Matevž Gradišnik Sezona vojaških pohodov v srednjem veku O LITER ATUR I IN O VOJAŠKEM ZGODOVINOPISJU SR EDNJEGA VEK A Besedilo z naslovom Sezona vojaških pohodov v srednjem veku je v prvi vr- sti sestavljeno iz monografij in študij vojaške zgodovine srednjega veka. To so praviloma relevantna in pregledna dela uveljavljenih vojaških medievistov, usmerjena v vojaške problematike. Znotraj veje vojaškega zgodovinopisja sre- dnjega veka raziskovalci običajno obravnavajo vojaške, politične, strateško- -taktične, tehnološke in psihološke vidike. Ta področja nedvomno predsta- vljajo samo bistvo vojaškega zgodovinopisja. V tem prispevku bomo poskusili osvetliti tematski zorni kot, ki je precej v ozadju tovrstnih študij in je povezan z letnim ciklom, okoljem, družbo, demografsko sliko srednjega veka in s spre- membami v podnebju skozi srednji vek. Literature, ki bi neposredno pokrivala zgolj iskan, ozek presek vojaške te- matike z ostalimi okoljskimi, demografskimi in socialnimi temami, je precej malo.1 Na podobno redkost tovrstnih raziskav za čas zgodnje novega veka je v svoji študiji opozoril Gabor Agoston.2 Številne uporabne informacije smo pridobili v osrednjih delih srednje- veškega vojaškega zgodovinopisja, ki so jih prispevali J. F. Verbruggen, Phili- ppe Contamine in John France.3 V sklopu tujih študij nam je potrebno opo- zoriti na prispevek Yuvala Noaha Hararija, v katerem je izraelski zgodovinar predstavil vidike, povezane zlasti s strategijo in preskrbo zahodnoevropskega 1 Prim. DeVries, A Cumulative Bibliography. Kako redke so tovrstne študije, kaže že navedni nabor literature, ki ga je pripravil strokovnjak za srednjeveško vojaško zgodovino. 2 »Where Environmental and Frontier Studies Meet«, 57. 3 Verbruggen, The Art of Warfare; Le Goff, Srednjovekovna civilizacija zapadne Evrope; Conta- mine, War in the Middle Ages; prim. France, Western warfare. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.2.49-65 Keria_2021_2_FINAL.indd 49 3. 02. 2022 09:35:18 50 Matevž Gradišnik prostora v 14. stoletju.4 Harrarijevo delo je eno izmed redkih, kjer je v ospredje postavljeno interdisciplinarno tematsko prepletanje v okviru srednjeveškega vojaškega zgodovinopisja. Prav tako je potrebno izpostaviti delo Tomaža Lazarja Vojaška zgodovina slovenskega ozemlja od 13. do 15. stoletja. Lazarjeva doktorska disertacija ne- posredno ne govori o prepletanju vojaške sfere z ostalimi tematikami, ki so tema tega prispevka, kljub temu pa v poglavjih, posvečenih posameznim vo- jaškim pohodom, in v natančnih opisih le-teh prispeva pomembne in relevan- tne informacije. Iz njegovega prispevka smo tako izluščili precej pomembnih dognanj. Kot obsežno delo o družbeni in kulturni zgodovini srednjega veka velja navesti temeljno knjigo Jacquesa Le Goffa o srednjeveški civilizaciji zahodne Evrope,5 med okoljskimi, demografskimi in socialnimi študijami pa novejši deli Richarda Hoffmanna in Brucea M. S. Campbella.6 Enega izmed vzrokov za maloštevilnost relevantnih interdisciplinarnih študij gre iskati v tem, da je v vojaškem zgodovinopisju interdisciplinarno raziskovanje relativno novo, uveljavilo se je šele v zadnjih desetletjih. Razlog lahko vidimo v pomanjkanju prvovrstnega arhivskega gradiva, ki bi bogato, podrobno, relevantno in objektivno dokumentiralo vojaške pohode, spopade, preskrbo in okolje. Vendar je na drugi strani Lazarjeva študija pokazala, da imamo za slovenski prostor, za čas poznega srednjega veka, presenetljivo veli- ko uporabnih virov. Težava je v njihovi veliki razpršenosti.7 Med primarnim gradivom o vojaštvu srednjega veka velja opozoriti na problematiko dokumentov. Tu utegnejo biti zavajajoča zlasti dela, ki so jih na- pisali kleriki. Besedila o vojaških pohodih in bitkah, ki jih je pisala duhovšči- na, v primerjavi z besedili laikov veljajo za manj relevantna. Razlog tiči v nera- zumevanju vojaških strategij in v določeni meri distance, zavračanja, posmeha in prezira, ki jih je duhovščina kazala do bojevanja in bojevniškega stanu. V virih klerikov se neredko pojavljajo pretiravanja, čudeži in romantične pred- stave o številu vojakov in manevrov, značilna poteza je tudi prisotnost Boga in svetih relikvij v spopadih.8 V tem oziru verodostojnejše opise vojaških poho- 4 Harari, »Strategy and Supply«, 297–333. 5 V srbohrvaščino prevedeno kot Srednjovekovna civilizacija zapadne Evrope. 6 Hoffmann, An Environmental History; Campbell, The Great Transition. 7 Verbruggen, The Art of Warfare, 208: »Very often we have to be content with meagre informa- tion about the march towards the enemy when battle was intended. Only the best and most detailed accounts give us any indication that the knights’ tactics and their co-operation with the foot-soldiers were more highly developed than has been thought hitherto. Prim. članek Harari, »Strategy and Supply«; avtor je zaradi pomanjkanja virov za 14. stoletje, na katerega se osredotoča, posegel tudi v 13. in 15. stoletje: »It should also be remarked that due to the scarcity of sources, several campaigns from the late thirteenth and early fifteenth centuries will also be considered« (str. 299). Lazar, Vojaška zgodovina, 7–8, pa pokaže, da je sicer razpršenega gradiva precej več, kot bi lahko pričakovali. 8 Verbruggen, The Art of Warfare, 10–11. Keria_2021_2_FINAL.indd 50 3. 02. 2022 09:35:18 51Sezona vojaških pohodov v srednjem veku dov in bitk nudijo zapisi laikov, ki so v dogajanju na pohodih oz. bojnih poljih v večini primerov kot očividci sodelovali in dogajanje osebno doživeli.9 Za sre- dnji vek velja, da so prvovrstni opisi vojaških pohodov in bitk izšli iz izkušenj in pričevanj očividcev.10 Bolj oprijemljivi, sočasni in jasni so njihovi zapisi tudi zaradi uporabe vernakularja, vsakdanjega jezika, in ne latinščine. Latinščina je kot jezik antike ter v srednjem veku kot jezik duhovščine v visokem in poznem srednjem veku začela učinkovati anahronistično, saj je je bilo uporabo pravih besednih ustreznic v njej težko najti.11 Vojaško zgodovinopisje se je kot posebna veja zgodovine izoblikovalo že ob koncu 19. stoletja. Prvi raziskovalci v osnovi niso bili zgodovinarji ampak poklicni vojaki, ki niso premogli prave kritične distance in niso bili usposo- bljeni za delo s primarnimi viri.12 V prvih treh desetletjih 20. stoletja je sle- dil nov val raziskovalcev. Ti so bili sicer strokovno bolje podkovani, vendar je njihovo prikazovanje srednjeveškega vojskovanja temeljilo na preveč splo- šni nenaklonjenosti do domnevno »rudimentarnega« srednjega veka. Šlo je za krog strokovnjakov, v osnovi zgodovinarjev, med katerimi je najbolj izsto- pal H. Delbrück. Pod vplivom enega izmed največjih vojaških zgodovinarjev se je izoblikovalo mnenje, da je bil srednjeveški vojaški sistem primitiven in neučinkovit. Srednjeveški način vojskovanja so povezovali s konceptom to- talne vojne, v katerem imajo osrednjo vlogo odločilne in uničujoče bitke. Za starejšo generacijo zgodovinarjev je srednji vek predstavljal temačno obdobje med dovršeno antiko in naprednejšim novim vekom. Takšno videnje srednje- veškega načina vojskovanja je prevladovalo do časa po drugi svetovni vojni.13 Študije generacij zgodovinarjev iz časa po drugi svetovni vojni so s po- novnim pretresom virov in do tedaj ustvarjenih del oz. pregledov izluščile re- vidirano sliko o srednjeveškem vojskovanju. S svojimi deli so pokazale, da je prenašanje moderne predstave o totalni vojni v srednji vek zgrešeno.14 Povoj- ne generacije zgodovinarjev začenši z J. F. Verbruggnom so postopoma zače- le opozarjati, da je imelo zgodovinopisje do sredine 20. stoletja podcenjujoč 9 Prav tam, 11–12: »We are concerned here with reliable sources in the shape of chronicles or biographies written by knights or their confidants, who were eye-witnesses of certain battles, or actually took part in them.« 10 Prav tam, 18: »Eye-witness accounts are therefore indispensable to the military historian.« Lazar, Vojaška zgodovina, 9: »Da bi vsaj poskusili razumeti podobo vojskovanja v določenem obdobju, ga moramo raziskovati interdisciplinarno in z različnih vidikov – od vojaške organi- zacije, družbenih razmer in miselnosti do taktike, strategije, logističnih priprav, transportnih zmogljivosti, orožja in opreme, predvsem pa z zornega kota sodobnikov, ki so ga osebno izkusili.« 11 Verbruggen, The Art of Warfare, 13–14. Prav tam, 11–12, o kronistih in piscih, ki opisujejo sred- njeveške vojaške pohode; prim tudi Lovenjak, Dejanja Frankov, opis prve križarske vojne v slovenskem prevodu. 12 Verbruggen, The Art, 1–2. Na nerelevantnost takratnih raziskovanj kažejo dela H. Delpecha in G. Köhlerja. Prim. Lazar, Vojaška zgodovina, 14. 13 Verbruggen, The Art, 1, 2; Lazar, Vojaška zgodovina, 14 in 17; France, Western Warfare, 11–12. 14 Lazar, Vojaška zgodovina, 15. Keria_2021_2_FINAL.indd 51 3. 02. 2022 09:35:18 52 Matevž Gradišnik odnos do sposobnosti srednjeveških vojsk, tako strateških in taktičnih kot teh- noloških ter logističnih. Večplastnost vojaških pohodov ali bitk presega zgolj odločilne spopade in terja konglomerat študij, ki z interdisciplinarnim povezovanjem vojaških, okoljskih, demografskih in socialnih vidikov oblikujejo širšo in kompleksnej- šo sliko. Šele zgodovinopisje, ki upošteva kompleksnost vojaškega ustroja v srednjem veku, lahko predstavi relevantno podobo o umetnosti vojskovanja v srednjem veku.15 O SPR EMINJANJU LETA V SR EDNJEM VEKU Po prehodu iz antike v srednji vek je z dobo Karla Velikega in vzpostavitvijo fevdalizma prostor zahodne in srednje Evrope ponovno postajal vse bolj vezan na posest, zemljo in na njene pridelke. Ustroj družbe se je stabiliziral in posto- poma dobival poteze tridelne družbe, sestavljene iz duhovščine, plemstva in kmetov.16 Po Le Goffu se je družbena delitev duhovščine, plemstva in kmetov zrcalila tudi v treh časovnih strukturah. Prvi vidik časa je določala duhovšči- na oz. Cerkev, drugega posvetni vladarji oz. vojskovanje in tretjega kmetje s kmečkimi opravili. Skupni imenovalec časa in družbe je izhajal iz duhovne stabilnosti, skupne fizične varnosti in preskrbljenosti s hrano. Na družbeni ravni so se v ciklu enega leta z verskimi prazniki, vojaškimi pohodi in kmeč- kimi opravili časovne množice prepletale in prekrivale. Izmed treh naštetih družbeno pogojenih »oblik« časa je bilo od letnega cikla v naravi najbolj od- visno kmetovanje.17 V času Karla Velikega je z naraščanjem pomena zemlje, novimi kmetij- skimi tehnikami in kulturnimi rastlinami celoten družbeni ustroj postajal vse bolj odvisen od delovanja kmetov ali tistih, ki delajo, laboratores. Na ustalitev in ritmiko življenja na podeželju kažejo prva poimenovanja za mesece. Največ teh imen izhaja iz kmečkih opravil. Ta poimenovanja niso bila le zapisana, am- pak so bila v koledarjih tudi slikovno upodobljena.18 Na to kažeta tako rokopis iz Troyesa (okr. l. 800) in kodeks iz Salzburga (okr. l. 818).19 Podobni primeri poimenovanj in upodobitev mesecev so se iz 15. stoletja ohranili na prostoru 15 Lazar, Vojaška zgodovina, 9–20. 16 Hoffmann, An Environmental History, 79; Stabej, »Ob petstoletnici škofjeloškega zapisa«, 72; Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 218. 17 Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 212–19, 224–26; Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 224: »Poljoprivredno vreme, vlasteosko vreme, klerikalno vreme: glavna karateristika svih vreme- na je njihova tesna zavisnost od prirodnog vreme.« Prim. Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 212–15, o siceršnji rudimentarnosti srednjeveškega merjenja časa. 18 Hoffmann, An Environmental History, 79; Stabej, »Ob petstoletnici škofjeloškega zapisa«, 72; Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 84 in 218. 19 Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 84; Štih, Simoniti in Vodopivec, Slovenska zgodovina, 170. Keria_2021_2_FINAL.indd 52 3. 02. 2022 09:35:18 53Sezona vojaških pohodov v srednjem veku današnje Slovenije. Na radovljiškem koledarju iz leta 1415 je k poimenovanju mesecev v latinščini dodana tudi upodobitev kmečkih opravil ali dejavnosti.20 Leta 1466 je nastal Škofjeloški rokopis, ki predstavlja najstarejši primer poi- menovanja mesecev v slovenskem jeziku. Ta poimenovanja običajno kažejo na opravila, ki so jih kmetje na sedanjem slovenskem ozemlju opravljali v po- sameznem delu leta. Koledar s slovenskimi imeni mesecev je bil zapisan tudi v Radovljiški matrikuli iz 1468 (Slika 1).21 Slika 1: Radovljiški koledar iz 1415. Blaznik, Grafenauer in Vilfan, Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, priloga XVII. 20 Blaznik, Grafenauer in Vilfan, Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, priloga XVII. 21 Smolik, »Škofjeloški rokopis«; prim. Dolar, »Koledar«, in Steska, »Radovljiška matrikula«, 23–38. Keria_2021_2_FINAL.indd 53 3. 02. 2022 09:35:19 54 Matevž Gradišnik V nadaljevanju tega poglavja bomo s pomočjo poimenovanj in upodo- bitev kmečkih opravil za posamezne mesece prikazali cikel enega leta. Ritem življenja kmečkega prebivalstva je bil ustaljen, počasen in se ni veliko spre- minjal. Skozi leto so se z rahlimi časovnimi odstopanji pojavljala opravila, ki so vsakoletno naznanjala prihod zime ali prihod poletja. Ta dva letna časa sta za kmečko prebivalstvo predstavljala glavno delitev časa v posameznem letu. Delitev leta na glavna dva dela gre sicer povezovati s perspektivo iskanja na- sprotij drugod v krščanski družbi: v dobrem in zlu, dnevu in noči, svetlobi in temi, toploti in mrazu, gradu in gozdu, delu in počitku ter življenju in smrti.22 Že na prostoru današnje Slovenije so opazne variacije tako v naravi kakor v opravilih in temu sledečemu poimenovanju mesecev.23 Zatorej je v kontekstu širših prostorskih in časovnih dimenzij Evrope še toliko bolj potrebno dosle- dno obravnavanje in primerjanje posameznih delov leta. Pomlad je na primer na prostoru Francije nastopila v aprilu, medtem ko je v nemške dežele prišla šele v maju.24 Leto bomo členili glede na sodobno evropsko razumevanje leta, ki za sre- dnji vek seveda ni veljalo. Takrat so različne dežele začetek novega leta nazna- njale med časom Kristusovega rojstva (25. december) in Marijinega oznanje- nja (25. marec).25 Mrzel konec ali začetek leta v decembru oz. januarju je predstavljal obdo- bje gostije, klanja prašičev, prezimovanja, zadrževanja v bivališčih in gretja ob ognjiščih. Februar in marec sta predstavljala čas priprave zemlje na pomlad, z opravili, kot je bilo prekopavanje zemlje, sekanje ter obrezovanja drevja in sejanje (jarih) žit in zelenjave. Marec je bil toplejši in bolj suh kot februar in je na območjih z mediteransko klimo že kazal znake toplejšega letnega časa. Na prostoru srednje in zahodne Evrope sta zaključek zime prinašala april in maj. Ta dva meseca sta z zelenenjem in cvetenjem narave terjala vse več kmeč- kih opravil zunaj bivališč. V to obdobje leta je bil ob vse toplejših, milejših in ugodnejših razmerah postavljen začetni mejnik vojaških pohodov v srednjem veku. Sezona vojaških pohodov v srednjem veku se je začela z godom sv. Ju- rija oz. 23. ali 24. aprila. Skozi maj in junij je bilo okolje vse primernejše tako za vojaške pohode kot za kmečka opravila. Pred začetkom novega poletja ob izteku junija, torej tik pred novo letino pridelkov, je bilo na razpolago najmanj hrane iz zimskih zalog. V juliju in avgustu kot najtoplejših mesecih je poteka- la žetev žit, nekoliko kasneje tudi njihova mlačev in spravilo. Nova letina pri- delkov je s seboj prinašala čas, ko je bilo vojaških pohodov v srednjem veku 22 Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 215–19. 23 Štih, Simoniti in Vodopivec, Slovenska zgodovina, 170; Blaznik, Grafenauer in Vilfan, Gospo- darska in družbena zgodovina Slovencev, priloga XVII; Štabelj, »Ob petstoletnici škofjeloškega zapisa«, 75–83; Berčič, »Škofjeloška mesečna imena«, 143– 44. 24 Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 218. 25 Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 215. Keria_2021_2_FINAL.indd 54 3. 02. 2022 09:35:19 55Sezona vojaških pohodov v srednjem veku največ. V septembru je večinoma potekalo obiranje in spravljanje pridelkov za novo zimo. Prav tako so takrat podložniki svojim zemljiškim gospodom od- dajali letne dajatve. Dan, ki je naznanjal oddajo pridelkov, je bil god sv. Mihae- la, 29. september. Istega dne so se s postopoma vse bolj jesenskimi razmerami praviloma zaključevali tudi vojaški pohodi. Ti so utegnili potekati do goda sv. Martina, 11. novembra. Kakor je bilo pobiranje pridelkov in njihovo spravilo odvisno od lege, je bilo tako tudi s sejanjem (ozimnih) žit. To je lahko pote- kalo tako v septembru kakor v oktobru, odvisno od vrste kulturnih rastlin. Za oktober je bilo značilno zlasti pobiranje grozdja. Do novembra in prihoda občutne spremembe v naravi so se umirila tako kmečka opravila kakor tudi dejavnost vojaških pohodov.26 Družbena skupina tistih, ki se bojujejo in se imenujejo bellatores, se je do- bro zavedala nujnih predpogojev za izvedbo vojaških pohodov. Posebej voja- ški poveljniki so morali pravočasno poskrbeti za organiziranje in podpiranje svoje vojske. Glede na vsakokratne politične, gospodarske in družbene okoli- ščine so morali vojaški poveljniki zagotoviti zadostne količine plačila (denar- nih sredstev ali posesti), vojaške opreme in zadostno preskrbo s hrano.27 V praksi je za vladarja oz. vodjo pohoda ob zadostni politični in finančni moči bilo na razpolago največ od pet do šest mesecev, ugodnih za izvedbo vojaškega pohoda. V preostalem delu leta je bilo enak vojaški pohod bistveno težje izpe- ljati. Vazali iz nižjega plemstva – vitezi so mu bili na letni ravni dolžni služiti do 40 dni vojaške službe, a pohodi so bili v praksi nemalokrat daljši.28 Pri raziskovanju vojaških pohodov v srednjem veku je potrebno upošteva- ti lego prostora v povezavi s podnebjem. Praviloma so vojaški pohodi v Evropi na območjih višjih geografskih širin potekali nekoliko krajši del leta ter v juž- nejših in toplejših delih Evrope nekoliko dlje. Razumljivo je, da je bilo v Sre- dozemlju obdobje daljše, še daljše v Sveti deželi.29 Čas tistih, ki molijo (oratores), je predstavljal glavno duhovno vezivo krščanske družbe v srednjem veku. Duhovščina je vsakodnevno merjenje časa oznanjala z zvonjenjem zvonov. Deli dneva oz. noči v srednjem veku izhajajo iz rimske tradicije. Delijo se na osem časovnih odsekov, ki obsegajo 26 Štih, Simoniti in Vodopivec, Slovenska zgodovina, 170; Blaznik, Grafenauer in Vilfan, Gospo- darska in družbena zgodovina Slovencev, 227–28, priloga XVII; Štabelj, »Ob petstoletnici škof- jeloškega zapisa«, 75–83; Berčič, »Škofjeloška mesečna imena«, 143–44; prim. Zorec, Slovenska pratika, 32. Ker so bile zime v Sredozemlju milejše, so Rimljani začenjali vojaške pohode že z mesecem marcem, ki je naznanjal začetek novega leta in bil posvečen bogu vojne Marsu; prim. Ačko, Poljščine; Lazar, Vojaška zgodovina, 196; Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 215 in 219. 27 France, Western Warfare, 3, 9 in 10. 28 France, Western Warfare, 7; Lazar, Vojaška zgodovina, 16; Harari, »Strategy and Supply«, 300–301. Dolžina vojaškega pohoda je bila odvisna od same strategije pohoda. Če je napadalna vojska izvedla chevauchée ali načrtno pustošenje in plenjenje nasprotnikove posesti, so pohodi trajali do 40 ali 50 dni. V primeru obleganja ali če je bil pohod dolgotrajnejši, pa je trajal tudi celotno sezono bojevanja v tistem letu, torej od pet do šest mesecev. 29 Contamine, War in the Middle Ages, 227. Keria_2021_2_FINAL.indd 55 3. 02. 2022 09:35:19 56 Matevž Gradišnik približno tri današnje ure. Duhovščina jih je označevala z latinskimi izra- zi, ki so označevali posamezne molitve v dnevu in jih je delila na: matines (ali jutranjice, okoli polnoči), laudes (ali hvalnice, okoli tretje ure zjutraj), prima (okoli šeste ure zjutraj), tercia (okoli devete ure zjutraj), sixta (opol- dne), none (okoli tretje ure popoldan), vesperinae (ali večernice, okoli šeste ure zvečer) in completae horae (ali sklepnice, od devetih zvečer do polnoči). V povezavi z drugima družbenima časovnima strukturama velja izpostavi- ti vlogo duhovščine in praznikov skozi leto. Kljub temu, da je Cerkev kot institucija z monopolom nad duhovnostjo, moralo in vero skozi praznike manifestirala liturgične nauke v družbi, je bila podrejena naravnemu ciklu leta. Prazniki so predstavljali čas novega leta ali oddaje posameznih podlo- žniških dajatev njihovim seniorjem. V osnovi so bili večji krščanski prazniki povezani z njim predhodnimi poganskimi ter z kmečkimi opravili značil- nimi za posamezni del leta. Ker je teh opravil bilo več poleti, je bilo takrat tudi sorazmerno manj praznikov. Verski prazniki so tako dobili svoje jedro v zimskih mesecih. Tako je čas od božiča naznanil začetek niza praznikov, ki so trajali preko (današnjega) novega leta, velike noči, Jezusovega vnebohoda do binkoštov. Tekom poletja so bili veliki cerkveni prazniki redki, večji pra- znik takrat je bil zgolj Marijino vnebovzetje. Jeseni, ko je potekalo spravlja- nje pridelkov in oddajo dajatev, je zadnji veliki cerkveni praznik predstavljal god vseh svetnikov.30 Duhovščina je v prvi vrsti prepovedovala oz. obsojala in opozarjala na prepoved bojevanja v času navedenih večjih, kakor tudi manjših krščanskih praznikov. Prav tako je duhovščina skozi gibanja t. i. božjega miru od 10. do 12. stoletja poskušala odvračati bojevniški stan od bojevanja med petkom in ponedeljkom.31 Poleg navedenih treh tradicionalnih redov srednjeveške družbe in njiho- vih dejavnosti so bili tudi meščani odvisni od letnega ter tudi dnevnega cikla. Kontrast tako v dnevnem kakor letnem ritmu delovanja je razviden tako pri obrtnikih kot pri trgovcih. Pri obrtnikih se je razlika kazala v prepovedih dela ponoči ter pri plačilu v poletnih in v zimskih mesecih. V svetu trgovine je čas od decembra do marca na območju Sredozemlja napovedal privez plovil in pomorske trgovine, ki je skozi visoki srednji vek predstavljala gonilno gospo- darsko panogo. V 13. stoletju, izraziteje pa v 14. in 15. stoletju se je s porastom mest, trgovine in obrti začel nov čas, ki je pomenil odstopanje od tradicional- ne tridelne družbene sheme. S tem je povezan izum urinega mehanizma. Prvi tovrstni mehanizmi so se sicer nemalokrat pokvarili, a so z »laicizacijo« časa napovedovali novo družbeno obdobje v merjenju četrte dimenzije.32 30 Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 215, 219 in 224–225. 31 Keen, Chivalry, 27. 32 Le Goff, Srednjovekovna civilizacija, 224–26 Keria_2021_2_FINAL.indd 56 3. 02. 2022 09:35:19 57Sezona vojaških pohodov v srednjem veku Ob koncu tega poglavja bomo v kratkem predstavili še podnebje. To skozi tisoč let dolgo obdobje srednjega veka nikakor ni bilo konstantno. Ve- like vremenske in podnebne spremembe, ki so zajele celotno Evropo, so se začele že v pozni antiki. Tako je v času sprememb v tretjem in četrtem stole- tju podnebje postajalo vse hladnejše.33 Shema Evropske klime kaže, da se je podnebje ohladilo v času od četrtega stoletja do začetka sedmega stoletja. V času od sedmega do konca osmega stoletja je sledil čas otoplitve. Do izteka prvega tisočletja so se v Evropi, posebej na njenem Zahodu, kjer so tovrstne dogodke beležili karolinški kronisti, izmenjevala hladnejša in toplejša ob- dobja. Od druge polovice 11. stoletja do 13. stoletja je sledil čas otoplitve, ki je botroval k večjim in dolgoročnim družbenim, gospodarskim, ekonom- skim in tehnološkim spremembam. Pomembno vlogo v gospodarskem, teh- nološkem, znanstvenem in kulturnem razvoju je prineslo trgovanje z odda- ljenimi kraji in intenzivni stiki z arabskim svetom. Rast prebivalstva je bila posledica širitve obdelovalnih površin in krčenja gozdnih površin ter izsu- ševanja močvirij. Napredek in razvoj v tehniki in kmetijstvu je bil povezan tudi s prihodom novih kulturnih rastlin in tehnik z Vzhoda. Milejša klima je omogočila kolonizacijo višje ležečih območij. Otoplitev klime od 11. do 13. stoletja se je kazala z dvigom nivoja gozdne meje. Naraščanje prebival- stva je temeljilo na vse večji konzumaciji žit ali procesu t. i. »cerealizacije« družbe. Ta proces vse bolj razširjenega konzumiranja žit se je začel že v 8. stoletju in je do izteka 13. stoletja omogočil, da se je evropsko prebivalstvo z okoli 27 zraslo na okoli 78 milijonov. Posamezni znaki podnebne anoma- lije so se pojavili že ob koncu 13. stoletja. Ob prehodu iz 13. v 14. stoletje je prišlo do ponovnega ohlajanja podnebja, ki se je odražalo v obliki hudih ne- urij, poplav, suš, neviht in mrzlih zim. Posebej strahovite razmere so sledile v letih od 1315 do 1317. Težke razmere so se nadaljevale v prvi polovici 14. stoletja, in sicer tako v Zahodni kot Srednji Evropi. Podnebne spremembe je otežila kuga, ki je po Evropi začela razsajati leta 1348. V drugi polovici 14. stoletja se je podnebje Evrope nekoliko stabiliziralo. A podnebnim anomali- jam iz 14. stoletja so zlasti od sredine 15. stoletja naprej sledile za kmetijstvo vse težje razmere. Te so se v Evropi na demografski ravni kazale z upadom prebivalstva in pomanjkanjem delovne sile. Ob koncu srednjega veka je ob vse hladnejšem podnebju s hudimi zimami, z močnim sneženjem, širjenjem ledenikov in zamrzovanjem morij sledil nastop t. i. male ledene dobe. S tem izrazom v podnebni zgodovini označujemo čas od sredine 16. do sredine 19. stoletja.34 33 Hoffmann, An Environmental History, 53; »cerealizacija« po zgledu angleške cerealization; prim. nem. Vergetreidung. 34 Hoffmann, An Environmental History, 51–71, 113–19, 318–41; Campbell, The Great Transition, 30–38, 50–53, 59, 277–79, 335–37; Zwitter, Vpliv male ledene dobe, 6–7; Le Goff, Srednjovekovna, 87–92; Kosi, Potujoči srednji vek, 27–29. Keria_2021_2_FINAL.indd 57 3. 02. 2022 09:35:19 58 Matevž Gradišnik ČAS VOJNE Med tremi oz. štirimi družbeno pogojenimi in medsebojno prepletenimi ča- sovnimi množicami srednjega veka »čas posvetnih vladarjev« ali »čas vojsko- vanja« predstavlja jedro tega prispevka. Podobo dogajanja v vojaških poho- dih znotraj enega leta smo podprli s pomočjo statističnega pregleda bitk dveh vojaških zgodovinarjev, H. Delbrücka in P. Contamineja.35 Na osnovi podat- kov smo poskušali prikazati razmerje bitk v posameznih mesecih skozi srednji vek. Prav tako smo s preverjanjem teh podatkov želeli ugotoviti, kolikšen de- lež bitk je segal izven predvidenega najširšega časovnega okvirja sezone voja- ških pohodov, od goda sv. Jurija do goda sv. Martina, oz. od 23. aprila do 11. novembra.36 V poglavju tega prispevka O literaturi in o vojaškem zgodovinopisju sre- dnjega veka smo opozorili na zmotno razumevanje srednjeveškega vojaškega zgodovinopisja pred drugo svetovno vojno, ki je srednjeveške spopade ali bit- ke interpretiralo na podlagi tedaj aktualnega koncepta totalne vojne oz. vojne, v kateri so bile udeležene sile pripravljene mobilizirati vse razpoložljive vire, da bi si zagotovile zmago nad nasprotnikom. Vrhunec takšne vojne naj bi ute- lešala absolutna vojna oz. aktivni spopad, v katerem dokončno uničimo na- sprotnikove vojaške zmogljivosti. Na drugi strani je zgodovinopisje po drugi svetovni vojni pokazalo, da je srednjeveško vojskovanje temeljilo na konceptu omejene vojne. Pri tem izrazu vojne gre predvsem za mobilizacijo oborože- nih sil z jasno opredeljenimi in omejenimi cilji.37 Povojne generacije zgodovi- narjev so pokazale, da je za srednjeveške vojaške poveljnike koncept totalne- ga vojskovanja predstavljal velika tveganja, česar so se srednjeveški poveljniki dobro zavedali in so se odločilnemu spopadu celo zavestno izogibali. Visoko tveganje je v prvi vrsti zahtevalo številne človeške žrtve med vrhunsko izurje- nimi, izkušenimi in opremljenimi bojevniki, pa tudi plačilo visokih odkupnin, če so slednje zajeli. Prav tako je v primeru velikega spopada lahko prišlo do izgube visoko kakovostne ter drage vojaške opreme in konj. Na osnovi dobro dokumentiranih velikih bitk med 11. in 15. stoletjem je možno postaviti oce- no, da je na strani poražencev umrlo med 20% in 50% udeležencev spopadov. Odstotek gotovo ni zanemarljiv, saj je visok tudi za sodobne razmere. Smrt pa so povzročale tudi bolezni in lakota; ta dejavnika bi utegnila pogosto terjati večji smrtni davek od spopada samega.38 35 Delbrück, Medieval Warfare History, Contamine, War in the Middle Ages. 36 Delbrück, Medieval Warfare History, 657–60; Contamine, War in the Middle Ages, 228. 37 Lazar, Vojaška zgodovina, 14–20; Harari, »Strategy and Supply«, 299; Vuk, »Razumevanje transformacije«, 63; Ray, »Total War«; Korošec, et al., Vojaški slovar, s. v. »omejen«. 38 Lazar, Vojaška zgodovina, 14–20, 42; Harari, »Strategy and Supply«, 332; Verbruggen, The Art of Warfare, 14: »It is obvious that too much attention has often been paid to the few great batt- les which had political consequences, or which formed a turning-point in the art of war, to the neglect of other battles and developments.« Verbruggen je v tem pasusu opozoril prav na Keria_2021_2_FINAL.indd 58 3. 02. 2022 09:35:19 59Sezona vojaških pohodov v srednjem veku Velike bitke oz. posamezne odločilne bitke so bile v srednjem veku prej (neželena) izjema kot pravilo. Datume in kraje posameznih večjih bitk pa bomo kljub temu uporabili kot kazalce, saj so najpogosteje potekale v verigi medsebojno povezanih dogodkov v času vojaških pohodov. Na podlagi Del- brücka navajamo nekaj znamenitejših bitk, ki jih bomo uporabil v statistiki tega poglavja: 10. avgust 955 (Leško polje), 14. oktober 1066 (Hastings), 26. avgust 1071 (Manzikert), 4. julij 1187 (Hattin), 7. september 1191 (Arsuf), 27. julij 1214 (Bouvines), 22 julij 1298 (Falkirk), 11. julij 1302 (Courtrai), 15. no- vember 1315 (Morgarten), 26. avgust 1346 (Crecy), 25. september 1396 (Ni- kopolje), 15. julij 1410 (Tannenberg), 25. oktober 1415 (Agincourt), 5. januar 1477 (Nancy). Delbrück je v svojem seznamu bitk navedel 126 spopadov, ki so sicer razpršeni preko celotnega srednjega veka, a večina jih sodi v čas med 11. in 15. stoletjem.39 Delbrück približno tretjine bitk ni datiral. Nekatere iz- med manjkajočih datumov smo s pomočjo relevantne literature dopolnili sa- mi.40 Izločili tiste, do katerih je prišlo v zgodnjem srednjem veku na prostoru Bližnjega vzhoda, saj za naše potrebe niso relevantne. Večina zabeleženih in uporabljenih vojaških spopadov je potekala na prostoru zahodne in srednje Evrope, nekaj se jih je zgodilo tudi v Sveti deželi.41 Pri Delbrücku smo tako lahko vzeli v analizo datume 99 bitk. Iz datiranih spopadov smo izračunali delež bitk, ki so potekale v času sezone in izven nje. V najširšem pomenu »sezone vojaških pohodov« od 23. aprila do 11. novem- bra je potekalo 75 bitk, kar predstavlja 75.76 % od 99 bitk. Izven sezone je po- tekalo 24 spopadov, kar predstavlja 24.24 % od 99 bitk. Dejstvo, da je približno četrtina od 99 bitk »izvensezonskih«, kaže, da spopadi prav gotovo niso pote- kali zgolj v času od goda sv. Jurija do sv. Martina.42 Contamine je navedel statistični pregled 120 bitk iz 14. in 15. stoletja. Francoski avtor za razliko od nemškega ni navedel krajev bitk, temveč zgolj podatke za čas enega leta, ki jih je razporedil med dvanajst mesecev.43 Če Contamineja primerjamo z Delbrückom, pa pri prvem izstopa visoko število srednjeveških bitk v aprilu. Ker Contamine ni navedel konkretnih bitk oz. kra- jev spopadov, ki jih je vključil v pregled, ni jasno, kako je lahko število spopa- dov v aprilu 12, na drugi strani pa so pri Delbücku le 3 – vendar so pri njemu problematiko odločilnih spopadov in poudaril, da se preveč teže pripisuje posameznim in od- ločilnim bitkam, ki naj bi bile velike prelomnice s političnimi posledicami, obenem pa se zane- marja pomen drugih spopadov in dogodkov. 39 Delbrück, Medieval Warfare, 657–60. Gre večinoma za kopenske bitke. 40 Jaques, Dictionary of Battles; Uttridge in Spilling, Encyclopedia Of Warfare. 41 Delbrück, Medieval Warfare, 657–60. 42 Prav tam. 43 Contamine, War in the Middle Ages, 228. Eksplicitno avtor ni navedel lokacij bitk, ampak zgolj naslov dela, iz katerega je črpal informacije. To kaže, da je imel v mislih predvsem prostor za- hodne in srednje Evrope. Vendar pa ne vemo natačno, ali je šlo za kopenske ali pomorske bitke. Keria_2021_2_FINAL.indd 59 3. 02. 2022 09:35:19 60 Matevž Gradišnik lokacije znane.44 Contaminejevo visoko število je skorajda primerljivo z najto- plejšimi meseci leta in Delbrückovo z najhladnejšimi meseci v letu. Zgolj do- mnevamo lahko – glede na nacionalno pripadnost Contamineja in na različno dojemanje prehoda iz zime v pomlad v francoskih in nemških deželah –, da je francoski zgodovinar v svoji statistiki morda operiral predvsem z bitkami z območja francoskih dežel. Tako kot pri Delbücku smo poskušali tudi pri Contamineju znotraj 120 bitk izračunati delež tistih, ki so potekale v sezoni vojaških pohodov od 23. aprila do 11. novembra, in onih v zimskem času. A ker Contamine ne navaja točnih datumov in krajev spopadov, ne moremo govoriti o natančnem deležu spopadov »v sezoni« in »izven sezone«. Največ, kar lahko z gotovostjo trdimo na podlagi njegovega nabora podatkov je, da so se spopadi odvijali tako v času sezone vojaških pohodov kot izven nje. Delbrück (n=99) Contamine (n=120) Januar 4 Januar 3 Februar 5 Februar 5 Marec 7 Marec 8 April 3 April 12 Maj 8 Maj 11 Junij 15 Junij 15 Julij 14 Julij 19 Avgust 20 Avgust 16 September 11 September 15 Oktober 7 Oktober 7 November 5 November 7 December 0 December 2 Neuvrščene 27 Že na prvi pogled je iz statistike obeh študij razvidno, da je večina spopa- dov potekala v času poletja. Najprimernejše, najtoplejše in najrodovitnejše ob- dobje na severni polobli je predstavljal čas od junija do septembra. Iz statistike je jasno razvidno, da je bilo spopadov v času zime najmanj.45 Po eni strani sta bila namreč v srednjem veku za vojaške pohode meseca december in januar podnebno in vremensko najzahtevnejša in najhladnejša, po drugi strani pa je takrat potekal čas ključnih krščanskih praznikov. Ob tem ne gre zanemariti 44 Delbrück, Medieval Warfare, 659–60; bitke meseca aprila pri Delbrücku so: 9. aprila 1388 pri Näfelsu (Švica), 20. aprila 1423 pri Hořicah (Češka) in 14. aprila 1471 pri Barnetu (Velika Britanija). 45 Delbrück, Medieval Warfare, 657–60; Contamine, War in the Middle Ages, 228. Keria_2021_2_FINAL.indd 60 3. 02. 2022 09:35:19 61Sezona vojaških pohodov v srednjem veku niti dejstva, da je spreminjanje vremena, letnih časov in podnebja vplivalo na uporabo nekaterih orožij oz. materialov, iz katerih so bila ta narejena.46 Kar se tiče števila vojaških spopadov v srednjem veku, statistični podatki kažejo na občutno razliko med poletjem in zimo. Vendar črno-bela predstava, da je (po)letni del predstavljal aktivni del leta za bojevanje in vojaške pohode ter da je bila zima »mrtva sezona«,47 drži le delno. Kot kažejo naslednji primeri iz (poznega) srednjega veka, vojaške aktivno- sti v zimskem času niso popolnoma hibernirale. Vojaški pohodi ali posamezni spopadi so v zimskem času potekali prav zaradi strateških, taktičnih ali logi- stičnih sprememb oz. prednosti, ki jih je prinašala zima. Za začetek gre omeniti primer iz prehodnega časa med antiko in srednjim vekom. Pozimi leta 406 so na območju spodnjega Rena skupine Germanov, ki so vpadale na obrambno linijo rimskega obrambnega sistema Limes, lahko prečile zamrznjeni Ren na sicer neprehodnih območjih in vpadle v Galijo.48 Primeri iz 14. in 15. stoletja zgovorneje kažejo na relativno uspešno izpe- ljavo vojnih pohodov zgolj v času zime. Na to kaže eden izmed vojaških po- hodov Angležev proti Škotom, ki se je začel sredi jeseni, 18. oktobra 1337.49 Primer zimskega vojaškega pohoda je tudi pohod Angležev v Franciji v času stoletne vojne. Vodil ga je angleški kralj Edvard III. v letih 1359–1360. Nanj so se Angleži predhodno dobro pripravili tako z veliko zalogo hrane kot z ustrezno veliko količino vojaške opreme.50 Vojaški pohod oz. križarski pohod v Prusijo Albrechta III. Habsburškega je poleti 1377 na močvirnatem in rečnem terenu dežel ob Baltiku pretežno konje- niški vojski precej oteževal potovanje. Tamkajšnja območja so bila namreč bolje prehodna v zimskem času, ko je stoječe ali premikajoče vodovje zamrznilo.51 Leta 1443 sta poveljnika ogrskih sil v boju proti Turkom, Ivan Hunyadi in poljski kralj Vladislav Jagielonski, skušala izkoristiti zimske razmere na Bal- kanskem polotoku. Vedoč, da so turške sile že razpršene po svojih timarjih, sta poveljnika želela čim bolje izkoristiti odsotnost turške vojske in vdrla v dana- šnjo Srbijo in Bolgarijo. Hkrati sta se nadejala, da bosta na vojaškem pohodu dobila živež od lokalnega prebivalstva, ki si je za zimski čas pripravilo zaloge hrane.52 46 Prim. Lazar, Vojaška zgodovina, 351, 396; o orožjih in obnašanju njihovih materialov v različnih podnebnih in vremenskih pogojih. 47 Prim. Duby, Trije redi, 184–85; izraz »mrtva sezona vojskovanja« v kontekstu oblikovanja sploš- ne predstave o aktivnem in pasivnem delu leta skozi srednji vek ustvarja prevelik kontrast. Drži, da je bila klima v stoletjih zgodnjega srednjem veka, t.j. v času, o katerem govori Dubyjev pasus, hladnejša in manj stanovitna od tiste, ki je sledila v visokem srednjem veku. A to ne pomeni, da so se srednjeveški ljudje bojevali zgolj v toplem delu leta in se v mrzlem delu zadrževali izključ- no v notranjosti svojih bivališč. 48 Hoffmann, An Environmental History, 53. 49 Contamine, War in the Middle Ages, 228. 50 Harari, »Strategy and Supply«, 318. 51 Lazar, Vojaška zgodovina, 200–202. 52 Prav tam, 266–69. Keria_2021_2_FINAL.indd 61 3. 02. 2022 09:35:19 62 Matevž Gradišnik Obdobje zime je bilo za izvedbo vojaških pohodov v (poznem) srednjem veku zagotovo zahtevnejše od poletja, kljub temu pa je prinašalo določene strateške, taktične in logistične prednosti. Nanje kažejo primerih vojaških po- hodov, ki so jih izpeljali v času od decembra do februarja. SKLEP Skozi prispevek smo poskušali opozoriti na večplastnost srednjeveških po- hodov, pomen in soodvisnost z drugimi, tako naravnimi kot družbenimi dejavniki. Na osnovi relevantne literature lahko trdimo, da je na prostoru srednje in zahodne Evrope v času vladanja Karla Velikega prišlo do vse ve- čje ustalitve in vezanosti na fevdalno posest. Družba oz. prebivalstvo teh dežel je delovalo znotraj treh družbenih redov in tako tudi treh »časovnih skupin«: svetne, posvetne in kmečke. Navedeni družbeni časi so se v vsak- danjem življenju prepletali in bili med seboj soodvisni. Celotno delovanje družbe je pogojevala narava z menjavanjem letnih časov, ki pa je med po- sameznimi deželami srednjeveške Evrope potekalo precej različno. Pri raz- iskovanju tovrstnih tematik je upoštevanja vreden faktor tudi spreminjanje podnebja skozi srednji vek. Na osrednje vprašanje članka, v katerem delu leta je bil v srednjem veku čas za vojskovanje, je treba odgovoriti, da se je ta čas začel ob godu sv. Jurija (23. ali 24. aprila), trajal pa je do goda sv. Mihaela (29. septembra) ali sv. Mar- tina (11. novembra). Tako iz opisov v literaturi kot iz predstavljene statistike vojaških pohodov in bitk je nedvoumno jasno, da je na letni ravni »sezona vo- jaških pohodov« v (visokem in poznem) srednjem veku trajala najmanj štiri in največ šest mesecev. Časovno okno od pomladi do jeseni je resda predstavljajo topel, suh, rodoviten in ugoden čas za izvedbo vojaških pohodov, vendar to ne pomeni, da vojaških pohodov v hladnem, mrzlem, nerodovitnem in vlažnem delu leta ni bilo. Na to eksplicitno kaže delež vojaških pohodov zunaj sezone vojaških pohodov, ki je po predstavljeni statistiki 99 bitk po Delbrücku zna- šal 24.24 % oz. 24 spopadov. Večina bitk oz. 75 izmed 99 bitk pa predstavlja 75,76 %. Contaminejev statistični pregled vsebuje implicitnejše datacije bitk in v splošnem bolje prikazuje razlike med spopadi »v sezoni« in »izven nje«. Ven- darle pa njegovi podatki kažejo, da je do njih prihajalo tako v poletnem kot v zimskem delu leta. Predstavljeni primeri (poznosrednjeveških) vojaških pohodov jasno ka- žejo na nekatere prednosti zimskih vojaških pohodov. Posameznih prednosti zimskega časa so se srednjeveški vojaški poveljniki dobro zavedali ter jih ob ustrezni politični, finančni in logistični predpripravi na vojaške pohode pogo- sto tudi relativno uspešno obrnili v svoj prid. Keria_2021_2_FINAL.indd 62 3. 02. 2022 09:35:19 63Sezona vojaških pohodov v srednjem veku Ob spoprijemanju s tovrstnimi temami vojaškega, okoljskega in socialne- ga zgodovinopisja srednjega veka je pomembno, da manj raziskana področja raziskujemo interdisciplinarno. S tovrstnim pristopom lahko zagotovo bolje rešujemo posamezne probleme in iz različnih zornih kotov osvetlimo manj iz- postavljene sorodne teme s področja srednjeveške vojaške strategije, logistike, okolja in družbe ter oblikujemo nova raziskovalna vprašanja.53 Matevž Gradišnik Univerza v Ljubljani matevz.gradisnik@gmail.com BIBLIOGR AFIJA Ačko Kocjan, Darja. Poljščine. Ljubljana: Kmečki glas, 2015. Agoston, Gabor. »Where Environmental and Frontier Studies Meet: Rivers, Forests, Marshes and Forts along the Ottoman–Hapsburg Frontier in Hungary.« V: The Frontiers of the Ottoman World, ur. Andrew Peacock, 57–79. Oxford: Oxford University Press, 2009. Berčič, Branko. »Škofjeloška mesečna imena.« Loški razgledi 13.1 (1966): 143–44. Blaznik, Pavle, Bogo Grafenauer in Sergij Vilfan. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: Zgodovina agrarnih panog. 1. zvezek. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970 Campbell, Bruce M. S.. The Great Transition: Climate, Disease and Society in the Late- Medieval World. Cambridge: Cambridge University Press, 2016. Contamine, Philippe. War in the Middle Ages. Prevod Michael Jones. Oxford: Blackwell, 1996. Delbrück, Hans. Medieval Warfare History of the Art of War. Volume III. Prevod Walter J. Renfroe Jr. Lincoln. London: University of Nebraska Press, 1990. DeVries, Kelly. A Cumulative Bibliography of Medieval Military History and Technology. Boston, Köln in Leiden: Brill, 2002. Dolar, Jaro. »Koledar«. V: Enciklopedija Slovenije, ur. Dušan Voglar et al., zv. 5: Kari – Krei. Ljubljana: Mladinska knjiga, SAZU, 1997–2002. Duby, Georges. Trije redi ali imaginarij fevdalizma. Prevod Gregor Moder. Ljubljana: ŠKUC, Filozofska fakulteta, 1985. France, John. Western Warfare in the Age of the Crusades. London: UCL Press, 1999. Harari, Yuval Noah. »Strategy and Supply in Fourteenth-Century Western European In- vasion Campaigns.« Journal of Military History 64 (2000): 297–333. Hoffmann, Richard. An Environmental History of Medieval Europe. Cambdrige: Cam- bridge University Press, 2014. Jaques, Tony. Dictionary of Battles and Sieges A Guide to 8,500 Battles from Antiquity through the Twenty-first Century. 3 zvezki. Connecticut in London: Greenwood press, 2007. Keen, Maurice. Chivalry. New Haven and London: Yale University Press, 1984. Korošec, Tomo, Marjan Fekonja, Alojz Jehart, Franc Pečelin, Miroslav Ulčar, Anton Žabkar in Zoran Dernovšek. Vojaški slovar. Predelana in dopolnjena izdaja. Ljublja- na: Ministrstvo za obrambo, 2002. 53 Za pomoč pri zastavitvi tega prispevka se najlepše zahvaljujem profesorjema in spoštovanima kolegoma doc. dr. Dušanu Mlacoviću in doc. dr. Žigi Zwittru. Za možnost nastopa na Grošlje- vem simpoziju 2020 in za prijazne nasvete se zahvaljujem dr. Nadi Grošelj. Keria_2021_2_FINAL.indd 63 3. 02. 2022 09:35:19 64 Matevž Gradišnik Kosi, Miha. Potujoči srednji vek. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 1998. Lazar, Tomaž. Vojaška zgodovina slovenskega ozemlja od 13. do 15. stoletja. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, 2009. Le Goff, Jacques. Srednjovekovna civilizacija zapadne Evrope. Prevod Dobrila Stošić. Beo- grad: Jugoslavija, 1974. (La civilisation de l‘Occident médiéval. Paris: Arthaud, 1964.) Lovenjak, Milan, prev. in ur. Dejanja Frankov in drugih na poti v Jeruzalem. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. Maurice, H. Keen. Chivalry. New Heavens, London: University Press, 1990. Ray, Michael. »Total War.« V: Britannica, https://www.britannica.com/topic/total-war (obiskano 1. maja 2021). Smolik, Marijan. »Škofjeloški rokopis«. V: Enciklopedija Slovenije, ur. Dušan Voglar et al., zv. 13: Š–T. Ljubljana: Mladinska knjiga, SAZU, 1997–2002. Stabej, Jože. »Ob petstoletnici škofjeloškega zapisa slovenskih imen za mesece.« Loški razgledi 13.1 (1966): 72–86. Steska, Viktor. »Radovljiška matrikula iz l. 1468.« Glasnik Muzejskega društva za Sloveni- jo 2–3, zv. 1–4 (1923): 23–38. Štih, Peter, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec. Slovenska zgodovina. 1. zvezek. Ljubljana: Modrijan, 2016. Uttridge, Sarah in Michael Spilling. Encyclopedia Of Warfare: Medieval Wars 500–1500. London: Amber, 2013. Verbruggen, J. F. The Art of Warfare in Western Europe During the Middle Ages From the Eight Century to 1340. Prevod Sumner Willard in R. W. Southern. Suffolk: Boydell Press, 1997. Vuk, Pavel. »Razumevanje transformacije vojne v 21. stoletju«. Teorija in praksa 55.1 (2018): 60–79. Zorec, Marjeta. Slovenska pratika. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2006. Zwitter Žiga. Vpliv male ledene dobe na agrarno poselitev na ozemlju današnje Slovenije: na primeru izbranih območij v Zgornji Savinjski dolini. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, 2010. POVZETEK Članek predstavi sezono vojaških pohodov v srednjem veku. Znotraj tisočletnega časov- nega loka se osredotoča na čas od 11. do 15. stoletja in na prostor fevdalne krščanske za- hodne in srednje Evrope. V uvodnem delu predstavi relevantno literaturo in opozori na premike v razumevanju srednjeveških vojaških pohodov v novejšem času. Osrednji del skuša odgovoriti na vprašanje, ki prvenstveno zadeva vojaško zgodovino, se tesno pre- pleta z okoljsko ter socialno zgodovino srednjega veka: v katerem delu leta so v srednjem veku potekali vojaški pohodi? Ob tem vprašanju bomo pokazali neposredno povezavo med vojaškimi pohodi in spreminjanjem narave skozi leto v odnosu do kmečkih opravil in verskih praznikov. V zadnjem poglavju bomo na osnovi statistike srednjeveških bitk, ki jo ponujata dva zgodovinarja, skušali predstaviti, kakšen delež spopadov je potekal v zimskem času. Zaključke statistične primerjave bomo podprli z nekaterimi primeri zim- skih vojaških pohodov iz (poznega) srednjega veka. Ključne besede: srednjeveško vojaštvo, vojaški pohodi, letni cikel Keria_2021_2_FINAL.indd 64 3. 02. 2022 09:35:19 65Sezona vojaških pohodov v srednjem veku SUMMARY The Military Campaigning Season in the Middle Ages The paper presents the campaigning season in the Middle Ages. Within a thousand-year span, it focuses on the period between the 11th and 15th centuries and on the territory of the feudal and Christian Western and Central Europe. The introductory part presents the relevant literature, foregrounding modern shifts in the perception of medieval cam- paigns. The central part seeks to answer a question which primarily concerns military history and is interwoven with the environmental and social history of the Middle Ages: during which part of the year did the medieval campaigns take place? In this context we show a direct connection between campaigns and natural changes throughout the year, with reference to farming chores and religious festivals. The concluding chapter presents the share of the conflicts in winter, based on the statistics of medieval battles provided by two historians. The conclusions of the statistical comparison are supported by examples of winter campaigns dating back to the (late) Middle Ages. Keywords: medieval warfare, war campaigns, year cycle Keria_2021_2_FINAL.indd 65 3. 02. 2022 09:35:19