Hčerki
Igo  Gruden
Ce slišala kdaj boš o svojem očetu, da dober ni bil, ko je živel na svetu, zdvomila nad njim v svoji duši preprosti, oprosti jim, hčerka, to zmoto, oprosti.
Kako naj ti svoje tegobe razjasnim, ki sleherni dan me s pogledom prejasnim, in preden greš  spat, vsak večer izprašuješ: „Zakaj si pa žalosten? — kaj ti je, oče?" Smehljam se, a vem, v svojem srčecu čuješ: takrat moja duša od žalosti joče.
Kako naj povem ti, od kod ta tegoba, ki pesnika spremlja od rojstva do groba? On tajnam življenja samo prisluškuje, kar snuje, ubira na strune pojoče: zato tudi vem, tvoje srčece čuje, ko duša mi v pesmi od žalosti joče.
Preveč je gorja nad človekom se zbralo, da bi ga objelo srce tvoje malo, a meni v življenju ukaz je usodni človeku odganjati s pesmijo tuge, v besedi na poti mu svetiti blodni, živeti, trpeti, umreti za druge.
Zato, draga hčerka, če o svojem očetu, da dober ni bil, boš kdaj cula na svetu, zdvomila nad njim v svoji duši preprosti, oprosti jim, hčerka, to zmoto, oprosti.
1