232
Ozir po svetu.
Ljudojedci.
Marsikdo je uže slišal „o pasjeglavcih", „peslaj-narjih" itd., o katerih stare pravljice govore, da so ljudi jedli in lajali kakor pai, predno so mogli spregovoriti. To pominja na lju do jedce ali človeko-jedce, o katerih bodi tu nekaj povedano.*)
Antropologi ("učenjaki, ki se pečajo z zgodovino človeških rodov in plemen) — piše dr. Joly — so zdaj uže skoro vsi ene misli o tem, da so bili prvi prebivalci Evrope večidel ljudje, ki so človeško meso jedli. Se zdaj se nahajajo v Polineziji, Novi Holandiji, Avstraliji, po Sundskih otokih, na Sumatri, v srednji in južni Afriki, celo še po nekaterih krajih Indije in Amerike narodi, ki jedo človeško meso. Ti narodi so po svojih šegah, svojem orožji i. dr. še prav podobni starodavnim prazgodovinskim narodom, ki so pred nami po zemlji hodili in o katerih pogosto sled nahajamo. To je bilo z: ano tudi zgodovinarjem starega veka; saj trdita Straboyin Plinij, da so Germani in Kelti bili pravi kani bali (ljudojedci).
Da je to res, potrjujejo dejanski dokazi.
Po Francoskem in v Belgiji izkopavajo namreč Človeške kosti, ki so kolikor toliko ožgane ali razklane; razklali so jih najbrže zato, da so dobili ž njih muze g, ki je bil takrat zelo cenjena jed. ,,Nekatere teh kosti" — pravi dr. Joly — ,,kažejo tudi velike praske, ki prihajajo gotovo od glodanja človeških zob."
Drug francosk učenjak, prof. Marion, je zapazil ravno to in med sežganimi ostanki oglja našel kosti, ki so bile tudi   nekaj   ožgane in presekane.    Kosti bile so
od otrok ali na pol odraščenih ljudi.
•------------------------------------------
*) Po članku A. E. Badaire-a v „Parlam.(t
233
Na Laškem je dr. C apel lini nedavno, ko je prvi sled antropologije v tej deželi našel, tudi na pol sežgane, po dolgem preklane kosti izkopal. — Bodi tu omenjeno tudi ono, kar so zapazili škotski učenjak Richard Ossey, Belgijanec H. S pri n g in Danec H. Worsoe; ti trije so po svojem opazovanji na Belgi-škem , Škotskem in Danskem prišli do sklepa, da so prebivalci teh dežel v starodavnih časih živeli ob človeškem mesu.
Da so ti starodavni narodi lotili se tacega živeža, se ie zgodilo le zato, ker so imeli jako težaven boj za življenje. Ob slabem svojem orožji so živeli le ob lovu in morali pogosto stradati. Ce je bilo vojskovanje kedaj opravičeno, bilo je o tem prazgodovinskem času, ko je vsak bojeval se sam za-se in je vedel, za kaj.
Ko so ljudje iznašli si boljše orožje, ko so naučili se živali rabiti v svoj prid in ko so mogli nasititi se brez tega, da bi bili svojega bližnjega morali zaklati, so jeli popuščati ono grozovito navado. Dokaz temu je to: Ko so misijonarji v dežele, kjer so bivali kanibali, prinesli domačih žival, so prebivalci popustili polagoma človeško meso.
V prazgodovinski dobi je bilo pa treba več časa, predno so nekateri rodovi poprijeli se živinskega mesa popolnem. Prišla je vmes doba, ko se je človeško meso jedlo le o posebnih pogansko-verskih praznikih Se danes so nekateri narodi, ki le po posebnih verskih običajih človeško meso jedo. To se je na pr. godilo na Vitiških otokih, katerih prebivalci so bili pač uže primerno bolj omikani, ker so delali tkanja in lončeno blago, pa tudi znali polje obdelovati. Takrat je bilo človeško meso javno na prodaj , kakor je zdaj pri nas živinsko; bilo je tudi velikih peči in kotlov, v katerih je lahko vsak dal speči ali skuhati kos človeškega mesa. Na Vitiških otokih so bile mesnice (klavnice), kjer so o velicih praznikih veliko ljudi v žrtev božanstvom poklali.
Po smislih inkarnacije ali vtelesenja so se žrtve (ofri) ljudi predrugačile. Pivotni ljudje niso delali nobenega razločka med organi človeškimi in njih delovanjem. Po njih mislih je bilo oko sedež bistroumnosti, srce sedež poguma in hrabrosti, kri pa da dela življenje samo. Kdor je pil kri ubitega, je mislil, da vzame v sebe njegovo življenje, srce je jedel zato, da bi postal hraber itd. Pozneje so ljudje to misel prenesli na organe živali; kdor je hotel hitrih nog biti, si je ubil jelena in jedel njegovo meso. Bizon (divji bik) je veljal za moč, zato so njegovo meso zelo ob-rajtaii.
Krvave žrtve (darovanja) ljudi, ki so imele namen, bogove in skrivne oblasti potolažiti, so se ohranile od rodii do rodu in še zdaj imamo v verskih običajih znamenja^ o njh.
Ce se je zgodilo kako veliko hudodelstvo, mislili so, da je moralo biti božanstvo razsrjeno nad vsem narodom, zato pa niso zaklali hudodelnika, marveč kako čisto bitje (devico ali otroka). Ko so človeške žrtve nadomestili z živalskimi, so si izbrali jagnje, ki jim je po svoji beli barvi in mladosti tudi prava podoba čistosti bila.
Prazgodovinski narodi so pobijali svoje sovražnike in potem jedli njihovo meso. V poznejših časih so po njihovih duhovnikih zaklane žrtve z duhovnim vred jedli vsi skup. Tako je bilo med drugim pri starih Grkih, pri Judih itd.
Zdravnik dr. Claude, ki je dr. Jolya delo pretresal, meni, da je človeško meso ravno tako dobro in tečno kakor živalsko, in da bi se prav pametno ravnalo , na pr. v vojski, če bi se padlih vojakov meso jedlo;  pametneje   bi bilo to — pravi — kakor pa raz-
postavljati se mnogovrstnim boleznim, ki prihajajo od slabega in prepičlega živeža.
Ta svet učenega dr. Claude-a utegne biti praktičen, vendar ni misliti, da bi se ga kdo poprijel. Civilizacija je odpravila ljudujedstvo; nadjajmo se, da bo odpravila tudi vojsko in da bo prišel v veljavo ta-le Broca ov izrek:
„Modroslovcu (filozofu) se ne zdi hudodelstvo človeka jesti, pač pa — ubiti ga."