoriti — ker je presna potreba. Tu se rana ne odkriva zlomisclno, da bi se povečala, nego da bi se čutila, vidila. i onda — zacelila. Toti zelo škodljivi nedostatek naš obstoji v tom: da Slovenci slovenske gospode skoro nič nimamo. K slovenski naši gospodi moremo po pravici šteti samo naše rodoljube duhovnoga in svetovnoga stanu, naše spisovatelje i rodoljubue slovenske gospode dijake. To je vsa naša slovenska gospoda, — poznamo jih i visoko častimo. Kde su pak slovenske gospe i gospodične, kde ostali slovenski gospodi i gospodiči? Ni jih; premalo poznaju svoj narod, kteri bi jih rad visoko častil; su zanemarili svoj materinski jezik i slovenske navade i običaje i govore i se obnašaju po tudje. Slovenci nečeju biti, ptujci pa nisu; — tak človek ni jež ni žaba! Gospoda zauzima v vsakom narodu najčastnejše mesto. Naša gospoda — ne pravim, da čisto vsa, imamo uže časti vredne izjemke — pa večji del zapusti to častno mesto i se priveša lahkomiselno tudjinstvu, kakor malovažen privesek. Zato pa ima Slovenec pravo serčnu radost,   kadarkoli   vidi  gospodu   zvestu  narodu slo-
*) Dobro vem, da bi bilo smešno, necto takovoga pisati Cehosla-venom; za naše okolnosti je pa potreba. Iz toga se vidi, kako Slovenci stojimo. Manj znana slova v tom sostavku su: nedostatek zz Mangel, javno zz offentlich, nego ~ ampak temoc, d i j a k zz študent, tudj —: ptuj, privesek zz; An-hangsel. ješče zz še, jamačno zz jsrotovo, kemiti verkruppeln, bedno ljudinstvo zz raiserabler Pobel, životariti zz vegetiren, šteta zz škoda, uže zz že, čto zz kaj,   z e 16 — verlo,   svetkovina zz Feierlichkeit,   značaj
—  karakter,   kazal išče zz teater,   zabava,  radovanka
—  veselica, radovati se zz sich unterhalten, zanimiv — interessant, taki zz tudi, nečto zz nekaj, ovde zz tukaj, potiščen zz niedertrachtig, ceh o ven zz handwerksmassig, dvorana zz Saal, načelnik zz Amtsvorsteher.             Pis.
-----    195   -----
venskomu; kadarkoli sliši govoriti ali peti, ali citati po slovensko kaku gospu, gospodična, ali kakoga gospoda ali gospodiča. Kdo bi mogel zameriti Slovencu, da visoko časti   gospoda   rodoljubnu ?
Poptajčena i odpadla gospoda je slovenskomu naroda neizmerna škoda. Narod je podoben drevesa: kmeti su koren, mestljani i v obče premožni ljudi su penj i veje, gospoda i izobraženi ljudi su lepo košato listje, književniki i spisovatelji su žlahni cvet drevesa narodnoga. Lepo košato listje ni samo krasota drevesu, nego je neobhodno potrebno, da drevo veselo i krepko raste. Ako osmukavaš neprenehoma drevesa listje nasproti, ti bude morebiti poganjalo ješče nektero leto, ako ima koren čverst -— zadnič ti pak jamačno počne kerneti, se sušiti i ginuti. Narod brez narodno - misleče gospode — drevo brez listja, obo-dvoje težko dolgo obstoji. Ako uzameš narodu gospe i gospodične, gospode i gospodiče, ljudi premožne i izobražene: s tem si mu oduzel najizverstnejši i najkrasnejši, najkrep-kejši i najčastnejši del njegovoga bitja; brez njih narod ni več narod, nego samo priprosto, bedno — od drugih narodov zametovano ljudinstvo. Narod brez narodno-misleče gospode je bolen na smert, ima sušicu, kerni, medli, gine i umira. Brez svoje gospode narod ne živi, kakor narod, nego samo životari, kakor zgubljene ovce; nima domačega zagovornika i zastupnika. To ni mala škoda; to je šteta strahovita; uže sveti Krizostom uči: „Brez gospode biti, vojvoda i načelnike zgubiti, je velika nesreča, je izvir mnogo  nadlog i početek vseh zmutnjav."
Čto je pak krivo te nesreče, da se našemu narodu izobraženi ljudi i gospoda odtudjuju i ga zapuščaju?
Toga su krive mnogoverstne okolnosti; nektere su uže stare več sto let, i ne daju se kakor budi spremeniti: o njih ne nameravam ovde govoriti. Jaz budem ovde govoril samo od jed ne stvari, zavolju ktere se zelo odtudjuju našemu narodu gospoda i izobraženi ljudi — i tu škodljiva stvar bi mi prelehko odstranili, bi ju odstranili tako rekuč smeje i spevaje, samo ako bi ozbilno hoteli.
Ta nam tako škodljiva stvar, ktera nam gospoda odganja i nam narod grize, je — kdo bi mislil — ker ne obhajamo slovenskih veselic i svetkovin.
Gospoda vsakoga naroda, tako i naši premožni i izobraženi ljudi žele nekada malo se porazveseliti v prijaznom družtvu, se oddehnuti od vsakdanjega truda, stresti iz sebe i malo pozabiti domače maliherne sitnosti. To se ne more zameriti nikomur. Slovenske gospodske veselice i svetkovine se ne obhajaju, zato su naše gospe i gospodične, naši gospodi i gospodiči primorani obiskovati mnogoverstne tudje anterholtenge, teatre, bale, reunione, liedertofelne, i, ne vem, kako se jošče imenuje vsa ta ropotija. Pri takih tudjih veselicah je uredjeno naravno vse v tudjem smisla, v neslavenskom duhu; govori se v tudjem jeziku; derže i čitaju se samo neslavenske novine i neslavenski časopisi; o slavenstvu je v njih malo spomena, i ješče to, čto se spomeni, je obernjeno neredko nekako naopako i neprijazno. Po teh tudjih veselicah se slavenski značaj tako zelo popači, da človek ne derži i ne čita ne novin, ne časopisov v materinskom jeziku, da nima i ne kupuje knjig slavenskih; da zna i ve pripovedovati o raznih i najoddaljenejših narodih i narodičih, o Kitajcih, Amerikancih, o černih zamorcih: o svojem slavenskom narodu pa ne ve skoro nič, i ješče to, čto je vjel o slavenstvu v tudjih, ne redko jednostranih novinah i knjigah, je jednostrano i neprija-teljsko, kakor je namreč neprestano slišal i čital. Tako se po malo skazi celo mišlenje takoga človeka, da zametuje, čto je domačega i slavenskoga; da samo to štima, da ga samo to veseli, da se mu samo to dopada, čto je tudje, tudi samo to želi, čto bi bilo tudjinstvu k pridu, akoravno v škodu narodu svojemu. Je žalostno viditi takoga človeka, ne veš, ali bi se serdil nad njim, ali bi ga omiloval.
Kako bi se pa moglo odvernuti to škodljivo ptuj-čevanje naših ljudi?
Mnogo bi pomagalo, ako bi si napravljali namesto tudjih veselic slovenske veselice, da bi se igrale slovenske igre v kazališčih, kadarkoli bi to bilo mogoče i da bi se pri nas apeljale ^slovenske besede", kakor su navadne i verlo priljubljene dragim plemenom slavenskim. Čto je kazališna igra (teater), je znano; slovenska 55besedaa se pa imenuje prijazna veselica, v kteri se samo slavenske pesmi poju i sviraju, muziciraju, pa tudi nečto slovenskogs predčita, deklamira.
Vsi izobraženi narodi evropejski imaju množinu veselic i radovank gospodskih i večji del vse v svojem ma-terinskom jeziku i v svojem narodnom duhu; tako Nemci, Francozi, Talijani, Angleži itd., samo siromak Slovenec se sili brez sile veseliti se po tudje. V svoji hiši med svojimi se derži kakor neka tudja šema. Blizo 20 let je, čto smo se Slovenci zbudili k novomu življenju narodnomu; v tom dolgom času kolikokrat smo se javno i očitno skazali kakor Slovenci? Koliko smo napravili slovenskih gospodskih svetkovin? Na perste jih lehko spočitamo. Kolikor je meni znano, smo imeli v Ljubljani nekoliko zanimivih slovenskih besed pred nekoliko leti (pri jednoj sem bil tudi jaz; se sada se radostno spomenjam na ono veselo, prijazno slovensko družtvo), zatim nektere kazališne igre v Ljubljani i — ako se ne mutim — v Idriji, i poslednic letos krasnu, do sada po slovenskih deželah še ne vidjenu gospodsko-slovensku svetkovinu v Ljubljani na spomen sto-letnoga rojstnoga dneva slovenskoga pesnika Val. Vodnika. Hvala vsem rodoljubivim našim gospodom, gospem in gospodičnam, kteri su podpomagali, kakor budi, da se je ta slovenska svetkovina obhajala tako po gospodsko. To je vse lepo — vendar se zgodi preredko! — V tom nam da-jaju nasledovanja vreden igled Cehi, Horvati i Serblji. Pri Cehoslavenih su slavenske veselice i radovanke nečto obič-noga uže mnogo let; zato pa tudi gospoda i vse, čto se počita med izobražene, se iskreno glasi k narodu češko-slavenskomu. Horvati uže od nekada uredjuju svoje svetko-vine i veselice v domorodnom duhu, derživaju „besedea i predstavljaju kazališne igre v materinskom jeziku. Poslednju jesen i zimu se je igralo v Zagrebu blizo vsaku sredu v gledišču po jugoslavensko. Serblji kneževine serbske imaju veselice serbsko - slavenske i taki kazališne igre v Belgradu itd. Da bi Serblji v Vojvodini igrali v kaza-lišču po serbsko, ne vem, pa o pustu napraviju si večkrat veselice dosta narodno osnovane; osobito se mora sporne-nuti, da svetkuju vsakoga leta s večjoj pobožnoj svetča-nostnjoj praznik svetoga Save, prosvetitelja i pervoga pa-trijarha serbskoga.
Slovenske kazališne igre i slovenske besede moramo tadaj vpeljati tudi pri nas.
Slišim govoriti: Kako? Budemo li navadili slovensko ljudstvo hoditi v „teatrea i »unterholtenge ?a
To ni naša namera. Ali se tebi to tako zdi, si, prijatelj dragi! nas „od grunta" krivo razumel. Naša misel je ta: Kdor do sada ni hodil v „unterholtengea — naj lepo doma ostaja tudi za naprej — le priden budi! — to je naša prava, resnična misel. Kdor je pa do sada hodil v tudje „unterholtengea, teatre, reunione i liedertofelne — naj mu se prilika da, da more hoditi tudi v domače; ker se namreč terjati ne more, da bi naša gospoda se nikada ne poraz-veselila; zato se ji ovde svetuje, da bi si poskerbela slovenske, nam koristne veselice, slovenske besede, slovenske igre kazališne.
Rekel bode morebiti kdo: Slovenci nimamo kazališčr nimamo kazališnih igravcov i igravk, nimamo iger. Odgovor: Res! skušati se ne moremo v teh stvarih s drugimi narodi, vendar imamo od vsega toga toliko, kolikor je potreba za lep srečen začetek. Po selih i vesih se ne predstavljajo kazališne igre; v mestih i nekterih tergih pa imamo
-----196   -----
kazališča (teatre). To su kazališča gospodska uže po go-spodsko napravljena za nas i za naša častna slovenska gospoda. Ni nikako potreba se nam plaziti po skednih i kadah, kakor nekdo zabavljivo piše. Nam i naši slovenski gospodi gre, posebno v naši domovini, častno mesto za mizo, pa ne za durmi, v kazališča gospodskem, pa ne na skednji ali na kadi. Tako naj mislimo, tako govorimo, tako pišemo, pa tako to i iščimo i terjajmo. Ne deržimo se v svoji domovini kakor ptajci, kakor berači, da bi se ne podstupili približati se miši i javno po slovensko progovoriti v svoji hiši; ne da bi prostovoljno lezli na klop za dvermi ali celo na skeden. Ako se prešerno širi pri nas tudjinstvo za mizo, vsedimo se i mi pa brez vsega sovražtva malo košateje; — ne bude škodovalo! Kdor hoče, da ga drugi spoštuju, naj se sam spoštuje. Lepo je biti pohlevnim, ponižnim; pa gerdo je biti potiščenim, da človek samoga sebe zametuje; vsaki se takoga strašljivoga i vedloga človeka loti. Prav pravi serbska poslovica: K#o ce o »noj y«iini, Kvpjaiji (bo.iki) ra noje#y; to je: Kdo se ovcoj učini, kurjači (volki) ga pojedu. — Vse to hoče samo reči: kazališča uže imamo. — Igravcev i igravk cehovnih, kteri bi živeli od kazališča, nimamo, jih tudi ne potrebujemo: pa gotovo se najdu v vsakom mestu našem i v vsakom tergu, kjer je kazališče, kjer su gospodi i nektere gospe i gospodične, da bi iz rodoljubja sprevzeli trud i kakor dobrovoljni igravci (diletanti) predstavili kaku slo-vensku igru kazališnu. Za naše okolnosti nam koristi igra od dobrovoljcev igrana desetkrat i stokrat več, nego igrana od igravcev cehovnih, ker se po dobrovoljnih igravcih narodni duh živeje zbudi i nagleje i dalje širi. Težje je glede iger. Od početka moramo, kakor moremo; moramo igrati, čto imamo. Imamo jih vendar že nekoliko. Dve male, za Slovence posebno pripravne igri, vsaka s jednim delom (akt) od Krištofa Šmida pod naslovom: „Die Erdbeeren" i „der Blumenkranz" sem jaz poslovenil prav po domače i rad posudim rukopis, ako ga kdo poželi. Te dve igri: ^Jagodice" i „Veneca ste take, da se morete igrati pred vsakoverstnim , tudi pred izbranim gospodskim svetom. Slovenska igra bude nam vsaka zanimiva, ker nam je vsaka nova, zato se lehko jedna i tista večkrat igra i ponavlja. Nemci su igrali igru „der Zauberschleier" poredoma tristokrat. Za nas je vsaka kazališna igra „Zauberschleier.a Po malo budemo uže dobili več iger, budi izvornih, budi poslovenjenih iz kakoga tudjega jezika. Vse naše veselice i radovanke, kazališne igre i besede pa moraju biti z vsem, skoz in skoz pristojne, tako, da tudi najojstrejši rešetar ne bude mogel jim nič prigovarjati. Su pri nas jednostrani i čudni ljudi, kteri misliju, da bi se v kazališču ne imela prikazati ne senčica kake ljubezni, nego samo sovraštvo, potuhnjenost, zvijača i druge malo vrednosti. To pa ni tako. V kazališčih drugih narodov se prestavljaju zaroke i svatbe, pa tudi v slovenskih se smeju brez skerbi predstavljati; vsaj vidimo svatovšine v sami cerkvi i poroko pred samim oltarjem; — vendar skerbno pazimo, da se nam ne prikradu v kazališče gerde, umazane lakerdije (schmutzige Possenreissereien) i nespodobne poteparije. Preč s takim gnjusnim vragom! Vse mora biti (spodobno, pristojno i častno, kakor je častno naše slovensko ljudstvo.
Kder ni kazališča, i tudi tam, kder je, se osnova veselica imenovana slovenska „beseda", to je kakor bi rekel ^unterhaltung", od ktere se razlikuje le v tom, da je v filovenskom smislu i duhu osnovana, da su povabila, napisi, prozraki v slovenskom jeziku, da su povabljeni večji del Slaveni, da se v obče govori i poje slavensko. To vendar nič ne brani, da pride tudi gospoda drugoga naroda, i da jse s temi gosti v tudjem jeziku govori zavolju priljudnosti, ktera ima vezati vse narode edine in mogočne Avstrije; vendar večina mora biti Slavenov i da se med seboj pogo-varjaju po slavensko, budi v narečju, kteromkoli. Ne silimo
se preveč sada govoriti po književno; to bi veselo pogovarjanje preveč motilo, nego vsaki naj govori, kakor se je od mladih nog naučil; po malo se bude jezik sam od sebe izgladil i izbrusil.
Peti i svirati se moraja v slovenski besedi samo slavenske pesni i slavenski napevi, i osobito se mora pri-skerbeti, da su iz vseh glavnih narečij, ker to vsa beseda neizmerno lepša. V mestih i tergih se lehko napravi petje i muzika izverstneje — pa tudi na kmetih se lehko osnova prav vesela beseda, ako se snide veselo družtvo i ako le kdo igra na klavira i ako se naruči nekoliko iztisov ^Slovenske gerlice" i knjižice izdane v Berni LBriin) pod naslovom „Sbirka pisni slovanskychu, sošitek (Heftchen) po grošn!! Koliko sošitkov je na svetlo prišlo, ne vem; jaz imam dva i v njih 13 pesen z napevi vred! su najiz-branejše iz vseh glavnih narečij, i to vse za šest krajcarjev! Narodne pesme vsaki lehko zapoje, ako ravno ni muzike učen — najlepše je, ako jih celo družtvo zapoje.
Slovenske veselice i radovanke moraju se urediti po domače — napisi, prozraki (transparenti) moraja biti slavenski, poklikovati se mora tudi po slavensko. Namesto latinskega „vivata naj se vpelje med vsemi Slaveni klic go-spodski, veličanstveni, vsakomu Slavenu najmilejši „Slava!a Klic: „Živio!tf je skrojen po tudjem kopitu, v navadi samo Horvatom i avstrijanskim Serbljem; Slovencem malo v običaju; za javne svečanosti je popolnoma neprikladen, ker se neprestano menja i menjati mora: „živiou, ^živila44, ^živilo", „živilia, „živiiea i morebiti tudi „živijo.a Tak spremenljiv klic ne velja v javnosti pri veliki množini ljudstva ne piškovoga oreha; nekada se sliši, da se nekomu zdravica napije, i da se ima zaupiti vivat po slovensko, pa ne velja ali se ne napivlja kakomu gospodu ali kaki gospi ali gospodični, i tu postane gerdo vpitje smesoma: „živil" i wživila."
Naše veselice se moraju urediti prav veselo, da gospoda bude hodila rajše v veselice slovenske nego v tudje. Ni težko vpeljati v Sloveniji kazališne igre i besede, samo naj sproži tu misel kak domorodec; samo naj skusi to kak gospod dijak spomenuti, kadar pride iz vseučilišča o šolskih prazdnikih domu: berzo se mu bude oglasilo nekoliko domo-rodnih gospodov, gospa i gospodičen, da se napravi beseda ali igra kazališna. Samo počnimo, kakor serbska poslovica kaže: l»e3 noieTKa Hije cBepmeTKa, to je: ako se dela ne lotimo, ga ne budemo dokončali. Posadimo malo zernce, zalivajmo ga pazljivo — toplotu bude dalu ljubo solnčice i prizrel nam bude žlahen sad.
Da nas kdo krivo ne razume! Nam pri vsem tom ni za posveten hrup, nam ni za prazdno posvetno veselovanje, nam ni za narodno protinstvo, — naša namera je višja, je plemenitejša — nam je vlastno samo i jedino za to: da se našemu narodu za naprej ne zgublja i odtudja naša gospoda, najizverstnejši, naj premožnejši, najkrasnejši i naj izbran ejši del ljudstva. Slavenske veselice, besede i kazališča su nam važno sredstvo, da dosežemo tu važnu stvar.
Priložnosti i povodov za take slovenske veselice i radovanke imamo dosta, samo ne smemo jih zanemarjati. Lehko se omisliju o pustu veselice slovenske namesto tudjih; lehko se obhaja rojstni den presvetloga cesarja po slovensko, da svet vidi, da v našej domovini živimo tudi mi Slovenci ne samo Nemci ali Italijani. Pri gostiji po novi sveti meši naj se napravi slovenska beseda, da se govori, poje, da se zdravice napivljaju samo po slovensko i da se poklikuje „Slava!" Ako kdo v Sloveniji pogori, ali v nesreču pride po povodnji, lehko napraviju slovenski dobrovoljci besedu ali kazališnu igru slovensku; čto ostane nad troškom, se daruje nesrečnikom. Dobiček iz takih blagih zabav imamo četverni: Se pomaga po kristjanski ljubezni nesrečnim sobratom; se širi po njih znanje   i ljubezen  našega jezika;   se  razveseie  gledavci i
------    197    ------
vse družtvo, i zadnič si osvetluju pred svetom obraz, sebi v čast i hvala vsi domorodci i domorodkinje, kteri osnaju taka veselica.
Kakor smo v novinah čitali, se približuje radostna pri-godba, ktere se budu veselili vsi avstrijanski narodi, to je: Da se bude pomnožila presvetla cesarska porodi ca.
Vsi narodi avstrijanski budu svetkovali tu prigodbu raznimi veselicami i zabavami, vsaki po svoje: svetkujmo ju tudi mi Slovenci po gospodsko-slovensko; naj svet vidi nas, da se veselimo te prigodbe, kakor narod lojalen. Uže sada moramo početi se pripravljati za tu svečanost; šolska mladina, da se uči cesarsku pesem peti po slovensko, 100 iztisov se dobi po 20 kr. v vsaki štacuni šolskih knjig; i da se nauči klicati „Slava!Li V" kazališču ali v dvorani, veliki ispi, v kteri ima biti ??besedau, se postavi podoba presvetloga cesarja, ozalšana dvema zastavama, cesarsko i avstrijansko (belo-rudečo, ktera je tudi slovenska). K slavnosti se ima povabiti tudi gospoda, osobito načelnik svetovne oblasti. Ko on stupi v dvoranu, muzika zasvira (im) i onda stupi pred njega jeden domorodec i pročita načelniku nagovor, v kterom se pove: da se Slovenci osobito vesele te radostne prigodbe, po kteri se je presvetla cesarska porodica pomnožila .... zatira se mu poda ta slovenski nagovor lepo napisan. Ako bi načelnik ne razumel slovenščine, se nagovor čita ali govori i spiše vendar po slovensko, samo, da se mu poda tudi v nemščinu prestavljen; zatim zaigra sopet muzika i se zapoje od celoga družtva cesarska pesen po slovensko — po vsakoj versti (jstrofT) se zaupije trikrat „Slava!" i da ne postane neko smešano, divje vpitje, naj daja kdo s belo rutico znamenje, da se odmeva lepo jednoglasno i složno; zatem sledi „besedau ali kazalisna igra.
Tako naj bude, da bo vse lepo, častno, po domače!
Matija Majar.