Pedagogični pogovori. (Spisuje Jos. Ciperle.) 9. Človekov namen že tukaj na svetu je ljubiti Boga in ljudi, in sicer pred vsim najbližnje. Njegovi najbližnji so pa oni, ki so imeli največ opraviti ž njim, ki so mu bili pomožni, ko je bil še sam nezmožen, kaj storiti za se. Iz te ljubezni izhaja tudi ljubezen do stvari, ki so ga obdajale v času, ko je bil še izročen varstvu teh Ijudi, z eno besedo iz te ljubezni izhaja ljubezen do rojstne hiše, do rojstnega kraja, do domovine. Ljubezen do starišev in pred vsim do matere, je perva ljubezen, ki jo občuti človek v svojem serci. Človek, ki ni občutil nikdar te ljubezni ni človek, on tudi ni žival, ampak on je dvonožna žival v človeški podobi. Žival tudi ljubi svoje stare; tica leti rada v germ, v kterem se je izvalila. Kako bi se mogel človek pustiti osramotiti od neumne živali! Dobra gospodinja je blagoslov cele hiše; dobra mati je blagoslov svojih otrok, ki so zopet njen biser in Djen zaklad. Dobra mati je angelj varuh, ki čuje noč in dan nad svojimi otroki; ona je njihova blažiteljica, ujihova tolažnica. Dobra mati občuti otrokovo zlo bolj, nego on sam. Ona daruje svojo ljubezen za njegov razvitek, za njegovo popolnost in njegov blagor; največi del njenih opravil je naraenjen njemu. Takovi ljubezni se pa6 ne more zoperstavljati nobeno človeško serce. Mora se, hotč ali nehote napolniti z gorko ljubeznijo. Po tem takem bi bila skoro nepotrebna zapoved: spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in se ti bo dobro godilo na zemlji! Ta zapoved se mora že vkoreniniti v serci otroka, preden razume pomen teh besed. Ali inotimo se. Žival ljubi svoje stare, človek pa mnogokrat ne. On, ki je podoba božja, krona stvarjenja, on ki bi imel biti izgled vsem stvarem na zeralji, on ima to veliko napako. Človek brez ljubezni do starišev je neobčutljiv kot kamen, sposoben za vsaktero hudodelstvo. Ako je to resnično, da je perva ljubezen, ki vzplameni v sercu mladeničevem, najlepša; se mora to terditi tembolj o ljubezni do starišev. Saj je ta perva ljubezen človekova. Kedar se zaljubi mladenič v drugo osebo, mora še le hrepeneti po njeni ljubezni; ali tu mu ni treba. Mati jo je že vsacemu razkrila v besedi in dejanji, treba mu jo je tedaj le povračevati. In mora jo tudi. Skoro ni vreden, da živi, kteri bi je ne povračal, kajti iz njega ne bode nikdar kaj prida. Prelepo opevajo pesniki ljubezen do ženstva. Najlepša čutila zlivajo v te pesni, z najkrasnejšimi besedami jih vtelesvajo. Ta ljubezen jih zapelje mnogo, da ji žertvuje vse svoje moči, da ji darujejo večkrat svoj stan in svoje premoženje. — In mati? Ni-li ta pred vsem vredna, da se ji posveti v pesni kak čut serca? Preden se vnamemo za kako tujo osebo, je pa6 potrebno, da vsplamenimo za njo, ki nas je ljubila perva, in ki nas je perva učila ljubezni. Vendar so bili pesniki, ki so izrazili ljubezen do mater v pesni. Nemški pesnik Heine je bil skozi in skozi spriden človek; ali če beremo one sonete, ktere je posvetil materi, ga moramo občudovati. Ako se mu zamore kaj reči v pohvalo, je gotovo pred vsem to, da je ljubil svojo mater. Drugi je naš Franjo Cimperman. Ne le v besedi, ampak tudi v dejanji je ljubil svojo mater. Prelepi so njegovi »serčni glasovi", v katerih se posebno lepo kaže njegovo ljubeče otroško serce. Več občutka je v teh preprostih versticah, kot v vseh bombastičnih frazah mladih zaljubljencev in poetov. Na njem se niso izpolnile besede: spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in se ti bo dobro godilo na zemlji. Njemu se ni nikdar dobro godilo in umerl je tudi v svoji najlepši starosti. Ali šel je vživat plačilo k svojemu stvarniku, ki je vir ljubezni, in ki mu je vsadil to blagodišečo cvetko v serce. V teiu kratkem času svojega zemeljskega bivanja je storil on več v ljubezni in za povzdigo človeštva kot unogi, ki postanejo sto let stari. Ne obžalujmo njegove prezgodnje smerti, obžalujnao raje svojo lastno nemarnost in terdoserčnost, zarad ktere imajo terpeti marsikteri pesniki. On je ljubil svojo mater, ljubil svojo domovino, tema je spletal nevenljive vence, ki mu bodo obranili vedno častno mesto med borilci za povzdigo človeštva. Materino ljubezen ve še le oni prav ceniti, ki se je ločil od nje. Naj dobi tudi na tujem žensko, ki mu hoče namestovati mater, naj jo tudi poskuša ljubiti kot mater, oj, njena skerb ni senca proti materini in njegova ljubezen je le slab odsev ljubezni do matere. Le eno mater ima človek, le to mora ljubiti, naj bo tudi beračica. Ako mu tudi ne more dati ničesa, dala mu je življenje, in to je več nego vse drugo blago. Saj je življenje dar, ki si ga ne more pridobiti človek nikdar več, ako mu je enkrat vzeto. So pa tudi matere, ki se sramujejo svojih otrok, češ, oni so gerbavi, sključeni itd. Vsaka mati bi videla rada svoje otroke lepe, zdrave in bistre. Hudo ji je, ako so v enem ali drugem obziru nepopolni. Pa vse eno ni nič manj vredna otrokove ljubezni. Saj nam ni zapovedano ljubiti le onib, ki nas ljubijo, ampak tudi one, ki nas sovražijo. Otrok si mora prizadevati s svojo ljubeznijo zmagati njeno sovraštvo. Dobro, da so take matere le redke. Večidel so matere, ktere ljubijo svoje otroke, ali ti jih ne. So tiidi, ki jim darujejo svojo ljubezen v tako obilni meri, da jim celo škodujejo ž njo. Ali naj bo mati taka ali taka; vsaka je vredna otrokove Ijubezni. 10. Ker smo zahtevali toliko od otroka, smo opravičeni tirjati tudi marsikaj od matere. Vendar se dado vse te tirjatve združiti v stavek mati mora biti mati. Razkrojimo pa to tirjatev v njene posamezne dele, in oglejmo si jih bolj natanko. Pervič: mati mora biti zvesta tovaršica moževa. Ona je podlaga in središče v družini. Podlaga in središče ste pa v vsaki stvari jako imenitni. Ako se podlaga hiši razbije, razruši se celo poslopje; in ako je središče slabo, razpade cela stvar na kose. Znamenit v tem oziru je slovenski pregovor, ki pravi: BŽenska tri vogle hišine podpira, mož le enega". Nezvesta žena je hijena, ki žre živega moža. Takemu možu je zakon ječa, v ktero ga priklepljejo zakonske vezi. Le njena ali njegova smert ga zamore oprostiti iz nje. Terpi in terpi, žaluje na tihem, in njeniu je smert le angelj, ki mu pokaže pot iz te doline solz v deželo, v kteri vlada ljubezen in zvestoba. Ali ne samo ječa je tak zakon, on je pravi pekel na tem svetu. Nevidljiv červ gloda moževo serce, bira in postaja vedno slabeji, in umerje prezgodaj. On se ne briga za domače zadeve, ne za odgojo otrok, od kterih ne ve, čegavi so. Pravijo, da je težko biti lastnim otrokom oče, koliko težje mora še le biti tujim. Namestu da bi se tak oče bavil doma z družino, jo zapušča, se podaje v gostilnice, da tam v pijači topi svoje bolečine. Mati mora biti v vsem izgled svojim otrokom. Kako bo pa mati, ki je sama potrebna zboljšanja, zboljševala svoje otroke. Kako jim bo vcepila v serce ljubezen do sebe, če jo sama tako zlorabi. Ne samo oče ima nositi prokletstvo, ktero mu je nakopala njena nezvestoba, tudi otroci je morajo prenašati. Saj se pa tudi precej spoznajo oni, ki so iz 10* tacega zakona. Mati, ki ne Ijubi svojega moža, tudi ne ljubi svojih otrok. Kako jo bodo tudi ti ljubili. Jaz sem sicer rekel poprej, da otroci morajo ljubiti mater, naj si bo taka ali taka. Kaj pomaga to. Dobro vem, da bodo te besede le glas vpijočega v puščavi. Ljubezen se mora sama ob sebi roditi v sercu. Vse pridigovanje: Jjubite ia ljubite" je malo da ne zastonj, ako se ni ljubezen sama vkoreninila v sercu. Drugič: mati mora biti dojenica svojih otrok. Perva jed otrokova je mleko, in najbolje je za-nj materino. Mleko tuje ni tako dobro. Materino namreč se ravna po starosti otrokovi. Ali zoper to greši posebno gospoda. Gosposke ženske se sramujejo dojiti svoje otroke, tudi se jim ne zdi gosposko biti brez dojenice. Ako se jim pred oči stavlja, da je za otroka bolje, ako ga same doje, najdejo kmalo izgovor, da jim ni mogoče izverševati te dolžnosti, ker imajo premalo moči, in da se boje prehitro postati gerde, če bi dojile. Ali poglejmo kmečko ženo. Ona je imela na pr. sedem otrok, vse je dojila sama, in vendar je ostala krepka; med tem ko je imela jih gosposka le tri, ali še te ji je dojila dojenica, in postala je vse eno slaba in gerda. Pa pustimo veljati izgovor, da gosposke ženske res ne morejo dojiti svojih otrok, da so preslabe, i. t. d. Odkod pa prihaja to? Vzrokov temu je treba iskati v hrani, ktero vživa gospoda. Preveč mesa, to je ravno napaka. Naj vživajo gospe bolj močnate jedila in sočivje, kakor to stor6 kmetice, in za gotovo se sme pričakovati, da bode vselej lahko dojile svoje otroke. Živali same po sebi vedo, ktera hrana je sposobniša v ta namen. Le če je mati v resnici bolna, takrat je bolje, da pusti dojiti otroka; kajti v tem slučaji bi mu utegnila s svojim mlekom več škodovati, nego koristiti. Tretjič: mati naj bo tudi perva odgojiteljica otrokova. Tudi zoper to se pregreše posebno gosposke žene. Precej po rojstvu izroče otroka dojenici in potem odgojitelju ali odgojiteljici. Dolgočasno se jim zdi se baviti z otrokom, saj imajo denar, s katerim se lehko odtegnejo tej tirjatvi. Raje gredo na veselice, plese ali v gledišča, saj so izročile otroka varnim rokam. Vprašam tedaj: čegav je otrok, materin ali odgojiteljev ? Ako je njen, čemu ga izroči tujcu? Zakaj ne izroči tudi vsega svojega premoženja njemu? Pa Ijudem je več za denar, kot za 'mdi. Pametneje bi storila taka mati, ako bi dala ves svoj denar odgojitelju, in ga odpravila iz hiše, in si otroka prideržala sama sebi. Ako izgubi denar, si ga še lehko pridobi; ali izgubljenega otroka ne več. Menite li, da niste izgubili otroka, ako ste ga oddali odgojitelju? Za vas je izgubljen. Ljubezen, ki je namenjena vam, bode on povračal odgojitelju. Njega bode ljubil, saj mu je postal oče in mati na enkrat. Že slišim ugovarjati: Me, matere nimamo toliko znanja o tem, kar je za otroka, nismo se učile, kako naj se odgojuje i. t. d. To je pa ravno napačno. Rousseau pravi: ,,Kdor ne pozna očetovskih dolžnosti, nima pravico postati oče". Ravno to se sme reči o materah. Pedagogika uči, da mora imeti učitelj veselje do mladine. Ali bi se ne smel ta stavek še bolj povdarjati starišem? Tem naj bi se posebno naglaševalo to pravilo, kajti otroci so njihovi, med tem ko so učitelju le izročeni. Koliko se tirja od učitelja! Otrok, ki se ni učil ljubiti svojih starišev, ne bode ljubil učitelja; in če ni te ljubezni, mu bode vse učiteljevo ravnanje brez prida. (Dalje prib.)