* _ *_- * * « ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ * ♦ * ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ » ♦ ■ * ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ * ♦ « • ♦ ♦ ♦ * ♦ i :♦ ♦ ♦ -* ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ » ♦ ♦ ' ♦ ♦ ♦ ♦ I * ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ : ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ * ♦ * ♦ ♦ ♦ ! * Letno poročilo mestne osemrazredne dekliške ljudske šole v Ljubljani. Izdalo šolsko vodstvo na koncu šolskega leta 1897/98. Založila mestna osemrazredna dekliška ljudska šola v Ljubljani. Tisek R. Miličeve tiskarne. * . - .. . / Ms» > mestne osemrazredne dekliške ljudske šole v Ljubljani. «sgs*- Izdalo šolsko vodstvo na koncu šolskega leta 1897/98. Založila mestna osemrazredna dekliška ljudska šola v Ljubljani. Tisek R. Miličeve tiskarne. Naše ljudsko šolstvo. (1848—1898.) Slavnostni govor pri okrajni učiteljski konferenciji v Ljubljani d zelenih Karpatov do ledenih planinskih gora, od prijaznih Krkonošev do sinjega Jadranskega morja tekmujejo letos vsi stanovi in vsi narodi naše lepe in mogočne države v izrazih genljive zvestobe in krščanske ljubezni, da bi vidno pokazali svojo neomajno vdanost preljubljenemu vladarju, ki je pred petdesetimi leti zasedel svetli prestol svojih slavnih pradedov, na. katerem ga je božja previdnost dušno in telesno živahnega v srečo avstrijskih narodov ohranila do današnjega dne. In kdo bi iskreno ne ljubil preblagega vladarja, ki tako modro, tako pravično vlada svojim narodom ? Poleg opreznega in premišljenega Rudolfa I., poleg genialnega in odločnega Rudolfa IV. Ustanovnika, poleg viteškega Maksa I., poleg velike cesarice Marije Terezije, poleg človekoljubnega Jožefa II. in poleg drugih slavnih vladarjev iz habsburške rodovine se bode v zgodovini naše države vedno z zlatimi črkami svetilo blaženo ime cesarja Franca Jožefa I., ki je za svojega petdesetletnega vladanja avstrijskim narodom odprl nove neizčrpne vire dušnega in telesnega blagostanja. Komaj je zasedel cesarski prestol, je že odpravil zadnje ostanke fevdne uredbe v naši državi: avstrijskega kmeta je osvobodil tlake in desetine, svojim narodom je zagotovil ravnopravnost ter jim podelil ustavo, svoboščine privilegiranih stanov je preklical, da smo zdaj pred zakonom in sodnjim stolom vsi enaki. Poljedelstvo, obrtnost in trgovina, znanosti in umetnosti so našle v našem vladarju tolikega zaščitnika, da se je Avstrija v tem oziru zadnjih petdeset let popolnoma prenovila. Posebno naklonjenost pa je kazal preblagi vladar ves čas svojega cesa-rovanja višjemu in nižjemu šolstvu. Za njegovega vladanja so se na novo ustanovila štiri, popolnila in razširila tri vseučilišča (Kološvar, Zagreb, Cer-novice, Praga; — Gradec, Inomost, Levov); politehnične velike šole, učiteljišča, realke in gimnazije, trgovinske in navtične šole, rudarske in vojaške akademije so se do korena izboljšale in preosnovale; ustanovili so se visoka šola za zemljedelstvo, razni učni zavodi za lepe umetnosti in za umetno dne 4. mal. srpana 1898. obrtnost, in gosta mreža nižjih in srednjih gozdarskih, poljedelskih in obrtnih šol, ki smo jih pred letom 1848. v Avstriji poznali komaj po imenu, pre-prega zdaj našo širno državo. Ni ga stanu v vsej razsežni Avstriji, ki bi zdaj za svojo strokovno izobrazbo ne našel primernega učilišča. Vsak državljan ima na izbor učnih zavodov, v katerih si more pridobiti za poklic in življenje potrebnega znanja, si spopolniti svoje duševne zmožnosti, razširiti svoje duševno obzorje ter si osvojiti znanosti in spretnosti, ki so mu trdno poroštvo boljše bodočnosti. Ako pa tudi vsak stan v svojem preljnbljenem vladarju čisla svojega največjega dobrotnika, vendar mu noben stan ni dolžan večje hvaležnosti nego ljudskošolski učitelji. Ljudska šola, ki jo je ustanovila I. 1774. cesarica Marija Terezija, je bila šibko drevesce, ki je sicer za njenega razsvetljenega sina Jožefa II. pognalo nekoliko zelenih mladik, ki je bilo pa v neprijaznem podnebju tedanjih nemirnih časov potrebno skrbnejšega negovanja, kakor ga je dobivalo v prvih desetletjih svojega življenja. Doba francoskega prevrata in krvavih francoskih vojska, ki so do korena omajale našo državo, razvoju ljudske šole gotovo ni bila ugodna. Tudi politična šolska ustava iz 1. 1805. ni prinesla nobenega napredka, ampak je celo zamorila marsikatero dobro klico terezijanskih in jožefinskih šolskih preosnov. Šolsko nadzorstvo je bilo enostransko urejeno; učitelji so imeli malo omike, malo službenih prejemkov in malo pravic, in ako niso bili v državni službi (na normalkah), niso dobili nobene pokojnine; graščinske gosposke, ki bi bile morale v prvi vrsti ustanavljati ljudske šole, so se branile šolskih bremen; hoja v šolo ni bila obvezna, in kjer nista župnik in učitelj skrbela za to, da bi otroci redno zahajali v šolo, je bila ta prazna, ker zanikarnežev ni nihče kaznoval; učna metoda je bila popolnoma mehanična, med dušnimi silami se je negoval v prvi vrsti spomin, in tedanje trivialne in glavne šole so imele po naših krajih večjidel ponemčevalen smoter.*) Mahoma pa se je stvar obrnila na bolje z letom 1848. To leto se je za državno učno upravo ustanovilo posebno ministrstvo. In ko je naš presvetli cesar imenoval 1. 1849. Leona grofa Thuna za naučnega ministra in barona Helferta za njegovega državnega podtajnika, je šinila nova gorka kri v žile našega onemoglega ljudskošolskega organizma. Leon grof Thun, ki je korenito preustrojil gimnazije in vseučilišča ter v življenje poklical realke, je tudi na ljudsko šolo obrnil vso svojo pažnjo. Deželnim vladam so se pridelili posebni šolski strokovnjaki, šolski svetniki, sprejelo se je načelo, da mora biti ljudska šola osnovana na podstavi materinega jezika; odlični šolniki, med njimi naš Slomšek, Močnik in Miklošič, so dobili pri naučnem ministrstvu veljaven glas, preosnovala se je izobrazba ljudskih učiteljev, ustanovili so se prvi šolski časopisi, in tako se je v tej prehodni dobi pripravljala popolna preosnova naše ljudske šole. Ta pa je nastopila, ko je premodri naš vladar dne 14. maja 1869. leta potrdil državni šolski zakon ter ž njim svojim narodom poklonil bogato zakladnico dragocenih darov, ki mu bodo zanjo največjo hvalo vedeli še pozni rodovi. *) Leta 1844. je bilo na Kranjskem 1) nemških in 84 nemško-slovenskih, skupaj 93 ljudskih šol. Mitth. d. hist. Vereines f. Krain, 1849, str. 15. Bistvo državnega šolskega zakona se da označiti z malo besedami: Za vse otroke brez razločka narodnosti, vere in stanu obvezen šolski pouk, državno šolsko nadzorstvo, omikano učiteljstvo z natanko določenimi pravicami in urejenimi službenimi prejemki! Kakor vsak zakon, ki sega tako globoko v državni organizem, ima tudi državni šolski zakon svoje nasprotnike, ki se, bodisi s cerkvenega, političnega ali gospodarskega stališča, potezajo za to, da bi se odpravil ali izpremenil. In kakor vsaka človeška naprava, ima morebiti tudi državni šolski zakon svoje hibe, in kakor drugi državni zakoni, se da tudi državni šolski zakon prenarediti, izboljšati ali izkvariti. Toda glavni temelji, na katerih sloni, mislim, da v srečo naše države, ti še dolgo, dolgo ostanejo neomajni. Naprednim narodom in zavednim učiteljem vseh dežel naše države je novi državni šolski zakon paladij, okoli katerega se zbirajo s svetim navdušenjem, ker so živo prepričani, da je ž njim združen, ako pa se odpravi ali bistveno premeni, pa tudi uničen napredek avstrijskega šolstva. In v prvi vrsti morajo zanj preblagemu vladarju hvaležni biti ravno slovanski narodi, ki z njegovo pomočjo v zadnjih desetletjih dosegajo v občni omiki uspehe, ki bi jih ob drugačnih razmerah niti v stoletjih ne bili dosegli. Da so moje besede resnične, o tem je prepričan vsak, kdor pozna n. pr. velikanske kulturne pridobitve novejšega časa pri Čehih ali kdor vzame v poštev veseli razcvit naše književnosti in zlasti naše „Družbe sv. Mohorja“. Kakšne ogromne vesele premembe so se zgodile za petdesetletnega vladanja našega presvetlega vladarja na polju ljudskega šolstva v naši državi, in kako je vplival na te premembe državni šolski zakon, to se nam prav jasno pokaže, ako primerjamo stanje ljudskega šolstva v naši državi leta 1848. s stanjem današnjih dni. Leta 1848. je bilo v Avstriji 12.700 ljudskih šol, 16.750 učiteljev in 2230 učiteljic, obojih 18.980; v šolo je hodilo 1,425.000 otrok; stroški za ljudsko šolo so znašali 1,425.000 gld. in na vsakega prebivavca je prišlo po 15 kr. stroškov.*) Zdaj (1. 1896.) pa znaša število ljudskih 19.300, število učiteljev 50.960, učiteljic 19.040, obojih 70.000; v šolo hodi 3,400.000 otrok; stroški za ljudsko šolo znašajo 45,000.000 gld. in na vsakega prebivavca pride po 1 gld. 95 kr. stroškov. Ali ozrimo se v našo ožjo domovino Kranjsko! Tukaj je bilo 1848. 1. 7 glavnih, 92 trivialnih, 4 dekliške, 5 industrialnih in 101 nedeljska šola. Ker je bila izmed nedeljskih šol samo 1 (v Ljubljani) samostojna, druge so bile pa združene z glavnimi, oziroma trivialnimi šolami, in ker so bile tudi industrialne šole največ samo oddelki dekliških šol, je znašalo število vseh šol resnično samo 105. V te šole je bilo všolanih 821 krajev z 21.297 otroki, toda 2345 krajev s 36.624 otroki ni bilo nikamor všolanih. Ker jih je izmed šolskih otrok hodilo 9641 (ali 10 61 °/o) samo v nedeljske šole, ki so eksistirale, kakor pravi neke poročilo, največ samo po imenu, a ne tudi v resnici, je dobivalo samo 11 656 (2008°/o) otrok redni šolski pouk; 9641 (1661 °/o) nedeljskih učencev pouk samo na videz, 36.624 (ali 63*31 °/o) pa sploh ni imelo nobene, niti nedeljske šole ne!**) *) Zur Geschichte und Statistik des Volksschulwesens im In- und Auslande, Wien, 1898. Verlag der „Jugendhalle“. **) Mitth. d. h. V. f. Krain. 1849, str. 15. Brez rednega in temeljitega pouka je bilo tedaj v naši deželi pred petdesetimi leti blizu 79'92°lo otrok. In petdeset let pozneje? Leta 1896. je bilo po uradnem izvestju na Kranjskem 313 javnih, 28 zasilnih in 12 ekskurendnih, skupaj 353 ljudskih šol, na katerih je učilo 394 usposobljenih učiteljev in 173 usposobljenih učiteljic, obojih torej 567 oseb. Vrhutega pa je bilo še brez učnega izpričevala 17 učiteljev in 3 učiteljice, tako da je znašalo število vsega učnega osobja 587 učiteljev in učiteljic. Poleg tega so delovali na ljudskih šolah še 3 stalni veroučitelji, 336 dušnih pastirjev in 67 učiteljic za ženska ročna dela. — V šolo je hodilo 76 034 (90°/o) otrok, in samo 9’416 (10°/o) normalno razvitih otrok je ostalo brez pouka. *) Posebno jasno se pokaže neizmerni blagodejni vpliv državnega šolskega zakona, ako vzamemo v poštev šolske razmere, kakršne so bile pred petdesetimi leti v Ljubljani in kakršne so zdaj. Ljubljana je imela pred petdesetimi leti 6 šol: trirazredno državno normalko ali vzgledno glavno šolo, trirazredno vnanjo in notranjo uršulinsko šolo, trivialno enorazrednico v Trnovem in pri Sv. Petru in enorazredno zasebno šolo gospodične Zollerndorfove. Vse te šole so imele skupaj 20 razredov, v katere j|e hodilo približno 2000 (77 °/o) otrok; toda nad 600 (23 °/o) otrok je v deželnem stolnem mestu ostalo brez vsakega pouka. Po tedanjih nazorih pravilno urejeni sta bili pravzaprav samo dve šoli: normalka za dečke in uršulinska šola za deklice; vse ostale šole so bile le bolj zakotne šole. Učiteljev je imela Ljubljana pred petdesetimi leti z verskimi učitelji vred 16, učiteljic 17, skupaj 33. V vsej Ljubljani pred petdesetimi leti ni bilo niti enega šolskega poslopja. Normalka je bila nastanjena v licejskem poslopju, uršulinska šola v uršulinskem konventu, šempeterska šola v mežnariji, trnovska šola v župnišču, zasebna šola v zasebni hiši. In kakšna je bila učna uredba, kakšna metoda, kakšna notranja oprava po teh ljubljanskih šolah, to vem izkušnje sam, ki sem pred štiridesetimi leti hodil v ljubljansko normalko. Edino učilo, ki je rabilo učitelju, je bila šolska deska, kreda in šiba. V osmih sobah je bilo nagnečenih nad 1000 otrok po ozkih, dolgih in visokih starih klopeh. Večina učencev je bila slovenske narodnosti, a vendar je bila materinščina v teh šolah prava pastorka. V I. razredu smo imeli pač slovensko-nemški abecednik in tudi še slovenski katekizem, v ostalih razredih smo se učili vse predmete, celo krščanski nauk, samo nemški. Slovenskemu branju sta bili odločeni po dve uri na teden, navadno v soboto popoldne, a tudi te dve uri je učitelj mnogokrat porabil rajši za kakšen drugi predmet. V takih razmerah se ne smemo čuditi, če so slovenski otroci posedali v enem in istem razredu po 3—4 leta ter potem ostavili šolo s praznim srcem in prazno glavo. Koliko nadarjenih otrok, ki bi bili ob dru- *) Laib. Ztg. iz 1. 1897, 1. 40., 42., 43. — „Jugendhalle“ pa celo piše, da je hodilo lani na Kranjskem 92°/o otrok v šolo. gačnem pouku lehko postali koristni udje človeške družbe in vrli sinovi svojega naroda, nam je zamorila ta nespametna šolska uredba ! Na bolje so se obrnile te žalostne razmere, ko je bil deželni vladi v službovanje prideljen šolski svetnik Fr. vitez Močnik. Nikdar ne pozabim, s kakšnim veseljem smo pozdravili normalci jeseni 1856. 1. njegovo prvo utra-kvistično slovnico, za katero so prišle kmalu tudi njegove slovenske računice. Šolskemu svetniku Močniku in županu Ambrožu se imamo zahvaljevati, da je mestna občina začela resno misliti na to, da bi osnovala svojo deško šolo ter tako razbremenila normalko, ki je imela nekatera leta nad 1000 učencev, in naposled se je 1. 1862. res ustanovila I. mestna deška ljudska šola v re-dutnem poslopju. Popolnoma prerodilo pa se je ljudsko šolstvo v Ljubljani po tem, ko je bil v veljavnost stopil novi državni šolski zakon. Ustanovilo se je moško in žensko učiteljišče; normalko je nadomestila moška in deška vadnica; I. mestna deška ljudska šola je dobila v II. mestni in v nemški mestni deški petrazrednici svoji sestri, uršulinska šola pa v mestni dekliški osemrazrednici, v mestni nemški dekliški šestrazrednici in v Huthovem zavodu svoje tekmovavke; ustanovila se je mestna dvorazrednica na Barju, zasebna deška štirirazrednica v Marijanišču in zasebna dekliška šestrazrednica v dekliškem sirotišču. Z malo izjemami so nastanjene vse te šole v dostojnih, lepih poslopjih, imajo moderno notranjo opravo, bogate zbirke učil in dobro založene knjižnice. V vse šole je napeljana zdrava voda, javne šole so razsvetljene z električno lučjo ; zasebne šole (pri Uršulinkah, v dekliškem sirotišču) se kurijo s centralno kurjavo ter imajo tudi posebno kopališče za šolske otroke. Ljubljana šteje zdaj 8 javnih in 7 zasebnih šol s 95 razredi. Ako pa prištejemo tem še otroške vrtce, šolske delarne in obrtne pripravljalnice, dobimo 110 razredov, v katerih prejema ljubljanska mladina svoj pouk. In kakor število razredov, tako je poskočilo tudi število učiteljev. V Ljubljani imamo zdaj 43 učiteljev in 79 učiteljic, tedaj obojih 122. Ako pa prištejemo tem še verske učitelje, otroške vrtnarice in prostovoljke, dobimo 143 učnih oseb. V 95 razredov hodi zdaj 4492 otrok ali 116°/o, to se pravi: v Ljubljani imamo v ljudskih šolah 638 otrok več, nego je obveznih hoditi v šolo, ker se jih toliko tudi še po izpolnjenem štirinajstem letu udeležuje šolskega pouka. Ako vzamemo v poštev vse te razmere ter jih primerimo z razmerami, kakršne šo bile po ljubljanskih šolah pred petdesetimi leti, tedaj moramo navzlic temu, da ljudsko šolstvo v Ljubljani še ni doseglo svojega vrhunca in da Ljubljana glede ljudskega šolstva še vedno zaostaja za mnogimi stolnimi mesti, veseli in ponosni vzklikniti: Lep napredek! In resnično! Ljubljansko ljudsko šolstvo je samo odsev velikega šolskega napredka po vsej državi. Krasno je napredovala Avstrija zadnjih petdeset let v vseh strokah človeškega znanja in stvarjenja; nikjer pa ni storila tako razsežnega, tako velikanskega napredka, kakor ravno na polju ljudskega šolstva. Za ta napredek pa se imajo avstrijski narodi v prvi vrsti zahvaljevati veliki dobroti, skrbi in modrosti svojega prosvetljenega vladarja, ki je tudi v kritičnih časih vso svojo očetovsko pažnjo obračal na razvoj ljudskega šolstva. Zatorej se pa tudi ravno avstrijsko učiteljstvo svojega premodrega vladarja, ki nam je vsem vzvišen zgled neumorne delavnosti, resnične pobožnosti, prave krščanske ljubezni in zvestega izpolnjevanja svojih težkih dolžnosti, oklepa s prav očetovsko ljubeznijo ter zasaja v nežna otroška srca neomajno zvestobo in vdanost do svojega največjega dobrotnika. Po vsej širni Avstriji puhti v sedanjih dneh iz vdanih src hvaležnih narodov goreča molitev proti nebesom: Bog ohrani, Bog obvaruj Njega Veličanstvo v srečo in blaginjo naše države do skrajnjih mej človeškega življenja! Združeni v duhu s temi molitvami in zvestovdani svojemu preblagemu vladarju in gospodarju kličemo tudi mi učitelji iz hvaležnega in navdušenega srca: Cesarju Francu Jožefu Prvemu vekovita slava! Fr. Levec. Zlati jubilej Njega Veličanstva, cesarja Franca Jožefa I. Govoril pri okrajni učite\jski koni'erenciji slovenskih šol ljub\janskih dne 4. mal. srpana 4898 ekoc je živel zelo priljubljen in spoštovan kralj. Kraljestvo njegovo je bilo veliko. Bil je zelo mlad, ko je prevzel vladarstvo. Izvoljen je bil kraljem edino le zaradi njegove nenavadne velike nadarjenosti, pridnosti in pobožnosti. Spočetka se je zelo bal, zasesti kraljevi prestol in dolgo je premišljeval, je li vreden take velike časti in slave in če je res sposoben in poklican, tako veliko kraljestvo vladati po volji božji, podložnikom v časno in večno srečo. Dolgo časa se ni mogel odločiti za to visoko mesto. Nekega dne sedi zamišljen v svoji sobi ter premišljuje, je li res poklican za tako važno in težavno mesto. Ne more se odločiti. Zdaj poklekne pred sv. Razpelo, povzdigne roki ter prav goreče moli in prosi Boga za svet. Kar stopi angelj iz nebes k njemu in mu reče: „Ne obupuj in ne obotavljaj se še nadalje! Takoj primi za kraljevo žezlo, s kojim bodeš storil srečnih lahko mnogo narodov! Gospod bode blagoslovil tvoje delo, — če bode le vredno blagoslova. To krono, katero ti tu podajam, bodeš nosil ti in nasledniki tvoji. Pričala pa bode ta krona, če bodeš priljubljen pri Bogu in pri ljudstvu. Glej, njeno zlato se sveti, kakor sončni žarki na jasnem nebu; svetila se pa bo ta krona toliko časa, dokler bode ta, kdor jo bo nosil, vladal svoje narode po volji božji. Zlato te krone bode pa obledelo in se spremenilo v svinčeno barvo, če vladar njen ne bode razumel, braniti resnice in pravice ter se ustavljati krivici in sili. Njeno zlato bode postalo rudeče kakor kri, če bode želel yladar iz slavohlepnosti razširiti kraljestvo svoje s krvjo svojih podložnikov. Ti biseri, ki kinčajo to krono, bodo dajali spričalo o dobrem in slabem vladanju. — Ta-le veličastni briljänt, ki se sveti kakor najčistejši studenec in kojega žarki se spreminjajo, kakor migljajoče zvezde na jasnem večernem nebu, bode otemnel ter postal črn kakor oglje, če vladar ne bode znal, pridobiti si ljubezni, zvestobe in udanosti podložnikov. — Ta-le zeleni smaragd pomeni zaupanje do vladarja, a razdrobil se pa bode v prah, če ne Jakob Dimnik. I. Vsako oblastvo je od Boga. (Sv. pismo.) bode delovanje in življenje vladarjevo tako, da bi ljudstvo zaradi tega ne zaupalo vanj.“ Po teh besedah je izginil božji poslanec in mladenič se je čutil dovelj krepkega in sposobnega, zasesti kraljevi prestol. Z zaupanjem v Boga je prevzel kraljevo krono in nastopil vladarstvo. Postal je zelo star in do zadnje ure je vladal podložne in udane narode svoje po volji božji. Temu je bila najboljša priča njegova krona, ker je ostala vedno tako lepa in svetla, kakor je bila tisti dan, ko je zasedel kraljevi prestol. Z Bogom, mladost! (Cesarjeve besede.) Ob tej legendi nam prihaja nehote na misel nastop vladarstva našega presvetlega cesarja Franca Jožefa I. Kakor znano, so žalostni dogodki I. 1848. prisilili cesarja Ferdinanda, da se je odpovedal cesarski kroni. Po zakonu, bi mu moral slediti njegov brat, nadvojvoda Franc Karol. A ta se je v teh hudih časih odpovedal težki kroni. V tem položaju namigne knez Feliks Schwarzenberg, ki je užival popolno zaupanje v cesarski rodbini, na 18 letnega nadvojvodo Franca Jožefa, češ, njemu se zdi ta najsrečnejši in najsposobnejši, ki bi mogel prevzeti v teh nemirnih časih vladarstvo avstrijskih dežel. Sredi meseca listopada 1848. 1. je bila že dognana stvar, da bo nadvojvoda Franc Jožef zasedel cesarski prestol. Vse je pa ostalo tajno; le ministri so se obvestili o tem, da jim je bilo mogoče ukreniti vse potrebne priprave. Seveda, obvestiti je bilo treba o tem sklepu tudi mladega nadvojvodo. Nadvojvoda Franc Jožef je v svoji skromnosti in ponižnosti odklonil to ponudbo, češ, da ni vreden take velike časti in slave, da je še premlad ter ni sposoben in ne poklican, vladali tako veliko državo po volji božji, podložnikom v časno in večno srečo. Ne, mu odgovore, prav njegova mladost, njegova nenavadno velika nadarjenost, pridnost in pobožnost mu dajo najboljšo sposobnost, vzeti v roke vladarsko žezlo ter spraviti narode zopet v dobro razmerje s cesarjem. Dolgo časa se ni mogel odločiti za lo visoko mesto. Tri dni je premišljeval, je li vreden in poklican, nositi staroslavno Habsburško krono, koje svetli žarki se razprostirajo vedno dalje in dalje po širni Avstriji ter ozna-nujejo narodom, kako dobri, usmiljeni, pravični in pobožni so bili vladarji, ki so nosili to krono. Kakor kralj naše legende, je tudi nadvojvoda Franc Jožef v tem svojem notranjem boju kleče prosil pred sv. Razpelom pomoči in lazsvitljenja In tudi on je v trenotku, ko je najbolj goreče pošiljal svojo molitev k Vladarju vseh vladarjev, začul v svojem srcu glas: „Ne obupuj in ne obotavljaj se še nadalje! Takoj primi za kraljevo žezlo, s kojim bodeš storil srečnih mnoge narodov!“ Mladi nadvojvoda se je udal čutilom dolžnosti in čutil se je krepkega in sposobnega, zasesti cesarski prestol. Z zaupanjem v Boga je prevzel vladarstvo in dne 2. grudna 1848. 1. se je zalesketalo čisto zlato staroslavne Habsburške krone, nje veličastni briljanti, biseri in smaragdi na maziljeni glavi cesarja Franca Jožefa I. A še lepše kakor bliščoba in biseri krone, so se lesketale mladega našega vladarja lepe čednosti in dejanja njegova. Kot vladar ima naš presvetli cesar pred očmi vedno svoje prednike, v prvi vrsti nepozabljivega ustanovitelja naše vladajoče hiše, slavnega grofa Rudolfa Habsburškega. Kakor znano, je imel Rudolf Habsburški na svojem ščitu okovano roko s kijem in oljkino vejico in spodaj je pa bilo zapisano njegovo geslo: „Utrum lubet?“ — Katero ti drago? Kij je znamenje boja in vojske, oljkina vejica pa znamenje miru. Tega gesla se drži tudi naš cesar. Zgodovina nam pripoveduje, da se naš cesar, kedar je bilo treba braniti pravice svojih podložnikov, ni ogibal vojske, sam prijel za meč in ga neustrašeno sukal proti sovražniku; seveda, za prelivanje krvi svojih udanih podložnikov se pa odloči naš usmiljeni vladar le v najhujši sili in najljubši mu je mir; saj je znano, da prvi in najboljši zaščitnik evropskega miru je cesar Franc Jožef I. Pravico in resnico braniti ter pobijati krivico — ta lepa čednost Rudolfa Habsburškega diči tudi našega vitežkega vladarja. Za vzgled ima naš cesar tudi slavno cesarico Marijo Terezijo. Ta slavna cesarica je storila za svoje narode vse, kar je vedela, da jih more pripeljati k časni in večni sreči. „Justitia et C1e m entia“ — Pravičnost in usmiljenje — je bilo nje geslo. Pa tudi življenje in delovanje našega predobrega vladarja je krasna knjiga življenja, polna najlepših dokazov njegove pravičnosti in usmiljenja. Tudi geslo, koje si je izvolil cesar Franc Jožef I. dne 12. svečana 1849. 1. je značilno za smer njegovega stremljenja: „Viribus uni tis“ — z združenimi močmi! Ta rek priča, da pozna naš vladar prav dobro avstrijske razmere in potrebe ter predobro ve, kaj je potrebno za blagostanje in srečo narodov avstrijskih. Zato pa tudi žrtvuje vse svoje sile v združenje vseh dobrih moči ter nam daje naj lepši vzgled, da se moramo i mi ravnati po njegovem geslu. „Utrum lubet?“, „Justitia et Glementia“ in „Viribus unilis!“ — ta tri gesla so zvezde vodnice našemu modremu vladarju, ki so ga vodile in ga še vedno vodijo po težavnih in nevarnih njegovih vladarskih potih. V cesarskem dvoru na Dunaju imajo hranjenih veliko dragocenosti, ki poveličujejo slavo Habsburškega rodu, a vse to ni tako veličastno, kakor so ta tri gesla, ki nam jih hrani in pripoveduje povestnica iz ust, iz duha in srca Habsburžanov. Zvesto posnema naš vladar tudi svoja nesmrtna prednika, po katerih so mu dali ime pri sv. krstu. Cesar Franc se je moral za slavo in čast svoje države trdno bojevati in po viharnih bojih sta pa zavladala mir in sreča v državi. Cesar Jožef II., „ljubitelj človeštva“, prijatelj svobode in prosvete, je živel in delal le za blagor in srečo svojih narodov. Tema dvema vladarjema je skazovalo ljudstvo neomejeno ljubezen, zvestobo in udanost; in imeni teh dveh slavnih vladarjev iz rodu Habsburžanov, njih duši in srci združuje v eni osebi, v eni duši in enem srcu naš veliki in slavni cesar Franc Jožef I. Delajmo, dokler smo mladi! (Cesarjeve besede.) Tak je naš cesar po svojem notranjem prepričanju, po svojih zmožnostih, po svojem srcu in duši. Dotaknimo se še s par besedami njegovega življenja in delovanja. Življenje cesarja Franca Jožefa I. je bogato krasnih knjig s podobami, ki nam kažejo njegove blage namene in dejanja, več srečnih dogodkov in bolestnih dogodjajev, mnogo britkih skušenj ter neštevilnili dokazov ljubezni in zvestobe. Knjiga cesarjevega življenja in delovanja nam spričuje, kako čudovito se je razvijala in napredovala Avstrija v zadnjih desetletjih ter vsled tega stopila v vrsto omikanih držav. Če se ozremo v dobo cesarjevega življenja, vidimo, da je bil Franc Jožef že kot otrok milosrčen in usmiljenega srca do bližnjega. Kot deček je bil najuzornejši učenec ter delal največje veselje in čast svojim starišem in učiteljem. Kot mladenič je pokazal mladi princ svoj pogum, nevstrašenost in junaštvo v bitki pri sv. Luciji, in mladega cesarja je vse občudovalo, ker je razumel „z združenimi močmi“ voditi svoje narode, da so napredovali v vsakem oziru. Ko je nastopil Franc Jožef I. vladarslvo, ni prevzel na znotraj in na zvunaj zavarovanega kraljestva; ljudstvo je bilo nezadovoljno ter živelo v neslogi; državna uprava ni imela modrih zakonov ter bila ob jednem v zelo slabem gmotnem položaju; ljudstvo se je puntalo in zaničevalo zakone, — s kratka: vse je vrelo, cesarsko žezlo je bilo brez moči. Velikansko in zelo težavno nalogo je prevzel mladeniški vladar, a izvršil jo je s svojo pridnostjo, vstrajnostjo in zvestim spoinovanjem svojih dolžnosti takö, da danes po preteku petdesetih let vsi hvalimo Boga, da nam je dal tako dobrega vladarja, njemu samemu pa skazujemo zvestobo in udanost na razne načine in z vseh krajev naše širne Avstrije se čuje danes navdušeni klic: „Slava cesarju Francu Jožefu I.!“ Komaj je cesar Franc Jožef I. nastopil vladarstvo, je bila njegova prva skrb, da je odpravil tlako ter povzdignil kmetski stan. Vstrezaje duhu svo-bodnosti, je vpeljal novo sodno oblastvo z neodvisnimi in nepristranskimi sodniki. Uravnal je politično upravo ter ji izročil nadzorstvo nad šolo, obrtom, zdravstvom, nad varnostjo državljanov in občinsko upravo. Z občinskim zakonom je ustanovil svobodne občine, s šolskim zakonom svobodno in napredno šolo, z obrtnim zakonom je pa odprl pot obrtu in trgovini. Ustanovil je šole, učiteljišča, strokovne šole za kmetijstvo, trgovino in obrt. Izkopali so se prekopi in zgradila pristanišča; regulovale so se reke, železniška mreža razširila in napeljal brzojav in telefon po vsi državi. Avstrijsko vojno bro-dovje zavzema jedno prvih mest svetä in trgovsko brodovje pospešuje kaj mogočno črezmorski promet. Cesar je dal svobodno ustavo in ž njo pa zakone, ki so povzdignili denarstvo, trgovino, obrt in varstvo osobne svobode; ti zakoni so tudi dokazi, da ustava ni bila mrtva črka, ampak zrno, ki je padlo na njivo domovine ter obrodilo bogato žetev. Da je bilo mogoče vse to izvršiti, zato je delal naš cesar z neumorno pridnostjo od ranega jutra do poznega večera; le malokedaj si je oddahnil od napornega dela. Delavnost, vestnost v izvrševanju dolžnosti, natančnost in točnost našega vladarja so res občudovanja vredne čednosti, s katerimi daje najlepši vzgled vsem podložnikom. Velikpdušni naš deželni oče se je spominjal vedno tudi delavcev. Zakoni o bolniških blagajnah in o zavarovanju proti nezgodam so temu najlepši dokaz. Pravični naš vladar je tudi ukrenil, da imajo delavci, ki imajo težke dolžnosti do države, volilno pravico za državno zastopstvo. Da vidi povsod sam, kako se godi narodom, zato potuje večkrat po raznih krajih cesarstva. Kamor pride, pridobi s svojo ljubeznivostjo, prijaznostjo in s svojim vitežkim nastopom hipoma srca vseh. Povsod ga na- vdušeno pozdravljajo, on pa deli revežem milodare, jih tolaži, jim briše solze, ter podpira dobrodelne namene. Pri tem pa Nj. Veličanstvo nikdar ne opusti svojih verskih dolžnosti ter skazuje Bogu čast, svojim narodom pa daje najlepši vzgled. Cesar podpira tudi umetnosti in znanosti, obiskuje razstave posameznih dežel in hvali pridnost državljanov. V lastni osebi te časti! A tudi avstrijski narodi ga časte, spoštujejo in ljubijo ter tekmujejo med sabo, kako bi mu lepše in dostojneje skazali svojo hvaležnost in ljubezen za njegovo očetovsko skrb. Ni čuda torej, da se bo letos celo vrsto spomenikov postavilo v spomin na plodonosno 50 letno vladanje Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. V Olomucu, kjer je 1. 1848. prevzel naš cesar vladarstvo, bodo postavili velik cesarjev spomenik, na Dunaju doprsno podobo nadvojvode Karola Ludovika ter vojnega maršala in slavnega vojskovodje Albrehta. V Ljubljani se bo postavil v znak hvaležnosti za njegovo pomoč in njegove tolažilne besede, s kojimi je tako plemenito lajšal bedo ponesrečnežem po potresu, ki je raz-djal belo Ljubljano dne 14. malega travna 1895. 1., na javnem trgu v spomin prihoda Nj. Veličanstva v Ljubljano povodom potresne katastrofe krasen spomenik. V spomin na cesarjevo petdesetletnico bo mesto Ljubljana zgradila mestno ubožnico in kopališče ter še več drugih dobrodelnih naprav in zavodov. Slovensko učiteljstvo s Kranjskega, ki nikdar ne zastane za drugimi stanovi, kadar je treba skazati cesarju udanost in zvestobo, je zložilo ob svojih skromnih plačah v spomin in proslavo na cesarjev zlati jubilej tisoč goldinarjev prostovoljnih doneskov za „cesarja Franca Jožefa I. jubilejsko ustanovo za učiteljske sirote na Kranjskem1* in vseslovensko učiteljstvo š Kranjskega, Štajerskega in Primorskega je pa ustanovilo v Ljubljani v trajen spomin in proslavo na plodonosno petdesetletno vladanje Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. „šolski muzej“. Avstrija bo praznovala dne 2. grudna t. 1. velik in vesel praznik, ki bo ostal zapisan z zlatimi črkami v zgodovini avstrijski. Ta praznik bo pričal svetu, kako ljubijo in časte avstrijski narodi svojega cesarja ter dele ž njim veselje in žalost. Kadar praznujejo v cesarski rodbini kak veseli god, tedaj se vesele tega vsi zvesti podložniki; če pa zadene našega dobrega in skrbnega cesarja nesreča, žalujemo vsi ž njim ter občudujemo krepost njegove duše in udanost v voljo božjo. Istina je: zlato staroslavne Habsburške krone je ostalo čisto, kakoršno je bilo pred petdesetimi leti in se tudi danes sveti kakor sončni žarki na jasnem nebu. To čisto zlato priča, da je naš presvetli cesar Franc Jožef I. priljubljen pri Bogu in ljudstvu, da je vladal vseh petdeset let svoje narode po volji božji, da je branil resnico in pravico, se ustavljal vedno krivici in sili ter ni nikdar želel iz slavohlepnosti razširiti kraljestva svojega s krvjo svojih podložnikov. V kroni našega cesarja ne manjka danes nobenega bisera, vsi se svetijo, kakor najčistejši studenec in njih žarki se spreminjajo kakor migljajoče zvezde na jasnem večernem nebu. Ti svetli biseri pričajo, da si je znal pridobiti cesar Franc Jožef I. ljubezen, zvestobo in udanost svojih podložnikov. In zeleni smaragdi v kroni so še vsi taki, kakoršni so bili pred petdesetimi leti ter kažejo, da je življenje in delovanje našega modrega vladarja tako, da mu moremo in smemo vse zaupati. Kot osemnajstletni mladenič je prevzel cesar Franc Jožef I. cesarsko krono ter jo je nosil, da se je postaral pod njo; ves ta čas je pa vladal podložne in udane narode svoje po volji božji. Temu je najlepša priča njegova krona, ki je ostala vedno tako lepa in svetla, kakor je bila dne 2. grudna 1848. 1., ko je zasedel cesarski prestol. Pa tudi v trnjevi kroni, katero je posadila Previdnost božja na glavo najplemenitejšemu knezu, kar jih pozna vesoljni svet, ne manjka danes nobenega bodečega trnja in prav lahko trdimo po vsi pravici: „Noben vladar ni vladal tako blagodejno, pod nobenim vladarjem se ni Avstrija razvila tako uspešno, noben ni prejel od svojih narodov toliko dokazov ljubezni, pa tudi noben ni pretrpel toliko bolečin in prežil toliko britkih ur, kakor cesar Franc Jožef I.“ Svetovna zgodovina imenuje našega cesarja varuha svobode in miru, zaščitnika umetnosti in znanosti, branitelja sv. vere in cerkve, očeta ubogih, pospešitelja vseh človekoljubnih podjetij, značaj poln milosti, prisrčnosti in plemenitosti. „Pobožen, pošten in pravičen, veren in odkritosrčen“ — tak je naš cesar. IV. Dajte cesarju, kar je cesarjevega. (Sv. pismo.) „Pobožen, pošten in pravičen, veren in odkritosrčen“ — tak je naš cesar. Kaj čuda torej, da letos, ko praznuje ta veliki vladar svoj zlati jubilej, tekmujejo vsi avstrijski narodi, vse kronovine, stanovi, društva in korporacije med sabo, kako bi lepše in dostojneje proslavili jubilejsko leto, leto velikega veselja, ko se slehern Avstrijec z navdušenjem pripravlja na srečni in veseli dan 2. grudna. Štiristo let se že ni praznoval v kraljestvu Habsburžanov tak praznik. Cesar Friderik III., ki je umrl 1. 1493., je bil edini Habsburžan, ki je vladal 58 let; za njim je pa vladal najdlje naš ljubljeni cesar Franc Jožef I. Velik in redek patrijotiški praznik bomo torej praznovali letos dne 2. grudna. Patrijotiški prazniki so pa najugodnejše prilike, ob katerih je mladina najbolj dovzetna za vzbujanje patrijotiškega čuta, — patrijotizma. Šola mora pa biti tisto ognjišče, na katerem plapolaj in gori čisti avstrijski patrijotizem, učitelj pa tista moč, ki neti in kuri ta patrijotiški ogenj na tem ognjišču in ga prižiga v nedolžnih srcih mladine. Mladina je bodočnost države in dobra šola je pa temelj, na katerem sloni državno blagostanje. Zbrali smo se danes oh tej slovesni priliki, da se posvetujemo in sklepamo, kako bi veličastneje proslavljale ljubljanske mestne šole zlati jubilej plodonosnega 50 letnega vladanja Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. K temu praznovanju nas silijo trije nagibi, in sicer: 1.) Avstrijsko domoljubje, ki ogreva naša srca. 2.) Ljubezen in hvaležnost do predobrega našega vladarja, ki je se svojim modrim vladanjem povzdignil Avstrijo med prve države na svetu. 3.) Patrijotiški praznik cesarjevega zlatega jubileja sam, ki nam bo dal najlepšo priliko, naslikati otrokom vrline našega cesarja, da ga posnemajo v vsem ter postanejo taki, kakoršen je cesar sam: pobožni, pošteni in pravični, verni in odkritosrčni avstrijski domoljubi. In ta spomenik avstrijskega domoljubja v srcih ljubljanske šolske mladine bo pa tudi v srcih še poznih potomcev neprestano vzbujal domovinska čutila ljubezni in udanosti do presvetlega vladarja in cele Habsburške hiše — naši deželni prestolnici v ponos, našemu narodu v čast, pomenljivemu letošnjemu letu pa v trajni spomin in proslavo. Po naročilu sl. stalnega odbora sem sestavil v glavnih potezah načrt, kako praznuj šolska mladina v Ljubljani petdesetletnico Njegovega Veličanstva. Podrobni načrt bo pa sestavil danes izvoljeni „jubilejski odsek“, kateremu naj se blagovolijo poslati eventuelni dodatni predlogi. Zamolčati pa ne smem, da je sl. občinski svet našega stolnega mesta na predlog in priporočilo bi. gospoda župana dovolil za to praznovanje 1200 gld. podpore, za kar mu gre vsa čast in hvala. Kako bo praznovala šolska mladina v Ljubljani petdesetletnico Nj. Veličanstva na podstavi sklepov „jubilejskega odseka“, bom poročal prihodnje leto. V. Vse za dom in za cesarja. (Cesarska pesem.) Vdanostna izjava T5-s- ljubljanskega učiteljstva. Sestavil E. Gangl. jega c. in kr. apostolskemu Veličanstvu 1 (ijčiteljstvo slovenskih in nemškostovenskifi Ijudskift šol v LjuBrjani, zBrano pri današnji okrajni učiteljski konferenciji v prosfavo petdesetletnice premodrega vladanja ^fašega Veličanstva, se usoja v najgfoBočji udanosti in v najčistejši tju~ ßezni potožiti v premilostne roke Našega Veličanstva izraze neomajne zvestoße do posvečene oseße Vašega Veličanstva in do prejasne vladajoče rodßine. Yo učiteljstvo polaga v znožje^vfajvišjega prestota prisego, da 60 takisto v Bodočnosti zfiujafo in Krepilo v srcifi šofske mladine iskreno fjußezen, vdanost in zvestoßo do Vašega Veličanstva in do presfavnift členov prejasne rodßine Jfjaßsßursko - lotarinške. Jjjußljana, v 4. dan maf. srpana Šolska poročila. A Premembe v učiteljskem zboru. Podvodja in ekonom v knezoškofijskem seminarju, g. Rok Merč u n je bil imenovan za tretjega stalnega veroučitelja na mestnih ljudskih šolah (razpis vis. c. kr. dež. šol. sveta z dne 13. septembra 1897, št. 2537). — Gospodične: Prosenc Marijana, Tomec Jakobina, S er ne c Božena in Pfeifer Ana so bile imenovane za pomožne učiteljice, učiteljske kandidatinje: Rojc Emilija, Kališ Leopoldina, Kušar Ivana in Dev Marija pa za brezplačne praktikantinje na tej šoli (razpis sl. c. kr. m. šol. sveta z dne 23. septembra 1897, št. 601). — Z dekretom vis. c. kr. dež. šol. sveta z dne 14. septembra 1897, št. 2385, je bila nadučiteljica gospa Julija Moos na svojo prošnjo stalno upokojena; namesto nje pa učiteljica gdč. Emilija Gusl imenovana najprej za začasno, a z dekretom vis. c. kr. dež. šol. sveta z dne 12. sušca 1898, št. 334, za stalno nadučiteljico. — Radovoljka gdč. Jvana Kušar je bila imenovana za pomožno učiteljico na mestni nemški dekliški šestrazrednici (razpis sl. c. kr. m. šol. sveta z dne 30. septembra 1897, št. 604). — Učiteljski kandidatinji gdč. Ernestina Jamšek in gdč. Frančiška Poka pl. Pokafal va, sta bili imenovani za brezplačni praktikantinji (razpis sl. c. kr. m. šol. sveta z dnč 14. oktobra 1897, št. 685, oziroma z dne 31. oktobra 1897, št. 810). — Dozdanja učiteljica v Postojini, gdč. Avgusta Mattanovič, je bila imenovana za stalno učiteljico na mestni nemški dekliški šestrazrednici ter v službovanje pri-deljena tej šoli; pomožna učiteljica Ana Pfeifer pa je prestopila na zasebno šestrazredno dekliško šolo v Lichtenthurnovem zavodu. — Gdč. Leopoldina Kališ je bila imenovana za pomožno učiteljico v Dolu ter je dne 16. februarija 1898 izstopila iz službovanja na tej šoli. — Gdč. Marija Dev je bila imenovana za pomožno učiteljico na II. mestni deški petraz-rednici, gdč. Emilija Rojc pa na 1. mestni deški petrazrednici (razpis sl. c. kr. m. šol. sveta z dne 21. februarija 1898, št. 111, oziroma z dne 12. marca 1898, št. 159). — Učiteljica gdč. Ivana Praprotnik je zaradi bolezni dobila dopušt do konca tekočega šolskega leta; namesto nje bila je imenovana za pomožno učiteljico radovoljka gdč. Frančiška Poka pl. Pokafalva (razpis sl. c. kr. m. šol. sveta z dne 6. aprila 1898, št. 189). — Z razpisom sl. c. kr. m. šol. sveta z dne 7. aprila 1898, št. 130, je bila radovoljka na mestni nemški dekliški šestrazrednici, gdč. Helena J u n o w i c z v enakem svojstvu premeščena na to šolo. B. Učiteljski zbor ob koncu šolskega leta 1897/98. 1. Nadučiteljica. t Emilija Gusl je učila vse predmete v V. razredu, razen slovenščine, zemljepisja, zgodovine, risanja in petja, po 17 ur na teden. 2. Stalna vero učitelj a. Janez Smrekar je učil verouk v V., VI. a, VI. b, VII. in VIII. raz- redu, po 6 ur na teden. Rok Mereun je učil verouk v I., II., III., IV. a in IV. b razredu, po 8 ur na teden. 3. Stalne učiteljice. Friderika Konscliegg (v službovanje prideljena mestni nemški dekliški šestrazrednici). Agneza Zupan (usposobljena za meščanske šole iz I. skupine), raz-rednica VI. a razreda, je učila slovenščino, zemljepis in zgodovino v VI. n, VI. b, VII. in VIII. razredu, po 21 ur na teden. Marija Marout, voditeljica cerkvenega petja, razrednica I. razreda, je učila razen nazornega nauka in računstva vse predmete I. razreda in petje v V., VI. a, VI. b, VII. in VIII. razredu, po 17 ur na teden. Julija Borovsky, knjižničarka, razrednica VIII. razreda, je učila nemščino v VI. a, VI. b, VII. in VIII. razredu, risanje in lepopisje v VII., risanje in telovadbo v Vlil. razredu, po 26 ur na teden. Frančiška Zeinme, (usposobljena za meščanske šole iz II. skupine), čuvarica učil, razrednica VII. razreda, je učila računstvo v VI. a, VI. b, VII. in VIII. razredu, prirodoznanstvo v VI. a, VII. in VIII. razredu, telovadbo v VII. razredu, po 26 ur na teden. Ivana Praprotnik (od dne 6. aprila 1898 na dopustu). Avgusta Mattanovič, učiteljica na mestni nemški dekliški šestrazrednici, a v službovanje prideljena tej šoli, čuvarica zalogi ubožnih knjig, razrednica IV. b razreda, je učila razen petja vse predmete tega razreda in lepopisje v III. razredu, po 24 ur na teden. 4. Pomožne učiteljice. Jakobina Tomec (usposobljena za meščanske šole iz I. skupine), razrednica VI. b razreda, je učila prirodoznanstvo v VI. 'o razredu, risanje, lepopisje, ročna dela in telovadbo v VI. a in VI. b razredu, ročna dela v VIII. razredu, po 23 ur na teden. Marijana Prosenc (usposobljena za občne ljudske šole), razrednica IV. a razreda, je učila razen petja vse predmete v tem razredu in risanje v V. razredu, po 24 ur na teden. Božena Sernec, razrednica II. razreda, je učila razen računstva, risanja in nazornega nauka vse predmete v tem razredu, po 14 ur na teden. Frančiška Poka pl. Pokafalva, razrednica III. razreda, je učila razen slovenskega branja, pravopisja in nemškega lepopisja vse predmete v tem razredu, dalje zemljepisje, zgodovino in slovenščino v V. in petje v IV. a in IV. b razredu, po 26 ur na teden. 5. Radovoljke. Ernestina Jamšek je učila nazorni nauk, računstvo in risanje v II. razredu, slovensko branje in pravopis v III. razredu, po 10 ur na teden. Helena Junowicz je učila nazorni nauk in računstvo v I. razredu, ročna dela v VII. razredu, po 9 ur na teden. C. Statistični pre- na konci šolskega Število Med letom Staro s ti 'Vera Razred c— Ji 00 t—i d 00 8681 lUlfl vstopilo 1 izstopilo umrlo manj kot 6 let 6—7 let *-» JL razred. Accelto Albina iz Šeni Vida. Bukovnik Zofija iz Ljubljane. Dolinar Kristina iz Ljubljane. Franke Marija iz Postojne. Jak Ana iz Ljubljane. Klemen Frančiška iz Ljubljane. Koprivnikar Frančiška iz Ljubljane. Kosec Pavlina iz Ljubljane. Modic Justina iz Lahovega. Papež Ivana iz Ljubljane. Potokar Marija iz Ljubljane. Puc Frančiška iz Ljubljane. Pungarter Ivana iz Ljubljane. Rohrmann Marija iz Ljubljane. Rolmnann Milena iz Ljubljane. Sabeliko Antonija iz Ljubljane. Skala Angela iz Ljubljane. Stern Pavlina iz Ljubljane. Štrubelj Marija iz Grosupljega. Tavčar Marija iz Novega Mesta. Tekavčič Karolina iz Ljubljane. Učak Frančiška iz Ljubljane. Večerin Marija iz Ljubljane. Žafran Marija iz Ljubljane. Zamejic Ema iz Ljubljane. Zmrzlikar Friderika iz Šmartnega pri Gornjem gradu. Zorc Ana iz Žužemberka. Neizprašana: Cesar Marija iz Lekenika. VII. razred. Berčič Pavlina iz Ljubljane. Biber Marija iz Pirana. Bukowitz Hermina iz Ljubljane. Cerar Ivana iz Vevč. Dovč Leopoldina iz Ljubljane. Erzin Marija iz Ljubljane. Ferlič Angela iz Ljubljane. Gersche Viktorija iz Siseka. Grasselli Ana iz Ljubljane. Hinterlechner Ana iz Ljubljane. Hinterlechner Karolina iz Ljubljane. Janša Angela iz Ljubljane. Javornik Josipina iz Malih Peč. Kavčič Kristina iz Dragatuša. Kersnik Elizabeta iz Ljubljane Kessler Elizabeta iz Krškega, pl. Kleinmayer Marija iz Žužemberka. Klešnik Pavlina iz Ljubljane. Kokalj Felicita iz Ljubljane. Košir Matilda iz yubljane. Kutnar Marija iz Žužemberka. Lampe Ivana iz Kranja. Lampe Pavlina iz Kočevja. Lapaine Marija iz Ljubljane. Ljubič Marija iz Ljubljane. Malič Alojzija iz Ljubljane. Muc Josipina iz Metlike. Niefergall Ana iz Kamnika. Peršl Vlastimila iz Kranja. Pezdir Marija iz Ljubljane. Poljanec Amalija iz Ljubljane. Poženel Matilda z Unca. Ravnikar Kristina iz Ljubljane. Sedej Marija iz Ljubljane. Stare Celestina iz Ljubljane. Stare Justina iz Lukovice Stare Kristina iz Lukovice. Stare Marija iz Varaždina Strauss Marija iz Novega Mesta. Trost Angela iz Vodic. Zavašnik Albina iz Ljubljane. Žen Frančiška iz Budanj. Neizprašana: Sinkovič Zorica iz Trsta. Bock Emilija iz Rakitovca. Burnik Alojzija iz Idrije. Čeč Marija iz Radeč. Garbeis Leopoldina iz Maribora. Gomilšek Antonija iz Vidma pri Krškem. Hrovatin Ema iz Črnega Vrha. Jakolin Angela iz Ljubljane. Jarc Albina iz Ljubljane. Kalmus Friderika iz Ljubljane. Klinar Amalija iz Kranjske Gore. Kozamernik Justina iz Ljubljane. Leve Marija iz Črne vasi. Logar Marija iz Kočevja. Močnik Marija iz Idrije. razred. Papier Ida iz Kobarida. Puc Marija iz Ljubljane. Randl Roza iz Ljubljane. Ranzingrer Marija iz Ljubljane. Schinkouc Etna iz Škofje Loke. Schmidt Margareta iz Ljubljane. Sedlak Adela iz Ljubljane. Sirnik Hermina iz Osjeka (Slavonija). Sperling Marija iz Ljubljane. Starman Ana iz Ljubljane. Uderman Marija iz Ljubljane. Vider Pavla iz Ljubljane. Virk Antonija iz Črnomlja. Wester Ana iz Bučke.