ETNOLOGIJA JE POVSOD
Glasnik S.E.D. 41/3.4 200!. stran 160
Poljudni Članek/1.05
Janez Dolenc, Ivanka Kosmač Hvala
KAKO SO ŽIVELI KOSMAČEVI V BUKOVICI
(Ob 90-letnici rojstva Cirila Kosmača)
Moj oče Franc Kosmač seje rodil na Slapu 25. januarja 1879. Leta 1906 se je poročil v cerkvi sv. Ignacija v Gorici s sovaščanko. šiviljo Marijano (Nanco) Trušnovec, rojeno 8. septembra 1881.
Naslednje leto se jima je rodila hči Hedvika. ki je žal majhna umrla. Sledili so hči Dragica leta 1909, sin Ciril leta 1910. kasnejši pisatelj, nato leta 1911 Še ena hči Hedvika. ki je prav tako umrla še kot otrok. Nekako tedaj seje družina s Slapa preselila v Bukovieo, dvajset minut oddaljeno malo kmetijo na levem bregu Idrijce. Tam se je leta 1914 rodila hči Mirica, leta 1915 pa drugi sin Vlado. Oče Franc je mora! na vojsko, v tržaški 97. regiment. Bil je na ruski fronti, po sklenitvi miru z Rusijo se je maja 1918 vrnil domov, še pred koncem vojne. Vendar se je v letih 1918/19 pridružil borcem za severno mejo. Kot zadnji otrok v družini Kosmač sem se leta 1921 rodila jaz. Ivanka.
Po mojem rojstvu mama Nanca ni bila več prav zdrava. Vedno huje jo je napadala jetika. veliko stroškov je bilo z zdravnikom in zdravili. Življenje se ji je izteklo ravno na svetega Petra in Pavla dan leta 1928. Pokopali sojo v Ročah, ob njej so pokopani tudi Ciril in obe sestri, oče je pa umrl v Mauthausnu 19. marca 1945. Na domu še živi bral Vladko, vendar je predvideno, da se bo preselil v novo hišo. stara hiša bo pa preurejena v spominski muzej v okviru tolminskega muzeja.
Ker sem tako mlada izgubila mamo, sem se potem toliko bolj navezala na očeta. Bil je zelo načitan, razgledan, izkušen in zelo lepo je vzgajal nas otroke. Bil je organist in pevovodja, vodil je cerkveni mešani zbor. V izbi je stal njegov harmonij in ob njem smo prepevali s posebnim veseljem pesmi, ki so jih Italijani prepovedali, kot npr. Slovan na dan. Buči morje Adrijansko ipd., kot je Ciril to opisal v noveli Tistega lepega dne. Oče je bil vaški modrec, pisal je pozdravne govore, testamente, pisma in dopise. Imel je pole papirja, črnilo iu peresa. Pivnika ni rabil, napisano je potrese! z zdrobljenim ometom. Vsi v družini smo mu morali pomagati prepisovati note; največ jih je prepisal Ciril, ki je znal lepo pisati. Že pri
Stop ob Idrijci, Kosmačeva domačija, folo. 1, Holmec. 2(JO I
dvanajstih letih me je začel uvajati v svet glasbe. Kmalu sem pela na koru, on pa je orglal. Imela sem obsežen glasovni razpon, rada bi pela sopran; ker paje sopran pela sestra Mirica, sem morala peti alt. Kmalu me je začel učiti igranja na harmonij; on mi je samo povedal in pokazal, potem sem se pa morala sama znajti. Za božič smo v Dolenji Trebuši celo naštudirali latinsko mašo. Oče je imel dober posluh in je tudi sam lepo pel, npr. psalme na oljčno nedeljo. Prvi je Sel od doma Ciril v goriško Alojzijcviščc, tako je želela mama. verjetno z mislijo, da bo poslal duhovnik. Vendar je zaradi mamine bolezni moral pustili goriško gimnazijo, ker nismo zmogli stroškov. Kasneje je zasebno študiral na tolminski gimnaziji in ravno ob materini smrti opravi! malo maturo. Leto kasneje pa so ga že zaprli zardi sodelovanja pri TIGR-u in celo leto vlačili po ječah. To mu je navdihnilo znamenito novelo Gosenica. Leta 1930 je bil oproščen in izpuščen, a je živel pod policijskim nadzorstvom. Januarja 1931 je pobegnil čez mejo v Slovenijo in se počasi uveljavljal kot slovenski pisatelj. Najstarejša hči Dragica nam je nadomeščala mamo in je gospodinjila. Ker je bila tudi nadarjena in je veliko brala, bi jo oče
tudi rad poslal v šole. Zaradi naše revščine je morala 1933 od doma, v Gorico, služit kot služkinja, kasneje pa v Genovo k neki grški družini. Leta 1943 seje vrnila domov in šele leta 1945 se ji je izpolnila dolgoletna želja, daje postala učiteljica. Mirica je vse čas delala na naši mali kmetiji, konec maja 1944 pa so jo zaradi zvez s partizani aretirali Nemci in domobranci skupaj z mano in očetom. Naju so odpeljali na prisilno delo na Koroško, očeta pa v taborišče, V začetku maja sva se skupaj vrnili domov.
Vlado je moral leta 1935 odslužiti vojaški rok v italijanski vojski. Po odslužitvi se je za nekaj let vrnil domov, z vstopom Italije v vojno leta 1940 pa je bil spet mobiliziran. Prišel je v zavezniško ujetništvo in se vrnil po koncu vojne ter prevzel našo skromno domačijo v Bukovici.
Jaz sem kmalu sama zaslužila za obleko, doma sem dobila skromno hrano. Hodila sem v vaško mlekarno in bila pri šestnajstih letih tako močna, da sem vsako jutro celo uro vrtela veliki posnemalnik, ob koncu meseca sem pa naredila še obračun za mleko in maslo. Zaslužila sem 25 lir na mesec, kar tedaj ni bilo malo, saj so kmečke dekle zaslužile le 35 lir. Leta 1940 sem
Glasnik S.E.D. 41/3.4 2001. stran 161
ETNOLOGIJA JE POVSOD
dobila delo na pošli v Tolminu in tam delala do leta 1943.
Naša Iristo let stara hiša št. 45 je pokrita s slamo. V veži je bii star bajnk, v kuhinji pa Staro ognjišče, ob njem klop, kjer smo se radi greh otroci. Nad ognjiščem je bila sajasta napa, kjer so se sušile koline. Tu je bila še kuhinjska omara in miza. V izbi je bila velika peč, miza. binkla in sto! za kruh mesii. harmonij in velika stara ura. Spalnice so bile na podstrešju, spodaj pa je bil poseben vhod v velbano klet in shrambo, ki je bila prvotno svinjak. Zraven hiše je bil majhen hlev, V njem smo imeli po dve. tri krave in še kakšno junico. Poleti smo kosili travo v senožetih Brda, frvjek in Dolina, jeseni smo pa pasli krave Za Vrtačno tja v Vrh, Tudi jaz sem pasla in zraven brala knjige. Veliko knjig so nam odnesli karabinjerji pri preiskavah zaradi Cirila, npr. Zastava v vetru, Na krvavih poljanah itd. Oče mi je pokazal, kako se peče krompir. Imeli smo tudi kakšno ovco in ovna. da smo jih ostrigli za volno. Prest in gradašat sem jo nosila k Obrekarju, ker smo pri nas kolovrate vrgli v ogenj potem, ko se je z njimi kot poreden fantič Poškodoval Ciril. Imeli smo enega ali dva Prašiča. Ko smo klali, je od sosedov prišel
Etnologi, konservatotji v pogovoru ?. bratom Cirila Kosmača, Slap ob ,drtici. loto. T. Hohnec. 200!
kdo pomagat držat prašiča in potem dobil koline: kos pralc, jetrea in mulec. Mulce smo poleg krvi polnih z ajdovo moko in dišavo polaj. Oče je naredil klobase in salame, jih prekadil in prodal. Prekajeni Špeli smo imeli za zabelo, pršut je pa bil le za velike praznike. Kokoši smo tudi imeli, a jajca prodali; moral si biti bolnik, da si dobil ocvrto jajce. Imeli smo tudi psa, ker smo živeli na samoti.
Vse njive smo obdelovali. Armanakovi na Slapu {tam je bil doma moj soprog) so imeli dve muli in nam vse zorali. Največ smo sadili koruzo, manj pa ječmena in ajde. Žita je bilo treba opleti, koruzo pa okopati. Že ob štirih zjutraj sva poleti vstajali z Mirico in z mulo okopavali koruzo. Eno kravo smo navadili voziti in koruzne panogle pripeljali domov ter jih zmetali na velik kup na skedenj. Za majcnco je sestra spekla kruh v domači peči, pripravila orehe in jabka, mošt in čaj. Prišlo je do petdeset ljudi, fantje in dekleta s Trcbuše, s Slapa, celo iz Idrije pri Bači - vsi peš. Peš so hodili tudi na pevske vaje. Že prej so spraševali, kdaj bo v Bukovici majenca, saj sojo ta mladi težko čakali. Ko so končali z delom, so omajke ven poti-snili in zaplesali ob harmoniki ali orglicah. Še vidim očeta, ki nam je rekel: »No. otroci, do kruha še nismo prišli, do polente pa!« Naša običajna hrana je bila: zjutraj ošvalki (suha, zdrobljena polenta, prelita s posnetim mlekom), opoldne navadna poienta ali ječmenova kaša, za večerjo krompir in jabka v oblicah. Na Skopičnikti je bil mlin na en kamen, ki gaje imel Štefa Okrogličar. Tam je oče sam miel žito. Ječmen smo pa v mehu nesli v Trebušo, kjer so imeli stope za kašo. V kleti smo v čebre naribali kislo repo in kislo zelje, tam sla bili lesa za krompir in lesa za jabolka, v sosednji shrambi pa sod z moštom. Kruh smo pekli redko, ob težjem delu (košnja, zelev, majenca). sicer ga je nadomeščala polenta, zabeljena z ocvirki. Včasih smo jedli ječmenovo kašo, vanjo dali malo fižola in kaj prekajenega: glavino. parkelj ali rep. Posebno dobra jed je bila na mizi. ko smo prodali in zaklali telička, V njegovo trebušno mreno je dala mama nadev iz koruzne moke in ocvirkov, lepo zavila in
spekla. Skuhali smo tudi tripec. Pogosto smo imeli na mizi mineštro, občasno pa kislo zelje in kislo repo. S pravo kavo seje postreglo le ob obisku za »prekrivanje uboštva«. sladkali smo jo s saharinom, ponudili pa tudi žganje. Vse to troje smo kupovali od kontrabantarjev, ki so to nosili iz Jugoslavije,
Oče je bi! tudi dober sadjar, posebno po Vrtačni je nasadi! veliko jablan in hrušk. Najprej so jablane rodile šmahorke, kasneje gribnee in nazadnje sevke. Hruške so bile vrtlanke, iz tepk in poznie smo pa naredili mošt. Žganje se ni smelo kuhati, oče je v peči in na peči posušil veliko kaščev. stihih krhlev in hrušk ter z njimi napolnil velike kvintalarske žaklje. Kašče smo kuhali tudi delavcem poleti. Oče je šel po opravkih vedno peš. v Tolmin je šel čez Stopec plačat davke, v Gorico pa je šel čez Vrata in Čepovan nesel okrog pet kil fižola in ga tam prodal, potem pa kupil blago za dve obleki, za Ladota in Cirila.
Za božič je mama spekla gbanco, v kol smo postavili božično drevesce in pod njim jaslice. Na sveli dan je bilo prekajeno meso, juha. dušen krompir in gbanca. Za debelneo sem šla prvič na ples. Pari smo se poslavili v vrsto pri Erjavcu v Trebuši. potem pa z muziko (harmonika, škant, bas) na čelu korakali k Oblaku v Motenje, fantje so spotoma vriskali, vsi smo prepevali. Na cilju so nas že čakale ohložene mize, vina so pripeljali cel sod iz Vipave. Doma so pa spekli ocvirkovco. Za veliko noč smo spekli žegnanco in jo nesli na veliko soboto blagoslovit. Takrat smo dobili tudi blagoslovljeni ogenj in blagoslovljeno vodo.
* Članek je bil napisan na podlagi pripovedi Ivanke Kosmač Hvala dne 29.11.1989 in 23.10.2000.