Besedilo Adamičevih skladb
na
koncertu „Ljubljanskega Zvona“
dne 18. aprila 1921.
Ljubica vstani.
Narodna iz Štreklja.
Ljubica vstani, vpihni luč, hitro daj meni od kamre ključ! Kaj bi vstajala, pihala luč, ti sam moj ljubi si kamre ključ, jaz sem pa sama ta svetla luč, ti bom svetila celo noč!
Dekle moje, prinesi mi vode . . .
Narodna iz Strekija.
Dekle moje, prinesi vode,	Dekle moje, prinesi vode,
da si umijem noge svoje;	da si umijem svoje roke,
noge jaz svoje umil si bom,	roke jaz svoje umil si bom,
za tabo jaz hodil več ne bom,	da tebe objemal več ne bom.
Dekle moje, prinesi vode, da si umijem svoje srce; svoje srce jaz umil si bom, da tebe jaz ljubil več ne bom.
Vanč zelenka jase
Vanč zelenka jaše iz zelene paše, si na konju poje od Marinke svoje, drage ljubice.
Narodna iz Štreklja.
Konj pa z repom maha, ide ves brez straha, trikrat glasno hrže, naj mu ovsa vrže draga ljubica.
Ljuba s kleti stopi, oves^z vinom škropi,
konju ga vsipava	„
Vanča poljubava, draga ljubica.
/v««	'O,
s*	*2
N>	<■
Za plotom.
Ivo Peruzzi.
Ti pa si jablana v vrtu zorečem,	Moje	srce je žejno in gladno,
jabolka rdeča dehtijo od vej;	hoče	velikih in tajnih dobrot;
jaz pa za vrtno ograjo —	ti pa	si dobra, ti si razkošna,
o, jezik — nič ne povej!	fant je korajže«, nizek je plot^.
Fantovska.
Ivo Peruzzi.
Krivček zali za klobukom.	Za petico polič vina,
v žepu pa petica;	žalost se pogasi,
pod klobukom hude misli	—	hude misli pa za	fante,
ej, srbi desnica [	ki pojo na vasi .	. .
Fante	tepel bom do jutra,
ki pojo nezvesti, a potem pa vdan prebeli, vriskal bom po cesti. —
Dragemu so se oči skalile . . .
Iz bosanskega perivoja. Cvetko Golar.
Dragemu so se oči skalile, temne, jezne so kot hudournik.
Oj, zakaj si se razsrdil name, —
drugega sem le pogledala,
nisem si ga zaželela,
zaželela, zahotela,
niti v srcu niti v mislih tihih.
Solnce moje več se mi ne mrači, k tebi plavajo poljubi moji.
Sem poslala jih na ustne tvoje v sladki kelih žejnega mi srca. —
Solnce sije, zeleni livada.
Iz bosanskega perivoja. Cvetko Golar.
Solnce sije, zeleni livada,
gre moj dragi in mi nese cvetje.
Dež prši in voda, kalna voda dere, voda pravi, da ne bo ga k meni.
Jaz pa hočem dragega imeti, ki pogosto k meni bi zahajal:
Vsako leto, v letu vsaki mesec, in vsak teden in vsak dan prebeli, slednjo sladko uro in minuto.
Takega bi dragega ljubila.
Noč je žalostna, kakor moje misli
Prevod iz ruščine v prozi. I. A. Bunin.
Noč žalostna, kakor moje misli . . .
Daleč v gluhi stepi široki,
Ogenjček brli samotni . . .
V	srcu mnogo žalosti in ljubezni.
Toda komu poveš, kaj te kliče, česar je srce polno ? pot je dolga, step brez glasu.
Noč žalostna, kakor moje misli ...
„Ave aria."
Prevod iz ruščine v prozi. A. A. Fet.
1 m
„Ave Maria" — Tiha lampada------------
V	srcu so pripravljeni štirje stihi: „Cista Deva mati skrbečih, dušo je napolnila Tvoja dobrota,
Neba Carica, ne v blesku luči, v tihih sanjah le se prikaži nji!" „Ave Maria"! Lampada tiha . . . Šepetaje sem zmolil vse štiri stihe.
Kakor srebrni pasovi tonejo ceste v noč — kam, o bratje, drugovi, utonila nem noč ?
Noč.
Fr. Albreht
Kakor goreči cvetovi padajo zvezde z neba naše sanje, drugovi, uklenila tema,
naša vera, drugovi, naša ljubezen je šla . . . Kakor goreči cvetovi padajo zvezde z neba. —
Nocoj je pa svetla noč.
Narodna.
Nocoj je pa lep večer, nocoj je pa svetla noč, mesec sije vso noč, zaspati meni ni moč.
Pesem nočnega čuvaja.
Narodna.
Ura je deset,
fantje var'te se deklet!
Jaz vam voščim lahko noč, čuval vas bom celo noč.
Če bom čuval, ne bom sam, z mano Bog bo, svet’ Florjan !
Jaz pa pojdem na vas, jaz pa zapojem na glas, zavriskam čez tri gore, da me bo slišalo moje dekle.
Ura bije enajst.
Me dajte ognja otrok', potem pride velik jok !
Ura je že polnoči, čuvaj vpije na sredi vasi.
Ura je polu ene,
grešnik, poboljšaj svoje življenje! Ura je že ena preč, grešnik, ne delaj greha več!
Večer.
Borisov.
V	zarji večerni gorijo dalnje gore, v jasnem solnčnem škrlatu polja žare; zvezdice zablestijo v tiho noč, ptički pojo melodijo : Lahko noč!
i^ltlad junak po vasi jezdi . . .
Iz bosanskega perivoja. Cvetko Golar
Mlad junak po vasi jezdi in klobuk po strani nosi, za klobukom tri peresa:
Prvo — solnce žarko, zlato, drugo — jasna mesečina, tretje — rosa čista hladna.
Solnce zlato za sirote, mesečina za popotne, in za njive hladna rosa.
Njive pa so za pšenico, a pšenica za kolače, a kolači za devojke, a devojke za junake.
Če ti ne boš moj . . .
Narodna iz Streklja.
Če ti ne boš moj, pa nobeden ne bo, pa me ledik nesite v to črno zemljo.
Ta črna zemlja, bo pa postelj moja ; tam bom tiho ležala, jaz dekle parna.
Kdor je truden naj gre spat.
Narodna iz Štreklja.
Kdor je truden naj gre spat Jaz pa bom bedela ; ljubega bom čakala, pri oknu bom sedela.
Ce ga ne bo ko bode mrak, morala bodem sama spat, če ga ne bo do polnoči, moj ljubček mrtev leži; če ga ne bo pa celi dan, moj ljubček je že pokopan.
Ne maram tebe
Narodna iz Streklja.
Ne maram tebe k’ nimaš hiše svoje.
Še polž ima hišo le ti si brez nje.
Poplačaj dolge, potlej pridi po me.
Pa hiš'co 'sezidaj, da spati bo kje !
Svatba na poljani.
Cvetko Golar.
Na poljani se v nedeljo svatba, pir piruje, žarni rdeči mak se ženi, s purpalo svatuje.
Oj, to rajsko je veselje, svatovščina živa, slak na suhem ovsu jezdi, s kelihom napiva.
Sinja rž se ziblje, klanja, čmrlj je bas privlekel in škrjanček svat zavriskal, v zrak se opotekel.
Zvezna tiskarna v Ljubljani.