Letnik 77, številka 2 Ljubljana, marec 2019 Gozdarski vestnik, letnik 77 • številka 2 / Vol. 77 • No. 2 Slovenska strokovna revija za gozdarstvo / Slovenian professional journal for forestry UVODNIK 054 Mitja SKUDNIK Vredni sortimenti listavcev niso pomembni zgolj zaradi visokih doseženih cen na trgu, ampak tudi zaradi zagotavljanja vrstne pestrosti in večje stabilnosti gozdov STROKOVNA RAZPRAVA 055 Janez KERMAVNAR, Lado KUTNAR, Aleksander MARINŠEK, Jana KUS VEENVLIET, Maarten de GROOT Invazivna tujerodna rastlinska vrsta kudzu (Pueraria montana var. lobata) je potencialna grožnja za slovenske gozdove Invasive Alien Plant Species Kudzu (Pueraria montana var. lobata) as a Potential Threat for Forests in Slovenia ZNANSTVENA RAZPRAVA 073 Nataša BUSER, Milan KOBAL Daljnovodne preseke v gozdnem prostoru Transmission Lines Clearings In Forest Areas STROKOVNA RAZPRAVA 084 Nike KRAJNC, Andrej BREZNIKAR Eno leto po vetrolomu A Year After the Windthrow IZ TUjIh TISKOV 091 Optimizacija gojenja mešanih raznodobnih gozdov z namenom povečanja vrasti na objedanje občutljivih drevesnih vrst brez poseganja v populacije velikih rastlinojedih parkljarjev 092 Rast bukve in spremljajočih iglavcev v kontekstu podnebnih sprememb GOZDARSTVO V ČASU 093 Darja STARE IN PROSTORU Mednarodna konferenca v Bruslju ob zaključku projekta BioVill 095 Jože PRAh Naj tematska pot 2018 100 Marta KREJAN ČOKL 13. dražba vrednejšega lesa v Slovenj Gradcu 102 Jože FALKNER Gozdarji in ustvarjanje IŠČEMO KARANTENSKE IN Ana BRGLEZ, Dušan JURC DRUGE GOZDU NEVARNE Mehurjevka zelenega bora ali ribezova rja (Cronartium ribicola) ORGANIZME Maarten de GROOT Dvoprogasti krasnik (Agrilis bilineatus) Uvodnik Vredni sortimenti listavcev niso pomembni zgolj zaradi visokih doseženih cen na trgu, ampak tudi zaradi zagotavljanja vrstne pestrosti in večje stabilnosti gozdov Že trinajsto leto zapored so se v Slovenj Gradcu zbrali prodajalci in kupci vrednejšega lesa. Dražba je dobrodošlo nasprotje trenutno »prepogostim« sanitarnim sečnjam, katerih rezultat so ogromne količine razvrednotenega lesa. Podobno kot v prejšnjih letih je bilo tudi tokrat največje zanimanje po hlodovini hrasta, macesna, javorja in oreha. Na dražbah lesa so navadno izpostavljene visoke cene, a hkrati se je treba zavedati, da so potrebna desetletja za nastanek takega dragocenega lesa. Nekatera drevesa z visokokakovostnim lesom so verjetno zrasla naključno, gozdarji pa verja-memo tudi, da je večina posledica dolgoletnega načrtnega in strokovnega sodelovanja med lastniki gozdov in gozdarskimi strokovnjaki. Pri vzgoji kakovostnih sortimentov je ključna prava izbira drevesne vrste in njenega optimalnega rastišča ter kasneje pravilno izvedena nega in z redčenjem prenos prirastka na tako imenovane izbrance oz. najbolj kakovostna drevesa. Naloga naslednje generacije lastnikov in gozdarjev pa je prepoznati taka izbrana drevesa in jih namesto na navadne žage usmeriti na tovrstne licitacije. Na licitaciji na Koroškem je vsako leto več hlodov, kar kaže na velik potencial slovenskih gozdov. Truditi se moramo, da ne bomo samo poželi dobrega dela prejšnjih generacij, ampak da zanamcem zagotovimo v gozdu vsaj toliko ali še več novih kosov vrednejših dreves. Na licitaciji so se kupci ponovno zanimali tudi za kakovostne sortimente sadnih vrst, kot so hruške, jablane in slive. Žal se še dandanes prepogosto zgodi, da po obnovi visokodebelnih sadovnjakov večina lesa konča v domači peči, namesto pri mizarskih mojstrih. Zaradi reliefnih značilnosti Slovenije je glede tega še veliko možnosti. Dre-vesno-pašni podsistemi ali visokodebelni sadovnjaki so zanimivi za območja, ki ne omogočajo intenzivnega kmetijstva. Lahko pa na takih površinah sočasno potekata paša drobnice ali avtohtone pasme domačega goveda ter vzgoja visokodebelnih sadnih dreves, katerih les bo po obnovi zanimiv za »butične« lesene izdelke. Pomlad je pred vrati in kmalu se bodo olistale vse domače in hkrati tudi tujerodne rastlinske vrste. V tej številki predstavljamo invazivno tujerodno vrsto kudzu, ki so jo leta 2018 odkrili na dveh lokacijah na Primorskem. Za svojo rast potrebuje oporo in je podobna fižolu, vendar lahko na dan zraste tudi do 25 cm in tako preraste številne avtohtone vrste. Tokratni znanstveni prispevek ponuja razmislek o optimizaciji v gozdu redno izkrčenih površin zaradi daljnovodnih presek. Glede na Zakon o gozdovih te površine spadajo v kategorijo druga gozdna zemljišča. Zaradi nevarnosti poškodb žic je treba na vsake toliko let znotraj določenega koridorja posekati vsa drevesa. Če bi širino koridorja prilagajali glede ne reliefne značilnosti in poves žic, bi lahko za gojenje vrednejšega lesa pridobili dodatne površine gozdov. Dr. Mitja SKUDNIK Strokovna razprava GDK 172:4(045)=163.6 Invazivna tujerodna rastlinska vrsta kudzu (Pueraria montana var. lobata) je potencialna grožnja za slovenske gozdove Invasive Alien Plant Species Kudzu (Pueraria montana var. lobata) as a Potential Threat for Forests in Slovenia Janez KERMAVNAR1, Lado KUTNAR2, Aleksander MARINŠEK3,4, Jana KUS VEENVLIET5, Maarten de GROOT6 Izvleček: Kermavnar, J., Kutnar, L., Marinšek, A., Kus Veenvliet, J., de Groot M.: Invazivna tujerodna rastlinska vrsta kudzu (Pueraria montana var. lobata) je potencialna grožnja za slovenske gozdove; Gozdarski vestnik Kudzu (Pueraria montana var. lobata) je invazivna tujerodna rastlinska vrsta, za katero v Sloveniji do pred nedavnim ni bilo podatkov o pojavljanju v naravi. Poleti 2018 sta bili v informacijskem sistemu Invazivke (www.invazivke.si) potrjeni prvi najdbi kudzuja pri nas v naravnem okolju. V tej podatkovni bazi se kot podpora za sistem zgodnjega obveščanja in hitrega odzivanja (ZOHO), ki se razvija v sklopu projekta LIFE ARTEMIS, zbirajo podatki o invazivnih tujerodnih vrstah pri nas. Obe nahajališči kudzuja sta v submediteranskem fitogeografskem območju Slovenije, v bližini Strunjana in v Dekanih. Namen članka je predstaviti osnovne značilnosti invazivne rastlinske vrste, ki pri nas ni dobro znana. V prispevku opozarjamo tudi na potencialne negativne vplive, ki bi jih kudzu lahko povzročil z nenadzorovanim širjenjem, predvsem v gozdnem prostoru. Na ravni EU je kudzu zaradi potencialnih škodljivih vplivov na okolje uvrščen med tiste invazivne tujerodne vrste, za katere morajo države članice sprejeti takojšnje stroge ukrepe za odstranitev oziroma preprečitev širjenja. Zgodnje obveščanje in hitro odzivanje v začetnih fazah širjenja sta ključni dejavnosti, ki bistveno pripomoreta k učinkovitemu zmanjševanju negativnih vplivov invazivnih tujerodnih vrst. Ključne besede: kudzu, Pueraria montana var. lobata, invazivne tujerodne vrste, Invazivke.si, gozdovi, Slovenija Abstract: Kermavnar, J., Kutnar, L., Marinšek, A., Kus Veenvliet, J., de Groot M.: Invasive Alien Plant Species Kudzu (Pueraria montana var. lobata) as a Potential Threat for Forests in Slovenia; Gozdarski vestnik (Professional Journal of Forestry) Kudzu (Pueraria montana var. lobata) is an invasive alien plant species whose presence in natural habitats in Slovenia was not documented until recently. Last summer however, first two confirmed records of kudzu were reported in the information system Invazivke.si. In this database, information on invasive alien species in Slovenia is collected as a support for the early warning and rapid response system being currently developed within the project LIFE ARTEMIS. Both sites where kudzu was found are located in Slovenian Istria, the Sub-Mediterranean phytogeographical region of Slovenia, near the town of Strunjan and in the town of Dekani. The aim of this paper is to describe basic characteristics of the kudzu, plant species which is not well-known in Slovenia, and to draw attention to the potential risks this species poses, in particular for forested areas. Based on the EU regulations, kudzu is on the official Union list of invasive alien species for which there is a high risk of causing significant adverse impacts in the environment. Early detection and rapid response in the initial stages of the invasion are key activities that largely contribute to the effective mitigation of the uncontrolled spread and the negative effects of invasive alien species. Key words: kudzu, Pueraria montana var. lobata, invasive alien species, Invazivke.si, forests, Slovenia 1 J. K., mag. inž. gozd., Gozdarski inštitut Slovenije, Oddelek za gozdno ekologijo. Večna pot 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija; janez.kermavnar@gozdis.si 2 Doc. dr. L. K., Gozdarski inštitut Slovenije, Oddelek za gozdno ekologijo. Večna pot 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija; lado.kutnar@gozdis.si 3 Dr. A. M., Gozdarski inštitut Slovenije, Oddelek za gozdno ekologijo. Večna pot 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija; aleksander.marinsek@gozdis.si 4 Dr. A. M., Višja strokovna šola za gozdarstvo in lovstvo, Ljubljanska cesta 2, SI-6230 Postojna, Slovenija 5 J. K. V., univ. dipl. biol., Zavod Symbiosis, so. p., Metulje 9, 1385 Nova vas, Slovenija; jana.kus@zavod-symbiosis.si 6 Dr. M. de G., Gozdarski inštitut Slovenije, Oddelek za varstvo gozdov. Večna pot 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija; maarten.degroot@gozdis.si 1 UVOD 1 INTRODUCTION Širjenje invazivnih tujerodnih vrst je – poleg dro­bljenja in krčenja naravnih habitatov, pretiranega izkoriščanja naravnih virov, onesnaževanja in podnebnih sprememb – eden od glavnih vzrokov za globalne okoljske spremembe in izumiranje vrst (MEA, 2005; Callen in Miler, 2015). Inva­zivne tujerodne vrste (ITV) so vrste, ki jih je človek namerno (zaradi različnih interesov) ali nenamerno prenesel v okolje, v katerem jih prej ni bilo. V novih okoljih uspejo na najrazličnejše načine vzpostaviti populacije, se začnejo širiti in lahko z uspešnim tekmovanjem (kompeticijo) prevzamejo položaj dominantne vrste (Lowe in sod., 2000). Posledice tovrstnih invazij so lahko zmanjševanje biotske raznovrstnosti, spremembe v delovanju prizadetih ekosistemov, vpliv na zdravje ljudi in gospodarska škoda (de Groot in sod., 2017a). Nemalokrat ITV ogrožajo obstoj redkih, zavarovanih in drugih varstveno pomembnih domorodnih vrst, naravnih združb ali habitatov. Zaradi naraščajoče globalizacije, svetovne trgovine in vse večje mobilnosti ljudi (turizem) se število na novo odkritih tujerodnih rastlin v Evropi vseskozi povečuje (Pyšek in sod., 2009). K temu dodatno pripomorejo tudi vplivi podnebnih sprememb, ki spodbujajo invazijske procese (npr. sprostitev abiotskih preprek) ter tako spreminjajo območja razširjenosti vrst (Bradley in sod., 2010). ITV lahko vplivajo tudi na razmeroma ohra­njene gozdne ekosisteme, v katerih nastajajo izrazite spremembe ekoloških razmer. V zadnjih nekaj letih so slovenske gozdove prizadele naravne motnje večjih razsežnosti (žledolom, napadi podlubnikov, vetrolomi) (Grecs in Kolšek, 2016; Brus in Kutnar, 2017). Obsežne površine zelo pre­svetljenih in odprtih gozdnih sestojev so vstopna točka za številne tujerodne vrste (Kus Veenvliet in sod., 2017), ki so navadno bolj konkurenčne v ugodnejših svetlobnih razmerah. Moteni sestoji, degradirana gozdna rastišča ali kako drugače spremenjeni habitati so mnogo bolj dovzetni za uspešno naselitev in širjenje tujerodnih rastlinskih vrst, predvsem zaradi obilja dostopnih virov po motnji (svetloba, hranila) in zmanjšane konku­rence domorodnih vrst (Moser in sod., 2009). V prihodnje bodo zaradi sprememb podnebja naravne motnje v gozdovih še pogostejše in inten­zivnejše (Bradley in sod., 2010; Roženbergar in sod., 2017). Posledično lahko z veliko gotovostjo pričakujemo, da se bodo težave, povezane z ITV, v slovenskih gozdovih še povečevale. Poleg zelo razširjenih ITV rastlin, ki jih je zelo težko ome­jevati, kot sta npr. robinija (Robinia pseudoacacia L.) in japonski dresnik (Fallopia japonica (Houtt.) Ronse Decraene), dodatno skrb povzročajo vrste, ki doslej na območju Slovenije še niso bile potr­jene in so se izkazale za invazivne v nekaterih drugih, podnebno primerljivih predelih sveta. Ena takšnih vrst je kudzu (Pueraria montana var. lobata). Namen članka je opozoriti slovensko gozdarsko javnost na prisotnost te nove ITV v Sloveniji, predstaviti njene morfološke značilno­sti, razširjenost in ekologijo. Posebno pozornost smo namenili invazivnim potencialom kudzuja in nevarnostim za naše gozdove ter možnostim njegovega obvladovanja oz. odstranjevanja. 2 OPIS VRSTE 2 DESCRIPTION OF SPECIES 2.1 Glavne značilnosti 2.1 Basic characteristics Rastlina, imenovana kudzu, s priporočenim latin-skim imenom Pueraria montana (Lour.) Merr. var. lobata (Willd.) Maesen & Almeida S.M. Almeida ex Sanjappa & Predeep, je vzpenjavka (plezalka), ki za rast v višino navadno išče pokončno oporo. Rod Pueraria iz družine metuljnic (Fabaceae) obsega okoli 15 vrst, nekatere izmed njih imajo po dve ali tri varietete (van der Maesen, 2002). Kudzu je listopadna trajnica, ki v tleh razvija zelo velike gomolje, ki so dolgi tudi do 2 m ter lahko pri starejših osebkih tehtajo kar 180 kg (Blaustein, 2001; EPPO, 2007); služijo za shranjevanje oglji­kovih hidratov in za obnovo nadzemnih delov rastline po vsakoletnem propadu (Harrington in sod., 2003). Vsa rastna in obnovitvena moč rastline izvira iz njenih podzemnih delov (Everest in sod., 1999), zato so za njeno uspevanje bistvene ugodne talne razmere (npr. dovolj globoka tla). Kudzu je znan po izjemno hitri rasti. V eni rastni sezoni lahko v idealnih razmerah na dan zraste v dolžino/višino tudi do 25 (30) cm, na leto celo do 20 (30) m (Mitich, 2000; Gigon in sod., 2014; Kus Veenvliet in sod., 2017). Vsi deli rastline (listi, listni peclji, steblo, stroki) so bolj ali manj dlakavi. Listi (dolgi 8–20 cm in široki 5–19 cm) so lihopernato sestavljeni iz treh lističev, ki so ovalni do okrogli, nedeljeni do trokrpi (slika 1). Študije so pokazale veliko prilagodljivost kud­zujevih listov, saj se lahko hitro obračajo glede na položaj sonca, s čimer optimizirajo fotosintezo in zmanjšajo temperaturo ter izgubo vode (Forseth in Teramura, 1986). Po obliki listov je kudzu sicer nekoliko podoben gojenemu navadnemu fižolu (Phaseolus vulgaris L.), ki ima le rahlo dlakave liste (Kus Veenvliet in sod., 2017) (slika 2). Cvetovi so vijolični do modri z rumeno liso na dnu zgornjega venčnega lista – jadra (slika 3) in imajo značilen vonj po grozdju. Večinoma se pojavljajo v nerazvejenih socvetjih, dolgih 10–25 cm. V zmernem podnebju kudzu praviloma cveti sredi poletja ali v poznem poletju (avgust, septem­ber) (EPPO, 2007; Kus Veenvliet in sod., 2017). Slika 1: Lihopernato sestavljen kudzujev list; posamezni lističi so krpati. (Foto: L. Kutnar) Figure 1: The compound leaf of kudzu with three lobed leaflets. (Photo: L. Kutnar) Slika 2: Primerjava lastnosti kudzuja in fižola (povzeto po Kus Veenvliet in sod., 2017; avtor ilustracij: P. Veenvliet). Figure 2: Comparison of some characteristics between kudzu and common bean. (Adapted from Kus Veenvliet et al., 2017; Author of illustrations: P.Veenvliet) Slika 3: Pokončno kudzujevo socvetje. Cvet ima na dnu zgornjega venčnega lista (jadra) rumeno liso. (Foto: A. Marinšek) Figure 3: An upright inflorescence of kudzu. Each flower has a yellow spot at the base of its upper petal.(Photo: A. Marinšek) Semena se razvijejo v sploščenih, podolgovatih plodovih (strokih), dolgih 4–13 cm in širokih 0,6– 1,3 cm. Stroke, ki se po navadi vidni konec poletja oz. v začetku jeseni, poraščajo zlatorjave dlačice (slika 4). Semena so sploščena, jajčaste oblike in so rdečkasto rjave barve s črnim mozaičnim vzorcem na površini; dolga so pribl. 4–5 mm, široka 4 mm in debela 2 mm (van der Maesen, 1985). 2.2 Razširjenost 2.2 Distribution Znane so tri varietete vrste Pueraria montana: var. lobata, var. chinensis (var. thomsonii) in var. montana (van der Maesen, 2002); najbolj razšir­jena je var. lobata. Naravna razširjenost varietet se prekriva, vendar pa nimajo povsem enakega areala razširjenosti (Britton in sod., 2002). Zapisi o kudzujevi razširjenosti se nanašajo na vse tri varietete, zato po navadi prikazujejo večji naravni areal, kot lahko sklepamo iz posameznih virov. Natančna opredelitev geografskega območja, kjer kudzu uspeva domorodno, je posledično precej zahtevna. V širšem pomenu lahko poe­nostavimo, da je naravno razširjen v vzhodni in jugovzhodni Aziji (van der Maesen, 2002; McClain in sod., 2006; Follak, 2011). Vrsta se je subspontano razširila v številne tropske predele Azije ali pa so jo namerno prenesli v Srednjo in Južno Ameriko, celinski del ZDA, južno Afriko (zlasti Južnoafriško Republiko) in tudi v srednjo, južno in jugovzhodno Evropo (van der Maesen, 2002; ILDIS, 2007; Geerts in sod., 2016). Številni predeli sveta so primerni za uspevanje kudzuja, vendar je največ možnosti za njegovo uspešno naselitev tam, kjer so podnebne razmere podobne (primerljive) tistim v njegovem naravnem arealu (Callen in Miller, 2015). Pri razširjanju kudzuja na nova območja je najpomembnejši dejavnik človek (Geerts in sod., 2016), saj se vrsta sama po naravni poti ne more hitro razširjati (EPPO, 2007). Glavna pot vnosa na nova območja je namreč uporaba v hortikulturne (kot okrasna rastlina) in kmetijske namene (kot rastlina za preprečevanje erozije in kot krmna rastlina) (EPPO, 2007; Kus Veenvliet in sod., 2017). V Severni Ameriki je kudzu že več desetletij znan kot zelo agresiven in nadležen plevel (Callen in Miller, 2015). A še preden so se zavedli njegove invazivnosti, so v ZDA množično promovirali njegovo sajenje. Leta 1876 so ga na veliki medna­rodni razstavi v Philadelphiji predstavili javnosti in ga nato začeli promovirati kot zanimivo okrasno vzpenjavko (Shurtleff in Aoyagi, 1977). Kasneje, v 30. letih 20. stoletja, so vrsto zaradi njene izjemno hitre rasti začeli načrtno uporabljati za stabili­zacijo erozijskih območij in brežin, predvsem v jugovzhodnem delu ZDA (Coiner, 2012). Lastniki kmetijskih zemljišč so za zasaditev kudzuja na strmih, erozijsko ogroženih območjih prejemali pomoč vladnih organizacij (Soil Conservation Service) v obliki sadik in subvencij. Prav tako so ga sadili z namenom izboljšanja tal in kot hran­ljivo krmno rastlino (EPPO, 2007). Rastlina se je uveljavila tudi zaradi drugih koristnih lastnosti, kot npr. uporabnosti gomoljev v tradicionalni medicini in azijski kulinariki, kjer so korenine oz. gomolji cenjeni kot izdaten vir škroba (Shurtleff in Aoyagi, 1977). Vendar je v ZDA kudzu kmalu ušel izpod nadzora. Zaradi obsežnega načrtnega sajenja, ugodnih okoljskih razmer in odsotnosti naravnih sovražnikov (npr. žuželke, patogeni organizmi) je v 50. letih prejšnjega stoletja s svojim invazivnim širjenjem začel ogrožati druge kmetijske kulture (Miller in Edwards, 1983; Callen in Miller, 2015). Nekontrolirano širjenje kudzuja je v nekaterih zveznih državah ZDA doseglo zelo velike raz­sežnosti, kar je v precejšnji meri tudi posledica demografskih in drugih socialnih sprememb v takratnem obdobju (npr. propad nasadov bom­baža, opuščanje kmetovanja, selitve prebivalstva s podeželja v mesta) (Forseth in Innis, 2004). Leta 1998 je Ameriški kongres kudzu uvrstil na seznam najbolj škodljivih invazivnih vrst v ZDA (Britton in sod., 2002), čeprav so ga kasneje izločili s tega seznama. Trenutno je potrjeno prisoten v 22 ame­riških zveznih državah. Največ težav povzroča v zveznih državah Alabama, Georgia in Mississippi (Everest in sod., 1999; Blaustein, 2001). V teh treh zveznih državah so kudzu v preteklosti tudi največ sadili (Britton in sod., 2002). Populacije kuzduja so našli tudi na zahodni obali Severne Amerike, v ameriških zveznih državah Oregon in Washington ter v Kanadi (Ontario) (Aurambout in Endress, 2018). V bližnji prihodnosti se bo kudzu najbolj širil v zahodnih regijah in v centralnih predelih Slika 4: Kudzujevi stroki so porasli z dlačicami. (Foto: J. Kermavnar) Figure 4: Hairy seedpods of the kudzu plant. (Photo: J. Kermavnar) ZDA (Callen in Miller, 2015). V zadnjem obdobju opazujejo njegovo širjenje tudi z jugovzhodnega dela ZDA proti severu celine, kar v veliki meri pripisujejo segrevanju ozračja (višje zimske tem­perature) in višjim koncentracijam CO2 (Forseth in Innis, 2004; Bradley in sod., 2010). Po ocenah U.S. Forest Service (Ameriški zavod za gozdove) v ZDA kudzu skupno porašča kar 92.000 hektarjev gozdnih površin. Ocene glede celotne površine, ki jo prekriva v ZDA, se precej razlikujejo. Po nekaterih ocenah naj bi v ZDA pokrival povr­šino v velikosti pribl. 3 milijone ha (McClain in sod., 2006; Webster in sod., 2006; Aurambout in Endress, 2018), vendar naj bi bil ta podatek, glede na druge javno dostopne informacije, precej nezanesljiv oz. precenjen. Za razliko od jugovzhodnega dela ZDA, kjer odstranjevanju in nadzoru kudzuja namenjajo ogromno finančnih sredstev, je v Evropi za zdaj še lokalno razširjen. Njegova prisotnost je bila potrjena v Italiji, blizu Milana in Trsta, čeprav podatki o pojavljanju blizu Trsta niso zanesljivi. Znano je njegovo pojavljanje na 32 nahajališčih v toplejših predelih na jugu Švice (EPPO, 2007; Gigon in sod., 2014). V večini teh primerov naj bi se prvo širjenje pričelo s pobegom iz vrtov v naravna okolja že v 50. letih 20. stoletja (Gigon in sod., 2014). Na Hrvaškem (okolica Splita) in v Bosni in Hercegovini (Mostar), kjer so ga sadili kmalu po drugi svetovni vojni kot rastlino za izboljšanje tal (Beltram, 1954), je bil evidentiran pod imenom Pueraria thunbergiana Benth. (Maslo, 2014; Nikolić, 2015). Nedavno ga je Maarten de Groot (Gozdarski inštitut Slovenije) našel tudi na hrvaškem otoku Krk. V preostalih predelih sveta ni zelo invaziven, z nekaj izjemami, npr. v Južnoafriški Republiki, kjer nekatere populacije izkazujejo izrazit invazivni potencial (Geerts in sod., 2016). 2.3 Ekologija 2.3 Ecology Je svetloljubna rastlinska vrsta, ki praviloma ne prenese trajnega zasenčenja (van der Maesen, 2002). Raziskave v borovih gozdovih (ZDA) z veliko gostoto dreves in normalnim sklepom krošenj so pokazale, da je vzpenjanje kudzuja iz podstojnih plasti sestoja zaradi zasenčenja onemogočeno (Harrington in sod., 2003). Kljub temu delno zasenčenje lahko celo spodbudi rast poganjkov, ki iščejo vir svetlobe. Fujita in sod. (2003) omenjajo, da je določena mera sencovzdr­žnosti pogojena z njegovo sposobnostjo vezave dušika v tleh. Velika kudzujeva prilagodljivost na razmere močne osvetljenosti je bila opažena tudi pri spreminjanju listnega kota glede na položaj sonca z namenom čim večjega izkoriščanja razpo­ložljive svetlobe (Coiner, 2012). Kudzu ni najbolje prilagojen na pomanjkanje vode v rastni sezoni, vendar lahko raste tudi v precej sušnih predelih (EPPO, 2007; Follak, 2011). V le-teh preživi zaradi obsežnega in globokega koreninskega sistema, ki služi kot rezervoar vode. Korenine lahko prispevajo več kot 50 % celotne biomase rastline in služijo kot založni organ, s pomočjo katerega se lahko obnovi po motnji (GISD, 2018). Kljub temu je malo verjetno, da bi vrsta naselila vroča in sušna območja (Follak, 2011). Na Japonskem, na območju naravne razširjenosti, uspeva v habitatih, kjer letna količina padavin ni manjša od 1000 mm (Mitich, 2000), v ZDA pa naj bi bil minimum količine padavin manjši (800 oz. celo 500 mm na leto) (Shurtleff in Aoyagi, 1977; Follak, 2011). Geerts in sod. (2016) so ugotovili, da je pri napovedovanju potencialne razširjenosti kudzuja odločilen pojasnjevalni dejavnik količina padavin v najtoplejši četrtini leta. Bradley in sod. (2010) omenjajo temperaturo zraka v jesenskih mesecih kot najbolj zanesljivo spremenljivko pri napovedovanju prihodnjega širjenja kudzuja v ZDA. Čeprav dobro raste na različnih tipih tal (Rhoden in sod., 1991; Gigon in sod., 2014), pa najbolje uspeva na dovolj globokih tleh. Ustrezajo mu dobro odcedna ilovnata tla, s pH vrednostmi med 5 in 7 (Mitich, 2000; van der Maesen, 2002). Kudzu pomembno spreminja kemijske lastnosti tal (npr. pH). Kot metuljnica v simbiozi z bakterijami veže dušik iz zraka. Ti procesi lahko celo podvojijo koncentracijo dušikovih spojin v zgornjih plasteh tal (Pron, 2006). Velike količine listnega opada kudzuja povečujejo vsebnost organske snovi v zgornjih talnih horizontih (Gigon in sod., 2014). Na območju svoje naravne razširjenosti se kudzu pojavlja v toplejših predelih zmerne geo­grafske širine ali na višjih nadmorskih višinah (sub)tropskega podnebja (van der Maesen, 2002). Severna meja razširjenosti je pogojena z nizkimi temperaturami, saj so rastline občutljive na zmrzal (Mitich, 2000; Forseth in Innis, 2004). Čeprav za intenzivno rast potrebuje mile zime (5–15 °C) in dolga vroča poletja (nad 25 °C), pa je vrsta ekološko precej prilagodljiva (Coiner, 2012): uspeva v različnih habitatih, kot so npr. gozdovi in gozdni robovi, gozdne plantaže, ob prometnicah, na brežinah, neobdelanih poljih in zaraščajočih se površinah ter na nabrežjih vodo­tokov. Ustrezajo mu tudi ruderalna (drugotna) rastišča; zaradi obsežnega koreninskega sistema ter sposobnosti vezave atmosferskega dušika lahko naseli tudi revnejša rastišča (Gigon in sod., 2014). Za naselitev in širjenje uspešno izkorišča različne motnje, zlasti v gozdovih (npr. požari), ki so rezultat naravnih ujm ali človekovih posegov (Forseth in Innis, 2004; Jenkins in Johnson, 2009; Geerts in sod., 2016). Rastlina se spolno (s semeni) praviloma ne širi hitro (Coiner, 2012), čeprav pomen tega načina razmnoževanja še ni povsem dobro raziskan (Callen in Miller, 2015). Aurambout in Endress (2018) opozarjata na pomanjkljivo poznavanje tovrstnih dejavnikov (npr. plodenje oz. semenenje rastlin, stopnja kaljivosti semen, način razširjanja semen itn.), ki vplivajo na dinamiko širjenja kud­zuja. Prav tako ni veliko znanega glede obstojnosti njegovih semen v talnih semenskih bankah (Geerts in sod., 2016). Populacije kudzuja zunaj območja naravne razširjenosti v večini izkazujejo nizko sposobnost preživetja semen, domnevno zaradi odsotnosti ustreznih opraševalcev (EPPO, 2007). Mnogo učinkovitejše kot na spolni način se na nova območja razširja z vegetativnim razmnože­vanjem (Gigon in sod., 2014). Pri tem pride do izraza njegova sposobnosti razvoja novih korenin v kolencih (nodijih) (Harrington in sod., 2003); to so mesta vzdolž ovijalke, kjer se rastlina z vitico pritrdi na površino, v stiku s tlemi pa se lahko zakorenini (McClain in sod., 2006; Kus Veenvliet in sod., 2017). Vsako zakoreninjenje prispeva k dodatni preskrbi rastline z vodo in potrebnimi hranili (Gigon in sod., 2014). Tako kot mnoge druge olesenele ovijalke (plezalke) tudi kudzu za širjenje izkorišča drevje in infrastrukturne objekte (drogovi, napeljave, stavbe, itn.) ter zaradi tega rastlinam ni potrebno namenjati veliko energije (snovi) v lastna oporna tkiva (Bradley in sod., 2010). Takšna strategija omogoča povečano pre­meščanje snovi v podaljševanje poganjkov in rast asimilacijskih organov – listov. Kudzujeve rastline lahko razvijejo kar 10- do 15-krat večjo listno površino (preračunano na enoto stebelne/debelne biomase) v primerjavi z odraslimi listopadnimi drevesi, kar se po navadi kaže v izjemno gosti, večplastni zastrtosti velikopovršinskih monokul­tur (Follak, 2011; Aurambout in Endress, 2018). 3 NEGATIVNI VPLIVI KUDZUJA 3 NEGATIVE IMPACTS OF KUDZU 3.1 Kudzu ogroža okolje in povzroča gospodarsko škodo 3.1 Kudzu is a threat to the environment and causes economic damage Kudzu je zaradi kombinacije bioloških in funkci­onalnih lastnosti (npr. prednostno premeščanje energije (snovi) v razrast in listno površino, izjemna sposobnost vegetativnega razmnože­vanja, sposobnost vezave atmosferskega dušika) zelo agresivna in tekmovalno močna vrsta v različnih habitatnih tipih (Britton in sod., 2002; Follak, 2011). Velja za eno najbolj škodljivih invazivnih rastlinskih vrst na svetu (Forseth in Innis, 2004; Geerts in sod., 2016). V svetovnem merilu je bil kudzu zaradi negativnih vplivov na biotsko raznovrstnost in povzročanja ekonomske škode uvrščen na seznam 100 najbolj invazivnih tujerodnih vrst (Lowe in sod., 2000). Nentwig in sod. (2018) so v najnovejši študiji takson Pueraria montana var. lobata uvrstili kar na deseto mesto med 486 ocenjenimi škodljivimi ITV v Evropi. ITV na splošno škodujejo ekosistemom in zmanjšujejo njihovo odpornost (Uredba ..., 2014). Glavni negativni kudzujev vpliv je zmanjševanje biotske pestrosti zaradi zasenčenja drugih rastlin (Pron, 2006). Z obremenitvijo z lastno težo in zasenčenjem (zmanjšan dotok svetlobe) vpliva na rast rastlin v pritalni in tudi drevesni plasti (McClain in sod., 2006; Gigon in sod., 2014). Z oblikovanjem obsežnih in gostih prepletov lahko popolnoma zaduši domorodne rastline, kar zmanjšuje vrstno pestrost rastlin (Gigon in sod., 2014), njihovo fotosintetsko aktivnost in delovanje drugih vrst organizmov (npr. talni mikroorganizmi) (Britton in sod., 2002; Coiner, 2012). Tako lahko bistveno vpliva na naravno pomlajevanje drevesnih vrst in dolgoročno tudi na vrstno sestavo gozdov (Blaustein, 2001; Berisford in sod., 2006). Takšne prizore lahko srečamo npr. na vzhodu in jugovzhodu ZDA (slika 5), kjer se nezadržno širi v listnatih in mešanih gozdovih (Forseth in Innis, 2004), kar vodi v bistveno spre­membo strukture ter abiotskih in biotskih razmer v ekosistemu (EPPO, 2007). Kudzu dokazano zmanjšuje pestrost in obilje gozdnih vrst zelišč (Webster in sod., 2006). Težave v gozdovih in gozdarstvu, povezane z invazijo kudzuja v ZDA, vključujejo zlasti izključitev domorodnih rastlinskih vrst, izgubo donosa nasadov gozdnega drevja, oteženo naravno pomlajevanje domorodnih drevesnih vrst in zmanjševanje sposobnosti gozdov za opravljanje ekosistemskih storitev, npr. otežen oz. ponekod tudi onemogočen dostop do zemljišč za lov, pohodništvo in opazovanje ptic (Mitich, 2000; EPPO, 2007; GISD, 2018). Ekonomska škoda, nastala zaradi občutnega zmanjšanja produktiv­nosti gospodarskih gozdov, je v ZDA ocenjena na 75–380 milijonov evrov na leto, letni stro­ški za njegov nadzor (omejevanje širjenja) pa so ocenjeni na okoli 440 evrov/ha (Forseth in Innis, 2004). Na najbolj kritičnih območjih, kjer je gosto prekril celotno pokrajino, celo omejuje vsakodnevne dejavnosti ljudi ter preprečuje nor-malen razvoj urbanih predelov in podeželja. Če se prosto razrašča, lahko v celoti prekrije različno infrastrukturo (npr. drogovi in žice električne in telefonske napeljave) ter zapuščene stavbe. Ogroža tudi nekatera zavarovana območja narave (Blaustein, 2001). Po vnosu v določeno okolje ga je zelo težko nadzorovati ali celo izkoreniniti, še posebno v gozdnih in robnih ekosistemih. Vendar pa so znani tudi primeri uspešne odstranitve. Tako so npr. na območju nacionalnega parka Great Smoky Mountains National Park (ZDA) v dobrih Slika 5: Popolnoma prerasla površina s kudzujem, ki se vzpenja in prerašča odrasla drevesa in drugo vegetacijo v ameriški zvezni državi Mississippi. (Avtorica fotografije: G. Parks Smith, CC BY-SA 3.0; vir: Wikimedia Commons) Figure 5: A field completely covered with the kudzu plant. Kudzu climbs and overgrows mature trees and other vegetation in Mississippi, USA. (Author: G. Parks Smith, CC BY-SA 3.0; source: Wikimedia Commons) desetih letih zmanjšali letno število delovnih ur, potrebnih za njegovo odstranjevanje na območju parka iz pribl. 900 ur v letu 1994 na pribl. 50 ur v letu 2005 (Webster in sod., 2006). 3.2 Metode zatiranja in ukrepi za preprečevanje širjenja 3.2 Eradication methods and control treatments Vnose novih tujerodnih vrst in širjenje že pri­sotnih vrst skušamo preprečiti oz. zmanjševati z različnimi zakonodajnimi mehanizmi (de Groot in sod., 2017b). Tako je kudzu, poleg nekaterih drugih zelo invazivnih tujerodnih rastlin, kot so npr. žlezava nedotika (Impatiens glandulifera Royle), orjaški dežen (Heracleum mantegazzianum Sommier & Levier), sirska svilnica (Asclepias syri­aca L.), uvrščen na seznam invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo EU (Izvedbena uredba …, 2016; Izvedbena uredba …, 2017). Na seznam vrst v okviru pravnih aktov EU so uvrščene ITV, ki še ne rastejo v naravnem okolju na območju EU ali pa se je njihova invazija šele začela, in ITV, za katere pričakujemo najbolj škodljive vplive (na okolje, gospodarstvo, človekovo varnost in zdravje). Namen uredb je priprava ustreznih izhodišč za preprečitev ali ublažitev škodljivih vplivov ITV. Za ITV na tem seznamu morajo, skladno z Uredbo EU 1143/2014, države članice sprejeti takojšnje stroge ukrepe za preprečitev vnosa oz. omejitev njihovega širjenja (Uredba …, 2014). Kudzu je uvrščen tudi na seznam A2 Evropske organizacije za varstvo rastlin (EPPO). Za te škodljive organizme je državam pogodbenicam priporočeno, da jih obravnavajo kot karantenske škodljivce (EPPO, 2007). Za uspešno odstranjevanje invazivnih rastlin je potrebno poznavanje temeljnih ekoloških značil­nosti vrste, katere širjenje želimo omejiti. Tako z biološkega kot tudi finančnega vidika je pri odzi­vanju na ITV bistvenega pomena preventiva oz. hitro odzivanje (de Groot in sod., 2017a). Ukrepe za zatiranje je treba začeti izvajati, še preden tujerodna vrsta razvije svoj invazivni potencial. Pozno ukrepanje povečuje stroške (odstranjeva­nje, monitoring) in s tem povezane ekonomske izgube (Coiner, 2012). Zaradi ekstremno hitre rasti, zmožnosti preraščanja drugih rastlin, hitrega vegetativnega zakoreninjenja, velikih gomoljev in odsotnosti naravnih sovražnikov je zatiranje kudzuja tam, kjer se je že uspešno razširil, dolgo­trajno in terja velike finančne vložke (Foresth in Innis, 2004; EPPO, 2007). Po navadi je največja težava velik prostorski obseg zatiranja. Izbira ustrezne metode zatiranja je odvisna od različnih dejavnikov, vključno s starostjo in vitalnostjo rastlin, vrste terena, bližine vodoto­kov in drugih vodnih teles. Za uspešno omejitev širjenja je ključno ponavljajoče se in večletno delo (Follak, 2011), kar je bilo nazorno navedeno tudi v študiji Aurambouta in Endressa (2018). V nadaljevanju so predstavljeni različni načini zatiranja in omejevanja kudzuja. Večina temelji na izkušnjah iz ZDA. Rast in širjenje kudzuja lahko preprečimo z uporabo treh glavnih skupin metod: mehanske, biološke in kemične (Rhoden in sod., 1991). Osnovne metode odstranjevanja kudzuja zajemajo mehansko odstranjevanje. Fizično odstranjevanje (npr. izkop podzemnih delov rastline) je sicer najbolj učinkovito, vendar je za izčrpavanje in uničenje obsežnega koreninskega sistema potrebno veliko časa, napora in je neprimerno za večje povr­šine (Geerts in sod., 2016). Kljub temu za uspešno dolgoročno zatiranje kudzuja ni potrebno, da bi uničili ves podzemni koreninski sistem, ki je lahko zelo razvejen in globok. Pomembno je le, da se odstrani ali uniči koreninski vrat (ang. root crown) in vse živice posamezne rastline. Koreninski vrat je vlaknasto tkivo, ki je na prehodu korenine v steblo. Starejši kot je koreninski vrat, globlje v tleh se pojavlja. Poganjki rastejo iz koreninskega vratu in nodijev in ne iz korenin. Izkopavanje kudzuja ni učinkovito, če v zemlji ostanejo deli koreninskega vratu, iz katerih lahko rastlina ponovno uspešno odžene (Miller in Edwards, 1983). Mehanske metode za odstranjevanje kudzuja zato vključujejo odstranitev koreninskega vratu, navadno tik pod tlemi. V določenih primerih je vztrajno mehansko zatiranje lahko precej učinkovito. Pogosta pritalna košnja kudzujevih osebkov v dveh vegetacijskih sezonah učinkovito izčrpa korenine in je uspešna na ravnih in odprtih povr­šinah (Everest in sod., 1999). Vsaj na omejenem območju je mogoče vrsto omejiti tudi z intenzivno pašo govedi, prašičev, konj ali koz (Rhoden in sod., 1991; Harrington in sod., 2003). Tak način odstra­njevanja je zelo primeren za populacije kudzuja v bližini vodotokov, kjer so drugi načini zatiranja (npr. uporaba herbicidov) okoljsko sporni (Geerts in sod., 2016). Lokalno je mogoča tudi uporaba ognja kot zatiralnega sredstva. Za kontroliran požig se odločamo predvsem na starih žariščih, kjer želimo odstraniti celoten vegetacijski pokrov (neželeni vplivi na domorodno vegetacijo) in pripraviti tla za kaljenje domorodnih vrst. Vendar lahko z ognjem celo dosežemo nasprotni učinek, saj požiganje spodbudi vegetativno odganjanje kudzuja in poveča kaljivost njegovih semen v tleh (Geerts in sod., 2016). Najučinkovitejša je kombinacija različnih metod zatiranja. Kot primer je bila večkrat nave-dena kombinacija redne (tedenske) čim nižje košnje ter intenzivne paše drobnice več let zapored, saj se tako uspešno oslabi kudzujeve rastline – vsako ponovno odganjanje izčrpava zaloge ogljiko­vih hidratov v gomoljih. Pri integriranem sistemu zatiranja kudzuja je pomemben element biološko zatiranje s fitopatogenimi organizmi (bakterije, glive) (Boyette in sod., 2001; Britton in sod., 2002). V ZDA uporabljajo tudi kemično zatiranje, ki je lahko sicer zelo učinkovito, vendar je potrebna ponavljajoča uporaba herbicidov v obdobju štirih do desetih let (Nelson, 1997). Običajno zatiranje s herbicidi (npr. glifosat) izvedemo kasneje, za opravljenimi drugimi metodami zatiranja, kar omogoča lažji nanos oz. vbrizganje herbicida v oslabljene rastline. Harrington in sod. (2003) so ugotovili, da kombinacija uporabe herbicidov in pospeševanje tekmovalnega pritiska drugih (domorodnih) vrst rastlin lahko učinkovito omeji širjenje kudzuja. Tudi drugi primeri iz ZDA dokazujejo, da je kudzu mogoče odstraniti oz. vsaj omejiti njegovo širjenje, vendar sta pri tem ključnega pomena redno izvajanje ukrepov in spremljanje stanja. V Sloveniji bo treba poiskati optimalno rešitev za zatiranje kudzuja. V večini primerov bo ob pravočasnem odkritju nahajališč (žarišč) vrste in ob takojšnjem ukrepanju treba začeti z mehanskim zatiranjem. Po potrebi bodo sledili tudi drugi načini ali kombinacija različnih načinov zatiranja. V primeru obsežnejšega vdora kudzuja v gozdni prostor se moramo zavedati, da v slovenskih goz­dovih (in npr. v vodovarstvenih območjih) uporaba kemičnih sredstev ni dovoljena, saj negativno vpliva na delovanje ekosistema, vpliva na druge vrste in populacije organizmov ter lahko škoduje tudi zdravju ljudi (Roženbergar in sod., 2017). 4 KUDZU, NAJDEN V SLOVENIJI 4 KUDZU WAS FOUND IN SLOVENIA Inženir Slavko Gaberc je v elaboratu z naslovom Specifičnost gozdno vzgojnih nalog na ožjem flišnem področju Kopra napisal, da so že v 50. letih 20. stoletja izvajali poskuse s potaknjenci »zanimive leguminoze« kudzuja (Gaberc, 1958). Nameni poskusov so bili ozelenitev, izboljšanje rodovitnosti tal in preprečevanje erozijskih proce­sov na flišu v Slovenski Istri. V delu je omenjeno, da so se v drevesnici »posajeni poganjki kudzuja silno razbohotili ter se iz posameznih gnezd razširili po okolici« (Gaberc, 1958: 41). Elaborat potrjuje, da je bil kudzu k nam prinesen že pred več kot pol stoletja. Iz dostopnih virov nismo uspeli ugo­toviti podrobnejših podatkov o lokaciji poskusov sajenja kudzuja. Proti koncu 20. stoletja nismo bili posebej pozorni na to invazivno tujerodno vrsto in na splošno tudi ni bilo znano, ali pri nas v naravi sploh še uspeva. V omenjenem obdobju ni bilo dokumentiranih zapisov o njenem poja­vljanju v Sloveniji. 23. avgusta 2018 je prvi avtor tega prispevka (Janez Kermavnar) med sprehodom in ogledom vegetacije naključno naletel na zelo razrasel osebek kudzuja ob cesti med Strunjanom in Pacugom oz. Fieso. Rastlina raste v mejici med asfaltno cesto in turističnim naseljem Salinera, v neposredni bližini Strunjana. Kudzu se vzpenja po odraslem drevesu robinije (Robinia pseudoacacia L.) in nižjem drevesu visokega pajesena (Ailanthus altissima (Mill.) Swingle) ter tudi po bližnji gosti podrasti, ki jo sestavljajo druge vzpenjavke in robidovje. Na omenjenem nahajališču rastlina uspeva že najmanj pet let, kar smo lahko preverili preko spletnega portala Google Street View (snemano v septembru 2013) (Google Maps, 2018). Podatek o najdbi kudzuja je bil vnesen v spletni portal Invazivke.si (www.invazivke.si), kjer se zbirajo podatki o tujerodnih vrstah pri nas. Zbiranje teh podatkov je v prvi vrsti namenjeno vzpostavitvi trajne in javno dostopne baze podatkov ter kot podpora sistemu zgodnjega obveščanja in hitrega odzivanja (ZOHO) na ITV, ki se trenutno razvija v sklopu projekta LIFE ARTEMIS. Kmalu po najdbi kudzuja so predstavniki pristojnih organov (Mini-strstvo za okolje in prostor RS, Gozdarski inštitut Slovenije, Zavod za gozdove Slovenije, Zavod RS za varstvo narave, Krajinski park Strunjan) teme­ljito pregledali teren, kjer je bila rastlina odkrita. Za zanesljivejše stanje razširjenosti je bilo treba dodatno pregledati nekoliko širšo okolico. Skladno z dogovorom med pristojnimi institucijami so strokovnjaki ocenili tveganje ter določili ukrepe za njegovo izkoreninjenje (mehansko odstranjevanje in uničenje). Prvi ukrepi odstranjevanja kudzuja na tem nahajališču so bili izvedeni v decembru 2018. V oktobru 2018 smo od dr. Branka Vreša (Bio-loški inštitut Jovana Hadžija, ZRC SAZU) prejeli informacijo, da je bila vrsta na istem nahajališču na območju Strunjana predhodno že popisana (Vreš, 2018), še pred prvim vnosom v informa­cijski sistem Invazivke.si. Pojavljanje kudzuja je 13. 9. 2017 opazil dr. Igor Dakskobler, ki je najdbo vnesel v podatkovno bazo Biološkega inštituta ZRC SAZU (FloVegSi). Vendar ta najdba ni bila objavljena in podatek tudi ni bil javno dostopen. Prvi zapis v spletni portal Invazivke.si in objava v medijih o pojavljanju kudzuja v Sloveniji je sprožila odzive javnosti in uporabnikov apli­kacije Invazivke.si. Tako so v septembru 2018 v informacijski sistem Invazivke.si sporočili še eno nahajališče kudzuja, in sicer v Dekanih pri Kopru, blizu reke Rižane. Terenski ogled je potrdil, da je na tamkajšnji lokaciji kudzu precej bolj razširjen kot v Strunjanu. Glede na debelino debel lahko sklepamo, da kudzu na omenjeni lokaciji uspeva že vsaj deset let. Rastlina se razrašča na površini, ki meri v dolžino okoli 150 m in 3–4 m v širino. Večinoma prerašča tla in bližnjo ograjo, vzpenja pa se tudi po drevesih. Ponekod je kompaktna »odeja« kudzuja (slika 6) debela tudi do enega metra. Glede na močno razraščenost ocenjujemo, da bo odstranjevanje kudzuja na tej lokaciji zelo zahtevno. Slika 6: Zelo gosta razrast kudzuja v Dekanih (Foto: arhiv Zavoda Symbiosis) Figure 6: A very dense cover of kudzu in Dekani (Photo: archive of Institute Symbiosis) 5 RAZPRAVA Z ZAKLJUČKI 5 DISCUSSION AND CONCLUSIONS V letu 2018 je bila v Sloveniji potrjena prisotnost invazivne tujerodne rastlinske vrste – kudzuja (Pueraria montana var. lobata) na dveh lokacijah v submediteranskem fitogeografskem območju Slovenije. Najdba nove tujerodne vrste, ki ima velik invaziven potencial in katere nenadzoro­vano širjenje lahko povzroči resne posledice, je vsekakor zaskrbljujoča. Ključnega pomena je čimprejšnja odstranitev vrste iz ugotovljenih nahajališč, kar predpisujejo tudi pravni akti EU. Ukrepi so učinkoviti le, če so izvedeni razmeroma hitro po naselitvi oz. odkritju tujerodnih rastlin, saj se zaradi njihove hitre rasti s časom zmanjšuje možnost vpliva na njihovo širjenje. Pripravljen je bil tudi akcijski načrt za hitro odzivanje, ki je pod-laga za nadaljnje ukrepe na terenu za odstranitev kudzuja (nahajališče pri Strunjanu). Slovenija je namreč po Uredbi EU 1143/2014 obvezana začeti z aktivnostmi za odstranitev njegovih populacij v treh mesecih po priglasitvi najdbe Evropski Komisiji (Uredba ..., 2014). Follak (2011) na podlagi simulacij prostorskih modelov predvideva, da so v določenih predelih Slovenije podnebne razmere ugodne za uspevanje kudzuja in bi v prihodnje vrsta lahko postala zelo invazivna zlasti na območju jugozahodnega dela Slovenije in severne Italije. Na podlagi te študije bi se kudzu lahko razširil v več alpskih državah, kot so Švica, Avstrija, Italija in Slovenija. Zaradi potencialne nevarnosti in tudi pravnih zahtev EU mora biti vsaka najdba kudzuja na tem območju, neglede na velikost populacije, obravnavana pred­nostno. Čeprav kudzu trenutno ni zelo razširjena tujerodna vrsta v Sloveniji in morda še ne kaže svojega invazivnega potenciala v polni meri, pa se velikokrat takšne ITV (npr. nelesnate in lesnate trajnice, drevesne vrste) začno intenzivno širiti šele z določenim časovnim zamikom (Webster in sod., 2006). Najdba kudzuja in zavedanje o njegovi pri­sotnosti v Sloveniji je prvi in pomemben korak k preprečevanju nadaljnjega širjenja. Glede na možnost pojavljanja te vrste tudi na drugih lokacijah je treba nadaljevati s sistematičnim zbiranjem podatkov. Sodelovanje poznavalcev rastlinskih vrst, terenskih gozdarjev, lastnikov gozdov, prostovoljcev, lastnikov parcel in lokal­nih skupnosti bo pri zbiranju podatkov (zgodnje zaznavanje tujerodnih vrst in sporočanje novih najdb v informacijski sistem) in pri nadaljnjih ukrepih za njegovo omejevanje v veliko pomoč. Zgodnje obveščanje in hitro odzivanje v zgodnjih fazah širjenja sta namreč ključni dejavnosti, ki bistveno pripomoreta k učinkovitemu blaženju negativnih vplivov ITV (de Groot in sod., 2017b). Hkrati se v okviru projekta LIFE ARTEMIS, ki ga vodi Gozdarski inštitut Slovenije (v sodelovanju z Zavodom RS za varstvo narave, Zavodom za gozdove Slovenije in Zavodom Symbiosis), razvija celovit sistem zgodnjega obveščanja in hitrega odzivanja (ZOHO) (de Groot in sod., 2017b). Sistem bo dobra podlaga za ustrezno obravnavanje potencialno invazivnih vrst. V sistem ZOHO se bodo glede na ITV in z njo povezano problematiko vključevali različni sektorji (od pristojnih služb Ministrstev do naravovarstvenih služb in vseh drugih deležnikov), ki se ukvarjajo z naravo in prostorom. Celovit sistem ZOHO mora vključe­vati tudi sistemsko urejeno spremljanje ITV, in sicer z namenom boljšega razumevanja ekologije, razširjenosti in vzorcev širjenja teh vrst ter tudi njihovih odzivov na izvedene ukrepe za omeje­vanje širjenja. Čeprav je sistem še v razvoju, pa se je ravno na primeru najdbe kudzuja pokazala uporabnost informacijskega sistema Invazivke. si ter odzivnega mehanizma ZOHO, saj je od najdbe do prvih aktivnosti odzivanja minilo zelo malo časa. ITV so resna grožnja za trajnost in ekološko stabilnost gozdov (Jose in sod., 2009; de Groot in sod., 2017a). Kudzu, kjer je naturaliziran ali že invaziven, v gozdu povzroča številne težave: 1) v mlajših razvojnih fazah zavira ali celo popolnoma onemogoča obnovo in naraven razvoj gozda; 2) s preraščanjem krošenj odraslih dreves zmanjšuje njihov prirastek. Hkrati na območjih, kjer tvori goste in neprehodne sestoje, vpliva tudi na estetsko funkcijo gozdov in videz naravne pokrajine. Po navedbah nekaterih avtorjev (npr. Webster in sod., 2006) je kudzu ena redkih nedrevesnih ITV, ki je sposobna neposredno tekmovati za rastni prostor z domačimi drevesnimi vrstami. Zelo dobro se obnavlja na že obstoječih površinah, s hitro vegetativno rastjo (in redkeje tudi s semeni) pa se lahko razširi na nove površine. Rastna oblika (vzpenjavka) in hitra rast mu omogočata širjenje z rastišč ob prometnicah v notranjost gozda, še zlasti, če v bližini nastane sestojna vrzel. Odprte gozdne površine in sestojne vrzeli, ki so v naših gozdovih nastale po številnih velikopovršinskih ujmah, so ugodno rastišče za potencialno širjenje kudzuja. Najhitreje pa se lahko naseli in začne razraščati na gozdnih robovih. Razvoj slovenskih gozdov se praviloma usmerja po načelih sonaravnega gospodarjenja, ki v ospredje postavlja rastiščem prilagojene domo­rodne (drevesne) vrste (Kutnar in Pisek, 2013). V zadnjem času se je zaradi naravnih motenj potreba oz. upravičenost po uporabi nekaterih tujerodnih drevesnih vrst morda res povečala in bi bile lahko take tujerodne vrste do neke mere celo primerna rešitev za obnovo poškodovanih gozdov (Brus in Kutnar, 2017). V povezavi s tem se večkrat omenja nekatere tujerodne drevesne vrste, kot je npr. zelena duglazija (Pseudotsuga menziesii (Mirb.) Franco). Za to vrsto, ki so jo pri nas poskusno sadili v gozdove že v preteklosti, v Sloveniji niso znani primeri invazivnega širjenja, vendar študije v tujini kažejo na njen invazivni potencial (Richardson in Rejmánek, 2004). Po drugi strani pa postaja odnos do vnosa tuje­rodnih vrst v naravo utemeljeno vse bolj kritičen (Veselič in sod., 2016), saj take vrste pomenijo določeno tveganje oz. so z njimi povezane nekatere negotovosti. Pri vseh tujerodnih rastlinskih vrstah je treba biti previden, saj se lahko njihov invazivni potencial pokaže šele po obdobju prilagoditve oz. naturalizacije, ki lahko traja tudi več desetletij ali stoletij. Nekatere tujerodne drevesne vrste, kot sta npr. visoki pajesen (Ailanthus altissima (Mill.) Swingle) in ameriški javor (Acer negundo L.), so pri nas načrtno pospeševali in gojili (visoki pajesen za pogozdovanje kraških goličav, ameriški javor kot okrasno drevo v parkih) že pred stoletji, šele v zadnjem obdobju pa se hitro invazivno širijo na precej različna gozdna rastišča in v njih izpo­drivajo domorodno rastje (Dakskobler in sod., 2016; Čarni in sod., 2016). Podoben invazivni potencial izkazuje tudi rdeči hrast (Quercus rubra L.) (sajen kot okrasno drevo in v gozdnih nasadih), ki se ponekod zaradi zelo dobrega naravnega pomlajevanja subspontano širi (Dakskobler in sod., 2016). Z ekonomskega vidika je kritična presoja smiselnosti vnašanja tujerodnih vrst potrebna tudi zaradi večinoma negativnih izkušenj z gozdnimi in zunajgozdnimi nasadi nekaterih drugih tujerodnih drevesnih vrst v preteklosti – torej ne zaradi njihovega invazivnega širjenja, ampak zaradi neuspelih poskusov. Obenem je precej gozdov, ki so bili po zadnjem žledolomu in gradacijah podlubnikov najbolj poškodovani (npr. dinarski jelovo-bukovi gozdovi), uvrščenih v območja Natura 2000, kjer je vnos tujerodnih vrst zakonsko prepovedan (ZON, 2004; Uredba o ..., 2004). Povečanje vrstne pestrosti gozdov je tako treba v prvi vrst doseči z domačimi vrstami, na najbolj kritičnih rastiščih pa je sajenje določenih tujerodnih vrst v manjšem obsegu verjetno le sprejemljivo. Vendar moramo v takih primerih čim bolj upoštevati načela sonaravnega gospo­darjenja z gozdom in veljavno zakonodajo, ki ureja to področje. Pri aktivnostih gozdnogospodarskega načrto­vanja in gozdnogojitvenega ukrepanja bo treba vse bolj upoštevati tudi pojavljanje, širjenje in vplive ITV. Razviti je treba celoten sistem gozdnogojitve­nih ukrepov, ki bo skupaj z drugimi sektorji čim učinkoviteje reševal obsežno problematiko ITV. Pri tem bomo morali večjo pozornost nameniti rastiščem, kjer je pojavljanje teh vrst verjetnejše, npr. gozdne poseke, gozdni robovi ter prehodi med gozdno in negozdno površino, pas ob gozdnih cestah in vlakah ipd. (de Groot in sod., 2017b). Za učinkovito omejevanje širjenja in s tem povezanih negativnih učinkov ITV je potrebno sodelovanje javnosti in lastnikov gozdov. 6 ZAHVALA 6 ACKNOWLEDGEMENTS Članek je nastal v sklopu aktivnosti projekta LIFE ARTEMIS – Osveščanje, usposabljanje in ukrepanje za invazivne tujerodne vrste v gozdu (LIFE15 GIE/SI/000770), ki ga vodi Gozdarski inštitut Slovenije, skupaj s projektnimi partnerji Zavodom RS za varstvo narave, Zavodom za gozdove Slovenije in Zavodom Symbiosis. Podatki o najdbah kudzuja v Sloveniji so bili vneseni v osrednji informacijski sistem Invazivke.si (www. invazivke.si), preko katerega so potekale vse nadalj­nje aktivnosti hitrega obveščanja in odzivanja. Prispevek je bil pripravljen v okviru usposabljanja mladega raziskovalca (Janez Kermavnar), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (št. pogodbe 1000-18-0404). Hvala Mariji Kolšek z Zavoda za gozdove Slove­nije za posredovano literaturo (arhiv Zvoneta Sadarja). Zahvaljujemo se tudi dr. Branku Vrešu z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU za posredovani podatek o nahajališču kudzuja v bazi FloVegSi. 7 VIRI 7 REFERENCES Aurambout J.-P., Endress A. G. 2018. A model to simulate the spread and management cost of kudzu (Pueraria montana var. lobata) at landscape scale. Ecological Informatics, 43: 146–156. Beltram V. 1954. Opuncija kao stočna hrana udalmatinskom Primorju. Šumarski list, 9–10: 527. Berisford Y. C., Bush P. B., Taylor Jr. J. W. 2006. Leaching and persistence of herbicides for kudzu (Pueraria montana) control on pine regeneration sites. Weed Science, 54: 391–400. Blaustein R. J. 2001. Kudzu’s invasion into Southern United states life and culture. In: The Great Reshuffling: Human Dimensions of Invasive Species. McNeeley J. A. (ed.). IUCN, Gland, Switzerland and Cambridge, UK. The World Conservation Union: 55–62. Boyette C. D., Abbas H. K., Walker H. L. 2001. Control of kudzu with a fungal pathogen derived from Myrothecium verrucaria. U.S. patent No. 6,274,534 B1, Aug. 14, 2001: 1–6. Bradley B. A., Wilcove D. S., Oppenheimer M. 2010. Climate change increases risk of plant invasion in the Eastern United States. Biological Invasions, 12: 1855–1872. Britton K. O., Orr D., Sun J. 2002. Kudzu (Section V: Weeds of Forests). In: Biological Control of Invasive Plants in the Eastern United States. Van Driesche R. G., Blossey B., Hoddle M., Lyon S., Reardon R. (eds.). Morgantown, West Virginia, USDA Forest Service, FHTET-2002-04: 325–330. Brus R., Kutnar L. 2017. Drevesne vrste za obnovo po naravnih motnjah v Sloveniji. Gozdarski vestnik, 75, 4: 204–212. Callen S. T., Miller A. J. 2015. Signatures of niche conservatism and niche shift in the North American kudzu (Pueraria montana) invasion. Diversity and Distributions, 21: 853–863. Coiner, H. A., 2012: The Role of Low Temperatures in Determining the Northern Range Limit of Kudzu (Pueraria montana var. lobata), an Invasive Vine in North America. Doctoral thesis, University of Toronto, Department of Ecology and Evolutionary Biology, 234 pp. Čarni A., Juvan N., Dakskobler I., Kutnar L., Marinšek A., Šilc U. 2016. Razširjenost visokega pajesena (Ailanthus altissima (Mill.) Swingle) v Sloveniji. V: Invazivne tujerodne vrste v gozdovih ter njihov vpliv na trajnostno rabo gozdnih virov: zbornik prispevkov posvetovanja z mednarodno udeležbo, XXXIII. Gozdarski študijski dnevi. Jurc M. (ur.). Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire: 111–117. Dakskobler I., Kutnar L., Šilc U., Vreš B. 2016. Prisotnost in pogostnost tujerodnih rastlinskih vrst v gozdnih rastiščnih tipih Slovenije. V: Invazivne tujerodne vrste v gozdovih ter njihov vpliv na trajnostno rabo gozdnih virov: zbornik prispevkov posvetovanja z mednarodno udeležbo, XXXIII. Gozdarski študijski dnevi. Jurc M. (ur.). Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire: 125–141. De Groot M., Kutnar L., Jurc D., Ogris N., Kavčič A., Marinšek A., Kus Veenvliet J., Verlič A. 2017a. Opozorilni seznam potencialno invazivnih tujerodnih vrst v slovenskih gozdovih in možne poti vnosa teh vrst. Novice iz varstva gozdov, 10: 8–15. De Groot M., Kavčič A., Kus Veenvliet J., Kutnar L., Marinšek A., Ogris N., Rozman S., Verlič A. 2017b. Sistem zgodnjega obveščanja in hitrega odzivanja na invazivne tujerodne vrste v gozdu: priročnik za udeležence usposabljanj. Ljubljana, Silva Slovenica, Gozdarski inštitut Slovenije, 32 str. EPPO. 2007. Pueraria lobata, Data sheets on quarantine pests. (European and Mediterranean Plant Protection Organization) EPPO Bulletin, 37: 230–235. Everest J. W., Miller J. H., Ball D. M., Patterson M. 1999. Kudzu in Alabama: History, Uses, and Control. Alabama A&M and Auburn Universities, Alabama Cooperative Extension System, ANR–65. Follak S. 2011. Potential distribution and environmental threat of Pueraria lobata. Central European Journal of Biology, 6, 3: 457–469. Forseth I. N., Innis A. F. 2004. Kudzu (Pueraria montana): History, Physiology, and Ecology Combine to Make a Major Ecosystem Threat. Critical Reviews in Plant Sciences, 23, 5: 401–413. Forseth I. N., Teramura A. H. 1986. Kudzu leaf energy budget and calculated transpiration: the influence of leaflet orientation. Ecology, 67, 2: 564–571. Fujita K., Matsumoto K., Ofosu-Budu G. K., Ogata S. 1993. Effect of shading on growth and dinitrogen fixation of kudzu and tropical pasture legumes. Soil Science and Plant Nutrition, 39, 1: 43–54. Gaberc S. 1958. Specifičnost gozdno vzgojnih nalog na ožjem flišnem področju Kopra: Poizkusi z japonsko plazilko kudzu. Tipkopis, str. 40-42 (september 2018). Geerts S., Mashele B. V., Visser V., Wilson J. R. U. 2016. Lack of human-assisted dispersal means Pueraria montana var. lobata (kudzu vine) could still be eradicated from South Africa. Biological Invasions, 18: 3119–3126. Gigon A., Pron S., Buholzer S. 2014. Ecology and distribution of the Southeast Asian invasive liana Kudzu, Pueraria lobata (Fabaceae), in Southern Switzerland. EPPO Bulletin, 44: 490–501. GISD. 2018. Global Invasive Species Database. Species profile: Pueraria montana var. lobata. http://www. iucngisd.org/gisd/species.php?sc=81 (25. 9. 2018). Grecs Z., Kolšek M. 2016. Naravne ujme vse bolj krojijo gospodarjenje z gozdovi. Gozdarski vestnik, 74, 4: 185–202. Google Maps, 2018. Instant Street View. https://www.instantstreetview.com/@45.523788,13. 595936,144.35h,29.66p,1z (24. 8. 2018). Harrington T. B., Rader-Dixon L. T., Taylor Jr. J. W. 2003. Kudzu (Pueraria montana) community responses to herbicides, burning, and high-density loblolly pine. Weed Science, 51: 965–974. ILDIS. 2007. International Legume Database and Information Service. University of Reading, School of Plant Sciences. http://www.ildis.org/ (25. 9. 2018). Izvedbena uredba …, 2016. Izvedbena uredba Komisije (EU) 2016/1141 o sprejetju seznama invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo, v skladu z Uredbo (EU) št. 1143/2014 Evropskega parlamenta in Sveta. Uradni list Evropske unije, 189: 4–8. Izvedbena uredba …, 2017. Izvedbena uredba Komisije (EU) 2017/1263 o posodobitvi seznama invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo, ki je bil vzpostavljen z Izvedbeno uredbo (EU) 2016/1141 v skladu z Uredbo (EU) št. 1143/2014 Evropskega parlamenta in Sveta. Uradni list Evropske unije, 182: 37–39. Jenkins M. A., Johnson K. D. 2009. Exotic Plant Species Invasion and Control in Great Smoky Mountains National Park, United States. In: Invasive Plants and Forest Ecosystems. Kohli R. K., Jose S., Singh H. P., Batish D. R. (eds.). Boca Raton, CRC Press, Taylor & Francis Group, pp. 295–322. Jose S., Kohli R. K., Singh H. P., Batish D. R. Pieterson E. C. 2009. Invasive Plants: A Threat to the Integrity and Sustainability of Forest Ecosystems. In: Invasive Plants and Forest Ecosystems. Kohli R. K., Jose S., Sigh H. P. Batish D. R. (eds.). Boca Raton, CRC Press: 3–10. Kus Veenvliet J., Veenvliet P., de Groot M., Kutnar L., Marinšek A., Jurc D., Ogris N., Kavčič A., Flajšman K. 2017. Terenski priročnik za prepoznavanje tujerodnih vrst v gozdovih. Ljubljana, Silva Slovenica, Gozdarski inštitut Slovenije: 180 str. Kutnar L., Pisek R. 2013. Tujerodne in invazivne drevesne vrste v gozdovih Slovenije. Gozdarski vestnik, 71, 9: 402–417. Lowe S., Browne M., Boudjelas S., M. De Poorter. 2000. 100 of the World’s Worst Invasive Alien Species: A selection from Global Invasive Species Database. Invasive Species Specialist Group, Auckland, New Zealand, 12 p. Maslo S. 2014. The urban flora of the city of Mostar (Bosnia and Herzegovina). Natura Croatica, 23, 1: 101–145. McClain W. E., Shimp J., Esker T. L., Coons J. M., Adler E. T., Ebinger J. E. 2006. Distribution and reproductive potential of kudzu (Pueraria lobata, Fabaceae) in Illinois, USA. Transactions of the Illinois State Academy of Science, 99, 1&2: 17–30. MEA. 2005. Millennium Ecosystem Assessment: Ecosystems and Human Well-being: Synthesis. Washington, Island Press, 137 p. Miller J. H., Edwards B. 1983. Kudzu: where did it come from? And how can we stop it? Southern Journal of Applied Forestry, 7: 165–169. Mitich L. W. 2000. Intriguing world of weeds. Kudzu [Pueraria lobata (Willd.) Ohwi]. Weed Technology, 14, 1: 231–235. Moser W. K., Barnard E. L., Billings R. F., Crocker S. J., Dix M. E., Gray A. N., Ice G. G., Kim M. S., Reid R., Rodman S. U., McWilliams W. H. 2009. Impacts of Nonnative Invasive Species on US Forests and Recommendations for Policy and Management. Journal of Forestry, 107, 6: 320–327. Nelson L. R. 1997. Kudzu eradication guidelines. Department of Forest Resources, Clemson University, South Carolina, USA. http://www.clemson.edu/extfor/ publications/ec656/ (25. 10. 2018). Nentwig W., Bacher S., Kumschick S., Pyšek P., Vila M. 2018. More than “100 worst” alien species in Europe. Biological Invasions, 20: 1611–1621. Nikolić T. (ur.). 2015. Flora Croatica baza podataka (http:// hirc.botanic.hr/fcd). Prirodoslovno-matematički fakultet, Sveučilište u Zagrebu (7. 11. 2018). Pron S. 2006. Ecology, distribution and evaluation of the exotic liana Pueraria lobata (Willd.) Ohwi (Fabaceae) in southern Switzerland. PhD thesis, Swiss Federal Institute of Technology, Zürich, 102 p. Pyšek P., Lambdon P. W., Arianoutsou M., Kühn I., Pino J., Winter M. 2009. Alien Vascular Plants of Europe. In: DAISE, Handbook of Alien Species in Europe. Drake J. A. (ed.). Berlin/Heidelberg, Springer Science + Business Media B.V.: 43–61. Rhoden E. G., Woldeghebriel A., Small T. 1991. Kudzu as a feed for Angora goats. Tuskegee Horizons, 2: 23. Richardson D. M., Rejmánek M. 2004. Conifers as invasive aliens: a global survey and predictive framework. Diversity and Distributions, 10: 321–331. Roženbergar D., Nagel T., Urbas B., Marion L., Brus R. 2017. Nekateri ukrepi za omejevanje širjenja visokega pajesena (Ailanthus altissima (Mill.) Swingle) in smernice za gozdnogojitveno ukrepanje ob vdoru potencialno invazivnih tujerodnih drevesnih vrst v ohranjene gozdove v Sloveniji. Gozdarski vestnik, 75, 1: 3–20. Shurtleff W., Aoyagi A. 1977. The Book of Kudzu: A Culinary and Healing Guide. Brookline, Massachusetts, Autumn Press, 109 p. Uredba o …, 2004. Uredbo o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000). Uradni list RS, št. 49/04, 110/04, 59/07, 43/08, 8/12, 33/13, 35/13 – popr., 39/13 – odl. US, 3/14, 21/16 in 47/18. Uredba ..., 2014. Uredba (EU) št. 1143/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst. Uradni list Evropske unije, 317: 35–55. Van der Maesen L. J. G. 1985. Revision of the genus Pueraria DC with some notes on Teyleria Backer (Leguminosae). Agricultural University Wageningen Papers, 85-1, 132 p. Van der Maesen L. J. G. 2002. Pueraria: botanical characteristics. In: Pueraria (The genus Pueraria). Keung W. M. (ed.). London, Taylor & Francis: 1–28. Veselič Ž., Grecs Z., Matijašić D. 2016. Predlog uporabe nekaterih tujerodnih vrst pri obnavljanju gozdov v Sloveniji. V: Invazivne tujerodne vrste v gozdovih ter njihov vpliv na trajnostno rabo gozdnih virov: zbornik prispevkov posvetovanja z mednarodno udeležbo, XXXIII. Gozdarski študijski dnevi. Jurc M. (ur.). Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire: 149–158. Vreš B. 2018. »Zapis o kudzuju v bazi FloVegSi«. Dr. Branko Vreš, Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU (osebni vir: 11. 10. 2018). Webster C. R., Jenkins M. A., Jose S. 2006. Woody Invaders and the Challenges They Pose to Forest Ecosystems in the Eastern United States. Journal of Forestry, 104, 7: 366–374. Wikimedia Commons. https://commons.wikimedia. org/wiki/File:Kudzu_field_horz2.JPG (10. 12. 2018). ZON. 2004. Zakon o ohranjanju narave. Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru­1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg in 31/18. Znanstvena razprava GDK 917:387(045)=163.6 Daljnovodne preseke v gozdnem prostoru Transmission Lines Clearings In Forest Areas Nataša BUSER1, Milan KOBAL2 Izvleček: Buser, N., Kobal, M.: Daljnovodne preseke v gozdnem prostoru; Gozdarski vestnik, 77/2019, št. 2. V slovenščini z izvlečkom in povzetkom v angleščini, cit. lit. 25. Prevod Breda Misja, jezikovni pregled slovenskega besedila Marjetka Šivic. Obravnavali smo vidnost daljnovoda v prostoru in v nadaljevanju prikazali možnost prilagajanja poseka na koridorju daljnovoda, pri čemer smo upoštevali reliefne razmere in različne simulirane višine drevja (od 5 do 35 m). Kot primer smo izbrali odsek obstoječega 220 kV daljnovoda med Hrušico in Postojnskim poljem (skupna dolžina 11.024 m). Vidnosti smo izračunali znotraj radija moteče razdalje (4.100 m). Daljnovodni stebri (skupaj 30) so bili vidni s 33 % površine, različno široke preseke (pri določenih višinah drevja 15, 25 in 35 m) so bile v povprečju vidne s 30,3 % območja. Dolžina gozdnega roba in površina potrebnega poseka sta bili največji pri najvišjih simuliranih višinah drevja. Razlike v površini poseka so se večale linearno, medtem ko so se razlike v dolžini gozdnega robu eksponentno zmanjševale z večjimi simuliranimi višinami drevja Ključne besede: daljnovodna preseka, vidnost, gozdni rob, krajina, geoinformatika, daljinsko zaznavanje. Abstract: Buser, N., Kobal, M.: Transmission Lines Clearings In Forest Areas; Gozdarski vestnik (Professional Journal of Forestry), 77/2019, vol 2. In Slovenian, abstract and summary in English, lit. quot. 25. Translated by Breda Misja,proofreading of the Slovenian text Marjetka Šivic. The aim of this paper is to show the possibility of changing visibility of the transmission line, creating powerline clearings and changing the length of forest edge, with respect to terrain conditions and different heights of trees (between 5 and 35 m). The section of transmission line between Hrušica Plateau and Postojna Basin was selec­ted (total length 11,024 m). Visibility was calculated for 30 transmission towers within the radius of disturbing distance (4,100 m). Transmission towers were visible from 33% of the analysed area. The average proportion of the visible area of different transect width was 30.3%. The maximum surface of clearings and the length of forest edge were calculated at the maximum height of trees. The differences in the length of forest edge and surface of removals decreased with the height of trees. Key words: transmission corridor, visibility, forest edge, landscape, geoinformatics, remote sensing 1 UVOD 1 INTRODUCTION Daljnovodi in njihovi koridorji so zaradi vse večjih potreb po električni energiji veliki porabniki prostora. Njihovo vključevanje v prostor temelji na varovanju okolja in zahtevah prebivalstva. Zaradi velike gozdnatosti Slovenije in splošnega izogibanja naseljenim območjem daljnovodi pogosto prečkajo gozdni prostor, kjer so daljno­vodne preseke velik del odprtih koridorjev. Kot linijski elementi so lahko zaradi velikih dolžin estetsko moteč dejavnik v prostoru, pomembno pa vplivajo tudi na ekološke in socialne vloge gozda (Majkič, 2011). Umeščanje daljnovodov v prostor mora zado-ščati zahtevam porabnikov prostora, saj je s preč­kanjem različnih zemljišč ogrožena njihova raba in zmanjšana vrednost oz. kakovost prostora (Majkič, 2011). Kako opazen je daljnovod, je odvisno od njegovih dimenzij in prostorskih razmer (Jakl in Marušič, 1998). Med prostorskimi dejavniki, ki vplivajo na vidnost, prevladuje razgiban relief, 1 N. B., GEOVED, inženirske storitve, Nataša Buser, s. p., Slovenja vas 6C, SI-2288 Hajdina 2, natas.buser@gmail.com 2 Doc. dr. M. K., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. Večna pot 83, SI-1000 Ljubljana, Slovenija. milan.kobal@bf.uni-j.si zaradi velike gozdnatosti Slovenije tudi višina in gostota rastja (Zakšek, 2006). Vpliv je v veliki meri pogojen z intenzivnostjo opazovanja in percep­cijo (odnosom) opazovalca do infrastrukturnega objekta. Dejavnik moteče vidnosti se eksponentno zmanjšuje z oddaljenostjo opazovalca (Mišič in sod., 2010). Poseke so motenjski koridorji v gozdnem pro-storu in povzročajo fragmentacijo krajinske matice ali zaplate (Pirnat, 2007). Na območju gozdov so vzdolž trase daljnovoda gozdne poseke, ki jih je treba vzdrževati. Širina gozdne poseke je odvisna od določene širine varovalnega pasu, lahko pa se razlikuje tudi glede na oblikovanost terena oz. višine vodnikov nad terenom, od višine dreves in od prečnega profila terena (Jakl in Marušič, 1998). Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo IGLG (1976) je v krajinskoureditvenih načrtih trasiranja 380 kV daljnovodov v Sloveniji določil širino presek glede na višino rastja in višino vodni­kov nad tlemi. Razen izgube gozdnih površin, poškodb vegetacijskega pokrova ob spravilu in slabših rastnih razmer ob novem gozdnem robu daljnovodi nimajo večjih negativnih vplivov na gozdni prostor (Kregar in Mandelj, 2009). Za gospodarjenje z gozdom je pozitivna izgradnja dostopnih poti za vzdrževanje posek. Večja odpr­tost gozdov s prometnicami omogoča optimalnejše gospodarjenje (Kregar in Mandelj, 2009). V prispevku ugotavljamo, kako so daljnovodni stebri in različno široke daljnovodne preseke, ki nastanejo pri različnih višinah drevja, vidni v prostoru. Raziskali smo tudi, kako širina preseke, z upoštevanjem reliefnih razmer in različnih višin dreves, vpliva na delež gozdnega robu in površino poseka glede na dolžino daljnovodnega koridorja. 2 METODE 2 METHODS 2.1 Objekt raziskave 2.1 Study area Vidnost in širino daljnovodnega koridorja smo analizirali na izbranem odseku daljnovoda 220 kV Kleče– Divača, med delom Hrušice in Stranami pod Nanosom (Slika 1). Odsek je dolg 11.024 m. Na njem je 30 stebrov (oz. stojnih mest) daljno­voda, s širino koridorja 40 m. Trasa daljnovoda prečka gozd na petnajstih različnih mestih v skupni dolžini 5.544 m, gozdne površine v okolici odseka daljnovoda obsegajo 71 % površin. Na območju Hrušice prevladuje gozdna krajina z dinarskimi jelovo-bukovimi gozdovi in značilnim visokokraškim reliefom. V nadaljevanju daljnovod poteka preko Postojnskega polja z gozdnato in večinoma kmetijsko krajino. Značilen je valovit rečno-denudacijski relief, prevladujejo bukovi in hrastovi gozdovi, ki so ponekod zasmrečeni. 2.2 Analiza vidnosti 2.2 Visibility analysis Celotno analizo vidnosti in računanje različnih širin preseke smo izvedli v programskem okolju ArcGIS. Program zajema zbirko aplikacij, name-njeno urejanju, obdelavi, prikazu in objavi geo­grafskih podatkov. Za izdelavo digitalnega modela reliefa (v nadaljevanju DMR) in površja (v nada­ljevanju DMP), ki sta bila podlaga pri nadaljnjem delu, smo uporabili podatke laserskega skeniranja Slovenije (Bric in sod., 2015). Geografski informa­cijski sistemi (GIS) se uporabljajo pri načrtovanju daljnovodov (Grassi in sod., 2014; Bagli in sod., 2011), v številnih primerih pa se lahko kot podpora laserskega skeniranja uporabljajo pri vzdrževanju daljnovodnih koridorjev (Bilc, 2002; Lovrenčič in sod., 2003; Kurinsky, 2013). 2.2.1 Analiza vidnosti daljnovodnih stebrov 2.2.1 Visibility analysis of the transmission towers Pri analizi vidnosti (angl. visibility analysis) smo z modelom vizualizacije ugotavljali, katera območja (preseke) in objekti (daljnovodni stebri) so vidni z določene lokacije. Digitalizirali smo izbrani odsek trase daljnovoda. V podlagi analize vidnosti daljnovodnih stebrov smo uporabili izdelano karto DMP s prostorsko ločljivostjo 5 × 5 m. Upoštevali smo naslednje parametre: višino daljnovodnih stebrov (27 in 32 m), višino opazovalca (1,75 m) in (motečo) razdaljo oz. radij, do katere sega analiza. Za slednji parameter smo izračunali motečo raz­daljo na podlagi kartografsko določenega vidnega (o) kota v odvisnosti od velikosti objekta (G) in opazovane razdalje (g) (Obrazec 1). g = G / tan2o (1) Slika 1: Prikaz analiziranega območja na satelitskem posnetku (Copernicus …, 2017) Figure 1: Display of the analysed area on a satellite image (Copernicus …, 2017) Preglednica 1: Izračun moteče razdalje za daljnovodni steber Table 1: Calculation of disturbing distance for transmission towers Objekt Geometrija Najmanjšividni kot Višina Moteča razdalja Napenjalni /kotni steber votel kvadrat 0,2247 ° 27 m 3442 m Nosilni steber votel kvadrat 0,2247 ° 32 m 4079 m V Preglednici 1 so prikazani podatki o stebrih, minimalnem vidnem kotu in izračunani moteči razdalji. Na podlagi izračunov smo vidnost analizi­rali znotraj radija 4.100 m od osi trase daljnovoda. Rezultate smo prikazali s karto vidnosti, na kateri so prikazana območja, ki niso vidna z nobene opazovane točke (vidnost = 0), ter tista območja, ki so vidno izpostavljena (vidnost > 0). Območja smo razdelili v velikostne razrede glede na število vidnih stebrov in izračunali njihovo površino. 2.2.2 Analiza vidnosti različno širokih daljnovodnih presek 2.2.2 Visibility analyses of clearings of different widths Za izračun vidnosti preseke smo uporabili karto rabe tal (Javni pregledovalnik..., 2016) in izločili gozdove. Na gozdnih površinah smo nato višinam z DMR prišteli različne višine dreves – 15, 25 in 35 m – ter določili širino preseke. Za vsako določeno širino preseke in za enoten koridor, širine 40 m, smo izračunali vidnost daljnovodne preseke. Pri računanju vidnosti preseke smo za višino opazovane točke določili tla, torej 0 m. 2.2.3 Izračun širine preseke daljnovoda in dolžine gozdnega robu 2.2.3 Calculation of width of clearings and length of forest edge Širino daljnovodne preseke in dolžino gozdnega robu vzdolž daljnovodnega koridorja smo izraču­nali glede na različne simulirane višine drevja (5, 10, 15, 20, 25, 30 in 35 m). Pri tem smo upoštevali različne reliefne razmere (DMR) in izračunali poves električnih vodnikov za vsak meter raz­petine med dvema stebroma. Okoli vodnika smo upoštevali varnostno oddaljenost 5 m. Izračunali smo razdalje med vodnikom (skupaj z varnostno oddaljenostjo) in tlemi oz. podlago DMR (grafični prikaz izračuna na Slikah 2 in 3). Rastrsko pod-lago DMR, ločljivosti 5 × 5 m, smo spremenili v točkovni sloj, vsako točko vodnika (vsak meter) povezali s točkami tal in izračunali razdalje v 3D prostoru. Širino izračuna smo omejili na 40 m na vsako stran vodnika. Za prikaz območja, potrebnega poseka na trasi, glede na različne simulirane višine drevja (Sliki 2 in 3), smo ustvarili poligone. Posamezni poligon prikazujejo vse točke na tleh, kjer je razdalja med vodnikom in tlemi – skupaj z dodano višino dreves – manjša od določene višine drevja (npr. 35 m za drevje, višine 30 m in 5 m varnostne razdalje). Upoštevali smo samo mesta poseka, večja od 500 m2. Površina poligonov tako prikazuje pose-kana območja na trasi, njihov obseg pa dolžino in obliko gozdnega roba. Slika 4: Vidnost daljnovodnih stebrov Figure 4: Visibility of the transmission towers 3 REZULTATI 3 RESULTS 3.1 Vidnost daljnovodnih stebrov 3.1 Visibility of the transmission towers Na izbranem odseku daljnovoda je območje analize vidnosti znotraj moteče razdalje 4.100 m skupaj obsegalo 14.301,4 ha. Daljnovodni stebri so bili vidni s 4.823,3 ha velike površine oz. 33,7 % obravnavanega območja znotraj moteče razdalje (Slika 4). Na sliki 5 je prikazano spreminjanje velikosti območja, s katerega so vidni daljnovodni stebri. Na vodoravni osi je podano število stebrov, navpična os pa prikazuje odstotek površine območja, od koder je vidno določeno število daljnovodnih stebrov. S 14,35 % površine izračunanega območja (692,1 ha) je viden en steber, sledita območji z dvema vidnima (640,9 ha) in tremi (506,4 ha) vidnimi stebri. Z najmanj območij (0,37 ha) je vidnih 29 stebrov. To je tudi največje izračunano število vseh vidnih stebrov v prostoru (med 30 stebri na celotni trasi, ki so bili vključeni v analizo). Razvidno je eksponentno zmanjševanje površine z več stebri. 3.2 Vidnost različnih širin daljnovodne preseke 3.2 Visibility analysis of clearings of different widths Izračunali smo velikost območja, s katerega so vidne različno široke daljnovodne preseke, ki bi nastale ob predpostavljenih višinah drevja 15, 25 in 35 m in vidnost preseke za enoten daljnovodni koridor, širine 40 m. Preglednica 2 prikazuje površino in delež površin različnih širin preseke. Največje območje vidnosti daljnovodne preseke (4.395,9 ha) zavzema največja širina preseke, ki nastane pri višini drevja do 35 m. Površine obmo-čja, s katerega so vidne različno široke preseke, se razlikujejo največ za 114,3 ha (to je razlika med površino območja, s katere je vidna preseka, ki bi nastala v primeru višine drevja 35 m, ter površino območja, s katere je vidna preseka, ki bi nastala v primeru višine drevja 15 m). Glede na površino celotnega območja znotraj moteče razdalje je ta razlika manjša od 1 %. Slika 5: Spreminjanje velikosti območja, s katerega je vidno določeno število daljnovodnih stebrov. Figure 5: Changes of area from where different numbers of transmission towers are visible. ISSN 2536-264X Iščemo karantenske in druge gozdu nevarne organizme Mehurjevka zelenega bora ali ribezova rja (Cronartium ribicola) Ana Brglez in prof. dr. Dušan Jurc, Oddelek za varstvo gozdov,Gozdarski inštitut Slovenije (ana.brglez@gozdis.si) LATINSKO IME Cronartium ribicola J. C. Fisch. RAZŠIRJENOST Mehurjevka zelenega bora ali ribezova rja je od nekdaj razširjena v Alpah na cemprinu in v vzhodni Rusiji ter Sibiriji na sibirskem boru. Z vnosom in razširitvijo areala zelenega bora v Evropi se je začela širiti na zahod. Danes je prisotna na celotnem, umetno ustvarjenem evropskem območju zelenega bora, tudi v Sloveniji. Z okuženimi sadikami iz Evrope so jo v začetku 20. stoletja prenesli tudi v Severno Ameriko. GOSTITELJI Haplontski gostitelji: vse vrste petigličastih borov (Pinus spp.). Pri nas je najpogosteje okužen zeleni bor (P. strobus), manj občutljivi so cemprin (P. cembra), himalajski bor (P.wallichiana) in balkanski bor – molika (P. peuce). Dikariont-ski gostitelji: črni ribez (Ribes nigrum) in druge vrste ribezov. OPIS Mehurjevka zelenega bora je ena izmed najpomembnejših bolezni petigličastih borov v Evropi in Severni Ameriki. Najpogosteje jo najdemo v mladju in sestojih do razvojne faze letvenjaka. Je dvodomna oz. heteroecična rja, ki za razvoj potrebuje haplontskega in dikariontskega gostitelja. Na haplontskem gostitelju (borih) oblikuje spermogone in ecije, na dikariontskem (ribezih) pa uredinje in telije, ki oblikujejo bazidije z bazidiosporami. Okužba se z micelijem širi iz iglic v vejo in potem v deblo. Okuženi deli skorje se močno smolijo in dobivajo videz pravih rakavih ran. Micelij se razrašča v skorji, raste v vse smeri. Mlada drevesa in sadike, okužene z mehurjevko, odmrejo v dveh do štirih letih, starejša drevesa pa hirajo dvajset let ali več in se naposled posušijo. Najočitnejši simptom bolezni so belkasta do živo rumena mehurčasta spomladanska trosišča (eciji), ki se spomladi oblikujejo na okuženi borovi skorji. Spomladanski trosi (eciospore) ne morejo okužiti bora, ampak potrebujejo dikariontskega gostitelja. Veter jih prenese na ribezove liste, kjer se poleti na spodnji strani oblikujejo drobna živo rumena poletna trosišča (urediniji) s poletnimi trosi (urediniosporami), jeseni pa temno rjava stebričasta zimska trosišča (teliji) z zimskimi trosi (teliosporami). Iz zimskih trosov že jeseni, takoj po nastanku, poženejo bazidiji, na katerih nastanejo bazidiospore. Te veter prenese na borove iglice, kjer se začne nov razvojni cikel bolezni. V Evropi ecije glive Cronartium ribicola naseljuje hiperparazit, gliva Tuberculina maxima, ki preprečuje nastanek eciospor in tako zmanjšuje možnost okužb na ribezu. ZNAMENJA (SIMPTOMI) Bor – mehurjevka zelenega bora: • okuženi del skorje najprej rahlo nabrekne, porumeni in postopoma odmira, • v aprilu in maju se na okuženi skorji ali le na robu stare rakave rane pojavijo eciji. To so okrogle mehurjaste izbokline, debele 2–3 mm, dolge 4–12 mm, belkaste do živo rumene barve, iz njih se usipajo rumeni trosi, • rakava rana na veji ali deblu, • okuženi del veje ali debla je razpokan, pogosto črn in se smoli. Ribez – ribezova rja: • na zgornji strani ribezovih listov poleti nastanejo rumene pegice (kloroze), na spodnji pa živo rumena ali oranžna poletna trosišča (urediniji), • na mestu uredinijev se jeseni pojavijo zimska trosišča (teliji), ki so videti kot rjava kosmata prevleka, • okuženi listi prezgodaj odpadejo. VPLIV Na petigličastih borih mehurjevka zelenega bora ali ribezova rja povzroča odmiranje skorje in propad dreves. Mlajša drevesa odmrejo hitro, na starejših se okužba skorje povečuje več let in nastaja rakava rana. Ob dolgotrajnem hiranju slabo priraščajo, deblo je deformirano. Na ribezu gliva povzroča prezgodnje odmiranje in odpadanje listov ter zmanjšan obrod. MOŽNE ZAMENJAVE Na dvoigličastih borih (rdeči bor, črni bor, alepski bor, rušje, pinija) povzroča podobne simptome mehurjevka rdečega bora (Cronartium flaccidum). Na borih lahko rakaste razjede pov­zročajo tudi druge bolezni (npr. borov smolasti rak (Fusarium circinatum), borov črni rak (Atropellis spp.), borov debelni rak (Crumenulopsis sororia)), ki pa ne tvorijo belo rumenih ecijev. Mlado skorjo borov pogosto obgrizujejo različni rilčkarji (Curculionidae), zaradi česar se skorja smoli, vendar rakava rana ne nastane. DODATNE INFORMACIJE • Portal o varstvu gozdov (www.zdravgozd.si) • Portal Invazivke (www.invazivke.si) • Gozdarski inštitut Slovenije (www.gozdis.si) ČE OPAZITE OPISANE SIMPTOME ALI NAJDETE ŠKODLJIVCA, obvestite Gozdarski inštitut Slovenije (Oddelek za varstvo gozdov) ali o najdbi poročajte v spletnem portalu Invazivke oziroma z mobilno aplikacijo Invazivke. Slika 1: Skupina mehurjastih ecijev na sadiki zelenega bora (foto: Slika 3: Urediniji na spodnji strani listov Ribes spp. (foto: R. L. D. Jurc). Anderson, USDA Forest Service, Bugwood.org). Slika 2: Razvoj značilnega raka in močno smoljenje debla (foto: S. Slika 4: Eciji, preraščeni s hiperparazitsko glivo Tuberculina K. Hagle, USDA Forest Service, Bugwood.org). maxima, ki oblikuje množico vijoličnih trosov (foto: D. Jurc). Tisk in oblikovanje publikacije je izvedeno v okviru projekta LIFE ARTEMIS (LIFE15 GIE/ SI/000770), ki ga sofinancirajo Evropska komisija v okviru finančnega mehanizma LIFE, Ministrstvo za okolje in prostor, Mestna občina Ljubljana in Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Priprava prispevka je bila izvedena v okviru projekta CRP Uporabnost ameriške duglazije in drugih tujerodnih drevesnih vrst pri obnovi gozdov s saditvijo in setvijo v Sloveniji (V4-1818) ter v okviru programa mladih raziskovalcev. ISSN 2536-264X Iščemo karantenske in druge gozdu nevarne organizme Dvoprogasti krasnik (Agrilis bilineatus) Maarten de Groot, Gozdarski inštitut Slovenije,(maarten.degroot@gozdis.si) GozdVestn 77 (2019) 2 LATINSKO IME Agrilus bilineatus (Weber, 1801) RAZŠIRJENOST Dvoprogasti krasnik izvira iz vzhodnega dela Severne Amerike, Kanade in ZDA. Zunaj tega območja so ga našli v letih 2013 in 2016 v Turčiji na dveh lokacijah, med seboj oddaljenih 200 km. Dvoprogastega krasnika v Sloveniji še nismo našli. GOSTITELJI Kostanji (Castanea spp.) in hrasti (Quercus spp.). OPIS Odrasli hrošči so bakreno zeleni in dolgi od 5 do 13 mm. Na hrbtni strani vzdolž vsake pokrovke poteka tanka svetlaproga (slika 1). Življenjski krog traja eno ali dve leti, odvisno od podnebnih razmer. Samica odloži jajčeca posamično ali v skupinah v razpoke skorje gostiteljskih dreves. Jajčeca so ovalna, nagubana in mlečno bele do zlato rjave barve. Ličinke so bele do rjave in na koncu razvoja dolge od 18 do 24 mm (slika 2). Prehranjujejo se v notranjem delu skorje in v kambiju, s čimer poškodujejo drevo. Med prehranjevanjem ličinke oblikujejo vijugaste rove. V začetku razvoja ličink so rovi ozki, z njihovo rastjo pa postajajo vedno širši. Dvoprogasti krasnik prezimi kot ličinka in se zabubi v aprilu ali maju naslednje leto. Pri odraslih drevesih z debelo skorjo je bubilnica v skorji, pri mladih drevesih s tanko skorjo pa v lesu tik pod kambijem. Izhodne odprtine mladih hroščkov so široke 5 mm in imajo značilno obliko velike črke D. Odrasli letajo od aprila do septembra. ZNAČILNA ZNAMENJA (SIMPTOMI) Dvoprogasti krasnik je primarno sekundarni škodljivec, ki napade samo drevesa, ki so oslabljena zaradi različnih nega­tivnih dejavnikov. Vendar pa lahko, kadar je populacija zelo številčna, napade tudi na videz zdrava drevesa in povzroči njihov propad. Simptomi napada dvoprogastega krasnika so: • presvetljena krošnja zaradi manjših listov, ki so včasih porumeneli (v celotni krošnji ali omejeno na posamične veje), ali odmre drevo (slika 3), • ličinke izjedajo značilne vijugaste rove v notranjem delu skorje in v kambiju debla ter večjih vej (slika 4), • izhodne odprtine odraslih hroščev so v obliki črke D in merijo približno 5 mm v premeru, • odrasli imajo vzdolž vsake pokrovke svetlo progo. VPLIV V Evropi hrast in kostanj rasteta v gozdovih in nasadih in imatavelik gospodarski in ekološki pomen. Še posebno hrast je eden od najpomembnejših gradnikov gozdov na tem območju. Hrast in kostanj sta pogosto posajena tudi kot okrasno drevje v urbanih območjih, kjer imata pomembno estetsko funkcijo. Obe vrsti sta zelo pomembni za proizvodnjo lesa. Podnebne razmere v Evropi so zelo podobne tistim v območju naravne razširjenosti dvoprogastega krasnika v S Ameriki. Iz ZDA prihaja podatek, da je dvoprogasti krasnik napadel zdrava drevesa doba (Quercus robur) in povzročil njihov propad. Glede na to bi bila vrsta lahko zelo problematična v Evropi. Iz Turčije zaenkrat ne poročajo o škodi zaradi dvoprogastega krasnika. MOŽNE ZAMENJAVE Na hrastih se pojavlja več domorodnih vrst krasnikov, na primer hrastov krasnik (Agrilus biguttatus), ki so enako veliki in povzročajo enake simptome in znake kot dvoprogasti krasnik. Razlikovanje je mogoče na podlagi odraslih hroščev posameznih vrst, in sicer se podobne vrste razmeroma dobro razlikujejo od dvoprogastega krasnika po tem, da nimajo značilnih vzdolžnih prog na pokrovkah, ki so značilen razpoznavni znak dvoprogastega krasnika. DODATNE INFORMACIJE • Portal o varstvu gozdov (www.zdravgozd.si) • Portal Invazivke (www.invazivke.si) • Gozdarski inštitut Slovenije (www.gozdis.si) ČE OPAZITE OPISANE SIMPTOME ALI NAJDETE ŠKODLJIVCA, obvestite Gozdarski inštitut Slovenije (Oddelek za varstvo gozdov) ali o najdbi poročajte v spletnem portalu Invazivke oziroma z mobilno aplikacijo Invazivke. Slika 1: Odrasel dvoprogasti krasnik (foto: Robert A. Haack, USDA Forest Service, Bugwood.org) Slika 2: Ličinki dvoprogastega krasnika (foto: David Cappaert, Bugwood.org) Slika 3: Odmiranje hrasta je povzročil dvoprogasti krasnik (foto: Steven Katovich, USDA Forest Service, Bugwood.org). Slika 4: Značilni vijugasti rovi v kambiju, ki jih izjedajo ličinke dvoprogastega krasnika (foto: James Solomon, USDA Forest Service, Bugwood.org). Tisk in oblikovanje publikacije je izvedeno v okviru projekta LIFE ARTEMIS (LIFE15 GIE/SI/000770), ki ga sofinancirajo Evropska komisija v okviru finančnega mehanizma LIFE, Ministrstvo za okolje in prostor, Mestna občina Ljubljana in Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Priprava prispevka je bila izvedena v okviru projekta CRP Uporabnost ameriške duglazije in drugih tujerodnih drevesnih vrst pri obnovi gozdov s saditvijo in setvijo v Sloveniji (V4-1818). GozdVestn 77 (2019) 2 Preglednica 2: Površina in delež območja, s katerega so vidne različne širine preseke Table 2: Area and proportion of area from which clearings of different widths are visible. Višina drevja Velikost območja, s katerega so vidne različne širine preseke Delež 0–15 m 4.281,6 ha 29,9 % 0–25 m 4.347,3 ha 30,4 % 0–35 m 4.395,9 ha 30,7 % Koridor 40 m 4.327,5 ha 30,3 % 3.3 Površine presek in dolžine gozdnega robu 3.3 Area of clearings and length of forest edge Daljnovodne preseke zavzemajo določen delež gozdnega prostora, kjer poteka trasa. V Preglednici 3 je prikazano spreminjanje površine preseke in spreminjanje skupne dolžine gozdnega roba glede na višino drevja na območjih, kjer trasa daljnovoda poteka skozi gozdni prostor. Število različnih območij poseka prikazuje, na koliko različnih lokacijah bi bil potreben posek in se zmanjšuje z višjimi simuliranimi višinami drevja, s posameznimi odstopanji pri 5 in 15 m visokem drevju. Površina poseka se z višjimi simuliranimi višinami drevja povečuje linearno. Pri skupni dolžini gozdnega roba se razlike v vrednostih pri višinah drevja nad 20 m znatno zmanjšajo. 4 RAZPRAVA IN ZAKLJUČKI 4 DISCUSSION AND CONCLUSIONS Daljnovodni stebri so bili pričakovano vidni z večjega deleža površine znotraj radija moteče razdalje, saj smo pri računanju vidnosti uporabili parameter višine objekta. Višina daljnovodnih stebrov je na nekaterih delih segala nad vegeta­cijski pokrov. Tako se je površina vidnosti stebra povečala, čeprav je bil v takih primerih viden zgolj zgornji del stebra. Pri računanju vidnosti preseke smo se omejili na območja gozdov, kot višino objekta pa smo v tem primeru upoštevali le višino tal. Višine drevja smo določili sami in jih prišteli digitalnemu modelu reliefa, medtem ko smo pri računanju daljnovodnih stebrov v pod-lagi uporabili model površja, ki vsebuje podatke o pokrovnosti površja. Neposredna primerjava površine območji vidnosti v našem primeru tako ni najustreznejša. Preglednica 3: Spreminjanje dolžine gozdnega roba in površine poseke pri izbranih različnih višinah drevja Table 3: Changing the length of the forest edge and the clearing area at selected different heights of trees. Višina drevja Število različnih območji poseka Skupna dolžinagozdnega roba Razlika v dolžini gozdnegarobu glede na višino drevja 35 m Skupnapovršina poseke Razlika v površini poseka glede na višino drevja 35 m 5 m 6 1.936 m 60,9 m 0,7 ha 88,4 ha 10 m 16 4.960 m 52,2 m 4,3 ha 63,3 ha 15 m 20 10.388 m 19,6 m 11,7 ha 41,5 ha 20 m 14 12.925 m 6,5 m 20,0 ha 26,7 ha 25 m 12 13.819 m 5,7 m 27,3 ha 19,7 ha 30 m 11 14.651 m 4,1 m 34,0 ha 14,8 ha 35 m 10 15.279 m – 39,9 ha – Ocenjujemo, da je bila vidnost daljnovoda na območjih gozdov manjša tako v neposredni bližini daljnovoda kot tudi z bolj oddaljenih območij. Gozd je izrazita vidna prepreka kljub višini dalj­novodnih stebrov, ki segajo nad sestojno višino (Ady in sod., 1979). Ko so stebri vidni delno, njihova moteča vidnost ni tako izrazita, kot je na območjih, kjer so stebri vidni v celoti (Mišič in sod., 2010). Glede na karte vidnosti so bili daljnovodni stebri in različne širine daljnovodnih presek na izbranem odseku (območja Postojnskega polja) izrazito bolj vidni z višje ležečih predelov; s pobočij Nanosa in Hrušice. V takih primerih so daljnovodni stebri vidni skoraj v celoti. Gozd in druge geomorfološke oblike (valovit teren) na takih območjih zaradi višinske razlike ne pomenijo izrazitejše vidne prepreke. V našem primeru taka območja niso bila v neposredni bližini daljnovoda. Po navedbah Mišiča in sod. (2010) vpliv moteče vidnosti ni tako izrazit, saj se le-ta z oddaljenostjo eksponentno zmanjšuje. Prav tako se vidnost v prostoru spreminja ves čas, bodisi zaradi atmosferskih dejavnikov (Zakšek, 2006) ali spreminjanja krajine (npr. krčitve gozda ob daljnovodu, postavitev novih objektov itn.) (Mišič in sod., 2010). Pri posegih v koridorju daljnovoda (varovalni pas) višina vegetacije značilno vpliva na površino poseka in delež gozdnega robu (Guggenmoos in Sullivan, 2008). Razlike so odvisne predvsem od geomorfoloških značilnosti terena, kjer poteka daljnovod, in od tipa gozda (gozdne združbe), kjer je potreben posek. Slednji se tako lahko prilagaja pričakovanim sestojnim višinam in povesom vodnikov (Vardjan, 1976). Tako kot so območja poseka prikazana v tlorisu, se slika lahko prenese v oblikovanje gozdnega robu v narisu. Glede na simulirano višino dreves oz. sestojno višino in obliko površja območja prikazujejo različne cone gozdnega robu. Tako se npr. na delih, kjer je izračunan posek 20 m drevja, lahko načrtno pušča grmovno plast in podstojna drevesa do višine 15 m. Na tak način se gozdni rob postopno oblikuje v primerno obliko, širina preseke se zmanjša oz. se prilagaja varnostni oddaljenosti od vodnikov (Vardjan, 1976). Upoštevanje drevesne višine in reliefnih značil­nosti lahko zmanjša posek na območju koridorja daljnovoda (Slika 6). Pri prečkanju dolin in drugih nižje ležečih reliefnih oblik posek velikokrat ni potreben; ni nujen v celotnem koridorju, ampak samo na določenih delih (nastanek zaplat). Pri tem je treba upoštevati dostopnost za vzdrževalna dela na daljnovodu (Zupančič, 1976). Na takih delih daljnovodna preseka izgubi značilnosti koridorja, gozdna matica ostane v enotni obliki (Pirnat, 2007). Pri tem se zmanjša učinek moteče vidnosti in drugih negativnih ekoloških učinkov (npr. območja prehodov divjadi) (Vardjan, 1976). Gozdni robovi ob koridorjih daljnovodov ponujajo možnosti za obogatitev krajine v eko­loškem pogledu. Pravilno strukturirani gozdni robovi so ugodni v estetskem pogledu in ublažijo posege v krajino. Pravilno oblikovan gozdni rob je vidna prepreka in zmanjšuje motečo vidnost daljnovoda v prostoru. Oblikovanje gozdnega roba je zato največkrat oziroma edina najbolj smotrna izraba daljnovodnega koridorja, ki prečka gozdne površine. Zaradi pomena, ki ga ima gozdni rob, njegov obstoj ne sme biti prepuščen naključju in mora biti vedno vključen v gozdarsko načrtovanje na vseh ravneh (Smole, 1976). 5 POVZETEK Prikazali smo metodo računanja vidnosti daljno­voda v prostoru ter spreminjanje dolžine gozdnega robu in površine poseka na območju daljnovodnih koridorjev z upoštevanjem reliefnih razmer in različnih višin drevja. Izbrali smo metodo dela z GIS-orodji (program ArcGIS) in uporabili javno dostopne podatke laserskega skeniranja Slovenije ter karto rabe tal. Izbrali smo odsek trase daljno­voda 220 kV Kleče–Divača, na območju Hrušice (gozdna krajina) in Postojnskega polja (gozdnata in kmetijska krajina). Skupna dolžina odseka je 11.024 m, v analizi je bilo vključenih 30 stojnih mest. Trasa daljnovoda na dolžini 5,5 km poteka skozi gozdne površine. Velikost analiziranega območja smo določili na podlagi izračunane razdalje moteče vidnosti v radiju 4.100 m okoli trase daljnovoda. Celotno območje računanja vidnosti je obsegalo 14.301,4 ha veliko površino. Območje, s katerega so vidni daljnovodni stebri, je obsegalo 33,7 % izračunane Slika 6: Spreminjanje širine daljnovidne preseke z upoštevanjem različnih višin drevja in reliefa (namenoma je prikazan del, kjer se je naša analiza zaključila, da je viden koridor enotne širine) Figure 6: Changing the width of the clearings, taking into account the different heights of the trees and the relief (we deliberately show the edge of our study site to demonstrate the corridor of a uniform width) površine. Povprečni delež območja, s katerega so bile vidne različne širine preseke, ki nastanejo pri višinah drevja 15, 25 in 30 m, je bil 30,3 %. Za izračun potrebnega poseka smo izračunali povese električnih vodnikov in upoštevali varnostno oddaljenost. Izračunali smo razdaljo med vodniki in tlemi. Podlagi digitalnega modela reliefa smo za območje gozdov (karta rabe tal) prišteli različne višine dreves; od 5 do 35 m. Število lokacij poseka se je zmanjševalo z višjimi simuliranimi višinami drevja. Pri računanju smo upoštevali mesta poseka, večja od 500 m2. Dolžina gozdnega robu in površina potrebnega poseka sta bili pričakovano največji pri najvišjih simuliranih višinah drevja. Razlike v površini poseka so se večale linearno, medtem ko so se razlike v dolžini gozdnega robu eksponentno zmanjševale z večjimi simuliranimi višinami drevja. SUMMARY We presented the method of transmission tower visibility in the space as well as changing of the forest edge length and felling area in the zone of transmission line corridors with regard to terrain conditions and diverse tree heights. We selected GIS tools working method (AreGIS program) and used publically accessible laser scanning data of Slovenia and land use map. We chose a section of transmission line 220 kV Kleče–Divača in the area of Hrušica (forest landscape) and Postojna Field (forest and agricultural landscape). Total length of the section was 11.024 m; the analysis comprised 30 transmission tower positions. The transmission line ran through forest landscape at the length of 5.5 km. We determined the size of the analyzed area on the basis of the calculated distance of distur­bing visibility in the radius 4,100 m around the transmission line. The whole visibility calculation area comprised a surface of 14,301.4 ha. The area where the transmission towers were visible from comprised 33.7 % of the calculated surface. The average proportion of the area where diverse transect widths, occurring at tree heights of 15, 25 and 30 m, was 30.3 %. For the calculation of the needed felling, we calculated sags of electrical conductors and took safety distance into account. We calculated the distance between conductors and ground. For the forest area (land use map) we added diverse tree heights – from 5 to 35 m – to the basis of the digital model of the relief. The number of the clearing locations decreased with higher simulated tree heights. In our calculations, we took into account clearing locations, larger than 500 m2. The length of forest edge and the surface of the necessary clearing were, as expected, the highest at the highest simulated tree heights. The differences in the clearing surface increased linearly, while the differences in the length of forest edge decreased exponentially with higher simulated tree heights. 6 VIRI 6 REFERENCES Ady J., Brian A., Jones R. G. 1979. A Visual Resource Management Study of AlternativeDams, Reservoirs and Highway and Transmission Line Corridors near Copper Creek, Washington: Copper Creek Environmental Assesment: final enivronmental report. City of Seattle, Department of Light: 8 str. ArcGIS Desktop Help http://doc.arcgis.com/en/arcgis­online/ (21. avgust 2015). Bagli S., Geneletti D., Orsi F. 2011. Routeing of power lines through least – cost path analysis and multicriteria evaluation to minimise environmental impacts. Environmental Impact Assessment Review, 31: 234–239. Bilc A. 2002. Ali dobiva klasična fotogrametrija konkurenco? Poročilo o prvem prijektu LIDAR v Sloveniji. Geodetski vestnik, 46, 4: 440–410. Bric V., Berk S., Oven K., Triglav Čekada M. 2015. Aerofotografiranje in aerolasersko skeniranje Slovenije. Raziskave s področja geodezije in geofizike 2014. Ljubljana: Geodetski inštitut Slovenije. Copernicus open acess hub. 2017. ESA, Copernicus. https://scihub.copernicus.eu/dhus/#/home (8. 1. 2017). Grassi S., Friedli R., Grangier M., Raubal M. 2014. A GIS - Based Process for Calculating Visibility Impacy from Bulidings During Transmission Line Routing. V: Lecture Notes in Geoinformation and Cartography. Cartwright W., Gartner G., Meng L., Peterson M. P. (ur.). Zurich, Springer International Publishing: 382 – 402. Guggenmoos S., Sullivan T. E. 2008. Outside Right – of – Way Tree Risk Along Electrical Transmission Lines.http://www.experts.com/Articles/Outside-RightofWay-Tree-Risk-Along-Electrical­Transmission-Lines-By-Siegfried-Guggenmoos (17. junij 2016). Jakl F., Marušič J. 1998. Načrtovanje in krajinsko oblikovanje koridorjev daljnovodov in cevnih vodov: priročnik. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Urad Republike Slovenije za prostorsko planiranje: 124 str. Javni pregledovalnik grafičnih podatkov MKGP. http:// rkg.gov.si/GERK/ (18. 8. 2016) Kregar A., Mandelj M. 2009. Ukrepi zmanjševanja vplivov novih prenosnih daljnovodov na okolje. V: 9. Konferenca slovenskih elektroenergetikov - CIGRE: zbornik prispevkov. Kranjska Gora, 2009: 3–4. Kurinsky B. 2013. Power line corridor vegetation management: clearing a path to reliable electric service using lidar: a thesis presented to the department of humanities and social science in candidacy for the degree of master of science. Missouri, Northwest Missouri State University Maryville: 117 str. Lapajne R. 1973. Gozdne preseke pod daljnovodi kot gozdnogospodarski pomen: diplomsko delo. (Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo). Ljubljana, samozaložba: 56 str. Lovrenčič V., Pirc A., Žiberna M., Marinšek M., Tomažič R., Barl B. 2003. Lasersko snemanje daljnovodov. V: 6. konferenca slovenskih energetikov - Portorož 2003. Cigre B2: 37–40. Majkič M. 2011. Umeščanje daljnovodov v prostor: magistrsko delo. (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo). Ljubljana, samozaložba: 212 str. Miller M. L. 2011. Analysis of Viewshed Accuracy with Variable Resolution LIDAR Digital Surface Models and Photogrammetrically- Derived Digital Elevation Models: Master of Science in Geography. Virginia Polytechnic Institute and State University Blacksburg: 98 str. Mišič T. 2010. Analiza vidnosti širšega območja ČHE Kozjak ter vizualizacija izbrane vedute - dopolnitev študije za optimizirano traso DV ČHE Kozjak - RTP Maribor: študija. Maribor, Vodnogospodarski biro Maribor: 26 str. Mišič T., Vizovšek Motaln M. 2006. Analiza vidnosti kot strokovna podlaga pri izdelavi študije ranljivosti na primeru variant daljnovoda črpalne hidroelektrarne Kozjak. V: Mišičev vodarski dan 2006, Aktualni projekti s področja upravljanja z vodami in urejanje voda: zbornik prispevkov: 81–87. Pirnat J. 2007. Krajinska ekologija: skripta. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška Fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire (neobjavljeno). Roženbergar D., Rugani T., Fidej G., Diaci J. 2013 Ekološki vidiki ter vpliv krčitev na gozd in njegove varovalne funkcije. V: XXX. Gozdarski študijski dnevi: pogledi gozdarstva na krčitve gozdov: zbornik prispevkov. Pirnat J. (ur). Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire: 28–30. Smole I. 1976. Ekološka problematika oblikovanja in ureditve koridorjev 380 kV daljnovoda v Sloveniji. V: Oblikovanje in ureditev koridorjev 380 kV Daljnovoda v Sloveniji: elaborat. Ciglar M. (ur.) in Kuder M. (ur). Ljubljana, Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo pri Biotehnični fakulteti v Ljubljani: 61–90. Triglav Čekada M. 2011. Možnosti uporabe zračnega laserskega skeniranja (LIDAR) za geomorfološke študije. Geografski vestnik, 83, 2: 81–93. Vardjan F. 1976. Krajinsko- ureditvena izhodišča za trasiranje in oblikovanje koridorjev 380 kV Daljnovoda v Sloveniji. V: Oblikovanje in ureditev koridorjev 380 kV Daljnovoda v Sloveniji: elaborat. Ciglar M. (ur.) in Kuder M. (ur). Ljubljana, Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo pri Biotehnični fakulteti v Ljubljani: 5–61. Zakšek K. 2006. Analiza vidnosti s prostorskim kotom odprtega neba. Geografski vestnik, 78, 2: 97–109. Zupančič M. 1976. Gozdni rob na koridorjih 380 kV daljnovoda v Sloveniji. V: Oblikovanje in ureditev koridorjev 380 kV Daljnovoda v Sloveniji: elaborat. Ciglar M. (ur.) in Kuder M. (ur). Ljubljana, Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo pri Biotehnični fakulteti v Ljubljani: 90–123. Strokovna razprava GDK 25:421.1:(045)=163.6 Eno leto po vetrolomu A Year After the Windthrow Nike KRAJNC1, Andrej BREZNIKAR2 Izvleček: Krajnc, N., Breznikar, A.: Eno leto po vetrolomu; Gozdarski vestnik, 77/2019, št. 2. V slovenščini z izvlečkom v angleščini, cit. lit. 0. Prevod Breda Misja, jezikovni pregled slovenskega besedila Marjetka Šivic. Minilo je eno leto od vetroloma, ki je povzročil veliko škode v gozdovih. Ker se izredni dogodki v gozdovih vrstijo že nekaj let, je pogled na potek sanacije pomemben, pomembna pa je tudi razprava med deležniki, ki so kakorkoli vpleteni v potek sanacije. Po ocenah Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) je bilo v vetrolomu, ki je v decembru 2017 prizadel gozdove, poškodovanih 2,9 milijona m3 drevja za posek, škoda pa je bila ocenjena na 48 milijonov evrov. Tako je bilo po ocenah ZGS od leta 2014 poškodovanega že več kot 19 mili. m3 drevja, skupna škoda pa je ocenjena na skoraj 400 milijonov evrov. Ko se soočamo s situacijo, ko sanitarni posek pred­stavlja več kot 60 % letnega poseka, sta nujna komunikacija in usklajeno delovanje različnih akterjev pri sanaciji naravnih ujm v gozdovih. Potrebna je kritična ocena minulega ukrepanja, pa tudi prilagajanje ukrepov novim situacijam, dialog med akterji in učenje iz storjenih napak. Korak v tej smeri je bil tudi posvet, ki smo ga 19. 12. 2018 organizirali na Gozdarskem inštitutu Slovenije in se ga je udeležilo več kot 65 predstavnikov gozdarskih podjetji, raziskovalnih institucij, javnih zavodov, interesnih združenj in državnih institucij. Ključne besede: gozdovi, vetrolom, sanacija poškodovanih gozdov, posvet Abstract: Krajnc, N., Breznikar, A.: A Year After the Windthrow; Gozdarski vestnik (Professional Journal of Forestry), 77/2019, vol 2. In Slovenian, abstract in English, lit. quot. 0. Translated by Breda Misja, proofreading of the Slovenian text Marjetka Šivic. A year passed since the windthrow causing a lot of damage in forests. As such events in the forests occur for some years, it is important to take a look at the course of the restoration; also the discussion among the stake­holders, anyhow involved in the rehabilitation course, is important. According to the evaluation of the Slovenia Forest Service (SFS), in the windthrow hitting the forests in December 2017, 2.9 million m3 of trees intended for harvesting and the damage was estimated to amount to 48 million Euros. Also according to the SFS evaluation, since 2014 over 19 million m3 trees have been damaged and total damage amounted to almost 400 million Euros. As we face the situation where sanitary felling amounts to over 60 % of annual harvest, communication and harmonized actions of diverse actors in rehabilitation of forests after natural disasters are needed. A critical evaluation of the performed actions and also adjustment of the measures to the new situations, dialogue between agents, and learning from mistakes are necessary. A step in this direction was also the conference, organized at Slovenian Forestry Institute on December 19, 2018, and which was attended by over 65 representatives of forestry companies, research institutions, public institutions, interest associations, and state institutions. Key words: forests, windthrow, rehabilitation of damaged forests, conference UVOD bil glavni namen posveta, ki smo ga 19. 12. 2018 Zaradi grozečih podnebnih sprememb lahko v organizirali na Gozdarskem inštitutu Slovenije, prihodnosti pričakujemo vse pogostejše naravne predstavitev različnih pogledov na izvedbo sanacije ujme s potencialno še večjimi negativnimi posle-in oblikovanje kratkih usmeritev za ukrepanje v dicami za gozd in gozdarstvo kot panogo. Zato je podobnih dogodkih. 1 Dr. N. K., Gozdarski inštitut Slovenije, Oddelek za gozdno ekonomiko in tehnologijo. Večna pot 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija, nike.krajnc@gozdis.s 2 Mag. A. B., Zavod za gozdove Slovenije, Centralna enota. Večna pot 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija. andrej.breznikar@zgs.si Slika 1: Posvet Eno leto po vetrolomu (foto: arhiv GTE) Dogodka se je udeležilo 65 predstavnikov goz­darskih podjetji, raziskovalnih institucij, javnih zavodov, interesnih združenj in državnih inštitucij. V prvem delu posveta so predstavniki Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predstavili svoj pogled na sanacijo ter predstavili delovanje intervencijske skupine, sledile so predstavitve delo­vanja in ukrepanja Gozdarske inšpekcije, Zavoda za Gozdove Slovenije, družbe Slovenski državni gozdovi ter Zveze lastnikov gozdov Slovenije. Posvet se je končal s kratkima predstavitvama Fenološkega modela za osmerozobega smreko­vega lubadarja ter projekta CRP Vzroki in vplivi decembrskega vetroloma (2017) na nadaljnji razvoj jelovo-bukovih sestojev v Sloveniji. Slika 2: Struktura udeležencev posveta Mnenja udeležencev Udeležence smo s kratko anketo povprašali o njihovem mnenju glede naslednjih trditev: • ukrepanje po vetrolomu 2017 poteka hitro in učinkovito, • sanacija gozdov vključuje tudi povečanje aktivnosti, kot so izobraževanje, svetovanje in povezovanje lastnikov gozdov, • koordinacijska skupina za sanacijo posledic vetroloma v decembru 2017 v gozdovih, ki jo je organiziralo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), se je izkazala kot koristen ukrep za učinkovitejšo izvedbo sanacije, • takšna strokovna srečanja bi bilo treba organizirati takoj po naravni ujmi, • razprava na strokovnih srečanjih lahko prinese pozitiven napredek v poteku sanacije ujm. V nadaljevanju navajamo nekaj rezultatov ankete med udeleženci, ki so pomemben pripo­moček za načrtovanje ukrepov ob prihodnjem pojavu naravnih ujm v gozdovih. Z učinkovitostjo ukrepov pri sanaciji posledic vetroloma v gozdovih je zadovoljnih več kot 45 % anketiranih, med katerimi prevladujejo pred­stavniki gozdarskih podjetij, 32 % predstavnikov javnih zavodov in državnih inštitucij pa se ne strinja s trditvijo, da je ukrepanje potekalo hitro in učinkovito. Mnenje glede potreb po dodatnem izobraževanju lastnikov gozdov ob takih dogodkih je bolj usklajeno, saj se je skoraj 80 % anketiranih strinjalo s trditvijo, da je ob pojavu naravnih ujm treba okrepiti aktivnosti, kot so izobraževanje, sve­tovanje in povezovanje lastnikov gozdov. Mnenja glede koristnosti koordinacijske skupine, ki jo je ustanovil MKGP v januarju 2018 in je delovala skoraj devet mesecev, so bolj deljena. Večina anke­tiranih (54 %) se strinja, da je bila koristna. Med njimi prevladujejo predstavniki javnih zavodov in interesnih združenj. Zanimivo je, da večji delež anketiranih predstavnikov državnih inštitucij skupine ne ocenjuje kot koristne. Potrditev, da so taka srečanja koristna in bi jih bilo treba v prihodnosti organizirati takoj po ujmi, pa so dali odgovori udeležencev na zadnje dve trditvi, saj se je več kot 80 % udeležencev strinjalo, da so strokovna srečanja potrebna in da lahko le razprava prinese pozitiven napredek pri poteku sanacije. Slika 3: Mnenje udeležencev glede trditve: »Koordinacijska skupina, ki jo je organiziral MKGP, se je izkazala kot koristen ukrep za učinkovitejšo sanacijo.« Kako bi lahko še izboljšali učinkovitost ukrepov sanacije posledic vetroloma? V drugem delu posveta smo organizirali delavnico, v okviru katere smo udeležencem postavili naslednje vprašanje: »Kako bi lahko še izboljšali učinkovitost ukrepov sanacije posledic vetroloma?« Predloge udeležencev za izboljšanje ukrepanja gozdarske stroke ob pojavu naravnih ujm v gozdovih lahko združimo v več skupin, ki jih povzemamo v nadaljevanju. 1. Izboljšanje možnosti za hitro in natančno oceno povzročene škode takoj po naravnih ujmah v gozdovih Priprava ukrepov po naravnih ujmah bi morala predvideti metode, načine in tehnološke rešitve za hitro, stroškovno sprejemljivo in v skladu s potre­bami dovolj natančno oceno škode po naravnih ujmah v gozdovih, predvsem z zagotavljanjem daljinsko zbranih in obdelanih informacij, kot je sistem snemanj iz zraka, uporaba satelitskih posnetkov in laserskega skeniranja površja. Za hitro izmenjavo teh informacij je treba vzpostaviti tudi ustrezno komunikacijsko mrežo in zagotoviti dovolj usposobljenega kadra za obdelavo podatkov, pridobljenih iz sistemov daljinskega zaznavanja. 2. Usmerjanje poteka sanacije na podlagi obstoječih predpisov v gozdarski zakonodaji Postopke odločanja, ki so določeni s pravnimi okviri, je treba prilagoditi kompleksnim razme-ram v gozdovih po naravnih ujmah, tako glede določanja rokov za izvedbo posameznih ukrepov kot glede postopkov oddaje del v gozdovih. Sistem javnega naročanja za oddajo sanacijskih del v državnih gozdovih ne ustreza potrebam delov­nega procesa. Administrativne ovire lahko zelo poslabšajo učinkovitost ukrepov sanacije, zato jih je treba odpraviti, tudi s spremembo obstoječe zakonodaje in predpisov. Prilagoditev zakonodaje za učinkovito in hitro izvedbo sanacijskih del je nujna, saj so naravne ujme v gozdovih postale stalnica. Predpisi za izvedbo gozdarskih del v izrednih razmerah bi morali biti (sistemsko) poenostavljeni. Slika 5: Zagotavljanje prevoznosti cest je ključno za uspešno in hitro sanacijo (foto: arhiv GTE) 3. Povezovanje in združevanje lastnikov gozdov pri sanaciji posledic naravnih ujm v gozdovih Na zagotavljanje ustreznih kadrovskih in tehničnih zmogljivosti za sanacijska dela v gozdovih v veliki meri vpliva povezovanje in združevanje lastnikov gozdov. Proces združevanja lastnikov gozdov za skupno izvedbo sanacijskih del v gozdovih, ki omogoča usmerjanje izvedbe del v skladu s priori-tetami, je treba še naprej vzpodbujati in iskati nove načine za združevanje lastnikov gozdov, predvsem glede intenzivnega svetovanja, strokovne pomoči in razvoja odgovornosti do lastnine gozda. Zavest o odgovornosti lastnikov gozdov bi se povečala tudi z možnostjo hitrih izvršb pri neaktivnih lastnikih gozdov, z možnostjo izvedbe sanitarne sečnje po drugi osebi v primeru nerešenih lastniških razmerij in s centralno organizirano logistiko za gozdne lesne sortimente na celotnem območju države. Še naprej je treba izvajati sistemske ukrepe za povečevanje povprečne velikosti gozdne posesti. 4. Koordinacija in usklajevanje deležnikov na področju gozdarstva Pri pripravi načrtov sanacije poškodovanih gozdov po naravnih ujmah je treba upoštevati mnenja različnih deležnikov in zagotoviti njihovo uskla­jeno sodelovanje. Delo koordinacijske skupine za sanacijo posledic vetroloma v letu 2017 je dobra izkušnja sodelovanja in ga moramo zagotoviti tudi v prihodnje. S sodelovanjem vseh deležnikov morajo biti takoj po naravni ujmi pripravljeni operativni načrti sanacije s časovno opredeljenimi cilji in jasnim protokolom ukrepanja, s katerim so seznanjeni vsi udeleženci tega procesa. Pri tem ne smemo pozabiti na manj izpostavljene, a zelo pomembne ukrepe, kot sta posek in spravilo manj poškodovanih ter posameznih dreves iglavcev. S skupnimi načrti ukrepanja bomo zagotovili tudi enotnejše delovanje pristojnih institucij tako pri izvedbi ukrepov kot pri informiranju javnosti. V pomoč pri usklajevanju sanacijskih del bi bil tudi državni načrt ukrepanja, ki bi bil utemeljen s predpisi. 5. Zagotavljanje logistične podpore sanacijskim ukrepom v gozdovih Ustrezne logistične rešitve so ključni element pri zagotavljanju učinkovitosti sanacije v gozdovih po naravnih ujmah. Prevoznost gozdnih in javnih cest za potrebe sanacije je treba zagotoviti tudi s poenostavitvijo zapor javnih cest zaradi sanacije in s povečanjem sredstev za vzdrževanje gozdnih cest. Boljša priprava, usklajevanje in organiza­cija sanacijskih del v določenem predelu lahko preprečijo težave z odvozom lesa in preveliko koncentracijo lesa na enem mestu. Za ohranitev vrednosti gozdnih lesnih sortimentov je treba predvideti tudi ustrezno skladiščenje lesa (suho, mokro, »živo«), dovolj registriranih začasnih skladišč in uporabo lupilnih naprav. 6. Zagotavljanje ustreznih kadrovskih pogojev za izvedbo sanacijskih del Treba je aktivno usmerjati trg gozdarskih sto­ritev s spodbudami izvajalcev gozdarskih del, s prerazporejanjem kapacitet, ustanavljanjem interventnih skupin izvajalcev za posek in spravilo lesa in njihovim sofinanciranjem ter zagotoviti stalno usposabljanje kadrov za delovne razmere v poškodovanih gozdovih. Na območjih poško­dovanih gozdov se redna sečnja ne sme izvajati. Pri organizaciji dela v javni gozdarski službi so potrebne okrepitve in prerazporeditve gozdar­skih strokovnih kadrov ter povečanje njihovih pristojnosti. Več pozornosti je treba nameniti kontroli usposobljenosti izbranih izvajalcev za dela v gozdovih in njihovih kapacitet. Udeleženci so predlagali tudi podelitev koncesij bližnjim kmetijam za delo v državnih gozdovih. Slika 6: Delavnica, v okviru katere smo zbrali predloge udeležencev za izboljšanje ukrepanja gozdarske stroke ob pojavu naravnih (foto: arhiv GTE) Slika 7: Povezovanje lastnikov gozdov omogoča hitrejšo in učinkovitejšo izvedbo najnujnejših del v gozdovih prizadetih po ujmah (avtor: arhiv GTE) Iz tujih tiskov Optimizacija gojenja mešanih raznodobnih gozdov z namenom povečanja vrasti na objedanje občutljivih drevesnih vrst brez poseganja v populacije velikih rastlinojedih parkljarjev Optimizing silviculture in mixed uneven-aged forests to increase the recruitment of browse-sensitive tree species without intervening in ungulate population Izvleček Naraščajoča številčnost rastlinojede divjadi v Evropi v zadnjih desetletjih vzbuja zaskrbljenost zaradi velike smrtnosti osebkov drevesnih vrst, ki so v zgodnjih razvojnih fazah občutljive na objedanje. Ena izmed strategij za zmanjšanje smrtnosti pomladka zaradi objedanja je optimi­zacija gojitvenih ukrepov. Na podlagi matričnih populacijskih modelov, razvitih na 3.183 stalnih vzorčnih ploskvah (39.717 ha), smo za tri tipe jelovo-smrekovih-bukovih gozdov v Sloveniji s pomočjo nelinearne optimizacije: (i) določili optimalne režime sečenj v naslednjih 100 letih, pri katerih pričakujemo največje povečanje vrasti jelke (Abies alba) brez poseganja v populacije rastlinojede divjadi (ii) analizirali vpliv različ­nih stopenj naravne vrasti jelke na možnosti, da samo z optimizacijo sečenj ohranjamo jelko. Optimalni režimi za povečanje vrasti jelke pred­stavljajo vrstno, rastno in debelinsko specifične sečnje, vključno z intenzivno sečnjo debelih jelk v prvih desetletjih ter zaščito vraslih osebkov v naslednjih desetletjih. Možnosti kompenzacije zmanjšane vrasti s pomočjo optimizacije gojenja sorazmerno naraščajo z naravno stopnjo vrasti, s časom je učinek optimizacije vse manjši. Opti­mizacija gojenja se je izkazala za učinkovit ukrep za ohranjanje jelke v sestojih, ki so izpostavljeni nizkemu do zmernemu objedanju. Raziskava kaže, da lahko pri močnem kroničnem objedanju z optimizacijo gojenja le zanemarljivo povečamo vrast jelke. Ključne besede: gospodarjenje po sistemu trajnega gozda, optimizacija, naravno pomlajevanje, vrast, Abies alba (srebrna jelka) Objavljeno v: FICKO, Andrej, ROESSIGER, Joerg, BONČINA, Andrej. 2018. Optimizing silviculture in mixed uneven-aged forests to increase the recruitment of browse-sensitive tree species without intervening in ungulate population. IForest 11: 227-236 str Povezava do celotnega prispevka: http://www.sisef.it/iforest/contents/?id=ifor2567-011 Iz tujih tiskov Rast bukve in spremljajočih iglavcev v kontekstu podnebnih sprememb Challenges for growth of beech and co-occurring conifers in a changing climate context Poudarki • Vpliv podnebnih dejavnikov na istem rastišču se lahko med drevesnimi vrstami razlikuje. • Odnos med podnebjem in rastjo iste drevesne vrste se na različnih rastiščih razlikuje. • Plastični odziv bukve na okoljske spremembe omejuje kratkotrajnost njene rasti. • Iglavci se lahko prilagodijo sušnim razmeram s podaljšanjem rastne sezone. Izvleček Glede na trenutne podnebne trende je ključno razumeti plastičnost in prilagodljivost gozdnih dreves, da bi lahko ocenili njihove prihodnje odzive na spreminjajoče se podnebne razmere. Preiskovali smo sezonsko dinamiko priraščanja lesa ter variabilnost debelinske rasti med leti pri navadni bukvi (Fagus sylvatica) in iglavcih, ki se v gozdnih sestojih pogosto pojavljajo hkrati z njo, t.j. navadna smreka (Picea abies) ali rdeči bor (Pinus sylvestris). Razmerja med rastjo in vremenskimi dejavniki smo raziskali na petih rastiščih z raz-lično nadmorsko višino in podnebnimi pogoji v Španiji, Sloveniji in Češki. Rastišča so bila izbrana v osrednjih in obrobnih delih območja razšir­jenosti preučevanih vrst. Rezultati so pokazali, da se bukev in iglavci z istega rastišča, z vidika debelinske rasti, drugače odzovejo na enake vremenske/klimatske spremembe. Odnos med klimo in rastjo se razlikuje tudi znotraj iste vrste na različnih rastiščih. Rezultati kažejo različne preživetvene strategije pri opazovanih vrstah, pa tudi veliko sposobnost plastičnosti znotraj iste vrste. Poleg tega je analiza sezonskega nastajanja lesa (ksilogeneze) pokazala sposobnost dreves, da začetek in konec rastne sezone prilagodijo pogo-jem v okolju. Pri bukvi smo opazili krajšo rastno sezono v suhih in toplejših okoljih, nasprotno pa smo pri iglavcih opazili podaljšanje obdobja rasti v takšnih pogojih. Sklepamo lahko, da je sposob­nost plastičnega odziva bukve omejena zaradi kratkotrajne rasti, medtem ko iglavci (predvsem bor) kažejo sposobnost prilagajanja podnebnim omejitvam tako da, podaljšajo obdobje rasti (z istočasnim zmanjšanjem stopnje rasti) in so tako bolje prilagojeni okoljem s pogosto sušo. Ključne besede: Fagus sylvatica (navadna bukev), Picea abies (navadna smreka), Pinus sylvestris (rdeči bor), ksilogeneza, dendrokronologija, prilagodljivost drevesnih vrst Objavljeno v: MARTINEZ DEL CASTILLO, Edurne, PRI­SLAN, Peter, GRIČAR, Jožica, GRYC, Vladimir, MERELA, Maks, GIAGLI, Kyriaki, DE LUIS, Martin, VAVRČÍK, Hanuš, ČUFAR, Katarina. Challenges for growth of beech and co-occurring conifers in a changing climate context. Dendrochronologia 52: 1-10 str. Povezava do celotnega prispevka: https://doi.org/10.1016/j.dendro.2018.09.001 Gozdarstvo v času in prostoru GDK 971(045)=163.6 Mednarodna konferenca v Bruslju ob zaključku projekta BioVill Evropska unija je 28. novembra 2018 pristopila k spodbujanju tržne rabe obnovljivih virov ener­gije za ogrevanje in hlajenje, s tem, ko je sprejela strateško vizijo do leta 2050: „Čist planet za vse: Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo“. Namen strategije je ustvariti vizijo in usmeritev zanjo, spodbuditi deležnike, razisko­valce, podjetnike in državljane ter jim v enaki meri omogočiti razvoj novih in inovativnih industrij, podjetij ter povezanih delovnih mest in nenazadnje sporočiti, da je preoblikovanje našega gospodarstva ne samo možno, temveč tudi koristno. Skladno s to vizijo, je istega dne v Bruslju potekala zaključna mednarodna konferenca 3-letnega projekta Bio-Vill (www.biovill.eu), ki je sofinanciran s strani Evropske unije v okviru programa za raziskave in inovacije Obzorje 2020, v katerem kot slovenski partner sodeluje Gozdarski inštitut Slovenije, za podporo vzpostavitvi krajev ogrevanih z biomaso ter za podporo daljinskemu sistemu ogrevanja na osnovi obnovljivih virov energije. Več kot osemdeset udeležencev, ki so bili predstavniki evropske komisije, nacionalnih in mednarodnih partnerskih organizacij, podjetij, ki se ukvarjajo z obnovljivimi viri energije ter nalož­bami v daljinsko ogrevanje in hlajenje, in konzorcij projektov BioVill in CoolHeating, je imelo odlično priložnost za srečanje s strokovnjaki za obnovljive vire energije, za pogovore z morebitnimi vlagatelji, za razpravljanje o rezultatih projekta in napredku pri uveljavljanju krajev ogrevanih z biomaso ter trajnostnih sistemih daljinskega ogrevanja in hlajenja v Evropi. Vzpostavili so se novi stiki in nove poslovne priložnosti. Udeleženci so pridobili vpogled v to, kako lahko evropski projekt prispeva k pospeševanju prehoda na čiste energetske vire v jugovzhodni Evropi. Program konference je bil organiziran v štirih delih, vseboval je številne predstavitve in raz­prave. V prvem delu so predstavniki Evropske komisije in Mednarodne agencije za obnovljivo energijo (IRENA) predstavili pregled možnosti ogrevanja in hlajenja iz obnovljivih virov energije v Evropi. Govorniki so poudarili pomen priza­devanj evropskih držav, da se združijo in vodijo energetske inovacije. Poleg tega so poudarili, da je za razvoj tehnologij z nizkimi emisijami ogljika potrebna skupna raziskava in medsebojno sode­lovanje različnih akterjev. Skladno s konferenco je bila objava strateške dolgoročne vizije Evropske komisije za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo do leta 2050, ki nakazuje, kako lahko Evropa utira pot do podnebne nevtralnosti z vlaganjem v realistične tehnološke rešitve, opolnomočenja državljanov in usklajevanja ukrepov na ključnih področjih, kot so industrijska politika, finance ali raziskave, Slika 1: Udeleženci mednarodne konference v Bruslju ob zaključku projekta BioVill (foto: HorstWagner.eu) Gozdarstvo v času in prostoru hkrati pa zagotavlja socialno pravičnost za pravičen prehod. Kot je navedel predstavnik IRENE, se stroški za tehnologije obnovljivih virov energije hitro znižujejo, tako da so obnovljivi viri zdaj stroškovno konkurenčni s fosilnimi gorivi. V okviru drugega dela je bil predstavljen pri-stop vzpostavitve krajev ogrevanih z lesom, ter glavni rezultati projekta BioVill. Poleg tega je bil predstavljen nacionalni podporni program za energetsko samooskrbne kraje v Nemčiji in kot primer koncept dveh krajev v Sloveniji in Makedo­niji. V Sloveniji na poti k energetski samooskrbi, kot ciljni kraj projekta BioVill, sodeluje vas Dole pri Litiji, kjer je v sklopu razvoja kraja predvi­dena izgradnja daljinskega sistema ogrevanja s kotlom na lesne sekance. V gospodinjstvih, ki se ne morejo priključiti na daljinski sistem, pa se spodbuja rabo lesnih goriv v sodobnih kotlih. Ugotovljeno je bilo, da je projekt BioVill v celoti dosegel svoje cilje s podporo sedmih ciljnih krajev, ogrevanih z biomaso, in da so bili projekti v teh krajih pripeljani do investicijske faze. Tretji del je bil namenjen rezultatom projekta CoolHeating in trženju majhnih modularnih sis-temov daljinskega ogrevanja in hlajenja na osnovi obnovljivih virov v krajih jugovzhodne Evrope. Osredotočili so se predvsem na načrtovanje majh­nih daljinskih ogrevalnih in hladilnih sistemov, s prikazanimi primeri konceptov daljinskega ogrevanja v Srbiji ter Bosni in Hercegovini. Poleg zanimivih predstavitev predstavnikov Evropske komisije in projektnih partnerjev je bila v četrtem, zadnjem delu konference, pomemben del dogodka tudi živahna javna razprava, ki je vključevala perspektivo občinstva ter je povzela vplive obeh projektov na tržno rabo energije iz obnovljivih virov za ogrevanje in hlajenje v Evropi. Poudarila je tudi vloge mest, občin in lokalnih skupnosti v procesu energetskega prehoda. Udeleženci so v kratki evalvaciji na koncu dogodka potrdili, da je bil dosežen cilj konference: zagotoviti platformo za predstavitev in razpravo o rezultatih projektov političnim, gospodarskim in znanstvenim skupnostim v Evropi. Izmenjava informacij med predstavniki javnih inštitucij in zasebnih podjetij, državnih in regionalnih odloče­valcev ter raziskovalcev je omogočila širitev mreže sektorja obnovljivih virov energije za daljinske sisteme ogrevanja in hlajenja. Več o projektu, zaključni konferenci, predava­teljih in predstavitve je dostopno na: www.biovill. eu/sl/novice. Darja Stare, Gozdarski inštitut Slovenije Slika 2: Predstavitev kraja Dole pri Litiji na konferenci v Bruslju (foto: HorstWagner.eu) Gozdarstvo v času in prostoru GDK 945.25(045)=163.6 Naj tematska pot 2018 Tematska pot je označena ali neoznačena pot, ki uporabniku ponuja doživetje izbrane tematike. Tema poti se lahko nanaša na poljubno turistično aktivnost, npr. pohodništvo, kulinariko, kulturo, arhitekturo, zgodovino in podobno. Pot je lahko poljubno dolga, pomembno je le, da so na ali ob poti turistično – izobraževalno zanimive točke. Tematske poti nam govore o vsebini na poti, kulturni in naravni dediščini, kulinariki … in ljudeh. Vsaka taka pot uporabniku omogoča celovito doživetje vsebine, ki ji je pot namenjena. Tematske poti povezujejo krajinske in regio­nalne zanimivosti ter povezujejo in usmerjajo potencialne obiskovalce. Istočasno pa povezujejo posamezne udeležence kot so občine in društva ter razne kulturne ter turistične organizacije in podjetja, kar vodi k boljši učinkovitosti ponudbe. Tematske poti imajo informacijski, izobraževalni in rekreacijski namen. Prav tako pa imajo tudi vlogo varovanja in ohranjanja narave ter kulturne dediščine. So tiste, ki nudijo izjemen izobraže­valni – poučni moment. Poleg tega pa pomenijo tudi tržni segment, ki je povezan z naravo in doživljajskim turizmom. Tekmovanje za naslov »Naj pot«, se je pričela v letu 2011 pod okriljem Turistične zveze Slovenije, Zavoda za gozdove Slovenije in GIZ pohodništvo in kolesarstvo v okviru projekta, Moja dežela, lepa in gostoljubna. Tako je bilo ogledanih več kot 300 poti. V letu 2018 je komisija opravila ogled 21 poti. Vse poti se je ocenjevalo in izbralo na podlagi ocenjevalnih modulov: Vtis-privlačnost, Vzdrže­vanje-upravljanje, Vodenje, Dostopnost-varnost in Sporočilnost-interpretacija. Moderne tematske poti ne zagotavljajo samo informacije, ampak sledijo konceptu vključevanja obiskovalcev v interaktivne procese spoznavanja in izkustva narave oz. vsebine na poti. Tematske poti zaznamuje njihova zaporednost in strukturiran niz interpretativne opreme, ki je skrbno načrto- Slika 1: Kneippova bosonoga pot (foto: J. Prah) Gozdarstvo v času in prostoru vana in bazira na razumljivi količini interpretacij, podanih preko različnih panojev in ostalih medijev – vodniki, interpretatorji, brošure, predavanja, filmi, hologramske predstavitve… Še posebej pa je pomembno, da imajo vse tematske poti dobro izurjeno vodniško službo, ki lahko daje glavni prepoznavni pečat poti. Vseh 21 poti je zelo različno urejenih oz. vzdrževanih in promoviranih. Vsaka pot nima kvalitetne predstavitve ne na spletu, ne v tiskani obliki in ne licenciranega vodstva. Vse poti niso opisane v tujih jezikih. Premalo so poti povezane s sosednimi produkti v okolici. Na možnih odsekih poti bi veljalo večjo pozornost polagati ureditvi poti za gibalno omejene oz. za obiskovalce s posebnimi potrebami. Vse poti nimajo dogovora o upravljanju in skrbništvu. Povsod na poteh so vključeni prostovoljci, ki dajejo posebno noto poti. Premalo se vlaga v inovativne prijeme za opremo poti. Velik manjko pa je tudi na tržnem segmentu poti. Veseli nas, da obisk na poteh v vseh deležnikih raste. Poseben naboj pa imajo tematske poti še na področju šolskega, medgene­racijskega in vseživljenjskega učenja. Mnogo poti kaže na paradigmo trajnostnega razvoja. Opažamo občuten razkorak med potmi, ki imajo v svoji sestavi profesionalno ozadje, ali pa vse bazira na prostovoljnosti. Vse bolj se prepoznava, da so še kako potrebni instrumenti za trajno vzdrževanje tematskih, planinskih, konjeniških, kolesarskih in drugih poti ter njih prepoznavnost in da je potrebno vzpostaviti optimalni sistem skrbništva. Brez vzpostavitve ali vključenosti vodenja v že obstoječe oblike vodniške službe, po tematskih, planinskih, kolesarskih in poteh za jezdenje, ni prave kvalitete na poti. Manjka koordinacija akterjev, ki se pojavljajo na sferi tematskih in drugih poti. Velja zagotoviti bolj enoten sistem označevanja tematskih poti z osnovnim skupnim portalom in uvesti certificiranje poti, kar bi pomenilo načrten koncept trženja in promocije. Še danes v naši državi nimamo izoblikovanega poslovnega modela o tematskih poteh v Sloveniji. Ob tem izrednem turističnem potencialu velja razmisliti in za boljše nadaljevanje turističnega produkta ustanoviti ali iz obstoječih struktur npr. GIZ za pohodništvo in kolesarjenje, formirati: »Urad za poti«. Nedvomno je potrebno izdelati Slika 2: Kneippova bosonoga pot (foto: J. Prah) Gozdarstvo v času in prostoru poslovni model trženja in promocije ter najti sodelovanje lokalne, regionalne in nacionalne ravni. Brez izoblikovanja turističnega produkta s tematskimi potmi ne bo vidnih rezultatov. Izdelati je potrebno centralno evidenco/register tematskih poti za lastnike, skrbnike, financerje in vzdrževalce; za tržnike in promotorje; za lokalne, regionalne in nacionalne turistične organizacije. Danes ne znamo meriti poslovnih statistik in kazalnikov delovanja tematskih poti. Žalostno pa je tudi to, da nimamo tematskih poti opredeljene v resorni zakonodaji. Velik preboj na trgu, bi pomenilo tudi nacionalni sistem certificiranja, z zagotovljenim inšpekcijskem nadzorom. Vsi skupaj izkazujemo voljo in hotenja po napredku. V letu 2018 so bile v natečaju »Moja dežela, lepa in gostoljubna« prepoznane kot najboljše: Zmagala je Kneippova bosonoga pot, druga je Naravoslovna učna pot Po sledeh vodomca in tretje mesto si delita Pot pastirskih škratov in Sprehajalna, športno-rekreativna pohodna tematska pot A8 zdraviliška pot. Gozdarstvo v času in prostoru Promocijo vseh 21 tematskih poti si je bilo moč ogledati na sejmu Alpe - Adria v Ljubljani med 31.1. in 2.2.2019, na obled pa bo tudi na sejmu Naturo v Gornji Radgoni od 12. do 14. aprila 2019. Turistična zveza Slovenije bo skupaj z Zavo­dom za gozdove Slovenije, GIZ pohodništvo in kolesarjenje, ter Termam Snovik, v soboto 11. maja 2019 organizirala druženje za vse akterje, ki delajo na tematskih poteh, z naslovom KLEPET NA TEMATSKI POTI, kjer bodo lahko izmenjali svoje izkušnje. Predsednik komisije: Jože Prah Slika 5: Pot pastirskih škratov (foto: J. Prah) Slika 6: Sprehajalna, športno-rekreativna pohodna tematska pot A8 zdraviliška pot (foto: J. Prah) Gozdarstvo v času in prostoru Tematske poti vas vabijo. Pridite in se pustite presenetiti!. Tematske poti 2018 spletna stran Pot pastirskih škratov www.pot-pastirskih-skratov.si Športno rekreativna pohodna pot»Po Štorah« www.store.si Gozdna učna pot Dobrna www.dobrna.si/gozdnoucnapot Vinotour - nordijska hoja med vinogradi http://www.svecina.com/nw-vinotour.aspx Pot kulturne dediščine Žirovnica www.visitzirovnica.si Razgledna učna pot Dovžanova soteska https://www.visit-trzic.com/poti/poti-po-naravi/ucna-pot-dovza­nova-soteska.html Rupnikova linija na Zaplani http://www.visitvrhnika.si/si/kaj-videti/kulturne-znamenitosti/ rupnikova-linija-na-zaplani Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah http://www.kd-domzale.si/slamnikarska-pot.html Gozdna učna pot Onger http://www.muzej-kamnik-on.net/sl/Razstave/Spletne+razstave/ U%C4%8Dilnica+v+naravi+-+u%C4%8Dna+pot+Onger Naravoslovna učna pot »Po sledeh vodomca« www.cer.si Velika Krpanova pot http://portal.geopedia.si/novice/krpanova-pot-velika-krpanova-pot Sprehajalna, športno-rekreativna pohodna tematska pot- Zdraviliška pot A8 Laško www.lasko.info/sl/pohodnistvo/a8-zdraviliska-pot Romualdova pot – po poti Škofjeloškega pasijona www.skofjaloka.info, www.pasijon.si Krpanova pot www.bloke.si/krpanova-pot.html Domžalska čebelarska pot http://www.visitdomzale.si/dozivetja/tematska-dozivetja/domzal-ska-cebelarska-pot Kneippova bosonoga pot http://terme-snovik.si/kneipp/bosonoga_pot/ Pot Reke ljubezni www.tdkrka.si/reka-ljubezni/ Soška pot https://www.tnp.si/sl/obiscite/nepozabna-dozivetja/parkovne-poti/ Uskoška pot www.terra-vera.org/new-page/ Stara tovorna pot http://www.preddvor-tourism.si/dnevni-izleti.html Pot kulturne in naravne dediščine, Razkriški kot www.razkrizje.si Slika 7: Pot pastirskih škratov (foto: J. Prah) Gozdarstvo v času in prostoru GDK 721(045)=163.6 13. dražba vrednejšega lesa v Slovenj Gradcu Travnike oz. zemljišče okoli slovenjgraškega poslovnega območja Ozare je na začetku leta prekrilo rekordno število hlodov. 566 lastnikov slovenskih gozdov (nekaj tudi hrvaških in avstrij­skih), med njimi so bili tudi Slovenski državni goz­dovi, je na 13. dražbo vrednejšega lesa pripeljalo 3706 hlodov oziroma 3724,15 kubičnega metra lesa. To so najvišje številke v zgodovini te vedno bolj prepoznavne in odmevne dražbe. Letos so si hlodovino ogledali tudi kupci iz Kitajske, žal prepozno pa so se oglasili še Japonci. Jože Jero­mel, strokovni tajnik Društva lastnikov gozdov Mislinjske doline, pravi, da so kitajske kupce opazili že lani, a tako oddaljeni kupci ponudbe običajno oddajo po posrednikih. Letos so Kitajci kupili več kot 900 m3 lesa, predvsem hrastovega, javorovega in jesenovega, zanimali pa so se tudi za les, ki je ostal brez ponudb (285 hlodov). Dražba, ki jo že trinajst let organizira Društvo lastnikov gozdov s pomočjo Zavoda za gozdove Slovenije in Zveze lastnikov gozdov Slovenije, je letos ponujala največ hlodov hrasta vrste graden, in sicer 1736 kosov ali 1628 m3, smreke je bilo 310 kosov v izmeri 502 m3, gorskega javorja pa 508 kosov oziroma 471 m3. 12.375 ponudb je oddalo 39 kupcev, in sicer 18 Slovencev, 10 Avstrijcev, 4 Nemci, 4 Italijani, 1 madžarski in 2 hrvaška kupca. Večino najkako­vostnejšega lesa navadno uporabijo za izdelavo glasbil ali pa ga predelajo v furnir, uporabijo pa za jahte, avtomobile … Najvišje cene za kubični meter je dosegel gorski javor, in sicer 9.275 EUR, 9.225 EUR in 8.125 EUR. Če malce podrobneje pogledamo hlode, so imeli največjo prostornino hlodi gorskega javorja, tako da je bil najdražji prodan za 15.389,01 EUR, naslednji za 11.045,74 EUR in tretji po vrsti za 9.829,14 EUR. Najvišje cene za hlod so kupci odšteli še za oreh (6.798,67 EUR), gorski brest (5.319,41 EUR) in smreko (4.629,14 EUR). Gorski javor z najvišjo ceno za kubični meter je kupec odpeljal v Italijo. Drevo je zraslo v oko- Slika 1: Les je lep (foto: P. Gregor) Slika 2: Pogled iz zraka (foto: Arhiv GG SG) Gozdarstvo v času in prostoru lici Rakitne, na dražbo pa ga je pripeljal Klemen Šutaršič iz Gorenje Brezovice oz. Preserij. Najdražji hlod so pripeljali iz Velikih Lašč, vendar se njegov lastnik ni želel izpostaviti javnosti. Tudi ta javor je kupil italijanski kupec, ki bo iz lesa verjetno izdelal furnir. Letos so kupci nekoliko slabše kot lani ocenili gorski javor in smreko, za oreh, gorski brest, in črni gaber pa so ponudili precej več; za oreh približno tretjino več kot na 12. dražbi, za črni gaber pa kar štirikrat več. Jože Jeromel, pravi, da sta razloga za to tako kakovost kot povpraševanje. Nekateri hlodi so kakovostnejši od lanskih, nekateri manj kakovostni, cene pa največkrat seveda narekuje povpraševanje. Damjan Oražem, direktor Zavoda za gozdove Slovenije, se je na dnevu odprtih vrat, 13. februarja 2019, dotaknil tudi statistike, ki zaradi posledic hudih naravnih ujm v zadnjih letih vzbuja precej nelagodja. Lanski posek je zaradi vetrolomov znašal 6 milijonov kubičnih metrov lesa, kar je blizu dovoljene meje (letni prirastek je približno 8,5 milijona kubičnih metrov letno), to pa se dogaja že od žledoloma leta 2014. Dve tretjini poseka sta samo zaradi sanitarnih razlogov! V petih letih je bilo zaradi naravnih katastrof poškodovanih 19 milijonov kubičnih metrov lesa, do zdaj je bilo saniranih že 16 milijonov. »Na 33.000 hektarih je nujna obnova, od tega je treba zasaditi 1700 hektarov; do zdaj so jih zasadili že 610, in sicer z milijonom in pol sadik,« je pojasnil Oražem. Dr. Jože Podgoršek, državni sekretar na Mini-strstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki podpira dražbo, ni mogel mimo statistike, ki jo je omenil Oražem, saj si tudi na ministrstvu želijo, da bi naslednja sečnja potekala po odkazilu Zavoda za gozdove in ne po odkazilu naravnih nesreč. Marta Krejan Čokl, GG SG Slika 4: Na novinarski konferenci so sodelovali (z leve): Jože Jeromel, strokovni tajnik DLGMD, dr. Jože Pod-goršek, državni sekretar na MKGP, Veronika Valentar, ZLGS, Tilen Klugler, župan MOSG, Damjan Oražem, direktor ZGS, in Marjan Hren, predsednik ZLGS. (foto: M. Krejan Čokl) Gozdarstvo v času in prostoru GDK (907.6045)=163.6 Gozdarji in ustvarjanje Uvod V letu 2013 je bila sprejeta soglasna odločitev vodilnih na Gozdarskem inštitutu Slovenije, Oddelku za gozdove in obnovljive gozdne vire, Zavodu za gozdove Slovenije ter v Zvezi goz­darskih društev Slovenije, da je moto zaradi katerega je delovala Galerija IGLG v svojih prvih dveh obdobjih v letih od 1984 – 1993 stalno in občasno v letih po 1994, še vedno enako aktualen kot takrat, ko je bila galerija oblikovana. Zato je bilo tudi soglasno potrjeno, da naj galerija v letu 2013 nadaljuje s stalnim delom. Združene so bile moči imenovanih ustanov in v tem letu je novembrska fotografska razstava, ki jo je prispe-val Janez Konečnik, začela pisati novo obdobje v delovanju galerije, tokrat Galerije GIS. Začela je vabiti ljubitelje umetnosti in ustvarjanja zlasti v gozdarskih vrstah. V tem obdobju je bilo, vključno SEZNAM RAZSTAVLJAVCEV ZA OBDOBJE 2013 – 2018 Št. Avtor; naslov razstave Datum otvoritve predmet 1. Janez Konečnik 27.11.2013 fotografije 2. mag. Ivan Kolar 20.3.2014 slike 3. dr. Matjaž Čater 29.5.2014 fotografije 4. mag. Hrvoje Oršanič 25.9.2014 fotografije 5. Branko Žunič 27.11.2014 skulpture 6. Marika in Marko Pogačnik 8.4.2015 risba 7. mag. Janez Černač 3.9.2015 slike 8. Samo Jenčič 26.11.2015 ilustracija 9. dr. Boštjan Košir 11.2.2016 slike, risbe, študije 10. mag. Tomaž Hartman 7.4.2016 skulpture, mozaiki 11. Gornjesavski muzej Jesenice ''Gozdovi Kranjske industrijske družbe'' Predstavitev knjige: mag. Franc Perko ''Od ogolelega do gozdnatega krasa'' 25.5.2016 Potujoča razstava + predavanje 12. Miran Orožim 20.12.2016 fotografije 13. retrospektiva 24.5.2017 arhiv 14. Bojan Zadravec 30.11.2017 metulji + predavanje 15. mag. Milan Pirman 15.2.2018 slike 16. mag. Ljuban Cenčič 24.5.2018 fotografije 17. Marijan Vodnik 27.9.2018 skulpture 18. Andreja Peklaj 29.11.2018 fotografije Gozdarstvo v času in prostoru z letom 2018, organizirano 18 razstav. Njihovi avtorji so bili pretežno gozdarski kolegi. Tako je bila izpolnjena vsebinska usmeritev galerije za navedeno obdobje, ko naj bi bili njeni prostori namenjeni predvsem ustvarjalcem – gozdarjem. Odbor za razstave V odboru ima vsak organizator enega pred­stavnika. Ti skrbijo za obnovo nabora možnih razstavljavcev. V njem pa so še predstavniki, ki zagotavljajo korektno izvedbo tehničnih opravil za uspešno pripravo razstave: zasnova vabil, tisk vabil, komunikacija z razstavljavci, pomoč pri postavitvi razstav, priprava scenarija za otvoritev razstave in njena izvedbe. Člani odbora za razstave so: dr. Nike Krajnc, mag. Alenka Korenjak, dr. Robert Brus, dr. Primož, Simončič, Robert Kranjc, mag. Andrej Breznikar in Jože Falkner. Iz dosedanjega petletnega dela je odbor prišel do ugotovitve, da bi moral v svojo sestavo vklju-čiti člana, ki bi imel strokovne kompetence iz poznavanja likovne umetnosti in podrobnejšega poznavanja stanja in razvoja te scene v Sloveniji. Ta dopolnitev odbora je potrebna zato, da bi ta lahko ohranjal ustrezno kvaliteto programa, poiskal najbolj ustrezno in aktualno usmeritev galerije in njenega razvoja, ter pravočasno pripravil vsakoletni letni program galerije ter ga posredoval v potrditev organizatorjem razstav. Prav tako je prišel do spoznanja, da bo potrebno za določene specifične razstave, galerijo še dodatno opremiti s premičnimi dopolnilnimi rekviziti. Kako v naslednjih letih – vsebinska zasnova Za nadaljevanje razmišljanja o galeriji, o njenem bitju, pa si sposodimo kar besedilo, ki so ga sode­lavci gozdarskega inštituta napisali na platnico monografije Marka Kmecla ''Galerija IGLG 1984­1993'' in je in bo še vedno aktualno: ''Gozdarstvo je ustvarjalni proces, v katerem se s prepletanjem znanosti in dolgoletnimi izkušnjami terenskega dela rišejo podobe gozdov. Zato gozdar­stvo pogosto opredeljujemo tudi kot umetnost, ki ustvarja sliko okolja, v katerem živimo. Narava ima vedno prav in zato preučevanje gozdov pomaga odkrivati skrivnosti ustvarjalnosti narave, kjer je slovenska gozdarska stroka svetu dokazala visoko stopnjo upoštevanja teh procesov.'' Dejstvo je, da je bila z dosedanjimi razstavami predstavljena večina kolegov gozdarjev in njihova umetniška ustvarjalnost. Seveda so med nami še posamezniki, ki jim bo prostor galerije tudi naprej prednostno namenjen. Javnost bo še naprej seznanjena z ustvarjanjem naših kolegov na raz­ličnih področjih, z različnimi izraznimi sredstvi. Dejstvo pa je tudi, da bo, po mnenju odbora za razstave, galerija morala odpreti svoje prostore tudi gostom umetnikom izven gozdarskih vrst. Pod enakimi pogoji kot so veljali do sedaj, naj bi bili vabljeni ustvarjalci, ki jim navdih za izražanje daje narava. To naj bi bil, poleg kvali­tete, najpomembnejši pogoj za razstavljavce in hkrati tudi vsebinska usmeritev galerije. Poskus zasnove programa na teh osnovah, je bilo vodilo odboru tudi za pripravo programa 2018. V letnih programih mora odbor za razstave najprej zagotoviti prostor za avtorje iz gozdarskihvrst. Šele na to poišče interesente, katerih dela odgovarjajo kriterijem, med drugimi interesenti. V obdobjih med posameznimi razstavami (april in del maja, poletni čas, del oktobra in del novem-bra) bo v galeriji postavljena stalna razstava ali pa jo organizatorji razstav lahko uporabijo za svoj specifični razstavni projekt. Predlog programa razstavne dejavnosti v Gale-riji GIS bo vsako leto pripravil odbor za razstave in ga posredoval organizatorjem razstav v potrditev. Jože Falkner Gozdarstvo v času in prostoru Slika: V gorah je še vedno sneg (foto: P. Hafner) Gozdarski vestnik, LETNIK 77 • LETO 2019 • ŠTEVILKA 2 Gozdarski vestnik, VOLUME 77 • YEAR 2019 • NUMBER 2 ISSN 0017-2723 / ISSN 2536-264X UDK630* 1/9 Gozdarski vestnik je na Ministrstvu za kulturo vpisan v razvid medijev pod zap. št. 610. Glavni urednik/Editor in chief: dr. Mitja Skudnik Tehnični urednik/Layout editor: dr. Polona hafner Uredniški odbor/Editorial board jurij Beguš, prof. dr. Andrej Bončina, prof. dr. Robert Brus, dr. Tine Grebenc, izr. prof. dr. David hladnik, prof. dr. Miha humar, jošt jakša, izr. prof. dr. Klemen jerina, janez Levstek, mag. Marko Matjašič, dr. Nenad Potočić, dr. janez Prešern, prof. dr. hans Pretzsch, dr. Klemens Schadauer, dr. Primož Simončič, Baldomir Svetličič, mag. Živan Veselič, Rafael Vončina Dokumentacijska obdelava/lndexing and classifcation Lucija Peršin Arifović, mag. Maja Peteh Uredništvo in uprava/Editors address ZGDS, Večna pot 2, 1000 Ljubljana, SLOVENIjA Tel.: +386 (0)31 327 432 E-mail: gozdarski.vestnik@gmail.com Domača stran: http://zgds.si/gozdarski-vestnik/ TRR NLB d.d. 02053-0018822261 Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana Letno izide 10 številk/10 issues per year Posamezna številka 7,70 EUR. Letna naročnina: fizične osebe 33,38 €, za dijake in študente 20,86 €, pravne osebe 91,80 €. Gozdarski vestnik je referiran v mednarodnih bibliografskih zbirkah/ Abstract from the journal are comprised in the international bibliographic databases: CAB Abstract, TREECD, AGRIS, AGRICOLA, EBSCO Mnenja avtorjev objavljenih prispevkov nujno ne izražajo stališč založnika niti uredniškega odbora/Opinions expressed by authors do not necessarily re.ect the policy of the publisher nor the editorial board Izdajo številke podprlo/Supported by javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Tisk: Euroraster d.o.o. Ljubljana