Sodobna slovenska poezija
Jurij Hudolin
Ravnilo prostora, metronom časa
Oče sinu jeseni
Jesen je, jesen na Braču,
skozi liste fig se preceja rumena svetloba
in vsak dan je manj sveta.
Spet bo zaduhtelo po novem rojstvu, čas pa iz leta v leto veča skrivnost.
Vse mojstrije, ki jih je iztesalo življenje, lahko skrivaš do groba, milovanja nikar.
Jesen je, jesen na Braču, jaz pa ti, sin moj, pripovedujem zgodbo
o svojem življenju na morju, o svoji ribičiji, prstacih in dagnjah, o svoji stari barki,
o maestralu in burji,
o premraženih prstih in prezeblem intelektu in o vojnih dobičkarjih, ki se že predolgo valjajo v biserih.
Ravnilo prostora, metronom časa 1.
Včasih je konec že na začetku
srečna ljubezen to ni več normalno
jutro je že visoko
buden sanjaj naprej
kakor si sanjal celo življenje srečna ljubezen
to ni več normalno noč je nenavadno pogosto takoj na začetku
srečna ljubezen to ni več normalno že spis?
2.
Večer jutro dež sneg sivo belo rumeno rjavo -težko kar koli zanesljivo rečem.
3.
Človek s psom se spremeni ko sreča drugega človeka s psom ni več tisti človek
in drugi ni več isti psa lajata beseda da besedo
prepirata se o mistiki -kaj nama hočeta povedati psa?
4.
Biti svoboden, to je smešnica, priložnostna kozerija.
Nikoli nisi svoboden,
zato misliš, prežvekuješ, duzaš,
dremlješ, kašljaš, kolcaš.
Biti svoboden, je poslovna past, nikoli mera čiste duše.
Appendix
Prišel bo čas za veselje in srečo tega sveta nobena bolečina ni daljša
od življenja
prišel bo čas veselih in
dobrih ljudi
takrat bomo mi že gozd, trava, ocean, morebiti govoreči kamen:
tukaj živijo dobri in srečni ljudje, ki niso zapravili svojega življenja
pride, še pride tak čas ko bomo skupaj zidali bivake skupaj bomo kakor ribez in
gozdne jagode drug poleg drugega jaz grem na vlak ljubezni in veselja do življenja
izstopil bom v kraju nenavadno mehkega imena tukaj živijo dobri in srečni
ljudje, ki niso zapravili svojega življenja tukaj, v kraju ljubezen:
KONJ VEVERICA POTOK ŽENSKA OCEAN MESEC LUNA MOŠKI IZ KEMIJE LJUBEZNI V MODROST