Piše dr.BORIS  KUHAR
Vmesecu sušcu se v tem letu zvrstijo skorajda vsi pomembnejši dnevi in prazniki povezani z veliko nočjo. To so postne nede-He, postne srede in petkj. dnevi, koje bil včasih zapo-vedan strogi post. Nato sle-di še cvetna nedelja in vsi znameniti dnevi vehkega tedna. Vse to je povezano s spoštovanimi verskimi obredi in Ijudskimi šegami, ki jih lahko sledimo stolet-ja nazaj. Mnogo od tega so praznovali na podoben na-čin že stari Grki in Rimlja-ni. Toda že ti so to prevzeli od starega Orienta. od Egipčanov do starih ljud-stev v Mali Aziji. Torej mar-sikatera naša šega izvira še iz poganskih časov in se ji še danes pozna patina predkrščanskih obredov. Mnogo tega je pozneje prevzela katoliška cerkev in povezala s svojo liturgi-jo. Marsikaj so k našim še-gam dodala posamezna zgodovinska obdobja. Po-samezne šege pa so se tudi posodobile, se prtiagajale času in se tako ohranile vse do danes. Vse te zimsko spomladanske šege. od no-voletnih do šemskih obho-dov obpustu. do cvetnone-deHskih butaric in veliko-nočnega žegna. tja do vode-nja zelenega Jurija ali vege-tacijskih prvotnajskih obredov, pa nam izpričuje-jo, da je bilo ljudsko življe-nje v preteklosti mnogo bo-gatejše. lepše in prijaznej-še. Zato nam tudi še danes ostanki teh starih šeglahko bogatjjo naše današnje do-kaj pusto, zdolgočaseno, skomercializirano življe-nje. Šege pa so tudi še ne-kaj več, so del naše zgodo-vine. del bogate zakladnice narodovega izročila. so del naše bogate kultume de-diščine.
V marcu je polovico po-sta že za nami. Post paje še tam pred pol stoletja veliko pomenil Ijudem v naših krajih. Stara ljudska izroči-la je cerkev preoblikovala po svoje: pustni čas je bil namenjen človekovi spro-stitvi, njegovi »posvetno-sti«, veseljačenju, uživaiyu vseh dobrot letine. pred-vsem še kolin. ki sc se vr-stile v tem času, pustje bil včasih dobesedno masten okrog ust. S pepelnico je vse to prenehalo. Veselja-čenje se je umaknilo resni spokomosti, po obilni tež-ki, mastni hrani seje moral človek podrediti strogemu postu in si sam predpisati strogo dieto. Posvetnost se je morala umakniti spokor-nosti. Krščanski duh je usmeril ljudi k premišjje-vanju, v očiščenje duha in telesa in v pripravo na po-novno veselje ob novem velikem prazniku velike noči.
ŠTIRIDESET POSTNIH DNI
Verni slovenski človekje bil nekdaj zvest in natan-čen pri izpolnjevanju nek-danje stroge postne disci-pline. Ko je polnočni zvon naznanil pepelnico, je bilo konec vsake mestne in mastnejedi. vse tja do veh-ke noči. Štirideset dni je trajal post in v tem času se
NAŠE KORENINE
Od zime do cvetne nedelje
je pri nas na kmetih še tja do pred nekaj desetletij povsod belilo samo z oijem ali maslom.
Ponekod gospodinje še besede špeh niso izgovori-le, na meso nihče še pomi-slil ni. Prav posebno strogi postni dnevi so bili še post-ni petki. V nekaterih vaseh v Istri tedaj še mlečnih in jajčnih jedi niso jedli. Po-nekod na Štajerskem pa so ljudje ob petkih in tudi ob sredah med štiridesetdnev-nim postomjedli spet samo mlečno hrano. VBeli Kraji-ni so se ljudje po starih iz-ročilih nekoč ob petkih ta-ko strogo postili, da odnoči do noči niso ničesar zaužili. čeprav so delali trdo ves dan. Drugod so ljudje v tem času jedli le dvakrat na dan.
V Škocjanu v naši občini so cerkveni zvonovi nazna-nili na pustni torek že ob enajsti uri zvečer nastopa-joče postne dneve. Ljudje so imeli tedaj še eno uro časa, da so pojedli dobrote pustnih dni, predvsem še vse meso. Gospodinje so zvečer celo vse posode, zla-sti še lesene, dobro poriba-le, da se jih ne bi držala mast. kajti odtlej so vsa je-dila beiili le z maslom. ojjem ali mJekom. Še do zadnje vojne so se posta strogo držali, med vojno pa na stroge postne dnevejed-li Je ovsen sok, ki so ga pri-praviii na vodi ali na mle-ku. Na pepelnično sredo pa so največ Ijudjejedli Ie čmi kruh in pili vodo ali pa ko-ruzni močnik in vodo. Pred skorajda tridesetimi leti sem lahko še v teh krajih ugotovil. da se Ijudje držijo posta sicer že manj in da se je uveljavilo pravilo, da se Ijudje smejo na postne dne-ve do sitega najesti le dva-krat. Prvič jedo dopoldne okrog devete ure, drugič pa popoldne med četrto in pe-to uro. Obroki v teh dneh so bili še takrat skromni: kava in kruh, koruzni moč-nik, prežganka, mlečen riž ali mlečna kaša.
Toda ne samoprijedi, tu-di pri pijači so se naši pred-niki postili. S pepelnico so prenehafe tudi vse zabave. Na Dolenjskem se še citer, niti »trstink« (ustnih orglic) do velike noči ni nihče do-taknil, harmonika se v tem času ni oglasila, fantovsko petje in ukanje na vasi je
bilo prepovedano, in še va-sovanje je bilo omejeno. Tobakarji so na pustni ve-čer svoje dni pokadili zad- ¦ njo čedro in si ves post niso privoščili niti enega dima. Pri ženskah seje post poz-nal celo v noši. opustile so vsa pisana oblačila in svile-ne robce. nosile so samo čr-ne rute.
CVETNI TEDEN
Cvetni teden. to je teden pred cvetno nedeljo, je prav tako poln plodnostnih čarobnih obredij. LJudje so nekoč menili, daje ta teden najbolj goden za obdelova-rye vrta. za sajenje in seja-njerož. Ljudstvoje poveza-lo ime cvetnega tedna s cvetjem. Cvetna nedelja je praznovanje spomina Kristusovega prihoda v Je-ruzalem. Cerkevje to praz-novala s posebnimi obre-dji, kot igro, kije obnavlja-la evangelijske dogodke. Skoraj v vseh krajih Slove-nije pasona cvetno nedeljo nosili in še nosijo k blago-slovu oljčne vejice ali buta-rice v spomin na palmove veje. ki sojih v Jeruzalemu polagali pred Jezusa, ko je prijezdil na oslu v mesto.
Ze sama imena. pa tudi sestava butaric so v raznih krajih Slovenije različna. omejili se bomo na tiste iz naših krajev in to še pred-vsem na starejša poročila. V okolici Zagradca in v Su-hi krajini pravijo cvetni bu-tari tudi »kravji žegen« in to zato. ker so zimzelena in bršljana iz cvetne butare deležne tudi krave. Tu pri-ložijo v butaro še vejice vseh vrst sadnega drevja in mladice vinske trte. Neka-teri so daja.li v butaro tudi nekaj krompirjev in brinov vršiček. Med lesom v buta-ri mora biti tudi oljčna veji-ca. ki sojojasno morali ku-piti. Butaroje vedno sesta-vil oče. gospodar ali starejši sin, k žegnu pa jo je nesel deček ali tudi deklica. Če niso imeli otroka pri hiši, so ga zato najeli in je zato dobil na veliko noč tri pir-he in kolaček.
»Mladina od blagoslova na moč hiti domov, pravijo. da bodo temu. ki pride do-movprvi, krave bolj zdrave in mu ne bodo bezljale... butaro razkopljejo ter po-
smučejo tnačice in zelenje. Dobijih vsa živina v hlevu. samo svinje ne. Doklerživi-na ne dobi tega žegna.je ne ženejo na pašo. Žegen dajo tudi še enkrat kravi. ko se oteli in povrže telička. Drug blagoslovljeni Jes pa shranijo. da ga dan pred kresom ponesejo na polje, kjer vtaknejo v vsake vrste žita po eno šibo. Iz oljke naredijo križce, ki sijih za-taknejo k vsakemu poslop-ju po enega. vhišipa k vsa-kemu oknu. »Tako je poro-čal pred petdesetimi leti Janez Kuhelj, posestnik iz Kitnega vrha pri Zagradcu. Podobno poročilo je posla-la Joža Janežič s Police. da imajo tam navado, da nare-dijo križce iz oljčnih Usti-čev in da blagoslovljeni les trikrat na leto nesejo na tyi-ve injga zasadijo v zemljo. V Cešnjicah pri Šentvidu pa so sestavljali cvetno bu-tarico iz 33 paličic kot spo-min na Jezusovih 33 let bi-va/ya na zemlji. Trak s ka-terima so povezali pahčice: brštjan. virh in vrbove ma-čice, pa je pomenil vezi, s katerimi je bil Jezus zve-zan. Butaraje morala imeti na vrhu tudi križ. med šib-jem pa še na krhlje narezan semenski krompir in »božji les«, ki so ga zatikali za streho za varstvo hiše. krompirjeve krhlje pa so dali h krompirju, ki je bil pripravljen     za     sajenje.
V  Mali vasi so prav tako nosili blagoslovljen les na njive, da bijih »Bog požeg-nal«, tudi kravam so dajali malo žegnanega lesa. pred-no so jih gnali na pašo.
V Vrbičjuje morala biti bu-tara zvezana iz bršljana. le-ske, vrha,  brinove vejice, mačke,   drmelove   vejice, medule in oljke.
»V Dobrepoijski dolini Ijudje uživajo pomaranče injaboijka, kisojih naveza-li na butaro. da bi bili obva-rovani strupenih živali. Tu imajo tudi navado. da po-kladajo vejice s cvetne bu-tare na njivo, ko orjejo, pa tudi v žitnice jih devajo. da bi se žito bolje ohranilo in bilo obvarovano škodljiv-cev. Nekateri tudi prav na moč hite domov od blago-slova, češ kdor bo prvi, te-mu bo živina najurnejša.« Toje zapisal leta 1934. zna-meniti dobrepoljski župnik in narodopisec Anton Mrkun.