DR. O. ILAUNIG: 33 TATENBAH ZGODOVINSKA POVEST. »O, to je rešitev,« vzdihne Koder ves iz sebe. Dvigne se na enega izmed konjev ter zdirja naprej, Konrad pa za njim. »Na pomoč, na pomoč,« ti obupni klici so se v tem trenutku čuli iz vrta mestnega pisarja. Še kratek, bolestcn krik, nato pa je vse- utihnilo. »Zdajci so se razgrnili oblaki in polna luna Je posijala na vrtna vrata v trenutku, ko je stopi! grof Thurn z Moniko na rokah na prosto. Pogledal je okoli sebe tcr zaklel, ko ni videl konjev na določenem mestu. Kje so konji? Oko jih ni videlo, uho pa je takoj slišalo peketanje konjskih kopit v smeri od Drave. Grof Thurn se obrne ter jim hoče iti naproti, Diisleč, da pridejo od tam naročeni konji. Na rokah nese Moniko, kateri je posvetila luna v obraz. Bila je nezavestna, bleda, usta pa je imcla Kamašena z robcem. V tem treuutku se prikažeta ua dveh konjiti dva jezdeca — bila sta mestni pisar Jakob Koder in Tatenbahov konjar Konrad. Grof Thurn pogleda presenečen oba jezdeca ter spusti Moniko na tla, kjer obleži, ne da bi se ganila. Pisar Koder skoči 8 konja, plane k svoji hčeri, ji potegne zamašek iz ust ter jo začne drgniti po čelu. Nato se dvigne, skoči h grofu Thurnu, ki je hotel zajahati konja, na katerem je ravno prej prijezdil pisar. »Ropar, lopov, morilec,« zakriči Jakob Koder ves iz sebe in dvigne roko proti grofu. »Kaj, ti si upaš mene psovati,« zavpije grof Thurn, »čakaj, da ti pokažem meščanska sodrga, tu imaš plačilo!« Rekši potegne meč Lz nožnice ter ga zavihti proti glavi pisarja, V tem trenutku priskoči na pomoč lilapec Konrad z debelim drogom, ter prcstreže udarec, da se ostrina meča zasadi v Ic3. »A, ti si izdajalec, tebi se imam zahvaliti za neuspch, pogini pes,« zakriči grof Thurn, izdcre meč iz lesa, ki ga je držal Konrad še vedno v rokah, ter bliskoma sune hlapca v prsa, da so z glasnim krikom zvrne na tla, »Tu imaš svoje izdajalsko plačilo.« zadere -«i grof Thurn ter bliskoma odjezdi, pustivši drugega konja na mestu. Vse to se je zgodilo tako naglo, da se pisar Koder niti prav ni zavedel. Še le ko je zagledal hlapca Konrada v mlaki krvi v zadnjih zdihljajih, na drugi strani pa svojo hčer Moniko, je spoznal, kakšno hudodelstvo je učinil grof Thurn. Pisar Koder je pokleknil ves trepetajoč ob svoji hčeri, ji dvignil glavo ter stresel truplo, da bi jo obudil k življenju. Monika pa se ni ganila, v strahu jo je dvignil, zanesel skozi vrt v hišo ter jo rahlo položil na postelj. Poklical je hlapca Valentina in mu naročil, da takoj hiti po mestnega zdravnika dr. Benedikta pl. Griendl. Sam pa se je medtem s pomočjo napol gluhe dekle Špele trudil, da spravi svojo hčer zopet k zavesti. V kratkem je prispel zdravnik, kateri se je dolgo trudil okoli Monike, dokler je naposled odprla oči. Gledala je kakor izgubljena okoli sebe, na obrazu se ji je bral prestani strah. Oči so gledale nemirno. »Beži, beži — pusti me,« }e zakričala ter začela kriliti z rokami, da so jo morali s silo držati. Zdravnik se je trudil na vse načine, da jo Domiri, kar se mu je čez nekaj časa tudi posre- čilo. Za trenutek je zaspala. Naenkrat pa je skočila kvišku ter gledala zbegana okoli sebe. Njen pogled je dobil izraz na.jhujše bojazni, pri tem je držala roke od sebe, kakor bi se hotela ubraniU sovražnega napada. »Proč, proC, tl črna po5ast, kam me vlcčeš, oče pomagajte.« »Saj sem tukaj, tvoj oče, Monika, poniiri se! V varnih rokah si, nikdo ti ne stori nič žalcga,« tolaži obupani oče svojo hčer ter ji gladi bledo lice in roke, ki so bile mrzle kakor led. Bliskoma se je raznesla strašna novica po mestu. Truplo zabodenega hlapca Konrada so dvignili ter ga zanesli v mrtvašnico. Zastražili so vsa mestna vrata. Ta odredba pa je bila zaman. Grof Thurn je porabil občno zmedo v to, da je zdirjal na konju grofa Tatenbaha dalje proti jugu, preklinjajoč hlapca Konrada, ki mu je izvršitev njegovega naklepa preprečil. Imel je vse pripravljeno, da odvede Moniko na kak Tatenbahov grad, ko se pa poleže prvi nemir, jo spravi na Primorsko v kak samoten grad, kjer jo obdrži tako dolgo, dokler se ne vda njegovi volji. Konrad pa ga je izdal, vsi lepi načrti so bili prekrižanL Da ga je zato ubil. »e nlti dosti zme- nil ni, saj primeren zagovor se vedno najde in njemu, kot plemenitašu se bo gotovo verjelo. Stanje Monike se ni zboljšalo. Ko je prišla ea nekaj časa k zavesti, je povedala, da jo je hQtel grof Thurn izvabiti iz vrta, ker pa se mu je ustavljala, jo je hotel siloma odvesti. Ko pa je klicala na pomoč, ji je zamašil usta, nakar se je Dnesvestila. Potem pa je postala zopet nemirna, gledala |e zbegano okoli sebe in kričala. Pojavili so se vsi znaki težkega obolenja živcev. Zopet se je onesvestila, tresti jo je začela tnrzlica, govorila je zmedene stvari ter venomer Dčeta prosila odpuščanja. Mestni pisar je begal kakor blazen po hiši gor in dol. Globoko ga je pretresel umor, ki se je zgodil pred njegovimi očmi, velike skrbi mu je tudi delalo stanje njegove hčerke, koje moči so vidoma pojemalc. Mestni zdravnik je bil vsak dan pri Moniki, ta pa se ni zavedla več. Kar je bilo v njegovih močob, je storil, a bila je zaman vsaka pomoč. Oče je vil od obupanja roke ter prosil Boga pomoči. Pa je bi!o vse zaman. Za Moniko ni bilo rešitve. Po strašnih dncvih se je nazadnje pomi-iia, moči so ji opešale in v naročju obupanega oCeta, ki je rosil bledo lice svojega najdražjega bitja s svetlimi solzami, je zatisnila oči za vedno. Mestni pisar je hodil prve dni kakor izgubljen po sobah, vedno in vedno mu je bil pred očmi bledi obraz njegove hčere in zdelo se mu je, kakor da bi slišal njene klice. Zavest, da mu je bilo vzeto najblažje bitje, ga je potrla in ni našel vefi mlru. In kdo je tega kriv? To vprašanje se mu Je vedno bolj vsiljevalo. Kdo drug kakor grof Tatenbah. Saj je on privedel grofa Thurna k mestnemu sodniku, on je tudi bil v zvezi s Thurnovim načrtom, ker mu je dal na razpolago konja, da bi odvedel In onečastil njegovo hčer. Hotel je iti h grofu Tatenbahu, da bi zahteval od njega zadoščenje, toda zvedel je, da je on takoj po onem groznem večeru odpotoval neznano kam. Kaj bi mu tudi to pomagalo? On, navadni mestni pisar naj bi se postavil proti mogočnemu grofu Tatcnbahu, ki je vladni svetnik in bogataš. Zapodil bi ga, mogoče bi ga še zaprl. Tolažil pa se je s tem, da božji mlini meljejo počasi, a nntančno. V tcm ie bilo za njega nekoliko pomirjenja. Pa mu je zopet stopilo vse tako živo pred oči, da si je moral zakriti obraz. »Grozno, grozno,« tako je vzklikal v najhujši bolesti, »zakaj me je zadela ta strašna nesreča?« Dvignil je roke proti stropu, divje pogledal ter bolestno zakričal, da je odmevalo po dvorani: »Gorje tebi, Tatenbah, ki si morilec moje sreče, ki si mi uničil najblažje, kar sem imel na svetu. Jaz ne bom tvoj sodnik, našel boš drugega in takrat boš sprejel s svojim prijateljein vred zasluženo plačilo.« Tajinstveno in obenem grozno so zvenele besede potrtega mestnega pisarja. Velika, prevelika je bila bol, ki je napolnjevala njegovo dušo. Ali bo povzročitelje te bolesti kmalu zadela kazen? Mestni pisar pač ni slutil, da je bil čas, ko se bo izpolnila Tatenbahova usoda, že prav blizu. XVIII. Izdajalčevo plačilo. Strašno se oko mu bliska temn6, Kozarec zgrabi v srdito rok6. Stritar. V času, ko se vrši ta povest, je bil Maribor majhno mesto, obdano od močnega zida. Ker je bilo mesto na važni točki prometa, ki se je premikal na vse strani, je povse naravno, da je bilo že takrat v tem mestu več gostiln. Kajpada niso bile takšne, kakršne so sedaj; bile so v prvi vrsti le za to, da so nudile popotnikom okrepčilo in skromno stanovališče. V take gostilne so zahajali le navadni ljudje črez dan, boljša gospoda, ki je prihajala v mesto, je našla prenočišče v zasebnth hišah, s katerimi so bili potniki v zvszi. Skoraj vsak samostan je imel v Mariboru svojo hišo; tako so bile tukaj hiše solnograških škofov ter samostanov v Vetrinju, Št. Pavlu, Admontu, Reinu in Žičah. Bilo je več takih malih gostilnic, navadno so bile točilnice pod vejo, največ v Slovenski in Cerkveni uiici. Takrat je bila najbolj znana krčma »Pri slonu«, nedalec od rotovža, Bila je to cnonadstropna hiša, takrat last bogatoga meščana Tomaža Rannerja. Spodaj je bil prostor za krčmo. Od trga se je prišlo skozi vrata v precej nizek prostor z obokanim stropom. Posamezni loki oboka so delili prostor v več kotov, v katerih so stale male mize, okoli ujih pa močue klopi ter okorui hrastovi stoli.