515
Čuden takle otrok
Vita
Žerjal
I.    Poznam jo.
Včasih mi pravi,
kako diši po težko rumenem žitu,
516                                                                                                     Vita Žerjal
kako sanja o potočjem klokotanju.
Včasih se smeji
in jo vidim sredi jablan.
V njej je obtičalo sonce,
nič več ji ni treba prositi,
le še s smehom privablja k okusnemu sadu.
Nič več me ne išče ob tolmunu,
ne rabi temne globine.
Samo za trenutke izgine
in se že prikaže, smejoča.
»Tu sem,« pravi,
a jaz je ne morem doseči.
II.    Vidim
njene krče pričakovanja.
Vsa je napeta, srna.
Okno zrcali njeno sloko prežo.
Živalca,
vsa se krči,
boli jo napetost.
Kradem ji
to ploščato podobo otrplosti,
dokler zunaj ne zašelesti.
Trenutek se konča,
nič več je ni tam,
izzivi svoj vrh
in me pusti smreki za šipo.
IX.     Čuden takle otrok, skrčen,
kot bi hotel zopet spati, ves trepetajoč. Čaka poldneva, da ga segreje glas zvona. Od daleč zaniha in zlomi stekleno pajcevino. Po cesti gredo ljudje. Slučajni ljudje imajo vedno gladek obraz kot zalučani kamni, ki jih meče poleti v reko in utonejo v trojnem krogu.
Čuden takle otrok
Ta mehkoba ga spominja na zvon in na odmeve maternice. Čuden takle otrok. Bi hotel zopet spati?
Morda zaman govorim z vami,
ker ste že vsi naveličani besed
o jutrih in večerih,
o travah in rožah.
Morda ste že vsi na poti
v poligone
med spomenike lastnih obrazov.
Morda ste že daleč med hribi,
ki jim ne veste imena,
ker so pomembne le ceste.
Morda je res vse zaman,
ker ste se že zdavnaj poslovili od mene.
517