Trs 30 : Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: G o r i z i a , Riva Piazzutta, 18 • tel. 3177 PODUREDNIŠTVO: T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Polletna naročnina...............L 1.000 Letna naročnina..................L 2.000 Letna Inozemstvo ................L 3.000 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Leto XVII. - Štev. 16 (841) Gorica, četrtek 15. aprila 1965 - Trst Posamezna številka L 50 Naša zmaga Od Vietnama do Berlina Velikonočni zvonovi nam zopet oznanjajo zmago življenja nad smrtjo, zmago resnice nad lažjo, zmago pravice in ljubezni nad krivico in sovraštvom. To zmago je treba vedno znova oznanjati človeštvu, ker se mora vsak dan znova bojevati za zmago resnice, pravice in ljubezni. Zato velikonočno veselje za nas ni le izliv srca ob tradicionalnem obhajanju lepih navad, marveč je veselje ob zmagi tiste Cerkve, ki v tem boju ni nikoli klonila, nikoli obupavala, a vedno zmagovala. Aleluja, to je bojni klic nas vernih, ki Z njo tudi ne smemo nikoli omahovati in biti utrujeni, temveč do zadnjega kotička svojega srca polni navdušenja in prepričanja, da se boruno za resnične ideale. Spomnimo se, kako je bilo takrat! Njegovi najzvestejši ga vsi po vrsti zapuste. Jezusa umore, ga polože v grob, zavale kamen, ga zapečatijo in zastražijo. Učenci dvomijo, pravkar mislijo bežati iz mesta. Kajfa, Herod in Pilat so docela zmagali. Nenadoma se vse čisto spremeni. Kamen je odvaljen, mogotci trepetajo, plašnim učencem se vrača pogum in verujejo. O da bi se na današnji praznik spremenila srca vseh tistih, ki se preveč boje! Da bi se vsak katoličan zavedel nepremagljive moči svoje Cerkve! Razumljivo je, če se danes mnogi vdajajo mračnim mislim. Marsikje rožlja sovrag krščanstva s svojim orožjem. V rokah ima državno oblast, silno moč, ogromna sredstva. Mi pa ne obupujmo, vriskajmo od veselja! Saj se mora krščanstvo vedno bojevati! Vedno je imelo nevarne sovražnike. Saj poznamo razkole, zmote, krivoverstva! Krščanstvo ni vera zaspancev in lagodnežev, marveč vera junakov. Sovražniki se spreminjajo kot obleka, mi pa ostanemo in bomo živeli večno. Nekoč so na oni grob zavalili skalo in jo zapečatili s cesarski),i pečatom. Ali njih nakane se jim niso posrečile. In se jim ne bodo. Enkrat je Kristus umrl, a ne bo nikoli več. Zavedamo se nevarnih časov, a tudi poznamo moč velikonočne skrivnosti. Peščica neukih mož je pred dva tisoč leti s to mislijo v srcu naskočila poganski svet in ga pričela osvajati. Ali je v nas kaj takega ognja? Proč z malodušnostjo, proč z večnimi tožbami! Lotimo se vsak svojega dela in bo kmalu drugače. V vseh težavah pa ponavljajmo zmagoviti klic: Kristus je vstal — in živi! mm?«-: Vsem naročnikom, bravcem, sodelavcem in širiteljem našega lista želimo globoko doživete velikonočne praznike ter srečo duhovnega vstajenja s Kristusom! Uredništvo in uprava »Kat. glasa« ZA Veselo veliko noč! Dragi slovenski verniki! Za svete velikonočne praznike vam z vso ljubeznijo pošiljam svoja voščila. Velika noč ni le neka zunanjost, ampak doživljanje božje zamisli, po kateri je prišlo k nam odrešenje. Skrivnost te zamisli je v trpljenju, smrti in vstajenju Sina božjega, ki nam prinaša s svojim odrešenjem veselje in mir. Njegov Velikonočni pozdrav je: »Mir z vami«. Ta božji mir naj se naseli v naših dušah in naj nam prinese tolažbo. Voščilo miru naj doseže vse družine, trpeče, otroke, delavce vse, ki skrbijo za skupno blaginjo. Posebno pa še prosimo Gospoda, da bi vsak izmed vas vstal s Kristusom v življenje milosti ter tako našel mir, ki je pogoj za Štirne čase. Veselo veliko noč! In božje veselje bodi vedno z vami! Vse vas blagoslavljam. Velika noč 1965 f ANDREJ, nadškof Mednarodno ozračje že dolgo ni bilo tako nSpeto, kot je bilo v minulem tednu. Na eni strani so v 'močvirnatih predelih ob reki Mekong v Južnem Vietnamu potekali najhujši boji zadnjih let med vladnimi četami ter gverilci Vietkonga, na drugi strani pa se je nenadoma zaostrilo ozračje okrog Berlina, ki je v gotovih trenutkih doseglo napetost kot v času najhujše hladne vojne. Mnogi so se spraševali, ali je sploh mogoče, da se podobne stvari dogajajo, ko vse strani vneto pridigajo o nujnosti miroljubnega sožitja ter mirnega reševanja sporov. Dogodki zadnjih tednov so znova in znova potrdili, kako rahli so temelji, na katerih danes sloni mir in kako malo je treba, da se to zasilno ravnovesje nevarno zamaje. Zadostuje le majhen spodrsljaj ali neprevidna kretnja in že je vihra na obzorju. K sreči, da se prizadete strani pod silo razmer zavedajo usodnih posledic, ki jih širši oboroženi spopad lahko povzroči. Zato skrbijo, da se povzročena napetost nekoliko poleže. S tem se sicer svetovna javnost pomiri, toda vzroki teh virov nape- • tosti ostanejo neodstranjeni. Zato je neizbežno, da vsako toliko pride do občasnih izbruhov. BOJI V VIETNAMU Pisati danes o bojih v Vietnamu je danes pbičajno in skoro obvezno. Toda tu ne gre samo za poročanje o izidu posameznih vojaških akcij, temveč predvsem za celotno ozadje vojne, ki je v pivi vrsti politično-psihološke narave. Če bi šlo zgolj le za preizkušanje moči, bi bilo bojev že zdavnaj konec. Ker je pa to predvsem psihološka vojna, se njena udarnost in obseg stopnjujeta po trenutni potrebi mednarodne politike in strategije. Vsako toliko pride do obsežnejših spopadov, v katerih se obe strani preizkušata, če je položaj že zrel za nadaljnje velikopotezne akcije. Do enega takih spopadov med pripadniki komunističnih gverilcev in južno-vietnamskimi vladnimi četami je prišlo prejšnji teden v bližini kraja Binh Dinha, okrog 500 km severovzhodno od Saigona. Po dospelih poročilih so uporniki pustili na bojišču dvesto mrtvih, vladne sile pa le kakih dvajset. Vladne sile je podprlo ameriško letalstvo. Ameriški bombniki nadaljujejo tudi z bombardiranjem vojaško važnih objektov v Severnem Vietnamu. Skoro ne mine dan, da ne bi izvedli kakega takega napada. Toda med enim takim letalskim pohodom so kitajska letala tipa »Mig« napadla ameriška. Zgleda, da ni bilo hujših posledic kakor velika zaskrbljenost. Politični opa-zovavci pripominjajo, da je to prvič po korejski vojni, da se kitajska letala spopadejo z ameriškimi. Drugo dejstvo, ki zelo zaskrblja ZDA, je sovjetska vojaška pomoč Severnemu Vietnamu. V preteklih dneh so namreč opazili, da se sevemovietnamske sile poslužujejo proti ameriškim letalom radijsko vodenih izstrelkov, ki jim jih je prav gotovo dobavila Sovjetska Zveza. To naj bi bilo obenem potrdilo, da je toliko napovedana in od Kitajcev ovirana sovjetska pomoč vendarle dospela v Hanoi. Vse to je ameriški vladi dalo misliti, da je treba biti zelo previden. JOHNSONOVA PONUDBA ZA POGAJANJA Spričo zadnjega razvoja vietnamske vojne ameriška vlada ni mogla ostati brezbrižna. Predsednik Johnson je, govoreč na univerzi »John Hopkins«, pojasnil ameriško politiko in njene smotre v vietnamski krizi. Izjave, ki jih je dal, so nadvse važne in so na mah spremenile diplomatsko situacijo. Glavne misli Johnsonovega govora so naslednje: Od leta 1954 so ZDA vezane v Južnem Vietnamu, kateremu so vsi moji predhodniki obljubili pomoč. Tudi jaz hočem to obljubo držati, ker ZDA ne morejo dopustiti, da zmaga brutalna sila nad svobodo. Bojujemo se na strani Južnega Vietnama, ker edinole v svetu, kjer si vsak narod svobodno izbira svojo usodo, bomo ohranili lastno svobodo. Res je, da so med gverilci tudi Južni Vietnamci, toda vodijo in oskrbujejo jih ljudje iz Severnega Vietnama, ki bi hoteli deželo spraviti pod svojo oblast. Že stoletja se dogaja, da se narodi bojujejo drug proti drugemu. Toda mi želimo, da se spori rešijo na miren način in na tem tudi delamo. Pridružujemo se pozivu 17 nevezanih držav za mimo poravnavo spora v Vietnamu. ZDA so pripravljene, da se pogajajo brez poprejšnjih pogojev o tem, kako bi zagotovili varnost neodvisnega Južnega Vietnama, ki bi navezoval samostojne odnose z vsemi drugimi, brez tujega vmešavanja, brez povezovanja z drugimi pakti in brez vojaških oporišč na svojem ozemlju. (To so ravno določila Ženevskih sporazumov iz leta 1954, ki predvideva združitev Vietnama v neodvisno in nevtralno državo.) Mnogo je poti — je nadaljeval predsednik Johnson —, da se pride do miru: pogajanja s prizadetimi vladami ali pogajanja v širšem obsegu; potrditev že sklenjenih pogodb ali okrepitev novih. Toda mir ne odvisi samo od nas. Zato moramo biti pripravljeni na dolg boj. Nikakor ne mislimo kloniti in se umakniti iz Južnega Vietnama. ODMEVI NA PONUDBO ZDA Predsednik Johnson je s svojo ponudbo pogajanj brez predhodnih pogojev postavil Severni Vietnam, Kitajsko in Sovjetsko Zvezo pred moralno odgovornost za nadaljevanje vojne v Južni Aziji. Čeprav niso prizadete strani še uradno odgovorile, se vendar kaže v dosedanjih zadržanjih precejšnja zadrega. Odgovor ZDA na številne pozive od vseh strani sveta na pogajanja je pozitiven, saj je v bistvu sprejem poziva 17 nevezanih držav. S tem so ZDA naredile korak, ki je nadvse pomemben in vreden njihove zgodovine. Kdor se sedaj na nasprotni strani izmika odgovornosti, temu ni do miru, ampak za nadvlado nad drugimi. Nalaga komunistov, ki so od ZDA zahtevali pristanek na pogajanja je, da sedaj pritiskajo še na Kitajce in Sovjete in jih pripravijo, da sedejo z Amerikanci k zeleni mizi. Drugače so vsi njihovi protesti proti vojni v Vietnamu le prikrivanje ko- munističnega imperializma in še kitajskega kova povrhu. NAPETOST V BERLINU Medtem ko so se nad Vietnamom spogledovala ameriška in kitajska letala, so nad Berlinom povzročala paniko nadzvočna sovjetska letala tudi tipa »Mig«. Nekaj ur na dan in več dni zaporedoma pa so vzhodnonemške oblasti prekinile promet na avtomobilskih cestah iz Zahodne Nemčije v Berlin. Poleg blokiranja ceste sta se vzdolž ceste Berlin—Helmstadt razvrstili dve diviziji in sicer ena sovjetska in ena vzhodnonemška. Za to demonstrativno akcijo so uporabili najmanj 15.000 vojakov v popolni bojni opremi s tanki, av-toblindami, avtomobili, motornimi kolesi in topništvom. Vso to napetost so povzročile vzhodnonemške komunistične oblasti sporazumno s sovjetskimi, ker je v zapadnem področju Berlina zasedal zahodnoneimški parlament (poslanska zbornica - Bunndestag). Hotele so protestirati, da Zahodna Nemčija nima kaj iskati v Berlinu, ki da je sestavni del Vzhodne Nemčije. Toda sredstva, ki so se jih poslužile, so bila zelo nevarna in akcija sama zelo tvegana. Cestni dohodi v bivšo nemško prestolnico morajo biti prosti po sporazumih med zavezniki. In vendar so se jih komunisti upali za nekaj časa zapreti in na druge načine ovirati promet. Tako se je na primer moral vrniti sam zahodnoberlinski župan WiHy Brandt, ker so ga komunistični policaji ustavili na cesti. V Berlin se je moral odpeljati z letalom. Med zasedanjem zveznega parlamenta so nad mestom krožila letala, ki so ob prebijanju zvočnega zidu povzročala močno bobnenje, zaradi česar niso poslanci mogli razpravljati. Več tisoč šip je bilo vsled tresenja in grmenja razbitih. Proti takemu postopanju so odločno protestirali veleposlaniki ZDA, Velike Britanije in Francije v Moskvi kakor tudi poveljniki zapadnih okupacijskih sil, ki so poslali sovjetskemu poveljstvu protestno noto zaradi motenj sovjetskih vojaških letal. Ta komunistična komedija, ki bi se lahko sprevrgla v pravo tragedijo, je trajala ves čas zasedanja zveznega parlamenta v Berlinu. V RAVNAH SO STRAJKALI V Sloveniji ne poznajo besede štrajk; to ne bi bilo v čast sistemu, ki venomer trdi, da je za delavce bolje poskrbljeno kot v tako imenovanih kapitalističnih državah. Toda do štrajkov pride kljub temu. Tedaj časopisje poroča o prekinitvi dela. To je namreč v Sloveniji uradna beseda za štrajk. Tako »prekinitev dela« so imeli pretekli mesec v železarni Ravne na Koroškem. Proizvajalci (t. j. delavci) v mehanični delavnici in čistilnici so organizirali protestni štrajk ter zahtevali, naj jim odgovorni ljudje pojasnijo nekatere zadeve o-krog nagrajevanja. Pokazalo se je, da želijo biti proizvajalci obveščeni o vseh zadevah, ki se v podjetju dogajajo. Proizvajalcem ni bilo jasno, zakaj so ob izplačilu osebnih dohodkov dobili mnogo manj, kot v prejšnjem mesecu. Poudarili so, da ni bila logična odločitev, da se dodatek za malico in draginjski dodatek v skupni višini nekaj nad 5500 dinarjev izplačujeta v polnem znesku samo v primeru, če dosežeta obrat in posameznik 110% realizacijo. Prav tako ob zadnjem izplačilu zaposleni niso dobili dodatka za stalnost, ki naj bi ga odslej plačevali mesečno, ne pa na tri mesece. Poseben problem so v ravenski železarni tudi odnosi med umskimi in fizičnimi delavci. Že dalje časa so v železarni urejali nagrajevanje ločeno za umske delavce in posebej za fizične delavce. Po oceni tovarniškega sindikalnega odbora takšno obravnavanje nagrajevanja ni bilo pravilno in je povzročalo trenja. V razpravi so poudarili, da so organizatorji proizvodnje odgovorni ne samo za proizvodnjo, temveč tudi za dobre odnose v svoji enoti in za tovarištvo, ki ga je treba krepiti na vsakem mestu. V nekaterih obratih se vodilni ljudje še vedno premalo dogovarjajo z ljudmi ter si ne prizadevajo, da bi pred sprejemom pomembnih odločitev slišali tudi mnenje neposrednih proizvajalcev. Proizvajalci bi vsekakor razumeli potrebo po sprejetju tega ali onega sklepa, kolikor bi jih informirali o nekaterih zadevah. Poseben problem je v čistilnici. V tem obratu z zelo težkimi delovnimi pogoji je zdravstvena komisija ugotovila, da bo moralo 16 sodelavcev zaradi silikoze zapustiti delovno mesto in se zaposliti na kakšnem drugem mestu v železarni. Pri izplačilu osebnih dohodkov pa delovnih pogojev v tem obratu niso dovolj upoštevali, čeprav so proizvajalci nanje opozarjali. Sedaj vgrajujejo odpraševalne naprave. Delavce bi morali v tem obratu tudi osebno zaščititi. Domači filtri za maske ne ustrezajo popolnoma. Zato bi bilo prav, če bi zagotovili devize za nakup uvoženih filtrov. To bi bila zelo koristna investicija za ljudi. Značilno je, da so sedaj takoj privolili, da bodo delavcem v čistilnici povečali postavke na račun delovnih pogojev. To pa bi lahko storili tudi prej in si prihranili vrsto težav in problemov. PARIZ-BENETKE-RIM V • S • • življenja C. 1945 — Prvi obisk pri novem nunciju v Parizu. Nihče ga ne pozna. Videli so le njegove slike v časopisih in pripovedujejo si, kar o njem vedo. Piše se Angelo Giuseppe Roncalli. Pol ure je minilo, kar je vstopil, a že je ustvaril prijetno, domače vzdušje. Za vsakogar najde primerne besede. Z odvetnikom se pošali, češ da je njegovo delo težko, a ne tako kot nuncijevo; in dolgo se zadrži v pogovoru z ravnateljem katoliškega časopisa. Z Marcelo Anclair razpravlja o sveti Tereziji, o kateri pisateljica pripravlja knjigo. Z Lidzo Weiss kramlja o njenem potopisu po Južni Ameriki. Vsi so si edini v vtisu, ki ga je ustvaril. Z največjo preprostostjo izraža svoje misli o važnih in težkih problemih. Njegovo mnenje o ljudeh je popolnoma nevezano, brez prej postavljenih načel; tako na primer izreka svojo simpatijo do predsednika Vincenca Auriola. Razlika med njim in njegovim predhodnikom je tako presenetljiva, da smo prvi trenutek kar osupli. Namesto tihega in pridržanega Valerija imamo pred seboj moža z nasmehom na ustih, ki govori, je poln življenja in vsak trenutek vstaja, da poišče dokument, knjigo ali drug predmet. Njegov nasmeh in pogled izražata dobroto. S ponosom govori o svojih star-ših-kmetih, a njego\>a skromna zunanjost ne more prikriti notranjega bogastva. Pripoveduje nam o tolikih stvareh, navaja komentarje, anekdote, spomine. Govori nam o svojem bivanju v Turčiji, o slovesni maši, ki jo je daroval na bin-koštni praznik v carigrajski stotnici, izraža prijateljska čustva do pravoslavnih in njihovega patriarha. Spet se v mislih povrača na mladost in k tedanjemu ber-gamskemu škofu, ki mu je ostal vse življenje hvaležen in vdan. Nato, ne da bi mi sploh mislili postaviti kako vprašanje, začne sam pogovor o zamenjavi nekaterih francoskih škofov, katero je zahtevala vlada, ali bolje rečeno kak minister. In niti ne doda običajne fraze: »Naj ostane med nami.« Zanese se. Odhajajoč od njega obiskovavec ne more mimo misli, da bi le z redkimi od velikih osebnosti lahko imel tako prostodušen in bogat razgovor. Ob nuncijevem odhodu eden izmed prisotnih izjavi: »Ta je med diplomati najmanj diplomat.« A v tem se moti. Gotovo pa je, da ima nuncij o diplomaciji drugačno mišljenje kot Talleyrand ali MacchiavelH. BENETKE, AVGUSTA 1957 Sprejem je vedno isti, a msgr. Roncalli se je nekoliko spremenil. Postal je bolj zamišljen. Ena izmed prvih točk razgovora je beneško ljudstvo, katerega ljubi in ki mu ljubezen tudi vrača. Mnogo revščine je med njim, ki je turist ne opazi, a ki skrbi njega, ki je temu ljudstvu oče. Prišlo je pred kratkim v Benetkah do volilnih incidentov in msgr. Roncalli ne prikriva, da je skušal pomagati do sprave. Znova poudarja nujnost, da se katoličani zanimajo za socialne probleme in zaključuje z besedami: »Naša napaka je, da nismo dovolj dobri. Moje vodilo v vsem je dobrota.« Nato trenutek nasmeha, ko se spomni slovesnih sej francoske akademije in stotov, na katere je »le polovica nuncija lahko sedla«, kot je sam pripomnil. Spet se zresni in po svoji navadi, da prehaja iz ene točke razgovora na drugo, govori o Južni Ameriki, o kateri je zadnji čas veliko razmišljal. »Katoliški narodi morajo razumeti, da je njihova dolžnost pomagati še nerazvitim državam. Pošiljati jim morajo, kar potrebujejo, a tudi še posebno duhovnikov.« Ko berem encikliko »Mater et magistra«, se vedno znova spomnim na ta razgovor z msgr. Roncallijem. Predno odidemo, nam pokaže sobo Pija X., katero je lahko znova uredil v prejšnji obliki s pomočjo majhne slike iz tistega časa. »Od tu je kardinal Sarto odpotoval v Vatikan. Ni pričakoval, da bo izbran za papeža. Kupil je celo povratni vozni listek,« nam živahno pripoveduje. PRVI MAJ 1959 V RIMU Vrata se odpro in Janez XXIII. vstopi Z razprostrtima rokama, s čudovitim smehljajem na ustih. Komaj da pokleknemo in poljubimo njegov prstan, že se začne razgovor, oziroma dolg monolog, ki ga od časa do časa prekinjajo naši odgovori na njegova vprašanja. Njegov govor je kot vedno preprost in neprisiljen; truda je včasih treba, da se zavemo, da smo pred Kristusovim namestnikom na zemlji. A vendar se je v njem nekaj spremenilo. Njegov obraz je še bolj poduhovljen in iz njega sije luč, kot je morda prej nismo opazili. Tudi eden izmed prelatov državnega tajništva bo isto opazil: »Nimamo več pred seboj nuncija ali kardinala, temveč le skupnega očeta.« Bilo bi verjetno težko razložiti to spremembo, a jo zavestno občutimo. Pogovor se razvija na isti način kot v Parizu ali Benetkah. Anekdote, spomini, vprašanja o tem ali onem iz dobe njegovega poslaništva. Pripoveduje nam o svojih vtisih, ko so ga izvolili za papeža. »Prebil sem vso noč v molitvi. Bilo je težko, zelo težko, a Gospod je hotel tako. "Ti si zmagal, o moj Bog, ti si bil močnejši od mene in jaz se ti pokoravam..." je dejal prerok Jeremija. Biti moramo vedno pripravljeni izvrševati božjo voljo.« Nato govori o Franciji in generalu De Gaullu: »Nisva se vedno strinjala, ko sem bil v Parizu, a menim, da pravilno ravna.« Takoj nato postane predmet razgovora koncil. Minili so trije meseci, kar ga je naznanil. To je njegova prva skrb in pripoveduje nam, kako se je zanj odločil. Natančno je začrtal cilj koncila: »Tokrat ne bomo postavljali novih verskih resnic, Cerkev se mora samo pokazati bolj odprta, da bodo vsi ljudje vedeli, kako je pozorna na njihove probleme in težave. Hočemo, naj bo koncil zlasti dejanje dobrote in ljubezni. In se spomnimo na besede, ki smo jih slišali od njega pred časom: »Biti hočem dober, z vsemi in vedno.« OLJČNA NEDELJA 1963 Janez XXIII. je videti slabotnejši, a čudovita je njegova notranja moč. Ob njegovi živahnosti človek skoro ne more verjeti govoricam o bolezni. Razgovor je bil prav tako živ in bogat kot vedno. Govoril nam je o koncilu, o dosežkih in težavah, ki jih je treba premostiti. Spomnil je na encikliko »Pacem in ter-ris«, ki je na tem da izide. Mir je eno izmed njegovih največjih prizadevanj. Isto jutro je blagoslovil oljčne vejice. Množica ljudi se je zbrala na ulicah. Okna so okrašena in napisi »Živel dobri papež« pozdravljajo sv. očeta. Janez XXIII. odgovarja in med hišami odmeva njegov glas, ko daje svojemu ljudstvu nauke in ga spominja na evangeljske besede: »Ljubite se med seboj.« Predno se oddalji, se še enkrat okrene in pomaha z roko v znak prijateljstva in blagoslova obenem. In to bo njegov zadnji pozdra\>, za vedno. Po članku katoliškega zgodovinarja Daniela Rapsa, člana francoske akademije znanosti in umetnosti v Parizu, izišlem v L’Osservatore Romano priredila — ža. Ljubka Šorli Razdelili so dar Pavla VI. 10.000 dolarjev od 50.000, ki jih je daroval papež Pavel VI., ko je prispel v Bombaj', indijskemu predsedniku Radakrishna-nu, bo prejela univerza v Kerali v Južni Indiji. Vsoto bodo pod imenom Fond papeža Pavla razdelili v štipendije dijakom te univerze ne oziraje se na njihovo versko prepričanje. Podobni fondi so predvideni tudi za univerze v Bombayu, v Novih Delhih, v Madrasu in v Kalkuti. Vprašanja zakonskega življenja Pavel VI. je sprejel komisijo, ki jo sestavljajo strokovnjaki raznih vrst in ki ima nalogo, da trezno, znanstveno in v doglednem času prouči razna vprašanja zakonskega življenja. Gre predvsem za urejevanje rojstev, o novih pogledih na zakonsko življenje, ki ima za cilj rodnjo in vzgojo otrok, a tudi medsebojno ljubezen in zvestobo zakoncev. Komisija še ni predložila svojih ugotovitev in zato ji je sveti oče potrdil dosedanje smernice pri delu za iskanje tistih rešitev, ki bi ohranile v vsej doslednosti dosedanjo svetost zakona in zakonskega življenja, a dala zakoncem nove možnosti za izvrševanje dolžnosti v miru, milosti in medsebojnem iskanju sreče. Točno sto kardinalov Zadnjič smo poročali, da je čikaški kardinal Albert Gregory Mey6r težko bolan. Prejšnji petek je kardinal svoji bolezni podlegel. Ni se namreč več opomogel od operacije, ki jo je v februarju prestal zaradi tvora v možganih. Star je bil 62 let. Bogoslovne študije je dovršil v Rimu, škof je postal leta 1946, 14. decembra 1959. je bil pa imenovan za kardinala z naslovom bazilike sv. Cecilije v Rimu. Na koncilskem zasedanju je bil član komisije za osnutek o virih razodetja. Po smrti kardinala Meyerja šteje kardinalski zbor ravno 100 članov. Kardinal Marella v Tokiu Kardinal Marella, ki je predsednik tajništva za nekristjane, je poudaril potrebo gojiti pristno bratstvo med ljudmi različnih ver. Kardinal, ki je bil nedavno na Japonskem kot papežev legat, kjer se je udeležil proslav prve stoletnice odkritja starih japonskih kristjanov v deželi, je imel govor na sprejemu, ki se je vršil v Ameriškem klubu v Tokiu, priredili pa so ga budistični voditelji in vodje japonskega šintoizma. Duh bratstva med vsemi verniki, tako je dejal kardinal, je edino sredstvo za odstranitev nevarnosti atomske vojne, predvsem pa za odstranitev grožnje brezbožnega materializma. Kardinal je poudaril, da je prav ta globoki čut za človeško bratstvo vodil papeža Pavla VI., da je po tajništvu za zedinjenje kristjanov ustanovil tudi tajništvo za nekristjane. Premalo duhovnikov V Guatemali še vedno primanjkuje duhovnikov. En duhovnik pride na 13.000 vernikov. Goriška velika noč V sveto jutro velike nedelje na Kostanjevici potrkava: »Kristusu zmagavcu čast in slava! Vsem, ki verujejo vanj, veselje!« In s Kostanjevico v harmoniji poje Pevma, Števerjan, Podgora. Zadrhti v svetosti mlada zora, ko prisluhne sladki melodiji. V dan veseli se zbudi Goripa Z Gradom svojim. In čez njo zaplava kot domača, mila govorica spev zvonov ... Še Soča in Vipava zveselita se Vstajenja klica, Ico goriška druži ju planjava. RAZNE NOVICE 10.000 AKADEMIKOV V SIENI V nedeljo, 11. aprila se je vršil X. pohod vere italijanskih akademikov v Sieno. Pohod se vrši vsako leto na pobudo gibanja Pro Civitate Christiana. Prvega pohoda pred leti v Bolseno se je udeležilo 50 akademikov. Letos jih je pa bilo že 10.000 in to iz vse Italije. Akademiki iz severne Italije, med katerimi tudi tristo iz naše dežele, so napolnili o polnoči stolno cerkev sv. Petronija v Bologni, kjer so do ene častili Najsvetejše. Nato so se odpeljali z avtobusi proti Sieni. Deset kilometrov pred Sieno so akademiki nadaljevali pot v skupinah po 150 oseb. Med potjo so brali odlomke iz sv. pisma in peli psalme. Pohod so zaključili na glavnem trgu, kjer je maševal v koncelebra-ciji z dvajsetimi duhovniki državni tajnik kardinal Cicognani, ki je akademikom tudi govoril. Pohod je pustil zaradi svoje preprostosti in globoke resnosti v vseh prisotnih veličasten vtis. ZA TRI DNI V JUGOSLAVIJO BREZ VIZUMA Jugoslavija je izdala nov zakon za turiste, ki si želijo ogledati Jugoslavijo. Zanje ne bo več potreben vizum, če želijo ostati v Jugoslaviji samo tri dni. Zadostoval bo le potni list. Po preteku treh dni se morajo seveda vrniti. S turistično prepustnico, ki jo bodo turistom izdali jugoslovanski obmejni organi, si bodo turisti lahko ogledali katerikoli kraj v Jugoslaviji. Propustnice bodo izdajali posameznikom in skupinam in to le v turistične namene, iiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiNiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiii iiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiii Goriška Mohorjeva družba Božji služabnik škof Anton Martin Slomšek je zamislil Mohorjevo družbo kot versko-kulturno ustanovo, ki naj širi med vse plasti slovenskega naroda dober tisk in še zlasti knjige spisane v krščanskem duhu. Slomškovi zamisli se moramo zahvaliti, da je šlo v več kot enem stoletju na milijone knjig med naše ljudstvo in po njih dvignilo kulturno raven tako zelo, da so že zdavna med Slovenci izginili nepismeni ljudje in da je vsaka hiša imela svojo skromno knjižnico. Mohorjeva družba je bila zamišljena kot cerkvena bratovščina, to je kot verska zveza, ki navaja ude k molitvi, da bi narodna prosveta ostala krščanska in k či-tanju ter širjenju dobril} knjig, da bi se narodno in versko dvignili. Vodstvo družbe pa si je prevzelo nalogo, da bo izdajalo knjige, pisane v ljudstvu razumljivem jeziku. Ustanova se je brž razširila po vsem ozemlju, kjer se je govoril slovenski jezik in tudi v tujini, kjer so se naselili slovenski ljudje. Zadostuje vzeti v roke njene koledarje izpred prve svetovne vojne, pa bi videli, kako potanko je bilo izpeljano članstvo in kako obširni so seznami vpisanih članov. Po prvi svetovni vojni so meje razdelile naše ljudi na več držav. Negotovost, da bi mogli iz tujine neovirano prejemati mo horjevke in prevelika cena istih sta dali povod, da se je Primorska odtrgala od priljubljene celovško-prevaljske Mohorjeve družbe in si ustanovila samostojno podjetje, ki se je imenovalo »Goriška Mohorjeva družba«. Nadškof dr. F. B. Sedej je poskrbel za njeno kanonično ustanovitev kot cerkveno bratovščino, papež Pij XI. pa ji je naklonil svoj apostolski blagoslov. Goriška Mohorjeva družba se je razširila med vsemi Slovenci v Italiji, na Goriškem, Tržaškem, v Istri, v Slovenski Benečiji in v Kanalski dolini in je razvila bogato krščansko kulturno delo. Fašistične oblasti so začele ovirati njeno delo in preganjati njene poverjenike in člane. Zato je moralo prenehati vsako vpisovanje in nevaren je postal vsak spisek ali seznam članov. S tem se je organizacija zelo zrahljala. V skrajno kočljivih razmerah in le z najtežjimi žrtvami je Mohorjeva družba nadaljevala z apostolatom tiska, dokler ni bilo njeno delo docela ustavljeno. Komaj pa so med drugo svetovno vojno goriški Slovenci vsaj za silo zadihali, že je Goriška Mohorjeva družba začela s ponovnim izdajanjem koledarja, molitvenikov in drugih rednih in izrednih knjig. Nemogoče pa je bilo urediti članstvo, kajti sprva fašizem in nato vojno gorje sta vcepila našim ljudem pravi strah pred vsako povezanostjo, tako da je še danes med nami zelo živ odpor pred vsako organizirano obliko javnega življenja, pred vsako organizacijo. Danes se je med nami marsikaj spremenilo in odpirajo se nam nove možnosti. Potrebno je, da tudi Mohorjeva družba začne z rednim življenjem, ki edino more okrepiti njen ustroj in jo tako usposobiti za uspešno delo med zamejskimi Slovenci. Novi družbeni odbor, ki je bil izvoljen na zadnjem občnem zboru dne 14. februarja 1965 je zato sklenil, da v smislu pravil uredi družbeno članstvo, to je da izpelje reden vpis članov v Goriško Mohorjevo družbo. Zadeva članstva je bistvene važnosti, ker krepi ustanovo, omogočuje njeno poslovanje, pomaga določiti knjižne naklade in obenem nudi članom možnost, da so deležni družbenih pravic in ugodnosti. Clan lahko postane vsak slovenski vernik, ki se vpiše pri krajevnem poverjeniku. Poverjeniki so vsi dušni pastirji. Pri vpisu član prejme potrdilo, sprejemnico. Z dnevom vpisa postane deležen družbenih odpustkov in duhovnih darov mesečne sv. maše, ki se daruje za žive in mrtve člane. Člani imajo tudi pravico, da prejmejo vse redne in izredne knjige Mohorjeve družbe po znižani ceni. Ceno pa bodo plačali v dveh obrokih, prvega pri vpisu, drugega pri prejemu knjig. Odbor Goriške Mohorjeve družbe poziva zato vse slovenske ljudi, da potrdijo svojo zvestovo veliki zamisli svetniškega škofa in rodoljuba A. M. Slomška in da podprejo Goriško Mohorjevo družbo, ki že nad 40 let deluje med Slovenci v Italiji in v širokem svetu, kamor so se izselili in ki je med nje razdelila nešteto knjig s tem, da se vpišejo v družbo in tako postanejo njeni redni člani. Gospodom poverjenikom bodo poslane posebne vpisne pole in sprejemnice, tako da se bodo vpisi izvršili z največjo lahkoto. Vsaka slovenska družina, pa tudi posamezniki, naj poskrbijo za vpis pri domačem dušnem pastirju. LITERARNA NAGRADA 9,Vstajenje" Razsodišče literarne nagrade »Vstajenje« je na svoji seji dne 13. aprila 1965 v Trstu sklenilo, da podeli velikonočno literarno nagrado za leto 1964 Rudi Jurčecu za I. del njegovih spominov »Luči in sence«, ki so izšli pri založbi Baraga v Bs. Airesu. Avtor je svojo ožjo domovino vzhodno Štajersko pritegnil v slovensko kulturno in politično zgodovino s prikazom njenih razmer v prvih desetletjih tega stoletja. Nato je iz svojih osebnih doživetij izčrpno in plastično orisal duhovne in politične tokove slovenskega javnega življenja v naslednjih petnajstih letih. Priznanje zasluži tudi za svoj dar pripovedovanja pri podajanju te obširne in zapletene tematike, o kateri še ni bita izrečena dokončna beseda zgodovine. Nagrada znaša 50.000 lir. Trst, 13. aprila 1965. Razsodišče nagrade »Vstajenje« nikakor pa ne za obisk sorodnikov, zaradi dela ali tranzitno potovanje. ŽE DRUGI PONESREČENI ATENTAT NA ŠAHA Perzijski šah je v soboto že drugič ušel smrti. Umoriti ga je nameraval stražnik v njegovi palači. Šah je izstopil iz avtomobila, da gre v svoj urad, a srečno naključje je hotelo, da je izstopil na nasprotni strani kot po navadi. To mu je rešilo življenje, kajti atentator je moral obkrožiti avto in je planil za šahom v vežo. Tu so ga straže ustavile, a on je streljal proti njim, a te so ga ubile še preden je dospel do šahovega urada. To je že drugi ponesrečeni atentat na perzijskega šaha. SPOMINSKE SVEČANOSTI OB DVAJSETLETNICI OSVOBODITVE 12. aprila so v bivšem nacističnem taborišču Buchemvaldu proslavili 20-letnico o-svoboditve taborišča. Proslave se je udeležilo nad tisoč oseb, med njimi preživeli taboriščniki iz 20 dežel. V taborišču Bu-chemvald so nacisti dne 11. aprila 1945, tik pred osvoboditvijo pobili 51.000 ljudi. Podobne svečanosti so bile tudi v bivšem nacističnem taborišču Auschwitzu, sedanjem Oswieozimu na Poljskem, kjer j® našlo smrt 4 milijone ljudi. Komemoraciji je prisostvovalo okrog 30.000 ljudi. Proglas Sveta Slovenske skupnosti Svet Slovenske Skupnosti v Trstu toplo pozdravlja letošnje proslave ob dvajseti obletnici odpora. Pridružuje se številnim proslavitvenim pobudam in izreka svojo vzajemnost z njimi. Svet Slovenske skupnosti se globoko In spoštljivo klanja mrtvim in živim žrtvam naci-fašistlčnega preganjanja, borcem za obstoj in pravice zatiranih in zasedenih narodov, zlasti Slovencev, kakor tudi vsem, ki so se v borbi iskreno in nesebično žrtvovali za svobodo slovenske govorice, za svobodo prepričanja in mišljenja, vere in vesti, za zmago socialne pravičnosti, narodne enakopravnosti in miru. Svet Slovenske skupnosti opozarja, da se je odpor pričel med Slovenci takoj po nastopu fašizma, ki je vodil raznarodovolno politiko( zatrl splošne politične svoboščine, še posebej pa prepovedal uporabo slovenščine, zatrl slovenske šole, vsa slovenska prosvetna in druga društva ter gospodarske ustanove. Ves odpor proti naci-fašizmu od prve ure pred štiridesetimi leti do viška pred dvajsetimi leti je dal vzvišene primere junaštva, nešteto znanih in neznanih žrtev za splošno politično in našo narodno svobodo. Ko se letos slovesno spominjamo vseh teh borcev in žrtev ter jim izrekamo neomejno hvaležnost, poziva Svet Slovenske skupnosti vse Slovence In še posebno slovensko mladino k občečloveški mednarodni slogi, pa tudi k čuječnosti, požrtvovalnemu delu in borbenosti za svetle cilje odpora, to je za samobitnost, obstoj in svobodni demokratični razvoj slovenske manjšine v Italiji, za Ideale svobode, demokracije ter vseh neuničljivih človečanskih vrednot, posebno tistih, ki so bistvena sestavina naše omike in so nas tisoč let ohranjale pri življenju. Slava vsem borcem odporniškega gibanja! Nadaljujmo delo za zmago njihovih idealov SVET SLOVENSKE SKUPNOSTI Sl sv te Pt Ki In ni ro Zej Si( sa se, bo du bo ne Pr n j Vc Vi, hc Ve kv Vi) io ih m go «0 Sv, Pr vii (p sfi Kr 'ta liv to ‘7 k h; SV< >S< */< % sh H pe( Pr, liv ski 'o 'ec * / ki <]&■ ! s?o H; ?i} hi 15. aprila 1965 - Leto XVII. - Štev. 16 16------------------------------------------------------ C Iščimo kar je zgoraj! NAJVEČ Velilfi teden \\i ///. ] di $ $ # 5? JL «(J’ tj? V S hitrimi. koraki se odmika sveti postni čas. Že je med nami Svzti teden z velikim tridnevjem ter velika noč, praznik nad vsemi Bazniki. To so spominski dnevi Kristusove drame, njegovega trp-henja, smrti in vstajenja, pa še ,rinogo več: neusahljivi vir prepo-roditvene moči krščanstva. Ne smemo pa ostati samo pri lepem in točnem izvajanju liturgičnih obredov. To je več ali manj sarno zunanja lupina, ki krije v sebi zlato jedro, pravo duhovno bogastvo. Gre namreč za poživitev duhovnega življenja v nas, da vse bolj odmremo posvetnemu, grešnemu človeku ter se bolj in bolj Prepojimo s Kristusovim duhom, niegovu;ti mislimi, čustvi, z njego-’’° ljubeznijo do nebeškega Očeta. Kristus ni za nas samo zgodo-vutslca osebnost, ki je na vnebohod odšla v nebesa. Kristus še vedno živi na zemlji v svoji Cerkvi, v svojih udih raste, se raz-31 a, dela, trpi, umira in zmaguje. Hsoda tega skrivnostnega, v nas Kist jan ih živečega Kristusa je pobobna usodi fizičnega Kristusa, Živečega v Palestini pred nepolnimi dvajsetimi stoletji. Tu je njegovo nadaljevanje in dopolnjevalo. Vsak kristjan mora nekako kot apostol Pavel s svoje strani na Svojem telesu dopolnjevati, kar Primanjkuje bridkostim Kristuso-v.irn, za njegovo telo, ki je Cerkev 'Prim. Kol 1, 24). Če bi se bolj poglabljali v dej-«vo, kako smo tesno povezani s Kristusom in da hoče Kristus v in preko nas nadaljevati svoje življenje, svoje poslanstvo, bi mno-•° bolj razumeli smisel lastnega \'Pljenja, bolezni, naporov, pre-%kušenj, neuspehov, neprilik, ki 1tes zadevajo. Vse trpljenje, ki je Ho združljivo z moralno svetostjo eZusove osebe, je naš Zveličar v sVojem življenju obilno okusil. Kakor je bilo takrat za Kristusa vse trpljenje cena našega odrešena in vir vseh milosti, tako je ,l)di naše trpljenje cena apostolskih uspehov in vir mnogoterih milosti za lastno posvečenje. Čim v.ečji in težji križ nam Bog nalaga, J tem večji svetosti nas kliče, tem Vite nas hoče imeti v nebesih. 9e tako gledamo na stvari, bomo užje, bolj vdano in velikodušno Ponašali trpljenje in preskušnje Oljenja. Kakšno moč ima nad nami skrivnost Gospodovega vstajenja! Zveličano, poduhovljeno telo v eČni sreči in blaženosti je plačilo, \katerim je Oče poplačal pokor-pno svojega Sina. Največji ču-,eZ božje moči je najsilnejši do-. QZ resničnosti evangelija. Z apo-fplom Pavlom moremo ponavlja- jem redu: kot prvi Kristus, potem kateri bodo Kristusovi ob njegovem prihodu (1 Kor 15, 22-23). Kjer je namreč glava, tam morajo biti tudi udje. O razmerju med Kristusom in Cerkvijo rabi apostol Pavel besede: bosta dva eno telo (Ef 5, 31). Sv. Avguštin pogosto ponavlja: Glava in telo sta šele en Kristus. Kakor je Kristus-Glava poveličan ter z dušo in telesom uživa nebeško radost, tako je predvideno, da bo tudi Telo — a mi smo neznatni udje na njem — ob koncu sveta v celoti poveličano, od mrtvih vstalo in odšlo v nebesa po plačilo. Čeprav moramo ugotoviti z a-postolom Pavlom, da naš sedanji šotor razpada (2 Kor 5, 1-5), da smo podvrženi zakonu bolezni, staranja in umiranja, nam na drugi strani vsakodnevno prejemanje Kristusovega telesa in krvi zagotavlja bodoče vstajenje in poveličanje. Trdna vera v dokončno zmago in poveličanje nam mora vtisniti nezlomljiv optimizem v naš značaj. Naj pride karkoli, naj se zunanji videz stvari suče kakorkoli, eno je gotovo: Kristusu pripada zmaga, celemu Kristusu, glavi in telesu. Svet veruje bolj delom kot besedam, zato pokažimo v življenju, da nimamo evangelija samo na ustnicah, ampak da je vodilo našega življenja. Držimo se Pavlove besede: »Če ste vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na desnici božji« (Kol 2, 1-2). Ciz letošnjega velikonočnega voščila apostolskega administratorja za Slovensko Primorje, škofa dr. Janeza Jenka). D. K. w Vem, komu sem veroval (2 1, 12). *udi nas čaka nekaj podobne-te kajti: kakor po Adamu vsi ^jteajo, tako bodo po Kristusu Sl oživeli, toda vsakteri po svo- V moji duši se kot iskra v svetem ognju misel vžiga in spreminja v toplo željo kot pomladno hrepenenje na ves svet vsejano. Rada bi. Srce samotno tolažila. Z Veronikinim prtom solzo osušila in prižgala v temni duši božjo luč. Rada bi. Prisedla k tebi, dragi moj samotni brat, da bi skupaj spet molila kot nekoč v davnih dneh, saj še veš. Rada bi. Nekomu danes pomagala da mu lažji križ postane in da skupaj srečava Gospoda Jezusa na poti v Jeruzalem. Veliki teden in in Velika noč sta pred nami. Spet bomo s sveto Cerkvijo in z vsem krščanskim svetom obnavljali spomin velikih skrivnosti Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Noben drug čas v letu nas tako skrivnostno ne prevzame kot velikonočni. Celo mnogi od tistih kristjanov, ki svojih verskih dolžnosti več redno ne spolnjujejo, se ta čas spet približajo svojemu Bogu in Odrešeniku, ker jim duša govori, da je to Bog ljubezni, dobrote in usmiljenja. Kaj vse nam o Jezusovi ljubezni pripoveduje veliki četrtek, spominski dan ustanovitve svetega Rešnjega Telesa in katoliškega duhovništva. »Ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, jih je ljubil do konca« (Jan 13, 2). Kaj občuti duša vernega človeka na veliki petek ko Cerkev odkriva križ in nam ga daje v po-češčenje in poljub: Glejte les križa, na katerem je viselo zveličanje sveta; pridite, molimo!« Vse je te dni prežeto od neskončne božje ljubezni do naših grešnih duš. Le ljubezen božja, ki je neizmerna in neskončna, je mogla zamisliti in uresničiti tako delo našega odrešenja. Za trpljenje in mučeniško smrt učlovečen in rojen, se je Kristus vse dni svojega življenja pripravljal na to žrtev. Ne samo to. Naravnost hrepeni po grenkem kelihu, ki ga bo moral izpiti, po krvavem krstu, s katerim mora biti krščen. In, ko pride ura, da se vse to izpolni, se kljub strahu in odporu svoje človeške narave, trpljenju popolnoma podvrže, ne samo s telesom, ampak tudi in predvsem s svojo dušo. Njegovo telesno trpljenje premišljujemo in častimo v žalostnem delu svetega rožnega venca, pri križevem potu, ob pogledu na križ. Neizmerno hujše od telesnega, pa je bilo njegovo notranje, duševno trpljenje, katerega skrivnostne globine so naravnost nedostopne našim mislim in predstavam. GLAVNI VZROK KRISTUSOVEGA TRPLJENJA V čem je to trpljenje obstojalo? Kaj je bilo tisto najhujše, najgroznejše, kar je moral Kristus prestati, potem ko je svojo dušo odprl trpljenju? Bilo je to, kar je nam, ljudem tako vsakdanje in domače, zanj pa je predstavljalo nepopisno muko: bila je to teža naših grehov, grehov vsega človeškega rodu. Grešiti je za nas nekaj lahkega, skoraj naravnega. Cesto nas naši grehi malo, zelo malo vznemirjajo in kar čudno se nam zdi, kako morejo tako žaliti Boga. Kar težko nam je razumeti, da vsak greh zasluži pravično božjo kazen. Vse se nam zdi tako človeško in preprosto, da tudi velike grehe radi in hitro opravičimo. Tako sodimo mi, grešni ljudje. Kaj pa je greh v luči naše vere? Kaj je greh v božjih očeh? Je upor proti Bogu, našemu najvišjemu Gospodu in Stvarniku. Je izdajstvo nad Bogom, ki ga grešnik s svojim dejanjem hoče oropati njegove oblasti, ki s svojim grehom izrazi svojo željo in voljo, naj bi Boga ne bilo. Vsak smrtni greh je kakor napad na Boga, kakor nož v srce. Zato je tudi greh edina stvar, ki jo Bog zavrača in sovraži. Greh je smrtni sovražnik božji, zato med Bogom in grehom nikdar ni možno mimo sožitje. Bog peha greh od sebe v zunanjo temo, kakor bi greh, ako bi bilo to mogoče, od sebe pahnil in pogubil Boga. Ta neizprosni božji sovražnik, ki je greh, se je vrgel na Kristusa kot človeka, v tistih strašnih urah njegovega trpljenja. Greh sveta ga je težil in mučil, greh ga je pahnil v smrt. Božjega veličastva v Kristusu greh ni mogel zadeti, napadel in z nepopisnim dušnim in telesnim trpljenjem pa je žalil njegovo človeško naravo. Kristus mu je to dopustil v taki meri, da nas mora ob premišljevanju njegovega trpljenja prevzeti sveta groza. V tistih urah, ko je imel po božjem do-puščenju knez teme vso oblast nad Krl-stusom-človekom, ko se je Kristus prostovoljno odrekel svojim božjim pravicam, ko ni maral, da bi mu prišle na pomoč legije angelov, in je tudi zvestega apostola Petra zavrnil, ko ga je hotel z mečem braniti, v tistih urah je Kristus čutil na sebi hudobijo in gnusobo vseh človeških grehov, od začetka do konca sveta. Zdel se je sam sebi kakor zločinec, nevreden Očetovega pogleda, žalosti se in od groze in strahu trepeta. Vsled silne notranje stiske poti krvavi pot, ki mu moči obleko in v težkih kapljah pada na zemljo. Tako silna je ta njegova srčna stiska, da bi ji podlegel, ako bi bil samo človek; božja narava ga vzdrži, da more iti do konca. To zadostilno Kristusovo trpljenje oriše sveti Pavel s pretresljivo besedo: »Njega, ki ni poznal greha, je Bog za nas storil v greh, da bi mi po njem postali božja pravičnost« (2 Kor 5, 21). NAŠA ZVESTOBA VSTALEMU ZVELIČARJU Pobožno in hvaležno mislimo na vse to v svetih dneh velikega tedna in Velike noči. Za nas je Kristus trpel in umrl. Za vse človeštvo in za vsakega posameznika. S svetim Pavlom moramo hvaležno govoriti: »Kristus nas je ljubil in se za nas dal v daritev in krvavo žrtev, Bogu v prijeten vonj« (Ef 5, 2). Po istega apostola besedi naj bi tudi o vsakem izmed nas veljalo, kar piše o sebi: »živim v veri Sinu božjega, ki me je vzljubil in zame dal samega sebe« (Gal 2, 20). Ko se bomo na Veliko noč spominjali Kristusovega slavnega vstajenja, se z njim iskreno veselimo te njegove, tako res krvavo zaslužene slave in mu z obnovitvijo krstne obljube zagotovimo svojo večno ljubezen in zvestobo. Za vse pa iskreno hvalimo Boga z besedami svetega Petra: »Hvaljen Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki nas je po svojem obilnem usmiljenju prerodil za živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih, za neminljiv, brezmadežen in nevenljiv delež v nebesih. Tega se radujte, če je treba zdaj nekaj časa v raznoterih preskušnjah trpeti bridkosti, da se vaša vera, v ognju trpljenja preskušena, skaže v hvalo in slavo in čast ob razodetju Jezusa Kristusa« (I, 1, 3-7). ALOJZIJ KOŠMERLJ !llllllllll!llllllllllllimilllllllllllllllllllll!ll!llllllllllllll!llllllllllllllll!lllll!llllllllllllllllllll!llll!!lllllllllllllllllllllllllllllimil!IIIIIHIIIIIIIIIIIIIIII!llllllllllllll!llllllll!lllllllllllll BESEDA MINISTRANTOM Letošnji post je prinesel v naše cerkve pravo pomlad. Slovenska beseda je pri sv. maši dobila veliko mesto. Seveda, se starejši ljudje težje vživljajo v nove razmere in privajajo nastalim spremembam, vi mladi pa vsekakor uživate v tem. Mladost je čas razvoja in rasti ter nastajajočih sprememb, zato so vam tudi bogoslužne spremembe nekaj naravnega. Paziti pa morate, dragi ministranti, da ne obvisite pri teh zunanjostih. Prepričan sem, da so vam vaši dušni pastirji večkrat govorili, da imajo vse nastale spremembe ta namen, da bomo bolj razumeli svete tekste, ki se berejo, si jih bolj zapomnili, jih premišljevali ter bolj pobožno sodelovali pril sveti daritvi. Sveta daritev je pač najvzvišenejše bogoslužno opravilo, s katerim proslavljamo Boga. Že v prvem delu maše, v opravilu božje besede, je Jezus Kristus duhovno med nami. »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18, 20). V evharistični daritvi ob spremenjenju Gospod sam pride na oltar m biva pod podobama kruha in vina, pripravljen združiti se z nami pri svetem obhajilu. Kot Kristusovi prijatelji, njegova telesna straža, morate, dragi ministranti, biti pobožni, zbrani in mislite na to, kar se na oltarju godi. Pri vsaki sveti maši se s Kristusom, z mašnikom in ostalimi verniki vred darujete nebeškemu Očetu ter izrazite pripravljenost: vse vdano sprejeti iz njegovih rok, vestno izpolnjevati njegovo sveto voljo. Čudovito lepi so obredi svetega tedna. V teh obredih se na eni strani nekako dramatično obnavljajo zgodovinski dogodki zadnje večerje, Jezusovega trpljenja in smrti kakor tudi njegovega vstajenja. V ta okvir je Cerkev vpletla mnogo drugih svetih obredov: posvečenje svetih olj na veliki četrtek, posvečenje krstne vode na velikonočno vigilijo, pranje nog, češčenje svetega križa, molitev za vse ljudi, obnovo krstne obljube. Dragi ministranti, naj bodo dnevi velikega tedna in velike noči en sam nepretrgani praznik, poln globokih doživetij Jezusove bližine in ljubezni! Naj od mrtvih vstali Zveličar kraljuje v vaših srcih! Dr. Janez Jenko apostolski administrator za Slov. Primorje Naš Gospod v bedi »Bil sem v ječi, in ste prišit k meni« (Mat 25, 36). I * »Naš Gospod v bedi!« — Oh, besede težke te, Kot oster nož me zbadajo v srce. Ujet, zaprt za nas! — Pred tesne ječe vrati v tihih solzah vedno bi želela stati. V globoki žalosti bi roke vila; z močjo železno bi ograjo razdrobila. Moč bi vroča mi ljubezen dala ... Pred Boga- Jetnika skrpšena bi pala. Najprej bi trdo vrv mu z rok pretisnjenih odvila; z ustni bi krvavih ran se nežno dotaknila. Ostro, bodeče trnje z glave bi mu vzela in z vencem rdečih rož ljubeče jo odela. S kraljevskim žezlom trs bi rada namestila, nebes in zemlje Kralja na kolenih počastila ... Če mogla bi, ves svet v podnožje bi mu dela in — »Živel Kristus Kralj!« — bi vzkliknila vesela. Vso svojo srčno kri v odprte rane bi izlila, da strašne bolečine bi mu ublažila. Za nas si hotel, mili Jezus, jih trpeti in križan ves človeški rod oteti. Kar mi tedaj v Jeruzalemu ni bilo mogoče, Gospod, sedaj tvoj revni črv storiti hoče: Tolažiti, zadostovati in ljubiti hočem Te. Za nas zaprt v oltarju! — Odpusti nam dolge! Po nemškem izvirniku (Cordula Peregrina — C. Wohler) poslovenila F. VISOKO IMENOVANJE SLOVENSKEGA DUHOVNIKA Novi rektor filozofskega zavoda univerze papeža Urbana VIII. v Rimu je postal msgr. dr. Maksimilijan Jezernik. Na sliki je drugi od leve. V sredo, dne 31. marca 1965 smo prejeli veselo vest, da je na predlog kardinala Agagianiana sveti oče Pavel VI. imenoval za rektorja filozofskega zavoda univerze papeža Urbana VIII. v Rimu Slovenca msgr. dr. Maksimilijana Jezernika. Novemu g. rektorju, ki je med vsemi rimskimi Slovenci izredno priljubljen, saj je duša vsega njihovega društvenega življenja, i-skreno čestitamo in mu želimo mnogo božjega blagoslova na njegovem novem odgovornem mestu. Novi g. rektor je bil rojen dne 22.2.1922 v Gornji Ponikvi pri Žalcu na Štajerskem. Srednješolski študij je kot gojenec malega semenišča nadaljeval v Mariboru, odkoder je po nemški zasedbi prispel v Ljubljano, kjer je opravil maturo. S skupino štajerskih bogoslovcev je nato odšel v Rim, kjer je bil sprejet v Zavod za širjenje vere. Na univerzi tega zavoda je končal bogoslovne vede in bil na veliko noč 1949 posvečen v duhovnika. Nato je s študijem nadaljeval in napravil tri doktorate: iz filozofije, misiologjje ter na rimski univerzi doktorat iz civilnega prava. Dne 20. 7.1963 je bil imenovan za mon-signorja. Kot človek izredne energije in pridnosti si je pridobil pri svojih predstojnikih na Propagandi takšno zaupanje, da so ga že leta 1950 imenovali za asistenta pri vodstvu zavoda. Asistent je bil do leta 1958. Takrat je bil imenovan za vicerektorja, kar je ostal do danes. Hkrati je bil profesor filozofije na tamkajšnji univerzi. Kot član zavodovega vodstva se je zavzel ne samo za študij gojencev, ampak tudi za njihovo razvedrilo. Sam je z njimi sodeloval v številnih panogah športa. Veliko skrb je posvečal tudi urejevanju Zbornika tega zavoda »Alma Mater«, ki je morda najboljši vseh rimskih zavodov. Sam navdušen hribolazec, je lansko leto vodil skupino 60 gojencev na Gran Sasso. Zanje je tudi vedno organiziral poletne kolonije in izlete. Njegovo delo ga je nujno povezalo z najvišjimi cerkvenimi ustanovami v Rimu. Z uglajenim, umirjenim in prijetnim nastopom si je utrl pot do vseh. Papež Janez XXIII. sam se je zanimal zanj, ko je msgr. Jezerniku resno zbolel oče, ki je kmalu nato umiri. Tako je bila prva sveta maša msgr. Jezernika v domovini pogrebna maša za pok. očetom. Posebno pa se je zavzel za povezavo rimskih Slovencev. Skoraj deset let je organiziral slovenske majniške izlete in sodeloval pri organizaciji društva »Slomšek«, ki ga je skupno s pok. patrom Prešernom zvesto vodil. Sodeloval je v slovenskem duhovniškem odboru v Rimu in bil med boleznijo p. Prešerna imenovan za vicerektorja slovenskega duhovniškega zavoda Slovenicum. Poln življenjskega optimizma se ni nikoli ustrašil nobenih težav, nobenih nasprotovanj in nobenih podtikanj. Vedno je šel kot zaveden Slovenec in zgleden duhovnik mimo vsega. Sedaj, ko je dobil tako visoko priznanje s strani svetega očeta, mu iz srca želimo, da nadaljuje z istim optimizmom še naprej z delom v korist zavoda, kateremu je postal predstojnik, njegovih gojencev in vseh Slovencev, ki se z njim iskreno veselimo njegovega povišanja. R. R. lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllltlllllllllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIllllllllllllllllllllllllllllll Sv. oče poziva k miru Oljčna nedelja se je po vsem svetu praznovala v znamenju miru in kot priprava na veličastni praznik Kristusovega vstajenja. Po vseh župnih cerkvah so blagoslovili oljčne veje, na mnogih krajih s procesijo okrog cerkve, nakar so med evangelijem brali pasijon. Letos so ga verniki še vse bolj doživljali, ker je bil povsod bran v domačem jeziku z več recitatorji, kar je dalo učinek prave verske drame. Tako pri nas v Gorici, v Trstu in drugod po svetu. Sv. oče je na oljčnico blagoslovil v Sikstinski kapeli oljčne veje, ki so jih poslali iz S. Rema in so jih umetniško spletle kamaldo-leške redovnice iz Aventina. Oljčna veja, namenjena sv. očetu, je bila visoka 80 cm in okrašena s cvetjem. Po blagoslovitvi je sveti oče osebno razdelil med kardinale, škofe in prelate oljčne veje in prvič se je zgodilo, da je iz papeževih rok prejelo oljko tudi deset študentov, članov KA. Sledila je procesija iz Sikstinske kapele v baziliko sv. Petra. Procesijo je tvorilo nad tisoč dijakov rimskih šol, sledila je duhovščina, škofje in kardinali s sv. očetom. Vsi so nosili oljčne veje in v baziliki je sprevod pozdravilo na tisoče in tisoče vernikov, tako da se je ponovil prizor ob Kristusovem slovesnem vhodu v Jeruzalem. Pasijon so brali trije duhovniki, nakar je spregovoril sv. oče o velikem pomenu letošnje oljčne nedelje, ki združuje v sebi vese- lje ob blagoslovitvi in procesiji z oljkami ter žalost ob branju pasijona. Tudi naše življenje mora skozi preizkušnje in trpljenje do končne zmage. Opoldne je sv. oče znova nagovoril 30 tisoč vernikov, ki so se zbrali na trgu sv. Petra. Med njimi je bilo zelo veliko turistov, ki so prispeli v Rim za veliko noč. Sv. oče je znova poudaril, da je oljčna nedelja praznik miru, tistega miru, po katerem vsi hrepenimo in si ga želimo kot najvišje dobro. Ali si ga res vsi želijo?, je nadaljeval sv. oče. Svetovni dogodki nas mnogokrat navajajo v dvome, a današnji praznik nam vrača upanje. Mir je mogoč, če sprejmemo Kristusa in njegov nauk in si ga postavimo za temelj življenja. Papeževe besede so verniki sprejeli z navdušenim odobravanjem. Na tisoče in tisoče oljčnih vej se je dvignilo v pozdrav sv. očetu, ko je dal apostolski blagoslov. Nedelja duhovniških poklicev Veliko skrbi povzroča cerkvenim oblastem zadeva duhovniških in redovniških poklicev. Cerkev nas vabi in prosi, naj za rast duhovniških poklicev molimo in žrtvujemo. To je svetovna zadeva. Lani so prvič vpeljali mednarodni dan za poklice. Sveti oče je določil, naj bo tak dan vsako leto na drugo nedeljo po veliki noči, na nedeljo Dobrega pastirja. Letos bo ta dan 2. maja. NJEND že več večerov ji je neki neznanec sledil. Kakor hitro je zapustila urad, se je kot senca priplazil za njo; če je pospešila korak, je pohitel tudi on in če se je ustavila, je isto storil tudi njen skrivnostni zasledovavec. To jo je čudno vznemirilo in dražilo. Da bi se ji vsaj približal, jo ogovoril, a imela je občutek, da se je boji. Ko je prispela do doma, se je bežno ozrla za njim. Bil je slabo oblečen. Iz bledega obraza so v čudnem ognju žarele nemirne oči. Z gotovostjo je slutila, da ne misli nič hudega in da ni eden izmed navadnih fantov, ki ji ima namen dvoriti. Kaj vendar hoče? Nehote je med delom večkrat pomislila nanj in ko ga je zvečer zaslutila za seboj, jo je vedno zagomazelo po telesu. Prijeten pomladni večer je bil, ko je predčasno zapustila urad. Rada bi se sprehodila in se naužila svežega zraku. Po daljši poti se je vračala proti domu. Kostanji ob poti so komaj poganjali, sveži poganjki so bili tako nežni, da bi jih človek kar pobožal. — Vsaka pomlad vam vrne življenje, le moje se samotno vije sredi belih pečin — Deset let... deset dolgih let... in vendar je bilo včeraj. Roko v roki sta hodila po pomladnem Tivoliju, kostanji so tudi takrat komaj poganjali, ko je nenadoma zadonel strel. Njegova roka se je za hip tesno oklenila njene, nato je objem popustil in obležal je v mlaki krvi. Strto življenje, strte sanje, strta mladost, njegova in njena... Irena je globoko vzdihnila in trudno nadaljevala pot. Nenadoma je zaslišala za seboj korake. On je, to je z gotovostjo slutila in čudna ohromelost jo je zadela. Rada bi zbežala, pospešila korak, a ni mogla, ni smela. »»Gospodična, oprostite, rad bi z vami govoril.« Glas mu je bil zamolkel, kakor da se dviga iz brezna trpljenja in strašnih duševnih muk. Poteze na obrazu so mu drgetale in čelo mu je orosil pot. »Kaj vendar hočete?« je skoro nejevoljno vprašala. »Veliko prosim, še nikdar v življenju nisem bil tako drzen kakor v tem trenutku.« Irena se je ustavila in se naslonila na drevo ob poti, kakor da bi tam iskala zaščite in pomoči. Sama ni vedela, zakaj drgeta kakor pred nečem strašnim, ki bo zdaj zdaj planilo nadnjo in jo strlo. Njegov obraz je bil zdaj tik njenega, zaprla je oči, da ne bi videla njegovega razbičanega pogleda. »Na meni leži greh, strašen greh... samo vi me ga morete rešiti!« Zatrepetala je in ga pogledala. Ne, ni blaznež, vsaka poteza njegovega obraza je prosila in oznanjala grozno skrivnost te trpinčene duše. »Jaz... Jaz—« je z muko izjecljala, »kako vendar, le spovednik more odpuščati grehe.« »Zakaj me ne razumete,« je znova rotil njegov glas, »z njim sem že opravil, odpustil mi je, a miru v srcu ne bo, dokler mi še vi ne izrečete besede odpuščanja. Gospodična Irena, moje roke so krvave, omadeževane s krvjo nedolžnega človeka!« Čutila je njegovo težko dihanje na svojih licih, podzavestno je segla po medaljonu, ki ji je visel okrog vratu. Prsti so ji trepetali, ko se ga je oklenila. Njegov glas je prihajal do nje kot glas umirajočega človeka. Stegnil je roko proti medaljonu. »Irena... tegale človeka,... sem jaz umoril!« Glas tnu je zamrl v krčevitem ihtenju. »Odpustite mi!« Ireni je krik groze zamrl na ustnicah. Krčevito je pritisnila medaljon na srce, ki ji je nabijalo v strašni muki. Iz daljave se je oglasil kos, pomladno ozračje je bilo prenasičeno vonja po svežem zelenju in cvetju. V njej pa so div- jali viharji, njegovo ihtenje ji je trgalo živce, njegova bližina jo je napolnjevala Z nedopovedljivo grozo. že je stegnila roko, da bi ga pahnila od sebe, izrekla trde besede, ki sb ji prebadale srce in jo davile v grlu. S sklonjeno glavo je stal pred njo. Ni si upal več pogledati ji v oči. »V imenu večnega Sodnika vas prosim, odpustite mil Ne morem več živeti brez vašega odpuščanja... Vi ste trpeli deset tet, jaz deset večnosti. Takrat, ko je on padel pod mojimi streli, mi je vaš krik prebodel dušo. Ni me več zapustil. Noč in dan je odmeval v moji notranjosti. V veseli družbi, pri delu, v strašnih nočeh brez spanja sem ga slišal, v potiso-čerjenih krikih je klical po maščevanju in osveti. Povedal sem jim, kakor Judež -IS. c odpuščanje farizejem: izdal sem nedolžno kri. Pa so se mi smejali. Zlato kolajno so mi pripeli na prsa v priznanje za junaški čin. Tako nagrajajo krvoloki sebi enake. Jaz pa sem trpel, v najstrašnejših mukah bi rad opral svoj zločin, a nisem imel niti toliko poguma, da bi pokleknil pred spovednika in se mu razodel. Kaj bi mi pomagalo njegovo odpuščanje brez vašega? Sledil sem vam. Zvedel sem za vaš beg iz Ljubljane, za vaše samotno življenje tu na Primorskem. To me je še huje bolelo, potrdilo v prepričanju, da sem uničil dvoje življenj. V meni ni bilo več miru. Zbežal sem čez mejo. A moja pokora ni še končana. Odšel bom daleč preko morja; brezkončni oceani bodo nemara ublažili v meni strašne bolečine grizoče vesti... A prej še moram dobiti vaše odpuščanje. Nisem ga vreden, a sem ga strašno potreben. Usmilite se me...« Irena ga je molče poslušala. Pred njenimi očmi je vstajala svetla podoba. Iz nasmejanega obraza so toplo zrle vanjo Žametne oči. Svetli lasje so valovili v vetru, vse naokrog so veličastne gore nemo zrle na dva mlada človeka. — Irena, moje dekle — je tedaj meh-ho zavalovilo v čistem gorskem ozračju. V neizmerni sreči je položila glavo na njegovo ramo. — Ti moj fant — je zapečatil njen odgovor najlepšo skrivnost njunih mladih src. Potem je prišla vojna, odšel je tudi on, izgubil se je v vojnem metežu. Ostala je sama, upala in molila in čakala. Tri dolga leta... Prišel je, ves lep in nasmejan in ji z zanosom govoril o načrtih za življenje, o skorajšnji poroki. Sredi teh besed ga je zadela smrt. Irena se je stresla. Ni videla, da je človek pred njo zdrknil na kolena. »Irena, ali mi res nočete odpustiti?« Vsa njegova razbičana notranjost je trepetala iz teh besed. »Moj Bog, vstanite, kaj vendar mislite?« se je Irena presunjeno sklonila do njega. »Ljudje naju bodo opazili,« se je plašno ozrla po samotni cesti. »Ni mi mar, ne vstanem prej, da mi odpustite.« Ubijavcu vse njene sreče naj odpusti? Dokler ga ni poznala, ji je to bilo skoro lahko. Še molila je zanj, da bi našel usmiljenje pri Bogu. Sedaj pa, ko je klečal pred njo, ko je gledala njegove krčevito sklenjene roke, tiste roke, ki so bile krive toliko solz in gorja, je vstal v njej strašen odpor. Le ustnice bi iz- rekle besede odpuščanja, srce bi pa klicalo naprej po maščevanju. »Moj Bog!« je zaječala in se krčevito oprijela medaljona na prsih. Dvignila ga je k ustnicam in ga poljubila. Hotela je najti odgovor njegovemu nasmejanemu obrazu, a presunjena je opazila, da je poljubila križ, ki je bil vtisnjen na drugo stran medaljona. »Moj Jezus, odpusti mi, saj si za vse umrl na križu... tudi zanj...« Sklonila si je do klečečega in mu položila tresočo roko na glavo. »V imenu Kristusa križanega vam. odpuščam.« Tedaj šele ji je pogledal v oči. Videtiča je, kako mu je čez obraz šinil zareki sreče, osvetlil in omilil sleherno potezOi da se ji je zdel nenadoma kakor pove‘‘li°n ličan obraz svetnikov v cerkvi. Potem ji ^ naglo prijel obe njeni roki in ju poljubil. »Irena, tisočkrat naj vam Bog povrne, Vrnili ste mi življenje.« Iz bližnje cerkve je zazvonil večerni ave\ Kos v grmovju je še glasneje zapel svo jo pomladno popevko, tam za Kalvariji ■ c pa je nebo žarelo v poslednjem soncu-Irena in neznanec, oba sta čutila: jutri bo spet sonce sijalo za oba. Z. f Sle filo »red ekst i ilo tadi oan aže Obisk tržaškega nadškofa pri Sv. Jakobu ncii. hitri fa n tii nja«, v kateri je pisatelj tudi sam ubit 'edno igral Kristusa. Po vojni pa še ni mogoče v Ljubljani obnoviti nekdanje Edicije. Zato je toliko bolj vredno priganja tržaško gledališče, ki je nekako *že prebilo ta led in uvrstilo v svoj re-ijc *rtoar pasijon. Če smo kdaj odklonili lep« -aiK^ idnf :ot% srn*1 rišt gl d li 1 ce- *E, Slovj iška nik> j in« ’rndi KMEČKI REKVIJEM je zgrajen a ljudskih pesmih, le tu in tam jih je ^Polnil in zaključil v celoto prof. Mahnič. Coiu Pa je sI°vo od kmeta na pokopališču. S Vi. Danilo Turk, Miranda Caharija Izredno posrečeno sceno je zamislil inž. arh. Molka, glasbo je napisal Marijan Vodopivec, načrt za kostume pa je izdelala Alenka Bartlova. A zamisli vseh so se čudovito lepo dopolnjevale in so skupno z režijo pripomogle do tako lepega uspeha. Za mnoge gledavče pomeni predstava več kot samo teater, gotovo pa je, da skoraj vsakega gledavca pretrese do zadnjih človeških globin. Jop. ™ko delo zaradi vsebine in zaradi režije, tnoramo toliko bolj v tem primeru ‘teči vse priznanje predstavi, ki ji je lj|o gledališče naslov: VELIKI PASIJON. Predstavo je pripravil in prva dva dram-*a teksta tudi napisal prof. Mirko Mah-* Naj povemo takoj v začetku, da je |Mstava pripravljena z izrednim spošto-fanjem do narodnega in verskega izro-'^a. in z izrednim posluhom za utrip tmj1 'arodne duše, z veliko ljubeznijo do umetne in bogatim odrskim in režijskim ^njem. Režiserju pa so prav tako z vso pre-‘ostjo sledili igravci in odigrali vsak več, mestoma zelo težkih in različnih 'S, z izredno skrbnostjo in veliko rešijo. Pretresljivo lep je SOLDASKI MIZERE- v katerem se zrcali vsa tragika enskega vojaka vseh časov na najmočnejših frontah, na katere so ga po-Prof. Mahnič je izbral same na-^e pesmi, ki pojo o vojaku in njegovi ^°di. Zdaj govori prijatelju, zdaj piše Srn° domačim, zdaj govori, kako mora Ooj, potem vriska, ko odhaja, pa se glei St°Pasno boji svoje naloge, ki mu je bila 'dena. Kako čudovito točno je občutil Wski pevec usodo svojih ljudi in svo-naroda. Da, iz teh pesmi se zrcali a malega naroda, ki mora pretresti ledavca. SLOVENSKA PROSVETA V TRSTU prireja za letošnji praznik dela, 1. maja VELIK MLADINSKI IZLET že zjutraj odidemo v Beneško Slovenijo, kjer bomo imeli mašo nato mladinsko zborovanje, nato pa ob pesmi družabne pogovore. Po kosilu se bomo odpeljali v Štever-jan na kulturno prireditev SKPD, ki bo pod borovci kot vsako leto, kamor bo prišla tudi koroška mladina. Vabimo fante in dekleta vseh naših krožkov in društev, dijaških in akademskih klubov, skavtov in skavtinj, da se udeleže tega izleta-romanja. Enkrat na leto naj bo vsa mladina na skupnem izletu, združena na skupnem zborovanju, skupno v božjem svetišču. Pridružili se bomo goriški mladini in premerili skupne naloge. Javite pravočasno udeležbo Slovenski prosveti in sporočite, ali želite da Vam preskrbimo avtobus. V Beneško Slovenijo in v Števerjan! Na naš skupni praznik! SLOVENSKA PROSVETA ul. Donizetti 3, Trst Tei. 23779 Mašniško posvečenje in nova maša Na veliko soboto ob 9.30 zjutraj bo posvečen v duhovnika naš rojak g. Joško Markuža iz Nabrežine. Posvetil ga bo v cerkvi sv. Antona Velikega v Rimu škof Andrej Katkov v bizantinsko slovanskem obredu. G. novomašnik je dovršil slovensko klasično gimnazijo v Gorici, kjer je bil gojenec Alojzijevišča. Po končani maturi je šel v Rim, kjer je obiskoval gregorjansko univerzo in je gojenec ruskega zavoda. Novo mašo bo imel na belo nedeljo v Nabrežini in sicer ob 5. uri popoldne v bizantinsko slovanskem obredu. G. novomašniku želimo iz srca mnogo božjega blagoslova na duhovniški poti in mnogo uspehov, kamor ga bodo poslali na delo med vzhodne Slovane. Tečaj za ljudske knjižničarje Od 5. do 15. maja bo v prostorih državne knjižnice v Gorici tečaj za šolske in ljudske knjižničarje. Obsegal bo 20 lekcij, ki jih bo vodil ravnatelj državne knjižnice v Gorici dr. Guido Manzini. Po opravljenem izpitu bo vsak tečajnik dobil ministrsko spričevalo, ki bo veljalo 0,50 točke pii učiteljskih natečajih. Tajništvo državne knjižnice daje vsa potrebna pojasnila. SLOVENSKO KAT. AKAD. DRUŠTVO GORICA vabi na KULTURNI VEČER ki se bo vršil v četrtek, 22. aprila ob 20.30 v dvorani Katoliškega doma. Na sporedu je predavanje prof. Vinka Beličiča iz Trsta o pesniku Antonu Medvedu. Predavanje spremljajo recitacije pesnikovih del. Zborovanje Slov. demokratske zveze v Gorici p. 'Pozneje zaživi svet onostranstva, ko lSU S°vori z mrtvimi in 'kliče žive. Ko- še-. 0 poezije in kako pretresljive le-te je v tem besedilu ljudskega pevca! °rda je ta del predstave, ki je tako 'Veško neposreden, najgloblje učinkoval. ŠKOFJELOŠKI PASIJON zaključuje ve-Ta dramski tekst očeta Romualda iz 1721 je končno doživel v .poklicnem išču prvič svojo uprizoritev. Režiser Prikrojil besedilo in predstavo tako, da sPominjala ves čas na velike škofje-l,ce procesije, ki so jih nekoč prirejali :e' j, ta kapucini s 300 in več igravci po ‘Jeloških ulicah. Prizori so neprisiljeni . ■)e v njih nekaj nepozabnih slik, ki , 0 ostale v spominu kot nepremičen p v soncu — posebno križanje. V Predstavi nastopa zelo veliko igravcev ^ težko vse našteli. A predvsem mo-omeniti Staneta Raztresena kot Kri-a> ki je z veliko igravsko izkušenostjo, 1 veliko predanostjo igri ter spošto-lJU do lika, ki ga je predstavljal, za-pretresljivo tragedijo človeka. Na-Aal je tudi še v več vlogah. Zelo lepo I tešili svoje vloge tudi: Rado Nakrst, Lukež, Zlata Rodoškova, Leli Na-htpVa, Mira Sardočeva, Dušan Jazbec, J2 Milič, (Silvij Kobal, Franko Žerjal, avko Turk, Pavel Bajc, Edvard Marti- V nedeljo, 11. aprila se je zbralo v mali dvorani KD večje število zaupnikov in prijateljev Slovenske demokratske zveze v Gorici, da pregledajo dosedanje delo in se pomenijo o načrtih za 'bodočnost, zlasti v zvezi z bližnjimi upravnimi volitvami. Sestanka se je udeležil tudi deželni svetovavec Slovenske skupnosti dr. škerk. Kot prvi je spregovoril novi predsednik SDZ dr. Anton Kacin, ki je navzočim sporočil spremembo v vodstvu Zveze. Dosedanji predsednik dr. Sfiligoj je namreč odstopil zaradi preobremenjenosti. Njemu se je dr. Kacin toplo zahvalil za važno opravljeno delo, kar so navzoči pozdravili z burnim aplavzom. Po dogovoru je zato prevzel zdaj predsedstvo zastopnik Slovenske katoliške skupnosti, ki skupno z Demokratsko skupnostjo sestavlja SDZ. Nato je predsedstvo zborovanja prevzel g. Prinčič iz Krmina, ki je najprej podal besedo dr. Sfiligoju. Ta je v zelo izčrpnem poročilu podal sliko dela, ki ga je SDZ opravila v zadnjih letih ter poudaril razne dosežene uspehe. Po prvotnem sodelovanju s Krščansko demokracijo v goriškein občinskem svetu je SDZ sedaj stopila v odločno opozicijo zaradi raznih škodljivih ukrepov nasproti slovenski manjšini (razlastitev štandreških kmetov, nedopustnost slovenskih imen itd.). Na vsak način pa ima SDZ upe za bodoči razvoj, zlasti kar 'se tiče predložitve zaščitnega zakona, lci je naša temeljna zahteva. SDZ bo tudi postavila svoje samostojne liste na pri- □ RIŠKE NOVICE hodnjih upravnih volitvah in s tem dokazala trdno voljo do ponovnega samostojnega slovenskega nastopa na Goriškem. Pri debati se je oglasilo več zastopnikov iz okoliških občin. Zatem je spregovoril deželni svetovavec dr. Jože Škerk, ki je v stvarnih besedah orisal dosedanje delovanje deželne uprave in prikazal možnosti za dosego raznih konkretnih uspehov v korist slovenske skupnosti. Dr. Makuc je poročal o delu goriškega pokrajinskega sveta; dr. Kranner pa je poudaril važnost pravilnega odnosa do nasprotnikov. Med slučajnostmi je dr. Sfiligoj predlagal ustanovitev posebnega gospodarskega odbora, ki bi skrbel za socialna in ekonomska vprašanja naših ljudi, ko Slovenci nimamo svojega sindikata. Ob zaključku zborovanja je števerjanski podžupan g. Klanjšček prečital resolucijo, ki so jo vsi navdušeno odobrili. Resolucija se glasi: Udeleženci zborovanja Slovenske demokratske zveze v Gorici dne 11. aprila 1965 a) sprejemajo na znanje poročila o delu izvoljenih zastopnikov v javnih nastopih; b) dajo naročilo vodstvu SDZ, da izpelje bližnje pokrajinske in občinske volitve; c) da ukrene vse potrebno za dosego zaščitnega zakona za slovensko manjšino in da poskrbi, da se ustanovi pripravljalni odbor za skupni Goriško-tržaški gospodarski odbor; č) pošje se brzojavka vladi za odobritev zaščitnega zakona. Telefonska povezava z Jugoslavijo Kakor smo že poročali, je tudi Goriška dobila neposredno mednarodno telefonsko povezavo. V to povezavo so na goriškem sektorju vključeni vsi kraji, ki so v desetkilometrskem pasu, poleg teh pa še Turjak in Villesse, ki so izven pasu. Na jugoslovanski strani so v neposredno telefonsko povezavo vključeni poleg Nove Gorice še zgornje Posočje, Vipavska dolina do Dornberga in Šempasa ter Lokve. Pogovorna enota znaša 117 lir, v kabini pa 162 lir. Ob praznikih obstoja 50 odstotni popust. Za pogovor Gorice s Koprom se bo plačalo 213 lir, v kabini 45 lir več. Na jugoslovanski strani stane pogovorna enota 250 din. Za pogovore sta zaenkrat na razpolago le dve liniji, ki pa verjetno ne bosta kos obetajoči pogovorni izmenjavi in bodo morali tako napeljati še tretjo. Nezaupnica občinskemu odboru Seja občinskega sveta dne 7. aprila je bila zelo kratka. Po polurni diskusiji je župan Galiarotti sejo prekinil, potem ko se je načelo vprašanje nezaupnice županu in njegovemu odboru. Vzrok nezadovoljstva je bil županov zadnji obisk v Rimu, kjer po mnenju nekaterih odbornikov župan ni naredil vsega, kar je bilo v njegovi moči, da bi rešil težki gospodarski položaj naše dežele. Minister Gui je tokrat sprejel samo polovico delegacije, nakar naj bi župan na svojo roko skušal doseči kompromisno rešitev. Poleg komunista Battella in liberalca Maja, ki sta zahtevala razpravo o resoluciji, je tudi dr. Sfiligoj dostavil, da zahteva razpravo o svoji interpelaciji glede slovenskih imen novorojenčkom in spomenika fašističnim in nacističnim žrtvam. Na seji, ki je bila v petek zvečer, 9. aprila je demokristjanska večina s pomočjo fašističnih misinov (ti so se pri glasovanju vzdržali) rešila kočljiv položaj in zavrnila predlog o nezaupnici odboru. Tako bo sedanji odbor ostal na svojem mestu še 20 dni, ko mu itak steče mandat poslovne dobe. Štipendije za dijake kmetijskih šol Pokrajinska uprava je tudi letos razpisala štiri štipendije za dijake goriške pokrajine, ki obiskujejo visoke kmetijske šole. Predvidena je ena nagrada v znesku 220.000 lir za študente, ki obiskujejo katerokoli italijansko kmetijsko fakulteto ter tri nagrade po 130.000 lir za dijake višjih kmetijskih šol. Pravico do udeležbe imajo dijaki, ki vsaj dve leti stalno prebivajo na Goriškem ter ne prejemajo nobene druge štipendije. Prošnjo na posebnem o-brazcu, skupno s spričevalom za šolsko leto 1963-64 ter potrdilom o vpisu v šolo v tekočem letu, je treba predložiti do 12. ure dne 30. aprila letos. Vse informacije daje tajništvo pokrajinske uprave na Cor-so Italia 55. Jez na Soči dobro napreduje Pri lobniškem mostu že dalj časa gradijo jez na Soči. Postavili so že betonirane stebre, na katerih bo slonela železna konstrukcija novega jeza ter zapornice. Naravno, da se bo za jezom ustvarilo majhno jezero, iz katerega bo voda tekla v namakalni kanal v smeri proti Farri. Raj bel j Na oljčno soboto popoldne smo imeli pri nas velikonočno sv. obhajilo za slovenske vernike. Prišel je k nam iz Gorice msgr. dr. Fr. Močnik, da nam je govoril in maševal. G. župnik je s posebnim vabilom povabil vse naše družine, ki jih je v Rajblju nad sto, naj se udeležijo teh pobožnosti. Prvi govor je bil za žene in dekleta v cerkvi, dtugi pa za može in fante v dvorani. Še druga dva tuja slovenska spovednika sta bila na razpolago. Ob 6. uri pa je bila sv. maša v slovenskem jeziku, kjer so ljudje kar lepo skupno molili in peli. Petje je vodil zbor na koru. Hvaležni smo vsem, posebno pa g. župniku, ki so pripomogli, da smo tako lepo po domače opravili svojo velikonočno dolžnost, le škoda, da se niso prijaznemu vabilu odzvali' vsi naši ljudje, da bi vsi skupno doživeli te trenutke duhovnega veselja. ab ""'»Miiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Pok. mama Alojzija Metlikovec, ki je po dobrih delih polnem življenja prejšnji teden prejela krščanski pokop v Mavhinjah, njena duša pa dobro pripravljena pohitela pred božjega Sodnika, da ji nakloni delež med blaženimi v nebeškem kraljestvu. ŠPORTNA KRONIKA Odbojkarji Oiympije so preteklo nedeljo zamudili ugodno priliko, da bi postali deželni prvaki CSI in si tako priborili pravico do nastopa na meddeželnem tekmovanju. Tri moštva so se potegovala za prvo mesto. 01ympija je najprej premagala tržaško ekipo »Nazario Sauro« z 2:0 (15:4, 15:2). Nato pa se je srečala s prvakom videmske province »Polisportiva Cividale-se«. V prvem setu ga je gladko odpravila s 15:4. V drugem setu pa so »olympijci« morda bili preveč gotovi zmage in so igrali zelo zaspano in lahkomiselno, izgubili so z 8:15. V tretjem odločilnem setu so že vodili s 7:1; tedaj so pa spet zaigrali zmedeno in nepazljivo in nasprotnik jih je dohitel in prehitel do 14:8. Sledil je poskus Goričanov, da si osvoje set in skoro se jim je posrečilo: prišli so že do 12:14; tedaj pa je nepravična odločba sodnikova preprečila poskus in set je bil izgubljen z 12:15. Resnici na ljubo je treba povedati, da bi ob pravičnejšem oziroma doslednejšem sodniku 01ympiji ne ušlo prvo mesto. V lahki atletiki se je izkazal naraščajnik Podberšček Edi in v metu krogle dosegel 13.13 m in zasedel drugo mesto. iiiHiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiNiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiniin^ MEJA 14 ^šhlo, kot je bilo rahlo njegovo upanje, zaplenjene britvice še kdaj videl, 1 M: ace prikimal v znak, da so bile brit-znamke »biod« res »štir«. h aredmk se je prav tedaj nekam zami-hi zato Nacetovega kimanja niti ni r‘l opazil. Podobno kot so Naoeta skr-e britvice, je narednika mučila druga Večja skrb. Resno mu je namreč šla živce misel, ali je nevarni ogleduh Kna Slemonico sam ali v spremstvu L 8>h pajdašev. Zato je stavil Nacetu vprašanje: at noch jernand unter dem Bett?« (iz-pet).* i CCetU 'e Pu'sla*° °h K‘m vprašanju ja-l^ot beli dan, da ga narednik sprašuje ^ e števila britvic. Preje ga je pravilno ali so bile štiri, sedaj ga skuša f i ’v0i e še kdo pod posteljo? (Bett). in sprašuje, ali jih je bilo pet. Nacetu je bilo žal, da ni preje bolj odločno pokimal v znamenje, da so bile le štiri. Tako bi si orožnik ne mogel privoščiti novega vprašanja. Vedel je tudi, da mora odgovoriti po pravici, ako hoče dobiti britvice nazaj. Zato je to pot jasno in odločno odkimal, da bi jih bilo pet. Orožnik se na Nacetovo odkimavanje ni docela zanesel. Zato se je obrnil še k župniku: »Mi morete tudi vi potrditi, da ni nikogar več pod posteljo?« »če ne verjamete njemu, ki je pravkar prišel' od ondod, tudi meni ne boste verjeli. Zato vam svetujem, da se osebno prepričate o dejanskem stanju.« »Vaš odgovor me je še bolj potrdil v summji. Zato« — narednik se je pri tem obrnil k podrejenemu — »odrejam, da pod posteljo izvršite preiskavo in mi o vsem sumljivem hkrati poročate. Ne pozabite, da smete v sili uporabljati orožje! Tega človeka bom med tem jaz osebno stražil.« Hočeš nočeš se je podnarednik moral splaziti pod posteljo. Nemara mu je bilo močno žal, da je šefa obvestil o odkritju tujčevih nog. Puško je imel ves čas v pripravljenosti. Komaj je odmaknil škatlo v kotu, je opazil dve veliki podgani, ki sta v naslednjem trenutku druga za drugo izginili v veliko luknjo v zidu. Revici sta morda bežali pred moškimi iz kleti pod streho in se od ondod zatekli v Nacetovo bližino, kjer sta upali najti zaželeni mir. Podnarednik je od strahu in groze zakričal, tako da se je še narednik ves stresel. Rako umestna je bila njegova previdnost! Torej se skrivajo pod posteljo še drugi ogleduhi! »Koliko jih je?« je hotel najprej vedeti. »Zwei!«* je poročal podnarednik s položaja. Nemški jezik ne razlikuje med moškim in ženskim spolom pri števni kih, glagolih, pridevnikih in samostalnikih s tako popolnostjo kot slovenski jezik. Zato je v * Dva, dve. naslednjem razgovoru prišlo do malega nesporazuma, ker je narednik ves čas mislil na skrita ogleduha, podnarednik pa na pobegli podgani. »Zgrabite ju!« je vojskovodja iz varnega zaledja izdal prvo povelje borcu v prvi bojni črti. »Sta ušli!« »Ni mogoče, da bi ušla. Tega pa ne verjamem'. Ukažem vam, da ju brezpogojno aretirate. Če treba, streljajte nanju! V moči obsednega stanja imate za to vso pravico. Posluždte se je!« je tresoči se narednik kakor kapetan potapljajoče se ladje dajal povelja zmedenemu podnared-niku. Slednji je smatral za primemo, da zleze izpod postelje in naredniku pojasni nesporazum. Toda komaj je pričel lezti izpod postelje, mu je narednik strogo zabičal: »Ukazujem vam, da ju privedete živa ali mrtva!« Toda podnarednik se ni več menil za trapaste šefove odredbe in se je urno iz-kobacal izpod postelje. »Zakaj ju niste pravočasno aretirali? Kako sta mogla uiti?« »Skozi luknjo v zidu!« »»Hiša ima torej skrivni izhod?« se je do kraja prestrašil narednik in pričel obupavati: »Morda smo že docela obdani od sovražnika. Moral bom prositi v Bistrico za ojačenja. Ali pa bo bolje, da se prebijeva sama v Bistrico in se jutri vrneva z zadostnim številom mož. Kako velika je odprtina?« Podnarednik je s tresočimi se prsti nakazal velikost luknje, ki sta vanjo ušli podgani. Preje si ni upal prekiniti razburjenega šefa, sedaj pa se je bal, kaj bo šef dejal, ko bo uvidel zmoto. »Kdo naj vas razume? Menda se vam meša od strahu. Kako naj bi skozi tako majhno odprtino pobegnila dva moška! O kom torej govorite? Povejte vendar! Koga ste videli?« »Dve podgani!« (se nadaljuje) RZASKE NOVICE Atomski znanstvenik prof. Amaldi v naših krajih Pred dnevi se je mudil v naših krajih sloviti atomski znanstvenik in avtor premnogih fizikalnih del prof. Amaldi, ravnatelj Zavoda za proučevanje nuklearne fizike z namenom, da bi si ogledal prostor, kjer naj bi se postavil orjaški proto-sinkrotron pri Doberdobu, ki bi bil, po našem mnenju najprimernejši kraj za tako delo. Na lice mesta je spremljal prof. Amaldija prof. tržaške univerze in svetovno znani geolog prof. Marussi. Kdor je bil zraven, ve povedati, da so se znanstveniki zelo ugodno izrazili glede lokacije in upanje je veliko, da 'bi se res postavi! protosinkrotron pri Doberdobu. Toda zagotovo se bo to zvedelo tekom tega leta ali v začetku 1. 1966, tako je dejal ob slovesu prof. Amaldi. Kaj pravijo številke? Poglejmo samo nekoliko demografsko sliko Trsta v preteklih desetletjih! Med letom 1911 in 1961 je prebivavstvo tržaške občine naraslo od 229.438 duš na 272.723 s prirastkom 43.285 duš (v Vidmu od 46.916 na 86.188, kar je 39.272 več), v Gorici pa za 2.990, to je od 39.272 na 42.187 prebivavcev. Z drugimi besedami povedano: iz gornjih številk je razvidno, da je v zadnjih petdesetih letih prebivavstvo v Vidmu narastlo za kar 84%, v Trstu za 19%, v Gorici pa le za 8%. (In prav tu se stranka na oblasti ukvarja z nemogočimi dalekosežnimi in neuresničljivimi načrti, kar se tiče urbanizacije in industrializacije in vse na škodo našega malega slovenskega kmeta in vrtnarja!) Celo med leti 1951-1961 je prebivavstvo Trsta ostalo v bistvu enako, v Gorici je bil prirastek neznaten: le 4% in še to v veliki meri od nedomačinov; v Vidmu pa 18%! Po zadnjih podatkih statističnega udruženja ISTAT je bil prirastek v Vidmu med leti 1961-1964 v višini 6%, v Gorici 4% in v Trstu le 3%. Iz istega poročila ISTAT je tudi razvidno, da se Trst stara; to je, veča se število starejših prebivavcev. In to naj bi bil po mnenju mnogih tudi eden izmed poglavitnih in tehtnih razlogov počasnega zatona nekdaj cvetočega tržaškega gospodarstva, polnega pobud in samozavesti. Zanimivo bi bilo seveda vedeti, kako je v tem oziru s slovenskim delom tržaškega prebivavstva. O tem enkrat prihodnjič! Osebje — največje breme tržaške občinske uprave Skoro 9 milijard lir, tako visoko vsoto naj bi si letos tržaška občina pridobila zaradi poviška raznih občinskih davkov in uslug. In ti visoki dohodki so praktično ali še bodo spuhtali za izplačanje plač, nagrad, penzij itd. občinskih uslužbencev, ki znašajo kar 8 milijard 741 tisoč lir. Sko- ro 642 milijonov več kot lani, in to zaradi poviškov plač, družinskih dajatev itd., ako-ravno je občinska uprava zaposlila na novo le 16 mestnih redarjev, 36 uslužbencev mestne čistoče, 17 uslužbencev kanalizacijskih naprav, 3 inženirje, 1 muzejskega ravnatelja in 1 dodatnega knjižničarja. 93 uslužbencev je bilo upokojenih in 22 jih je sprejela na delo nova deželna uprava; tako ima sedaj tržaška občina v službi 3384 uradnikov in uslužbencev (lani 3507). Pripomniti še moramo, da je 1. 1962 potrošila za uslužbence 91,6% vseh dohodkov, 1. 1963 99,4% vseh dohodkov, L 1964 pa kar 106,2% vseh dohodkov, medtem ko bi po sedanjih še ne dokončnih predvidevanjih stroški za uslužbence znašali letos »samo« 95,8% dohodkov. Milje Na zadnji seji je sedanji občinski odbor tudi s podporo socialdemokratskega sve-tovavca predložil občinskemu svetu predlog, da misli dati vsoto 1 milijona lir ANPI (Associazione nazionale partigiani italiani), ki so večinoma levičarji, za zgraditev spomenika v Miljah, prav na križišču ulice Battisti s Trgom Svobode. V diskusijo so posegli tudi svetovavci manjšine (demokristjani, liberalec in republikanec), ki zgraditvi sicer v bistvu niso nasprotovali, toda ugovarjali so, da je občinska uprava kot edina predstavnica ljudstva poklicana za to in ta bi morala in ne kako društvo dati pobudo ali zgraditi primeren spomenik v vojni padlim občanom. Župan Millo je tudi povedal, da bo napis v italijanščini in v slovenskem prevodu. Ob tej priliki je zelo polemično nastopil predvsem laški republikanec Viezzoli ter drugi svetovavci opozicije. Občinski odbor je upravičeno poudaril, da so pravice slovenske manjšine zagotovljene že po ustavi in jih je potrdil tudi predsednik nove dežele Furlanija - Julijska Benečija, podprl pa je še z dokazom, da je bilo najmanj 60% žrtev v miljski občini slovenske narodnosti in da so padli tudi zato, da bi se slovenski jezik lahko svobodno uporabljal. Pri glasovanju za predlog občinskega odbora so glasovali svetovavci večine in socialdemokrat, vzdržali so se ga demokristjani in liberalec, odsotna sta bila socialist in republikanec. Miramar - Kontovel O ugodni priložnosti napeljave vodovoda na zemljišča ob novi cesti Miramar—Kon-- tovel je naš list pred časom pisal. Pred nekaj dnevi se je vršil na Proseku sestanek posestnikov zemljišč ob novi bodoči sesti. Upanje je, da se bo zadeva s pristankom lastnikov ugodno rešila. Tu bi se lahko kasneje razvilo cvetličarstvo in vrtnarstvo in tudi zemljišča bi tako pridobila na vrednosti. iiiiiHiiiiiniiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii GOLDFINGER Znano je, kakšen velikanski uspeh je dosegol film »Goldfinger«. Povzročil je prave prizore fanatizma. Cernu je treba pripisati ta pojav? Ko se je zdelo, da je filmski gledavec postal zrel za globlja in Tesnejša dela, se pa kar nenadoma navdušuje za film, ki je pravzaprav le gola domišljija. Seveda pa tisti, ki so zainteresirani pri dobičku, na vse načine podpihujejo ta požar splošnega navdušenja. V nekem rimskem kinu je bil razstavljen avtomobil slavnega agenta Jamesa Bonda. Povsod so navdušeno govorili o filmu in o njegovem slavnem junaku. Celo v nekem kulturnem krožku so imeli razpravo o tem. Nekatere trgovine so dale v prodajo klobuke po modi Jamesa Bonda, druge spet prav take revolverje, kot je bil njegov. In zanimivo pri tem je to, da tisti, ki so kupovali to »igračo«, niso bili otroci! Za pustne večere so mnogi naročali priljubljeno znamko šampanjca tajnega a-genta. Pili so koktaile z vodko, kot je to delal v filmu James Bond. A še bolj zanimivo je to, da so rimski dnevniki prejemali številna pisma: neznani pisoi so se obračali nanje s prošnjo, naj bi jim razložili, kako bi lahko postali tajni agenti. Neki mladenič je celo poslal prošnjo na kolkovanem papirju: napisal je vse svoje podatke in izrazil svojo veliko ljubezen do tveganja in do nevarnosti. Gotovo pa je najbolj zanimiv naslednji Nabrežina Pred nekaj dnevi je imela Kmečka obrtniška posojilnica v Nabrežini redni občni zbor. Odbor je na njem polagal račun za poslovno leto 1964. Tudi pri tej posojilnici se je pokazal delen, nekaj mesecev trajajoč padec pri vsoti vlaganega denarja zaradi splošne napetosti na finančnem področju. Konec leta 1964 je bilo skupno 195 vlog, skupna vsota pa je nekoliko presegla 65 milijonov 500 tisoč lir. Od 52 prošenj za posojila je bilo v lanski poslovni dobi odobrenih 38. Zavod stoji na trdnih gospodarskih temeljih, saj dolguje državi le še zadnji obrok od posojila 19 milijonov lir. Rezervni fond znaša sedaj skoro 2 milijona 500 tisoč lir. Število članov je bilo 306 in čisti dobiček je znašal 280.076 lir. Rešeno je bilo tudi vprašanje prostorov s pogodbo, ki jo je sklenil odbor posojilnice z nabrežinsko občino in vzel tako v najem pritlični prostor občinske hiše v Nabrežini-center za dobo 5 let proti mesečni najemnini 6.000 lir. Kakor je iz številk razvidno, je bil razvoj dober in za bodoče člani upajo, da se bodo vloge še povečale. Da bi se promet še zvišal, morda ne bi bilo napak poskusiti, seveda ako je mogoče, in odpreti v poletni sezoni, ko prihajajo turisti, podružnico v Sesljanu. Ker je tam že podobna ustanova Tržaške hranilnice, bo kdo rekel, da bi bilo težko konkurirati, toda posluževali bi se je lahko tudi naši ljudje iz okoliških vasi in naselij, ki so bližja Sesljanu kot Nabrežini. Zakaj bi morali kraški Slovenci imeti svoje sicer malo, a vendar pomembno finančno središče le v stari Nabrežini, medtem ko gre razvoj in življenje doli proti morju k Devinu in Sesljanu! Tako bi se lahko pomagalo našim ljudem, ki imajo voljo in veselje do dela ter jamčita za to njih resnost in delazmožnost. Drugače bodo vedno bolj prišle do veljave besede, da Lepa Vida umira. Upamo, da ne bo res tako, saj je sedaj v nabrežinskodevinski občini mlad slovenski župan, za odbornika nekdanji dolgoletni župan in sposoben občinski sve-tovavec, ki je bil tudi dolga leta podžupan, poleg svetovavcev izvoljenih na drugih listah. Novi križ na Briščih pri Sv. Križu V nedeljo popoldne je bila slovesna blagoslovitev križa na križpotju na Briščih. Novi križ stoji na zelo primernem in vidnem mestu, ki je tudi križišče ter važen prehod za prebivavce našega tržaškega Krasa; je bolje rečeno na poti med glavno kraško magistralo, ki vodi proti Štivanu in gornjo tudi novo sicer ožjo magistralo, ki vodi od Opčin proti bloku na Gorjanskem. Križ je iz pristnega nabrežinskega kamna in je visok 3 metre. Na lepi verski slovesnosti je bilo dosti naših vernih slovenskih ljudi, ki so ostali zvesti naši krščanski tradiciji. Tudi premnog turist in izletnik bo rad stopil iz avtomobila in se vsaj za nekaj minut zaustavil pri križanem Jezusu in se tam zamislil. Upamo, da bo tudi vnaprej ta res lep slovenski in krščanski dokaz našega bitja in žitja lepo okrašen z domačim cvetjem. Saj smo Slovenci tudi na Krasu predvsem katoliški narod, ki je preko viharjev in v trpljenju ohranil to sveto dediščino, ki nam je v ponos in drugim, še prepolnim »tuje učenosti« v vabilo, da se prej ali slej, kot njihovi predniki, zopet pridružijo in približajo naši veri in Cerkvi, kakor tudi našim slovenskim kat. organizacijam. dogodek: na trgu sv. Petra je policija ustavila nekega mladeniča, ki se je zdel tako po hoji kot po oblačilu zelo sumljiv. Vprašala ga je po dokumentih, a namesto teh je mladenič pokazal revolver. Povedal je, da mu je ime Johnnv Head in da je po poklicu tajni agent. Ko so ga odpeljali na komisariat, se je izkazalo, da je bil fant doma iz Sardinije, odkoder je prišel v Rim nekaj dni poprej. Kako naj si razložimo vse te čudne prizore? James Bond ni končno nič drugega kot le stvaritev pisateljeve domišljije. Zakaj neki izvaja na gledavca tako velik .vpliv? En razlog zato bi bil morda naslednji : človek si po vsakdanjem življenju, polnem skrbi in problemov, zaželi razvedrila ter pozabe. In v tem filmu najde vsega, kar ga odtegne od njegovih misli. Celi dve uri živi z junakom filma in vsi njegovi problemi gredo tedaj v ozadje. Vsa njegova pozornost je posvečena le dejanju na platnu. In reči moramo, da nudi ta film res veliko dejanja. Nikakor mu ne moremo očitati, da bi bil statičen! Toda pravilno je, da vzamemo film za takega, kakršen je. Nikakor ni treba načeti psiholoških in ne vem še kakšnih problemov, ki jih to delo res nima. Vzemimo ga le za dvourno razvedrilo in ne iščimo v njem tega, česar nam ni dal niti pisatelj romana niti režiser. Mira Bajni zaklad madagaskarskega kralja »Beli kralj« iz Madagaskarja, mornar-brodolomec, ki ga je morje vrglo na obalo Madagaskarja pred več kot sto leti, vznemirja vse Bonettijeve po Italiji. Kot v pravljici se je v brodolomca zaljubila sama kraljica in se z njim poročila. Preden so otok zasedli Francozi, je »beli kralj«, ki se je pisal Bonetti, naložil na neko angleško banko bajno vsoto 62 milijard lir. Sedaj se za to dediščino potegujejo vsi Bonetti iz Italije, katerih se je nabralo okrog tisoč. Verjetno pa v tem številu niso zastopani naši Bonetiji iz Dola in s Krasa, ki jih je tudi precejšnje število. Člani družin Bonetti so 'imeli prod kratkim kongres v Ostigliji V bližini Mantove. Sklenili so, da bodo zbrali vse podpise Bonettijev po Italiji in jih poslali skupno s posebno spomenico predsedniku republike Saragatu in angleškemu zakladnemu ministrstvu v Londonu. Na tem zborovanju so imenovali tudi svojega pravnega zastopnika v osebi Giovannija Moraschija. Dva nova mosta v Lurdu Preko reke Gave, ki teče pred miasabi-jejsko votlino v Lurdu, bodo zgradili dva ogromna mosta. Z njima bodo omogočili, kakor je dejal škof Teas, lažji dohod vernikov k votlini. Vabilo na VELIKI SLIVENSKI PflStJON ki ga bo Slovensko gledališče iz Trsta igralo v dvorani Katoliškega doma v Gorici v nedeljo, 25. aprila ob 16 in ob 20.30 uri. Vstopnina 500 lir Vstopnice bodo v predprodaji od četrtka, 22 aprila dalje v kavarni Bratuž v Gorici. Nabirka za katoliški tisk GORIŠKA Devin L. 5.000 Doberdob » 52.000 Gabrje - Vrh » 500 Jazbine » 2.200 Mavhinje » 13.000 Pevma » 7.000 Podgora » 12.000 Placuta » 11.750 Rupa - Peč » 28.060 Sv. Ivan (Gorica) » 15.700 Sv. Ignacij » 55.780 Sovodnje » 13.170 Stolnica » 103.500 Štandrež » 22.000 Š tever jan » 21.000 Št. Maver » 1.650 Šempolaj » 6.200 Zavod sv. Družine » 6.300 Zgonik » 10.800 TRŽAŠKA Barkovije L. 10.400 Bazovica » 9.250 Boršt 26.130 Dolina » 17.500 Kontovel » 4.125 Mar. družba, via Risorta » 25.000 Mačkovi j e » 5.100 Nabrežina 14.800 Prosek 8.000 Rojan » 21300 Repen tabor 2.000 Sv. Ivan » 12.780 Sv. Anton » 25.500 Škedenj » 11.000 Sv. Križ » 22.000 Sv. Ana 6.890 Sv. Vincencij » 15.000 Salezijanci 8.500 Stramar » 4.000 T rebče 5.000 Opčine 13.600 Gabrovec Pred nekaj dnevi se je v nevarni j: »Herkules«, prav blizu naše vasi, dogodi huda nesreča, pri kateri bi kmalu na5 smrt kar 4 osebe in to profesor Pofltf skega zavoda Vincenzo Nicoli, njegov lega Eli Zennaro in njegova dva otrc Marko in Marino. K sreči je ostala zn*1 jame Zennarova soproga, ki je pravočaS® poklicala pomoč. Na kraj nesreče so P! hiteli gasilci in Rdeči križ, ki so po '1 urnem mučnem naporu spravili na vstf ponesrečence, med katerimi je bil hJ> ranjen predvsem prof. Nicoli. Kraške me, kakor tudi gore mičejo, a včasih zgodi, da ne prizanašajo. Radio Trst A Teden od 18. do 24. aprila 1965 Nedelja: 8,30 Kmetijska oddaja. — 9.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu. — 11.00 Cvetice v slovenski pesmi. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Zvonovi se vračajo«. — 12.00 Nabožne pesmi. — 12.15 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Odmevi tedna v naši deželi. — 14.30 Sedem dni v svetu. — 15.30 »Ograd«. Dramatizirana zgodba, ki jo je po povesti Janeza Jalna za radio napisal Joško Lukeš. — 18.00 »Velika noč v besedi, melodiji in poeziji«, pripravil Jože Peterlin. — 19.30 Igra orkester »Miramar«, ki ga vodita Drago Žerjal in Mario Bogateč. — 20.30 Iz slovenske folklore: Niko Kuret: »Pratika za drugo polovico aprila«. Ponedeljek: 9.30 »Velikonočni ponedeljek v Landarski jami«, pripravil Rado Bednarik. — 9.45 »Vstajenje« v slovenski pesmi. — 11.15 »Čarobni studenec«, dramatizirana pravljica. — 12.15 Iz slovenske folklore: Niko Kuret: »Pratika za drugo polovico aprila«. — 15.00 Orkester, ki ga vodi Aleksander Vodopivec. Pojejo: Nora Jankovič, Ljuba Berce-Košuta, Dario Zlobec in Ivan Sancin. — 16.00 »Ubogo, moje pametno dete«, veseloigra v treh dejanjih. — 21.00 Nikolaj Rimsky-Korsakov: »Zlati petelin«, opera v treh dejanjih. T^tek: 11.45 Florentinski motivi. — 12.15 Pomenek s poslušavkami. — 17.20 Italijanščina po radiu: 46. lekcija. — 19.15 Dante Alighieri: (4) »Rime« - pripravil Boris Tomažič. — 20.35 Kulturni odmevi -Dejstva in ljudje v deželi. — 22.00 Slovenske novele 20. stoletja Pavel Perko: A-damova hči«. — 22.55 Komorna glasba v začetku dvajsetega stoletja. Sreda: 11.35 Radio za šole (za I. stopnjo ljudskih šol). — 12.15 V Trstu pred sto — 13.30 Prijetna srečanja, izbor motivov in izvajavcev. — 17.25 Radio za šole (za I. stopnjo ljudskih šol). — 19.15 Higiena in zdravje. — 21.00 Simfonični koncert orkestra gledališča Verdi. - V odmoru (približno ob 21.10) Knjižne novosti: Josip Tavčar: »Oreste Del Buono in njegova knjiga »La terza persona«. Četrtek: 11.45 Glasbeno potovanje po Evropi. — 12.15 Okno v svet. —17.20 Italijanščina po radiu: 46. lekcija. — 18.30 Glasbena oddaja za mladino. — 19.15 Poglavja iz zgodovine slovenske književnosti: Vinko Beličič: (25) »Prešernove "Poezije”«. — 21.00 »Izbiranje žrtev«, radijska drama. Petek: 11.35 Radio za šole (za II. stopnjo ljudskih šol). — 12.15 Pomenek s poslušavkami. — 17.25 Radio za šole (za II. stopnjo ljudskih šol). — 19.15 Italija in južni Slovani v letih 1848-1918: Miloš Vauhnik: (7) »Italijanski poslanik v Beogradu proglasi Srbijo za Jugoslovanski Piemont«. — 20.35 Gospodarstvo in delo. — 21.00 Koncert operne glasbe. V odmoru (približno ob 21.30) Obletnica meseca: Rado Bednarik: »Ob dvajsetletnici sni rti predsednika Roosevelta«. Sobota: 12.15 Kulturni odmevi - dejs1 in ljudje v deželi. — 15.00 »Volan«. Od^ za avtomobiliste. — 17.00 Pevski zbori P lanije-Julijske krajine: Zbor »Antonio lersberg«. — 17.20 Drugi Vatikanski ^ cil. Poročila in komentarji. — 17.30 PisJ balončki. Radijski tednik za najmlaj#' 19.15 Družinski obzornik. — 20.35 “l^f v Italiji. — 20.45 Vokalni ansambel, ki vodi Humbert Mamolo. — 21.00 Za sflj in dobro voljo. Besedilo Danilo Lovw H. PERTOT Trst, ul. Ginnastica štev. 22 - Tel. 9' vošči veselo veliko noč vsem sl jim odjemavcem. Hvaležno Marijanišče na Opčinah vsem svojim številnim dobrotnikom znancem blagoslovljene velikonočne P*1 nike. Isto tudi »KNJIŽICE«, ki ob s