ZEMONSKI 3 ZEMONSKI 4 cajtng cajtng O Zemoncih in Zemonu O Zemoncih in Zemonu ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Podoba sv. Kancijana, najdena v cerkvi sv. Mihaela na Dolnjem Zemonu Bandera sv. Kancijana in Florijana Sv. Kancijan Oltar sv. Kancijana V namen obnove podob sv. Kancijana je Kulturno društvo Grad darovalo 600 evrov Iz vsebine Beseda urednika Cemu Zemonski cajtng? Drage Zemonke, dragi Zemonci in drugi bralci! Pred vami je prva in upam, da ne zadnja izdaja glasila, ki smo ga malce nostalgicno poimenovali Zemonski cajtng. V Kulturnem društvu Grad smo si dolgo želeli izdajati glasilo, ki bi v svojih pri­spevkih zajelo celoletno bogato društveno delovanje, dogajanje v naši vasi in zgodovino našega kraja. Na Bistriškem naše vaško glasilo, ce ga lahko tako poime­nujem, ni prvo. Zemonski cajtng se pridružuje Kocanskemu ve­stniku ter Harijskim novicam, ki izhajata že kar nekaj let in sta nam za zgled. Verjamem, da ga boste prebirali z veseljem in v njem našli veliko zanimivega branja. Naš »cajtng« bo lahko vsako leto bolj bogat in zanimiv, ce ga boste soustvarjali tudi vi: vse, kar se dogaja na Dolnjem Zemonu, je dobrodošlo za pisno objavo. Tako bomo tudi svojim zanamcem pustili duh casa, v ka­terem živimo, saj z zapisi zgodo­vina ostaja ohranjena in živa. Želimo vam prijetno branje in vas pozdravljamo z željo, da bi Zemonski cajtng našel prostor v slehernem zemonskem domu, cetudi je ta dom morda v Ilirski Bistrici, Ljubljani, Kopru … ali celo kje v tujini. Primož Rojc stran 6 stran 10 stran 4 stran 16 stran 18 stran 13 stran 20 stran 22 stran 24 stran 30 stran 26 stran 28 stran 32 stran 34 stran 34 stran 38 stran 40 stran 46 stran 42 Križ obnovili po prvotni podobi Ob lanskem shodu je bil blagoslovljen obnovljeni križ na razpotju glavne vaške poti in poti, ki vodi na Tembreg. Križ je obnovo docakal kot zadnji izmed treh vaških križev, vrnjena pa mu je original­na podoba. Križ je dolga leta, nekako do konca petdesetih let prejšnje­ga stoletja, stal v Novem svetu, delu Ilirske Bistrice na križišcu Prešernove in Bazoviške ulice, ob hiši, v kateri je danes cvetli­carna Rosa. Ko so leta 1958 ali 1959 odstranili bencinsko cr­palko, ki je bila ob tej hiši, so odstranili tudi križ in ga prislo­nili k zidu trnovskega pokopa­lišca. Nekako istocasno so na Zemonski vagi odstranili poško­dovani kamniti križ. Janez Škrlj pripoveduje, da sta križ Zemon­cem priskrbela njegova starša: »Moja mama Franciška je pro­sila župnika Vladimirja Piriha, ce bi lahko prevzela križ, ki je propadal na pokopališcu, in ga postavila na križišcu pred hišo, saj na Zemonski vagi križa za poslovitev od pokojnikov ni bilo vec.« Takrat je namrec vsak po­kojni Zemonec pred pokopom še ležal na svojem domu in vašcani so ga peš pospremili do križa. Do trnovskega pokopališca so pokojne nosili peš cez Žabovco, velikokrat je bila pot v zimskem casu neprehodna. »Pirih je dobil soglasje dekana, g. Viktorja Ber­ceta. Oce je na obcini vprašal, ce lahko križ postavi. Postavljal ga je na svojem zemljišcu, zato je soglasje dobil. Verjetno niso komplicirali, ker je bil partizan, celo v Tomšicevi brigadi,« pove Janez. Križ sta na sedanjo loka­cijo z vozom pripeljala Janezov oce Jožef in brat Jože. Jožef Škrlj ga je delno popravil in obnovil ter postavil na sedanjo lokacijo v letu 1961 ali 1962. Križ je v casu zemonskega shoda »na tiho« bla­goslovil župnik Vladimir Pirih. Lani je bil križ po veclet­nih pripravah obnovljen in bla­goslovljen. Blagoslov je ob pra­zniku sv. Mihaela, zavetnika zemoske cerkve, opravil župnik Stanko Fajdiga. Nacrte za obnovo je po starih fotografijah in razgle­dnici Ilirske Bistrice, na kateri je križ viden, ko je še stal pri No­vem Svetu, napravila arhitektka Jeronima Kastelic. Srecko Vrh se v imenu Cerkvenega odbora Dolnji Zemon zahvaljuje vsem, ki so pomagali pri obnovi, in sicer: Andreju Pirhu za varjenje in bar­vanje plocevine, mizarju Evgenu Cekada za izdelavo lesenega dela križa, zidarju Stanku Iskra - Žje­fnemu za opravljena zidarska dela, Primožu Rojcu za pomoc ob nabavi materialov, Nikiju Klancu - Petretovemu za razrez ploce­vine, Janežicu iz Dobropolj, ki je plocevino speskal, Franetu Dol­ganu, ki je razpelo pobarval, in podjetju Euro MB, ki je z asfal­tom uredilo okolico. Koordina­cijo obnove križa so vodili Srec­ko Vrh, Vladimir Šuštar in Janez Škrlj. Tako je križ na Tembregu, kot zadnji izmed treh vaških, lepo obnovljen. Pomembno pri obno­vi pa je tudi to, da se mu je vrnila prvotna podoba. Primož Rojc Križ v ogradi hiše Pepeta Poštarjevega na Dolnjem Zemonu, v ozadju še pritlicna Ferjanova hiša Razglednica Ilirske Bistrice - Novi svet iz dvajsetih let prejšnjega stol. - na kateri je viden križ, ki danes stoji na Dolnjem Zemonu Križ pred obnovo Križ je ob lanskem zemonskem shodu blagoslovil župnik Stanko Fajdiga Gledališce živi tudi v naši vasi Kot profesorica slovenšcine, ki se že vrsto let trudi prebuditi v mladih odnos do lepega knji­žnega izražanja in vzbuditi za­nimanje za slovensko literaturo in kulturo, sem navdušena nad delovanjem KD Grad. Celo paleto raznovrstnih kulturnih priredi­tev spremljam že 10 let, še pose­bej pa zadnji dve leti, odkar tudi sama živim med ljudmi, ki imajo poseben cut za jezik in kulturno dedišcino svojega kraja. Rada bi pohvalila prav gledališko dejavnost, ki je marsikje že po­zabljena, saj zahteva veliko mero casa, potrpežljivosti, nadarje­nosti, mocne volje in vaje. Vese­la sem, da na Dolnjem Zemonu ta vrsta umetnosti živi že dese­tletje. Posebej želim izpostaviti tradicionalno Miklavževanje, ki ga KD Grad organizira že od leta 2003. Prireditev je vedno znova odlicno obiskana in posebej pri­ljubljena pri otrocih in mladini. Miklavž pri nas vsako leto zariše nasmeh na usta vec kot 80 otrok, ki decembrski vecer preživijo v družbi svojih staršev in uživajo v pravi gledališki predstavi, skrb­no pripravljeni z mislijo nanje. To je vecer smeha, druženja, to­plih objemov, iskrenih pogledov in stiskov rok. Decembra lani sem si predstavo Sapramiška ogledala tudi sama. Moram priznati, da so me mladi igralci: Aljana Rojc, Naja in Nuša Baša, Sabina in Minea Vrh, Špela Skok, Lana Vrh, Maja Ribic, Maja Škrlj, Matic Štemberger, Domen Ujcic, Anže Skok, Lovro Primc, Martin Rojc in Val Primc s svo­jo sprošcenostjo in predanostjo zares popeljali v pravljicni svet, kjer domišljija ne pozna meja, kjer se zabriše meja med odra­slim in otrokom. Vse je dišalo po lepi slovenski besedi, glavno besedo na odru pa je odigrala mladost, ki je razprla svoja kri­la z radoživostjo, sprošcenostjo, sanjavostjo in sposobnostjo vž­ivljanja v razlicne vloge. S Sapra­miško so mladi igralci poželi bu­cen aplavz še v Knjižnici Makse Samsa in v Hrpeljah pri Kozini. Pohvaliti moram tudi izvedbo versko obarvane predstave za otroke Dobrincek, ki so jo mladi clani KD Grad odigrali v Domu starejših obcanov Ilirska Bistri­ca, v cerkvi Marijinega vnebov­zetja v Jelšanah in v cerkvi sv. Jurija v Ilirski Bistrici ter tudi tu naredili izjemno dober vtis. Dobro pa rodi še boljše in naj­boljše, zato kulturni dejavnosti v lanskem letu ni bilo videti kon­ca. Clani KD Grad so v decembru 2015 organizirali tudi predstavi­tev zbirke ljudskih pripovedk z naslovom Pravijo da …, ki jih je zbral Josip Potepan Škrljev, kmet z Dolnjega Zemona. Na priredi­tvi so bile oci obiskovalcev zopet uprte v naše mlade igralce, ki so z odlicno izvedeno priredbo in dramatizacijo zgodb iz zbirke Pravijo da … obcinstvo popeljali tja nekam dalec za obzorje se­danjosti – v stare case. Na koncu svojega razmišljanja posebno zahvalo izrekam Iris Dovgan Primc, ki s svojim cutom za slovensko besedo, mocno vo­ljo in potrpežljivostjo uspešno izbira, prireja in piše scenarije za gledališke predstave; predvsem pa zato, ker zna navdušiti in vo­diti mlade skozi to vrsto umetno­sti. Iskrena hvala tudi Ani Celigoj in Vanji Sakelšek za pomoc in podporo pri predstavah. V pricakovanju novih gledaliških poslastic Tamara Rojc Miklavž je lani obdaril vec kot 80 otrok Z igro Dobrincek so mladi gledališcniki Kulturnega društva Grad nastopili v Domu starejših obcanov Ilirska Bisrica, v cerkvi sv. Jurija v Ilirski Bistrici in v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Jelšanah Z igro Sapramiška so mladi igralci Kulturnega društva Grad razveselili najmlajše. Od leve si sledijo Aljana Rojc, Matic Štemberger, Maja Ribic, Maja Škrlj, Sabina Vrh, Anže Skok, Lovro Primc, Domen Ujcic in Naja Baša Dedek Mraz je obiskal otroke tudi v Knjižnici Makse Samsa Aljana Rojc v vlogi Sapramiške in Maja Ribic v vlogi žabice Miklavža je na Dolnjem Zemonu pricakala polna dvorana otrok Lovrenc Primc, Val Primc, Domen Ujcic, Anže Skok in Matic Štemberger v vlogi pastirjev ob predstavitvi slikanice Pravijo, da ... Prihod Miklavža med otroke v zemonski dvorani Ali ženske kdaj odnehajo? Na povabilo Kulturnega društva Grad je v nedeljo, 13. decem­bra 2015, v Gradu nastopila gle­dališka skupina iz Kulturnega društva Domovina Osp. Darja Kr­koc v vlogi Luize, Nadja Mršnik v vlogi Karoline in Valentina Šuk­ljan v vlogi Agneze so polno dvo­rano zemonskega Gradu nasme­jale s komedijo Ali ženske kdaj odnehajo. Igra, ki jo je režirala Edita Franceškin je bila na 8. fe­stivalu komedije PEKRE izbrana kot najboljša festivalska predsta­va. V komediji so se na odru izriso­vali liki treh ostarelih žensk v podobah casa, situacij in oko­lišcin, ki pogosto v njihovem življenju niso dopušcale želene srece. Mnogo stvari je odbrzelo mimo njih in jim ni dalo prilož­nosti, da bi stara leta preživljale na svojem. Kakor vecina, ki odide v dom starejših obcanov (kako lepo se sliši), so tudi Luiza, Agne­za in Karolina morale najdi mo­dus vivendi, da jih ohranja vital­ne, da se ne zlomijo pod pritiski malodušja. S te strani je zgodba resna in otožna. Ko pa jo pred nami doživljajo, je humorna, pri­vlacna in optimisticna. Nic jih ne zlomi, nic jih ne pretrese. V predstavi so ustvarjene podo­be preteklosti, ki so prikazane s crno-belimi ali crno pisanimi kostumi, vsa sedanjost pa je živa, barvita, cetudi govori o starosti. Spomini so kot stare fotografije, to, kar je tu in zdaj, pa je kricavih barv, ker se tri prijateljice ne pre­dajo niti boleznim niti starosti. Poseben dialog med junakinja­mi in "notranjim glasom tolažbe, premislekov, opozoril in komen­tarjev" je ustvarjen s petjem, pe­smimi Frana Milicinskega - Ježka. To so edini pogovori z moškim, kar zgodbo uravnoteži in ji da naboj »pravicnega« ocenjevanja odnosov med ženskami in mo­škimi. Primož Rojc Igra Ali ženske kdaj odnehajo? je navdušila obiskovalce v dvorani in popestrila praznicni december Jaslice Zemonsko cerkev je posebno lepo obiskati na božicno jutro, lahko bi rekli, da tega jutra iz­gleda carobno. Spokojni zimski cas, ljudje, ki v miru hodijo pro­ti cerkvi k jutranji božicni maši, posebno slovesni zvoki zvonov in seveda jaslice. V zemonski cerkvi so slednje še iz »casa Italije«. Ve­like, lepe figure, skrbno obliko­vane in pobarvane, malo podruž­nicnih cerkva ima takšne. Jaslice so v veselje mladim in starim, po maši si jih gre ogledat veliko ljudi. Dolga leta jih je postavljala družina Šircelj - Žjefeni, zatem Danica Peruzin s sinom Petrom, zadnja leta pa to pocnejo clani Kulturnega društva Grad. Jaslice na fotografiji sta pod stranskim oltarjem sv. Florijana postavili Vanja Sakelšek (za lanski božic še Dovgan) in Ana Celigoj. P. R. Po 140 letih Potepanu izdali slikanico Pred polno dvorano Gradu na Dolnjem Zemonu so tik pred koncem leta 2015 predstavili slikani­co Pravijo, da … Besedilo je pred 140 leti napisal domacin Josip Potepan - Škrljev, ilustracije pa je ustvaril Romeo Volk. Slikanica je dobrodošla izdaja tako za otroke kot tudi za odrasle. »Cudili se boste, ker sem si, preprosti kmecki fant, drznil po svojih moceh nekaj na kratko po­pisati. Prosim, ne štejte mi v zlo, ker je dosti pomanjkljivosti,« je svojo pripoved v pismu pred 140 leti pricel Josip Potepan - Škrljev. Takrat je namrec poslal svoje za­pise domacih ljudskih bajk, pri­povedi, vraž, opisov šeg in navad ter popis izkopanin hrvaškemu arheološkemu društvu v Zagreb. Tam so jih leta 1875 pod uredni­štvom Ivana Kukuljevica Sakcin­skega objavili v knjigi Arkiv za povjestnicu jugoslavensku (XII. knjiga). Preprosti kmecki fant, kot se je avtor predstavil, se je namrec zavedal, da marsikaj, kar je ustvarila bujna cloveška domi­šljija in je dolgo živelo s pomoc­jo ustnega izrocila, se medtem spreminjalo, tudi izgubljalo, lah­ko izgine za vedno. Sam je skro­mno pristavil, da je njegovo delo pomanjkljivo, vendar je urednik njegov prispevek ocenil kot po­memben in pripisal, da bi si želel vec kmetov, ki bi kaj takega znali napisati. Da se zavemo svojega bogastva 140 let kasneje so v njegovi roj­stni vasi pod okriljem Kultur­nega društva Grad Potepanovo besedilo izdali v obliki slikanice. Besedilo je današnjemu casu pri­redila Dragica Štemberger Malja­vac: »Ker je jezik živa tvorba, ki se razvija, raste, a tudi stara, smo originalno arhaicno besedilo pri­redili in ga zapisali v sodobnejši obliki, ceprav smo se zavedali, da bo s tem izgubilo nekaj svoje­ga cara. Potepan je namrec pisal tako, kot se je pripovedovalo. Tu pa tam je bilo tudi nam kaj neja­snega, zato smo nekatere besede in stavke hote pustili v original­ni obliki – morda pa se bo našel kdo, ki nam bo znal še kaj poja­sniti.« Ilustracije, ki jih je ustvaril Romeo Volk, so polne detajlov, ki Potepanove zgodbe naredijo še bolj zanimive. »Naloga ilustra­torja je, da poišce kakšne stvari, ki v tekstu niso zajete, da razšir­ja zgodbo. Že iz otroštva so mi bile zanimivejše tiste slikanice, ki so pokazale še kaj drugega, ne samo tisto, kar je bilo zapisa­no,« je svoje delo opisal Romeo. Avtor ilustracij pa opozarja tudi na pomembnost zapisa: »Objava Potepanovih zapisov je zelo po­membna, da nekaj izvemo o du­hovni kulturi in se zavemo svojih korenin. Zelo je pomembno, da se, še posebno mladi ljudje, zave­jo tega bogastva, saj so to kljuc­ne stvari za razumevanje lastne okolice, svojega naroda, da se zavemo in zavedamo, kaj je bilo pred nami in kaj lahko ponesemo naprej, brez tega zavedanja kot narod nimamo prihodnosti.« Škrateljn, torka, mrak, urok, železna trava … Potepan je v svojem zapisu pone­sel duh takratnega casa v priho­dnost. Popisal je kar nekaj obica­jev in navad, posebno zanimiva je navada za praznike. »Na sveto viljo (vigiljo), na novo leto in na svete tri kralje imajo nekateri tako vražo, da skupaj jedo trije ljudje. Kruha ne režejo, lomijo ga, mrvice skrbno poberejo in shra­nijo. Uporabljajo jih za natrobo. Recimo, ce kdo komu naredi, da mu hoce srce zgoreti, si lahko s temi mrvicami odela. Ce jih vrže na žerjavico, srce pece onega drugega.« Najvec pa je zapisal pripovedk in bajk, med katerimi so nekatere posebno zanimive in nimajo primerjalnega gradi­va v slovenskem prostoru, kot je na primer zgodba o Mlecni oz. Rimski cesti. »O Mlecnici pri nas pravijo, da je kompare (boter) komparetu slamo kradel, se med potjo premislil in jo nesel nazaj. Zato sta ostali dve sledi.« Ali pa o Velikem vozu: »Pravijo, da je na vozu sveti Martin peljal drva. Iz gozda je prišel volk in se zaletel v enega od volov, ga zaklal in še oje polomil, da je stalo postrani. Sveti Martin je vpregel k druge­mu volu volka, da bi lahko peljal drva. A volk je vlekel v gozd, vol pa iz gozda.« Zgodb je še veliko, v njih se pojavljajo bajeslovna bitja, kot so vile, škrateljn, volkodlak, torka, mrak, podlegaj ali vuorek, ajdi, kaca s cloveško glavo; bere­mo tudi zgodbe o urokih, cudež­ni železni travi … »Recimo, ce je nekaj detajlov, ki bodo širili otro­kom obzorje, pa ce bo kdo našel kaj, za kar ne bo vedel, kaj po­meni, bo vprašal svoje starše ali stare starše, kaj to je, pa mislim, da sem jaz dosegel svoj namen,« pove ilustrator Romeo Volk. Primož Rojc Josip Potepan - Škrljev je pred 140 leti popisal šege, navade in obicaje ter ohranil pomemben delcek naše zgodovine Potepanove zgodbe so predstavili mladi igralci in igralke KD Grad Ustvarjalci slikanice: Romeo Volk, Dragica Štemberger Maljavac in Primož Rojc »Pravijo, da so v neki hiši pri nas imeli škrateljna in da jim je nosil žito, denar in drugo,« pricne Potepan pripoved o škrateljnu Pogovor z Romeom Volkom, Dragico Štemberger Maljavac in Primožem Rojcem je povezovala Iris D. Primc Na predstavitvi so obcinstvo navdušili Veseli Ketteji z Osnovne šole Dragotina Ketteja Silvestrski program na TV Galeja Takole sta se nasmihala Igor Štemberger in naša Iris Dovgan Primc, ko je v silvestrski odda­ji na bistriški TV Galeja Rihard Baša rezal »šnite« pršuta. Odda­ja je popestrila silvestrski vecer gledalcem, ki so novo leto cakali pred televizijskimi sprejemniki. »Najboljši program od vseh!« in »Srecnooooo! Odlicen program! Cestitke!« sta bila le dva od mnogih pozitivnih komentarjev, ki so jih podali zadovoljni gledalci. Kot smo že zapisali, je prvo bistriško silvestrsko oddajo vodila tudi Iris, zanjo je prispeva­la celo scenarij. Upamo, da bomo tudi v novo leto 2017 vstopili v isti družbi na istem televizijskem kanalu. Igor Štemberger, Rihard Baša in Iris Dovgan Primc na silvestrovo Poberija 2016 Na Zemonu se pust zadnja leta zacne malo pred casom, kot je to velevala dolgoletna navada. Še ne dolgo nazaj se je poberija po tradiciji opravila na pustni torek. Takrat so bili ljudje še po­vecini doma, vas pa veliko manj­ša kot danes. Nacin življenja se spreminja, in tako se je poberija premaknila na pustno soboto. Ker se tudi mi radi »šemamo« in ošemljeni udeležujemo ne­deljske pustne povorke v Bistrici, in ker poberija na pustno soboto ni macji kašelj, saj je Zemon ve­lika vas, smo jo prestavili za en teden. Važno je veselje in tega ne manjka. Tudi letos smo uspešno pobirali po vasi in obiskali vse hiše. Po stari navadi mora pust vstopiti v vsako hišo, gospodinja pa puste pricaka s priprtimi vra­ti. Lahko recemo, da danes ljudje za šeme pripravijo veliko dobrot, nekoc je bilo bolj skromno. Pobe­rini so vcasih dobili klobaso ali dve, žlico zabele, kos kruha, jajca in pohanje. Veseli smo, da se je pustni sku­pini pridružilo kar nekaj mladih, kar kaže, da se bo tradicija ob­držala. Seveda pa brez pokrovi­teljstva starejših, že utecenih Ze­moncev, ne gre. Naj se zahvalimo vsem, ki pomagate pri pustu, v najvecji meri pa seveda Kleme­nu Ujcicu za logisticno podporo, Marjanu Baša - Šindi in njegovi ženi Stanki za vsakoletno pustno »južno« ter Valterju Sedmaku za postrežbo in kuho po koncani poberiji. Pustna skupina Maske, harmonika, boben in veselje – to je naš pust! Eskimi z Dolnjega Zemona V nedeljo, 7. februarja 2016, se je na 21. pustni povorki Pust je pršu številnemu obcinstvu predstavilo kar triindvajset sku­pin in skupno 1200 šem. Med njimi smo bili tudi Zemonci, tok­rat ošemljeni v Eskime. Zbralo se nas je lepo število, kar ok­rog sedemdeset. Obcinstvo smo nasmejali in navdušili z volcjo vprego, tuno velikanko, malimi Eskimcki, iglujem, med Eskimi pa se je sprehajal celo jeti. V po­vorki smo se predstavili najprej domaci vasi, nato še Ilirski Bi­strici. Posnetki Irme Zafred povedo vec, kot zmorejo besede. Skupinska fotografija pred spomenikom Eskimi iz družin Rojc, Ivancic in Šircelj s pasjo vprego Valerijo Ivancic V povorki so Eskimi tudi »roštiljali« Sprevod po vasi Erik Baša in tuna velikanka Grehovi so ulovili pravega tjulnja Ema Vrh in Ela Primc Volkovi v vasi Ljubitelj fotografiranja Rok Mi­kuletic z Male Bukovice je 24. marca letos v svoj fotografski objektiv ujel nadvse zanimiv pri­zor. Le petdeset metrov od Kova­ceve hiše v Brezju je fotografiral trop volkov. Že veliko let opažamo, da se divje živali vse bolj približujejo našim naseljem, vendar volkov tako blizu naselja v objektiv ni ujel še nihce. »Ko nimam dovolj casa za fotolov v hribih, grem velikokrat kar na bližnje mlake ali na Ža­bovco. V zimskem casu, ko ljud­je še niso na njivah, je srnjad do neke mere kar sprošcena in se z zvrhano mero potrpežljivosti da priti kar blizu živali, tudi na par metrov. Srnjad namrec ni tako previdna kot, recimo, jelenjad. Tisto jutro sem opazil najprej srnjad in že koval nacrt, kako s pomocjo vetra priti bliže, da me ne zavohajo. Med zalazom sem se ozrl na desno proti glavni ces­ti in skozi grmovje opazil psa - najprej enega, nato dva … tri …štiri … osem! Takoj me je preši­nilo, da to niso psi, ampak volko­vi; na veliko razdaljo je namrec težko razlociti,« pripoveduje Rok Mikuletic. Rok je nato stekel na boljšo pozicijo in pocakal, da pri­dejo izza bližnjega gozdicka. »V naslednjih nekaj trenutkih sem samo škljocal, preverjal nasta­vitve na aparatu in upal, da nas­tane kaj uporabnega. Vse se je namrec dogajalo nekaj cez peto uro zjutraj ob zelo šibki svetlo­bi,« dodaja Rok. Volkovi so bili ves cas v teku in se verjetno ob hrupu s ceste niso pocutili ravno sprošceno, cim prej so želeli priti v zavetje in mir. Primož Rojc Blagoslov gobe Na velikonocno soboto zgodaj zjutraj župnik pred župnišcem v Trnovem, v Ilirski Bistrici pa pred cerkvijo sv. Jurija, blagoslovi ogenj. Nekoc je veljalo, da gospodinja na velikonocno soboto ne sme zakuriti peci, dokler fantje ne prinesejo bla­goslovljenega ognja, hišna vrata so ostala do prihoda raznašal­cev priprta. Tradicija raznašanja blagoslovljenega ognja je pri nas še živa in ljudje še vedno cakajo na prihod fantov. Ta dan pa je v veselje tudi fantom, ki gobo po domovih raznašajo bodisi nave­zano na žico bodisi nasekljano na košcke v posebni posodi, saj dobijo velikonocni dar. Letos so jo po zemonskih domovih razna­šali štirje fantje. Na fotografiji od leve proti desni si sledijo Nejc Šircelj, Martin Rojc, Matej Ujcic in David Rolih. P. R. Vecer ljudskih napevov v Gradu S pesmijo so se v vseslovenski projekt Teden ljubiteljske kul­ture, ki je po celi državi potekal med 13 in 22. majem, vkljucili tudi na Dolnjem Zemonu. Vecer ljudskih napevov so poimenovali prireditev v zemonskem Gradu, na kateri so poleg pevk in pevcev z Dolnjega Zemona nastopile še skupine iz bližnjih krajev. Petje na vasi je bilo od nekdaj pomem­ben del vaškega življenja. Pelo se je ob raznih druženjih in kmec­kih opravilih. Sodoben nacin življenja je to v veliki meri spre­menil, a petje ostaja, zlasti tam, kjer so dejavna vaška kulturna društva. Tako je tudi na Dolnjem Zemonu. Prireditev so priceli Zemonski fantje. Skupina šestih pevcev je nastala na pobudo Kulturnega društva Grad. Fantje skrbijo, da ljudsko petje na Dolnjem Zemo­nu ne bi šlo v pozabo. Prema­lokrat je namrec na vasi slišati pristno ljudsko pesem, tako »ku koda«. Fantje se z veseljem odzo­vejo povabilu in zapojejo na vseh vaških in drugih prireditvah. Cerkveni pevski zbor na Dolnjem Zemonu deluje od nekdaj. Zdru­žuje pevke in pevce, ki se zberejo ob vecjih mašnih slovesnostih, a najlepše zapojo za zemonski shod v cast sv. Mihaelu in ob za­obljubljenem prazniku Mariji Po­mocnici 24. maja, njej generacije zemonskih pevcev prepevajo že vse od leta 1943. Posebnost ze­monskega cerkvenega pevskega zbora je, da še vedno prepeva cerkvene pesmi ljudsko. Zbor je vrsto let deloval brez zborovod­je, zadnja leta pa ga vodi Alenka Penko. Sledil je nastop ženske pevske skupine Kalina, ki deluje v okvi­ru Kulturnega društva Musica Noster Amor. Ime so si nadele po cvetoci zimzeleni grmovnici, ki s svojo trdoživostjo in vztrajnostjo kljubuje vsem preprekam, tako kot clanice pevske skupine. Sku­pino sestavlja enajst pevk iz oko­lice Ilirske Bistrice, vodi pa jih profesorica glasbe Janja Kone­stabo. Leta 2014 so izdale svojo prvo zgošcenko z naslovom Roža na vrtu. Ženska pevska skupina Kalina crpa pesmi pretežno iz zakladnice slovenskih ljudskih in umetnih skladb, posega pa tudi po priredbah vecno zelenih melodij. Clanice skupine Kalina imajo med sabo tudi solistko. Ob tej priložnosti se je obcinstvu predstavila Martina Konesta­bo. Letos je bila njena avtorska pesem Kako lep je dan na vrhu lestvice Radia Velenje in Radia Celje. V dokaj hudi konkurenci znanih bendov in pevcev je zanjo to velik uspeh. Brštulin banda, ki je nastopila kot zadnja, deluje v okviru Kul­turno-etnološko-turisticno-špor­tnega društva Alojzij Mihelcic Harije. Skupina prepeva ljudske pesmi, ki se prenašajo po ustnem izrocilu. Nekatere izmed teh pa zapojejo tudi ob spremljavi po­sebnih glasbil. Edini instrument, ki ga uporabljajo in daje melo­dijo, je harmonika, ostalo pa so stari gospodinjski pripomocki in orodja, kot so: kosa, bapca, ribežnik, kravji rog ali pa brštu­lin, po katerem so si nadeli tudi ime. Brštulin je pripomocek, s katerim so ženske v starih casih pripravljale kavo iz praženih jec­menovih zrn. V Kulturnem društvu Grad so že­leli javnosti prikazati, da je ljud­ska pesem še vedno med nami. To jim je z Vecerom ljudskih na­pevov tudi uspelo. Igor Štemberger Zemonski fantje Pevke in pevci cerkvenega zbora z Dolnjega Zemona so s preprostimi ljudskimi cerkvenimi pesmimi navdušili tako obiskovalce prireditve kot tudi gledalce TV Galeje, na kateri je bila prireditev veckrat predvajana Ženska pevska skupina Kalina Brštulin banda iz Harij Martina Konestabo Marijin praznik na Dolnjem Zemonu že 73. leto Druga svetovna vojna je bila po­vod za zaobljubo, ki traja že 73 let. Leta 1943 so italijanske ob­lasti vpoklicale še mladoletne fante v vojsko. Vašcani so se za­obljubili Mariji Pomocnici, da ji bodo pripravili mašo s procesi­jo, ce bo vojna prizanesla njim in Dolnjemu Zemonu. Zaceli so že istega leta in res je zaobljuba držala. Vas ni bila požgana; inter­nirane vašcanke so srecno prišle domov; vrnila se je tudi vecina nasilno mobiliziranih fantov.  V nedeljo, 29. maja, ob prazniku Marije Pomocnice je bila slove­sna maša v vaški cerkvi sv. Miha­ela. Mašo je vodil srebrnomašnik monsignor Slavko Rebec. Soma­ševal je župnik Stanko Fajdiga. Marijin kip je kot vsako leto nes­lo šest fantov (Domen Ujcic, Ma­tej Ujcic, David Rolih, Dani Pugelj, Nejc Šircelj, Andrej Maljavac) in šest deklet (Nika Simcic, Vik­torija Primc, Naja Baša, Tadeja Pugelj, Maja Novak in Živa Taj­da Gržina). Obred so spremljale ljudske pevke.  Gospodu Rebcu smo se vašcani tudi zahvalili. Dragi Slavko! Dobila sem cast in hkrati težko nalogo, da se ti zahvalim v imenu vseh nas. Pazljivo sem iskala bese­de, ker si to ti, ki si zgled na mno­gih podrocjih. Verjemi, da se vsi zavedamo, da so prave in izbrane besede ena izmed tvojih številnih odlik. Prvo julijsko nedeljo 1991. leta si obhajal svojo novo mašo v Štan­drežu, saj je doma nisi mogel za­radi vojne. Istega leta si postal naš kaplan - precej drugacen od prejšnjih. Zbudil si mešane obcut­ke, ampak že takoj nam je bilo jas­no, da se bo zgodila »revolucija«. Ta pa ni bila tako grozna, ampak ravno nasprotno. Na svojevrsten nacin si pritegnil staro in mlado, mi pa smo ti sledili. Bil si aktiven kaplan in pod tvojim duhovnim vodstvom smo se takrat razcvete­li tudi bistriški skavti. Bilo nas je veliko in iz vsakega od nas si znal potegniti njegov maksimum. Vsa­kega si z lahkoto prebral in nanj prenesel veliko življenjskih mod­rosti ter naukov. Vrednote so bile tisto, kar šteje in to si znal poja­sniti na prakticnih primerih, tako da nas je zares pritegnilo. Hvala ti v imenu generacij, ki smo du­hovno rasle pod tvojim vodstvom. Hvala, da si znal združevati in da si vsakemu posebej pokazal, kako poseben in edinstven je. Tudi ko te je pot vodila v Rim, Postojno in Godovic, nisi pozabil na nas in vedno povprašal, kako je kaj v Bistrici. Vem, da si se na nas spomnil tudi v molitvi, za kar se ti še posebej zahvaljujemo. Svojo pot si nadaljeval na Škofij­ski gimnaziji v Vipavi. Poleg vode­nja gimnazije so bili tvoja skrb še vedno mladi in tvoj izziv prebujati najboljše v njih ter redno dokazo­vati, da je razumevanje med ljud­mi mogoce in skrb za socloveka nujno potrebna. Danes si škofov vikar za pasto­ralo, ravnatelj Škofijske Karitas Koper in župnik v Šmarjah pri Ko­pru. V cetrtek, 26. maja 2016, si v Štandrežu obhajal srebrno mašo. Ob tem jubileju ti cestitamo in že­limo, da bi bila tvoja duhovniška pot še dolga leta bogata z zna­njem, prizadevanji za dobro in uspehi; da bi ostal zvedav in svo­je modrosti še naprej delil s širšo publiko tudi preko predavanj in medijev. Želimo ti obilo božjega blagoslova pri vseh projektih, kjer te Bog kli­ce in potrebuje. Hvala ti, da si v svojem prezasede­nem urniku uspel najti cas tudi za nas in nas razveselil z obhajanjem svete maše na Dolnjem Zemonu na naš Marijin praznik. Naj si za konec sposodim besede Jožeta Urbanije: »Ko srce zacuti, da je za sencami dnevnih doga­janj vse tako, kot mora biti, potem duša vzdrhti v radosti. Potem se prerodi v radostno hvaležnost, v zahvalo, v brezmejno veselje.« Iris Dovgan Primc Mašo je vodil srebrnomašnik monsignor Slavko Rebec, somaševal je župnik Stanko Fajdiga Skupna fotografija Andrej Maljavac, Jakob Simcic, Domen Ujcic, Matej Ujcic, Nejc Šircelj, David Rolih in Dani Pugelj Naja Baša, Maja Novak, Živa Tajda Gržina, Tadeja Pugelj, Nika Simcic in Viktorija Primc Etnološka prireditev Mala južna navdušila že enajstic Na grajskem dvorišcu smo letos že enajstic zapored pripravili etnološko prireditev Mala južna. Zagotovo ji lahko recemo tra­dicionalna prireditev. Domaca, pristna, narejena za ljudi, name­njena druženju in zabavi. Lahko recem, da sem ponosna, ker smo bili sposobni videti in znati ugo­diti konglomeratu razlicnih ge­neracij obiskovalcev. Veliko nas je, ki pri organizaciji te priredi­tve »pustimo srce in dušo«, saj pripravljamo, pospravljamo, na­bavljamo, telefoniramo in razg­labljamo dneve in tedne. Vse to pocnemo z namenom, da bi bili vsako leto boljši in ponudili vsa­ko leto vec. Množica nasmejanih obrazov nam vedno znova sporo­ca, da delamo pravo stvar. Za prireditev je kljucna udeležba okoliških društev, ki se odzove­jo povabilu; predstavijo kulina­ricne dobrote iz svojega okolja in razkrijejo svoje stare recepte. Letos so poleg domacega društva sodelovali še: Kulturno-športno društvo Koseze, Kulturno dru­štvo Tušcak Bac, Lovska družina Zemon, Zeljena gasa, Folklor­na skupina Gradina, Kulturno društvo Ahec Jasen, Kulturno- etnografsko-turisticno-športno društvo Alojzij Mihelcic iz Harij, Športno-turisticno-etnološko- kulturno društvo Katarina iz No­vokracin, ki je bilo letos prvic z nami, in Turisticno-kulturno in športno društvo Urbanšcica iz Famelj. Vsakemu posebej izre­kamo zahvalo za trud in sodelo­vanje. Brez vaše pomoci, bi bila izpeljava Male južne nemogoca. Veseli in pocašceni smo, da se nam vsako leto pridružite v toli­kšnem številu. Organizatorji imamo vsako leto vec želja in zahtev. Trudimo se, da prireditev iz leta v leto raste. Tako so postale spremljevalne dejavnosti že obvezni del prire­ditve. Najmlajšim so namenje­ne ustvarjalne delavnice. Gos­tili smo ponije iz Castor Horse Rancha, tako da so se otroci lah­ko preizkusili v jezdenju. Malo starejši so se pomerili v razlicnih igrah in si priborili lepe nagra­de. Pripravili smo tudi kulturni program, pri cemer smo težili k temu, da se je predstavilo cim vec domacih ustvarjalcev. Zaigral nam je ansambel Mlad; s har­monikami pa so nas razveselili ucenci Nika Polesa. Veseli in po­nosni smo, da se na našo pobudo zberejo »Zjmnski fanti«: Ivo Pw­štarjou, Dušan Kovacou, Klemen Mucetou, Vladimir Francjtou, Leon Pugelj in Herman od Johan­ce. V imenu KD Grad in v svojem imenu se jim iskreno zahvalju­jem, da so pripravljeni ohranjati ljudsko petje in se predstaviti na naših dogodkih. V imenu organizatorja sem dolžna še eno zahvalo. Namenje­na je vsem tistim, ki ste kakor­koli pomagali pri organizaciji; urejali prizorišce in poceli mili­jon skritih podrobnosti. Hvala za vse žrtvovane ure, kajti brez vas prireditve ne bi mogli izpe­ljati. Iskrena hvala tudi vsem, ki ste pridno delali za šankom, na vhodu in povsod, kjer je bilo pot­rebno. Ker »na mladih svet sto­ji«, se želim javno in poimensko zahvaliti Mateju Ujcicu, Davidu Rolihu in Nejcu Širclju za njihov delež pri organizaciji. Lepo je vi­deti, da so tudi mladi pripravlje­ni pomagati. Toplo mi je pri srcu, ker vem, da se na nekatere ljudi lahko enostavno zanesemo. Še enkrat iskrena hvala vsem. Izvedba tako pestre prireditve zahteva tudi financni vložek in brez pomoci sponzorjev bi bila organizacija nemogoca, zato ve­lja posebna zahvala vsem tistim, ki so nam priskocili na pomoc z donacijami in s prakticnimi na­gradami (Resinex, d. o. o., Tram­per, d. o. o, Pet Pak, d. o. o., Zava­rovalnica Maribor, d. d., Picerija Park Mikoza, Valter Celigoj, s. p., Borut Primc, s. p., Okrepcevalni­ca Zemonska vaga, Belin, d. o. o, Instalacije Kovacic, d. o. o., Pla­ma Pur, d. d., Plama Termoplasti, d. d., PRO-TOM, d. o. o., Elektro Skok, Boštjan Baša, s. p., Picerija Triglav pub, Gostilna Urbancic, po domace Mate, in Bar Crne nji­ve). Verjamem, da organizatorjem še dolgo ne bo zmanjkalo idej, volje in poguma, zato se ponovno sre­camo naslednje leto na še boljši Mali južni. Iris Dovgan Primc Letošnje leto so se na Mali južni prvic predstavile clanice TKD Urbanšcica iz Vremske doline, ki so pripravile na svinjski masti pecen krompir Nasmejane clanice društva Tušcak z Baca so pripravile fižolov golaž in šnite Nastop Zemonskih fantov Mala južna je naj dogodek V zadnjem glasovanju akcije Naj poletje 2016 so poslušalci Radia 94 glasovali za naj dogodek, in to je postala Mala južna na Dolnjem Zemonu. Za glasove poslušalcev so se borili še Plavajoci grad v Loški dolini, Gozdar - kmet nekoc in danes v Belskem, Krompirjeva noc na Velikem Ubeljskem, Zmaj ‘ma mlade v Postojni, Cvetje v jeseni, gledališka igra na pros­tem z Medvedjega Brda, in Dan Notranjskega parka pri Dole­njem jezeru. Z vec kot 300 gla­sovi je zmagala prireditev Mala južna. V studio Radia 94 so po­vabili clanico Kulturnega društva Grad in organizatorko prireditve Iris Dovgan Primc, ki je povedala, da je izbor za naj dogodek pri­jetno presenecenje: »Mala južna je prireditev vseh sodelujocih društev, kajti brez njihovega so­delovanja prireditve ne bi bilo mogoce izpeljati.« Mala južna je že tradicionalna prireditev, letos je potekla enajstic. »Prireditev se vsako leto razvija. Poleg tega, da se kuhajo tradicionalne jedi, organiziramo tudi spremljeval­ne dejavnosti, kot so otroške delavnice, razstave, otroci lahko tudi jezdijo ponije pa še kaj bi se našlo. Nacrti za naprej obstajajo, imamo veliko idej in ce bodo fi­nancna sredstva dovoljevala, jih bomo tudi uresnicili. Verjamem, da bomo to tradicijo nadaljevali,« je prihodnost prireditve v oddaji orisala Iris in zakljucila: »Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem tistim, ki sodelujejo pri organi­zaciji, brez njih prireditve ne bi mogli izpeljati.« P. R. Bogata razstava vzorcnih valjckov Na Dolnjem Zemonu so v okviru turisticno-kulinaricne prireditve Mala južna pripravili razstavo vzorcnih valjckov, s kakršnimi so ljudje v prejšnjem stoletju zaljšali svoje domove. Valjcke iz lastne zbirke je na ogled postavil domacin Primož Rojc. Vzorci, ki so jih zarisali valjcki, so imeli bolj kot olepševalno povsem prakticno vlogo, saj so dobro zakrili krivine neravnih sten. Na razstavi je bila predstavljena tudi doslej slabo popisana zgodovina slikopleskarstva na Bistriškem. Tehnika vzorcnega valjckanja je bila tako kot po vsej Sloveni­ji razširjena tudi na Bistriškem, zato se je Primožu Rojcu utrni­la ideja o postavitvi razstave vzorcnih valjckov, ki so jo raz­širili tudi z doslej slabo popisa­no, a vendar bogato zgodovino slikopleskarstva na Bistriškem. »Vzorcni valjcki so se pri nas po­javili po drugi svetovni vojni. Za sobopleskarja so predstavljali pravo bogastvo, saj jih pri nas ni bilo mogoce dobiti,« je pojasnil Primož Rojc, ki ima v svoji bogati zbirki vec kot 160 vzorcnih valjc­kov. Vzorcni valjcki so pravzaprav na­sledniki šablon, saj je bila prva tehnika krašenja sten šabloni­ranje. Šablone, ki so jih ustvarili in z njihovo pomocjo na zidove risali pleskarski mojstri, so si te­daj lahko privošcili le bogatejši. Vzorcni valjcek je skupaj s poso­dico za barvo postal dostopnejši, lažji za uporabo in predvsem ce­nejši, zato se je tehnika razširila tudi na podeželje. »Mojstri so si jih za silo izdelali tudi sami. Naj­vec so jih kupovali v Trstu. Nana­šanje vzorcev z vzorcnimi valjcki je bilo precej enostavnejše kot delo s šablonami, zato se je v pet­desetih, šestdesetih in sedem­desetih letih prejšnjega stoletja množicno razširilo. Takrat sko­rajda ni bilo hiše, ki ne bi ime­la vseh sten povaljckanih. Ko je mojster prostor popleskal, je go­spodinjo ali gospodarja povpra­šal, kateri vzorec bi rada imela. Valjckal je dan po pleskanju. Po­skusno je nanesel vzorec na pa­pir ali na steno, ki jo je pozneje zakrila omara. Ko je zakljucil, je 15 do 20 centimetrov pod stro­pom narisal še crto, po domace piso,« razlaga Rojc. »Bistvo postopka je bil prenos barve z vzorcnega valjcka na že­leno podlago,« je zapisal etnolog Andrej Dular. S tovrstno metodo je bilo mogoce ne le okraševa­nje sten, pac pa tudi zakrivanje neravnih sten, ki so bile v starih hišah precej pogoste. Motivi na vzorcnih valjckih so bili razlicni: cvetlicni ornamenti, živalski liki, sadje, geometrijski liki, razlicne crte in ornamenti. »Velikokrat so na podeželju za dnevne prostore izbrali motive s sadjem. Od moj­strove volje in znanja pa tudi od modnih trendov je bilo odvisno, ce so na že povaljckano steno še kaj dodali. Najpogosteje so doda­jali crte ali kak motiv, predvsem cvetlicni, s šablono. Nekateri mojstri so nanašali vzorec v dveh barvah, torej so najprej pobarva­li podlago, nato nanesli vzorec v eni, zatem še v drugi barvi. Neka­teri so prostor povaljckali z dve­ma razlicnima vzorcnima valjc­koma, spodnji del z enim, zgornji z drugim, vmes so narisali crto,« pojasnjuje Primož Rojc, ki doma hrani celo vzorcni valjcek z odti­som znanega Disneyjevega juna­ka Jake Racmana. V osemdesetih letih so vzorcaste stene zacele izginjati, saj so stene stanovanj zaceli krasiti s tapeta­mi. »Vendar vzorcno valjckanje kot nekdaj zelo priljubljena de­korativna pleskarska tehnika še zdalec ni utonilo v pozabo. Tako kot oblacilna moda, ki se ciklicno ponavlja po dolocenem casov­nem predahu, se tudi vzorcno valjckanje kot modni trend spet vraca v likovno oblikovanje so­dobnih stanovanj,« je zapisal An­drej Dular. Ker je tako o vzorcnih valjckih kot o mojstrih, ki so se na Bistri­škem ukvarjali s slikopleskarsko dejavnostjo, malo zapisanega, so razstavo razširili tudi z zapisi o zgodovini slikopleskarstva na Bistriškem. Najbolj znani bistri­ški crkoslikar in sobopleskar je bil Franc Šabec, ki je deloval med obema vojnama in po 2. svetov­ni vojni. Vajenec mojstra Šabca je bil tudi Marjan Boštjancic, šolan crkoslikar, cigar reklamna tabla, ki jo je pripravil za predstavitev svoje obrti, je prava mojstrovina. »Za ta poklic je moral biti clo­vek natancen in imeti tudi ne­kaj umetniške žilice,« je povedal mojster Boštjancic, ko je se ude­ležil razstave. Na ogled je posta­vil tudi svoje valjcke in zanimive šablone, ki jih je izdelal sam in z njimi na stene odslikaval moj­strovine. Tina Milostnik Valencic Razstavljeni valjcki Primož Rojc, Marjan Boštjancic in Romeo Volk Zvonko Martincic prikazuje, kako se nariše zakljucna crta Šablona gorskega cvetja, ki jo hrani Marjan Boštjancic Razstava v dvorani Grad Nekaj osnovnega orodja Vizita fantov letnika 1998 Od zadnje vizite, ki je bila po ukinitvi obveznega vojaškega nabora organizirana kot turisticna pri­reditev, je minilo nekaj let. Letos pa so fantje letnika 1998 ponovno napravili vizitantski voz. Ko je država obvezno služenje vojaškega roka ukinila, je tudi vi­zita izgubila pomen. Zadnji iz na­ših krajev, tudi Dolnjega Zemona, so na okrašenih vozovih odšli pred vojaško komisijo fantje le­tnika1984. Zatem se je vizita še nekaj let obdržala kot turisticna prireditev in pocasi zamrla. Po nekaj letih pa so fantje letnika 1998 iz cele obcine Ilirska Bistri­ca stopili skupaj in na povabilo Ministrstva za obrambo Repu­blike Slovenije organizirali pra­vo vizito. Z v barvah slovenske trobojnice okrašenim vozom so se v petek, 16. septembra 2016, odpeljali v Pivko na seznanitev vojaških obveznikov z vojaško dolžnostjo. Gonilna sila letnikov je bil Matej Ujcic z Dolnjega Zemona, ki je zbral fante in dekleta, da so sku­paj uspeli pripraviti res lep voz. »Voz smo pripravljali dobra dva tedna. Najprej smo zaceli z iz­delovanjem rož. Ob pomoci Fra­neta Dolgana, ki nam je pokazal enostaven nacin izdelovanja rož, smo jih naredili približno 5000. Nato smo šli po smreke, jih prip­ravili in postavili na voz, da smo jih lahko potem zaceli krasiti z rožami. Zelo veliko vlogo so od­igrali naši starši, ki so nam bili mentorji in tudi pomocniki, saj so prav tako kot mi vložili veli­ko truda in casa, da nam je vse skupaj uspelo,« je povedal Matej. Vizite se spominja iz otroških let, ko je gledal, kako lepe vozove so delali Zemonci. Od tu želja, da bi tudi sam odšel na vizito. In ures­nicila se mu je. Kljub temu da je 16. septembra deževalo, mu je vizita ostala v lepem spominu. »Težko je reci, kaj mi je najbolj ostalo v spominu, ker je bil dan izjemen. Že sama družba je bila fenomenalna. Imeli smo razne težave: pocene gume na vozu, dež ..., ki so samo še popestrili celotno dogajanje.« Na vizito je odšlo trinajst fan­tov v spremstvu šestih vrstnic. Z Dolnjega Zemona sta bila na vozu Matej Ujcic in Jaka Ribic, omenimo naj tudi fanta ze­monskih staršev Mitjo Tomažica (Bjgnarckovega) in Blaža Žnida­rica (Jernikovega). Vizita je bistriška in lepo bi bilo, ce bi se še nadaljnja leta odvijala pri nas. To povedo tudi sklepne misli Mateja Ujcica: »Zelo vesel bi bil, da bi se ta tradicija nada­ljevala in bi se v naslednjih letih vrnila v Ilirsko Bistrico.« Primož Rojc Vizitantski voz letnika 1998 iz cele bistriške obcine je bil odet v slovenske narodne barve Fantje letnika 1998 Vizita nekoc Slavnostni odhod na nabor oz. vizito, kot se pravi pri nas, se je na našem obmocju razvil v edin­stven obicaj. Fantje so takrat, ko so odhajali na pregled pred vojaško komisijo, ki jih je potr­dila kot primerne ali zavrnila kot neprimerne za služenje ob­veznega vojaškega roka, postali možje. Odhajali so na vozovih, okrašenih s smrekami in smrec­jem, na katerih je bilo na stotine, kasneje pa na tisoce rož iz krep papirja. Rože so vec mesecev pred dogodkom pripravljala de­kleta, matere in druge ženske. Na potrditev so mladenici odhajali v spremstvu muzikantov, prepe­vajoc narodne pesmi. Le potrjeni fantje so si pripeli »panklce«, ki so bili mnogokrat v slovenskih narodnih barvah. Zemonski vizitanti letnika 1915 pred bistriško cerkvijo leta 1933 Vizitanti letnika 1938, fotografija iz leta 1957 Pepe Šrljov (1921-1944) na viziti Vizitanti letnika 1935, fotografirani na Placu leta 1954 Vizitanti letnika 1908 V cerkvi sv. Mihaela pod sliko svetega Kancijana odkrili vec kot 200 let staro poslikavo Pod sv. Kancijanom še starejši Kancijan Ko so krajani Dolnjega Zemona želeli obnoviti eno od slik iz vaške cerkve, so naleteli na zanimivo odkritje. Pod platnom, na katerem je bil upodobljen sv. Kancijan, se je namrec skrivala še ena, na les naslikana podoba, stara vec kot dvesto let. Domnevajo, da gre za sv. Kancijana, svetnika in mu­cenca, z nekdanjo cerkvico in okoliškima hriboma v ozadju. »Ko smo sliko sv. Kancijana dali v obnovo - gre za olje na platnu z desnega stranskega oltarja v naši cerkvi - je restavrator z okvirja odstranil poškodovane zlate let­vice ter platno snel z ogrodja. Na lesu pod njim je bilo opaziti po­dobo glave in ko smo les pobrisa­li s krpo, smo ugotovili, da se je pod platnom skrivala še ena sli­ka,« so povedali Zemonci. Po uvodnih preverjanjih se je iz­kazalo, da utegne slika, ki izhaja iz prve polovice 19. stoletja, na kar nakazuje že z rimskimi šte­vilkami zapisan datum na njeni zadnji strani (zapisana je letnica 1810), prikazovati sv. Kancijana, anticnega kršcanskega mucenca, ki mu je po Sloveniji posvece­nih precej cerkva, po njem pa se imenujejo tudi mnogi kraji. Po­sebej tisti, povezani z vodo, saj izrocilo pravi, da so tega svetni­ka pred obglavljenjem mucili z vodo ali da so ga usmrtili v bližini reke Soce. Tako imamo tudi na Primorskem vas Škocjan, blizu Ogleja pa Škocjan ob Soci (ali San Canzian d‘Isonzo). Da bi bil na lesu res lahko upo­dobljen sv. Kancijan, domacini utemeljujejo tudi z zgodovinski­mi dejstvi. Današnja cerkev je posvecena sv. Mihaelu, prejšnja je bila od vasi precej odmaknje­na, postavljena je bila na hribcku, ki mu domacini še danes pravijo Kocjan. Ime je izpeljano prav iz imena sv. Kancijana, tako kot po­gosta slovenska priimka Kocjan in Kocjancic. Pod cerkvico, ki je tedaj nosila ime sv. Kocijan, še danes izvira studenec. Oltar iz te cerkvice je bil preseljen v cerkev sv. Mihaela. Na leseni sliki so upodobljeni enaki elementi oz. motivi kot na novejši sliki sv. Kancijana: rim­ska oprava, perje na celadi, mec, palmovo listje. Tudi prva prever­janja strokovnjakov, vedo pove­dati domacini, kažejo na to, da slika najverjetneje res prikazuje anticnega rimskega vojaškega mucenca. Sv. Kancijan sicer ni bil vojak, v vecini primerov so ga upodabljali z bratom Kancijem ter sestro Kancijanilo, pogosto tudi z uciteljem Protom. Vendar je dr. Ferdinand Šerbelj domacinom v pojasnilo zapisal, da je za »provincialno kulturo znacilno, da odstopa od ikono­grafskih kanonov, ki jih podoma­ci. In ker je bila cerkev posvecena sv. Kancijanu, je bilo normalno, da so anticnega mucenca upodo­bili v vojaški opravi«. Domacini pravijo, da slike ne bodo razstavljali, dokler strokov­njaki ne bodo dognali njenega natancnega izvora in pomena. Vseeno pa verjamejo, da je poleg sv. Kancijana v ozadju upodo­bljena prav nekdanja cerkvica sv. Kocijana, za njo pa vas Dolnji Ze­mon. Za svetnikom se v ozadju slike pneta še hriba Gabrovec in Ahec. Tina Milostnik Valencic Rimska številka MDCCC XI, zapisana na zadnji strani slike pove, da je ta nastala v letu 1811 Doslej najstarejša znana upodobitev Dolnjega Zemona na sliki sv. Kancijana Stranski oltar sv Kancijana Slika sv. Kancijana, prvega zemonskega svetnika Križpotje, kjer je nekoc stala prva zemonska cerkev sv. Kancijana  O povezanosti s sv. Kancijanom govori tudi med krajani znana anek­dota. Sv. Kancijana povezujejo z vodo, zato so po ljudskem pripovedo­vanju ljudje svetnika ob suši radi prosili za dež. Takole nam je povedal ljubiteljski zgodovinar Primož Rojc: »K cerkvici sv. Kancijana na Dol­njem Zemonu so z enakimi priprošnjami hodile tudi Kastavke, ženske iz hrvaških vasi. In ko so ga prosile in molile k dežju, je prišla huda nevihta z obilo vode, da so bile premocene do kože. Takrat so rekle: ”Aj, Kocjane, Kocjane, nikad više te necu za vodu prosit!« Sv. Kancijan in sv. Florijan na banderi Tudi ljudska glasba si zasluži najboljše Primorske novice v sodelovanju z Radiem Koper pripravljajo ru­briko Primorski glasbeni talenti. V njej namenjajo prostor mladim primorskim glasbenikom, ki se ukvarjajo s klasicno glasbo in pri svojem delu dosegajo opazne uspehe doma in v tujini. Radio Koper je v istoimenski rubriki v oddaji Glasbeni abonma 14. apri­la 2016 ob 20. uri gostil Lovren­ca Primca, Martina Rojca in nju­nega profesorja Zorana Lupinca. Ob pogovoru z njimi so poslu­šalci lahko prisluhnili izvedbam obeh mladih mojstrov diatonic­ne harmonike v studiu Hendrix Radia Koper. Dva mlada Zemonca, 14-letni Lovrenc Primc in 11-letni Mar­tin Rojc, ki se na ilirskobistriški glasbeni šoli ucita igrati na dia­tonicno harmoniko, sta letos za­cela odkrivati povsem nove ume­tniške ucinke tega instrumenta. S tem sta prepricala žirijo letoš­njega tekmovanja mladih sloven­skih glasbenikov Temsig in tako na regijskem kakor na državnem tekmovanju prejela zlato plake­to, pri cemer se lahko Lovrenc Primc pohvali z drugo nagrado in s posebnim priznanjem za naj­boljšo izvedbo skladbe sloven­skega avtorja v svoji 1. c katego­riji, medtem ko je Martin Rojc v kategoriji 1. a zasedel tretje mes­to. Njun profesor Zoran Lupinc nam je povedal, da je bilo tekmoval­cev na diatonicni harmoniki malo, saj je tudi malo glasbenih šol, ki v svojem programu nudijo pouk tega instrumenta; na Pri­morskem je Glasbena šola Ilirska Bistrica edina, kar je pravzaprav cudno, saj velja harmonika za najbolj razširjen instrument na Slovenskem. Na glasbene šole so razmeroma pozno vpeljali pouk ljudskih glasbil, in še takrat se je zanj odlocilo zelo malo šol. »Kljub temu je na Slovenskem in drugod po svetu prava inflacija svetovnih prvenstev v igranju na diatonicno harmoniko in ‚psevdo svetovnih prvakov‘, da o ‚psev­do uciteljih' sploh ne govorim. Iz tega je nastal velik posel, v ka­terem bi bilo nujno vzpostaviti red,” je preprican Lupinc. “Zato je škoda, da se glasbene šole niso pravocasno odzvale.« Temsig je trenutno edino pravo tekmovanje, ki spoštuje glasbo in ceni sam instrument, poudarja: »Z obveznimi skladbami pred­pisuje primeren repertoar, zato dviga raven igranja ter spodbuja razvoj instrumenta in literatu­re zanj. Usmerja se celo v ume­tno glasbo, kjer pa je diatonicna harmonika še cisto na zacetku svoje poti.« Ugotavlja, da poca­si že nastajajo nove skladbe so­dobnih slovenskih avtorjev, tako priredbe ljudskih pesmi kot so­listicna ali komorna izvirna dela ter celo koncert za diatonicno harmoniko in orkester: »Ob tem razvijamo tudi tehniko igranja, mehovanja, dinamike in frazira­nja. Navsezadnje si tudi ljudska glasba zasluži, da jo kar najbo­lje igramo. Instrument mora biti sredstvo, s katerim se glasbenik izraža in nekaj pove.« Lovrenc in Martin sta gotovo že na tej poti, ocenjuje njun profe­sor: »Imata vse predispozicije: od volje do dela in pripravljenosti na odrekanje do dovzetnosti za umetniško igranje, ki ni zgolj preigravanje polk in valckov.« Lovrenc Primc s svojo harmoniko ter veselo in optimisticno naravo razveseljuje vse, ki ga obkroža­jo; tudi kot clan zabavnega an­sambla Mlad, ki so ga ustanovili štirje sošolci, sovašcani. Ker zelo rad nastopa, uživa tudi na dram­skih odrih kot clan Kulturnega društva Grad iz svoje vasi. V šoli pa prepeva še v mladinskem zbo­ru, obiskuje dramski krožek in se rad udeležuje raznih šolskih tek­movanj. Glasbeno šolo obiskuje že sedmo leto. Zakljucil je šest razredov klavirja, s katerim si je priigral kar nekaj priznanj in po­hval, zdaj pa se tretje leto uci di­atonicno harmoniko, ki jo obožu­je. Ob vsem tem je tudi navdušen športnik, njegova velika ljubezen je atletika, ki ji posveca veliko casa, zato tudi na tem podrocju žanje uspehe. Trenutno še ne ve, ali se bo cez dobro leto vpisal na umetniško ali na športno gim­nazijo. Vsekakor pa ve, da kljub vsemu harmonike ne bo nikdar izpustil iz rok. Tudi Martin Rojc, ki je harmoni­ko vzljubil ob poslušanju radia že kot otrok (njegova prva har­monika je bila igraca), je navdu­šen športnik; ukvarja se s košar­ko, tekom in v prostem casu z domacimi živalmi, a kljub temu že zatrdno ve, kaj bo izbral med športom in glasbo. Diatonicno harmoniko! Da bi zabaval ljudi in godel za lastno veselje. Clanek je prirejen po besedilu Lee Hedžet z Radia Koper, objavljenem 14. aprila 2016 v Primorskih novi­cah Lovrenc Primc in Martin Rojc v studiu Hendrix Radia Koper Morja ni Konec poletja je glasbena sku­pina Q1 izdala nov videospot za pesem Morja ni. V skupini igra bas kitaro in kot vokalist deluje tudi naš clan Erik Baša - Šindov, ki se je skupini pridružil leta 2008. "Skupina igra že enajst let. V tem casu smo izdali sedem avtorskih pesmi in nastopali na obilici veselic, po­rok in drugih zabav po celotni Sloveniji. Za zadnjo pesem Morja ni smo izdali tudi videospot, ki smo ga posneli z ekipo TV Goli­ca v Marezigah pri Kopru," pove Erik Baša. Videospot so premier­no predvajali na TV Golica prve­ga septembra. Ob predstavitvi sta v oddaji gostovala clana sku­pine Sebastjan Vatovec in Erik Baša in lepo predstavila, poleg spota seveda, tudi naše kraje. »Pesem predstavlja zgodbo, ki jo mi doživimo skoraj vsako pole­tje, ko se zaradi obilice nastopov odpravimo na morje, ko nam pac dopušca cas, pridemo pa le do prve gostilne oziroma kantine, kjer spoznamo novo družbo, lepe punce, ki pa nas ne pusti­jo dlje kot do šanka, tako da do morja niti ne pridemo,« hudo­mušno doda Erik. Videospot si lahko ogledate na TV Golica in na spletni strani YouTube. P. R. Skupina Q1 na snemanju videospota za skladbo Morja ni Ansambel MLAD Štirje sošolci, doma z Dolnjega Zemona, so si pred dvema letoma, ko so zakljucevali šesti razred osnovne šole, postavili skupen izziv in se združili v ansambel MLAD. V dveh letih vaj in nastopov s pevko, ki se jim je kmalu pridružila, dokazujejo, da ima glasba neverjetno moc združevanja, da premika meje in ljudi razveseljuje. Kljub polnemu urniku znajo dan preživeti brez televizije in ra­cunalnika, v družbi in povezovanju. Ime ansambla MLAD so sestavili kar iz zacetnic svojih imen: Matic Štemberger, Lovrenc Primc, Anže Skok in Domen Ujcic. Kmalu po ustanovitvi so povabili k sodelo­vanju še pevko Doris Pirih iz Ilir­ske Bistrice, ki je letos zakljucila prvi letnik srednje šole. S svojim glasom obogati in popestri na­stope. Tako je D, zadnja crka v imenu ansambla, tudi njena. Ob­casno jim pri vajah svetuje Jan Mikuletic, clan ansambla Imperij, ki poskrbi, da je njihovo igranje še bolj uglašeno. Igrajo narodno-zabavno in za­bavno pop glasbo. Radi nasto­pajo na prireditvah, kot je Mala južna na Dolnjem Zemonu, na ka­teri so pred dvema letoma prvic skupaj stopili na oder. Predstavili so se tudi v tujini. Pri zamejskih Slovencih v Šempolaju so prejeli pokal za prvo mesto po izboru strokovne komisije. Igrali so v Pasjaku na Hrvaškem, na prire­ditvi Pozdrav pomladi v Hrušev­ju, na samostojnem koncertu v Orehku in drugod. Nastopajo na obcinskih prireditvah za otroke, kot so otroško silvestrovanje in pustno rajanje ter prihod dedka Mraza. Vsak od njih ima številne inte­resne dejavnosti, a so se zaradi obcasnih skupnih vaj in nasto­pov pripravljeni odpovedati tudi svojemu prostemu casu, prilaga­jati urnike in se usklajevati. Vsi obiskujejo glasbeno šolo ali so jo že zakljucili, so uspešni v šoli in aktivni na številnih drugih pod­rocjih. V letošnjem šolskem letu so v okviru Kulturnega društva Grad Dolnji Zemon sodelovali v treh razlicnih dramskih igrah z vec ponovitvami. Matic je klavi­aturist tudi pri bendu Hit. Har­monikar in klaviaturist Lovrenc se rad udeležuje šolskih in glas­benih tekmovanj. Letos je s har­moniko prejel zlate plakete in priznanja na državnem tekmo­vanju glasbenih šol Temsig, na tekmovanju Svirel in na medna­rodnem tekmovanju v Beltincih. Veliko medalj si je prisluži tudi v atletiki. Bobnar in pevec Anže igra tudi kitaro in je vratar v No­gometnem klubu Ilirska Bistrica. Kitarist Domen je bodoci pro­fesionalni nogometaš, ki igra v Nogometnem klubu Dekani. Pev­ka Doris v ansamblu trenutno predvsem prepeva, sicer pa igra orgle, klavir, klavirsko harmoni­ko in kitaro ter poje v vec zborih. Ce so mnogi ansambli svojo pot zaceli kot garažni bendi, ima an­sambel MLAD svoje zacetke na podstrešju. V zacetku so se na skupnih vajah sestajali tedensko ali vsaj pred vecjimi nastopi v majhnem in nizkem prostoru. Želijo si vecji prostor za vaje. Glasba namrec postaja njihov dom. Petra Skok in Klavdija Primc Matic Štemberger, Doris Pirih, Anže Skok, Lovrenc Primc in Domen Ujcic Nastop v Orehku pri Postojni Pokal strokovne komisije Praprot v Italiji, oktober 2014 Nastop v Orehku pri Postojni Logotip ansambla Mlad V Domu starejših obcanov Nadja Gombac, rojena Škrlj, po domace Jakopova Nadja Gombac je bila rojena de­cembra leta 1936 na Dolnjem Ze­monu mami Milki in ocetu Tone­tu. Kot najstarejši otrok v veliki družini je že kot majhna puncka skrbela za mlajše sestre in bra­ta in poprijela za vsako delo na kmetiji. Kot pravi, so bili to težki casi, saj so na kmetiji za delo mo­rali poprijeti vsi družinski clani. Kljub temu se mladosti vedno rada spominja in obuja spomine na obdobje, ki ga je preživela na vasi. S svojo družino se je soocila z drugo svetovno vojno in s tež­kimi casi po njej. V Ilirski Bistrici je koncala poklicno šiviljsko šolo. Leta 1958 se je porocila s Toni­jem Gombacem in se preselila v Trnovo. Že kot otrok je rada obiskova­la zemonsko šolo in prebirala vse, kar ji je prišlo pod roke. Pri noni Milki pri Škrljovih, v rojstni hiši pradeda Josipa Nadoslava Potepana, je našla veliko razno­vrstnih knjig in casopisov, ki so se ohranili po njem. Njena ve­doželjnost in ljubezen do knjig sta zaslužni za to, da se je del Nadoslavove zapušcine ohranil vse do danes. Ravno zaradi tega danes o Josipu Potepanu in nje­govem delu toliko vemo; za Dol­nji Zemon in širše je postal zelo pomembna osebnost, na kar je Nadja zelo ponosna. Preko ocetove sestricne, pesnice Makse Samsa, se je že v otroštvu srecala tudi s poezijo. Skoraj vsakodnevni Maksini obiski pri Jakopovih so nanjo pustili ve­lik vtis. Rada se je družila z njo, poslušala njene pesmi in z njo o marsicem poklepetala. Kljub svojim rosnim letom je bila ena redkih oseb v vasi, ki ji je Ma­ksa zaupala, se z njo pogovarjala in ji brala pesmi. Zato je Nadjin odhod v Trnovo Makso zelo raz­žalostil. Nadja se je ob tej prilož­nosti pošalila: »Bova pa ob kon­cu življenja za vedno skupaj, ker bova sosedi na pokopališcu!« Verjetno ni nakljucje, da se je Nadja v zrelih letih tudi sama preizkusila v pisanju, saj ji je bila literarna in pesniška žilica že po­ložena v zibelko. Njeni literarni zacetki so bili zapisi spominov in raznih dogodkov ter verzi, posveceni prijateljem in sorodni­kom ob pomembnih jubilejih in praznikih. Prelomnica v pesniški izraznosti je bila smrt moža To­nija, ki je zacrtala njeno pesni­ško ustvarjanje. Tako je maja leta 2012 v samozaložbi izšla njena pesniška zbirka Podarim vam pesem. V njej obuja spomine na mladost, opeva lepoto narave in božjega stvarstva, ljubezen do moža, domovine in rojstne vasi. Knjiga je bila predstavljena v knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici. Ljubezen do rojstne vasi in zave­danje, da bodo pozabljeni mnogi pomembni dogodki, zgodovinska dejstva in osebe, ki so zaznamo­vale Dolnji Zemon, sta jo že pred leti pripeljala do odlocitve, da zbere in zapiše spomine v knjižni obliki. Tako je po nekajletnem pisanju, pripravah in zbiranju fotografij in raznega materiala, pri cemer je sodeloval tudi sin Vili, jeseni leta 2013 v samoza­ložbi ugledala luc sveta knjiga DOLNJI ZEMON s podnaslovom Spomini nekega casa. Knjiga, skoraj monografija, opisuje nje­no družino, pomembne Zemon­ce, življenje na vasi v casu njene mladosti, obicaje in odigrane gle­dališke igre, šolo, bližnjo cerkev, dogodke med in po vojni. Kro­nika skoraj sto let bogate vaške zgodovine, obogatene s 150 sta­rimi fotografijami, je bila prvic odmevno predstavljena konec novembra 2013 v dvorani Gra­du na Dolnjem Zemonu, ponov­no pa v Knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici. Ceprav je Nadja skromna in pravi, da sta omenje­ni knjigi plod ljubiteljskega pisa­nja, se je z izdajo knjižnih del za vedno zapisala med pomembne osebnosti vasi Dolnji Zemon. Nadja še vedno piše, saj pravi, da je pesem izraz njene duše. V tem casu se je nabralo že kar nekaj novih verzov in proze - kdo ve, mogoce nas kmalu preseneti z novo izdajo. Vili Gombac Nadja Gombac Naslovnica pesniške zbirke Podarim vam pesem Naslovnica knjige Dolnji Zemon, Spomini nekega casa Predstavitev pesniške zbirke Podarim vam pesem v Knjižnici Makse Samsa Predstavitev knjige Dolnji Zemon, Spomini nekega casa 27. septembra 2013 v Gradu. Zemonski fantje: Frane Bevcic, Herman Vrh, Klemen Ujcic, Vladimir Šuštar, Martin Celin in Ivo Škrlj. Sedijo Vili in Nadja Gombac, povezovalec prireditve Primož Rojc, Helena Pirih Rosa in Frane Dolgan Püst ne Zjmni »Vsaka vas ima svoj glas,« radi recemo, ko se pogovarjamo o domacih govorih. Podobno bi veljalo zapisati tudi za pustovanja po naših vaseh. Kljub številnim podobnostim so se skozi cas vendarle razvile tudi številne lokalne posebnosti, ki naredijo to prastaro praznovanje še posebej zanimivo za opazovalce in udeležence. Pustovanju na Dolnjem Zemonu v preteklih obdobjih lahko sle­dimo v cas, do koder sega spo­min starejših vašcanov, nekaj pomembnih informacij pa nam posredujejo tudi ohranjene foto­grafije iz druge polovice 20. sto­letja. K veselemu pustnemu vzdušju so pred desetletji prve prispeva­le deklice in mlajša dekleta. Že vec tednov ali celo mesec pred pustom so se preoblecene v sta­ra, predvsem bela oblacila ogla­šale po hišah. Hodile so v vecer­nem mraku in obicajno v paru ali najvec po tri skupaj. Obraze so si zakrile z raknam - redko tkanim kosom blaga, staro nogavico ali kosom stare zavese. Pomembno je bilo le, da jih ni bilo moc pre­poznati. Deklice niso nic govorile in ne zbirale darov, prišle so se le kazat, se malo obracale in vr­tele ter šle naprej. V teh dneh so v vas prihajale tudi pustne skupine iz drugih krajev, npr. Vrbicani, Bistricani ..., ki so potem šli na Mal.n in naprej pro­ti domu. Fantovsko pustovanje se je za­cenjalo nekaj dni pred pustnim torkom, ko so se v domaci go­stilni pr‘ Frjonckov.h dogovorili o poteku. Že v casu pred drugo svetovno vojno so se našemljeni zgodaj zjutraj na konjih odpravili v sosednje in tudi bolj oddalje­ne vasi: Dolenje, Zabice ... Ko so se vrnili, so pobirali po domaci vasi. Držali so se ze pod rame in prepevali. Po obrazih in rokah so bili nalisani, nosili so okrašene kape in klobuke, okoli vratu pa pisane rute. V skupini je po stari šegi imel kdo še ogrnjeno z dlako navzven obrnjeno živalsko kožo in navešene zvonce. Eden je nosil koš za jajca, eden koš za klobase in eden posodo za mast. V spre­vodu je bila vedno prva muzika v sestavu harmonike in bobna. V hiši je bil obvezen ples z gospo­dinjo. Sicer pa se je zavrtelo toli­ko parov, kolikor je bilo pri hiši žensk. Gospodarja so ob zahvali pri odhodu povabili na vecer­no zabavo s plesom in pojedino iz zbranih darov. Na plesu so se vsi veselo vrteli, ker je veljalo, da bo tako bodoca letina obilnejša. Rekli so, da plešejo za repo. Na pepelnicno sredo se je pra­znovanje posebej zanimivo na­daljevalo, ce se v preteklem letu ni v vasi porocila nobena punca. Takrat so po vasi popoldne vlac­li pluoh. Tega je lahko predsta­vljalo nekaj med seboj poveza­nih škuorcu, lahko pa tudi ena sama doska, zaprežena za uorna kulca. Dekleta so za to priložnost izdelala tudi papirnato cvetje in pankeljce in ploh lepo okra­sila. Vesela družba se je zbirala prav tako pr‘ Frjonckovi gostilni in se nato pomikala po vaških poteh, kjer jih je spremljala in opazovala cela vas.  Ploh sta vlekla dva v jar.m uk­lj.njena vuola, dva fanta, oblece­na v ponošeno, razcapano obleko ali žakljevino ter ogrnjena s ko­žami. Na glavi sta imela (npr. na stari celadi) pritrjene volovje ali kravje rogove. Tudi njun obraz je zakrivala kožnata maska. Da ne bi prevec bezljala, je poskrbel njun gospodar. Za plohom so ho­dili fantje, priložnostno okrašeni s papirnatimi trakovi in rožami. Eden izmed fantov, hud ze tjec, je nosil posodo, polno pepela, ki ga je metal po gledalcih, posebej dekletih in otrocih. Oblecen je moral biti tako, da ga niso pre­poznali, obraz je imel zakrit s pa­pirnato masko ali masko iz blaga, s sajastimi rokami je koga tudi pomazal po obrazu.  Povorka se je ustavila na dvori­šcu »najstarejšega« dekleta (z dekletom so se ponavadi že prej dogovorili za obisk). Sledil je ples pred hišo in manjša pogo­stitev vesele drušcine s pijaco. Po starem naj bi ploh zavezali na vhodna vrata tako, da domaci brez zunanje pomoci niso mogli iz hiše.  Pepelnicno dogajanje se je nada­ljevalo proti veceru, ko so prip­ravili pustov pogreb. Položili so ga na nosila, sestavljena iz dveh palic, ga v povorki nesli v Zjv.n­ke, ven iz vasi, in ga tam zepal’li. Pred sklepnim dejanjem je ved­no nekdo imel duhovit, šaljiv go­vor. V 20. stoletju je pust na Zjmni do­življal enako usodo kot v ostalih krajih naše okolice. Italijanske oblasti so ga nerade gledale, tudi po letu 1945 se mu desetletje ali vec ni nic kaj dobro godilo. V šestdesetih in zacetku sedemde­setih let je zopet doživel razcvet in se nato razvijal v vesel dogo­dek, namenjen lokalni skupnosti.   Vsekakor je pomembno, da oh­ranimo spomin na izvirno ze­monsko pustno obredje, ki se je razvijalo skozi dolgo zgodo­vinsko obdobje in na pragu naše­ga casa pocasi usahnilo oziroma se temeljito spremenilo.  Romeo Volk Vola pocivata pred gostilno Pri Matetu v Trnovem (1970) Marija Štemberger (Marica Fedlinova) in Frane Bevcic (Jernikov) sta nam pripovedovala o starih pustnih šegah na Dolnjem Zemonu Pustne norcije (1970) Vesela pustna drušcina Pepelnica – pust na nosilih Zemonci pri gostilni Pri Matetu (1969) Poberini pred Srpanovo hišo (1960) Del zemonskega pustnega sprevoda na Placu Pustni oraci pri Novem svetu (1970) Obudili bomo stare maske in pustno obredje Za »Poberijo 2017« v Kulturnem društvu Grad pripravljamo obu­ditev mask, kakršne so bile do konca sedemdesetih let prejšnje­ga stoletja. Po starih fotografijah in pricevanjih Zemonk in Zemon­cev bomo napravili rekonstrukci­je mask in obicaju vrnili tradicijo in izvirnost. V ta namen smo že zbrali precej oblek in predmetov iz tistega obdobja. Vabljeni, da se nam pridružite v pustno sku­pino, da skupaj za naše zanamce ohranimo to izvirno zemonsko pustno obredje. Naprošamo vas tudi, da nam posodite ali daruje­te stare obleke in predmete, ki so si jih nekoc nadeli ob pustu. Za vec informacij ali prijavo poklici­te na številko 031 329 364 (Pri­mož Rojc). Pust (1967) Deželna meja med Kranjsko in Istro (l. 1913) Kolesarja na fotografiji se peljeta skozi Dolenjski potok po dežel­ni cesti Ilirska Bistrica-Jelšane in bosta vsak trenutek prevozila deželno mejo med deželo Kranj­sko ter vstopila v deželo Istro. O tem prica mejni kamen ob Ze­monskem potoku, ki je na tem delu razmejeval obe avstrijski deželi. Na mejnem kamnu prebe­remo, da je od Reke/Rijeke do tu 54 km.  Kolesarja na levi sliki sta v bližnjem podvozu pod železni­ško progo Ilirska Bistrica-Reka (odprto leta 1873) pri vasi Mala Bukovica. Tudi sam podvoz pri­ca o mogocni gradnji železniške proge med Pivko (tedaj Št. Pe­trom na Krasu) in Reko. Po ljudskem izrocilu je še pod Avstrijo ob deželnem kamnu marsikdaj stal orožnik in nad­ziral promet, še posebno tedaj, ko je v eni ali drugi deželi zaradi nalezljivih bolezni veljala prepo­ved gibanja domacih živali. Baje so pri tem kamnu vozila, ki so prihajala z ene ali druge smeri, morala zamenjati stran ceste, ko še ni bilo enotnega prometnega pravila o smeri vožnje. Vecji del sedanje obcine Ilirska Bistrica je do prve svetovne voj­ne sodil pod Notranjsko, dobršen del pa v deželo Istro s sedežem v Pazinu. Vecji kraji, ki so sodili v Istro, so bili: Jelšane, Dolenje, Za­bice, Kuteževo, Pregarje in Pod­grad. Dolga leta sem povpraševal, kje je sedaj ta mejni kamen. Odgovo­ra nimam. Verjetno je vgrajen v temelje katere od novo zgrajenih stavb v bližini. Ostane pa vpraša­nje, ali je to na istrski ali kranjski strani. Vojko Celigoj Zemenska šola Po pripovedovanju je bila v vasi prva šola v Lencajovi hiši, pri Jožicovih. Nova šola se je zacela graditi po zaslugi župana Josipa Nadoslava Potepana Škrljovega, mojega pradeda. Ob njegovi vsestranski pomoci so zbrali za zidavo 1600 goldinarjev, kolikor je šolsko poslopje stalo. S svo­jim ugledom je dosegel, da sta za stroške gradnje prispevala 700 goldinarjev deželni zbor v Lju­bljani in 250 goldinarjev njegovo velicanstvo cesar Franc Jožef. Šola je bila koncana 1878. leta, bila je med najlepšimi in najvecjimi vaškimi šolami. V tistem casu je bilo za šolo godnih 150 otrok iz vasi Dolnji Zemen, Gornji Zemen in Mala Bukovica. Kot razberemo iz zgodovinskih podatkov Postojnskega gla­varstva, so šolski obcini pripa­dali: Dolnji Zemen s 73 hišami in 423 prebivalci, Gornji Zemen z 48 hišami in 243 prebivalci in Mala Bukovica z 32 hišami in 189 prebivalci; tako je šolska ob­cina štela 855 prebivalcev in 153 hiš. Te vasi so pripadale župani­ji Dolnji Zemen in nadžupaniji Jablanica, katere nadžupan je bil moj praded Josip Nadoslav Pote­pan približno od leta 1880 pa do svoje smrti leta 1893. V novi šoli so službovali ucitelji: Maks Merk, Jernej Kos, Josip Ra­mrot, Franjo Zaman, Andrej Lah, Josip Kostanjevec, Ivan Šuligoj. Najbrž je zasluga Nadoslava Po­tepana, da je med prvimi ucite­lji tu pouceval slovenski pisatelj Josip Kostanjevec. Proti koncu 19. stoletja službo ucitelja na ze­menski šoli zacne Ivan Šuligoj. Med službovanjem na Ostrož­nem Brdu spozna svojo bodoco ženo, uciteljico rocnih del Heleno Vatovec. Preselita se na Zemon, kjer se jima rodi vec otrok, kot prvi leta 1900 Avgust Šuligoj, po­zneje znani slovenski skladatelj, zborovodja in dirigent. V svojih spominih Avgust Šuligoj pripoveduje, da se ga je petje in glasba dotaknila že kot majhnega fantica, ko je ob vecerih na oknu poslušal ubrano troglasno petje fantov na vasi, kjer so stanovali v Novakovi hiši. Petje je odmevalo ob vsaki priliki. Pastirji so peli, ko so se vracali s pašnikov, fantje in dekleta ob nedeljah pozno v noc, ob vizitah, najvec pa ob so­botah po opravljenem delu, ko so se zbrali pod hruško. Zapiše: »Slonel sem ob odprtem oknu in živel z njimi, ko so v vsa­kovrstnih narodnih pesmih iz­povedovali dekletom ljubezen, pripovedovali o vojaški suknji, o vsakdanjem delu, letnih casih, lepoti domace zemlje. Poslušal sem, kako so se ti glasovi zlivali v cudovito harmonijo. Petje ze­menskih fantov mi je ostalo v ne­izbrisnem spominu. Že kot otrok sem z velikim veseljem pritiskal na tipke harmonija v šoli, kjer je bil moj oce šolski upravitelj.« Avgust Šuligoj je osnovno šolo obiskoval na Dolnjem Zemnu in v Trnovem do leta 1912. Šola­nje je nadaljeval na gimnaziji v Gorici, kjer se je že seznanjal z zborovsko umetnostjo. Spoznal se je z glasbenima umetnikoma Vinkom Vodopivcem in Marijem Kogojem. V Gorici je maturiral 1920. leta in še istega leta na­stopil službo ucitelja v Šembijah. V Ilirski Bistrici je vodil moški pevski zbor, leta 1921 pa usta­novil 40-clanski zbor v Knežaku, imenovan po Miroslavu Vilharju. Po okoliških vaseh je ustanavljal pevska in kulturna društva. Italijani so ga zaceli premešcati in mu groziti, zato je na opozori­lo zavednih ljudi odpotoval. Izku­šnje je nabiral tudi v tujini, veli­ko pa je sodeloval s slovenskimi skladatelji Adamicem, Kogojem, Vodopivcem, Pahorjem, Venturi­nijem, Grbcem, Lajovcem in dru­gimi. Življenjska in glasbena pot ga zanese v Trbovlje, kjer se zacne njegovo življenjsko delo, mladinska glasba. Jeseni leta 1930 na osnovni šoli osnuje mladinski zbor, s katerim doživi velike uspehe doma in v tujini, poimenujejo jih »Trboveljski slavceki«. Ker so bili vecinoma delavski otroci, Šuligoj pokaže tudi socialni cut, otroke pelje celo na morje. Med drugo vojno ga pošljejo v internacijo v Srbijo, kjer dela v steklarni Paracin. Po vojni postane referent na mini­strstvu za prosveto, leta 1949 pa dirigent Slovenske filharmo­nije. Najvec zaslug ima za delo z mladimi. Otrokom je v duše vlil umetniško lepoto glasbe in lju­bezen do domovine. Z ženo Erno nista imela otrok, njegovi otroci so bili vsi mladi pevci. Živel je za glasbo in pesem, dobil je nešteto priznanj in odlikovanj. Umrl je v Trbovljah leta 1984. Avgustu Šuligoju smo v rojstnem Dolnjem Zemnu 11. 12. 2005 na procelju gradu postavili spomin­sko plošco z napisom: »V ljudski šoli na Dolnjem Zemonu se je rodil Avgust Šuligoj 19.11.1900 – 21.6. 1984, utemeljitelj moderne mladinske glasbene pedagogike in zborovodja Trboveljskih slav­ckov – postavilo Društvo za kra­jevno zgodovino in kulturo Ilir­ska Bistrica.« Po njem se imenuje tudi pevski zbor društva upoko­jencev iz Ilirske Bistrice. Ivan Šuligoj je v šoli pouceval tudi mojega oceta. Spominjal se ga je kot dobrega in usmiljenega ucitelja do otrok, ki so veckrat hodili v šolo bosi in lacni. Otro­kom, kot je bil moj oce, je bilo še težje, ker je že majhen ostal brez matere. V 20. letih so na šoli poucevali italijanski ucitelji, naše slovenske pa so pošiljali službovat v itali­janske kraje. Zemenska uciteljica Karolina Vrh se je po razpadu Italije leta 1943 vrnila domov. Mene je ucila v prvih razredih. Spomnim se je kot stroge, a natancne uciteljice. Veliko nas je naucila. V šolo sem hodila zelo rada. Leta 1948 je prišla na šolo pou­cevat mlada uciteljica Milka Ma­ticic. Rada je delala z otroki in je bila polna mladostne zagnanosti. V povojnih letih smo bili otroci za marsikaj prikrajšani. Ucitelji­ca Milka nas je znala motivirati za razne krožke in dejavnosti. Vodila je vecerne tecaje kuha­nja, rocnih del, vezenja, kvacka­nja, pletenja in družabnih iger. Na tecajih kuhanja smo se ucili priprave mize, postavitev pribo­ra, postrežbe, bontona, kako se svecano oblecemo. Prisotni so bili tudi fantje, imeli smo tecaje kmetijstva, zdravstva, higiene in drugega. V našo šolo so prihaja­li predavatelji tudi od drugod. Za praznike smo z uciteljico pripra­vili zabave in gledališke predsta­ve. Za veliko noc leta 1952 smo zaigrali igro »Vstajenje svobode«. Vsi so bili navdušeni, tako da smo jo veckrat ponovili, igrali pa smo tudi v Knežaku in Zabicah. Spom­nim se tudi iger »Palcek Potep«, »Zaklad«, »V Ljubljano jo daj­mo«. Uciteljica Milka je bila zelo dobra režiserka, kostumografi­nja, imela je veliko talentov. Bila je prijazna, vedno nasmejana, imela nas je rada in nas je znala motivirati. Mislim, da ji moramo biti hvaležni vsi na Zemnu; veli­ko nas je naucila, se žrtvovala, bila je uciteljica z velikim srcem. Za nastope smo dobili vec pohval in celo denarno pomoc. Z denar­jem, ki smo ga zbrali z našimi nastopi, nas je kakih štirideset odšlo na dvodnevni izlet. Ogleda­li smo si Ljubljano, Bled, Vrbo in Vintgar, izlet nam je ostal v naj­lepšem spominu. Uciteljica Milka me je ponovno ucila v poklicni šiviljski šoli v Ilirski Bistrici leta 1952. Zelo sem ji hvaležna za vse. Ko so v Ilirski Bistrici leta 1963 odprli novo, veliko šolo Dragoti­na Ketteja, so zaceli vaški otroci hoditi k pouku v Trnovo. Zemen­ska šola je samevala in pocasi zacela propadati. Šola je živela z vaškimi otroki, brez otrok je ni vec. Skoraj sto let je služila mno­gim generacijam, ki so nabirale znanje za življenje, in skrbela za ohranjanje slovenskega jezika. Ostala bo v neizbrisanem spomi­nu predvsem starejše generacije vašcanov, ki smo tu preživljali svoja mlada leta – živela bo v na­ših srcih. Nadja Gombac (iz knjige Dolnji Zemon, Spomini nekega casa) Zemonska šola na razglednici pred prvo svetovno vojno Ucenci v zemenski šoli z uciteljico Milko Maticic leta 1957 Obnovitvena dela v cerkvi sv. Mihaela V naši vasi stoji podružnicna cer­kev sv. Mihaela. Nadangel Miha­el je bil poglavar božje vojske in mu, kot mogocnemu zavezniku v vecni borbi proti silam zla, Cer­kev izraža posebno spoštovanje. Cerkev sv. Mihaela je naša kul­turna dedišcina, zato je prav, da skrbimo zanjo. V vaški cerkvi je nad glavnim portalom iz leta 1819 v nišo pos­tavljen kamnit barocni kip sv. Mihaela. Manjšo prizidano lopo krasi kvalitetni kamniti slavolok iz leta 1677, glavni oltar pa je bil izdelan leta 1721. Cerkev ima dva stranska oltarja, leseni na levi strani je posvecen sv. Florija­nu, kamniti na desni strani pa sv. Kancijanu. Castno mesto v cerkvi zaseda tudi kip Marije z dete­tom – Marije Pomocnice, ki so se ji naši predniki med 2. svetovno vojno zaobljubili, da bodo, v koli­kor vas ne bo požgana, njej v cast vsako leto pripravili procesijo. Tako že od leta 1943 vsako leto poskrbijo za mašno slovesnost s procesijo. Cerkev sv. Mihaela je vkljucena v Strokovne zasnove varstva kul­turne dedišcine Slovenije, obmo­cna enota Nova Gorica, zato mo­rajo vsi posegi v cerkev potekati v skladu z njihovimi navodili. In prav je tako. V nadaljevanju želim predstaviti delo v cerkvi sv. Mihaela in okrog nje, ki smo ga Zemonci opravili v zadnjih dvajsetih letih: - porušili smo dve lipi, ki sta bili nevarni za mimoidoce; - zgradili smo podporni zid pri Cušovih; - vgradili smo zunanja aluminija­sta okna; - obnovili smo stopnice za na kor; - obnovili smo oba stranska ol­tarja; - Janez Rojc je naredil novo oma­ro za mašne obleke; -Robert Dovgan, Stanko Vrh in podjetje Elektro Skok so obnovili elektricno omrežje, tako da smo placali samo material, delo je bilo opravljeno zastonj; - leta 2010 smo zamenjali streho in na novo postavili preslico, kar je bil najvecji zalogaj. V obdobju od 2011 do 2014 se vecjih del ni izvajalo, smo pa po­novno priceli z deli v letu 2015, ko smo: - nabavili nov prenosni zunanji oltar, ki ga potrebujemo ob 24. maju; - po navodilih Zavoda za varstvo kulturne dedišcine obnovili sliko sv. Kancijana na platnu (iz zacet­ka 20. stoletja) in na novo odkri­to sliko na lesu (z letnico 1811), ki je bila dolga leta prekrita s platnom sv. Kancijana. V vasi so trije križi: lesen, ko­vinski in kamnit. Kovinski (pri Grehovih) je bil obnovljen leta 2005, kamniti (na Zemonski vagi) leta 2007, lesenega (pri Jo­žetu Škrlju) pa smo obnovili leta 2015. Letos je cerkev sv. Mihaela obi­skala strokovnjakinja koprske škofije, ki je, glede na novo­odkrito leseno sliko, podala pi­sno strokovno mnenje, kako vse motive in elemente razporediti po notranjosti cerkve. Vseh 14 slik križevega pota bo v bodo­ce strnjeno v dveh vrstah na se­verni steni cerkvene ladje, slika na les bo postavljena na sredini južne stene cerkvene ladje, Ma­rijin kip pa na nov podstavek na južni steni prezbiterija. V cerkvi bo odzvanjal nov zvoncek, ki ga je v tem letu donirala darovalka, ki ne želi biti imenovana. V letu 2016 nacrtujemo še obnovitev barocnega kipa sv. Mihaela, ki leži v niši nad glavnim portalom v zunanjosti cerkve. Kljub temu da se je v naši cerkvi obnovilo veliko, je dela še precej, saj je potrebno cerkev obnoviti od prezbiterija proti cerkvenim vratom. Vsem, ki ste kakorkoli sodelovali pri obnovi ali zanjo darovali, se v imenu vseh vašca­nov in vašcank zahvaljujem, vse ostale pa vabim, da se nam pri­družite. Cerkev sv. Mihaela je naša sku­pna kulturna dedišcina, ki so nam jo zapustili naši predniki. Od nas je odvisno, kaj bomo za­pustili svojim otrokom in vnu­kom. Srecko Vrh Grad obnovljen skoraj v celoti Nekdanje grajsko gospodarsko poslopje, ki so ga vašcani po drugi svetovni vojni preuredili v dvorano za prireditve, je dobilo novo procelje. Zemonski grad je bil najverje­tneje zgrajen sredi 16. stoletja. V nekdanjem gospodarskem poslo­pju so vašcani na pobudo prilju­bljene zemonske uciteljice Milke Maticic kmalu po drugi svetovni vojni uredili dvorano. V sedem­desetih letih prejšnjega stoletja so, predvsem mladi clani Kultur­nega društva Grad pod vodstvom Franeta Dolgana, uredili pove­zovalni venec, na novo prekrili streho in uredili predprostor, ki mu domacini pravijo tocilnica. V popravilo notranjosti gradu so veliko svojih sredstev vložili tudi clani obnovljenega društva, saj so v zadnjih letih iz društvenih sredstev uredili notranjost. Tako so financirali, sofinancirali in z lastnim delom uredili obloge v dvorani, zamenjali okna, uredili ogrevanje, kupili vrata za pisar­no in stranišce, KS Dolnji Zemon pa je pod vodstvom Janeza Škr­lja, ce naštejemo samo nekaj vec­jih del, položila plošcice, uredila sanitarije, zazidala propadajoce procelje nad tocilnico in uredila elektricno napeljavo v dvorani. Konec lanskega leta je bila za­kljucena ureditev procelja, staro je precej kazilo poslopje in kraj, pred tem pa je bila na novo prek­rita streha nad dvorano. Valter Sedmak, predsednik KS Dolnji Zemon, je povedal, da je obci­na kot lastnica stavbe za preno­vo procelja primaknila 20.000 evrov. Podobo bo zaokrožil še plocnik, ki ga okrog stavbe na­meravajo urediti v kratkem. Vašcani so zadovoljni, da bo zgo­dovinska stavba, v kateri ima prostore krajevna skupnost, v njej pa deluje tudi Kulturno dru­štvo Grad, koncno dobila lepšo podobo. P. R. Grad z gradbenim odrom ob koncu leta 2015 Repinceva vrata s Prema na Zemon Vhodna vrata so do nedavnega veljala za simbol moci hiše, za pohištvo, ki je delilo javno od zaseb­nega. Stari »portoni«, kot smo jim rekli, so bili posebno lepo oblikovani, a se jih je do danes, na ža­lost, ohranilo zelo malo. Tudi lepa vhodna vrata so del naše dedišcine, zato v Zemonskem cajtngu objavljamo zgodbo o vratih z Repinceve hiše na Premu, ki sem jih restavriral in postavil na Demovo hišo. Valentin Repinc je iz vasi Rib­cev Laz na Gorenjskem prišel na Prem leta 1900. Verjetno je v naše kraje prišel kot trgovec ozi­roma vajenec, saj je v clanku, ob­javljenem leta 1895 v Rodoljubu, omenjeno: “Pri Ivanu Brinšku, trgovcu v Trnovem, služil je neki Valentin Repinc, doma nekje od Bohinja na Gorenjskem.” Kakor je mogoce razbrati iz clanka, je Valentin Repinc pri Brinšku na­predoval: “Delala se je zanj re­klama, celo na mestih, kjer se ne spodobi. Repinc je vsled duho­vske reklame mocno napredoval, a moral je iz hiše, kjer je bival. Kaj tedaj?” Verjetno je Repinc že takrat prodajal svojo »robo« in zaradi tega izgubil službo pri Ivanu Brinšku. Repincu, ki je bil velik pristaš župnikov, je po­magal premski župnik Miklavž Križaj, saj ni hotel nabavljati pri tamkajšnjem liberalnem trgovcu Jožetu Žnideršicu. V clanku, obja­vljenem v Rodoljubu, avtor piše: “Kljub njegovemu razvpitemu bogastvu moral je v drugo hišo. Revni cevljar je bival v tej, sicer malej koci z ženo in otroci. Zdra­ven cevljarstva zacel je gostilno. Cudna golema! Doticni cevljar - gostilnicar umaknil se je bil s svojim obrtom ne prav dalec v neko drugo hišo, kjer je še sedaj. A leta bodo jednemu in drugemu skoro potekla, vsak želi biti na svojem. Cevljar - gostilnicar želi iti nazaj v svojo, ceprav majhe­no hišico. A bogati Repinc kam? Cudno, za bogatega Repinca ni niti pedi zemlje vec na prodaj na Premu - res nehvaležnost.” Tako je Valentin Repinc prišel na Prem in zgradil v delu vasi, ki mu pravijo Potok, dve mogocni hiši, po domace se jim je reklo Pri Tineti. Tam je odprl gostilno, trgovino in kovacijo. Na Prem je prišel skupaj z bratom Jožetom (Josipom) Repincem, ki je leta 1904 na Premu kupil hišo in po­sestvo. Valentinovo gostilno, tr­govino, kovacijo in nekaj parcel, ki jih je dobil od ljudi za odpis dolga, je po njegovi smrti nasledil sin Srecko. Po drugi svetovni voj­ni je nova oblast 1947. leta Klep­carja (trgovec v bližnji Spodnji Bitnji) in Srecka Repinca silila v skupnost. Kmalu so Repincu na­cionalizirali obe hiši. Še preden se je nacionalizacija izvedla, je Srecko zbežal v Italijo. Klepcar se je sprijaznil z novo politiko, Repinc pa ne, ceprav mu tukaj ne bi bilo slabo. Še vedno bi lahko vodil dolocen oddelek trgovine ali zadruge, a njegova zahodna, kapitalisticna miselnost ni bila složna s takšno politiko. Na Pre­mu je pustil vse: gostilno, polno trgovino blaga in kovacijo. Do italijanske meje je šel z vozilom Balila Fiat 1100. V vasi je bil edi­ni, ki je imel avto. Vozilo je pustil na jugoslovanski strani, ceš da skoci samo na obisk k ženi, ki je živela na Opcinah. Nikdar vec se ni vrnil. Tam si je ustvaril druži­no, odprl je pekarno, trgovino … Tinetovi so se vpisali v ezule, to je bil nekakšen spisek za tiste, ki so zaradi politicnega sistema iz Jugoslavije zbežali v Italijo. Do­bili so nekaj malega odškodnine. Nacionalizirano imetje so spre­menili v zadrugo, obratovala je tudi gostilna, dvorana za ples, v nadstropjih pa so bila stanova­nja. V zadrugo so vozili jabolka iz Smrij, kjer je imela ilirskobi­striška zadruga 40 ha intenziv­nih sadovnjakov, 5 ha je imela v oklici Zarecja, 8 ha na Komešcini (tromeja katastrskih obcin Tomi­nje, Harije in Brce). Na železni­ško postajo v Kilovce so speljali 17 vagonov jabolk (v enem vago­nu je stalo 10 ton jabolk). V pri­tlicnih prostorih za hišo je bila tudi zeljarna, kjer so ohranjeni bazeni za kisanje zelja. Po osamosvojitvi Slovenije so menda Repincevim potomcem želeli imetje vrniti, a ga niso ho­teli. Zadruga je hišo prodala za­sebniku. Marca 2015 je bila streha že po­polnoma unicena, prav tako not­ranjost. Na hiši so se od stavbne­ga pohištva ohranila le mogocna in posebej lepo oblikovana vho­dna vrata. Na Repinceva vrata me je opozo­ril tast. Poklical sem lastnika in ga vprašal, ali lahko vrata odku­pim. Gospod se je strinjal in tako sem z bratom Tomažem v pone­deljek, 9. marca 2015, vrata de­montiral z Repinceve hiše in jih odpeljal domov na Dolnji Zemon. Potem ko sem jih ocistil, sem ugotovil, da so narejena iz ma­cesnovega lesa in so mocno dotrajana le v spodnjem delu do 15 cm nad tlemi, ostali les je bil popolnoma zdrav. Vrata so bila pobarvana v svetlozeleno barvo, na njih pa je bil samo en nanos barve, še ta je bila v veliki meri sprana. Zato sem se odlocil, da jih popravim in postavim na svo­jo hišo. Restavriranje vrat mi je vzelo precej casa, zadnji nanos barve sem nanesel 27. aprila in s tem so bila vrata pripravljena. Kra­tek postopek obnove: cišcenje zemlje, umazanije in ostalega, krtacenje, brušenje, demonta­ža vseh delov (letve, okrasje, okovje) - ker so bile letve okrog polnil dotrajane, sva z bratom izdelala repliko - peskanje ko­vanih okenskih mrež in okovja, cišcenje kljuke, ponovno bruše­nje; sestava vrat z žeblji, kitanje, ponovno brušenje, dvakratni na­nos temeljne barve, nanos prve koncne barve, okovanje, izdela­va podboja (Stric Jože Valencic mi je izdelal kovinski podboj in mojstrsko opravil svoje delo, za­varil originalne pante oz. tecaje in uredil cel kup podrobnosti.) in zadnji nanos koncne barve. Upam, da bodo Repinceva vrata na moji hiši stala še vsaj toliko casa, kolikor so stara. Primož Rojc Obnovljena vrata » Vrata pred obnovo Repinceva hiša na Premu Roža Ob roži utrgani solza se rodi. Ob roži podarjeni solza se sprosti. V rožo utrgano smrt se naseli. V osebi obdarjeni sreca se porodi. Za rožo izkopano okolica žaluje. Z rožo vsajeno zemlja se raduje. Roža se joce, ce na grobu leži. Roža se smeje, ce na polju cveti. Janez Škrlj Dišijo trate Kako dišijo trate, ko pomladi zacvete. Kot vesel obraz dekleta, ki mladost ji car pusti. Ko zapiha veter z juga, pticam pot domov želi. Mladost je odcvetela, zdaj sem zrelo žito, ki na jesen dozori! Nadja Gombac Biser v školjki Nekdo živi že dolgo v mojem srcu, živi kot biser, skrit v srebrni školjki, se lesketa na prelestnem lipicancu, da ponosno živim v primorski bajki. Kapniki so podarili srebrnino Krasu, burja je obrusila glasilke Vipavcem, da je Posocje na socno sinjem glasu, ko se zapoje hvalospev Primorcem. Triglav in Snežnik gledata v morje, ki v oljki, vinu sreco kuje Istrankam, medtem ko Brkinka v strmini orje, da se splete hvalospev Primorkam. Primorska je srebrni biser v školjki, ki se odpre, ko je domovina srecna, in se zapre kot buba pri sviloprejki, da bi še za vnuke ostala pravljicna. Janez Škrlj Vabljeni k soustvarjanju Zemonskega cajtnga Zemonski cajtng bomo izdali tudi prihod­nje leto, zato vas vabimo k sodelovanju. Kar bi želeli, da je objavljeno na straneh našega glasila, pošljite na elektronski na­slov rojcpr@gmail.com ali poklicite na številko 031 329 364. ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Številka 1, leto 2016 Izdajatelj: Kulturno društvo Grad – Dolnji Zemon Urednik: Primož Rojc Graficna zasnova in oblikovanje: Primož Rojc Tisk: Birografika Bori, d. o. o., Ljubljana Avtorji clankov: Primož Rojc, Tina Milostnik Valencic, Iris Dovgan Primc, Tamara Rojc, Romeo Volk, Vili Gombac, Srecko Vrh, Petra Skok, Klavdija Primc, Igor Štem­berger, Lea Hedžet, Nadja Gombac, Vojko Celigoj Lektoriranje: Dragica Štemberger Maljavac, Tamara Rojc (str. 6-8 in 18-21) Naklada: 400 izvodov Iz porumenelih listov Snežniški razgledi, 28. november 1967 Stare fotografije Igra Slepa ciganka (1943): Ivana Šurcova, Vida Bizmova, Francka Bjgnarjova, Milka Jernikova in Marica Demova Igra Sneguljcica (1963) Igra Gogoljeva ženitev (1972): Nadja Jernikova, Mirela Cebronova, Teja Foturjeva, Brigita Celigoj, Danilo Lukatov, Frane Vrh in Janez Škrlj Zemonska mladina obnavlja Grad (1974): Boris Hramov, Frane Botegarjov, Mile Botegarjov, Aldo Škrlicin, Irma Frjanova, Nada Jernikova, Damjana Žjefena in Jože Kovacov Igra Kadar se ženski jezik ne suce (1979): Frane Vrh, Janez Škrlj, Irma Frjanova, Teja Foturjeva, Frane Botegarjov Pred Frjonckovo gostilno v sedemdesetih letih: Lojze Pouletov, Jože Šindov, Mile Hramov, Mile Tomnov, Frane Jernikov in Frane Frjanov Zemonci na pustni povorki pred gostilo Pri Matetu v Ilirski Bistrici ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja Shod, 29. september 2004. Dva novcica so zapeli: Petra Baša, Tjaša Dovgan, Tjaša Crv, Sabina Vrh, Adrijana Šuštar, Vanja Dovgan, Primož Rojc, Staša Vrh, Petra Štembergar, Ana Celigoj, Tina Bubnic, ob kitari Erik Baša Poberija leta 2008: Valerijo Hramov in Matej Bjgnarjov, fotografirana v Brezju Komedija Vol je vol ..., Dolnji Zemon, 3. oktober 2003. Od leve: Erik Baša, Barbara Šuštar, Primož Rojc, Vanja Dovgan, Tomaž Rojc, Tjaša Dovgan Na voljo je še nekaj slikanic Pravijo, da ... Dobite jih lahko pri Primožu Rojcu (031 329 364).