Slike iz narodne vzgoje. Sestavil Ivo Trošt. I. Ni še davno temu, kar je nek gospod tovariš razpravljal, zastavljal in sam odgovaijal na vprašanje: ,,Zakaj otroci tako radi lažejo?" Ne misli pa, nežna čitateljica, da hočem morda oni spis deti na rešeto. Ni treba. Ker pa velja v didaktiki pravilo, da moramo romati od nznanegaa Pilata do ,,neznanegii" Heroda, tako mislim i jaz še nekaj lastne prikuhe piidejati v isto vrsto, kakor je obravnava gori omenjenega gradiva. Dobro je, da ima človek v tem nekaj opore, kajti: nHrast se oraaje in hrib, — zvestoba Slovencu ne gane"! Mi imamo opravka z narodoin, in sicer z uiajhiiim, velikim in največjiin narodom. Na visokost ne gledamo, ker narod je površinska masa, ki je razprostrta čez slovenske hribe in doline, da, še celo v nemških Rovtah. Da bi tukaj razpravljal narodove vrline, ali s čvniloni mazal njfgove napake, ni me volja. Povedati hočem eno, dve, kako najnižja plast našega naroda (vender grem v globokost) vzgoja deco svojo. Nikdo naj ne misli, da smo Slovenci v tem, Bog ve, kako daleč za drugimi narodi. Pod kmetsko plahto, bodi nemška, laška ali slovenska, pač mislim, v tem ni osobitih razlik. Na vzgojo pri njih ne vpliva nikdo, ali da ne bo tako kategorično — malokdo. Naši seljaci vzgojajo deco vedno tako, kakor njih dedje, tedaj tradicijonalno. Žalibože, da tukaj ne dobimo dosti mrvic, ki bi padle raz pedagogiško mizo. V toliko večji meri najdemo tu glavnega vzgojitelja — slučaj. Naši očetje na deželi tudi rabijo vzgojne pripomočke: kazen in hvalo. Da bi te šment! Nekaj pa vender morajo imeti pred seboj, vsaj nekaj kakega smotra. Poglejmo, kako naše korenine na deželi, ki niso nikdar čuli, da so tudi to v nbukve zapisali", kako treba otroke Bstrakovati", kako treba ravnati trezno in previdno s tem in onim, 5* kar se bode zdelo temu in onemu ruožakarju nmala reč". Marsikomu se potein oči odpro, da vzdihne: Aha! tudi jaz sem tako mislil. Nek deček žene nekega popoludne brez kake druge zapovedi živino na pašo. Zvečer pride dotnov, kakor po navadi, lačen in truden. Kar zarohni niati nanj: ,,Zakaj nisi prinesel drv ?" Deček se izgovarja. Mati trdi, da bi se moral že sam spomniti, če ni drv doma, da jih je treba donašati, od koder kedo more. Ali, kaj pomaga! Šibkejši se mora podati močnejšemu v uiilost in nemilost. nMacht geht vor Recht", je pregovor naših sosedov. Nič ne more deček za-to, če iraa vso noč post in morda še kaj gorkega za hrbtom. Drugi dan je ves inačji. Že o poludne prinese drv, kolikor raore. nNa, lej ga! Včeraj, včeraj si jih imel prinesti. Danes smo jih pripeljali z vozom; kaj nam hočejo tvoja drva?" Popoludne žene zopet past. Krave mu začno letati in nbezljati" ter uidejo v škodo, v sosedov zelnik. Deček leta in leta za njimi, joče, kliče na pomoč. Ko noče biti nikogar, tudi glasneje in nespodobneje vpije (vsaj se je navadil od očeta, poslov in drugih). da odmeva in pride tudi do sosedove dekle ušes, ki je vedela, da je to nespodobno, pa ne, da so krave v zelji in da ima vsakdo žolč. Zvečer pride deček seveda lačen in zagrlen zopet v pravo stisko. Vprašajo ga, zakaj ni vsiroval živine. Da, kako da se opravičuje, ali zakaj in vedni zakaj je dolg in širok. In pri slednjem zijajočeru zakaj, katererau deček ni mogel deti potrebne zagozde odgovora, imel je ,meljo". — Neko nedeljo po zimi gre naš Janez k sv. maši. Vse je zmrzlo, da kar hršči pod nogo. Na bližnjem kalu je led, da mlade, drsanja željne oči kar vabi, da noge izkusijo na DJem gibčnost svojo. In naš Janez, ne bodi len, deje: nJaz, jaz se znam drsati. Glejte!" Zapodi se, zadrsa; na malem v led primrzlem kamenčku izpodleti, pade, kamen prime tudi za čevelj in ker je bila lenivost Janezovega telesa silna, razporje čevelj, hlače in svitice do pasa. — Kaj bo zdaj? Janez ve dobro, piedobro. Na tihem jo ubere domov. Ali oče je uže vse izvedel po drugih otrocih. — Zopet je uboga njegova koža. — Lehko bi naštel še na stotine takih primerov, kjer so otroci kaznovani radi nesreče ali volje očetove, ne pa radi kakega pogreška. — To je pač trda vzgoja. Ali otrok spozna kmalu, kako je vse pri volji očetovi. Naš Janez je bil od tiste vrste Ijudi, ki so radi jedli. Dve ure v šoli, to se niu je videl nekoliko predolg post. Komaj, da je iz šole grede zagledal domačo hišo, uže je vpil: ,,Lačen sem, lačen! Mati kruha!" Ker je bilo to dan za dnem, postalo je sosedom vesela komedija, Ko Janezov oče vidi neki dan, da se Bnjegovemuu smejejo, sklene odmah ukreniti nekaj druzega. 0 poludne počaka fanta s šibo na hrbti doma za vrati. Janez vpije kakor navadno, ali, o joj! danes je drugo vreme . . . Trpel je sicer voljno, ker si ni mogel pomagati. Srčno si je pač želel onega časa, ko bode velik, da ga ne bodo smeli več tepsti. Deček pa tudi ve, da ga ima oče rad. Tudi, če ga tu in tara malo nnapaleška", kaj za to! On je Bdobre glave". Dasi sam ve, da v šoli ni ž njegovim talentom vse tako, kakor bi moralo, vender je ponosen na to. Bog varuj, da bi bil kedaj zaprt, oh to bi bil jok in kreg in prepir! On, nki je pri prvih", pa da bi bil zaprt. Tega nikdar ne. Če uže ni drugače, pride oče ali mati sama ponj, obdela učitelja ter pohvali fanta in odide godrnjaje. Oh, to de Janezu dobro! In ta sitni učitelj, a kaj bo ta, saj menda tudi on vsega ne vd. Janezek postane deček. V ponavljalnici je dobival doma sicer še vedno stare nlekcije", ali sedaj je deček. Stariši so ponosni nanj. Stavijo ga drugim v vzgled. Deček se je sicer se svojo nepopačeno stranjo nekaj časa branil tolike časti, ali naposled se ga je ipak nekaj prijelo. I sam misli, da je nekaj več, ko drugi navadni ljudje , ki hodijo po tleh. Povsod hoče biti za stopinjo viši, nego drugi. Rad bi nosil zvonec pri vsaki priliki ... Ne bom popisaval več Janezovega življenja, ker vem, da ste už<5 večkrat sli^ali, kako so tukaj na živem človeku kožo strojili, tam zopet živega skubili po glavi, ondi nekorau gledali, ni morda modre krvi. Dosti je, če rečem, da je bil Janez o tacih priložnostih ves ,,rabiat" in ,,rebell". Nekega dne pa pride tudi on na vrsto, da so mu pogledali, ali je v njegovem drobu Mvse tako, kakor bi raoralo biti". — Ne trdim, da je ta način vzgoje povsod jednak, ali da ima povsod toliko vpliva in da vsi tako nesrečno končajo, kakor moj današnji gojenec. Ne; ni vse in povsod tako, ali Janez je bil tak. — Seveda ne smemo sklepati z enega na vse, ali z ndela na celoto", ker se lehko pripeti, da nam kedo očita, da ne znamo logike. Sicer pa, če kedo trdi, da ni res tako, trdi napačno, ker sploh je ta način vzgojevanja (ne vem po kojem klasiki) najbolj razširjen. —