Razvoj španskega jezika.
Zgodovinska črtica. — Sestavil dr. Karo! Glaser.
V malokateri večji deželi novejše Evrope se je izvršilo toliko izprememb, ki so stalno vplivale na prebivalstvo, Jezik in slovstvo dotične dežele, kakor na Španskem. Iz Iber-cev, Baskov, Keltov, Feničanov, Kartažanov, Rimljanov, Gotov in Arabcev so nastale nove skupine, iz katerih se je v poltretjem tisočletju razvil sedanji španski narod. Po Rimljanih podvrženi prebivavci so se izkušali zenačiti s svojimi premagovavci s tem, da so sprejeli rimske šegejn latinski jezik. Rimljani pa so se nasproti Spancem vedli mnogo velikodušneje nego nasproti drugim podvrženim narodom. Najodličnejše španske rodbine so dale svoje otroke poučevati v latinščini in grščini. Mnogo odličnih latinskih pisateljev iz klasične in poznejše krščansko-rimske dobe se je porodilo na Španskem; omenimo le Luka na, (roj. 39. 1. po Kr. v Kordovi), njegovega strica Eneja Seneka, Fabija Kvintilijana in Valerija M a r-ciala, katerega Baumgartner1) označuje kot najbolj samostalnega pesnika iz Domicia-novih časov. Ko sta še za Ciceronovih Časov Rim in Atene sjovela zaradi učenih šol, so se v Afriki, v Španiji in Galiji osnovale učilnice, na katerih so se učili mladeniči retorike, pravoslovja in drugih vednosti, da so se usposobili za uradniški poklic. Najodločnejši latinsko-krščanski pesnik prvih štirih stoletij po Kristovem rojstvu, AureHj Prud en ci j Klemen t, je bil doma v ŠpanijL
Mnogo se je izpremenilo v Španiji po uvedenju krščanstva. Od tretjega do sedmega stoletja se je zelo razširila latinščina kot cerkveni jezik. Sčasoma pa so začele propadati rimske uredbe, in sv. Izidor, slavni nadškof seviljski, ki je umrl 1. 636., je bil zadnji španski duhovnik, ki je pisal čisto latinščino; vladal je blizu štirideset let (599—636) svojo višjo vladikovino in predsedoval četrtemu narodnemu cerkvenemu zboru v Toledi. Dovršil je veliko delo pokristjanjenja Špancev, uredil in obnovil vse narodno življenje in si pri tem velikanskem delu nabral toliko in tako različnih znanosti, da ga je občudoval še ves srednji vek. Pisal je bogoslovne, naravoslovne, zgodovinske in jezikoslovne knjige ; pred vsem pa so znamenite njegove
!) Geschichte der Weltliteratur III., zv. 522.
„Etymologiae" ali „Origines", nekak konver-sacijski slovar, ki ga je njegov prijatelj Baulio, škof v Saragosi, razdelil v dvajset knjig.
vNato pa je prišel vihar s severne strani: V Španijo so vdrli Vandali, Alani, Svevi in Goti. Zadnji so bili še najmilejši med vsemi. Goti so imeli v svojem narodnem jeziku kazenski in državljanski zakonik ter prevod novega zakona. Gotščina je mogočno vplivala na besedoslovje španske latinščine. Vkljub vsem tujim primesim je ta latinščina, dasi pokvarjena in obnemogla, ostala glavna podlaga nanovo nastalemu jeziku.
Zdaj so pa prišli tujci z juga; 1.711. so prihrumeli Arabci in so si v treh letih podvrgli vso Španijo. Arabska ddba je trajala od 1. 750. do 1236., ko so si Španijo osvojili zopet kristjani. Bila je jako sijajna, kajti arabske šole so pohajali kristjani iz vseh delov Evrope. Arabščina je mogočno prevladovala; kako živahno je bilo arabsko književno gibanje, se vidi že iz tega, da so v zadnji četrtini minolega stoletja v arhivu stolne cerkve v Toledi našli nad 1000 arabskih spisov. Ko so kristjani od severa prodirali proti jugu, so naleteli tam na rojake, ki so bili po veri kristjani, po noši, po navadah in po jeziku pa Mavri. V takih razmerah je španščina dobila mnogo primesi iz arabščine. Prebivavce v severnem delu Španije so z divjimi Baski vred potisnili v siromašno, divje pogorje. Ne moremo natanko določiti ddbe, kdaj je iz te severne gotske latinščine in južne arabščine nastala mešanica, ki se je zvala kastilščina ali španščina.
Od 1. 1155. naprej moremo govoriti o pismenem jeziku, ki je bil razširjen po večjem delu Španije ; nekateri mislijo, da so najstarejši spomenik španskega jezika »Svoboščine mesta Aviles" v Asturiji. Ta jezik so splošno imenovali „romanca". Arabci so kristjane v zahodno-severnem delu Španije nazivali „ Air o mi", ker so mislili, da so Rimljani njihovi pradedje. Polagoma so začeli ta jezik imenovati „ španski". Rekli so mu pa tudi „k a s t i 1 s k i", ker je Kastilija vplivala nanj tako, da je njegovo narečje prevladalo vsa druga narečja. Zdaj razločujejo po navadi novaro-aragonsko, astursko, leoneško, kastilsko in andaluško narečje.
Dr. Karol Glaser: Razvoj španskega jezika.
349
Kastilščina ali španščina je prej nego druge njene sorodnice stopila na mesto umikajoče se latinščine, ker je zaradi čudnih razmer med Mavri in kristjani bilo potrebno posredovalno narečje. Pa tudi sijajna d6ba od 1. 750. do 1236. je razširjala blagostanje in slavo in je tako pospeševala razvoj posredovalnega jezika.
Vtem jeziku je okoli 1. 1200. nastala junaška pesem o Cidu. Cid „el Campeador" je umrl 1. 1099. in kmalu po njegovi smrti že je začelo ljudstvo v romancah opevati njegova junaška dela, ki so jih združili v zbirko „Poema del Cid". Tako je nastal epos v duhu in obliki francoskih „Chan-sons de geste". Različna od te junaške pesmi je „Cronica rimada del Cid". Iz tedanjih nazorov o viteštvu je pod vplivom krščanstva nastal „ Poema de los Reyes Magos". V 13. stoletje pa že sega legenda o Mariji Egipčanski. — Prvi odličnejši pisatelj je bil duhovnik Berceo, ki je slovel v letih 1220.—1240.; zložil je epsko pesem „Ale-ksander Veliki". Berceo se nekako opravičuje, da ne piše latinsko:
Quiero fer una prosa en Roman paladino
en quale suele el pueblo fablar a su večino;
car non so tan letrado per fer otro latino ... itd.1)
Berceo je zapustil mnogo španskih in ka-stilskih stihov. — Iz te ddbe imamo še roman o Apoloniju Tijanskem, preložen na španski jezik, „Voto de pavon" in pesem, podobno kroniki, ki opeva junaštvo grofa Fernanda Gonzaleza, ustanovitelja kastilske moči. Te pesmi so zložene ali v aleksandrijskih stihih ali pa v narodnih temeljnih ritmih redondilijev. To so bile kitice, sestavljene iz štirih šest- do osemzložnih stihov, od 'katerih sta se rimala večinoma 1. in 4. ter 2. in 3. Redondiliji so se rabili še pozneje v gledaliških igrah.
Najstarejše epične pesmi španske so zložene v obliki romanc, katere so pozneje združili v „romancere". „Cancione" v kiticah so po zgledu trubadurske poezije gojili na dvorih v Kataloniji, Aragoniji in Kastiliji. Za petje so zlagali „seguidille",
!) Zato pišem prozo v narodni latinščini, kakršno govori preprosti človek naroda svojemu sosedu, ker nisem tako literarno izobražen, da bi mogel pisati klasično latinščino.
bolj enostavne „ 1 e t v i 11 e " in „ 1 i r e " v „stancah" po pet ali šest vrstic.
Oče Alfonza Učenega je dal leta 1262. gotsko pravno knjigo preložiti na špansko narodno govorico z naslovom: „Fuero Juzgo" (»Forum Judicum"). Za časa Alfonza Modrijana so preložili na španski jezik sv. pismo; v tem jeziku so se morale vršiti vse sodnijske razprave, sestaviti vsi zakoni in napisati vse razsodbe. Kraljevi dvor se je pomaknil s severa na jug in se naselil vToledi. S tem je postalo toletansko podnarečje pismeni jezik. Zaslovela je pravna knjiga Alfonza Modrega „Siete partide". Druga polovica šestnajstega in prva polovica sedemnajstega stoletja obsegata zlato ddbo španskega jezika in slovstva; vsaka vrsta pesništva se je povzpela do vrhunca popolnosti. Potem pa se začenja propadanje, katerega niso mogli ustaviti niti s tem, da so v Madridu ustanovili akademijo. Španska dramatika je vplivala tudi na dramatiko drugih narodov; glavno delo o tem predmetu je spisal Schach.
Priznano najboljša španska slovstvena zgodovina je: Geschichte der scho-nenLiteraturinSpanien. Von Georg Ticknar. Deutsch mit Zusatzen. Heraus-gegeben von Nik. Heinr. Julius Neue Aus-gabe. Leipzig 1867.*)
0 Ta knjiga je v dveh zvezkih prvikrat izšla 1. 1849. V drugi izdaji ima I. zv. 689, II. zv. 418 str. V drugem zvezku se nahaja od str. 427. „ dodatek", ki obstoji iz dvanajst prilog, in sicer: I. Vom Ur-sprung der spanischen Sprache, str. 429—470; II. Von den Romanzenbiichern — 478; III. Ueber die Ro-manzendichtung in Spanien, von Dr. Ferd. Wolf — 505; IV. Ueber die Liedarbucher — 540; V. Von Fernan Gomez de Cibdereal und seiner Briefsamm-lung — 545; VI. Von der Fangfrage — 554; VII. Von den Ausgaben, Uebersetzungen und Nachahmungen des Don Quixote — 562; VIII. Von den ersten Sammlungen altspanischer Schauspiele — 567; IX. Vom Ursprung des gezierten Geschmackes — 571 .' X. Ungedruckte Gedichte — 641; XI. Lebensnach-richt iiber Johann Nikolaus von Faber — 656; XII. Nachtrage, Berichtigungen und Druckfehler — 806; Register — 867.
„Supplementband" nima tako pragmatično zaokroženih sestavkov, kakor se nahajajo v naštetih dvanajstih prilogah, ampak posamezne dodatke k raznim stranem in vrstam. Ta »dopolnilni zvezek" je na novo paginiran in obsega 238 strani. Nato pride »Register" do 262. strani in nazadnje še dve strani dostavkov in popravkov. Obadva zvezka obsegata 1107 strani in imata 713 strani raznih dodatkov.