204
Plavičarji ali flosarji.
Od svojih mladih let sem obilo priložnosti imel življenje naših pridnih in marljivih plavičarjev ali flosarjev (kakor se sami zovejo) od vseh strani spoznavati, njih stanje, tergovino, veselje in žalostne dni gledati, ter ž njimi se ob-čiti. Ne vem se spomniti, da bi bile „Noviee" kadaj kaj od njih spomnile. Hočem tedaj, kolikor vem in kolikor sem zve-diti mogel, povedati našim bravcem od teh pogumnih nasincev.
S a v i n a (izgovarjaj „Savna", kakor prosti narod vsigdar izgovarja) ima svoje bregove osenčene z neizmerno rodovitnim in bogatim lesovjem, ktero tukaj na stiki štajarskih> krajnskih in koroških mej in planin naše visokiine: Grin-tovca, Rinuko, Raduho, Ojstrico, in nižje doli Merzlico, Gojznika, Malica in Pohorje obrašča in ne samo flosarjem za njih bogato tergovino služi, temoč tudi mnogo žag, mlinov, fabrik in steklarnic živi. Steklarna naša roba ne zaklada samo skor cele Italije in Turčije, celo v Anatolii se popivajo zdravljice iz štajarsko-slovenskih kupic. Lahko se reče, da je les bogastvo te okrajine slovenskega Stajara.
Mnogokrat že sem v nekem strahu, da ne bi ta pokrajina kadaj bila podoba našega Krasa, flosarje prašalrali jim ne bo kadaj lesa zmanjkalo? Ali vsakokrat sem dobil odgovor: „Dokler tergovina, kar Bog obvari! ne bo šla rakove poti, ga še bodemo zmiraj vozili; kadar ga pa več vozili ne bomo, ga pa še manj zmanjkovalo bode". Gotovo pa smo z našimi lepo zelenimi, zdravo-zračnimi gorami za-dovoljneji, kakor da bi na njih mestu stalo kakošno kalifor-niško zlato-rudato pa pusto pečinje. Že broj (število) ljudstva, kterega blizo 4000 duš na štirjaški milji živi, očitno kaže , da je narod delaven , in ker zemlja, večidel pešena in prodnasta, ni med naj rodovitniše šteti, se mora tudi od tergovine, rokodelstva in obertnije živiti, ktera dan na dan lepše med njimi cvete.
Od Lj u b n e g a že zamore Savina flose nositi. Od bolj gornih krajev debla posamno do Ljubnega plavijo. Tukaj jih cele zvezujejo i zvezana plavica ali „zvezani flosu). ali jih pa pred v deske in letve zrežejo („rezani flos"). Za vezilo jim služi brezovo tertinje; kar pa terdneje zvezati hočejo, z lesenimi žeblji zbijejo, železa ali jekla ni trohice pri flosu. Deske ali letve po 20—30 z brezovino zvezanih imenujejo „fašku (morda sorodno s hetrursko-rimsko besedo „fascesu). Vsaki flos ima po dvoje vesel, jedno spredej, drugo zadej, ktere ste na „stolu" v „sedlu" tako privezane, da se daste na vse strani lahko gibati. Mož pri prednjem veslu je „prednjek", oni drugi „zadnjek". Včasih tudi tako kratke flose naredijo, da jih samo eden ravnati ali kakor sami pravijo „voziti" more, da namreč z eno roko sprednje, z drugo zadnje veslo vodi; takemu flosu pravijo, daje ,,kuzla,k in ga večidel iz ostanjkov zbijejo. Na flosih pa ne vozijo le celega lesa, desk in letev raznoverstne dolžine in širine, temuč tudi sirovo apno v „lajtahu, kterih po 6—8 na enem flosu stoji,—dalje volno, ker na svojih planinah veliko ovac redijo, — smolo, lončarske pridelke in mnogoverstno leseno pohišno orodje.
Pervo „stavo" imajo v Celji, če je dobra voda (snež-nica), lahko v 4 urah od doma do Celja pridejo; ako je pa, kar se poleti mnogokrat pripeti, majhna, imajo terdo delo; flos lahko se na prod nasede, in potem ni drugega storiti, kakor z drogmi ga odriniti, da sopet v globokejo vodo pride , ali pa je treba s širokimi deskami na levi in desni vodo zajeziti, da pod flos udari in ga vzdigne. Zatega voljo mora prednjek zmiraj že skušen in z vodo dobro znan biti,
tla se ve pečin ogibati, da na prodih pravo strugo pozna, in da v kakošen most ali berv ne zadene; zadnjek je pa mnogokrat komaj  12 do 14 let star fantiček.
Od Celja doli se jim ni treba več prodov in pečin bati, ker pri Celji Voglajna Savini dovelj vode pripelja; zato tukaj po dva flosa skup zvežejo in polovica flosarjev gre domu. Drugo stavo imajo pri Zoretu med Zidanim mostom in Račjem v Savi, čeravno semtertje tudi na Laškem ali poleg laških toplic kakošen flos ustavijo.  Tukaj že po
tri flose skup denejo.
Memo Loke, Sevnice in Reihenberga pridejo na tretjo 4avo v Kerškem, kjer tudi pervo vodno mito plačati morajo. Dalje memo Brežic in Suseda gredo do četerte stave pri zagrebškem mostu.
V  tem redu pa samo tisti gredo, kteri mislijo svojo robo dalje v Slavonijo peljati; kdor pa ni tje namenjen, gleda, da berž ko je moč flose proda. Kadar na Horvaško pridejo, imajo navado, da vsakega, kteri pervikrat doli pride, kerstijo, ter mu „kuma" in „kumico" postavijo in ga — pa ne s Savo—ampak z vinom polivajo. V Rugvici zvežejo, ker doli ni več mostov, celo po 15 do 25 flosov skup, in takemu kakor njiva širokemu flosu s 4 vesli, kteri po 2000 do 3000 goldinarjev velja, pravijo „koliba". Na slavonski meji novinca, kteri ni še Turške vidil, s kako terto prav dobro premoštrajo, da vse žive dni pomne, kdaj je pervikrat v Slavonii bil. V Sisku, Gadiški, Brodu in Mitrovcah prav lahko in za dober dobiček poprodajo svojo robo Slavoncem in Turkom; kdor pa še več dobička želi, gre v Pančevo in Palanko. Predlanskem je šel nekdo celo do Oršave. Vreden je, da se ime tega pogumnega in verlega moža, kteri je pervi flosarjem pot v Oršavo na meje bugarsko-vlaško-sedmograške kerčil, in pervi na „železne vrata" poter-kal, da naj se odprejo lesu iz štajarsko-slovenskih gor , v naših „Novicah" vsem slovenskim bratom v izgled in njemu v čast priobči: ta mož slovenske  korenine je Praznik  iz
Ročice.
Flosarji lepe dnarje domu prinesejo, ali pa vino in žito, kterega jim zemlja doma le malo rodi, na Horvaškem sku-pujejo in domu vozijo.
Tudi kar se telesne lepote in čverstosti tiče, ne bodeš na slovenskem Štajaru lepšega in zdravejega rodu našel. Sred zime bosi po Savini gazijo in plavijo les, ki se semtertje v brege zapikuje, in nič jim ne škoduje vse to *)'.
V  Zagrebu 15. junija 1856.                   K. Žavničan.    .
*) Prosim častitega celjskega dopisnika „Novic", naj bi v korist našega narodopisa kaj važnejega o tem predmetu, posebno kar se tiče statiticnih in historičnih stvari te vejo naše tergovine, ako je mogoče, priobčiti blagovolil.
205