Tine Debeljak: Ljubavne
š?
«Mož beseda. Če že mora biti tako, bo še bogu všeč naša previdnost!«                        s!.     ^.     %
Odkar so južni vetrovi odgrnili belo odejo, se je plazil med materami ob cesti nemir. P^njgi v noč se je oglašala živina, psi so lajali do bele zore. Pesem harmonike, umirajoča prej za sne* '"T ženimi zameti, se je razmahnila po vseh farnih cestah; vriskala j^J^TJ^o^in tožila je, kako se urno vrte poslednji dnevi predpusta. Raz? v«r/#1?^posajenim, plešočim faranom je že bila ura kesanja in trdega dela.
(Konec prvega dela prihodnjič.)
Tine Debeljak f Ljubavne
Vodomet
Vodomet curke vodene prši v srebrn dež kot da grive svilene stresa vilinski konj čez hrbet.
V pen pršeči perjanici                odseva v tolmune,
se v čudežni mavrici —             kjer ga v srebro lune
brušeni sanji —                          vpletajo ribice
blesti tvoj obraz,                        v polnočni čas ...
In sem kot v pravljici pri prelepi kraljični učarani paž ...
Žalostna
Moja pesem ne poje,                  In moje revno telo —
je žalosti polna.                          kot preperelo drevo:
Težke so strune moje                ne kipe sokovi
in moja roka je bolna.               in olja ne daje.
Z mojih vrhov so ptice odpele.
Veje se mi obešajo
kot trhel plašč —
solnca pogrešajo,
ki sokove poživi:
draga, kje so tvoje oči?
668
Tine Debeljak: Ljubavne
Kresna
V kresni noči                                Jo j, kdor blodi
prižgo se v praproti                     v grehu z nogami,
luči kresnic;                                   zgrešeč kažipot!
duši iščoči                                     Tavam — odkodi
kažejo poti                                    zagori z neba mi
kot ognji plamenic.                       luč nasprot
na pot donebesno?
Draga, temno je vsekrog
in tako sam, tako sam!
Ukreši na pot mi lučico kresno —
ljubezen, ki ji goreti da Bog
in sveti pred menoj, da vem kam!
Serenada za pot
O draga, ti spiš                            Na srce so ti pale roke
zadnjo noč?                                   za slovo to noč,
Bijo vetrovi krog hiš                  na to malo srce,
v čudno noč,                                ki ljubi to noč.
skozi dušo ječijo,                         Te moji koraki budijo?
v moji duši vršijo:                       Pod oknom tiho bežijo:
adijo!                                              adijo!
Dež in vihar za slovo                  Stražita dež in vihar,
in noč                                             stražarja to noč.
za pot, za pot dolgo,                   O, tudi jaz sem stražar:
temna noč.                                     bedim vso noč.
Žalostne oči ti spijo,                     Želje kot plamenice gorijo
v njih se solze blestijo:                o, kje te in kdaj obsvetlijo?
adijo!
Draga, adijo za pot!
V jutro zbledeva že noč
in ti zastrmiš v prazen kot:
Kje je ta zadnja noč?
Daljine iz senc se kadijo:
duše naše nemi jo: r\                                           adijo, adijo!
\$%t&&i*
669 ^