DOLENJSKI LIST - Št. 51 (1378) - 18. decembra 1975 STRAN 25
8
(3. snopič) novo mesto 18. 12. 75
TO ŠTEVILKO POSVEČAMO 100-LETNICI ROJSTVA SLOVENSKEGA PISATELJA, PESNIKA IN DRAMATIKA IVANA CANKARJA (1876 -1918)
ZBRAL, UREDIL IN OBLIKOVAL IVAN ZORAN
^137__________
V tej številki sodelujejo:
1KI.ENISKI
^RA7XI£DI
franc cankar janez koleno jože dular lado Smrekar ivan zoran milan markelj drago rustja ivan škofijanec avgust gregorčič jovo grobovšek andrej pavlovec branka moškon milka bobnar bogo komelj
TRDNA JE MOJA VERA, DA NAPOČI ZARJA TISTEGA DNE, KO NAŠA KULTURA NE BO VEČ KRIZANTEMA SIROMAKOVA, TEMVEČ BOGASTVO BOGATEGA. ZE SLUTIM ZARJO TISTEGA DNE, SLUTI JO VSE MOJE NAJGLOBLJE IN NAJČISTEJŠE HREPENENJE. NE, NE HREPENENJE SAMOI MOJE DELO JE SLUTNJA ZARJE, VSAKA MOJA BESEDA IN VSE MOJE ŽIVLJENJE. ŽE SLIŠIM DLETO, KI KLEŠE GRANITNI TEMELJ NOVI ZGRADBI. . .
KADAR NAPOČI TISTI DAN, BO PREROJENI NAROD POBRAL IZ BLATA POHOJENO UBOGO KRIZANTEMO, OČISTIL JO BO TER JO SHRANIL S HVALEŽNIM SPOŠTOVANJEM, ZA SPOMIN NA GRENKOLEPO PRETEKLOST.
IVAN CANKAR: BELA KRIZANTEMA, 1910
franc cankar: spomini na bratranca
(ivan cankar in njegova sremska zlahta)
Ta zapis je vzet iz družinske kronike Franca Cankarja „Žlah-ta", ki ji je priredil slikovno gradivo in napisal spremno besedo ter pojasnila France Dobrovoljc. — Založba Obzorja Maribor, 1971.
Kdo mi je povedal nekoč, v davnem času, v sanjah morda, da te ne ljubim, domovirui? Takrat, ko sem klečal pred tabo, klonil glavo do tvojih grudi in jokal od sramu in od žalostil Takrat, ko sem bil ob tvoje grudi z onemoglo pestjo, zato ker sem te preveč ljubil! Kdo mi je povedal, da te ne ljubim, ker sem jokal zaradi tebe ... zaradi sebe, slabotnih svojih rok, jeca-jočega svojega jezika? Ti, ti tam doli pa si vedela, kako te ljubim, ponudila si mi prsi svoje in si me nadojila z mlado močjo! . ..
IVAN CANKAR: SREČA, 1903
Moj oče Andrej Cankar, najmlajši brat Jožeta Cankarja, pisateljevega očeta, se je doma na Vrhniki izučil krojaške obrti, vendar mu tam ni bilo obstanka. Po avstrijski okupaciji Bosne in Hercegovine se je zasidral v Sremu, v mestecu Šidu, kjer se je 1885 oženil z Nemko Marijo Hu-berjevo, hčerko bogatega mesarja in posestnika. Z njeno doto je v Šidu odprl veliko krojaško delavnico, zraven pa še trgovino s konfekcijo. Vse to svoje lagodno življenje pa je zapravil na lahkomiseln način, ko je sočasno s svakom in tastom v tridnevnem kartanju izgubil vse premoženje. Nato se je ubijal s krojaško obrtjo, sčasoma vse bolj izgubljal naročnike in končno zašel v hudo revščino. Doživel je podobno usodo kakor njegov brat Jože na Vrhniki. Kakor on in njegova družina se je tudi Andrej Cankar s svojimi neprestano selil iz stanovanja v stanovanje in postal nazadnje nekakšen cerkovnik v šidski katoliški cerkveni organizaciji. Ta v mestecu ni imela svoje cerkve, temveč samo zanemarjeno in napol porušeno poslopje ter leseno zvonico, v kateri je visel zvon. S tem zvonom je zvonil ob katoliških praznikih, pogrebih in mašah, ki so bile kar v rusinski uniatski cerkvi.
IVAN MED SREMSKO 2LAHT0
Najbolj sporna in vznemirjajoča osebnost naše sremske žlahte je bil Ivan Cankar. S svojimi nikoli natrganimi vezmi s Šidom in vso tamkajšnjo žlah-to je bil najmočnejša stična vez, ki je preprečevala, da se nista obe sorodniški veji, vrhniška in sremska, že močno razčesnjeni, posušili in razšli v pozabo. Moje, do leta 1912 še zelo mladostniške predstave o Ivanovi pomembnosti so nastajale pod vtisom nenehnega razpravljanja počitniških gostov premožne tete Karoline Huber, materine mlajše sestre, o koristnosti ali škodljivosti kakšne Ivanove nove knjige. Ocene o Ivanovih knjigah sta v Šid zanašala moj najstarejši brat Izidor Cankar in Ivanov brat Karlo Cankar iz Sarajeva, ker sta bila edina sposobna izrekati sodbo o njih. Karlo kot hrvatski časnikar, Izidor pa kot razvijajoči se kritik.
Kadar je po kakšni izdatni sremski večerji prišla v pogovor nikoli jasno osvetljena, kaj šele dokončno rešena sporna zadeva: Ivan in njegovo
delo, sem vedno ostro prisluhnil. Kakšen človek je vendar ta naš bratec Ivan, da je še iz nedosežnih dunajskih daljav tako burkal naše dobre, počitniško uživaške ljudi! Prisluškovanje pogovorom odraslih pa zame, mladostnika, ni bilo zdravo. Nič kaj dobrega nisem nabral iz poplave besed, izrečenih pri bogato pogrnjeni mizi na račun odsotnega Ivana. Kar nerodno mi je postalo, kadar sem pomislil, kako bi tile imenitni jedci govorili, če bi se med njimi nenadoma znašel Ivan.
Meni ne gre sodba in vse, kar zdajle kot starec omenjam, naj pokaže, kako sem jaz, negoden fantič, po pogovor ih'odraslih in zelo razgledanih ljudi sodoživljal Ivana v Šidu. Takšna je bila moja duhovna priprava na ponovno srečanje z njim, tokrat pa v Ljubljani, neposredno in precej tesno. Tam sem sprevidel, da je z žlahto bržkone povsod enako. Tudi pri najboljših se v mirnem sožitju družijo zelo nasprotujoče si lastnosti: ljubezen in sovraštvo, angelska dobrota in bleda zavist, srčna dobrodušnost in neizčrpna radodarnost pa zvito-repna preračunljivost. Če tem značilnim sorodstvenim in prijateljskim lastnostim priliješ še kanec najbolj prvotnega opravljanja in premlevanja bližnjikovih slabosti, ne smemo imeti naše sremske in vrhniške žlahte in tudi ne ljudi iz Ivanove najbližje okolice za vražje, če so tudi oni kdaj vzeli v žehto svojega uglednega sorodnika Ivana.
' Vsa naša žlahta je bila tiste čase precej podobna razklopotanemu mlinu, ki je leta in leta drobil, mlel in vedno znova premleval vse, kar je bilo v zvezi z Ivanom. Ta mlin ni prenehal mleti niti takrat, ko se je končno le odtrgal od Dunaja in se, nemirni popotnik, udomil na Rožniku. Že močno utrujeni Ivan v svoji samotni odmaknjenosti ni dosti vedel za to sorodniško mletje. Ko pa je nekoč nekaj malega zvedel, je z glasnim smehom šel prek ropotanja razmajanega sorodni-škega mlinčka. On, kije znal tako globoko pre-nikniti v prenekatera človeška srca, je najbrž tudi vedel, da naši od sile preprosti mlinčki žele z glasnim mletjem preglasiti lastne nerodnosti in olepšati tudi svoja precej vijugava pota.
REVNI IN PONIŽEVANI
Ne vem, kdo je pošiljal očetu Ivanove knjige, toda dobival jih je skoraj redno. Rad jih je prebi-
STRAN 26 DOLENJSKI UST - St. 51 (1378) - 18. decembra 1975
DOLENJSKI UST - Št. 51 (1378) - 18. decembra 1975 STRAN 27
Avtor spominov — Franc Cankar
Tl
)^139
ral, dasi nekaterih ni in ni mogel docela razumeti. Navduševala pa so ga poglavja in odstavki knj'ig, kjer je Ivan pisal o malih ljudeh In razmerah, podobnih onim na Vrhniki, saj jih je podobne ali celo prav take sam nekoč doživljal. Najljubša Ivanova knjiga mu je bila „Na klancu". Ta knjiga je bila očetovo sveto pismo za obnavljanje spominov na dom in na klanec siromakov, ki se ga je nekoč rešil in poskušal srečo v sremski nižini. Z Ivanovim bratom Franceljnom sta jo nenehno prebirala In vedno znova odkrivala v njej posameznosti, ki so menda bile zvesta slika njihovega nekdanjega vrhniškega življenja. Oče je sveto prisegal, da je Ivan s to knjigo pokazal, da je resničen umetnik, pa čeprav ne napiše nobene več. Meni ni ugajala. Naša lastna revščina me je tako pritiskala, da sem bil prepričan, da revnejših ljudi nima ta svet. V Ivanovi knjigi pa je pisalo samo o nesrečnih ljudeh, ki so bili prav vsi še veliko revnejši, in kar je bilo še hujše, tako neznansko poniževani, zasmehovani In do kraja nesrečni. Oče ml je pravil, da je Ivan opisal svoje starše in sebe, vso najhujšo bedo na njihovem siromašnem klancu, od koder je tudi on, oče, pobegnil. Verjel sem mu, kljub temu pa nisem maral te knjige.
IVAN PODJETEN GOSPODIČ
Natančno ne vem za dan,^ kdaj je v poletju 1911 prišel Ivan na obisk v Šld. Napišem samo to, kako je bilo med njegovim bivanjem pri nas. Videl sem ga prvikrat In mi je bil takoj zelo všeč. Kako neznansko drugačen je bil, kakor so ga domači opisovali, saj so pri nas in pri teti Karolini o njem tako čudno govorili. Saj bi moral biti Ivan na zunaj še vse drugačen kot njegov samotarski brat Francelj, kadar seje po nekaj dneh skrivnega popivanja prikazal iz pustega rokodelskega prenočišča. Kakšno obrekovanje!
Namesto zanemarjenega pijanca sem zagledal lepo, moderno oblečenega gospoda v novi obleki iz svetlega črtastega blaga, z bleščeče elo srajco z visokim ovratnikom, pod katerim je kar se da lepo visela metuljčkasta kravata. Na glavi je Imel svetel, širokokrajen panama slamnik s širokim pisanim trakom In je bil videti kot kakšen podjeten gospodič. Bil je lepo obrit in imel je dolge, zelo košate brke, ki si jih je kar naprej gladil. Imel je tudi dosti denarja.
Kot naročene so prišle takrat k teti Karolini na obisk njene sestrične: baronica Nana, Matilda In Rozina. Ivanu na čast so se vršile imenitne pojedine, vozili so se po vinogradih In v goste k bližnjim sorodnikom, tako da se je Ivan v resnici kar pomladil. Od jutra do večera se je šalil In objemal vse in vsakogar.
Takrat sem sam pri sebi reševal prenekatera vprašanja, ki so me motila med Ivanovim obiskom v Šidu. Denimo, da ljudje porečejo za nekoga, da propada, se pogublja in v beznicah zapravlja zdravje In denar, on pa se nenadoma prikaže med njimi kot svetel oblak In jih vse zasenči s svojo čistočo, omiko in nadvse prikupno domačnostjo, Ali se niso naši motili?
Za šldsko občinsko rokodelsko zavetišče so rekli „boljši" ljudje pri nas, da je beznica svoje vrste, čeprav je Ivanov brat Francelj v njej stalen gost. Na poti k nam mora Ivan nujno mimo nje. Videl sem ga, da je šel večkrat mimo tiste temne luknje, a niti pogledal ni vanjo. Lepo je oblečen, prešerno nazaj pomaknjen klobuk ima in jasne vesele oči, v gumbnici pa rdečo rožo, S palico zamahuje, kot da je ves svet njegov. Kako naj si
ga zamislim, da bi, pa čeprav s svojim bratom Franceljnom, ki ga imam tako rad, nenadoma zavil v tisto prenočniško puščobno sivino, sedel za popackano nepogrnjeno mizo in si naročil frakelj žganja? Nemogoče!
IVANOVA SMRT
Po razpadu Avstrije sem kot vojak ostal še nekaj časa v ljubljanski šentpetrski vojašnici. Bilo je pusto, pozno jesensko vreme, vlažno in megleno, ponujal se je že prvi sneg. Nisem tiščal v civil, ker mi je ugajala domača vojašnica s toplo stražarnico, kjer sem, dodobra sestradan od vojne. Imel hrane na pretek. V tako razpoloženje je prišlo k meni sporočilo mojega brata Izidorja, da je Ivan v bližnji, takratni deželni bolnišnici, torej v moji najbližji soseščini. Nevarno je bolan, morda bo celo umrl. Poiščem naj Ivanovo sestro Nežko in z njo skupaj prideva v bolnišnico. On'in Ivanov brat Karlo da bosta že tam.
Storil sem tako in Nežka me je peljala v neko sobo v desnem traktu. Tam so bili že Ivanov brat monsignor Karlo Cankar, moj brat Izidor, neki meni tuj človek In zdravnik v belem. Pozneje se mi je zdelo, da so prišli še neki ljudje, tudi ženske, nisem se pa dosti menil za okolico, ker sem neprestano gledal samo Ivana.
Ležal je ob levi steni sobe na postelji pri oknu po dolgem zravnan, kot da bi bil pravkar legel in da samo malo počiva. Prav nič ni kazalo, da že umira. Ležal je nepremično In samo obe iztegnjeni roki sta se kdaj pa kdaj narahlo premaknili, kot da bi nekaj iskali ali ravnali po rjavi odeji. Oči je Imel zaprte, z ustnicami pa je tu pa tam malo trznil. Pri tem so se mu brki premikali In kljub sivini lic mu je postal obraz hudomušen kot takrat, ko je bil zdrav.
Že nekaj časa smo stali ob njegovi postelji, ko je stopil k Ivanu zdravnik v belem. Prijel ga je za roko in gledal, nato se je obrnil h Karlu In mu nekaj rekel, Karlo je nekaj šepnil Izidorju in ta nas je spravil Iz sobe, Nato smo na temačnem hodniku molče čakali, Ivanova sestra Nežka je tiho jokala. Še nekdo je moral jokati malo dalje od vrat, a nisem pogledal tja. Čez nekaj časa je monsignor Karlo odprl vrata in spet smo šli k Ivanu, Bil je mirnejši kot prej. Res ne vem več, koliko časa smo tako stali ob njegovi postelji, ko se je nadenj spet sklonil zdravnik. Potipal ga je in pozorno gledal, nato se je obrnil h Karlu In mu prikimal. Ta se je nagnil nad Ivana, mu rahlo zatisnil oči, ga poljubil In se nato malo nerodno umaknil. Videl sem, da joka. Stopil je k oknu, potegnil iz žepa knjižico In molil.
Poslovili smo se od Ivana tako kakor Karlo, nato pa smo se razšli. Za Ivanovim pogrebom nisem šel. Imel sem samo hudo zdelano vojaško obleko in plašč, ki je bil od frontnih pečic na več mestih opaljen. Kakšen bi bil takole oblečen med sorodniki in največjimi slovenskimi dostojanstveniki, ki so bili oblečeni v najtemnejšo fino črnino! Imeli bi me ali za neolikanca ali pa za vojnega domišljavca, oboje pa se mi je zdelo slabo. Zato sem žalni sprevod gledal s spomenika pred kavarno, Evropa. Bil sem stisnjen v gručo tujih ljudi In se blagroval, da nisem bil v sprevodu. Kaj vse so opazili moji sogledalcl na pogrebcih!
(Kočevje, novembra 1975)
janez kolena tvanu Cankarju
Drobna sem bilka,
iz tvoje besede pognala)
da bi se v tisočih cvetih
svetu predala
in s korenino
tisoč in tisoč naj kepic
zemlje bi naše držala.
^140
1.	Pred tvojim domom . . . mirno speča zemlja, ki v svojem nemiru daje hrano sočni travi, plevelu in rožam in mehko vzglavje pesku in posluša utrip neba in grgranje razpadanja v sebi: upov, želja in besa, — moči in nemoči, zanosa, obupa . . .
Ti mali košček naše zemlje, ki čuva četvorice gnezdo.
Pred sveto to zemljo stojim — vaša beseda
po mehi odmeva
in moj molk se veže
kot trepetajoča lučka in izžiga
s plamenom v vašo skrivnost, .
vi mrtvi — nemrtvi . . .
Prišel sem v ta mir, da bi zadihal v svobodi smrti pred izpušnimi plini fraz in laži.
Brnenje motorjev para ušesa,
prišel sem, da bi govoril človek s človekom,
ti velika tišina . . .
Prišel sem razbremenit sebe, navlaka časa počasi potaplja človeka . . . Ob tvojem grobu, Cankar, rad še enkrat bi kriknil svoj — Jaz . . .
2.	Klanec siromakov ...
Ne kruha in ne mleka ni treba — vsega je dovolj.
Maščoba zalila je zadovoljnost, maščoba zaliva sam klanec . . .
Kdor rojen na Klancu je zaznamovan ... da bo prodajal sebe kakor teleta po kosih in barantal. ..
in je prepričan, da smrt je ukanil s svojo revno veličino.
3. Slavček je pel in krvavel . . .
Dal je mesečini opoj svetlobe, dal je roži vonj omame, dal je ljubezni ogenj moči, dal je sovraštvu ljubezen, da ga uduši .. .
Slavček je pel in krvavel .. .
Pa so vrane napisale o njem teorijo, da bil je vran, črn vran, pa so srake pisale, da bil je sraka kričeča, kragulji o njem so pisali, da bil je — slavček le ne.
V	kletki temačni mu vlaga sovraštva kljuvala jezik pojoči, željne oči sija sonca in zvezda .. .
Senca med sencami v hosti senc.
Čez to senco lazijo na pločnikih druge podobe
kot kuščarji, polži in kot modrasi.
Vidim se v senci, kako se skrivam, bežim, dolga zdaj senca, spet kratka in zgine, in kdo jo povozi, prestopi. igra . . . prav do trde noči ...
Tam v sinji sinjini pa letajo ptice, od njih le napev o brezsenčnosti neba, in tam v sinji sinjini izvirajo žarki iz ognja neba in tam ni korakov, ne pljunkov in ne — razklanega sveta.
Onemoglo, Cankar, hrepenenje . . .1
Pod globeljo korenin kapniki v molk zledeneli, živi kapniki čakajo dušo —
Besedo . . .
Živ kamen bolečine straži k njim vhod, kdaj kdaj obup obsije kot up.
Nič in Beseda .. .
In ko hrepenenje se v molktfizžre, smrt umre in sonce zbudi v slapovih želja, v pojočih potokih živeti.
Vsako minuto v zrcalu Smrti — Življenja se zreti . . .
Nekdo govori . . .
Besede kot žvižgi biča — oblast . . .
Umetna usta, umetno srce, umetne roke, pljuča železna.
Zdaj slog rokoko, zdaj barok, romantika celo in trd realizem, ah, -izmi z zmajevo glavo ., .
In tudi on je na žico pripet, nekdo mu bil signal je prižgal . . ,
In gledam maso ljudi . . .
Zdaj vpije v rokoko slogu in spet romarrtično krevsa, ekspresionistično dušo razkriva in impresionistično frfota , , ,
Govornik, na gumbu pripet,	i
gumbe pritiska
in duša ljudi z vdelanim jazom na gumb vsak svoj -izem odda , .,.
Bog, če v sebi nosiš ostanke žive še duše in v koreninah nje granulom, vsak gumb odpove, potem buldožer trga, trga, nalaga na kamion — za odpad . . .
STRAN 28 ~ DOLENJSKI UST-St. 51 (1378)- 18. decembra 1975
DOLENJSKI LIST - Št. 51 (1378) - 18. decembra 1975 STRAN 29
7.	Izganjal si, v vsakem človeku rodi se tisoč Isarantačev samohvalisanja, lažibesed, hlapcev hlapčetov.
V	suženjstvu naša beseda bila je oionštranca z najsvetejšim.
Ob mizi zdaj svoji je dekla in streže mistru Dolarju .
Žuborenje naših rek le še posmeh in spomin.
Mrtve ribe se v sonce reže kot ponos.
Denar, denar, denar, kot nemški škorenj, krutejši grobar...
8.	Ti bil si kot mati: zasadil si vame ponos, da naša beseda med vsemi zvonovi naj lepše prepeva.
Moj rodni kraj, moj Močilnik, kjer sem menke lovil
in ob bregovih zasajal otroštvo, zdaj raste in cvete,
plodove zori . . . Grmovje — piščali muževne
zdaj v meni pojo ...
Kako težka je ronnarjev pot, ki v naši besedi so prvi koraki jim peli.
Zdaj v tujem vaiovju jim trgajo niti slovenskih korenin — tvoj Kurent bi zdaj kamne solzil!
„Tvoja beseda potrkavanje zvonov . . ." tam pojo, „ki kliče in vabi med gmajne in griče
k veliki maši hrepenenja vsak dan . . ."
Doma? Da, doma . . . Govore . . i Ti po napisih ne bi Ljubljane, ljubice svoje nekdanje, spoznali
9.	Hodil je Kurent, na citre je pel
svojemu ljudstvu, roma k} v tuje dežele, vlival v slovo je ubrane glasove, da bi krasili jim tuje domove . . .
Pa mu Bog dal je čudna očala, videl je z njimi skozi trebuhe .. .
Videl govornika. Sveta beseda
mu je na ustih sveto trepetala,
ali v trebuhu,
videl je Kurenr,
in je za plotom —
rad bi izvrgel si dušol
In še pred odprtimi krstami, še pr^ grobovi sladko omamno beseda prazno zvenela .. .
In v bolečini je Kurent dognal: Človek
le na križ pripet zarje radost objema, le na trohnobo položen ljubi vstajenje — vse drugo je — laž!
10,	Zidam, zidam — svoj dom
v globino, v višino, v oblake in zvezde in med ljudi . ..
Vrtam v osrčje ilovice, kamna in blata in v dež in točo in v sonce ljubeče in v slape želja ...
Kotanje, kotanje inv nekaj dneh črni črvi se v njih kotale.
Hiše ne bom si dogradil, nihče je še ni. . .
Vetru in toči
odprl sem okna, postavil ognjišče pod senco dreves in čakam goste, in čakam se sam . . .
Samo sence kot gostje
pijo iz kozarcev odprtih žil. . .
Samota pa čaka kraj vrbe žalujke, kdaj bom utešen iz svojih spoznanj, in to bo poslednja skrivnosti skrivnost.
Grob. ..?
11.	Iskal si pravico v povodnji in ognju . . .
Zdaj rože poganjaš in travo iz svoje skrivnosti,
v nebo vpijoči molk,
iz ognja zveličani hlapec Jernej.
Romaš še v molku? Zažigaš tudi v grobovih Sitarjev dom? — Ali življenje razpad je vsega?
Mirno nebo se boči nad nama, jaz le, muren pojoči,
zorim tvojo besedo, da razodela bi Smrt in Življenje . . .
Moja roka — kamen nagrobni,
moja beseda — v molk zajedajoča se koreni-
na,
ki išče v tvoj ogenj iz prsi Življenja, da Sitarjev dom bi požgal ...
France Mihelič: PRED DEŽ JEM, akvarel, 1945
T
jože dular:
ODMRLA VEJA
Tako lepo sem te prosil, da ostani pri meni, moj sin,
pa me nisi poslušal in si odšel, moj sin.
Zdaj si se vrnil po dolgih letih, brez domotožja.
lado Smrekar:
O, karantanija
o, Karantanija, moj bog, ne daj, da bi ostala brez otrok, ohrani pravdo knezov, moč Metoda, modrost Cirila, ki od vzhoda prinesla sta nam luč kulture ...
Glej, Karantanija,
vsenaokrog je hlad:
obkoljen prestol je in Gospa Sveta,
samoten krnski je grad
in vsa prekleta
beseda naša . . .
O, Karantanija,
preziraj vsakega, ki zdaj odpada in v tvojem gnezdu drzne si preštevati mladiče
nam, ki petnajst stoletij žive priče
in dediči smo tvojega zaklada.
O, Karantanija, o, Karantanija, glej, prosim te za vse, ki našega so debla:
poženi seme v bujna stebla, v razkošno klasje, daj jim vero, zakaj le ta jim bo izgrebla iz prsi ranjenih, kar je živelo in je zgaranih prednikov blesteče delo,
ki so s krvjo domove varovali in v boju, krvi se zakleli, da bodo zvesti ti ostali.
^242
brez želje po domači zemlji, zastrupljen od tuje fabrike, od zlaganega blišča in zelenih dolarjev.
Prišel si, da se spet vrneš v tujo zemljo, kjer naj izgine naš naš rod in naša kri . . .
Sin, zakaj me zapuščaš samega? Tako mrzlo je sredi poletja.
Še sonce ledeno greje, ko čutim,
da se kot odmrla veja sušim.
IZKOPAL SEM GROB
Izkopal sem grob, grob z glinasto žaro in broneno zaponko, grob z nožem, sežganimi kostmi in pepelom.
Gledam in vem: tisočletja ležijo v tem grobu, v tej prsti, v tem bronu, železu
in žganini. . .
Kdo si, neznani prednik, ki se mi razkrivaš v pepelu? Katere roke so položile to žaro v mojo zemljo na rob moje njive.
Je sonce kipelo takrat, so morda viharili mrazovi, ko so tvoji
stali ob tej glinasti rakvi povešenih rok in z zadrgnjeno besedo v grlu?
So morda dvignili roke kot v za kletev, da bodo zmerom ob tebi in da te nikoli ne bodo pustili samega?
Neznani!
Nič ni ostalo po tebi.
Ne podoba ne ime
ne vklesana črka.
Nič.
Le tiha za kletev, naj bom zvest zemlji, kot si ji bil ti.
OSAMELOST
In če sem ostala sama, stara, betežna, če so me vsi pozabili in odvrgli kot ponošeno cunjo, sem vendar hvaležna za žarek svetlobe, ki pade vsako jutro skozi špranjo v vegastih vratih.
Vem: zunaj je spet nov dan, treba bo odriniti žalost, treba bo živeti.
Človek vendar ne more kar tako živ pod zemljo.
2 E JA
O, kako smo danes žejni vode iz te naše Krke, ki smo jo pili kristalno v mrzli zimi, blatno v velikih povodnjih, toplo v poletni suši . . .
Pili smo jo lakotno, požrešno, nenasitno, kakor živali, ki so nam v pitju delale družbo.
Bila nam je življenje, bila je radost in bila je obup, če je koga zvabila vase.
Bila je voda, čista in motna, odkrita in zahrbtna, bila je taka,
kot je bila že stoletja . . .
Bila je zdrava.
In ni bilo v nji polivinila, ne gume ne pločevine, ni bilo v nji detergentov, ne oljnih madežev in ne razlitega bencina . . .
Bila je Krka, čista, blatna, topla in mrzla.
Bila je ZDRAVA.
O, kako smo danes v teh časih žejni vode iz tiste naše Krke!
STRAN 30 DOLENJSKI LIST - Št. 51 (1378) - 18. decembra 1975
DOLENJSKI UST - St. 51 (1378) - 18. decembra 1975
tvan zoran:
' kaplje
KOSTANJ
Deževne kaplje ga prekapljajo in veter gre skozenj kot mrzli duh.
Brezi isten vse leto je le še prometna ovira in naši pogledi so žage, ki ga bodo spodnesle.'
LUTKE
Samo smehljajo se brez besed in misli, kot da je človek pustil na njih nekaj
samega sebe.
SREČANJE S SEBOJ
V vodnjaku, glej, tam prav na dnu: podoba tvoja.
(miniature)	ZNAČAJ	z molkom brezna obtežena. Še misli ni. S spiralno vrtoglavico
RAZSODBA		si sam.
Kdo je za življenje,	Če vržem trnek.	GORA
kdo za smrt?	si riba.	
Izid bo iztiktakal	če izgovorim besedo.	Spi tišina.
čas.	si papagaj.	Če se zbudi.
Za vsako živo stvar.	Ne vem pa, kaj si,	bo temna gora
	če niti prvega	njen edini krik.
PSI ,	niti drugega	
	ne storim.	Spi tišina.
Če grem z besedo	SREČA	
kdaj med vas.		REOUIEM
jo zgrabite z očitki		
mnogimi. ,	Nekdo si jo je izmislil	Mir tli
	in zdaj se vsi	na sipini
Belina volčjih zob vam gobce zapre.	tepemo zanjo.	zvezd požganih.
	Večrii nesmisel je le:	Iščem tvojo zvezdo.
VOJNA	zvezdam ugrabiti srečo.	tvoj poraz.
Smrt vrže		GLAS
vsakemu eno kost	ROKE	
in še drugo		Koren tišine
in še tretjo.	Na rokah	izderem ti iz grla.
Brez konca.	življenje.	naj me ugrabijo besede
	V rokah	in tvoj naj bom.
Brez konca se tepemo	življenje.	
zanje	Večno hrepenenje	dokler me žalost
kot stekli psi.	po rokah.	ne poveže.
milan markelj: strahvata
(neuporabne pesmi)
C/3
H
Z
Ui
ali je ali ni
o tem znanost modro molči za pesem je dobra če je ali je ni
pesem je zunaj resničnosti
prišli so možje z motornimi žagami in podrli drevo bilo je tako polno zbrazdanih spominov med letnicami da so možje z žagami še bolj mrki odšli kot so prišli
3. v lubju starih kostanjev strahvata živi zato v drevesu če ves prisluhneš tako skrivnostno šumi a strahvata je lahko povsod doma tudi na sredi srca ^
4.
5.
zagrnil je učenjak	6. samoten star napev
zavese sobe	iz drugega nadstropja
in misli svoje	je izzvenel
	zakaj starce v prsih
gimnazijec	tako močno boli
je prve dlake pustil	zakaj mlad fant
rasti	tako bolestno po ženski
	hrepeni?
poročena gospa	
je zrezek za moža	
prismodila	7. strahvata bled obraz ima
	z lučjo v očeh ljudi
strahvata je po cesti	se rada poigra
šla	iz življenja mravelj
	prina^ sanje za ljudi
	in ves svet postane
	teman vonj
	mravljišč
včasih strahvata	
v kavarni sedi	8. vse kar ljubimo
temnomodrih	se spremeni
žalostnih oči	in kar naenkrat
nihče je ne vidi	smo sredi
vsakdo v svoj kozarec strmi	vsakdanjih reči
samo dekletce	
ki po cesti mimo gre	morda zato
od skrivnostne slasti	strahvata
tiho oči zapre	res živi
milan markelj: zgodba
O krokarju
^144
Ob večerih je rad dolgo blodil po ulicah. Razvlečeni sledovi svetilk v mokrem asfaltu so mu odpirali drug svet, svet, v katerega je lahko stopil le posvečen človek. Tako drugačen je bil od tega, v katerem je živel.
Wi se čudil, da je tako. Že od nekdaj je verjel, da pojavnost ni ena sama, ampak da ima nešteto, oblik in plasti. Prepričan je bil, da je vsakdo določen za sebi najprimernejšo obliko. Zato je mnogokrat med tavanji po cestah nosil v sebi grenko sladek občutek zgrešenosti, občutek tihega zadoščenja, da je nekje drugje mnogo polneje prisoten, kot je v tem svetu utrujenih dolgih ulic, žarečih luči, razsvetljenih oken, krmežljavih ljudi. Življenje mu je bilo le ena od možnih oblik bivanja.
Prijatelja ni imel. Vsaj tu ne. Tam v drugem svetu pa prijatelj tako ni potreben. Mar si gosenica želi leteti s krili metulja, ki se bo razvil iz nje?
Tako je samotno živel in na mestnih ulicah s prezirom motril ljudi, katere je usoda v zgrešenem premisleku posadila v isti prostor pričakovanja.
Vendar ni bil slab človek.
S krokarjem, ki je neko jesen obležal na dvorišču utrujenih peruti, sta se prav dobro razumela. Čez zimo ga je hranil in mu dal toplo zavetje. Ko se je vreme pomladilo in je toplota pognala rast naokoli, je krokar začutil, da ne more kar tako iti. In je ostal. Skupaj sta merila blodnost tega sveta; eden iz prezira, drugi iz hvaležnosti.
Nekega dne je na ulici srečal žensko. Bila je podobna tisočerim drugim: izprijen obraz začrtan v modna barvila, vklesana ponudba in želja po zadoščenju, življenju pljunek v oko. Morda je bilo v obrazu te ženske le malo manj laži. Bolj surov je bil. Grob.
Večkrat sta se srečala; zdrknila sta drug mimo drugega kot dve senci, porojeni iz luči ulice, umazane kinodvorane, knjigarne, plesnobnega ozračja muzejskih zbirk. Drvela sta mimo in se packala z namišljenostmi, da sta bila utrujena ob samotnih trenutkih in jima je bilo večerno okno polno neznane bolesti in zaničevanja.
,,My lady," ji je v mislih pravil. Tiho. Da bi ga kdo ne slišal. Da bi mu kdo ne verjel.
Tako je čutil tudi krokar. Žalobno je brusil kljun ob odpirač na oknu, in če je le mogel, se je naredil bolnega.
„Črni krokar iz obrobja noči," mu je ponoči včasih dejal (nebo je bilo ugaslo ognjišče). ,,Kaj ti razjeda nezemeljsko srce? "
In sam je odgovarjal: „Zavist, zelena zavisti"
Krokar pa je žalobno brusil kljun ob okenski odpirač in razpenjal peruti črne. Kadar je spal, je vtaknil glavo pod nje.
,,Le posvetuj se z nočjo!" je skozi zobe dejal užaloščeni ptici. V prsih pa ga je žgalo zaradi ženske, ki jo je srečaval na ulici.
Pozabil je celo na odseve luči v mokrem asfaltu.
Kljubovalno je nosil nasmeh neznane ženske z ulice v sebi. Morda tudi zato, ker je bil nekoč pesnik in je upal, da bo izrekel besede, ki bodo prinesle žarenje v srca ljudi. A ni bilo žarenja; le
tema tega sveta. A ni bil pesnik; le tema besed.
„Lepa je," je govoril. „Lepa in temnih oči. Se škripanje novozapadlega snega pod njenimi nogami je lepo. Lepota sama me vleče k nji. V lepoti se človek okoplje, prečisti, prenovi za drugi svet."
Bledel je od želje po lepoti, ki je bila ženska na ulici. Zardelih oči in pepelnatih lic je pričakal mnoga jutra.
Ko mu je v srcu prekipelo, je dejal svojemu krokarju: ,,Naj bo kot v pravljici! Odleti, prijatelj moj, in izruj iz njenega srca moj izgubljeni mir! Prinesi mi njeno lepoto!"
Krokar je razpel peruti, da se je zatemnilo okno, in odletel.
Bilo je jutro, ko se je vrnil. Megla, rumenkasto siva in smrdeča, se je vlačila okoli košev za smeti, golobje so zmrzljivo grulili v podstrešjih mestnih hiš, svetloba na vzhodu se je vsa zmazana polepila po nebu.
Krokar je prhutaje sedel na razmetano posteljo in izbuljuval v zmečkane rjuhe temne oči, svetal nasmeh, toplino telesa, gibki korak, vonj las, oblino trebuha, napetost prsi. Vse je ležalo pred njim.
Potem je žalostno grknil, zavil okrogle oči in padel. Trznil je s tankimi nožicami in jih počasi stegnil v smrtnem krču. Krempeljce je napol spod vil.
,,Poginil je," je dejal. „V grlu mu je obtičalo poželenje."
I' F'
STRAN 32 DOLENJSKI LIST - Št. 51 (1378) - 18. decembra 1975
STRAN 32 DOLENJSKI LIST - Št. 51 (1378) - 18. decemlira 1975
drago rustja: razodetja
Prvo	Četrto
Staro mizo črv	Zadihajo zvonovi
grizljal	
	Počepne jata
Plava kri na tla	ptic
kapljal	zanihajo
	mostovi
	ljudje so brez
Drugo	potic!
Izža gore jutro	Zadihajo zvonovi'
vstane	
veter si oči	Nož zakolje
pomane!	brata
	zaškripljejo
Hitro skoči pod	okovi
oblake	nebo zapira
ziba gori goste	vrata!
dlake	
klepeta in se	Zadihajo zvonovi!
reži	
noč spati ne	Otrpne v vetru
pusti!	bes
	brez, cvetja so
Jezno noč oči	grobovi
odpre	zatuli v hosti
veter goro vse	kes!
požre!	
	Peto
T r e t j e	V kamen vklesan
	črn vran
Drhti v polju bilka	ždi noč in dan!
žita!	
	Kljun krvavi
Ljudje si tešejo	perje gori
korita!	so dnevi noči!
ivan škofljanec:	j
ČLOVEK
OTOŽNOST
VIHAR
MOJA ZEMLJA
)^145
Da sem bilka, cvet bi razvil, da sem bilka, bi polje krasil.
Da sem reka, imel bi slapove, da sem reka, bi odnašal bregove.
Da sem žival, v gozdu bi rjovel, da sem žival, s kremplji bi grebel.
Zakaj sem človek, če srce ne želi, zakaj sem človek, bojim se — ljudi.
Tako mi'je človeku, da bi upal in tožil, da bi vse pokopal in čakal, da vzklije.
Z vsakim dnem odkrijem, da živim brez cene, da živim za nikogar, da bi lahko že umrl.
V besedah ne najdem, kar bile bi sanje, kar bile bi misli, kar bilo bi življenje.
Vse je nekje daleč, kjer se rojevajo žarki, kjer ugašajo zvezde, da bi se rodil dan.
Da ni viharjev, ne bi klonil svetu.
Mar mi laži in te krivice; mar ljubezen mi je lepotice.
A če vihar ti zlomi vrh, čemu venele bi vejice, čemu gnila korenina?
Na strašilu ne gnezde ptice, le skovir uglaša pesem in kragulj mrcvari žrtev.
Da ni viharjev, ne bi zlomil krila! Kraljeval nx>gočno tam bi sredi boja, kjer noč in dan poljubljata se srečno.
Na tvojih grudih bom počil kot dete in prepuščal se toplini dneva.
Na tvojih ustih pil te bom, ljubezen, kakor vino, slast izsesal iz ven širokih.
Kakor mati bo ljubezen moja, ko bo kri mi vsa popita, hladna .. . ko ustnice
od poljubov strastnih mi izžete.
avgust gregorčić: pg^tni
Poznam modro nebo in modre oči, poznam zvezde In žalost in poznam čas, ko nebo počrni in spusti vso žalost, namesto zvezd, nizko nad moje poti. . .
Jože Gorjup (1907 - 1932): KOPALKE, olje, 1930 (Kostanjevica na Krki, galerija).
SLOVO
Ko stran greš, le tema ostaja na blatnih jesenskih poteh in veter,
ki žalostno sanja svoj sen
o svetlečih nočeh . ..
Ko stran greš,
le tema ostaja
in polno
bolečih stopinj
ter žalost,
ki me obdaja,
in modre oči za spomin
VEČER
Prišla je noč, z nočjo tema med hiše dremajoče in Mirno vso je spet megla zastrla varujoče
in spet večer, ta kraj in jaz v črnino smo odeti, vemo pa vsi, da nad meglo se modra zarja sveti .. .
ZDRAVICA
Nalijmo še vina, prijatelji moji . ..
Rad bi razgalil te modre oči ob snu osušenega listja, ob šelesteči resnici o času, ko z vetrom v zelenju in s pticami v dušah prinašajo sanje svoj čas ..,
Nalijmo še vina, prijatelji moji, zneseno utapljajmo žalost v teh čašah lažnivih, ki čarajo veter in zvezde in čarajo sanje in srečo. Polijmo te bele prte laži, da se obarva čas tegd dne, čas neke zgodnje jeseni . .
Nalijmo še vina, prijatelji moji, še črnega vina to noč . . .
2
U)
DOLENJSKI UST - Št. 51 (1378) - 18. decembra 1975
STRAN 30 DOLENJSKI LIST - Št. 51 (1378) - 18. decembra 1975
andrejpavlovec; zakladnica
raste
NA RAZSTAVI DEL UDELEŽENCEV V. DOLENJSKE SLIKARSKE KOLONIJE, KI SO JO 28. NOVEMBRA 1975 ODPRLI V DOLENJSKI GALERIJI V NOVEM MESTU, SODELUJEJO:	MARIN	BEROVIČ,
EJUB BEGOVIĆ, JOŽE CENTA,
čORO Skodlar, pavel Florjančič, BORIS JESIH, JANEZ KOVAČIČ. EVGEN SAJOVIC. DAMIR SMERDEL IN BRANKO SUHY.
Marin Berovič: NOVOMEŠKI BREG, 1975
Ob peti obletnici kakršnekoli prireditve se že sprašujemo, ali je to že po poteku petih let, če je takšna prireditev že pridobila značaj tradicionalne prireditve; kajti pred takšnim vprašanjem smo danes ob peti razstavi del članov Dolenjske slikarske kolonije. Brez dvoma in ne oziraje se na najrazličnejše obrobne pojave, moremo danes ob Dolenjski slikarski koloniji že govoriti o tradicionalni likovni prireditvi posebnega značaja.
Zakaj poudarjamo posebni značaj te likovne prireditve? Slikarske kolonije imajo kot posebna oblika likovne dejavnosti v Sloveniji posebno mesto, ki je utrjeno z delom že več kot deset let. Torej tradicija z več kot desetletno prakso, ki so jo k nam prinesli slovenski slikarji. Ta praksa se je po prenosu ideje zakoreninila v Sloveniji in najprej pognala temelje v Izlakah, kjer so že obhajali 10-letnico obstoja slikarske kolonije. Sledile so slikarske kolonije v Škofji Loki, Idriji, Ptuju, na
^147
Ravnah na Koroškem In drugod, pred petimi leti pa se je že delujočim slikarskim kolonijam pridružila tudi Dolenjska slikarska kolonija s sedežem v Novem mestu.
Morda je treba prav ob petletnici Dolenjske slikarske kolonije poudariti nekatere razlike med oblikami likovne dejavnosti te vrste. Medtem ko kolonije v Izlakah, Škofji Loki, Ptuju in Idriji podpirajo kulturne skupnosti, vzdržujejo slikarske kolonije na Ravnah na Koroškem in v Novem mestu delovne skupnosti. Slednji sta še bolj zanimivi zato, ker ju imata za svoji ravenska železarna in tekstilna tovarna Novoteks. Razen idrijske delujejo vse kolonije še danes.	'
Nepopravljiva škoda bi nastala, če bi, denimo. Dolenjska slikarska kolonija, ki je v letu 1975 že petič uspešno delovala, prenehala z delom. Naj na to opozori samo podatek, da bo imel organizator po letošnji peti razstavi v svojem fondu več kot petdeset podarjenih slik in več kot petdeset odkupljenih del. To je slikarski fond, ki obsega več sto slik. Vse obravnavajo dolenjsko pokrajino, tako pa nastaja tudi zakladnica, iz katere bo možno črpati dela za oblikovanje najrazličnejših razstav. Predlogi za tematsko razstavo se ponujajo kar sami — vse od upodobitve Krke, stare in izginjajoče kmečke arhitekture, upodobitve dolenjskih gradov do upodobitve Novega mesta itd.
Res je, da smo doslej še vse premalo izkoriščali to zakladnico, ker v tako kratkem času nismo mogli zaznati vseh vrednot njene vsebine in likovne moči. To dojemamo prav ob sedanji, peti razstavi, ki pomeni v vseh pogledih tudi prelomnico dosedanjega delovanja Dolenjske slikarske kolonije. Bojazen, ki spremlja ocenjevanje dosedanjega dela, da bi morda Dolenjska slikarska kolonija morala prenehati z delom zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov, še vedno odlagamo v upanju, da se bo ta, za Dolenjsko tako pomembna likovna manifestacija, verKlarle nadaljevala. Ta je morda v dobesednem likovnem in umetniškem pomenu sicer za razlagalca razvoja celotne likovne produkcije in dosežkov na Slovenskem še vse preveč umirjena in v umetnostnih krogih ne vzbuja razburjenja. Vendar je ta nevznemirjenost samo navidezna.
Čeprav je znano, da se slikarske kolonije neko-likanj boječe vključujejo v sodobna likovna dogajanja, pa ni mogoče po dolgotrajnejšem presojanju večletnega dela ugotoviti tudi druge strani: tradicijsko obstajanje na pozicijah uhojenih likovnih poti je sicer značilno za dejavnost slikarske kolonije. Toda v slikarskih kolonijah se že uveljavljajo nove poti, ki bistveno pripomorejo k prelamljanju s tradicijo, ki nakazujejo odmik od akademskega realizma, ki ustvarjajo razstave, razburljivejše v likovnem smislu.
Prav zato tudi tokratne razstave pete Dolenjske slikarske kolonije ne smemo gibati z očmi trenutnega opazovalca, ki ocenjuje razstavo kot vase pogreznjen organizem. Dela letošnjih udeležencev kolonije kažejo nedvomno tudi značilnosti sodot)pe slovenske umetnosti.
jovo grohovšek: odmevnost
revolucionarne
umetnosti
(ob razstavi v dolenjski galeriji)
France Slana pri slikanju spomladi 1945 (Vojna vas pri Črnomlju)
V Dolenjski galeriji, ki je še vedno edino večje novomeško likovno razstavišče, je bila ,od 24, oktobra do 25. novembra razstava likovnih del partizanskih umetnikov z naslovom „Partizanska grafika in risba". Razstavljenih je bilo 66 del štirinajstih avtorjev, ki jih je z znatno večje tovrstne razstave v ljubljanski Moderni galeriji odbral Iztok Durjava, kustos Muzeja Jjudske revolucije Slovenije. S tem muzejem Dolenjski muzej že dolgo sodeluje, plod tega pa so bile v Novem mestu tudi že drugačne prireditve.
Takoj je treba pristaviti, da se je Durjavi, čeprav je mogel uporabiti manj eksponatov, po-srcščil izbor, ki ni v ničemer okrnil prave „podobe" partizanske likovne ustvarjalnosti. Tako se je tudi v Dolenjski galeriji pred številnimi obiskovalci, med katerimi je prevladovala šolska mladi-
na, odprl prepričljivo in kvalitetno sestavljen likovni svet revolucionarnega obdobja. Razstavljena dela so namreč nastala v letih 1943 do 1945, torej v času, ko sta z roko v roki rasli slovenska državnost in nova slovenska kultura. Prav gotovo velja, da partizanska likovna tvornost ni izolirano, izjemno in dokončno snovanje. Čas, v katerem se je pojavila kot izrazita in organizirana spremljevalka kulturnega razvoja, je obdobje utrjevanja nove slovenske državnosti kot rezultata zavestno začete in uspešno izpeljane ljudske revolucije. Kot sestavina širše, popolne po zvrsteh, partizanske in s tem narodne kulture, ima večplastno vlogo. Obravnavati jo moramo skupaj z rastjo gledališča, glasbene ustvarjalnosti, literature, radia itd.
Izjemna vloga partizanske likovne ustvarjalnosti je bržkone v tem, da je bila zavestno zasnovana, pomenila je duha ljudi, ki se jim je posrečilo združiti narodu lastno ustvarjalnost. Končni izid teh prizadevanj je danes slika čustev, dejanj in podob omenjene dobe. V ljudi je prinesla tiste človeške vrednote, ki so oplemenitile sam oboroženi boj, To je bilo možno zato, ker so umetniki tudi osebna stališča do umetnosti oplemenitili z doživetji boja, z vsemi prizori trnove narodove poti. Ustvarjalcem je veliko pomenilo že dejstvo, da jim lastnih izhodišč ni nihče niti poskusil zapreti. Prav ta ustvarjalna svoboda pa je v delih partizanske likovne umetnosti močno izpričana.
Osebnostne značilnosti so se pri vseh štirinajstih avtorjih pokazale tudi na novomeški razstavi. Kot vrh ustvarjalnosti je bil prikazan Božidar Jakac z desetimi deli. Mnoga med njimi so nam znana iz reprodukcij in ponatisov v tisku, saj prav gotovo pomenijo umetniško najbolj dognana dela. Kronist prizorov, oseb, krajev in dogodkov je razgrnil obsežen opus. Kot avtor ima še to prednost, da je prišel v partizane z lastno vizijo o svojem delu in poslanstvu umetnika. Ob vseh težavah boja je ustvarjal enako zagnano kot pred revolucijo in tako ustvarja tudi še dandanes.
Dela Franceta Miheliča so izjemna po spojitvi zunanje pripovednosti in notranje izpovedne svobode, V dela je najmočneje med vsemi vpletel osebni vizionarski svet.
Za Nikolaja Pirnata je značilno, da je čvrst v jasnem in neposrednem grafičnem zapisu dogodka, Zato so bile za grafično mapo najbolj primerne prav njegove grafike. Njegovi partizanski grafični mapi „Naša borba" in „Domovi, ječe, gozdovi" sta bili viden prispevek k širjenju borbene zavesti med borci.
^148
DOLENJSKI LIST - Št. 51 (1378) - 18. decembra 1975 STRAN 29
STRAN 28 ^ DOLENJSKI UST-Št. 51(1378)- 18. decembra 1975
V razstavljenih delih se nam je Dore Kle-menčič-Maj razodel kot subtilen risar, ki je našel celo čas in sredstva za barvne risbe. Dovršen je zlasti v grafikah iz cikla „V imenu Kristusovih ran" iz leta 1944, Ta cikel grafik, zbran v posebni grafični mapi, je grozljiv dokument in obtožba slovenskega belogardizma.
Brata Drago in Nande Vidmar sta v delih, ki jih je prikazala razstava v Dolenjski galeriji, zelo svojevrstna. Drago s svojimi pretresljivimi monotipi-jami talcev in ustreljenih ter Nande s sepio „Osvoboditev Trsta" sta se prav gotovo uvrstila v boljši del razstave.
Med deli Vita Globočnika je bilo zaslediti grafike iz mafje „Herrnvolk". Svobodna je njegova risba s tušem, pojoča v igri sonca in teme, trpljenja in svobode. Grafika njegove mape se je približala karikaturi, vendar pa je grozljiva v prispodobah.
Naj naštejemo še ostale razstavljalce: Alenko Gerlovič, Vlada Jordana, Janeza Lajevca, Lojzeta Lavriča, Ivana Seljaka-Čopiča, Franceta Slano in Iveta Šubica. Ti avtorji so začeli umetniško pot neposredno pred vojno. Naj ob tem zadošča omemba, da so veliko prispevali v zakladnico partizanske ustvarjalnosti. Nekateri med njimi so po osvoboditvi nadaljevali zastavljeno pot, končali so umetniško akademijo in zdaj kot samostojni ustvarjalci sestavljajo mozaik slovenske likovne umetnosti.
Nedavna razstava partizanske umetnosti v Dolenjski galeriji potrjuje še nekaj: tradicionalno zavzetost Dolenjskega muzeja, da po svojih močeh ohrani spomin na revolucionarni čas. V prihodnje bi muzej rad storil še marsikaj, predvsem pa poskrbel, da bi bili posamezni avtorji ali likovna področja iz zbirke Muzeja ljudske revolucije Slovenije v Ljubljani z vsakoletnimi razstavami študijsko predstavljeni.
Ivan Seljak — Čopič: BEŽEČA • MATI, linorez, 1943
France Mihelič:	GOREČA
VAS. olje, 1942
^149____________________
branka moškon: folklora in
ljudski plesi
A in B: zapisan ljudski ples „koutre šivat" (Srotratno v Tuhinjski dolini na Gorenjskem) C: „koutre šivat" (Kebelj na Pohorju, Štajersko)
B
kJ^ |(M
V/"
t)u ^
„Šoštarska" iz Prekmurja
„Kam pa greš? " „K folklori!" odvrne prijatelj z zavitkom pod roko. iz zavitka mu kuka par telovadnih copat. Razumljivo. Danes pomeni vsakomur beseda folklora zgolj plesanje, zlasti če vidi copate. Pa vendar pomeni folklora mnogo več.
Anglež lord Thomas je leta 1848 pojasnil, da je beseda folklora sestavljena iz folk — ljudstvo in tore — izročilo, vzgoja, kar pomeni ljudsko kulturo. Se pravi, da je folklora spoznavanje Ijudske'kulture. Ta pa se deli na materialno in duhovno. Materialna obravnava prebivališča (kmečke hiše), hrano, izdelovanje orodja in posode, oblačila (noše) ter ljudska glasbila. Duhovna je vezana na ljudske običaje in verovanja. Sem spadajo ljudska poezija, ljudske pravljice, pesmi, glasba in ljudski ples.
Večina slovenskih ljudskih plesov je mlajšega izvora.
V	18. in 19. stoletju so se v Slovenijo razširili iz sosednjih severnih pokrajin. Prinesli so jih muzikanti, vojaki in delavci, ki so potovali po Avstriji in drugih evropskih državah. Ti plesi so bili zelo enostavni, od plesalca niso zahtevali p>osebne spretnosti, zato se jih je bilo mogoče hitro naučiti in so postali zelo priljubljeni med našimi ljudmi. Izpodrinili so stare plese ali pa so se delno z njimi spojili. Sprejete plese so ljudje prilagajali svojemu značaju in naravi, obenem pa imajo ti plesi tudi vse posebnosti ljudi in pokrajin, kjer so nastajali.
Kakšni so bili ljudski plesi v preteklosti, vemo bolj malo, ker nimamo dovolj zapisov. Ljudske pesmi omenjajo plese, vendar se iz njih ne da razbrati, kaj so ljudje dejansko plesali. Pri nas je plese prvi popisoval Valvasor, vendar bolj plesne običaje kot pa način, kako se ta ali oni ples pleše.
Zanimanje za zapisovanje ljudskih plesov in običajev se je povečalo v sredini 19. stoletja. Pri Slovencih je bil prvi zapisovalec France Marolt. Vse, kar nam je znano o ljudskem plesu, pa je v glavnem delo Glasbeno narodopisnega inštituta v Ljubljani.
Seveda so bile z zapisovanjem ljudskih plesov največje težave. Zapisovalci so uporabljali vsak svoj način zapisovanja. Zato se je Zveza društev folkloristov Jugoslavije odločila za enoten sistem, kakršnega je leta 1928 razvil in objavil Nemec Rudolf von Laban. Imenuje se kineto-grafija in omogoča zapis vsake podrobnosti — od stila do mimike.
Najstarejše plesno izročilo na Slovenskem so plesi primitivnega značaja. Taki plesi so bili obredni in so jih plesali solo. Med njimi je znan ples koranta (kurenta) s Ptujskega polja in obronka Haloz. Oblečen v ži^/alske kože, z masko r>a glavi in zvonci okoli pasu korant še dandanes teka od vasi do vasi, od hiše do hiše in prinaša srečo obiskani domačiji. Korantovo poskakovanje je nagonsko, nekontrolirano. Ples je koreografsko nedoločen, prepuščen plesalčevi sposobnosti in domiselnosti.
Prav tako je ples prekmurskega in štajerskega svatbe-
nega pozvačina koreografsko težko določiti. Pozvačin je maskiran s pisanimi trakovi in rutami, poskakuje kot korant, vendar bolj umirjeno.
Druge slovenske ljudske plese razdelimo v skupinske in parne.
Večina skupinskih plesov v Sloveniji je del najstarejšega plesnega izročila. Plesi so vezani na običaje in svetovanja. Prevladujejo motivi z mostom. Plesalci gredo pod dvignjenimi rokami dveh ali več plesalcev, čemur pravimo most. Otroška igra „Ali je kaj trden ta vaš most? " je znana po vsej Sloveniji, v Beli krajini (Črnomelj, Metlika, Predgrad) ter na Gorenjskem (Kropa) so mostovi vezani na običaje in jih plešejo odrasli.
Naslednji priljubljeni skupinski ples je ,,kovtre šivat", kjer je značilen prehod kolone parov izpod mostu druge kolone. „Kovtre šivat" so v Tuhinjski dolini, na Pohorju in v Ribniški dolini plesali ob glasbeni spremljavi v hiši, kjer je bilo svetovanje. Včasih je imel ta ples obredni značaj, zdaj ga plešejo le za zabavo.
Tretji tip skupinskega plesa je bil v navadi po vsej Sloveniji. Svatje so se po končani svatbi prijeli za roke in eden za drugim poskakovali v vrsti, podobni kači ali polževemu premikanju, po hiši, dvorišču, gospodarskih poslopjih ali celo po vsej vasi. Vodja je vodil kolono vsaj enkrat pod most para, ki je imel dvignjene roke. Ta ples se v posameznih pokrajinah Slovenije imenuje različno; na Gorenjskem in Štajerskem „kačo vit", v Prekmurju ,,čindara", v Beli krajini in na Notranjskem ,,kolo", na Dolenjskem pa „Abrahama gredo".
Po vsej Sloveniji so razširjene plesne igre z izbiranjem in menjavanjem soplesalca. Ples z izbiranjem ima v posameznih pokrajinah različna imena? „povštertanc", „vajkištanc" in „igraj kolo" (v Beli krajini). Plesne igre z menjavanjem soplesalca so znane kot ,,beksr* in ,,metla"; pri le-tej en plesalec ostane brez para in pleše z metlo.
Največ je v Sloveniji parnih plesov, vsi pa so mlajšega izvora. Najstarejši med njimi je ,,štajeriš", plešejo pa ga v inačicah. Veliko skupino tvorijo tudi „potrkani" plesi. Značilno znanje je, da se v prvem delu udarja z nogo ob tla ali žuga z rokami, v drugem delu pa se pleše dvo ali trokoračna polka. Taki plesi so ,,ta požugana", „ta potrkana", „ta potolčena" itd.
Od nekdanjih cehovskih plesov je znan ,,šuštarska", kjer plesalci z gibanjem rok ponazarjajo šivanje, vezenje in zabijanje.
Danes plešejo največ dvokoračno polko „cvajšrit". Posebna inačica te polke so primorsl^ ,,dopaši", ples iz Trente in Kalamajka (Prekmurje, Štajerska). Trokoračna polka se pleše s poskokom ali brez njega. Gorenjska polk^ s poskokom je ,,ceperle" ali ,,dinga", dolenjska pa „stara polka".
Najbolj pristne so izvirne folklorne skupine, ki plešejo samo plese svojega domačega kraja. Največ izvirnih skupin je v Beli krajini (v Metliki, Črnomlju, Predgradu, Adlešičih, Semiču, Bojancih, Starem trgu, Preloki in Dragatušu), na Gorenjskem (v Predvoru, Predosljah, na Primskovem, v Nemiljah, Bohinjski Bistrici, Kamniški Bistrici in Mojstrani), na Štajerskem (v Cirkovcih in Markovcih), v Prekmurju (v Beltincih) in na Primorskem (v Šentviški gori).
Folklorna skupina, ki nastane v okviru društva, je reproduktivna. Take skupine plešejo slovenske in druge jugoslovanske plese. Najbolj znane so: „France Marolt" in „Tine Rožanc" v Ljubljani, „Sava" v Kranju in skupina v Velenju.
Stilizirana folklorna skupina obdeluje tuje ljudske plese z različnimi priredbami.
Tudi v Novem mestu smo pred kratkim ustanovili reproduktivno folklorno skupino. Prve težave je skupina že premagala, vendar se pozna, da ljudski plesi na Dolenjskem nimajo prave tradicije. Tudi sicer je pokrajina premalo folklorno raziskana, saj razen „Abrahama gredo" nimamo zapisanega nobenega izvirnega ljudskega plesa. Zavedamo pa se, da tudi z ljudskim plesom in pesmijo ohranjamo narodno bogastvo, privzgajamo ljubezen do ljudskega izročila, bogatimo svoje izrazne sposobnosti, hkrati pa se ustvarjalno in temeljito raz-gibljemo.
K>
DOLENJSKI UST - Št. 51 (1378) - 18. decembra 1975
STRAN 26 DOLENJSKI UST - St. 51 (1378) - 18. decembra 1975
milka bobnar:	in	duhovfii	obraz-
sodohnika
Tri desetletja pri filmu: režiser France Štiglic.
Novomeške dijakinje med predstavo filma „Povest o dobrih ljudeh".
Borih 30 let je minilo, odkar smo Slovenci dobili prvi celovečerni umetniški film, ki je tako preprost, iskren, prepričljiv in globok, da mi je vedno žal. zakaj jih nimamo več iz tistih pretresljivih časov. To je film Na svoji zemlji, ki mu je dala literarno osnovo tako močna osebnost, kot je Ciril Kosmač, in filmsko podobo tak naš režiser, kot je France Štiglic. Takrat niso niti najbolj optimistični filmski zanesenjaki računali, da bomo Slovenci v treh desetletjih ustvarili 70 filmov, med katerimi so celo taki, ki jih v enem samem letu vidi več kot 200 tisoč naših ljudi. Nikdar v zgodovini še niso umetnost, šport ali kaka druga dejavnost doživeli take množične odmevnosti.
Moj namen ni, da bi razpravljala, kaj film je; ali je to umetnost (nekateri še dvomijo o tem), ali je to zgolj trgovina, zabava, celo pornografija; kakšne posledice ima kult zvezdništva . . .? O tem so veliko pisali umetniki, filozofi, pedagogi, psihologi in drugi znanstveniki. Resnica je, da so najbolj zagrizeni sovražniki filmske umetnosti spoznali, koliko prostega časa sodobni človek poa/e-ča prav filmu. Zanimivo je, da ne gre le za doraščajočo milino, ki z navdušenjem hlasta po novostih, ampak za vse sk)je naših ljudi: od najmanjših, ki bi umrli za ,,Kekca", do preprostih kmečkih ženic, ki so prizadeto tarnale, zakaj je morala umreti tako poštena in ,,fletna" dekle, kot je bila Meta iz filma Cvetje v jeseni.
Človek je lahko vesel, ko opazuje pri filmski predstavi, ki jo gleda polna dvorana mladih v najbolj nemirnih letih, kako globoko doživljajo, kako so čustveno pretreseni. V njih je taka duhovna predarK>st umetniškemu delu, da bi bili v tistem trenutku pripravljeni storiti vse, samo da bi lahko pomagali slepi Katici doživeti lepoto belih lokvanjev, sladkost prebujajoče se ljubezni, prijateljstvo in medsebojno pomoč med domačimi (film — Povest o dobrih ljudeh). Pa n§ samo to — kako zagri-zerv3, resno in vneto se mladi gledalci bojujejo v svojih ^cih za zmago zavednega študenta Iva, da bi rešil ubogo Židinjo iz žrela nemškega morišča (flm — Deveti krog). In če so ti mladi ljudje sposobni doživeti plemenito čustvenost tei globoko predanost napredni ideji, kaj hi zločin, da tega ne gojimo v njih, saj bi se nam lahko bogato poplačalo. Plemenitost, dobrota, poštenost, prizadetost, iskrenost, preprostost, skromnost, vse to ne pride samo od sebe. Kako enostavno je poskrbeti za hrano, obleko in stanovanje, kako trda in naporna je pot, preden oblikujenr>o v človekovem bitju plemenit značaj! Ali kdaj pomislimo, da nam v nekaj dneh en sam iztirjenec uniči dohodek, ki ga je ustvarjak) r>a stotine delavcev? Smo storili vse, da bi bilo takih uničevalcev manj?
V	Novem mestu skrbimo za razcvet tovarn, pp tem pa pozabljamo na kulturo. Kako bi se drugače rrvsglo zgoditi, da pri toliko tisoč metrih novega zidu ni bilo nič zgrajenega za množično kulturno dejavnost. Opravičil ni, ker je račun preveč na dlani (p>onašati se z Dolenjsko galerijo ni v skladu z gospodarskim čudežem pri nas).
Kakšno vlogo naj bi imel pri tem film? Lahko bi imel veliko, če bi ga znali primerno izkoristiti. Tudi z njim bi
M
se da k) marsikaj r^učiti. Žal srr>o se tega dela pri rus lotili bolj ljubiteljsko šele pred kakimi desetimi leti, na-‘ mesto da bi mu posvečali vso strokovnost in nujnost. Pri ZKPO občine Novo mesto smo na pred tog tov. Lojzeta Kastelca, ki je imel veliko razumevanja za posredovanje kvalitetnih filmov mladini, organizirali Svet za filmsko vigojo, ki skrbi za abonmajske in obvezne filmske predstave za mladir>o. Pri tem delu izhajamo iz načela, ki ga je prof. Igor Gedrih, znani kritik in dolgoletni filmsko-vzgojni delavec, takole zapisal: ,,Bistveni namen filmsko-vzgojnega dela je mladega človeka usposobiti, da si pridobi sposobnosti kritičnega presojanja in doživljanja filmske umetnosti (pri čemer postane plaža nezaželeno blago).*' Torej gre za izobrazbo in vzgojo, zato smo organizirali za srednješolce vsako leto po šest abonmajskih predstav. V prvih dveh letih smo hoteli spoznati abecedo filmov — to so filmske zvrsti. Potem smo izbirali filme svetovno znanih ustvarjalcev, kot je Greta Garbo. Ker sta osnovna problema človeške družbe ljubezen in nasilje, smo se odk>čili za šest filmov, ki so obravnavali ta vprašanja. Lansko leto pa snno hoteli predstaviti mladim novosti v kinennatografijah posameznih držav, med njimi celo Japoncev. V letošnjem letu bi radi spoznali novosti v sodobnem filmu, obenem pa posredovali nekak prerez slovenske filmske ustvarjalnosti v tridesetih letih. V obveznih filmskih predstavah »oznavamo najboljše dosežke jugoslovanskega filma. Žal ta program redno uresničujemo le na gimnaziji, kjer resrx3 in odgovorno skibi za filmsko vzgojo prof. Horvatova, in na ekonomski ter administrativni šoli. Na drugih srednjih šolah nam to uspeva le delno; podobno je tudi na osnovnih šolah razen na grmski šoli, kjer mladim utira radovedno pot v filmski svet z resnim posluhom in strokovno sposobnostjo tov. Kocovanova. Vzroki so jasni: enostavno ni ljudi, ki bi bili pripravljeni požrtvovalno sodelovati na tem področju, saj je v Novem mestu več šol, iz katerih ni bilo nikogar na sejo odbora za filmsko vzgojo, kjer smo sestavljali program za leto 1975/76. Prosvetni delavci so danes preobremenjeni in konnaj zmorejo redno delo, zato je težko realizirati tudi dober program.
Kaj bi bilo potrebrK) storiti, da bi bil uspeh pri tem delu večji. Najprej bi morali dobiti strokovnjaka za filmsko vzgojo, ki bi bil zaposlen na Zavodu za kulturno dejavnost Novo mesto. Ta bi tesno sodetoval z vodstvi šol ter Zavodom za šolstvo — organizacijska enota Novo mesto. Poleg tega bi se rrvsrale vključiti y to delo tudi politične organizacije in vse organizacije združenega dela. Natoga JLA in ZB Novo mesto bi bila, da bi poskrbeli za partizanske filme in jih predvajali predvsem mladini. Občinski sindikalni svet bi moral poskrbeti za filmsko vzgojo v podjetjih in ustanovah. Mladinska organizacija bi se morala potegovati za poučrK>-vzgojne filme in jih predvajati tudi v vaseh.
Za zaključek ne bi ruvajala blestečih besed in vzvišenih parol, ker se mi že od nekdaj upirajo. Zeto narobe bi me razumel tudi tisti, kdor bi mislil, da prisegam na vse, kar je na filmskem platnu. Kakšen vpliv pa ima film na doraščajočo osebnost, dokazujejo citati, ki jih bom r>a-vedla iz šolskih in domačih natog naših učencev:
1. „Filma Bratje Karamazovi nebi razumela, če ne bi prebrala literature, ki smo jo dobili (filmski list). Poiskala bom knjigo in jo prebrala, naj bo še tako debela, ker me strašansko zanima, kakšna družina je bila to, kjer so zrasli tako različni bratje, kot so Mitja, Ivan in Aljoša."
(Učenka 3. letnika, nadov naloge: Film — roman)
2. „Filmov z golimi telesi ne maram, ker sem se jih naveličal, saj so vsi enaki in nimajo vsebine. Raje imam zgodovinske filme, o katerih se lahko veliko pogovarjam.
V	ljubezenskih filmih cenim čustvenost." (Učenec 2. letnika, naslov naloge: Razmišljanje ob filmu Ljubezer>-ska zgodbe)
3. ,.Če ne bi gledal vojnih fiJnnov, si sploh ne bi znal predstavljati naših partizanov in njihovih borb za svobodo. Mislim, da bi šel tudi jaz v partizane, če bi bito potrebno, fsle bom zapustil domovine." (Učenec 1. letnika. naslov naloge: Kritika filma Užička republika)
bogo komelj: znanstvenica
dr. zora karaman
Nekdanji sošolci ob 45*letnici mature (od leve): Rudolf Hlede, Feliks Mejak, Leon Korošec, dr. Julij Saje, Ivan Zika, Jože Rabič, dr. Zora Vales — Karaman, admiral Janez Tomšič, razrednik prof. inž. Ivo Zobec, Karel Kronegger, Marija Ravnikar, Ignac Škoda, Marjan Mrvar, Franc Matoh in Jule Lavrič.
v vrsto pKjmembnih znanstvenikov, ki so woje prvo znanje prejemali na novomeški gimnaziji, se je uvrstila Novomeščanka dr. Zora Karaman. Ker se bliža 8. marec, naj ta sestavek v Dolenjskih razgledih pokaže, da je žena pnpolnoma enakopravna možu in da lahko s »/ojim de-, lom doseže vrhunske uspehe tudi v znanosti.
Pokojna univerzitetna profesorica dr. Zora Karaman je bila hči znanega Novomeščana Valesa, ki si je ustvaril svoj dom v Ko§tiak)vi ulici. Rod Valesovih izvira iz vinorodne Vipavske, iz vasi Gaberje. Oče Zore Valesove je bil uradnik in službena pot ga je vodila v razne kraje. V Bujah v Istri se mu je 15. aprila 1907 rodila hči Zora. Ljudsko šolo je delno še obiskovala v Istri, nato pa v Trstu, dokler se ni družina zaradi prve svetovne vojne preselila v Novo mesto.
Vales je bil v Novem mestu nadzornik dolenjskih prog in se je zelo udeleževal življenja v naprednih društvih, predvsem pa se je posvetil razvoju čebelarstva na Dolenjskem. Dolga leta je bil predsednik društva čebelarjev in je vodil opazovalnico za čebele ter sodeloval s prispevki v Slovenskem čebelarju. Imel je hčerki Zoro in Nado. Zora je obiskovala novomeško gimnazijo od prvega do osmega razreda ter maturirala v juniju 1928 in takoj nadaljevala študij biotogije na ljubljanski univerzi. Tam je 1932 diplomirala. Po diplomi je morala čakati na službo dve leti, in ko jo je 1934 dobila, je morala oditi na žensko gimnazijo v Skopje, ker v ožji domovini ni bilo prostega mesta. Leta 1936 je bila premeščena v Bitolo, a se je kmalu vrnila v Skopje in v njem ostala do začetka vojne. Leta 1935 se je poročila z znamenitim zoologom dr. Stankom Karamanom. Imela sta tri otroke: Mladena, Gordana in Biljano. Leta 1936 je opravila profesorski izpit v Ljubljani. Ko je okupator zasedel Skopje, jo je pregnal in vojno je preživela v Kragujevcu in Smederevu. Po osvoboditvi se je zaposlila v Splitu na klasični gimnaziji, a po petih letih je 1950 postala v Dubrovniku kustos v muzeju, kjer je obnovila zoološki oddelek. Ker je bila 1953 izvoljena za docenta za predmet gozdarske entomologije na poljedelsko-gozdarski fakulteti skopske univerze, se je za stalno preselila v Skopje in tam ostala do smrti. 14. decembra 1955 je promovirala na ljubljanski univerzi z disertacijo Bythinini (Coleoptera) s stališča sistematike, zoogeograf ije in filogenije. Leta 1959 je postala izredna, a 1964 redna profesorica.
Za znanstveno pot Zore Karamanove gre zasluga tudi odličnemu pedagogu prof. inž. Ivu Zobcu, ki jo je kot njen novomeški profesor prvi navdušil za biologijo.
Že kot dijakinja v Novem mestu je sodelovala v vseh takratnih naprednih dijaških društvih. Spoznala je vzgojnost in pomembnost dela z mladimi in zato je povsod, kjer je službovala, organizirala krožke mladih biologov. Predavala je tudi izven gimnazije v mestu in na podeželju in širila zanimanje za biološko znanost. Za to svoje delo je prejela več pismenih in drugih zahval.
Kot univerzitetni učitelj je ustanovila entomološke zbirke; sistematsko zbirko insektov, zbirko škodljivih insektov v poljedelstvu in gozdarstvu, laboratorij za zaščito rastlin. Predavala je na več tečajih iz splošne in aplikativne entomologije, zaščite rastlin in o čebelarstvu za študente agronomije in gozdarstva. Organizirala in vodila je podiplomski študij ter uvajala mlade kadre v znanstveno raziskovalno delo ter bila mentor mnogim doktorjem znanosti.
Z znanstvenim delom se je začela baviti takoj ob prihodu v Skopje 1932. Iz šole je šla v muzej in tam presedela za mikroskopom ves prosti čas. Predvsem se je posvetila insektom in entomologiji. V razdobju svojega štiridesetletnega znanstvenega dela je objavila 67 znanstve-* nih del v domačih revijah in v raznih jezikih v tujih revijah. V tisku so še tri dela, a nedokončane bodo vse raziskave, ki jih je že začela. Zadnja leta je začela siste-matičf¥3 proučevati čebele in se pripravljala k pisanju knjige o čebelah, nastanku, njenih vrstah in značaju ter o medu. Pri raziskovanju insektov se ni omejila le na Makedonijo, ampak je zajela vso Evropo, Kavkaz, Bližnji vzhod. Prednjo Azijo in Afriko, a največja ljubezen in skrb je veljala domači zemlji. Rezultat teh raziskav je bila ugotovitev 14 novih rodov, 8 podrodov, 108 novih vrst in 15 podvrst insektov iz 10 grup. Natančno naštevanje ne sodi v Dolenjske razglede, ampak je to stvar znanstvenega tiska.
Dr. Karamarx>va je sodelovala s približno 130 znanstvenimi ustanovami in s prav toliko znanstvenimi delavci doma in na tujem. Za svoj izredni znanstveni delež je bila nagrajena z oktobrsko nagrado za znanstvena dela SR Makedonije. Aktivno je sodelovala v mnogih znanstvenih in strokovnih republiških in fakultetnih komisijah. Na raznih mednarodnih kongresih in simpozijih iz entonnologije, speleologije in zaščite rastlin je predavala. Bila je članica številnih združenj (Mednarodno entomo-toško društvo. Entomološko društvo v Mulhouse itd.), sveta Prirodoslovnega muzeja v Skopju, Komisije za zaščito narave, predsednica Sveta za ribogojstvo, zooloških vrtov, Biološkega društva SR Makedonije, Društva za zaščito rastlin SR Makedonije, Čebelarskega društva SR Makedonije, člank;a upravnega odbora Entomotoškega društva Jugoslavije, Speleotoškega društva Jugoslavije itd.
Njena nepričakovana smrt je preprečila mnogo načrtov in zamisli. Vse hjeno že objavljeno delo pa dokazuje, da je bila žena z izredno delovno energijo, pridnostjo in ljubeznijo do dela. Umrla je nenadno, a s smrtjo ji je bila prihranjena bolezen, trpljenje, zavest brezmočnosti in odmiranja. 9. decembra je prišla s sinom z avionom v Ljubljano, a v torek, 10. decembra 1974, je bila že mrtva. Konec novembra se je slabše počutila in je mislila, da je to zaradi velikega naprezanja pri Organiziranju simpozija v Oteševu. Sinova sta mrtvo mater prepeljala v Skopje.
Makedonski narod se je dobro zavedal, kaj je zgubil s smrtjo slovenske znanstvenice. V petek, 13. decembra, je bila izpostavljena v univerzitetni avli. Ta dan ni bilo predavanj. Njeni študentje, katerim je še prejšnji teden predavala, niso prepustili častne straže ob krsti od 7. do
10.	ure nikomur, ker je bil to čas njenih predavanj. Po tem času pa so se do 13. ure vrstili profesorji in študentje. Govoril je dekan fakultete in nato so jo z avtofurgo-nom, kateremu so sledili avtobusi in avtomobili, polni študentov, profesorjev in drugih, peljali po isti poti, ki jo je vsak dan prehodila od doma do univerze. Pred njenim domom se je sprevod ustavil in s tem počastil njen spomin in nato je odšla kolona na oddaljeno skopsko pokopališče. Tam so si sledili govori in njen grob poleg njenega moža dr. Stanka Karamana so zasuli s cvetjem.
Pokojna znanstvenica je redno prihajala v »/oje Novo mesto obiskovat starše, ki počivajo sedaj na novomeškem pokopališču. Udeleževala se je obletnk: mature in objavljena slika jo kaže v krogu živečih sošolcev ob 45-letnici mature, ki so jo praznovali v septembru 1973. Novomeški študijski knjižnk:! pa je darovala svoje separate iz domačih in tujih revij in s tem pomagala knjižnici, ki zbira vsa tiskana dela avtorjev, ki so v kakršnikoli zvezi z Dolenjsko. V izraz hvaležnosti za njen velikodušni dar sem skušal v skopih in nestrokovnih besedah pokazati njen veliki lik bralcem Dolenjskega lista.
DOLENJSKI LBT - Št. 51 (1378) - 18. decembra 1975 STRAN 25