Naši vojaki.
ipsako jutro, točao ob devetih, prikoraka v šolo četa vojakov. Uro daleč prihajajo; lepo in složno. Kdo bi jim branil? Ob določenem času se oglasi txo-benta, znamenje, da se zbero. Imajo namreč »horni-sta«, ki jih kliče, kadar je čas na pot.
In kakšna je njih oprava? Marsikateri izmed čitateljev se bo znabiti prezirljivo nasmehnil našim vojakom. A pomisliti mora, da so to sinovi preprostih kmetov in kočarjev. Njim ne prinaša sveti Miklavž svetlih sabljic, ličnih puškic in vojaških čepic. Zado-voljni in srečni so naši otroci, če jih obdaruje z orehi, suhim sadjem in par jabolki. Sladčice so že nekaj iz-vanrednega pri njih.    Da bi jim starši omislili igrač,
56
kakršne se vidijo po mestnih izložbah, o tem ni go-vora. Otroci naši nimajo pojma o takih potratah.
Vendar mladim junakom veselja žare zdrava lica, in jim sije radost iz oči, ko koraka-jo oboroženi s težkimi, doma izdelanimi puškami in bajoneti. Po-veljnik ima opasano sabljo. Čcta ima tudi sanitejca, ki koraka navadno zadnji in ima na rokalvu bcl trak z rdečim križem,
In vse to so si dečki sami naredili. Puška ima celo prožno pero. Kadar ga vojaček sproži, zleti lesen zamašek po cevi.
Okrog pasu nosijo naši vojaki vrvico. Spredaj ima na vrvici vsak po dvoje cigaretnih škatelj, v ka-terih hranijo lesene zamaške, patrone, Ob strani pa jim visi bajonet, ki je tako prirejen, da ga lahko po-tegnejo iz nožnice in nasade na puško. Nekaj se jih poonaša celo z okrvavljenim koncem. Pobarvali so ga z rdečo barvo.
Na hrbtu nosijo naši vojaki ali svoje lesene šol-ske torbice, ali pa narejene iz domačega platna. Na glavi so seveda raznovrstna vegasta pokrivala. A vsak ima spredaj prišito svetinjico, prav kakor so vi-deli pri vojakih.
Poveljnik jim je največji, dvanaijstletni Matevž, ki nosi tudi sabljo. Ubogajo ga na vsak migliaj. Zapo-veduje jim rezko in kratko, a pomislite — v jeziku, kakor je pač slišal od vojakov. Včasih je nastal med šolarji na poti iz šole in v šolo tudi kak prepir. Temu je morda ušla sivka na sosedovo senožet, in se je nad njim sosedov sin malo pohudoval. Tam stai se pa zna-biti zopet dva sporekla o tem, kateri izmed njiju pase več živine. Sami gospodarski prepiri! A sedaj vlada med vojaki sloga in edinost. Čim več jih je, tem po-nosneje in enakomerneje korakajo.
Zaničljivo in po strani bi znabiti pogledal kak mestni otrok to četico v preprosti, zakrpani obleki, v velikem, nerodnem obuvalu, poleti pa so še bosi. A naši korenjaki ne bi menjali z lepo mestno suk-njico, svetlimi, ozkimi čeveljčki in ličnim pokrivalcem.
Preprosti so naši pastirčki, sinovi narave, čvrsti, veseli in zadovoljni. Nežnega negovanja mamic, kakor
57
mestni otroci, ne poznajo. Zgodaj se privadijo resnosti življenja. Žuljava roka očetova in materinai dela za-nje od ranega jutra do poznega večera. Domača hiša jim je dom sreče. V njej dorastejo krepki in čili po telesu, zdravega, bistrega duha in preproste, bogo-Ijubne duše. Li ni postalo izmed kmetiiskih sinov že mnogo učenih, velikih mož? Močnih in krepkjh, srč-nih in zvestih vojakov daje domovini uprav kmetiški rod. —
In naši mladi vojaki? Svesti so si svoje krep-kosti. Ponosno zro že sedaj v bodočnost, ko bode mnogi izmed njih služil cesarju in domovini. In zato jim tolikrat zadoni iz močnih grl:
»Ko bomo pa kedaj dorasli, železo bo, kar zdaj fe les, ko bodo drugi krave pasli, junaki bomo mi zares !<
Fr. Zupančič