TRlBUNA ^ ceruz m Od 28. februarja do 3. marca bo ob zaključku tedna FORUM je študentska organizacija, ki ljubljanskemu Komunista v SN predstavitev študentske kulture na študentu nudi kulturne dobrine. S tem delom bodo ljubljanski Univerzi. ,,Tribuna pa bo ob tem dogodku nadaljevali tudi ta in naslednji mesec. Februar bo izdala posebno številko, ki bo izšla konec tega meseca mesec precej zgoščenih akcij. Pcl nam bo Tomaž Domicelj, plesali Maroltovci, ob sobotah bomo plesali mi, Vetrnica se še vedno vrti, pripravili pa bodo tudi recital pesmi Darka Komata, ki jih bosta ob spremljavi kitare predstavila Jerca Mrzel in Srečo Špik. Točen datum vseh prireditev bo objavljen po Radiu Študcnt in seveda na plakatih. Že dolgo je od tega, ko je uredništvo Tribune zaprosilo študente BTF (živilsko stroko), da naredijo analizo kvalitete študentske prehrane. Kej vse kaže, da so tovariši iz zgoraj omenjenega ,,faxa" nezaintere-sirani, jih prosimo še enkrat na bolj javen način. Ti bralec pa boš videl, če bo ostalo pri istem. Ne morem si namreč predstavljati, kdo bo analiziial golaže v študentskih menzah - morebiti letalski inženirji, aranžerski tehniki, frizerji, politologi? bp Kot odgovorni Tribunar veselo in s ponosom izdav-ljam, da smo člani redakcije — suficitarni! Vse oškodovane (poškodovane zaradi 6 seje . .,. vabim, da sodelujete pri krojenju novih oblekc Tribunc, kajti sedanje zahtevajo novih urezov, volančkov, razporkov, da se bo realnost pokazala tam, od koder mora pokukati. Režite! Razpirajte! Potem pa z novimi spoznanji na Tribuno osebno, lahko pa tudi posre-dujete na papirju zarisano spoznanje ob vašem rezanju, razpiranju Veseli bomo tega. Zavedajmo se vsi: Tribuna ni časopis NAMENJEN študentom, pač pa študentski časopis. Krojite vi, mi samo oblačimo na našo odgovornost. b.pirih Kje so dobri stari časi, ko smo lahko poslušali dobro glasbo v DISCU ŠTUDENT v četrtem bloku v ŠN. Zdaj je ta prostor potreben preureditve in čaka. Čakajo pa tudi pri Forumu na denarce, ki so za obnovitev potrebni Če pa ta denar bo, bodo v njem pripravili projekcije amaterskih filmov naših potencialnih Štiglicev, Hladnikov, Klopčičev .... TRIBUNA - ŠTUDENTSKI LIST IZDAJA UNIVERZITETNA KONFERENCA ZVEZE SOCIALISTIČNE MLADINE SLOVENUE UREDNISTVO: 61000 LJUBUANA, TRG OSVOBODITVE 1/11 SOBA 86, TEL: 21-280 URADNE URE VSAK DAN OD 10-12h TISKA TISKARNA ŠTUDENTSKI SERVIS LETNA NAROČNINA 40,00 DIN; POŠTNINA PLACANA V GOTOVINI; ROROPISOV NE VRAČAMO OPROSCENI PROMETNEGA DAVKA NA PROMET PO PRISTOJNEM SKLEPU ŠT.: 421-1/70 OD 22. JANUARJA 1973. UREDNIŠTVO: ALEŠ ERJAVEC (kultura), BOJAN PIRIH (odgovorni urednikj, JANJA KLASINC (informatika), RISTO PEJOV (tehnični urednik), SREČO KIRN (teorija), SREČO PAPIČ (likovni urednik), SRECO ZAJC (glavni urednik), VESNA BELAK (lektura, korektura) zaCasno vlogo izdajateljskega sveta opravlja predsedstvo univerzitetne konference zveze socialistične mladine slovenije. to številko je opremil peter kordiš fotografiral dragan arrigler OPRAVIČILO V zadnji številki je prišlo v članku jŠKUC-HIDROMONTAŽA" do neljubih napak. SKUC je razstavljal v AVTOMONTAŽI in ne v Hidromontaži, Darko Slavec je slikar (ne slikarka) in torej moškega spola. Prosimo bralca in vse prizadete, da nam omenjen spodrsljaj oprostijo. UREDNIŠTVO INFORMACIJE Kako opredeljuje študente Zakon o visokem šolstvu, smo videli v prvem odstavku pričujočega zapisa. Oglejmo si še kaj piše tam o univerzitetnih delavcih /67. člen): ,,Vzgojnoizobraževalno, raziskovalno in umetniško delo opravljajo na visokošolskih temeljnih organizacijah visokošolski učitelji, znanstveni delavci in sodelavci". V čem je tedaj razlika med študenti in delavci? Mar si slednji ne pridobivajo ,,na določenem področju . . . znanja in izkustev? " Ne ,,razvijajo" več ,,ustvarjalnosti, delovnih navad in samoupravne aktivnosti •'? Če zakon na ravni obče opredelitve mesta enih in drugih na univerzi med njimi ne priznava razlike, pa vendar mora priznati dejstvo, da študent še ni ,,delavec v pravem pomenu besede" (= ne pridobiva dohodka), priznati na kak drug način. Da si študent pridobiva znanje, izkustva itn. je treba posebej omenjati zato, ker je implicitno mišljeno, da si še ni pridobil zadosti znanja in izkustev, kar se glasi prevedeno v jezik dejstev, da pač še ni opravil vseh izpitov, da ga od statusa delavca loči predvsem - diploma. (6). Potemtakem je jasno, da bo študent dejansko opredeljen po ,,študijskem procesu' (procesu, ki pelje k diplomi), kakršen pač na fakultetah poteka. In ne samo, da je po njem opredeljen, temveč mu je podrejen, saj je ,,uspešnost študija . . podlaga samoupravnih pravic in dolžnosti študentov v tem procesu" (7) (podčrtal J.V.) Kako naj bo organiziran ,,študijski proces", narekujejo fakultetni statuti. Osnovna celica fakultete (slednja kot izobraževalna in raziskovalna institucija zajema niz sorodnih ,,ved", pripoznanih v družbeni delitvi del in organizira vzgojo na zavzetem področju) je katedra. V okviru fakultete inkarnira neko ,,zaključeno stroko" in zato predstavlja organizacijsko obliko (družbeno priznanega, se pravi učiteljskega) dela na fakulteti. V razmerju vzgoja/izobraževanje ji pripade izobraževalni (od delitve dela v znanosti podeljeni) vidik in katedra je zato tista, ki pripravlja študijski program. Ta program je treba sestaviti in razporediti tako, da bo ustrezal organizacijskemu principu, ki so mu podvrženi študentje — , vzgojnemu'" principu letnikov. Princip letnikov je biološki princip, ki ima za predpostavko tipično razredno pogojeno prepričanje o nedoletnosti študirajočih, in zahteva, da poteka študij v stopničkah (8), s čemer se vzbuja vtis napredovanja k zrelosti (ki se doseže z diplomo, pripustitvijo v sfero dela). Če naj celotni vzgojnoizobraževalni sistem preobrazimo tako, da bodo ,,vzgoja, izobraževanje in raziskovalno delo vse bolj odločilno soustvarjali pogoje za odpravljanje elementov razredne družbe" (9), moramo vzeti dobesedno tezo, da so študentje sodelavci v vzgojnoizobraževalnem in raziskovalnem procesu in jo vzeti za izhodišče kritike zdajšnjega načina organiziranosti študija, ki ohranja elemente razredne družbe. Zakon o visokem šolstvu in fakultetni statuti, usklajeni z njim, so napredek v primeri s prejšnjimi in res je tudi, da mnogih možnosti, ki so v teh aktih, študentje še niso udejanili (10). Toda, ali so te možnosti v okvirih obstoječega ,,študijskega procesa" sploh v celoti uresničljive? Kdor še vedno išče ,,subjekte" ,,študijskega procesa' , jih bo bolj težko našel v predavalnici. Naj se napoti v Tivoli, naj se spomni vseh, ki zdajle berejo, igrajo slasbo, kuhajo jcd. ki jc še nikoii niso poskusili . . . Kako vneto nabiranje znanja, kako" tesno s prakso povezano raziskovanje! Boj za socializem na univerzi ne potrebuje že obledelih parol, ampak temeljito analizo razmer na njej, ki se ne bo ustrašila fetišev, kot so študijski proces, izpit, letnik, katedra ... OPOMBE: 1) Situacija, ki jo tu opisujem, je značilna za tiste študijske smeri na ljubljanski univerzi, kjer je uradno zahtevano ne le branje ,,obvezne" literature, temveč tudi sposobnost produciranja tekstov s področja stroke, ki jo študiiaš, skratka ,,literatura" dejavnost. Na ,,eksaktnih" smereh /sem se poleg ,,naravosloyja" in ,,tehnike" vse rajši štejejo tudi veje posameznih ,,družboslovnih' smeri, npr. ekonomije, psihologije, sociologije) je rešitev enostavna: vaje so obvezne in po možnosti sestavljene tako, da je rešitev ene predpogoj za reševanje naslednje. S tem je ,,aktivno sodelovanje v študijskem procesu" zagotovljeno in »subjektnost" študentov se izraža v tem, da se ,,zavestno' odločijo za tovrsten študij. Merilo ,,zavestnosti" njihove odločitve je uspešnost študija - in narobe. 2) V formulacijah zahteve se ves čas menjujeta opredelitvi, da naj bodo »subjekt študijskega procesa" študen^e (množina) in, da naj bo ta subjekt študent /individuum/. Da je to dvoje mogoče zamenjavati (s čimer se da izvrstno manipulirati!), je predpogoj hierarhična organizacija študija, kjer je edina družbeno veljavna oblika ,,pridobivanja znanja" izpit, ki študente kot socialno grupacijo atomizira v poedince, izmed katerih vsak zmore v študiju videti le lasten sebičen interes, torej^ pridobitev diplome.Študentje s stališča tako organiziranega »študijskega procesa" vedno figurirajo edino kot vsota posameznih študirajočih (upam, da je dovolj jasno povedano, da gre za isti buržoazni prijem, kot je kapitalistična atomizacija mezdnih delavcev v medsebojne konkurente). Da naj bo študent poedinec ,,subjekt" , študijskega procesa", pomeni samo (navadno perverzno) zahtevo, naj izpolnjuje obveznosti, ki mu jih nalaga študijski program (kako neki naj to počne drugačekot ,,aktivno'!). Da naj bodo subjekt študentje, je zahteva, ki je smiselna le, če ni mišljena vsota individuov, ampak socialna grupacija, ki izraža skupen interes. 3) Seveda ne gre za katerokoli ,,znanje", temveč za tisto, ki lahko nastopa kot ekonomska kategorija: ki je, kot zatrjuje spričevalo, družbeno pripoznano in se produktivno vključuje v obstoječo delitev dela, t.j. ,,v zadnji instanci", če ne prej, sodeluje pri reprodukciji kapitalskega sveta. 4) Med visokošolskimi učitelji včasih še na glas spregovori sodba, daje ,,na univerzi manjšina študentov, ki si zares žele študirati". Na to lahko pripomnimo, da je v dobi, ko znanost nastopa kot osnovna produkcijska sila kapitala, študirati zaradi ,,snovi same" nereflektirano, potencialno kontrarevolucionarno početje. 5) Napotujemo k drugi in sedmi opombi in k lastnemu premisleku. 6) V posebnem primeru asistentov zakon izrecno zanika razliko med študenti in delavci na univerzi, saj so asistenti oboje hkrati. 7) Spet poudarimo, da je ,,uspešnost" kriterij, ki si jemtje študenta kot izoliranega poedinca in njegov interes osami. Za razliko od delavca, ki ob tekočem traku opravlja en sam gib, brez katerega bi ne bilo končnega proizvoda in je dokaz podružbljenosti dela, institucija izpita, ki je kondenzacija ,,študijskega procesa", pozna le posamične študente oziroma pripoznava študentovsko populacijo kot vrečo krompiija (v smislu Marxove pnspodobe v „18. bumairju Ludvika Bonaparta' , MEID III, str. 562). 8) V konkretnih študijskih programih se pogosto pokaže nevzdržnost stopničasto organiziranega študija - predmet v prvem letniku po svoji notranji logiki vsebuje elemente, ki jih bodo študentje .jemali' šele v tretjem ipd. Ironija, ki je v tem, da se delo svetov letnikov suče okoli prizadevanj, da bi študijski program očistili teh, njemu inherentnih anomalij, je toliko večja, če se spomnimo, da je ta institucija križanec mčd katedro in letnikom. 9) , Stališča in sklepi 7. kongresa ZKS", str. 119 (ČZP ,,Komunist, Ljubljana 1974) 10) Kdo npr., sploh upošteva določila, statuta FF, kjer je rečeno, da se o načinu poteka seminarja skupno dogovorijo študentje in učitelj in to vsaj mesec dni pred začetkom semestra? Jože VOGRINC 19 INFORMACIJA O SREČANJU PROFESORJEV IN ŠTUDENTOV ODDELKOV ZA SPLOŠNO KOMPARATIVNO IN PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST FILO ZOFSKIH IN FILOLOŠKIH FAKULTET JUGOSLAVIJE Srečanje, ki je bilo v petek 14. januarja, je organiziral oddelek za komparativno književnost Filozofske fakultete v Zagrebu. Želja organizatorjev je bila, da bi se oddelki med seboj bolje spoznali in dogovorili o skupnem dclu, ob tem pa razpravljali še o skupnih problemili, ki bi jih morda s skupnim reševanjem bolje rešili. Takšna problema sta na primer zaposlovanje in sodelovanje z organizacijami združenega dela oziroma družbenimi ustanovami, ki zaposlujejo osebe s takšno izobrazbo, in dopolnjevanje študijskih programov z izmenjavo profesorjev. Vendar je načrt deloma piopadel. Zagrebški kolegi so pripravili pogovor o pioblemih zaposlovanja, na katerem bi naj sodelovali študentje oddelkov za komparativno književnost, fonetiko, filozofijo ter indologijo in lingvistiko in predstavniki štiridesetih družbenopolitičnih organizacij, samoupravnih interesnih skupnosti in organizacij združenega dela. Ker pa so prišli le trije predstavniki od štiridesetih povabljenih, je ta pogovor odpadel. V Zagrebu so se zbrali predstavniki oddelkov iz Beograda, Ljubljane, Novega Sada, Sarajeva, Skopja, Zadra in Zagreba. Dopoldne so predstojniki predstavili oddelke: oblike študija, študijski program, velikost in kratko zgodovino oddelka, možnost uveljavitve in zaposlitve po končanem študiju. Popoldne smo se pogovorili o oblikah sodelovanj. Predstavnik študentov iz Ljubljane je na kratko predstavil oblike štipendiranja in trenutno situacijo s štipendij ami v Sloveniji. Za razpravo in v sprejem svetom oddelkov: TOZD in PZE smo pripravili naslednje predloge sklepov: 1. oddelki bi izmenjavali med seboj profesorje za dalj časa (npr. en semester). Profesor bi vodil ves seminar ali kolegij in študentje bi pri njem opravili tudi izpit. 2. študentje bi lahko poslušali profesorja in opravljali izpite tudi na drugih oddelkih. To delo bi se jim priznalo pri prijavi za opravljanje diplome kot del opravljenih študijskih pogojev. 3. Prične naj se z izdajanjem informativnega biltena, s pomočjo katerega bi bili posamezni oddelki obveščeni o dogajanju. V njem bi objavljali podatke za izmenjavo, sezname predavanj ipd. 4. Posveti predstavnikov vseh oddelkov naj bodo vsako drugo leto, hkrati se bodo menjavali oddelki-organizatorji. Zaradi aktualnosti naj bi bilo ponovno srečanje že prihodnje leto. Obravnavali bi problem pouka svetovne književnosti na srednjih šolah in oblike potrebne izobrazbe za izvrševanje tega pouka. Posvet naj bi bil v Ljubljani. Organizator pa naj bi bil PZE za primerjalno književnost in literarno teorijo. Studentje smo podprli predlog beograjskih in zagrebških kolegov o skupnem strokovnem časopisu komparativistov, v katerem bi študentje objavljali strokovne tekste, recenzije in študijske informacije. Uredniški odbor bomo sestavili iz predstavnikov z vsakega oddelka, ki bodo zadolženi, za koordinacijo in stik med studenti in časopisom. Menim, da je posvet uspel. Če nam bo uspelo urediti finančno organizacijske težave, bo naše sodelovanje uspešno zaživelo. Material za prvo številko časopisa je že pripravljen - torej se že premika. Igor Kiamberger LUKNJE V STATUTIH Decembra 1975. leta je bila ustanovljena komisija SkupŠčine SR Slovenije za priučitev samoupravnih sporazumov in statutov visokošolskih organizacij z nalogo, da ,,daje stališča' mnenja, pripombe in predloge k tem aktom in predlaga pristojnim zborom Skupščine SRS predloge odlokov o soglasju oziroma potrditvi teh aktov." Komisija je na seji Skupščine SRS 21. januarja 1977, podala poročilo o svojem delu. Ugotovili so, da so akti visokošolskih organizacij izredno obsežni. Vsebujejo zadeve, ki morajo biti zajete po Zakonu o visokem šolstvu, pa tudi vprašanja, ki izhajajo iz drugih predpisov. Pomembno je tudi, da so visokošolske organizacije sprejele samoupravne akte v določenem roku. Poleg pozitivnih strani teh aktov, pa je komisija izoblikovala tudi vrsto pripomb. Omenili bomo le nekatere, ki neposredno zadevajo probleme nas, študentov. DOLOČBE, ki govore O SMOTRIH IN NALOGAH VISOKOŠOLSKIH TEMELJNIH ORGANIZACIJ ZDRUŽENEGA DELA premalo ali pa sploh ne govorijo o povezavi visokošolskih TOZD oziroma visokošolskih delovnih organizacij z drugimi organizacijami združenega dela in interesnimi skupnostmi. VPISNI POGOJI so v statutih različno opredeljeni. V večini primerov navajajo le leta šolanja, ki ustrezajo za vpis, ne upoštevajo pa potrebnega znanja za uspešen začetek študija. Komisija predlaga, da vpisani pogoji vsebujejo zlasti: - vrsto in obseg znanja, ki v celoti ustreza za vpis, - vrsto in obseg znanja, ki deloma ustieza za vpis, - način preizkusa znanja, - način sprejemanja in objave razpisa za vpis. V statutih so POGOJI ZA PONAVLJANJE prvega letnika preohlapno in neustrezno opredeljeni. Točneje bi bilo treba opredeliti tudi jzjemne primere, ko se dovoli ponavljanje višjega letnika. V istem členu je tudi pripomba, ki pravi, da obsežnost DIPLOMSKEGA DELA in podobno, ne more bitirazlogza podaljšanje študija. Obseg diplomskega dela v zahtevnosti ne bi smel presegati učnih programov. Opravičeni razlogi za NAKNADNI VPIS v statutih niso opredeljeni, prav tako ni določen ustrezni organ, ki naj odloča o naknadnem vpisu. Po mnenju komisije naj bi o tem odločal odbor za študijske zadeve ali njemu ustrezen organ, ne more pa o tem odločati dekan. Ce ŠTUDENT NEOPRAVIČENO NE PRIDE NA IZPIT, ne more biti negativno ocenjen, ker se ocenjuje znanje, ne pa prisotnost ali odsotnost pii izpitu. Seveda pa z neopravičenim izostankom izčrpa eno izpitno možnost. PONAVLJANJE IZPITA - Statuti predpisujejo, da študent, ki tretjič ali četrtič ni opravil izpita ali celo kolokvija izgubi pravico do štildija na VTOZD oziroma VOZD. Trikratna ali večkratna neuspešnost pri posamezni vrsti pieverjanja znanja ne moie odvzeti študentu pravice do študija. Zakon o visokem solstvu celo izrecno predpisuje, da študent, ki izgubi status, lahko naprej opravlja izpite, obiskuje predavanja . . . zaradi priprave na izpite oziroma diplomsko delo. Treba je namreč razlikovati ,,pravico do študija" in ,,status" študenta in ju tudi ločeno obravnavati. Fakultete so se s stališči in pripombami komisije strinjali in jih bodo torej dolžni upoštevati pri popravkih svojih statutov. Janja Klasinc O PREDAVANJU B. ROTARJA NA FF VPRAŠANJE - KAJ JE PREDAVANJE BILO? Imelo je predavanje zveneč naslov: Teze o arhitek-turi. Kar naj pomeni - predmet znanstvene narave/ postavke, trditve. Vredno poslušanja smo si dejali in si zapisali v koledar. Predavanj o arhitekturi ni veliko. Tudi kritik ne, če izvzamemo kuloarske, ki pa ne zaidejo v množična občila. Če se že kaj prikaže v tisku je ali črno aJi belo ali medsebojni obračuni arhitektov-skih klap po znanem napevu: ,,Poglejte fantka, kako je grd in zloben! ' (O deklicah se še ne govori.) Če bi še naprej razvijali gornje misli, bi zašli v črnogledost, kako se pri nas ustvarja samo gnila arhitektura. Bolje takoj podreti - čisto kapitalistično načelo. Človek se vpraša, če morda ni bolje poslušati črnobele kritike kot nikakršne? Poslušati vsaj predavanje, ki ga lahko oceniš le po naslovu. Klobka zgodovine arhitekture ali bolje urbanizma se odvija že po znanih poteh, brez kakršnihkoli novih povezav in tez. Lepo je predavatelj razložil, kako so grdi izkoriščevalci vedno odločali, kje bodo stanovali ubogi izkoriščanci. Upal si je odkrito povedati kar lahko čitamo že v Mumfordovih knjigah med vrsticami in tudi naravnost. Recimo - kako so delavce v amsterdamskem Jordaanu strpali v hiše z malo sonca in z najnujnejšo opremo. In tako so imeli kapitalisti lepe dobičke. Mimogrede; to je bila edina primerjava, ki je ponazarjala predavanje. Poslušali smo o eksploatatorjih, izgonu eksploatirancev iz zelenih predelov mesta, o nearhitekturi, zunanjih odločanjih. Pričakovali smo preobrat v sklepe, zaključke, pri-merjave z našim prostorom, našo sedanjostjo, nečim kar ni že v Mumfordovih knjigah. Nič! Bila je samo formalizacija kot se je izrazil predavatelj. Saj jo že poznamo smo si mislili posiušalci. Zakaj nič? Ker si mora poslušalec narediti zaključke sam, ker takib. raziskav še ni, ker je naša sodobnost neprimerljiva, ker se to ne spodobi na predavanjih s tako učenimi naslovi, ker . . . sapienti sat? Morda bomo le zvedeli odgovor na vprašanja zastavljena na predavanju. MIRJAM KOPSE Tribuna — študentski list izdajatelj UK ZSMS; Ljubljana, Trg osvoboditve 1 /11 ŠT ŽIRO RACUNA: 50101 - 678 - 47303 ZA TRIBUNO Priimek Ime..........................................., Naslov .............................................. Kraj .............................................}.... Naročam študentski list ,,Tribuno". Polletna naročnina je din 30,00. Naročnino bom poravnal takoj. Hvala! Podpis: KROMPIR V VREČI = VREČA KROMPIRJA 18 (0 'SUBJEKTU' 'ŠTUDIJSKEGA PROCESA') parola: ,,Študent-je mora-jo pastati subjekt-i študijskega procesa" Inflacija rabe zgornje parole spada v obdobje, o katerem vlada pri nas prepričanje, da je že minilo. Velikokrat se tudi reče, da so bile dileme razrešene in da je sok te krilatice ohranjen v formulaciji iz Zakona o visokem šolstvu, ki pravi, da je študent ,,sodelavec v vzgojno-izobraževalnem in raziskovalnem procesu, v katerem na določenem področju pridobiva znanje in izkustva ter razvija ustvarjalnost, delovne navade in samoupravno aktivnost" in da sta ,,uspešnost študija in aktivno sodelovanje v vzgojnoizobraževalnem in raziskovalnem procesu podlaga samoupravnih pravic in dolžnosti v tem procesu in oblik njihovega samoupravnega odločanja v visokošolskih temeljnih in delovnih organizacijah, skupnostih in univerzah". Pa vendar (namreč ,,sodelavcem v vzgojnoizobr.' etc.) je to geslo dano slišati še danes in to v točno določenih trenutkih in iz točno določenih ust. Poligon za izkazovanje študentov-ske ,,subjektivitete", ,aktivnega poseganja v študijski proces" so po določilih fakultetnih statutov predvsem seminarji in vaje, ki naj bi v čim večji meri zamenjali predavanja ,,ex cathedra". Izakazalo se je, da študentje ne kažejo prave volje, da bi zavzeli priborjene pozicije. Obisk seminarjev je mršav, diskusije ob prebranih referatih večinoma medle, in učiteljem veliko-krat ostane čas, ko morajo govoriti kar sami, da ne bi bil preglasen siceršnji molk. Zaradi tega učitelji pogosto očitajo, da študentje zadane naloge, namreč ,,biti subjekt študijskega procesa" ne jemljejo dovolj resno. In tako se učitelji potrudijo, da bi študentje ,,dejansko" postali ,subjekt", s tem, da jih prisilijo k ,,aktivnemu študiju": izdelava seminarske naloge postane obveznost in kdor je ne napravi, ne dobi podpisa ipd. (1). Taka prisila je, tako vsaj kaže, v očitnem nasprotju s tistim, kar je leta 1971 zapisal prof. Vlado Schmidt v predgovoru k svoji »Visokošolski didaktiki": , Možno jim je (študentom, op. JV) vsiljevati in vsiliti študijske oblike, ki jih potiskajo v pasiven položaj objekta, ni jim pa mogoče z vsiljevanjzagotovoti vloge subjekta v študijskem procesu, ker je definirana z njihovo avtonomno motivacijo študija. ,,Da bi dojeli možnost pojavitve tega nasprotja, ki ima korenine v istih razlogih, zaradi katerih je sploh mogoče, da se zadevno geslo še zmerom veselo uporablja, moramo spremeniti ,,polje spraševanja". V načinu govoijenja, ki uporablja ,,našo" krilatico, nastopa odnos subjekt/objekt kot sadomazohistična opozicija, sposojena in predelana za domačo rabo iz arzenala novoveške metafizike, ekskluzivno jneščanskega načina prisvajanja sveta. Subjekt velja za aktivni princip, ki suvereno razpolaga s svetom in v vlogi subjekta je tisti, ki se v vlogi, ki jo opravlja, zavestno počuti ,,pri sebi" in ,,na svojem"; ki mu je lastno početje všečno, smiselno in uspešno. V vlogi subjekta, pasivnega principa, pa je tisti, ki mu ni dano uresničevati potreb, ki jih šteje za lastne; ki je le predmet preoblikovanja. Zahteva po vlogi subjekta v študijskem procesu je možna šele s pozicije, ko se študentje (2) zavedo svoje subjektivnosti — v trenutku krize univerze. V vrednotah, ki jih skozi hierarhične oblike študija reproducira vzgojnoizobraževalni sistem, ne prepoznavajo (več) lastnih vrednot, kar pomeni, da jim ta sistem ne zagotavlja (več) promocije v upravljalski sloj družbe. Z druge strani je to pogoj, da lahko študij zapopadejo kot (abstraktno, posplošeno) delo. Šele, ko je univerza v krizi jo lahko študentje dojamejo v sklopu družbene celote in jim lastni položaj postane problematičen ter zato (potencialno) razviden. Kriza vzgojnoizobraževalnega sistema in uni-verze kot insitucije, ki tvori vrh tega sistema, ga povzema in obnavlja (univerza — v imenu države — vzgaja vzgojitelja), postane akutna vsaj leta 1968, če ne že prej (po tem letu se množijo simptomi, ki kažejo na kroničnost njene bolezni). Globalno gledano gre za to, da se protislovja kapitalizma zgostijo v točki, ko mora izpeljati ,,znanstveno-tehnično" ,/evolucijo", torej v točki re-produkcije znanja (3) kot elementa, ki je postal za njegov nadaljni obstoj odločilen v meri, ki je dotedanji vzgojnoizobraževalni sistem ne more več ,,realizirati". Artikulacija skupnostnega interesa študentov v samoupravni so-cialistični družbi je v tej situaciji nujno morala postati torišče razrednega boja. Razne faze so postale bojna orožja, ki so jih uporabljale različne strani v različnih situacijah in z različnimi argumenti. Že to je zadosten dokaz ideološkosti fraze o ,,subjektu" ^tudijskega procesa", ki je bila ena od najbolj izrabljenih. Opozorilo prof. Schmidta je dvoumno kljub kritični osti, ki je upravičeno uperjena, proti tistim, ki jim je obstoječi način študija iMvpraSljiv in jim je (pravzato!) ,,študentova vloga subjekta" sinonim za ,.aktivno sodelovanje'; v tem istem ,,štucijskem procesu". Kolikor je ,,avtonomna motivacija študija" lastnost, ki jo študirajoči enostavno mora posedovati po imanentni logiki tega početja (4), potem se pač študentje demokratično zmenijo s pedagogom-didaktikom za obliko študija, ki bo odgovarjala obema stranema in zdaj gre le še za to, da bosta obe spoštovali sprejeti dogovor. V delitvi dela na univerzi se nič ne spremeni, volk je sit in koza cela. Mi pa, nasprotno, menimo, da je ,,avtonomna motivacija študija", kar se tiče obstoječih oblik študijske organiziranosti na univerzi in kolikor se tiče načinov, kako si ,privatno' ,,pridobivam znanje", raziskujem, sem ustvaijalen itn., zmeraj konkreten odnos vsakega konkretnega človeka /tudi če ga indeks (ne) izdaja za študenta/ do ,,pridobivanja znanja",raziskovanja, ustvarjanja. Skupi\a ,,hiba' vsega govorjenja okoli ,,subjekta študijskega procesa" je prav nepremišljen odnos do ,,študijskega procesa". To govorjenje ne gre gledat, kako prihajajo ]judje do znanja, kaj je z njihovo kultuto, ali in kako raziskujejo . . . ,,Studijskemu procesu" podeljuje samostojno, od študentov načeloma neodvisno bivanje (5). Do ,,študijskega procesa', ki je ločen od njih,lahko potem študentje zavzemajo različna razmerja. Njegov konkretni potek je mogoče v marsičem spremeniti, toda le znotraj okvira, ki je zmeraj že vnaprej dan. Navadno je le abstrakten opis tega, kar se po fakultetah pač godi, kolikor se dotika študentov. NAPAČNA SMER Študentski list TRIBUNA je začel ponovno redno (štirinajstdnevno) izhajati novembra 1976. V letu 1975/76 se je TRIBUNA soočala z mnogimi težavami in je bilo novembra 1976. V letu 1975? 76 se je TRIBUNA soočala z mnogimi težavam-in je bilo zato stanje v uredništvu v začetku novega šolskega leta neurejeno. TRIBUNA je potrebovala urednike, tiskarno, kolporterje, elektriko itd. Navkljub navedenim težavam je do danes uredništvo izdalo 7 številk (od tega dve dvojni) ter se skušalo ponovno vključiti v ljubljanski študentski in sploh mladinski družbeni prostor. Na TRIBUNO so letele tudi kritike. Prvo številko je kritiziral KOMUNIST in lahko rečemo, kritiziral argumentirano. Vedeli smo kaj ga moti, kajtfni nam skrival svojega mnenja. V 7. številki TRIBUNE (letnik 1976/77), oziroma 1. številki letnika 1977 (ki je izšla 19. januarja), je bila v TRIBUNl objavljena recenzija dveh pesniških prvencev, ki ju je izdal Študentski kulturni center v Ljubljani. Knjigi sta izšli v drugi polovici decembra 1 976 ter sta bili od takrat dalje tudi v prodaji po v drugi polovici decembra 1976 ter sta bili od takrat dalje tudi v prodaji po knjigarnah. Ker TRIBUNA je predvsem študentski časopis je njen namen seveda zasledovati dogajanja na Univerzi in med študenti. Vsled tega je uredništvo sklenilo objaviti recenziji knjig ter jjesem iz vsake zbirke, ki naj bi pobliže predstavila njenega avtorja. Slo je torej za kritično in informativno dejanje. Uredništvo ni sodilo, da so pesmi iz katerekoli zbirke problematične, saj so bile že dlje časa v prodaji; mimogrede, novinar DELA je kmalu po izidu zbirk objavil ugodno oceno obeh knjig. S tem, ko je Tribuna predstavila dve pcsmi Borisa Gaberšnika, ni želdla vzbujati niti verske nestrpnosti niti vznemirjati vernikov. Šlo je enostavno za informativni izbor iz zbirk. Vendar pa se uredništvo po odzivu, ki ga je objava pesmi Aleluja joint imela v tisku strinja, da njena objava ni bila primerna ter priznava svojo napako. Priznava namreč v toliko, v kolikor je navedena pesem res imela takšen učinek. Vsem prizadetim se iskreno opravičujemo. Ni pa nam jasno nekaj, namreč, kako je možno, da je pesem nesprejemljiva v časopisu, sprejemljiva pa v sklopu knjige. Tudi tu si lahko zamišljamo odgovor: časopis je kumunikativnejši s svojimi 3.000 izvodi kot pa knjiga s svojimi nekaj sto. A tu se takoj pojavi drugi problem. Uredništvo DELA se je namreč odločilo, da objavi komentar B. Dolničarja ,,Napačna smer" (DELO, sreda 26. januarja 1977), ki se sprašuje po uredniških smotrih TRIBUNE ter kritizira omenjeno pesem. Do tu vse lepo in prav. A komentar vsebuje še ozadje, neko drugo plast. Objava omenjene pesmi izzveni namreč kot nadaljevanje in sestavina dosedanje uredniške politike TRIBUNE. Gre torej za to: Dolničarjev članek preberemo, jasno nam je, da govori o Gaberšnikovi pesmi, toda istočasno začutimo, da TRIBUNA le ni ,,ta prava", saj je ,,samozvano revolucionarna", ,,svojeglavo dreza za vsako ceno", njen ,,nadebudni visokošolski um mora seči po opolzkih psovkah, poniglavih zlonamernostih in omalovažujočih opazkah", sploh pa je med njenimi bralci ,,le peščica študentov" ipd. Torej: TRIBUNA je samozvano revolucionarna, senzionalistična, predvsem pa dreza tja kamor ni treba in ne predstavlja študentov, niti je Itudetnje ne berejo. To je laž. Naročniki TRIBUNE so predvsem študentje in tudi proda se je največ po fakultetah aliv njihovi bližini. Člani uredništva so redni študenti, pisci pa študenti ali pedagoški delavci — z redkimi izjemami, predvsem pa so to mladi (Kajti TRIBUNA je glasilo ZSMS, ne pa študentskega ceha). Nič tudi ne vemo o tem, da bi bil Boris Gaberšnik ,,zadnji krik mladega slovenskega pesništva" (narekovaji — B. Dolničar). Sicer pa očitno sploh ne gre za to, ampak mogoče prej za nekaj drugega. TRIBUNA je v dosedanjih sedmih številkah namreč pisala trikrat o člankih objavljenih v DELU in sicer pisala na odklonilen način. Prvič se je to zgodilo ob Cankarjevem spomeniku v Zvezdi, drugič ob Javorškovih polemikah v DELU in tretjič ob zamisli Ljubljanske banke, da uvede dve vrsti čekov (za revne in bogate, ali drugače: za tiste z nižjimi in tiste z višjimi OD) ter ob tem o nekritičnem pisanju novinarja DELA o tej zamisli. Morda se motimo, a strah nas je, da se ne. Kajti Dolničarjev spis izraža jezo in dolgoročno prizadetost (njega ali uredništva?). Njegov spis ni ocena ampak senzacionalistična replika. Mislimo, da bi se moral tudi B. Dolničar zavedati, da ima objava takega članka kot je njegov - ne obsodba pesmi ali njene objave v TRIBUNI, temveč način obsodbe, ki je obsodba TRIBUNE kot celote - v DELU kot osrednjslovenskem dnevniku daljnosežne posledice. Razlika je namreč, če piše DELO o TRIBUNI, ali če piše TRIBUNA o DELU, kot je očitno tudi razlika, če je pesem objavljena v knjigi (in je sprejemljiva) ali pa v časopisu (in ni več sprejemljiva). Bojimo se, da so se uredniki DELA ter B. Dolničar teh posledic, vsemu navkljub, vseeno zavedali. A. E. Vv V sfere našega zanimanja. Fravzaprav bi se vprašanje, vsaj po mojem mnenju moralo glasiti: kaj meniš o tretiutnem načinu štipendiranja? Moram priznati, da sem se s tem vprašanjem ukvarjal nekoliko podrobneje. Vzroki, zakaj je piišlo do kaotičnega stanja na področju štipendij iz združenih sredstev, so sedaj več ali manj jasni. To je bilo predvsem neprelivanje sredstev v občinah, pre-komerno prevzemanje štipendistov v sklade zdru-ženih sredstev itd. Vendar, da je prišlo do kaosa, so, po mojem mnenju, krive predvsem strokovne službe, ki niso bile sposobne v redu opravljati svoje naloge. Seveda, za to niso krive samo one. Krivi so tudi podpisniki samoupravnih sporazumov o štipendiranju, ki se niso dovolj zanimali za to, kdo uporablja njihov denar. V bistvu je trenutno najvažnejše vprašanje, kako rešiti ta gordijski vozel. Republiška konferenca SZDL je postavila zelo akcijske sklepe in stališča, ki se ponekod že upoštevajo. Prav tako pa moram pri-pomniti, da smo na fakulteti ugotovili podobne pomanjkljivosti in da smo predlagali podobne ukrepe. To je seveda zelo zanimivo s stališča udejstvovanja študentov pri problemih štipendijske politike. Res je, da so se študenti najmanj angažirali pri teh vprašanjih. Res pa je tud, da so se tudi podpisniki samoupravnih sporazumov v tem pogledu slabo odrezali. Izkazati krivdo sedaj, ko je že vse po-mešano, pa je brezplodno in težaško delo. Edino rešitev tega stanja vidim pravzaprav v dejstvu, Bojan (FSPN): Alenka(FF): _____2lt2}__________ da se je združeno delo do sedaj premalo povezovalo s študijskim procesom, ta pa se ni znal adaptirati združenemu delu. To bo potrebno čimprej urediti. Seveda pa bodo nastopile še neštevilne trzavice in tudi konflikti med študenti, štipenditorji, OZD in šolami, preden bo to vprašanje rešeno. To je sicer težko gledati in prenašati (namreč te konflikte),je pa hkrati zelo pozitivno, saj bomo dobili nov in izviren koncept reševanja problemov tako štipendiranja kot povezovanja z združenim delom. Naloga študentov bo, da se v te bodoče razprave vključijo čim bolj neposredno in čim prej. Sicer nimam štipendije, vendar bi rad navezal sedanjo štipendijsko politiko na delovanje ,,Študentskega servisa' . Zaradi nuje, ki jo terja blagovno-kapita-listični način produkcije, bodo mnogi prisiljeni ob ,,suficitarni" izbiri študija prijeti za delo v OZD, kjer bodo ,,honorarno združevali sredstva — drugim", grupica v ŠS pa si bo zadovoljno nalagala na bančne račune procente, ki si jih prisvajajo na račun tujega dela. Prav kmalu bo vidno koliko bodo porasli bančni računi ŠS, s tem pa tudi njihove plače, vse to na račun izkoriščanega dela človeka, ki se je in se bo sedaj še v večji meri prisiljen prodajati. Dajanja desetin so bila znana v prejšnjih stoletjih! Zgodovina se ponavlja - sedaj že kot farsa. Povedala bom malce bolj dolgo zgodbo, ki pa je, čeprav zelo čudna, še kako resnična. Prejemala sem štipendijo Zavoda za zaposlovanje Maribor in sicer v bajnem znesku 150 din. Drugi semester sem dobivala štipendijo v znesku 600 din — brez pojasnila so mi štipendijo zvišali. Junija so ugotovili, da imam previsoko štipendijo in da jo moram vrniti. Nisemje vrnila in začeli so mi pošiljati štipendijo v znesku 280 din — tako je šlo do marca. Do junija nisem dobila nič, seveda brez tolikokrat zahtevanega pojasnila. Ko sem se pozanimala zakaj štipendije ni, so mi odgovorili, da je bilo na Radio Maribor jasno in glasno objavljeno, da morajo vsi štipendisti predložiti potrdila o zaslužku staršev (težko bi bilo študirati v Ljubljani in poslušati Radio Maribor). Komisija, ki je obravnavala ta problem je ugotovila, da sem kriva sama in mi zato ne vrne štipendije. Nato pa nenadoma prispe štipendija in sicer v znesku 500 din, kar pa je premalo, da bi mi jo dajali tudi julija in avgusta. Septembra seveda ponovno štipendije ni od nikoder. Štipenditor mi je povedal, da so mi poslali obvestilo naj se obrnem na RIS (o obvestilu sevejda ni bilo ne duha ne sluha). Na RIS-u so mi povedali, da imam odobreno štipendijo in sicer v znesku 1300 din, pa tudi to sem dobila šele decembra. Mislim, da je kakršenkoli komentar o mojem mnenju o šti-pendijski politiki popolnoma odveč! ISPARITI Kad si bez para ti si ispario (Olovka piše srcem) MESTNA KONFERENCA ZSMS O ŠTIPENDIJAH Na 6. seji predsedstva MK ZSMS sta predsednik UK ZSMS Zvone Colarič in predsednik KMI pri MK ZSMS zahtevala, da da predsedstvo na dnevni red tvidi točko ŠTIPENDIJE. Predsedstvo tega ni sprejelo in se je raje prosto pogovarjalo in vezalo otrobe, sprejelo pa ni nobenega sklepa, pa četudi so sklepi samo papir. Prepričani smo, da je bila to zelo neusestna in neodgovorna poteza, ki v sedanjem trenutku pomeni slabo težo boja študentov za izboljšanje študijskih in življenjskih pogojev, ki se še vedno suče v neizrazitih besedičenjih brez konkretnih rešitev. Citiramo: — Pod razno sta tov. Colarič in tov. Križanič opozorila na resnost goložaja nekaterih dijakov in študentov zaradi štipendijske politike. Clani predsedstva so si ob tem izmenjali mišljenja, vendar ni bil sprejet nikakršen sklep. (zap. 6. seje pred. MK ZSMS, ki je bila 25.12. 1976) S. Zajc Zapis v Delu iz dne 26.1.1977 nujno zahteva, da mu uredništvo Tribune odgovori. Postavlja pa se vprašanje na kakšen način? Ali na ta način, da proglasi celno uredniško politiko glasila SZDL Delo za ustvarjanje novinarskega uma (verjetno tov. Borisu Dolničarju ni jasno, kaj pomeni kategorija uma in kaj kategorija raz-uma, ali celo zdravega raz-uma, ker sicer ne bi te kategorije uporabljali v peorativnem smislu), ki se poslužuje opolzkih psovk, politične perverznosfci, poniglave zlonamernosti, omalovažujočih opazk in to na podlagi zasebniško pfilaščevalskega interesa, ki teži po neki psevdorevolucionamosti. Ali pa na ta način, da se kritično (s pozicij historičnega materializma) ovrednoti konkretne sestavke časopisa, v okviru katerega se ti članki pojavljajo. Mislim, da smo si v uredništvu na jasnem, da naj bo pot resnične kritike, v smislu razgaljanja protislovij naše družbe, njene zajetosti v stare odnose in anticipacije prihodnosti (preko razvoja samoupravljanja) v njej sami samo ta drugi zgoraj navedeni način, ki omogoča dialektično metodo, katere ena od imanentnih lastnosti je ta, da sintetizira (teoretično označi) krog gibanja protislovij preko posamičnega, posebnega do splošnega. Seveda je to sila dolga, zapletena, težka in mnogo znanja potrebna pot, da je pisec sposoben uvesti v svoje spise dialektično napetost in je zaradi tega sprta z vsakim zdravorazumarskim načinom osmislitve, ki se izgublja, ali v nekakšni splošni opredelitvi neke uredniške politike, ne da bi našel zvezo s konkretnimi oz. posamičnimi, posebnimi deli, ki tvorijo to celoto oz. splošnost, ali pa na podlagi neke konkretnosti oz, posamičnosti zarije svoje zobe v neko splošno celostno naravnanost in iz zmagoslavja njemu porajajoče se lastne zdravorazumarske veličine ne vidi dejanske, praktične in teoretične majhnosti lastne utemeljitve. Takšno zdravorazumarsko pisanje je vsekakor tudi tekst vašega novinarja Borisa Dolničarja, ki ni razen pesmi Borisa Gaberšnika navedel niti enega sestavka, iz katerega bi rasla naša psevdorevolucionamost (samozvana revolucionarnost), niti enega spisa, s katerim bi uredništvo Tribune hotelo elitistično in privato lastniško zapreti prostor v Tribuni pred drugimi r^ci. (Če ste spremljali Tribuno, bi verjetno lahko opazili pozive na sest"''ve, s katerimi smo vabili vse, ki bi želeli pisati v Tribuno.) Prav idko bi lahko, če podrobneje pregledamo Tribuno, opazili, da je v sedmih številkah Tribune, od katerih sta bili 2 dvojni in 1 tematska, sodelovalo 33 ljudi s svojimi teksti, pri tem pa nismo všteli vseh tistih, ki so sodelovali pri tehnični in likovni ureditvi lista. Zato je tekst tov. Borisa Dolničarja lahko samo odmik od njegove parole po kakovostnem informiranju (verjetno misli pisec objektivno), kaj šele, da bi bilo kaj več kot kakovostno informiranje. S. K. za Uredništvo Aleš Erjavec in Srečo Kirn Vf Vf Vf Vf 7f Vf Vf 7f Vf 7f Yf VPfTf Vf lahko največji pri študentih humanističnih ved. Na filozofski fakulteti so bile nekaj časa blokirane celo knjižnice, da o financiranju ekskurzij ne govorimo. Ce bi kvantiteta študentovega dela T>dločala o nagradi, bi bili nekateri med nami med najbogatejšimi saj posebno v konicah pred izpiti presežjo količino dela kakšnega vročičnega obrtnika. Vendar smo glede tega skromni, pravi idealisti, zadovoljni z vsako figo. Republiške štipendije pomenijo napredek v tem smislu, težje je tam, kjer jih ni. Logika odločujočih: Naj študente preživljajo doma, saj imajo dosti denarja. Torej, če ne najdeš štipenditorja, ker si šel v neinteresantno smer za družbo, potrpi teh nekaj let v odvisnosti od staršev, za katere upaj, da so dobri in da ti ne bodo vsevprek določali poti po svoji volji in ti ob nesporazumih dali vedeti, da si pravzaprav od njih odvisen, nesamostojen nič. Posebno staršem, ki so v proizvodnji, je vnepopisno veselje poudarjati, da s svojim delom vzdržujejo vse družbene službe in vse študLnte. Romantičnih pet let! Študij — najlepša doba življenja; da, 6e je človek brez vesti in mu ni neprijetno vedno znova moledovati pri slučajno stiskašnih starših za nujno denarno podporo. Ali od tod izvira naša neznačajnost? Vedno bolj se mi dozdeva, da je rezultat novih reform študij vob delu, ta dvoživka študent — delavec ali po domače večni, falirani študent. Znano je, kako težko človek dokonča študij, če se pred diplomo zaposli. Formalno je sicer določeno, koliko denarja so starši dolžni dajati študentom, vendar ni jasno, kako priti do njega brez družinskih pretresov, razkolov in drugih neprijetnosti. S plačo bi študent dobil občutek vrednosti svojega dela in dosegel večjo zrelost, saj bi sedaj moral paziti, kako razpolaga s svojim denarjem. Spoznal bi, da mu ne bo ostalo nič drugega kot zaposlitev, če ne bo študiral. Dozorelim osebam ne bi bilo treba ob vsaki priložnosti — prošnji za štipendijo, za bivanje v študentskem naselju idr. - zahtevati mamin podpis, njeno poroštvo in odgovornost. Mogoče bi lahko dobil ceJo potrošniški kredit! Zdaj mora prinašati potrdila o višini dohodkov staršev, čeprav od njih nima nič. Študent, ki ni nič kriv, če starši veliko zaslužijo, vendar noče njihovega, denarja, da mu ne bi bilo treba kazati ,,hvaležnosti" za njihove obveze, tak študent prav zaradi plač staršev ne more dobiti štipendije ali priti v študentsko naselje. Naj se doba študija upošteva pri pokojnini, v zameno za to izgubo pa naj bodo plače profesorjev in inženirjev in druge ,,gospode" enake plačam neposrednih proizvajalcev. Tak predlog bo naletel na kate-gorično zavrnitev pri tistih, ki s svojo diplomo opravičujejo kaj nedemokratičen odnos do ljudi z nižjo izobrazbo, saj pomeni rušenje statusnih simbolov tehnokratske, pa tudi drugačne elite. Vsi smo že kdaj slišali izraze takšne mentalitete ali pa se sprenevedamo. Z izenačevanjem dela študenta in neposrednega proizvajalca bi podobne aristokratične nazore hitro zatrli, saj ne bi bilo mogoče več reči: Medtem, ko sem jaz študiral, stiskal pas in hranil vsako paro, je on, ki ima samo O.Š. kupil avto, se oženil in sezidal hišo, zdaj bom pa jaz pokazal, kakšno korist imam lahko od študija! Ne bi bilo več čezmernega vpisovanja na profitarne ali snobistične smeri, zaradi izenačenih štydijskih in poštudijskih pogojev bi se vsak odločal za študij po svojih nagnjenjih. Končno pa še vedno ostanejo finančni dodatki kot preizkušeno sredstvo spodbujanja za deficitarne smeri. Aii so te lepe sanje preveč korenite in revolucionarne, kolegi? Ste se jih ustrašili? Bi bili računi potem preveč čisti, ne bi bilo potem več neskončnih možnosti za nejasne posle? Tovariši, ne se bati revolucije v teh zadevah, učili smo se, da je revolucija dobra! Miran Hladnik anketa kaj misli/š /mo /jo o štipendijski politiki /6 Dragica (VUŠ): Prejemam kadrovsko štipendijo. Menim, da je skrajni čas, da se stvari urede, kajti le tako bo lahko študent, ki je trenutno ,,denarno ogrožen", dobro študiral. Gordana (PF): Štipendije nimam, o sami štipendijski politiki pa menim, da bi jo bilo potrebno bolje koordinirati, imeti nad posameznimi štipendijami pregled, da ne bi prihajalo do takšnih situacij kot je sedanja. Slavko (FS): Prejemam štipendijo združenega sklada občine Beži-grad. Menim, da je potrebno dati štipendijo tistim, ki jo potrebujejo in to ob pravem času (brez neuteme-ljenih izgovorov za zamude). Franc: Ne prejemam štipendije. Drago (GA): Prejemam štipendijo iz Rogaške Slatine, od koder tudi sem. Sedaj so mi ukinili štipendijo z obrazlo-žitvijo, da je cenzus previsok, ker znaša več kot 1000 din na osebo. Le kaj naj si mislim ob tem? Vanja(GA): Rada bi jedla, spala in študirala, kar pa več kot očitno ni mogoče. Srečko (FE): Nič več ne mislim, ker to presega že vse meje moje sicer neomejene fantazije. Alenka (PF): 0 sedanji štipendijski politiki mislim vse najslabše. Mirzo (FS): Nič ni vredna taka politika, prav nič. Sergej (TSŠ): Nimam štipendije; prepričan pa sem, da je to posledica dosedanjih odnosov do štipendistov, ko se gleda na študente in dijake kot na parazite, ki so družbeno neproduktivni. S cenzusi je omejena svobodna izbira poklica, to velja predvsem za študente s kmetov in socialno ogroženih družin. Vse skupaj je eno živo sranje! Marjan (FAGG): Sicer ne dobivam štipendije, vendar mislim, da je to navadna svinjarija. To se v naši družbi ne bi smelo zgoditi. Sonja (PA): Doma sem z Gorenjske in ker so mi ukinili štipendijo nimam več toliko denarja, da bi lahko živela v Ljubljani. Zato se vsak dan vozim na predavanja. Lahko si predstavljaš kako me to stimulira za študij. Menim, da so te sklepe sprejeli Ijudje, ki ali nikoli niso študirali ali pa niso trpeli pomanjkanja. Drugače si njihovega ravnanja žal ne znam predstavljati. lanja(FSPN)". Sedanje stanje v štipendijski politiki je nevzdržno. Res je sicer, da je prišlo do prevelikega pritiska na sklad socialnih štipendij, vendar so poleg že znanih, vzroki tudi drugje. Komisija podpisnic namreč trdi, Samo (PF): Bogdan (FSPN): da smo se študentje raje odločali za kadrovske štipendije zato, ker se nismo hoteli vezati na določeno delovno organizacijo. Pozabljajo na to, da se le-te odločajo za razpis štipendij za samo nekaj študijskih smeri. Lep primer za to so srečneži ekonomisti. Glede na trenutne tržne potrebe se jim ni treba bati, da ne bi dobili službe. Ja socialne štipendije pa ljubček ekonomist ne boš dobil. Ali ne veš, da so tovariši ,,podpisniki" ugotovili, da je poklic ekonomista sufidtaren? No, o svoji fakulteti pa raje ne govorim, saj naši družbi verjetno ni potrebna; vse tri smeri študija so namreč suficitarne. Upam si trditi, da so vse te delitve poklicev nastale brez vsake analize dejanskega stanja in potreb. Torej smo sociologi še kako potrebni. Na celo stvar gledam bolj s pravniškega vidika. V teh sklepih 6. seje komisije podpisnic . . . je ogromno pravnih kiksov. Nekatere stvari so kar protizakonite, pa tudi na ustavo so očitno pozabili, saj niso •^tevali načela o pravici do svobodne izbire pci^ica. Prvo, kar moramo razčistiti pri tem vprašanju je, da namreč Umetnosti niso potrebna nikaka pojasnila, izraža cel sklop vprašanj. Čeprav tvegam, da se s tem spuščam v nevarno prigodnost, se vendarle ne morem odreči skiciranju skale vprašanj, ki so — to sem omenil že v začetku — predvsem biografska, tudi v zelo ozkem smislu. MPUNGI (*) Tekst z naslovom Začetek je izšel v Tribuni št.: 4/5 z dne 15 decembra 1976 ' ' Ironično je dejstvo, da je v zbirki Naša beseda pisal spremno besedo k Razvoju slovenskega narodnostnega vprašanja prav — Josip Vidmar čez počitnice dvignile kar za 14 do 16 %." Spoznali smo torej, da je naš vpliv zelo šibak in da tudi politična organizacija, kot je ZSMS, ki ima enega od svojih ciljev, zapisanega v statutu, tudi razvijanje dijaškega in študentskega standarda, nimakdove kako velikega vpliva na razvoj štipendiranja. Ta se vse bolj ravna po ekonomskih računicah in vsymanj po družbeni pomembnosti, da bi imeli izobražene občane, ki bodo znali graditi samoupravno socialistično družbo. Dejstvo je, da so^mnogi bivši štipendisti danes dobesedno na cesti, zato je naval na Študentski servis, ki posreduje začasna in občasna dela, vse večji. Vendar to ni rešitev. Rezultati se bodo videli čez nekaj let, ko se bodo tako izšolani strokovnjaki zaposlili. F. Kržan: ,,Zanimivo in hkrati žalostno je, da se šušlja, kako naj bi delegati Združenja študentskih pokrajinskih klubov glasovali za dvojni cenzus in za delitev na prednostne in neprednostne poklice." Če je tako, potem moramo te podatke preveriti, delegate poklicati na odgovornost in jih zamenjati z odgovomejšimi. Ne moremo dopuščati, da delajo mimo stališč, ki jih zavzema ZSMS. Prav tako je zelo vprašljivo obanašanje predstavnikov OK ZSMS notranjske regije, ki so se izrekli za dvojni cenzus in delitev po prednosti. Pri RK ZSMS je bila sestavljena delovna skupina, ki naj predsedstvu RK ZSMS in zboru delegatov podpisnikov dogovora o štipendiranju sporoči svoje predloge za razrešitev nastale situacije. Izdelala je že nekaj konkretnih izhodišč in začeli bodo s široko akcijo v posameznih 00 ZSMS. S. Kim: ,,Se vedno me zanimajo predvsem konkretne rešitve. So morda v posameznih občinah začeli razpravljati o posameznih primerih, ki so na meji cenzusa? In še to: mislim, da predstavljajo kadrovske štipendije v nekem smislu uveljavitev blagovno — tržnih odnosov v sferi vzgoje in izobraževanja, saj delijo ljudi na tiste, ki so produktivni oz. na tiste, ki to nfso (bibliotekar, socialni delavec, kipar, igralec). Sklepi 6. seje dejansko izražajo interese tehnostruktur pri nas in podrejenost blagovnim odnosom. Poleg tega je v enem od sklepov povsem eksplicitno izraženo razredno stališče, ki pa še zdaleč ni stališče delavskega razreda, temveč čisto meščansko stališče. Tu mislim na mnenje 6. seje o dijakih v strokovnih šolah, ki so že po naravi nagnjeni k slabšemu učnemu uspehu in k praktični nadarjenosti." Odgovor na Kirnovo vprašanje je tale: študentje in dijaki, ki so na meji cenzusa, naj v OK ZSMS sprožijo postopek, ki naj bijim zagotovil štipendijo. Vprašanje pa je, če bodo uspeli, kajti taki postopki so lahko zelo dolgotrajni in brez pravih končnih rešitev. Poleg tega morajo komisije v občinah upoštevati dohodek staršev iz leta 1975. Tako je bilo naročeno. Naše spoznanje: s štipendijsko politiko ne moremo reševati kadrovskih problemov. Stipendijska politika ne more reševati okostenelega sistema srednjega in visokega šolstva. \ o se lahko zgodi samo z radikalno reformo. Drugo spoznanje, ki se je razjasnilo na okrogli mizi, pa je: študentje in dijaki moramo iti v permanentno akcijo, ki nam bo zagotovila ustrezno družbeno mesto, kjer bomo lahko v polni meri soodločali, kaj se bo z nami zgodilo. Le tako bomo lahko prevzemali polno mero odgovornosti na svoja ramena. Do takrat pa nosijo krivdo pravi krivci - predvsem nezadostna urejenost visokega in srednjega šolstva. Še enkrat: žal nam je, da nas ni bilo toliko, kot smo predvidevali. Mizoje pripravil in pogrnil S. ZAJC 14 PROBLEMI ŠTIPENDIRANJA S sklenitvijo d.d. o izvajanju in oblikovanju štip. politike v SR Sloveniji leta 1974, so bili postavljeni temelji za nov sistem štipendiranja - .^olidarnostnega štipendiranja". Vsak je lahko spoznal, da je ta sistem idealno zamišljen, kako je bil izpeljan, pa pričajo posledice, ki jih čutimo mi študentje. Je že res, da vsaka noviteta prinese tudi nekaj slabosti, vendar to kar se je in kar se še dogaja na tem področju, ne smemo kar tako prezreti. Že takoj, na samem začetku, je bila storjena ogromna napaka. Namreč planerji, ki so naredili izračune so se pošteno zaplanirali. Predvidevali so od 10 — 12 tisoč štipendistov iz združenih sredstev, ne pa 40 — 50 tisoč kolikor je nas danes. Seveda bi po njihovem mnenju sredstva 0,5 % od bruto OD krepko zadostovala, precej denarfa pa bi še ostajalo za gradnjo študentskih domov. Niso računali, da se bodo štipendije podeljevale vsem, če jih potrebujejo ali ne. Ni dosti manjkalo, da še malčkov iz otroških vrtcev nismo obdarili s tem narodnim blagom. Drugi problem, ki se je pojavljal že ob samem začetku je bil ta, kako prisiliti podpisnice d.d. o štipendiranju, da bi redno dajale 0,5 % od bruto OD v sklad združenih sredstev. Ker nismo imeli nobenega predpisa, s katerim bi jih lahko k temu prisilili, so se nekaznovano iznlikale svojim obveznostim. To je trajalo tako dolgo, dokler nismo dobili ta dolgo pričakovani predpis, po katerem je to odvajanje njihova zakonska dolžnost. Po prebroditvi te krize se je začelo ,,zlato obdobje" novega sistema štipendiranja. Vsakdo, ki je imel vsaj malo upanja, da bo dobil štipendijo ali pa nič, je vložil prošnjo. Stevilo štipendistov je raslo kot gobe po dežju. Revni, bogati, študentje, vajenci, vsi so jo dobili, celo tisti, ki so med rednim študijem zaposleni. Izvršni odbori skupnih podpisnic samoupravnega sporazuma /IOSPSS) o štipendiranju po občinah so vsevprek odobravali štipendije, čeprav prosilci niso imeli popolnih vlog. Po besedah odgovornih delavcev s tega področja, je bilo nekaj miljard starih dinaijev viška, zato so 10 po občinah tekmovali med seboj, v katero občino se*bo prililo več sredstev iz solidarnostnega sklada. Vsaka reč traja samo nekaj časa in tudi ta ni dolgo. Kar na lepemje kot strela z jasnega prišla novica, da denarja v skladu primanjkuje. To se je zgodilo pred letom dni. Ne bi nas ta novica tako presenetila, če bi bili na to že pripravljeni. Ker pa se je celo po televiziji obveščalo, da se je v skiadu nabralo nekaj miljard s.d. viška, nas je ta novica močno presenetila. Pri nas je*že stara navada, da ko se stvari zapletejo, jo odgovorni lepo pobrišejo, ne da bi stvar vsaj poskušali rešiti. Tov. J.ugovič, načelnik strokovne službe pri skupnosti za zaposlovanje, je zapustil svojg položaj, ne da bi prej sprejeli zaključni račun. Taje bil sprejet šele v sredini lanskega leta. Upravičeno se sprašujemo, ali lahko odgovorni meni nič tebi nič zapustijo položaj, ne da bi prej položili račune. Takoj po začetku lanskega leta so se stvari začele hudo zapletati. Posfcbno smo to občutili študentje iz brežiške občine. Ze pri izplačevarjju januarskih štipendij se je zataknilo in smo jih dobili .zplačanetelih štirinajst dni pozneje, čeprav je dtnar ležal na banki. Načelnik pri občinski skupščini, ki je odgovoren za to področje, ni vedsl, da so nam tisti dinarčki še kako potrebni, zato ni pustil pisati oakaznice * nadurah, kaj šele med delovnim časom. Vse drugo je bilo važnejše, zato se je izplačilo zavleklo za 14 dni. To pa še ne bi bilo tako strašno, če se ne bi pojavile še veliko hujše napake. V naslednjem mesecu — februarju se je zgodilo tisto, kar nas tepe še danes. Ker ni bil vprašalnik po potrebnih sredstvih iz združenega sklada pravočasno poslan v Ljubljano, je tov. Lubejeva telefonsko prosila strokovno službo iz Brežic, naj jim sporočijo potrebni znesek. Pri tem pogovoru pa se je zaradi velike razdalje (120 km),decimalna vejica, po vseh zakonih telefonike, avtomatsko prestavila za eno mesto naprej. Tako smo namesto potrebnih 480.000 dobili le 48.000 dinarjev. To pa še ni bilo vse. Marca so nas enostavno izločili iz razdelilinika, ker ni bil vprašalnik pravočasno poslan. Ko smo študentje to opazili, smo posredovali na zvezi skupnosti za zaposlovanje v Ljubljani in na OKZK Brežice. 17. 5. 1976 je prišlo do sestanka političnega aktiva občine Brežice, kjer so obravnavali problem izvajanja štipendijske politike. Ker pa se podatki občinske strokovne službe in pa zavoda za zaposlovanje niso ujemali, nismo mogli priti stvari do dna. Naš klub so zadolžili, da pripravi sestanek v Ljubljani, do katerega je prišlo 10. junija. Na tem sestanku nam je predstavnica strokovne službe pri zvezi skupnosti za zaposlovanje zagotovila, da bomo dobili 70 s. milijonov kolikor narhje primanjkovalo. Dobili smo zagotovilo tako tov. Lubejeve kot direktorj. skupnosti za zaposlovanje iz Celja tov. Lukmana, da se bo stvar sanirala do začetka novega šolskega leta. Naj vam kar takoj povem, da iz tega zagotovUa ni bilo nič. Prišlo je novo šolsko leto, pri izplačevanju pa se ni nič premaknilo. Iz tega lahko vidimo, da si niti najodgovornejši niso bili na jasnem, kako bi nastalo situacijo popravili in da je bilo zagotovilo dano brez vsake oprijemljive osnove. Družbeni dogovor v svojem 21. členu zagotavlja ustrezne sankcije za kršitelje samoupravnega sporazuma in v ta namen naj bi se v vsaki občini formirala stalna samoupravna razsodišča. Ker še zmeraj velja tisti pregovor, da brez tožnika ni sodnika in seveda obratno, v nobeni občini še niso ustanovili tega razsodišča. To dejstvo pride marsikateremu prav, zato se samoupravni sporazum in posamezni sklepi skupne komisije kršijo, ne da bi bil kdo zaradi tega klican na odgovornost. Pomanjkanje denarjajna celi fronti pa je privedlo do 5. seje skupne Pred vami je nekaj podatkov, ki so izbrani iz PRIKAZA in ANALIZE PRVIH PODATKOV O VPISU V STUDIJSKO LETO 1976/77, ki so ga pripravili na CENTRU ZA RAZVOJ UNIVERZE v Ljubljani (Žižmond, Toš, Lapajne). Izbor rta pripravila Križaj Nevenka in Pirih Bojan. V študijskem letu 1976/77 se je v celotno visoko šolstvo v Sloveniji vpisalo 29.603 študentov, kar je za 1.521 ali 5,4 % več kot lani. V petih letih je število vseh študentov poraslo za 28 %. Rednih študentov je letos 19.334, karje 287 ali 1,5 % več kot lani. V petih letih je število vseh rednih študentov porastlo za 14 %. Studentov ob delu je letos 10.269, kar je 1234 ali za 13,7 % več kot lani. V petih letih je število vseh študentov ob delu porastlo za 68 %. Študentov ob delu je letos 35,7 % od vseh študentov, lansko leto jih je bilo 32,2 %, pred petimi leti pa 26.4 %. Najmočnejše premike v številu vpisanih študentov v 1. letnik lahko opazimo na pravno-upravnih in ekonomsko-pcrslovno-organizacijskih področjih študija. Število vpisanih novincev se je pomembno zmanjšalo na Ekonomski fakulteti, Visoki ekonomsko komercialni šoli, Piavni fakulteti, Višji pravni šoli in Visoki šoli za organizacijo dela, obenem pa se je bistveno povečalo na Višji upravni šoli. V štud. letu 1976/77 je Višja upravna šola po deležu študentov 1. letnika daleč največja visokošolska organizacija v SR Sloveniji, saj se je nanjo vpisalo 12.5 % vseh novincev. Od vseh teh študentov je rednih 17,1 %, vsi ostali so študenti'ob delu. Študenti ob delu 1- letnika na Višji upravni šoli predstavljajo skoraj četrtino vseh študentov ob delu v SRS, kar je daleč največje število in Višjo upravno šolo izenačuje z Visoko ekonomsko komercialno šolo in Visoko šolo za organizacijo dela skupaj. Menimo, da je vpisno situacijo na Višji upravni šoli že na osvnovi teh podatkov mogoče označiti kot kritično, še posebej, če upoštevamo nespremenjene pogoje delovanje te šole. PREGLEDKRATIC: PA Pedagoška akademija LJ/Mb VAŠ Višja agronomska šola Mb VPOŠ Višja pomorska šola Piran VPŠ Višja pravna šola Mb VŠSD Višja šola za socialno delo LJ VŠZD Višja šola za zdravstvene delavce LJ VTVŠ Višja tehniška varnostna šola LJ VUŠ Višja upravna šola LJ VEKŠ Visoka ekonom. komercialna šola Mb VŠOD Višja šola za organizacijo dela Kranj VŠTK Visoka šola za telesno kulturo LJ VTŠ Visoka tehniška šola Mb AGL Akademija za glasbo LJ AGRFT Akademija za gledališče, radio, film in televizijo LJ ALU Akademija za likovno umetnost LJ BTF Biotehniška fakulteta LJ EF Ekonomska fakulteta LJ FAGG Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo LJ FE Fakulteta za elektrotehniko LJ FNT Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo LJ FSPN Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo LJ FS Fakulteta za strojništvo LJ FF Filozofska fakulteta LJ MF Medicinska fakulteta LJ PF Pravna fakulteta LJ \/ O C T A Sh (UPAJ 1. LETN I K 2. LETN I K 3. L E TIM I K 4. LE TN I K 5. L E TN I K V n o- I M DO VSI REDNI OB DELU (IZRED.) VSI REDNI OB DELU (IZRED.) VSI REDNI OB DELU (IZRED.) VSI REDNI OB DELU (IZRED.) VSI REDNI OBDELU (IZRED.) VSI REDNI OB DELU (IZRED.) 1. PA M 1416 922 494 930 538 365 513 384 129 _ _ _ _ _ _ _ _ _ 2. PA Mb 795 614 181 530 358 172 265 256 9 _ _ _ _ _ _ _ _ _ 3. VAŠ Mb 228 144 84 139 93 46 89 51 38 _ _ _ _ _ _ _ _ _ 4. VPOŠ Pi 340 177 163 224 103 121 116 74 42 _ _ _ _ _ _ _ _ 5. VPŠ Mb 966 254 712 745 172 573 221 82 139 _ _ _ _ _ _ _ _ _ 6. VŠSD Lj 537 313 224 330 156 174 207 157 50 _ _ _ _ _ _ _ _ _ 7. VŠZD Lj 953 585 368 562 356 206 266 151 115 125 18 47 _ _ _ _ _ _ 8. VTVŠ Lj 131 98 33 83 50 33 48 48 _ _ _ _ _ _ _ _ _ 9. vuš U 2066 453 1613 1816 311 1505 250 142 108 _ _ _ _ _ _ _ _ _ 10. VEKŠ Mb 2848 1194 1654 1329 460 869 582 371 211 650 198 452 287 165 122 _ _ _ 11. VŠOD Kr 2133 422 1711 748 118 630 697 138 559 291 78 213 77 24 53 _ _ _ 12. VŠTK Lj 407 301 106 142 124 18 122 77 45 90 55 35 53 45 8 _ _ _ 13. VTŠ Mb 2257 1520 737 1166 642 524 395 395 592 379 213 104 104 _ _ _ 14. AGL Lj 170 99 71 51 35 16 50 27 23 42 27 15 27 10 17 _ _ _ 15. AGRFT U 63 63 — 23 23 _ 14 14 13 13 13 13 _ _ _ 16. ALU U 93 92 1 23 22 1 22 22 _ 24 24 _ 24 24 _ _ _ _ 17. BTF U 1083 1035 48 452 436 16 256 256 _ 190 176 14 157 139 18 28 28 _ 18. EF U 2197 1604 593 1062 630 432 536 483 53 381 284 97 218 207 11 _ 19. FAGG U 1066 1032 34 385 383 2 259 235 24 184 180 4 163 161 2 75 73 2 20. FE Lj 1011 992 19 372 372 — 210 191 19 162 162 144 144 123 123 21. FNT Lj 1674 1458 216 710 566 144 396 388 8 322 260 62 246 244 2 _ 22. FSPN U 984 708 276 403 362 41 132 132 _ 345 117 228 104 97 7 _ _ _ 23. FS U 1357 790 567 631 385 246 340 289 151 240 140 100 146 76 70 _ _ _ 24. FF U 2469 2346 123 934 892 42 505 497 8 508 451 57 522 506 16 _ _ _ 25. MF U 1069 1069 — 247 247 — 326 326 _ 179 179 194 194 123 123 _ 26. PF U 1290 1049 241 470 427 43 200 190 10 385 216 169 235 216 19 _ PEDAGOSKI AK. 2211 1536 €75 1433 896 537 778 640 138 _ _ VIŠJEŠOLE 5221 2024 3197 3899 1241 2658 1197 705 492 125 78 47 _ _ _ _ _ _ VISOKEŠOLE 7645 3437 4708 3385 1344 2041 1796 981 815 1623 710 913 521 338 183 _ _ _ UMETNIŠKE AK. 326 254 72 97 80 17 86 63 23 79 64 15 64 47 17 _ _ _ FAKULTETE 1420012083 2117 5666 4700 966 3160 2887 273 2896 2165 731 2129 1984 145 349 347 2 VISOKOŠOL. SRS 2960319334 10269 14480 8261 6219 7017 5276 1741 4723 3017 1706 3034 2433 601 349 347 2 UNIVERZA V LJUB. 2037615186 5190 9823 6418 3405 4768 3983 785 3190 2362 828 2246 2076 170 349 347 2 UNIVERZA V MAR. 9227 4148 5079 4657 1843 2814 2249 1293 956 1533 655 878 788 357 431 ali naj jedo kamenje in spijo pod nebom? Lepo je zapisano v Ustavi: vsak občan ima pravico do svobodne izbire šolanja na srednjih in visokih šolah v SRS. Tudi v Zakonu o visokem šolstvu piše: družba omogoča in mora omogočati študentom vse pogoje za normalno opravljanje študijskih obveznosti. Samoupravni dogovor o štipendiranju naj bi vnesel red in gotovost v življenje mladih, ki se šolajo. Imamo tri oporne točke, ki so bile sklenjene zato, da bi način šolanja demokratizirale in poenostavile, vendar se je že ob samem sprejemanju Samoupravnega sporazuma o štipendiranju slišalo veliko glasov, ki so bili zelo skeptični in so dvomili v uspešnost takšnih ukrepov. Lansko jesen pa se je zgodilo: socialnih štipendij je bilo enkrat več, kot je bilo za to predvidenega denarja. Kako se je lahko kaj takega zgodilo? Vzrok je skrajno banalen: nihče ni izračunal, kako visok cenzus mora biti za sredstva, ki so namenjena za socialne štipendije. Če bi, bi morali samo reči: kolikokrat gre cenzus v tisto veliko vsoto, ki jo bomo imeli? Ergo, imamo število štipendistov. Postavljena bi bila meja in samo toliko štipendij bi lahko podelili in to tistim, ki bi jih najbolj potrebovali. Odveč bi bil vsak dvojni cenzus in odveč bi bili suficitarni in deficitarni poklici. Vendar tako ne gre. Treba je bolj zapleteno in SREDI študijskega leta. Udarec bo hujši in nič zato, če bodo posledice ponekod precej boleče. Slovenijo je zajela furija: sklepali so povsod in zelo različno. Seje so bile dolge in preveč načelne. Pozabljalo se je na tiste, ki bodo čutili posledice. Potem se je vihar polegel, vse manj je bilo slišati o štipendiranju, na televiziji so verjetno iz varnosti prestavili oddajo V živo o Vzgoji in delu na primernejši — počitniški čas. Upamo, da je sedanje zatišje samo latentno in da bo prišlo štipendiranje spet na jedilne liste po počitnicah. Uredništvo Tribune se je odločilo za okroglo mizo, na katero smo povabili ljudi, ki v slovenskem prostoru nekaj pomenijo na področju vzgoje in izobraževanja. Poleg tega smo vabili tudi politične delavce pri RK ZSMS in UK ZSMS. Na okroglo mizo sta prišla samo Franci Kržan, predsednik Konference mladih v izobraževanju j)ri RK ZSMS in predsednik UK ZSMS Ljubljana Zvone Colarič. Zal so bili zadržani naslednji tovariši in tovarišice: Emil Rojc, tovarišica Poljanškova in tovariš Iztok Winkler. Žal zato, ker se nam vse bolj zdi, da se nekako izmikajo javnim odgovorom o tako pomembnem in tako zapletenem vprašanju, kot je štipendiranje. Tako se je naša prvotna okrogla miza spremenila v oglato in smo poizkusili iztržiti, kar se je največ dalo. Predvsem nas je zanimalo, kaj sta RK ZSMS in UK ZSMS Ljubljana storili, da bi p*eprečili nastalo stanje po 6. seji Skupne komisije podpisnic samoupravnegasporazuma o štipendiranju. F. Kržan: Poudariti moram, da so se RK ZSMS, obe UK ZSMS in področne konference mladih v izobraževanju zelo angažirale pri reševanju nastale težave v štipendijski politiki. Ne samo sedaj, vseskozi so prisotne pri uresničevanju smotrnejše politike štipendiranja. Večkrat smo že opozarjali na težave, ki nastajajo pri uresničevanju Samoupravnega sporazuma o štipendiranju v občinah in mnoge od ovir smo s politično akcijo v skupni fronti uspeli preseči. Zaskrbljujoče dejstvo pa je, da 20% podpisnikov v Ljubljani še ni podpisalo Samoupravnega sporazuma. UK ZSMS je bila prva, ki je reagirala na sklepe 6. seje in po seji sekretariata RK ZSMS,kije bila 13. decembra, smo izoblikovali enotna stališča, ki so bila potrjena tudi v občinskih konferencah: zavračamo dvojni cenzus in delitev na prednostne in neprednostne poklice sploh. Poleg tega smo proti temu, da se takšni ukrepi sprejemajo sredi šolskega leta. Mnogo naših pripomb je bilo vnesenih v enotna stališča RK SZDL o izvajanju štipendijske politike. Zelo ostro smo spregovorili tudi o delu strokovnih služb v občinah. Potrebno je poenotiti zbiranje podatkov in enkrat dokončno z načrtno in sistematično kadrovsko politiko razrešiti problem štipendiranja. Potrebno je več reda in odgovornosti v posameznih občinskih strokovnih službah. V nadaljevanju je postalo jasno, da potrebujemo samoupravna razsodišča, ki naj bi skrbela za dosledno izvajanje sprejetih dogovorov. Jasno je postalo tudi, da bi morali izdelati preglednico kadrovskih štipendij, ki pa niso vedno privlačne zaradi zelo različnih vzrokov. Za premostitev nastalega primanjkljaja sredstev za štipendije lahko občine najamejo kratkoročne kredite. Vprašanje je, katere občine se bodo odločile za tako pot. Verjetno zelo redke. Splošna ugotovitev je bila, da so bili štipendisti premalo vkjjučeni v neposredno samoupravno odločanje v vse organe, ki delujejo na področju štipendiranja. ,,Sedaj smo v akciji ustanavljanja aktivov štipendistov", je rekel Kržan, ,,ki bi lahko kasneje skupaj s Titovimi štipendisti in Študentskimi pokrajinskimi klubi sestavljali delegacijo, ki bi pošiljala svoje delegate na zasedanja Skupnih komisij v občinah." In kaj meni UK ZSMS o delu ZŠPK? Z. Colarič: , Predsedstvo ZŠPK meni, da v sedanjem trenutku ni ravno potrebnč), da bi se ustanavljali aktivi štipendistov, ker imamo ponekod že zelo močne socialno-ekonomske komisije. Menili so, da bi sedanje organizacijsko delo vzelo preveč moči, ki so potrebne za to, da se posvetimo vsebini dela. Sedaj je potrebna samo hitra in učinkovita akcija." Ali pomeni hitra in učinkovita akcija izvajanje sklepov inkriminirane 6. seje? ,,Če ti sklepi veljajo, potem je naše delovanje popolnoma imaginarno, je delovanje v prazhem prostoru!" To pripombo, ki je po našem mnenju zelo umestna in hkrati grozljiva, je dal Srečo Kirn. In kaj je odgovoril F. Kržan? F. Kržan: , Res je. Sklepi 6. seje se v občinah izvajajo. Menimo, da so ti sklepi začasne narave in boriti se bomo morali, da dosežemo oenojni cenzus. Število štipendistov se je v Sloveniji zmanjšalo od prejšnjih 42.000 na 22.500. Ukrepi so bili zares zelo rigorozni." Več kot rigorozni. Mnoge od teh 20.000 štipendirancev so sredi leta in sredi šolanja postavili na suho. Še takšna rigoroznost pa ni preprečila, da bi občine ne zaprosile za še večja solidarnostna sredstva. Res je, da gre del teh sredstev za pokrivanje štipendij iz mesecev nažaj, vendar: , Izplačevati so začeli za december, danes pa je 4. februar". To pripombo je dal Zvone. Mnoge premožnejše občine s takim ravnanjem onemogočajo prelivanje sredstev v revnejše občine, kar je skregano s principi pomoči in z vsemi načeli naše družbe. Nikakor se nismo mogli sporazumeti, zakaj je prišlo kljub protestom do uresničevanja sklepov 6. seje. F. Kržan: ,,Sredstva zadoščajo za 18.000 štipendistov. Jasno je, daje bil cenzus 4200 ND previsok, ker je lahko štiričlanska družina z osebnimi dohodki do 16.000 ND mesečno še vedno kandidirala^za štipendijo. RK ZSMS je v letu 1975 in ponovno v letu 1976 z delegatskim vprašanjem v Skupščini SRS opozarjala na posledice, ki bodo iz take politike nastale. Dvojni cenzus in še drugi ukrepi 6. seje niso v skladu z družbenim dogovorom.' Z. ColariČ: ,,Vse preveč smo se podrejali avtomatizmu v štipendijski politiki. Pogoji za dodelitev štipendije so bili premalo natančno opredeljeni. UK ZSMS je že leta 1975 začela z vrsto razprav in problemskih konferenc, ki so se ukvarjale s štipendijami. Priznati moramo, da so bili študentje premalo prisotni v občinskih komisijah, vendar pa UK ZSMS le ne more prevzeti vse krivde za nastalo škodo." S. Kirn: ,,Še enkrat postavljam vprašanje: zakaj ni prišlo do postopka likvidacije sklepov 6. seje? " F. Kržan: ,,Da bi se revidirali sklepi, bi bil potreben ponoven sklic komisije. Do tega pa ni prišlo. Priznati moramo, da so njeni sklepi najbolj prizadeli mladino, ki živi v dijaških in študentskih domovih ter v privatnih sobah, ker ne morejo redno plačevati stanarine. Z. Colarič je poveflal še nekaj, na kar ne bi smeli pozabiti: cene so se 13 TRIBUNI OCENA GRADNJE DIJAŠKIH DOMOV UGODNA VSI ŠE VEDNO NE PLAČUJEJO Prizadevanja za gradnjo dijaških in študentskih domov v Sloveniji in za racionalno zidavo ter opremo so dala dobre rezultate. Tako so ocenili gradnjo prepotrebnih dijaških in študentskih domov na nedavni prvi seji odbora podpisnikov družbenega dogovora o nalogah podpisnikov pri združevanju sredstev za gradnjo domov za učence in študente v obdobju 1976—1980. Vendar pa se še vedno nekatere delovne organizacije in občine skušajo izmakniti sprejetim obveznostim. S sodelovanjem sindikatov, socialistične zveze in ZSMS bodo v vseh občinah podrobno proučili razmere in vplivali na dosledno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti za leto 1976 in za naprej. šolskega centra v Velenju pa je tudi že skoraj nared. Zatika pa se pri gradnji študentskega doma v Ljubljani, kajti uskladiti bo treba ceno,ki po sedaj predvidenem projektu presega sprejete normative. Medtem pa dela pr-začetku gradnje ljubljanskega doma učencev v trgovini in gostinstvu tečejo pospešeno. Tudi v Novem mestu imajo potrebno dokumentacijo že pripravljeno. Iz sredstev podpisnikov družbenega dogovora bomo tako dobili v tem srednjeročnem načrtu kar 23 domov, ki naj bi bili zgrajeni v okviru te akcije. Na seji podpisnikov družbenega dogovora so med drugim spregovorili tudi o opremi sob v dijaških in študentskih domovih. Tudi nekatere stanovanjske skupnosti še vedno niso spremnile samoupravnih sporazumov tako, da bi za domove združevale sredstva v višini 0,345 odstotka od bruto osebnega dohodka. Sredstva po družbenem dogovoru iz leta 1976 so bila realizirana le v višini 70 odstotkov. Razlogov za velik izpad sredstev je seveda več. Družbeni dogovori v občinah ne vključujejo določila o združevanju sredstev za gradnjo domov. Veliko število TOZD sploh ni podpisalo družbenega dogovora, pa tudi evidenca SDK o podpisnikih družbenega dogovora je pomanjkljiva. Nejasnosti nastajajo ob višini plačevanja prispevkov, tako po zakonu kot tudi po družbenem dogovoru, kar zlasti velja za tiste TOZD, ki niso podpisale samoupravnega sporazuma o združevanju sredstev za gradnjo domov. Ne glede na to, kateri razlog je v naštetih primerih vzrok za velik izpad sredstev, je nujno takoj sprejeti določene ukrepe, kako preveriti obveznosti posameznih podpisnikov družbenega dogovora — zlasti zato, ker zdaj pripravljajo zaključne račune za preteklo leto. Po sprejemu le-teh ne bo mogoče več ukrepati. Kljub tem težavam pa je gradnja treh dijaških domov ugodna. Dela v Mariboru, Kopru in Ljubljani tečejo po načrtu. V letošnjem letu naj bi začeli graditi štiri nove domove. Dokumentacija za gradnjo štu-dentskega doma v Mariboru je že pripravljena, za dom Rudarskega Raziskovalna in izobraževalna skupnost Slovenije sta namreč pripravili raziskavo z namenom, da bi ugotovili, kakšna naj bo notranja oprema domov. Podpisniki si prizadevajo, da bi bila oprema v domovih enotna, in sicer od istega proizvajalca. Tako je tovarna LIK iz Kočevja izdelala prototip dijaške oziroma študentske sobe. Enotna oprema v domovih pa hkrati pomeni racionalno porabo sredstev pri gradnji teh objektov. Probleme v zvezi z izplačilom sredstev bo treba urediti čimprej, vsekakor pa do zaključnih računov. Prav tako bo potrebno takoj rešiti vprašanja združevanja sredstev stanovanjskih skupnosti, kajti le tako bo omogočeno, da bo gradnja dijaških in študentskih domov potekala po dogovorjenem načrtu. PRIMOŽ HEING VARIACIJE NEKE ŠTUDENTKE 12 I. Zaletavam se v množico, ki ima od ostrega mraza zardela in nasmejana lica, v naročja polna pisanih paketov in paketkov. Vstopim v toplo sapo trgovine in gledam Ifudi, ki kupujejo plišaste medvedke, keramične vrčke, pravljice za otroke in odrasle. . . Iščejo, stikafo, brskajo za novoletnimi darili. Obdarovala bi mamo, očeta, prijatelje, sestrično, ... vse! Pa vlada v moji denamici žeja! Pa bom vendarle kaj kupila! In na silvestrovo bom tudi zavila nekam med vesele obraze, da ne bom spet gledala samo mfejene veselosti, na televiziji. ,,Kje bošza silvestrovo? " se pričenja vsak pogovor v teh dneh. ,,Smučat grem v Avstrijo", pravinekdo. ,,Novo obleko imam", pravi druga, ,,pa bom novo leto pričakala v hotelu ob morju." (in oči se ji vlažno zasvetijo: že se vidi v svoji večerni toaleti, kako se suče po plesišču) II. V potovalko zmečem kup umazanega perila, ki ga bo treba doma pošteno oprati, saj ga v podnajemniški mini sobici ne smem Danes grem domov, končno! Sita sem že te Ljubljane, sita te sivine, te praznine, te brezčutnosti - domov hočem med Ijudi, ki me imajo radi. Stojim na avtobusni postaji, težka potovalka v eni roki, v drugi dežnik, otrple noge od čakanja. .. Trije avtobusi so me pustili prestopajočo na asfaltu. ,,Hočeš domov? Imaš rezervacijo? Ne-e? ? -Potem pa ostani v Ljubljani! "Oh ne, domov hočem!" ,JNe sekiraj se!" me potreplja po rami nekdo, ki so ga že štirje avtobusi preskočili, ,,pa še denar prišparaš - saf vešt da se je avtobus podražil? " ,Ma ne - kdaj? Jaz imam točno štiri čuke in en din, pa niti ficka več!" ,,Potem pa lahko ostaneš zares kar v Ljubljani!" To pa ne - prestavim potovalko v drugo roko, zaprem to zoprno marelo in mirno pustim snežinkam, da se vsedajo na mojo glavo. In grem in se poStavim ob sivo dolgo cesto z molčečim prstom v zraku. Pa se ustavi stoenka korenčkove barve, in naloži mene, potovalko in dežnik. In se peljem, proti domu. Razmehčam se v drernavi udobnosti, ko začutim roko na kolenu: ,,Dali si ti za seks? " Zbujena sem:,, Veste vi, jaz nisem nobena avanturistka, denarja mije zmanjkalo ..." Odprejo se vrata - izstopi dežnik, potovalka in jaz - spet sem ob cesti, moleč (zdaj) trepetajoči prst v nebo. Pridem domov zvečer, bolj mrtva kot živa! Oživljam, napolnjuje me toplota doma, polna sem tihe sreče. Doma sem, zvita v naslonjaču strmim v utripanje lučic na novoletnem boru. III. Nekaj moram podariti tem svojim staršem, tej svoji sestričnici, nekaj ... ,,Din - don', pravi zvonec in poštar mi potisne uradno modro kuverto v roke - to vendar ne more biti novoletno voščilo, razmišljam in tržem ovojnico. ,,Ker vaša študijska smer spada med neprednostne,.. Ker je vaš cenzus nad 1000 din. . . vam s 1. oktobrom ukinjamo štipendijo." Gledam v hladnost papirja, v trdoto tipkanih črk - Ma kaj mislijo, da bom živela od zraka? ? ? Kaj naj zdaj, po treh letih študija? pošljem vse k vragu s sabo vred? In odneslo je vso toplino ven iz mojega doma! Mama pravi, da ji fe dovolj - dela in dela vse petke in svetke, daje del plače v sklad za štipendije - meni pa jo ukinejo. Oče le maje z glavo in pravi, dabo trebapas še tesnejezadrgniti. Adijo darila! Pa saj sem najlepše dobila v modri ovojnici (moji najljubšibarvi, prekleto!) Silvestrovo ob televiziji? - pa kajzato? IV. Potujem v Lfublfano, s podraženim avtobusom tokrat in dvema ,,zelencemal v denamici. ,,Glej, da ti bosta čimdlje trafala," sta ju priporočala starša Pa so enega že koj pograbile roke mračne sobodajalke. In ostala mije šepomembna teža drugega ,,zelenca'\ Grem s faksa, štirje Marxi pod pazduho, Kapital I pa udobno leži v moji malhi. Sneži, nos mi rdeči od mraza kot bi bilpijan. Pomislim na svojo toplo sobico. Pa mi v sobi nos zmrzne, zmanjkalo je plina. In ravno sedaj, ko . .. Stečem k telefonu, da bi naročila plin. Ni ga, plina 7o v vsej preljubi Ljubljančki. V postelji sem zavita kot štruca in zebe me. Štirje Marxi na mizi in Kapital I v naročju. Berem o eksploataciji, in me zebef Berem o odtujevanju, še vedno me zebe! VI. Gazim po snegu, večer je že. Bila sem v knjižnici dokler je niso zaprli, zdaj grem v svojo sobico čepet v posteljo ali pa delat počepe in sklece. Toplo mleko bi se mi prileglo. Zavijem v trgovino po en tetra mleka. ,,Sestoindesetpar", zdrdra prodajalka. ,,Šest din in ... kaj, kako? A ni bil še včeraj štiri din in ... ? ? ? " Da, včeraj! Ne želim si več toplega mleka. VII. Zavita ležim v postelji. Dahnem in para mojega (do kdaj še? ) toplega diha poleti v hladen prostor. Kot v krsti sem v tej svoji mali sobici. Na mizici samevajo štirje Marxi in Kapital I. Pogledam jih. Kaj vse piše v njih?! Da mora imeti človek najprej osnovne pogojeza življenje in nato lahko šele gradi - svojo izobrazbo, kulturo . . . Saj, koliko resnic piše v njih! In jaz bi jih brala, pa kaj ko me zebe, lačna sem in ni mi do filozofije, niti do Marxove ne. Pa razmišljam o svoji resnici. Sem študentka družbeno nepotrebnega profila, neka študentka med mnogimi, ki študira nekaj, česar naša družba več ne potrebuje - zato sem odveč! Nisem človek, ki mora jesti, nekje stanovati, se obleči - Si nekdo, ki namje nepotreben! - torej. . . Torej kaj? ? ? ? Štirje Marxi in Kapital I me le molče gledajo. Še globje se pogreznem med odeje, da bi me ne zeblo, da bi ne videla stvamosti. OLIVIJA SIKUR Pred izidom je 2. album BULDOŽERJA. Datum izida še ni jasen, a upajmo, da bo to kmalu. Ker je imela 1. plošča BULDOŽERJA velik odmev med publiko, se je uredništvo TRIBUNE odločilo, da objavi besedila z 2. albuma »Prepovedano plakatirati" vpogled v ,,problem" BULDOŽERJA ter primerno uvedlo izdajo njihove zornih kotov, Smo naprosili za sodelovanje dva pisca, ki različno ocenjujeta delo pULDOŽERJA. Upamo, da bo predstavitev besedila ter obe kritiki omogočilo boljši vpogled v ,,probfem" BULDOŽERJA ter primerae uvdelo izdajo njihove nove plošče. Aleš Erjavec KRITIKA /SE/ NEROJENEMU Težko, da je med doslej posnetimi jugo-rock albumi še kakšna plošča, ob kateri bi se še pred izidom pojavilo toliko težav. V glavnem gre za, lahko bi rekli: ideološka nasprotovanja nekaterih, ki odločajo, kaj je pri /las prav in kaj ni. Kaj nedolžna mlada ušesca lahko slišijo in kaj bi jih lahko ,,pokvarilo". O tem, ali je pri nas potrebna institucija, ki naj se imenuje ideološka komisija, programski svet (cenzura ni več moderen izraz) ali kakorkoli že, ne mislim razpravljati. Po večkratnem poslušanju albuma ,,Zabra-njeno plakatirati" lahko rečem, da v glasbi ni NIČESAR takega, kar bi nasprotovalo današnjemu načinu mišljenja in svobodi izražanja. Marsikaj bi dal, če bi lahko vsaj prebral ugovore ljudi, ki nasprotujejo tej ploščiz ,,ideološkega" stališča. Odobraval bi le morebitna nasprotovanja vsebini z glasbenega avtorsko-idejnega in izvedbenega gledišča. Pa še to naj ostane odprto vse dotlej, dokler se plošča ne pojavi na tržišču! Ob tako majhnem številu domačih rock albumov in ob doslej dvignjenem prahu bo brez dvoma doživela dovolj pozornosti s strani tiska in radijskih postaj. Tako se bodo kupci lahko sami odločili, kakšno vrednost ima glasba skupine Buldožer. Pri ocenjevanju plošče, ki je še vedno ni na tržišču /niti ne vem za trenutno, vsak dan spreminjajočo se situacijo glede izida samega) pogrešam ovitek. Tako sem bil prisiljen razmišljati le ob posnetkih, ki so že več mesecev na magnetofonskem traku. Zakaj se mi zdi ovitek tako pomemben? Predvsem zato, ker je bil ovitek prvega albuma ,,Pljuni istini u oči ' skoraj bolj zanimiv kot vsebina glasbe. Ta je kmalu izgubila svojo prvotno ost, kot se to večkrat dogaja pri tako močno angažirani glasbi. Namreč: potem, ko besedila, ki jihje pri Buldožerju takorekoč obvezno poslušati, znamo na pamet, lahko uživamo le ob a) glasbi in b) mterpretaciji. Glasba na prvi plošči pa je bila njena največja šibkost. Vse preveč naivno je bila zastavljena, slabo zaigrana in posneta. Ob drugi plošči lahko vsaj spočetka vzdihnemo: ,,no, glasba je za odtenek boljša". A tako je le spocetka. Tudi tu so lc redki trenutku, ki bi jih lahko opisali kot ,,muzikalične". O izvirnosti glasbe bi bilo prav tako težko govoriti, saj se ni kaj dosti oddaljila od glasbe na prvi plošči. V nekaterih trenutkih neustavljivo prikliče v spomin glasbo skupine Doors . . . Na srečo so se fantje naučili bolje igrati in tako kitaristu kitara včasih kar lepo zveni, žal preredko. Ves ča.s pa smo izpostavljeni bombardiranju glasnih ritmov, ki se nenehno menjavajo, agresivnemu zvoku električne kitare in močnemu basu. Zvok zapolnjujejo orgle ali druge klaviature. Vseskozi glasba narašča ali pada, napetost se menja kot frekvenca električnega toka, s katerim so bili fantje med snemanjem očitno nabiti. Najbolj pa Marko Brecelj! Njegov glas je zdaj hripavo raztrgan, drugič zaman poskuša biti nežen, bolj prepričljiv je, kadar je prihuljen, nikoli pa nima prave barve. Petje je ,,zmazano", čeprav tega ne bi bilo potrebno -razen, v kolikor si ni že zapravil svojih nekdanjih kvalitet? Ni mi jasno, zakaj je potrebno toliko ponavljanja posameznih verzov? Misel poudarimo z načinom izraza, s ponavljanjem jo lahko le razblinimo. Večina skladb bi bila lahko za polovico krajših. Če bi imel voljo, bi se zabaval s štetjem, kolikokrat se na plošči menja ritem. Verjetno bi prišel do tromestnih številk . . . zdi pa se mi, da je menjava večkrat prisiljena. Vse to pa je manj pomembno kot vsebina in ideje, kijih sporoča pet pesmi na tej plošči. Uvodna ,,Ne brini mama"je še najbolj utemeljena: ostrina in glasbeni motiv sta uspešno združena, presenečenje ostaja sveže. Tu je že slišati prvi absurd, zaradi katerega je bil potreben popravek posnetkov: prvotne verze ,,za dan , dva /i odoh ja u nirvanu" so morali fantje spremeniti v ,,za dan, dva /i odoh ja u Tcafanu" - pri tem pa še vedno pojejo v zadnjem verzu: , jer mama, mene rola" . . Vsak frikec se bo prizanesljiv6 nasmehnil. . . V naslednji ,,Dobro jutro, madam Jovanovič" se mi zdi duhovit le zadnji verz: ,,Jeste li se ikad ljubili rano ujutro? " Vmesna ponavljanja in štetja v francoščini so naivna. Isto je tudi s ,,Helgo", ki naj bi parodirala vse od počitnic na Jadranu, ljubezni željnih turistk do kdo-ve-česa-še. Zabava me le verz: , Odoh ja /da se odmorim/ da se odmorim od tate i mame.' Verjetno bi šlo tudi brez zguljenih nemških turističnih fraz. Morda je Še najbolj ljubka ,,Jeste li vidjeli djevojčice?", vendar interpretacija ne dosega včasih prav iskrivih misli v besedilu. Zadnja je ,,Doktore pomozite', ki je brez smisla. V meni vrta stavek, ki mi ga je Brecelj nekoč zabrusil v obraz: ,,Mora ti biti jasno, da smo mi najboljša rock skupina v Jugoslaviji!" - Res je, idejno je Buldožer brez dvoma najmočnejši. Skoda, da ideje ostajajo večkrat nedorečene, ali pa jih zastre nerazvita glasba. Pred njimi je več dela, več izpopolnjevanja, kot pa sami sodijo, če naj dosežejo čarobno raven trajnosti svojih stvaritev. Buldožer je (vsaj zame) le opomin, kako malo zanimanja vrednih skupin je v resnici pri nas. Na srečo dvigajo povprečje rocka nekateri posamezniki. Stane Sušnik Dobrojutio, madame Jovanovič Ne brini, mama! Dobrojutro, madame Jovanovič jeste li dobro spavali Rano ujutro Rano, ujutro u kasarnama vlada red: vojnici u stroooooju dječaci na brroooooju. un, deux, trois Trois, deux, un. Oui, madame Non, madame Rano ujutro Rano, ujutro u bolnicama vlada red: lijekari u stroooooju mrtvaci na brroooooju. Dobrojutro, madame Jovanovič Jeste li se ikad Jestelise ikad ljubili rano ujutro. Mama, Mama, ne brini, mama! Sve ide po planu Za dan, dva i odoh ja u nirvanu. Vodi me na žur, mama! Daj mi da pijem, mama! Nadji mi curu, mama! Al' da bude g o 1 a ! Al' da bude g o 1 a , jer mama, mene rola. Jer mama, mene rola. Mama, Mama, ne brini, mama! Sve ide po planu, za dan, dva, i odoh ja u kafanu. i Glasba z druge plošče skupine Buldožer ,,Prepovedano plakatiranje" 1 kaže, da skupina dosledno razvija koncepcijo ,,drugačnega", altema-tivnega rocka, kot se je izoblikovala že v glasbi s prve plošče" Pljuni istini u oči"; še več: na tej plošči so nekatere zamisli, ki so bile na prvi le nakazane, artikulirale bolj določeno bolj čisto; ponovno sicer prihaja do veljave alternativna, o lastni (družbeni, kulturni) vlogi dokaj osveščena ropk-kreativnost, ki se ne meni za klišeje komercialnega, oponašalnega rocka (in rock-jazza) - še več: s svojo specifično izraznostjo jih (zavestno) razbija, smeši in tako razkriva njihovo bistvo: plagiatorstvo in apologetstvo uvoženih vzorcev v profiterske namene - ob spremljajoči ,,popularizaciji" meščanskih vzorcev zabave in ideologije (načina življenja sploh. Ob tem splošnem obeležju pa je nova glasba Buldožerja vendarle specifična nova - tako v ožje glasbeni plasti kot v tekstovni plasti: za razliko od prve plošče je'tu manj čiste ironične igrivosti, zato pa vee rezke, na trenutke trpke, a vselej tudi poetične in ironične upornosti in posmeha nekaterim ne ravno osvobajajočim vidikom naše ,,družbene stvarnosti ' - togi avtoritarnosti, omejenosti, zlaganosti, represivnosti nekaterih form družbenega življenja in zavisti meščanskega tipa družine). Glasba in tekst se spajata v celoto, ki s svojo strukturo onemogoča plitko, ,,zabavnjaško" učinkovanje; navezuje pa se - posebej v glasovni interpretaciji in ritmičnosti na najboljše zglede »kontrakul-turnega', buržoazni zabavni glasbi in ideologiji zoperstavljenega rocka. Butdožer je skratka ponovno potrdil svojo kreativnost in ponudil odličen vzgled, kako bi lahko domača ,,zabavna glasba" prešla resonanco s tisto senzibilnostjo mladih, ki je komercialna kič-glasba ne more zadovoljiti, in jo je uspeh prve plošče Buldožerja (in pri^ubljenost še nekaterih , a redkih izvajalcev) izkustveno potrdil. Tako gre v odločitvi ,,za" ali ,,proti ' Buldožerju v resnici za to, ali hočemo, da bi ohranil družbeno legitimnost in podporo tisti - danes prevladujoči ,,pop" oz. ,,zabavna glasba", ki objektivno pomeni v socialnem in socio-psihološkem smislu manipulacije in sredstvo množične ,,hipnoze" - iluzoren nadomestek in model ,,pravega ', ,,polnega' življenja (seveda zgolj v delu prostega časa), propagator pasivnega potrošniškega odnosa do stvarnosti, lak in manipulatorski kanalizator realnih socialnih problemov in protislovij, z izvajajci - zvezdami, živimi reklamami ,,self-made" egoističnega individualnega denarnega uspeha in slave; ali pa želimo drugačno (rock) glasbo, angažirano (a seveda ne agitpropovsko), inventivno emanci-pirajočo, kreativnost, samodejavnost spodbujajočo, glasbo, ki kaže, da ni v (rock) , zabavni glasbi" vse sam šund, in ki razčiščuje prostor in nakazuje alternativo za družbene dejavnike, ko bodo ti vendarle razumeli potrebo, ne po zgolj negaciji ali ignoriranju, ampak po radikalni spremembi in prevrednotenju tega segmenta ,,množične kulture". Nova glasba Buldožerja bi torej morala priti v javnost tudi zato, da bi se stalno odlagana razprava o zgoraj nakazanih temah vendar že javno odgovorno začela. I.V. Helga Haben Sie Zimmer frei? Haben sie Zimmer frei? Wir sind mit dem Volkswagen aus Berlin gekommen! Al' da počnemo od početka: Lani u ljeto odohja odoh ja da se odmorim od tata i mama od tata i mama Dubrovnik Duprofnik Dubrovnik Duprofnik Helga! Helga! Helga! Helga! Wir haben zusammen eine wilde Nacht verbracht! To nisu gačice moje Marice več to su nožice jedne Švabice Jel' to java? ! 11'jesan?! Dubrovnik Duprofnik Frei!! Dubrovnik Tuprofnik Frei!! Helga! Helga! Helga! Helga! Wir haben zusammen eine wilde Nacht verbracht. Jesteli vidijeli djevojčice Je Je Jesteli vidijeli One su jučer otišle u kuče One se nisu One se nisu vratile iz škole Iizale su sladoled i žvakale gumu Lizale su sladoled i žvakale gumu. Oooo, o, o, o! Oooo, o, o, o! Trčale u školu i rekle dobardan Pijevale u zboru i rekle dobardan Šaptale u mraku Sanjale o braku Onome diječaku Onome diječaku Livade i trave i rudna bogatstva javite nam gdije su jesu li žedne jesu li gladne dajte jim nešto toplo da obuku (pišite nam gdije su) LICNUKARTU.KOLIM! »nemamo" JESU LI VAŠE? JESU LI VAŠE? NAŠE NAŠE Uzale su sladoled i žvakale gumu Lizale su sladoled i žvakale gumu. Oooo, o, o, o! Oooo, o, o,o! Doktore pomozite Doktore pomozite Doktore ja umirem ja umirem od dosade. Moj sinje diskofil on ima jednu ploču što kvari našu djecu što kvari našu djecu (? ) kvari kvari kvari kvari kva... Doktore pomozite Doktore ja umirem ja umirem od dosade. št 9 etXXV 4.377 ena3DI ?AJAMA ARL ALL WET A3A rr most , IHOSE PREAM5! APARTMA ŠT. 46 Tovariš, ki takrat še ni bil upravnik akademskega kolegija, ni hotel sprejeti delovnega mesta, če mu ne zagotovijo stanovanja. Enega otroka ima tovariš upravnik. TOZD Zdravstveno varstvo študentov, Ilirska 2, je zaprosil upravo študentskih domov,da mu dodeli prostore v III. nadstropju stavbe omenjenega naslova, ker jih potrebuje za ordinacijo, vendar pro-storov ni dobil, ker tovariš upravnik ni hotel sprejeti delovnega mesta, če mu predhodno ne zagotovijo stanovanja. Tovariš uprav-nik je delo sprejel. Tako danes srečno živi v trosobnem stanovanju, ki je naknadno adaptirano, katerega uraden naziv pa je APARTMA št. 46. Pred njim so v prav tem APARTM AJU št. 46 stanovali še upravnik štu-dentskih domov in pravnica zaposlena pri študentskih domovih. Zgradba, ki jo nedvomno poznate je bila namensko zgrajena za po-trebe študentskega doma (ne uprave)! in za zdravstveni dom za študente. V APARTMAJU št. 46 je bila predvidena sejna soba in pa garderoba, pozneje pa je bil prav ta prostor zdravstvenemu domu odvzet, renoviran ali adaptiran v stanovanjske prostore ter oddan v te namene. Namen TOZD za Zdravstveno varstvo študentov je bil ta prostor preurediti v ginekološko ambulanto. No, iz te moke ne bo kruha. Tisti, ki čakate na zdravniški pregled pred WC-ji, tisti (čez 50 jih je), ki tu delate in ostali potrpite! Morda bo imel naslednji upravnik akademskega kolegija že stanovanje, morda? Vi pa, ki ste tako od-ločitev sprejeli še enkrat pomislite, če ne bi raje tovrstne zadeve re-ševali iz stanovanjskega fonda ne pa na račun prostorov namenje-nih za zdravstveno varstvo študentov. Pa še nekaj - vsaj zakonsko uredite zadeve, da vas zaradinenamenske uporabe prostorov ne bo kdo tožil (to se pravi na skupščini občine!!!). Saj boste ostali sicer brez upravnika akademskega kolegija. Pazite, to je ključno delovno mesto! B. I. w n f o t € j c TRIBUNA - ŠTUDENTSKI LIST IZDAJA UNIVERZITET.NA KONFERENCA ZVEZE §OCIALISTlCNE MLADINE SLOVENIJE UREDNISTVO: 61000 LJUBLJANA, TRG OSVOBODITVE 1/11 SOBA 86, TEL: 21-280 URADNE URE VSAK DA^ OD 10-12h TISKA TISKARNA ŠTUDENTSKI SERVIS LETNA NAROCNINA 40,00 DIN; POŠTNINA PLACANA V GOTOVINI; ROKOPISOV NE VRAČAMO OPROŠCENI PROMETNEGA DAVKA NA PROMET PO PRISTOJNEM SKLEPU ŠT.: 421-1/70 OD 2S. JANUARJA 1973. " UREDNISTVO: ALEŠ ERJAVEC (kultura), BOJAN PIRIH (odgovorni urednik), JANJA KLASINC (informatika), RISTO PEJOV (tehnični urednik), SRECO KIRN (teorija), SREČO PAPIČ (likovni urednik), SREGO ZAJC (glavni urednik), VESNA BELAK (lektura, korektura) zaCasno vlogo izdajateljskega sveta opravlja predsedstvo univerzitetne konff.rence zveze sociaustične mladine slovenije. i del številke je pripravil in uredil IGOR VIDMAR OPRAVIČILO BRALKAM IN BRALCEIVl! Zaradi težav v tiskarni in zaradi tehnične zapletenosti te številke ste mo rali nanjo čakati 14dni več kot bi bilotreba.Opravičujemo se insepoboljš ujemo. TRIBUNA Zbor podpisnikov družbene-ga dogovora o štipendiranju je na svoji seji 21. februarja med drugim sklenil tudhtole: a) Sklepi 6. seje skupne ko-misije podpisnic samouprav-nega sporazuma na ravni re-publike so vodili k začasni sanaciji stanja, zato zbor podpisnikov DD smatra, da naj veljajo najdlje do konca šolskega leta 1976/77. (pod-črtala J. K.) Tudi v okviru sklepov 6. seje SK podpisnic SS je mogoče razreševati probleme najbolj materialno ogroženih učen-cev in študentov. b) Za naslednje šolsko leto, pa je potrebno izdelati izhodi-šča in kriterije, ki morajo biti znani najkasneje do konca aprila, ker je to povezano z razpisi štipendij. Tovariši podpisniki vidijo razloge za tako sklepanje v naslednjem: Če bi sklepe 6. seje... revidirali bi bila zmeda še večja in učenci in študentje ne bi dobivali šti-pendij še naslednja dva ali tri mesece. Ne bi jih pa dobivali zato, ker strokovne službe niso niti kadrovsko, niti kako drugače sposobne, da bi to uspešno in pravočasno opra-vile. V dejstvo, da ne bi v tem času študentje prejemali šti-pendij, nikakor ne gre dvo-miti, saj jih velika večina ne prejema niti zdaj in jih tudi ne bo. Nikakor pa tudi ne dvomimo v nesposobnost strokovnih služb. . . Nadaljni problem pa so seve-da sredstva, ki jih ni in zaradi katerih je do te nevzdržne si-tuacije sploh prišlo. Namreč OO ZSMS po fakultetah, UK ZSMS, RK ZSMS, RK in MK SZDL so zahtevali enoj-ni cenzus. Sredstev za enojni cenzus pa ni dovolj, zato bi bilo potrebno najemati kredi-te (Ljubljanska banka je na-nje že pristala in podpisala dogovor). Zaradi težke eko-nomske situacije pa je treba na ta enojni cenzus pozabiti, ker bi bilo v nasprotnem pri-meru nemogoče razpisati nove štipendije. Mislim, da temu ni treba več dosti dodajati. Dejstvo je, da ti protizakoniti in protiustav-ni sklepi veljajo in da jih niso mogli porušiti niti zelo argu-mentirani prigovori in ostri protesti neppsredno prizad-etih in družbenopolitičnih organizacij. Lahko le poniž-no upamo, da bo letošnja po-mlad topla tudi ponoči, da bo sadje bogato obrodilo in da se %o v Tivoliju našel kak miren kotiček za študij tistih, ki že po naravi nimajo zadostnih materialnih sredstev. J. K. Predstavljeno delo hočemo predvsem predlagati kot »moment,« kot »instru-ment« preloma, ponovne diskusije in pre-verjanja sedanjih modalitet množičnega komuniciranja v ikonskem izražanju. Očitno je, da se je množično komunicira-nje, kot vsi drugi pojavi v nadgradnji raz-vilo na določeni stopnji razvoja proizvajal-nih sil kot potreba in nujna vladajočega razreda, da ohrani svoj položaj z vsiljeva-njem svojih ideologij in vrednot. Od tod nujno sledi obvladovanja vseh sredstev komuniciranja (tiska, filma, upodabljajo-čih umetnosti, stripa, gledališča itd.): posa-mezniku kot takemu, spremenjenemu v orodje, s katerim je moč manipulirati, je preprečeno vsakršno preverjanje tistega, kar se mu vsiljuje preko najbolj rafiniranih tehnik pogojevanja. Čeprav se zavedamo ambicioznosti takega »projekta,« se hoče alternativa, ki jo,.kot se nam zdi, predlagamo, vspostaviti in zadevati tako semantični (vsebinski) kot sintaktični (formalni) in pragmatični (funkcionalni) vidik komuniciranja. Skupni imenovalec, ki združuje te ravni, je njihova »politična-kritična-kreativna« razsežnost: a) kar zadeva sintaktično raven, predlaga-no delo, izhajajoč iz primarnih elementov (točka, črta, plan) in z uporabo nekaterih simbolov v njihovem semiotičnem pome-nu (črke, številke), vključuje uporabnika v dojemanje sporočila preko različnih zna-kov, ga »odtuji« od tistih modalitet per-cepcije, ob katerih je bil pasiven »sprejem-nik« »običajnih« sporočil preko »običaj-nih« znakov, in ga tako postavlja v položaj kritike, iskalca. Prelomiti s to shemo po našem mnenju pomeni ponovno prediskutirati komunici-ranje preko takšnega medija ne le v njego-vem formalnem aspektu (znaku), ampak tudi vsebinskem, saj to dvoje ni ločljivo. Gre torej za oblikovanje koda ne kot toge sheme znakov, ki ji ustreza, in se tako identificira, neka vsebina, in v kateri sode-luje uporabnik s preprosto operacijo deko-dificiranja, ampak kot ustvarjanje koda, katerega znaki naj ostanejo »odprti« v takšni perceptivni dvoumnosti, da spod-bujajo stalni dialektični odnos raziskova-nja, odkrivanja različnih in kompleksnih pomenov.b) kar zadeva vsebino, vsebujejo predstavljeni tabloji in stripi »odraženo« kritično analizo družbene stvarnosti, vide-ne v njenih protislovjih in v dinamiki raz-voja: od neposredne analize te stvarnosti smo poizkusili preiti k ekspresivnemu re- UVOD V ALTERNATIVNI STRIP MARIA-GRAZIA LUTZEMBERGER SERGIO BERNARDI prezenttranju njene geneze, in tako omo-gočili uporabniku, da kritično »dojame« njen razvoj; c) kar zadeva operativni vidik, se delo za-stavlja kot spodbuda za neposreden odziv uporabnika(vsakdo si bo lahko sam ustva-ril svoj strip); odklanjajoč vsak prostor, ki bi lahko eliminiral njegovo kritičnost (in tako postal ponovna potrošniška instru-mentalizacija) iščemo tiste kanale komu-n.iciranja, ki ga vključujejo v vzgojno, po-. litično dimenzijo (tisk, avdiovizualna sredstva, šola) in so alternativni sedanjim. Tako se nam zdi, da lahko predlagano delo nudi konkretno alternativo tradicionalne-mu stripu, ki je danes postal eno najbolj dostopnih in »trošenih« sredstev komuni-ciranja, in se zreduciral zgolj na nosilca buržoazne ideologije in vrednot. Bolj kot kdajkoli je torej pomembno, da se kulturni delavec vključi in postavi v akti-ven in zavesten odnos preloma s pogoje-vanji kulturne industrije, in da v bazi ini-eira kontinuirane izkušnje in možnosti za ponovno odkritje in obnovitev njenih last-nih perceptivnih, kreativnih in konstruk-tivnih sposobnosti. IAD MJItf Za nas je to pomenilo angažiranje v iska-nju novega jezika, ki bi poleg tematik za-vzemanja za človeka predstavila svojo specifičnost s predlogom novih znakov kot novih sredstev alternativnega komu-niciranja. Zastavljanje tega cilja je za nas sovpadalo s predlogom, ki bi na vizualni ravni ne bil samo kritika, institucionaliziranih jezikov, ampak bi bil za vse vrste uporabnikov al-ternativa, ki bi spodbujala in vključevala: prva naloga kulturnega delavca je namreč,1 po našem mnenju, prekoračitev meje ti-stega komuniciranja, ki četudi je alterna-tivno, ostaja znotraj omejenega področja »potrošnje« in »okoriščanja.« Predlagano delo želi torej biti ob revolucio-niranju samega sebe v znaku in vsebini, »instrument,« s katerim lahko ravna »ši-roka baza,« a ga upravlja v jasno politizira-jočih in altefnativnih prostorih, istočasno, ko njegova dvoumnost (četudi je v svoji simbolnosti preprosta in elementarna) iz-ključuje neposredno in lahko sprejemajo-če branje, in pripravlja uporabnika k temu, da se čuti neposredno vpletenega in pri-tegnjenega v dekodiranje in interpretira-nje predlaganega sporočila. Gre torej za demitizacijo vsakršne oblike jezika, ki absolutizira odnos znak stvar-nost in tako vspostavlja togo vzajemnost med sistemom znakov in strukturo stvar-nosti: takšna identifikacija preskakuje problem zgodovinskosti in s tem relativ-nosti vsakega sistema znakov. Predlagani jezik daje uporabniku z »zlo-mom« takega odnosa možnost, da postav-lja ujemanje znak (predmet, oblika) vsebi-na neprestano pod vprašaj. A ne samp to: hkrati s tem, ko skuša tradicionalni jezik »fiksirati« predmet s tem, da ga kodira v natančen znak, identificira stvarnost kot »stvar,« element; alternativa predstavlje-nega dela pa ima z vizualizacijo stvarnosti kot procesa in postajanja namen reprezen-tirati, posledica tega pa je, da ne postavlja več odnosa znak (predmet, ampak znak / dinamika procesa. prev. I. Vidmar 1 tekst je vzet iz zbornika Kultura, mno-žično komuniciranje, razredna borba Sa-velli Ed., Rim 1976 ad Uvod k alternativnemu stripu a) vzeto iz knjige »Cultura, comunicazioni di massa, lotta di classe« - Savelli Ed. 1976 - avtorja: M. G. Lutzemberger in S. Bernardi "«?vzetc3z.Lrobremov-Magazin §t. 108 1971 - Avtorja Marko Pogačnik in Iztok Geister-Plamen 15 KULTURNI UREDNIK SKLICUJE SESTANEK SODELAV-CEV, KIBO V PONEDELJEK, 2«. MARCA OB 18. URIV PRO-STORIH UREDNIŠTVA TRIBUNE. NEkAJ MISLI O PROSTOVOLJNEM DELU MLADIH Univerzitetna konferenca ZSMS bo tudi letos organizator in nosi-lec mladinske delovne brigade, ki se bo udeležila mladinske delov-ne akcije Suha Krajina 77 v III. izmeni. Tak dogovor je bil sprejet na regijskem posvetu vodij centrov za mladinske delovne akcije občinskih in univerzitetne konference ZSMS, ki je bil dne 11. 2. 1977. Tudi organizatorji drugih brigad v Sloveniji so že določeni in ob tem lahko ugotovimo, da bo tovrstna dejavnost v Jugoslaviji v letošnjem letu še intenzivneje zaživela. Kakšna pa je resnična vrednost prostovoljnega dela, hjegov dejan-ski pomen, tako za posameznika, kakor tudi za našo socialistično skupnost? Nesporno je, da je prostovoljno delo predvsem mladih, pa tudi ostalih, v povojnem obdobju predstavljalo pozitiven, dodaten vir akumulacije, ki je veliko prispeval k temu, da smo se rešili »zača-ranega kroga revščine.« Navdušenost osvobojenih množic je bite tedaj kreativno usmerjena prav v to dejavnost. Toda tudi danes po 35-tih letih smo še priča temu pojavu, čeprav ekonomski značaj mladinskih delovnih akcij (MDA) nima več prvotnega pomena. O"1 Naša sodelavka Vesna Djurdjevič se je og-lasila na uredništvu »Studentskega lista.« Kulturni urednik »Studentskega lista,« Željko Ivanjek, ji je odgovoril na nekaj vprašanj. »Studentski list« izhaja v nakladi 12000-13000 izvodov. Uredništvo je razmeroma »mlado.« Sodelavcev je veliko. To so štu-lentje in tisti, ki so študij pravkar končali: »Studentski list« je sam razvijal kadre, ki so se kasneje zaposiili v novinarstvii. Trenut-no je list v presnovi in prav zaradi tega ima-jo nekaj težav, kadri se namreč šele učijo-so pa mladi in polni ustvarjalnosti. V novinar-stvu lahko sodeluje vsak, tudi, če so to ek-sperimenti z nenavadnimi stili; potrebno je le, da so prispevki argumentirani. Največ je literarnih prispevkov-prednost dajejo mlaj-šim ustvarjalcem. . • • Uredništvo si prizadeva, da bi ohranili kva-liteto, ki so jo imeli že prej iri sicer v znan-stveni fantastiki, mladinski književnosti, študentski kulturi in analizi kriminalistike. Pravkar je izšla izredna številka »Student- skega lista^posvečena reviziji nastalih na-črtov in programov. Težave, ki nastajajo pri tisku, so predvsem nnančne narave. Trenutno je vse v redu. O sodelovanju z revijami v njihovi republi-ki in z ostalimi revijami po Jugoslaviji je Željko Ivanjek povedal, da sodelujejo pred-vsem z listom »Val« (Reka), med »Student-skim listom« in »Poletom« poteka, zaradi različnih konceptov, prijateljsko sodelova-nje pri razdelitvi področij.'Najmočnejše, že tradicionalno, je sodelovanje z listom »Stu-dent« (Beograd) - izmenjujejo priloge in en-krat letno izdajajo skupno številko. Zelo si želijo sodelovati s »Tribiino.« Kutturni urednik »Studentskega lišta« je predlagal, da bi icnele vse študentske revije določeno stran, posvečeno mladim ustvarjalcem iz drugih republik. Verjetno se bo sodelovanje Urednikov vseh študentskih listov še po-globilo s skupno konferenco, ki bo marca v Zagrebu. VSE ZAMAN infofmacije KJE SO TOREJ VZROKI ZA SPODBUJANJE PROSTOVOLJ-NEGA DELA MLADIH? Odgovor na to vprašanje moramo iskati tudi in predvsem zunaj oz-kih okvirov mladinskih delovnih brigad in akcij, v naši vsakdanjo-sti, normah, navadah, procesu politične socializacije posameznika in stopnji samoupravnih socialističnih odnosov ter vključenosti mladine v le-te. Mladina, kakor tudi družba, ni homogen družben sloj ali celo sku-pina, temveč zelo raznotera, vendar pa lastna mnogim značilno-stim, ki so ji skupne, jo enotijo in celo določajo neko obliko zavesti o skupni pripadnosti. Pri tem ne mislim samo na biofizične in psi-hične lastnosti, temveč tudi na značilnosti, ki izvirajo iz njenega življenja v družbi, njenega družbenega statusa. Če želimo podrobneje analizirati našo mladmo, njeno mesto, vlogo in pomen v naši družbi, moramo z analizo pričeti že v zgodnji ot-roški dobi, ko se pričenja proces politične socializacije in socializa-cije nasploh, proces dovrševanja »še ne človeka!?« Za to dobo je za povojno generacijo ali raje »politično generacijo po vojni« značilen pojav temeljnega konflikta med »vzgojenim in resničnim,« med idealiziranim in realnim - saj gre v naši družbi in v njenih institu-cijah politične socializacije (šolah) nemalokrat za nekritično sezna-njanje otroka z družbo in njenimi procesi, v katerih živi ali bolje re-čeno, v katerih bo šele zaživel. Gre za vzgojo, ki mlade zavaja v ilu-zorično predstavo o svetu, v katerega šele vstopajo ali bodo vsto-pili. Ta konflikt dobi pravo razsežnost prav tedaj, ko mlad človek »vsto-pi« v realni svet, ki mu je bil drugače predstavljen. To seveda ni časovno točno omejen trenutek, temveč proces, ki traja, tudi pro-pade, vendar pusti posledice, marsikdaj tudi nepopravljive, za družbo patološke. Mladi so tedaj presenečeni, doživljajo strese in na nova spoznanja reagirajo. Toda kako? Pojavijo se reakcije, ki odstopajo od veljavnega, ki so marsikdaj oz-načene za »patološke,« v političnem smislu pa sta to predvsem dve reakciji - prva je politična apatičnost, druga pa protest proti družbi, ki je aktivna nasproti prvi. Mladi so zmedeni, socializem in samou-pravne odnose sicer sprejmejo vrednostno in čustveno, nemalok-rat pa odklanjajo institucionalizirane nosilce socializacije, vse tiste družbene oblike vzgoje in izobraževanja, ki ohranjajo in stabilizi-rajo naš družbeno politični sistem. Fojavi se konflikt med posameznikom in tistim družbenim oko- ljem, ki izvaja neposreden socializacijski pritisk nanj. to je dognano, išče skupine in sredine, v katerih bo našel podporo za svoja stališča in našel jo bo med - mladimi. Posledica tega je, da se take skupine ali sloji odmikajo samoupravnim odnosom. Mla-dina je tako tudi nehote in neodvisno od svoje volje odmaknjena od družbenega odločanja. To je še posebno nevarno tam, kjer so samoupravni odnosi slabo razviti, kjer načelo nagrajevanja po delu še ni uveljavljeno. V takih sredinah pa je mladina večinsko prisot-na (srednje šole, fakultete). Poleg tega smo še marsikje priče pojavu, da so konzervativna teo-retična izhodišča praktično uveljavljena v smislu omejevanja mla-dega človeka, ki kljub svojim dispozicijam prehodi vso pot od va-jenca naprej (učenca v gospodarstvu), v odmikanju in odklanjanju mladega človeka od uvajanja v temeljne produkcijske in družbene odnose (štipendijska politika, odnos štipenditor - štipendist). Od tod tudi velike težave pri mladih vzbuditi zanimanje za samou-pravne odnose, vključevanje v družbeno življenje. Ta »deficit« samoupravne prakse mladih pa lahko, kakor tudi drugje, odpravimo tudi z razvijanjem in uveljavljanjem prostovolj-nega dela mladih in z organiziranjem mladinskih delovnih akcij in kraja, kjer se bo to delo manifestiralo. Mladi na MDA združujejo svoje prostovoljno delo, skrbijo za zad-ovoljevanje svojih skupnih potreb in v veliki večini primerov (raz-en tehničnih zadev) odločajo sami. Ob tem se zavedajo svoje vloge v skupini, spoznavajo težave pri reševanju skupnih zadev, različ-nost interesov in kompleksnost odločanja. Navzven morda nepo-memben brigadirski večer, organizacija športne prireditve, kultur-ne ali politične manifestacije ali pa dela na delovišču zahteva po-seben, samosvoj pristop in aktivnost posameznika, koordinacijo potreb in interesov, s tem pa se postavlja pomen medsebojnega sporazumevanja in dogovarjahja v prvi plan. Naj končam. Ne bi rad prepotenciral pomena mladinskih delovnih akcij, vendar sem mnenja, da igrajo pomembno vlogo pri pridobi-vanju izkušenj mladega človeka o samoupravnih odnosih, ter po-menijo dragoceno izkušnjo še v marsikaterem drugem smislu, ki ga tu nisem pbudaril (navajenost na fizično delo, cenitev le-tega itd.). Nenazadnje pa tudi ohranjajo vrednote- naše socialistične re-volucije, ohranjajo revolucionarne tradicije, ki so pri nas tako pre-pogosto »zreducirane na otvoritve spomenikov in proslavljanje ju-bilejev,« njihova dejanska vrednost pa ostaja zanemarjena. Igor Bavčar 14 Rojstvo Valentine Leta 1965. italijanska revija LINUS, ki ob-javlja stripe, predstavi nov strip s prepro-stim naslovom Neutron. Njegov avtor je mlad milanski arhitekt Guido Crepax, že afirmirani ilustrator knjig, revij, plošč in reklamnih plakatov. Strip se začne s sliko, ki prikazuje gangsterski rop v Bronxu, sle-di streljanje med gangsterji in policijo ter mondeno srečanje v stanovanju umet-nosthega kritika Philipa Rembrandta, kjer se pogovarjajo o neuspelem ropu. Ob na-slovu so moške oči, pogled je skoncentri-ran, čeprav odmaknjen. Številni bralci pro-testirajo zaradi nedorečenosti vsega sku-paj. Nadaljevanje prinese odkritje, da ima pogled Philipa Rembrandta alias Neutro-na nadnaravno paralizatorsko moč, ki jo namerava uporabljati v boju z gangster-jem. Čeprav bralci še niso povsem zad-ovoljni z zgodbo, jih vizualna komponenta pritegne. Ko se črno-belim kontrastom, skrbi za najmanjše podrobnosti in suge-stivnosti likov pridruži še Valentina, mla-da in lepa fotografka a la mode, bralci ne protestirajo več. Philip je Valentino Ros-selli spoznal na milanskem letališču. Med njima se takoj vname ljubezen, ki jo Philip drago plača. Valentina izvrši revolucijo znotraj stripa- pridobi si simpatije bralcev, ukrade Neutronu naslov in strukturo stri-pa. Cel svet se vrti le še okoli nje in ona se prosto giblje v realnosti, preteklosti in sa-njah. Kdo si, Valentina? Valentina Rosselli se je rodila 25. decem-bra 1942. Njena prva sanjarjenja so bila po-vezana s stripi, ki jih je brala kot otrok. Vpletla se je v pustolovščine Flash Gordo-na, Mandrakeje,... lase si je pristrigla po vzoru Lousie Brooks, 1. 1962 je izgubfla starše, leto kasneje se je začela poklicno ukvarjati z modno fotografijo. 1965 je spoznala Philipa Rembrandta, ki je postal prevladujoči moški v njenem življenju, vendar niti prvi niti edini. 1970 je rodila sina, ki sta mu s Philipom dala ime Matija. Kot lik ženske v stripu predstavlja Valen-tina nekaj novega. Postavljena je v točno datirano sedanjost, katere ohranitve si ne želi. Hoče se osvoboditi vseh zadržkov, ne pozna hipokrizij in moralizmov. Nima časa, da bi postala sitna gospodinja, saj je vedno v centru dogodkov, med eno in drugo ljubeznijo in sanjami. Ni večna za-ročenka, niti ne teče za moškimi; življenje je polno priložnosti in zakaj jih ne izkori-stiti? Vendar ni zapeljana pustolovka, kvečjemu pustolovska zapeljivka, čeprav termin ne ustreza, saj Valentina globoko spoštuje vse ljudi in ne uporablja svojega telesa za dosego kateregakoli cilja razen spolnega užitka. Prav tako ni nepremaglji-va superžrtev, čeprav je pogosto zasledo-vana in mučena; toda sadomazohizem je le projekcija njenih notranjih nemirov, alegorija njenega boja iz teme proti luči, z željo premagovanja same sebe. Tudi eks-hibicionistka ni: svojega telesa sicer res ne skriva, slači se pogosto brez potrebe, ne da bi obleko trgali z nje, vendar je njena go-lota naravna, le če hoče zapeljiva. Nekaj skupnih potez ima Valentina le s oapirnatimi junakinjami iste starosti: sku- paj z Barbarelo ima psihološko predispozi-cijo za ljubezen, s Seraphino ji je skupna (minimalna) novolevičarska angažiranost, kakor Phoebe Zeit-Geist se tudi ona zave-da in spoznava nasilja našega časa. Vendar je od njih različna, saj je predvsem medij, preko katerega avtor poizkuša nekaj pove-dati, povedati nekaj o sebi. Torej je Valen-tina del Crepaxa samega, njegovih groz in razmišljanj, ljubosumno skritih sanj in spominov polpretekle dobe. Valentina je torej ženska"ftašega časa, nev-rotična, vendar ne histerična, stalno na prehodu med doživetim, sedanjim in sa-njami. V svoje onirične predstave vpleta stojnih knjigah, kmalu pa bo prišla na trg njegova upodobitev best-sellerja sadoma-zohistične literature, Histoire d' O. Prva Valentinina sestra je Bianca, ki se od Va-lentine razlikuje samo po daljših laseh. Vse ostalo jima je(skoraj) skupno. Vse po-zornosti pa je vredna Anita (podnaslov: mogoča zgodba). ANITA knjiga se začne s celostransko sliko lepega dekleta v (samo) hlačnih nogavicah, klečečega pred televizorjem. Isto dekle v hlačnih nogavi-cah (ki se spuščajo proti stopalom) in s te-levizorjem v rokah ali med nogami se po-javi še štirikrat. Nato napis Anita. Anita že na prvi strani prižge televizor, njene oči se estetsko rafinirana mučenja kot odgovor na svoje obsesije, bojazni, ki pa se jih noče otresti, saj jo, kot vse kaže, seksualno pri-vlačijo. V prvem obdobju jo še privlači na-čin življenja jet-society (poklic, ki ga opravlja, simpatije do nove levice izražene bolj z besedami kot z načinom življe-nja,...), medtem ko se kasneje spremeni: njena kontradiktorna osebnost pride še bolj do izraza, čeprav postane istočasno psihološko bolj zrela osebnost. Po eni stra-ni torej realna-nerealna oseba, projektira-na v sanje-halucinacije, narcisoidno za-maknjena v kontemplacijo same sebe ali svoje kontrafigure, torej alter ega, po drugi strani vse manj povezana z antikonfor-mizmom svojega elitnega ambienta, ki je zgolj konformizen. In ko je na pohodu žensko gibanje za legalizacijo abortusa, tudi ona ne jemlje več tabletk in zanosi. Nosečnost in porod pa ji nudita skoraj ne-skončno serijo oniričnih predstav na meji surrealnega. Valentinine sestre Crepax je poleg stripa ali stripov o Valen-tini, ki so doslej izšli v štirih knjigah, ust-varil še dve junakinji, ki sta izšli v samo- spoje z ekranom, slede si onirično-haluci-nacijske predstave (iz divana se iztegne moška roka, ki ji boža prsi), ki jih sama sti-mulira z z masturbiranjem in igro z jezi-kom in prsti. Vsak vseh predstav je konec, ko ugasne televizor. Anita je daktilograf-ka, ki kot kmalu spoznamo, preživi ves svoj prosti čas pred televizorjem. Vendar ne gleda »normalnih« oddaj: takoj, ko pri-žge televizor, se iz njega razleze nekak fluid, ki je glavni stimulator njenih erotič-nih onirično-halucinacijskih predstav. Zgodba se konča s spolnim odnosom med Anito in njenim televizorjem. Televizor ni prenesel močnega orgazma in se je razpo-čil ter tako napravil konec sebi in Aniti. To ni sicer zgodba o zaljubljencih iz Verone, je pa globoka analiza fetišizacije predme-tov (televizorjev še posebej) v sodobni družbi. TONE GOMIŠČEK ad Valentina (T. Gomišček) a) vzeto iz stripov-revije Sgt. Kirk št. 50/76 - Ivaldi Ed. Ge-nova 76-avtor stripa »Little Nemo in Slumberland« je W. Mc Cay (ok. 1905-1910) »Borba u sferi tzv. 'masovne kulture,' možda je, ako se ova razumije dovoljno povjesno promišleno, najdalekosežnija antikapitalistička borba suvremenog svi-jeta« Pobude in okoliščine, ki so - poleg ugod-nega medsebojnega položaja zvezd, uje-manja zodiakovih znamenj ipd. - botrova-le nastanku tematske številke »Tribune« o stripu, so za letopisce »prave«, »nacio-nalne« kulture seveda prav tako nepo-membne kot strip sam. Še to, da gre za prvo tovrstno publicistično dejanje v slo-venskem »kulturnem prostoru,« najbrž ne bo zmotilo njihovega miru. označimo ugovor, da je strip nepornem-ben, banalen pojav, kot alibi za ineifnosf\ ki pa ob dejstvih, da prevladuje pri nas ' stripski kič, proizvod kapitalske »industri-je zavesti,« in da ne poznamo nikakršne' »vzgoje k dobremu stripu,«3 že meji^rra sokrivost. Da pa(sprevrnjena)zavest>cfpo-menu stripa za formiranje posameznikove ideologije in celo potreb le obstčji, pričata, med drugim, nespremenjeria vsebina stri-pov v ostro kritizirani ^dlciji »partizanske-ga« kič-stripa »Nikad'robom« (ki si je ne-davno tega celo naciela naziv »revija za oh-ranjanje traditifNOB) in pa stripska rekla-ma za »Deiti< v »Delu«, ki sicer stripa svoj živ ,dan m objavljalo. * . ^j Vanja Sutlič: Praksa rada kao znanstve- na povjest in konstruktivnih sposobnosti.«5 Pri tem pa ne gre za »prosvetljevanje,« ampak prav za antikapitalistično borbo v sferi »množične kulture.« In če dandanašnji -in v zgodovipski perspektivi-prevladuje (tudi pri nas) komercialen,, interesu profita služeč strip, pa nadvse raznotere stvaritve v tem mediju - od Crepaxa do čilskih stri-pov »Unidad popular,« »vmes« pa italijan-ski in francoski angažirani strip, ameriški underground itd. - kažejo na različne nači-ne in temeljitost njegovega negiranja-in morda tudi že preseganja. »Tribuna« hoče s to številko poskusiti spodbuditi analogne procese tudi pri nas. I.V. Pa nič zato; namen te številke ni borba za pripustitev stripa v »hram umetnosti« in za podelitev družbenega - kulturnega statusa tej, sicer v slovenski resni in manj resni publicisti-ki, močno zanemarjeni obliki »množične kulture in vizualnega komuniciranja.« Oris omenjenih pobud in okoliščin naj ima torej povsem informativno-samoreflek-sivni pomen. Začnimo s podatkom, da prodajo v Slove-niji mesečno kakih 200.000 izvodov strip-skih edicij (teh je kak ducat). Če upoštev-amo njihovo strukturo (več kot 100.000 prodanih izvodov odpade na komplemen-tarni ediciji »spagetti-western« stripa »La-nov Magnus Strip« in »Zlata serija«), lah-ko najbrž računamo z najmanj toliko red-nimi bralci (ne da bi šteli bralce časopisnih stripov). Če nato sprejmemo kot še vedno veljavne rezultate deset let stare (in edine) raziskave o strukturi bralcev vidimo, da gre pretežno (a ne samo) za mladino od de-vetih let starosti dalje. Pritegnimo še hipo-teze o vpliva stripa na bralčevo obnašanje in še posebej na oblikovanje trajnih plasti nieeove osebnosti,2 pa lahko mirne duše »Stripska« številka »Tribune« sž-želi torej pridružiti prizadevanjem, ki jih v "dtugih republikah že dlje časa razvijajo,« zastavjti kritično, argumentirano razpravo o stripiKs - v vseh njegovih vidikih-sociološkem, psihološkem, komunikacijskem, estet-skem ... Njen smoter je tedaj tudi dest-rukcija mita o stripu kot »čisti« zabavi,« zaradi česar tvega nepopularnost pri strip-skih »fanih.« Ostala pa bi na pol poti, ko bi' se hotela le zoperstaviti pasivnemu, zgolj \ eskapističnemu »trošenju« stripa; zato po-skuša narediti nujen korak dalje; in zasta-viti problem ustvarjanja možnosti za to, da se kreativna energija bralcev, ki je v večji ali manjši meri investirana tudi v konven-cionalno branje, usmeri k »ponovnemu odkritju lastnih perceptivnih, kreativnih 1. Glej tekst »Tisti, ki berejo stripe« F. Zupana 2. Glej tekst »Strip in nezavedno« A. Imbasciatija in C. Ca-stellija 3. istotam 4. npr. tematska številka(!) beograjske »Kulture« (28/75), več tekstov v »Trečem programu« beograjskega radia, v »Knji-ževnem životu,« splitskih »Mugočnostih« feljton v »Vjesi-ku« lani jeseni itd. »Stripska« številka »Tribune« pa vendarle ne orje čisto sveže letine: tudi v slovenskem prostoru je nastalo nekaj pomemb- nih prispevkov k študiju stripa;8 in bogata preteklost »dru- gačnega« stripa v sami »Tribuni.« Prcdvsem so tu tekst »Masovna kultura-strip« Franceta Zu- pana, objavljen v sociološki številki problemov 1. 1968, odlo- mek o stripu v delu »Likovna govorica« Braca Rotarja (Ob- zorje 1972) in tekst Rastka Močnika »Strip,« objavljen v Na- ših razgledih I. 73 5. Glej tekst G. M. Lutzemberger-S. Bernardi: »Uvod v alter- hativni strip« Bruegelove slike »Medvedov obed.« Pro-tagonist zgodbe se sprehaja po muzeju in zagleda to sliko. Med opazovanjem prepri-ča samega sebe, da vsebuje slika neko skrivnost, ker se mu zdi ena izmed narisa-nih oseb prikazen. In res gre za prikazen (v času, ko je slika nastala je bila Flandrija pod špansko okupacijo), za prikazen voja-ka, ki se mora vrniti v šestnajsto stoletje, da bi popravili storjeno krivico. Glavni junak tedaj predlaga prikazni: »Preseliva se v šestnajsto stoletje.« Risar je imel odlično idejo, ki je mislim, nihče še ni uporabil. Prizor je narisal na sledeč na-čin: vzame sliko in jo odstrani z ozadja; medtem ko je na eni strani viden glavni junak, je na drugi strani prikazen; potem zatemni in zamegli obrise; končno prenese oba protagonista naravnost v sliko. Risar (imenuje se Van Der Stern) je tako hotel dati sliki nadaljevanje, si izmisliti njeno raztegnitev, razširiti dekoracijo, ki jo je pred tem omejeval okvir. Ne da bi jo uničil, razstavi sliko tako, da jo zapre v vinjeto in ne več v okvir. Tako ni-mamo več predstavitve v predstavitvi, ampak smo narativno v šestnajstem sto-letju. Morala pravljice: katerikoli pnmer vzame-mo, strip dokazuje, da je lahko zvrst, ki je sposobna igrati se s konvencijami pred-stavljanja. Ta ugotovitev ga lahko zelo do-bro definira. Strip se igra s kodeksom pred-stavitve, da bi ga lahko istočasno denun-ciral. In prav to se mi zdi ena izmed njego-vih specifičnih lastnosti. Čeprav ne sme-mo prezreti, da je strip pogosto tema sli-karstva in obratno (znani liki slik, kot na LES HUMANOIDES ASSOCIES primer Leonardova Gioconda, vstopajo v strip in obratno, risani junaki vstopajo v okvir), moramo primer stripov, ki.jih uporabljajo pop artisti, obravnavati kot so-ciološki fenomen. Da bi prikazali pomen »comics« v družbi, mu ti umetniki dajo gi-gantske razsežnosti. Stališče teh slikarjev je torej novo: z makroskopiranjem stripa hočejd omogočiti denunciacijo stripa. Pop art je bil, v Ameriki, fenomen obtožbe družbe kot potrošniške družbe (vsaj v svo-jih namerah). Družbe, ki istočasno »troši« predmete in znake. Prav strip pa je priraer proizvoda, ki se tiska v milijonih in mili-jonih primerkov. Proizvodov, ki nas razla-ščajo lastnih predstav in ki nam kradejo naš spomin. Tako kakor strip obsedeno ponavljanje figure, ki se vrača vedno na isti način in v vedno isti zgodbi, pop-artist - mislim na Andyja Warthola - razmnoži sliko Marilyn Monroe ali konzervne škatle juhe Campbell na tak način, da izgube vsak-svoj smisel v tistem trenutku, ko jih je porabil. Kakor z denarjem: ko natisnejo mnogo bankovcev pomeni, da denar nima več nobene vrednosti. Proizvodi, ki se množe, zgubljajo svojo vrednost, se raz-vrednotijo. Pop artisti so dejansko denun-cirali določen tip stripa z izpostavitvijo iz-gubljanja njegovega pomena, kot posledi-ce inflacije znakov. 1 razgovorje vodil Pietro Favari, objavljen pa je bil lani v 50. številki stripske revije Sgt. KIRK Ivaldi Editore Genova1976 Prevedel Toni Gomišček OOctOoNtema do Pop arta b) vzeto iz »Dreams of the Rarebit Fiend« - avtor W. Mc Cay je uporabil rakurs od spodaj, ki ga kaže vinjeta, že 1904. leta c) vzeto iz Sgt. Kirka 50/76 - avtor: Guido Crepax Inc. 830 Folecr Ave. Berkelev Califf. 94710 ROMAN GUBERN INDUSTRIJA PROIZVODNJE STRIPOV Princip »mimezisa« ali imita-cije, za katerega se zdi, da je v izvoru velikega dela umetni-ških aktivnosti, najdemo tudi v jeziku stripov. Kakor pri šte-vilnih drugih umetnostih, vsebuje tudi pri stripih ustvar-jalni proces celo vrsto komp-leksnih tehničnih posredo-vanj, neločljivih od svoje na-rave sredstev množičnega ko-municiranja. V tem smislu in zaradi nekaterih estetskih analogij se je večkrat vzposta-vil paralelizem med stripom in filmom, pri čemer se je pogo-sto pozabljalo na povezanost med vedno bolj kompleksnim tehničnim posredovanjem in nivoji vedno manjšega anti-naturalizma, ki se dosežejo z uporabo teh posredovanj. Po-globljeno analizo tega argu-menta bi bilo treba izvesti v luči Arnheimove teorije o an-tinaturalizmu kot bistvu vsa-kega umetniškega dela; po tej teoriji se tehnične omejitve reproduciranja resničnosti, z vsemi njenimi atributi, spre-menijo v »oblikovalna sredst-va« tako na primer kadriranje kot omejitev neskončnosti realnega prostora, ali pa anti-naturalna dvodimenzional-nost slikarstva, fotografije, fil-ma. Če primerjamo paraleli-zem med filmskim in strip-skim jezikom iz te perspekti-ve, moramo upoštevati dejst-vo, da so v stripu, kot obliki iz-ražanja, ikonski znaki statični (nadomeščajo dinamično re-sničnost), dialogi pa napisani (nadomeščajo fonetično re-sničnost), kar izhaja iz lastno-sti uporabljenih tehničnih sredstev: papirja in črnila. Film pa razpolaga s skrajno kompleksnejšo tehnologijo, ki mu daje možnost reprodukci-je ikonskih znakov v nepreki-njeno gibanje in zvok. Istoča-sno pa moramo poudariti, da« razpolaga strip z večjo svobo-do kreacije (fantastični kraji* neobstoječa bitja, možnost izs jemno virtuoznega kadrira-nja, kar je v filmu mnogo težje realizirati) prav zaradi manjše zvestobe resničnosti. Te aspekte bomo analizirali še na drugih mestih: za sedaj je važ-no opozoriti na dejstvo, da sta papir in črnilo, kljub njuni preprostosti, temelj komp-leksnega tehničnega in in-dustrijskega procesa. Papir in črnilo sta v resnici »primarni pribor« stripskega kreativnega procesa, enako kot snemalna kamera in devi- ški celuloidni trak pri filmu. Z namenom uporabe, izpopo-lnitve in izkoriščanja ekspre-sivnih možnosti tega »primar-nega pribora,« se risarji zate-kajo k dopolnilnemu priboru, kot na primer čopiču, peresu, mrežici, svinčniku (Roy Cra-ne v »Wash Tubbs«), fotog-rafskim kolažem (Enric Sio v ' »Sorangii), itd. vo barvnega spektra, dobljeno s prizmatično dekompozicijo snopa bele barve. Vsaka de-taljna študija možnosti, ki jih dajejo sredstva tehnike figu-rativnega predstavljanja bi privedla do Preceptov (knjige navodil, op. prev.) ali do kake-ga hipotentičnega Priročnika risarjev stripov, kar pa je daleč stran od namer, ki vodijo način sta intenzivno črno in belo, brez stopnjevanj sivega, edini kromatični vrednosti. Efekt noči je torej dobljen z iz-borom ene same optično opre-deljene značilnosti: »kontra-sta«. Kolikor večji je tonalni kontrast, toliko bolj bo pred-stavljanje teme učinkovito. Podobno bi lahko razmišljali glede namerno pretiranih per- S pomočjo tega pribora risar prenese trodi-menzionalne, gibljive, barvi-te, dišeče, termovariabilne itd. resničnosti na dvodimenzio-nalno stran, sledeč težnji po konvencionalni, bolj ali manj stilizirani in domišljijski re-produkciji njenih »oblik« in »barv.« Tu seveda ne gre za odpiranje stare dileme o kon-vencionalnosti figurativnega predstavljanja(reprezentira-nja) vprašujoč se, na kak način bi narisal stvarnost zajec, s svojimi lateralnimi očmi ali pa muha, s prizmatičnimi. Spri-jazniti se je treba s frontalnim in dvookim človekovim po-gledom kot dejstvom, na osnovi katerega so se obliko-vale vse konvencije in kodek-si figurativnega predstavljanja od renesanse dalje. Pri transponiranju stvarnosti slikar razpolaga s tremi grafič-nimi pripomočki, ki jih lahko kombinira v neskončnost: z »linijo,« »madežern« in »mre-žico,« ki lahko uporabijo za svojo kromatično označitev črno ali katerokoli drugo bar- mojo študijo o estetski naravi stripa. Kljub temu se mi zdi koristno analizirati en sam preprost primer, da bi tako podčrtal možnosti, ki izhajajo iz konvencionalne narave ko-deksa grafičnega predstavlja-nja. Gre za primer že klasične-ga efekta noči ali teme, ki je v optičnih terminih opredeljen z odsotnostjo svetlobe ali, kar je isto, z odsotnostjo slike. Treba je seveda pojasniti, da svetlo-ba kot element ni fizično pri-sotna na strani, in da pametna grafična konvencija določa, da vrednost belo predstavlja svetlobo, vrednost črno pa temo, intenziteta svetlobe in teme pa sta proporcionalni to-nalnim vrednostim teh dveh barv. Torej,da bi risarji ustva-rili efekt noči, niso poskušali predstaviti teme, oziroma od-sotnosti svetlobe kot take, temveč so se zlasti opredelili (kakor tudi filmski operaterji) za ustvarjanje silovitega to-nalnega kontrasta med total-no temo in nekim virom svet-lobe (elektirčna žarnica, pu-škin plamen, luna, itd.)- na ta spektiv, dobljenih z optičnim efektom velikega kota, glede premaknitve osebe v gibanju, glede mogočnih potez z debe-lim čopičem in finejših s pere-som itd. Danes že kodificirana rešitev citiranega »efekta noči« je bila odkrita že pred mnogimi stoletji, do največje popolnosti pa jo je razvil Rem-brandt. Toda, kot da bi ta reši-tev tedaj še ne bila odkrita, si risarji, ki so manj omejeni z ustaljenirn, izmišljajo v svojih pierre fresnault deruelle Vpr.: Kateri so, po vašem mnenju, odnosi med stripom, pripovedno umetnostjo, fi-gurativno umetnostjo in filmom? Vprašanje, ki ste mi ga postavili glede stri-pa in ostalih sredstev izražanja (film, ro-man, figurativna umetnost), je nedvomno zelo kompleksno. Moji odgovori bodo to-rej temeljili na dokaj subjektivnih intuici-jah in občutkih, ki bi morali biti kasneje tudi znanstveno razčiščeni in utemeljeni. Pojdimo po vrsti in začnimo z odnosom strip-film. S študenti, s katerimi delam na univerzi v Toursu, smo prišli do zaključka, da je strip v veliki meri dolžnik filmu in da ga lahko pojmujemo, v določenem smislu, za film množic. V Ameriki sta se strip in film rodila skoraj istočasno. Če, na primer, opazujemo strukturo »LittleNema« (Win-sor McCay), z lahkoto opazimo, da je avtor zgodbe ustvarjal tudi risane filme. Poveza-va med pisavo stripa in animiranega filma je namreč zelo očitna. PEATH IN THIS COTP A 6LESSIN6 NOT 0*11 TO HISWIF BUT TO THE WHOIE COMMU 12 Kasneje je film postajal vedno bolj indust-rija, kar je nujno vplivalo na strip. V letih hollywoodske prosperitete je strip postal ekstremno narativen: pripoveduje pusto-lovščine in ne več kratkih gagov v treh vi-njetah. Strip je v tem kontekstu postal rea-lističen in začel 6d blizu oponašati film. To se je ponovilo tudi v času ekspresioniz-ma, ko strip hodi po sledeh takratnega fil-ma. Poleg tega zadnjega primera obstajajo -stripi, ki hočejo biti, z uvajanjem najrazlič-nejših filmskih »trikov:« kadriranja, zoo-ma, plana in nasprotnega plana, prvega plana, srednjega plana in totala, pravi pravcati - risani film. Seveda so številni od teh prijemov obstajali v figurativnih pred-stavitvah že pred pojavom filma: plan in nasprotni plan sta obstajala že v šestnaj-stem stoletju, za kar je najbolj neposreden prirtier Breughel., Videli smo torej, da se realistični strip te-sno navezuje na film. V šestdesetih letih postane vse skupaj odločno zanimivejše; naracija se napihne, začne se tradicija do-lgih pripovedi, na nek način se rodi nova umetnost komičnega stripa. Realistični strip je sicer še vedno prevladujoč, toda istočasno se uveljavlja drugačna tendenca, tendenca »komičnega« stripa. In s tem se začenjajo poglabljati razlike med sfripom in filmom. Ena lastnost pa se ohrani: film, na katere-ga se je strip pred tem eksplicitno nasla-njal, ostane še vedno prisoten, toda samo implicitno. Film torej ostane podlaga stri-pu. Ni nujno, da se bralec in risar zavedata tega vpliva, toda vsa kodifikacija, od kad-riranja do posamezne slike, se nanaša na filmski jezik. Film je za risarja postal inte-rioriziran model, čeprav riše ne da bi ga ek-splicitno upošteval. Preidimo sedaj na problem, ki me še pose-bej zanima: bolj ali manj opazni odnosi med stripom in literaturo. Ob branju Cre-paxovih stripov (za sedaj se zadržimo pri njih) spoznamo, da stojimo pred pomemb-no prelomnico, ki jo lahko primerjamo s prelomnico pred nekaj leti v literaturi, ko se je pojavil »nouveau roman« (Robbe-Grillet ali Butor). Imam občutek, da Cre-pax in »nouveau roman« ne pripovedujeta več zgodbe, to, kar nekaj pomeni, je način prikaza neke vsebine, ne pa vsebina roma-na. V skrajnosti, »tista« zgodba ne obstoja več. Osnova je odnos med posameznimi slikami (zaradi njihovih plastičnih kvali-tet, linij, oblik, barv), ne pa pripovedovan doživljaj. Crepaxov primer je jasen: ko ga beremo, beremo vedno isto zgodbo, more mlade ženske. Ali bolje, ne more, temveč prikazni, spomine in resničnost, ki se pre-pletajo na različnih ravneh in na dokaj za-pleten način. Vrnjeni posamezni strani, Vendar ne s pripovednega, temveč bolj iz čisto estetskega stališča. Crepax ustvarja v smeri, ki jo risarji ime-nujejo sekvencionalnost, to je, simultana povezava večjega števila slik. To pa je ten-denca, ki jo linearno preneseno, ker je pi-sava lineatnost, srečamo v »nouveau ro-manu« in vizualni poeziji. Na obeh pod-ročjih ima namreč označevalec večji po-men od označenega. Vpr.: Kaj pa glede povezav s slikarstvom? Vsi v^mo, da v slikarstvu obstaja cela vrs-ta točno določenih prostorov. Predvsem ploski, simbolični prostor (srednjeveške religiozne freske in mozaiki so »ploski«), kjer je predstavitev dana z idejo o določeni osebi, torej z idejo o Deviciro svetnikih, itd. Tudi na zidovih Egipta so vsi bogovi ploski. V trenutku, ko je prostor postal tro-dimenzionalen, ne obstaja več ideja o De-vici, temveč se pred nami znajde realna ženska, ki bi lahko bila, med drugim, tudi Devica. V tem je namreč bistvena razlika med simboličnim, ploskim prostorom in tridimenzionalnostjo, kjer obstaja analogi-ja s stvarnostjo. Ti dve prostorskosti sta, shematično, prostorskosti tradicionalnega figurativnega slikarstva. Seveda ne govo-rim o moderni umetnosti, ki je nekaj čisto drugega. Na zahodu je prostor še vedno nekaj iz-jemno erotičnega, prostor voyeurjev! Pro-stor petnajstega stoletja je postal »prostor »Včasih opozarjajo, da nekateri moji kadri izvirajo naravnost iz stripa. Stri-njam se s tem. Vendar se mi dogaja po-vsem nezavedno« - Alain Resnais - gleduh.« Rob slikarskega dela je kakor okno: - gledamo, kaj se dogaja »znotraj« na isti način kot obiskovalec gledališča, ki ga ščiti tema dvorane. Z drugimi beseda-mi: tako je, kot bi gledali v stanovanje, ki bi sicer moralo imeti še en zid, da bi ga šči-til pred pogledi. Toda ta zid ne obstaja in prav zato lahko »gledamo.« Pri stripu kadriranje na fantastičen način okrepi voyeurizem. Crepax na primer, si-stematično uporablja ta princip Žensko telo razreže in proučuje z vseh aspektov, razstavi ga na posamezne dele: stegno, -prsi, roka, oči, itd. Pogosto postavi svoje ženske za balkon ali okno, zavarovane z železno ograjo. Na ta način doseže fetišizacijo* telesa; erotično poželenje se preseli na nek določen del te-lesa: boke, obraz, nogo, ni važno kaj. Ob-stajajo spolne obsesije, ki jih imamo vsi ljudje: Crepax jih uporablja za ustvarjanje stripov. Uspel je najti označevalen ele-ment stripa: kadriranje, ki ga uporablja za upodobitev svojih iz vseh mor vidikov; zato je resničen in oseben umetnik. Vrnimo se k odnosu med stripom in sli-karstvom. Ali v Italiji poznate belgijski strip z naslovom »Španska prikazen?« V tem stripu gre za problem predstavitve najboljših delih nove kodekse dvodimenzionalnega in sU-tičnega uporabljanja optičnih informacij, ki predstavljajo realni svet, čeprav se nova re-šitev zoperstavlja rutini sploš-no sprejetih kodeksov. Ta ugotovitev pa velja le za redke primere risarjev, ki so v celoti gospodarji svojih sredstev iz-ražanja in niso pod vplivom komercionalnosti ali česa dru-gega. Vendar vemo, da v praksi ni tako, saj risar stripov ni nič drugega kot šahovska figurica kompleksne indust-rijske organizacije, ki se poko-rava logiki vseh mass-media, ki temelje na dragi tehnologiji in so za to pod kontrolo kapi-tala. V proizvodni fazi je ustvarja-lec stripov najprej pogojen s »kolektivizaaijo« in iz nje iz-hajajočo »neosebnostjo« dela. To pogojenost nam, kar se da hrupno, prikazuje intenzivna delitev dela, ki je postala nor-ma ustvarjanja »cimicbooks« in ki pozna risarje samo za ozadje, za osebe, za avtomobi-le, itd. »Kakor so se veliki mojstri slikarstva opirali na pripravljalno in pomožno delo svojih učencev, tako tudi da-našnji ilustratorji mobilizirajo pravcato armado pomočni-kov, ki v prirperu njihove sm-rti, nesreče, utrujenosti ali ne-soglasij z založniško hišo nad-aljujejo z delom, ne da bi spre-menili najbolj tipične in povr-šinske stilske karakteristike in ki tako ohranijo, vsaj za večji del bralcev, splošni »look« stripa,« je zapisal Antonio Lara.3 Zgodovina stripov nam nudi dolg in dolgočasen sez-lam risarjev, ki so svojo celot-no produkcijo realizirali pod togo obremenitvijo slike in sloga, podedovanih od ustvar-jalcev (nekega) določenega ju-naka. Primer: »Tarzana« je za-čel risati Harold Foster leta 1929; ko je Foster 1937. opu-itil ta strip, ga je nadaljeval Burne Hogarth, in nato, po vrstnem redu, Rex Maxon, Dan Barry, Rubinor (Ruben Moreyra), Joe Ceraldo, Wil-liam Juhre, John Lethi, Paul Reiman, Nick Cardy, Bob Lubbers, Russ Manning in drugi. »Fantoma« je 1936. astvaril Ray Moore, nasledil ga je njegov učenec Wilson McCay (1944), njega pa 1961. Sy Barry; oba sta vedno po-skušala biti čimbolj verna slo-gu začetnika dinastije. »Flash Gordon« se je rodil 1934. leta izpod čopiča Alexa Raymon-da, Austin Briggs, Mac Raboy in Don Barry pa so mu hoteli slediti kot senca, čeprav de-jansko neprimerno zaostajajo za svojim vzomikom. prepoved je trajala vse do leta 1969), lastniki avtorskih pra-vic izdajanja te ilustrirane zgodbe pošljejo na trg pusto-lovščino, ambientirano v čas španske državljanske vojne. Zaradi hitrosti, s katero se dela v teh založniških hišah in zaradi pomanjkanja ustrezne-ga materiala za takšne »nujne primere,« je potrebno zaka-muflirati kraj dogajanja. Zato nekaj risarjev spremeni napi-se, uniforme in avtomobile, meje, imena, situacije in kra-je. Trirogi in pripadniki milice povsem izginejo. ^vojmcu sa BAJONBTOtAt POLEČITB* OOBT DQNB-.3M TAI Zasužnjc.iost sliki in slogu nekega drugega ustvarjalca pa privede včasih do še bolj bed-nih in dramatičnih pojavov, kot na primer pri dogodkih, ki jih opisuje Luis Gasca v »Los comics en Espana:« »Eden iz-med prizorov stripa »Sky Roads« je sprožil konflikt . V času skrajne napetosti, ko je Hamingway prepovedan in ko njegovega filma »Komu zvo-ni?« ne smejo predvajati v španskih kinematografih (ta To pa ni bil edini primer, da je imel »Leyendas« težave z ameriškimi materiali. Origi-nali so pogosto prihajali z za-mudo, nadaljevanje zgodbe pa je bilo potrebno zagotoviti za vsako ceno. Manjkajoče strani so nadomestili s stran-mi, vzetimi iz brazilskih in portugalskih stripskih revij, zlasti iz »O Globo Juvenil« in »O Jiby.« Za ekstremne teža-ve, pač ekstremne rešitve na španski način. Alfonso Figue- 6 ras je narisal nekaj povezoval-nih vinjet za stripe »Flash Gordon,« »Tarzan,« »La Guardia movil,« »King,« »Po-peye;« Jesus Blasco je uspel »odkriti« cele strani »Flasha Gordona,« številne vinjeta pa sta prekopirala tudi Mari in Nogueras, ki sta skupaj z Ale-jandrom Bascom in Toma-som Portom ter drugimi risala tudi platnice.« Ali se je na-vkljub temu kaotičnemu in neorganskemu kolektivnemu »ustvarjanju« še mogoče stri-njati z evfemistično Larovo analogijo z delavnicami veli-kih mojstrov slikarstva? Ali ni ta kolektivizem bolj podoben ekipi triinsedemdeset »čr-ncev,« anonimnih literarnih težakov, ki so sodelovali pri izdelavi slavnih Dumasovih romanov? Kritično primerja-vo med industrijo romana v podlistku in stripu je treba šele razviti. Svojstven aspekt kolektivne-ga dela predstavlja scenarist, ki postopoma vstopi v to in-dustrijo s serijami literarnega izvora o »Tarzanu« (Edgao Rice Burroughs) in »Bucku Rogersu« (Philip Nowlan), ki sta začeli izhajati januarja 1929. Očitno je, da so prav ti-pični industrijski faktorji kot delitev dela in povečanje pro-duktivnosti privedli Sindikate do odločitve o zaposlovanju stalnih scenaristov, o katerih imajo stripski kritiki nasploh dokaj slabo mnenje. Tako na primer Gerard Blanchard piše: »Vse do tedaj je risar razvijal svoje »gags,« stran za stranjo, ne da bi preveč razmišljal o kontinuiranosti ali o drama-tičnem organiziranju pripove-di. Od tega trenutka dalje pa začne svoboda stila nazadova-ti upadati kreativna fantazija humoristov zbledi pred realiz-mom, ki istočasno kraljuje tudi v reklami in ilustraciji.«6 Podobno organizatorji prvega argentinskega stripskega bie-nala v Bunes Airesu: »Vse do sedaj so, zaradi nizkih stro-škov morali risarji sami prire-jati ali pisati žgodbe za stripe. Danes pa ljudje, ki so se prej ukvarjali s književnostjo, ob-ogatijo strip z literarnimi vred-notami; toda to, podobno kot pri filmu, deluje včasih zavi-ralno na proizvodnjo stripov, ker izniči tisto naivno kreativ-no svobodo, ki si ni zastavljala problemov z nujnostjo verjet-nostjo ustvarjenega.6 Na tem mestu je umestno govoriti o paralelizmu s filmom, saj se je tudi pri filmu scenarist pojavil relativno pozno in iz analog-nih industrijskih pobud, kot pri stripu. Prav tako mislim, da vstopu scenarista v kreaci- končno kaznovanje zlega dopusti gledal-cu, da se (ne zavestno) identificira z njim, pri čemer utiša lastno moralno vest s per-spektivo kazni (glej npr. nacistično »Hess«). Mnogi preučevalci (Ancona 63, 65, 67; Carli 68; Croce 71) so se ukvarjali z učinki, ki bi jih nekateri filmi lahko imeli na gle-dalce-bodisi učinkujoč kot katarze ali su-gestije: v osnovi teh učinkov se zdi pri- TARPITS SAVE ONLy THE BONES/ THE FLESH 15 OF NO CONSEQUENCE/ marnega pomena stoprija bralčevega isto-vetenja z zgodbo, ali bolje z osebami. Po drugi strani so odkrili (Musatti 71), da se v patoloških subjektih sprostijo impozantne psihične reakcije. Vse to daje misliti, da lahko pride do analognih pojavov pri bra-nju stripov: vedno znova ponavljano isto-vetenje s ponavljajočimi se avanturami istega junaka, ki jih pogosto do obsedeno-sti predstavlja praktično neskončna vrsta epizod, daje misliti, da je identifikacija z osebo lahko dosti bolj vbijajoča in torej vplivna pri stripu, kot pri filmu. In če ima-jo procesi identifikacije strukturirajoč uči-nek na osebnost, se zdi konsekvetno pred-postavljati, da stripi prispevajo k njeni strukturaciji. Od tod interes za nadzor nad to vrsto strukturacije. Posebej pomembno je, da se bi morale raz-iskave stripa osredotočiti na eksperimen-talno preverjanje procesov identifikacije uporabnika s papimatimi junaki in učin-kov, ki jih ti lahko povzročijo. Iz vseh teh preudarkov izhaja, da procesi sprejemanja ikonske govorice delujejo pretežno na ravni nezavednega: strip naj bi torej govoril neposredno gledalčevemu nezavednemu. Na ta način se komuriicira-nje odvija v oblikah, ki lahko še posebej vplivajo na osebnost subjekta, ki je odteg-njeno mehanizmom logične in zavestne kritike, vendar podvrženo znatnim aper-ceptivnim ali spominskim izkrivljanjem, ki so toliko večja, kolikor bolj primanjkujc ustrezno predhodno učenje pomenskega koda. Na ta način poteka komuniciranje na zelo vplivne, pa komajda nadzirljive načine: učinki bi tako bili znatni in težko predvidljivi. Za vse te poudarke bi se utegnilo zdeti, da navajajo na negativno ali vsaj alarmantno sodbo o ikonski govorici glede na pisan je-zik. Vendar pa je mnogo elementov, ki vo-dijo k bolj optimističnim zaključkom: ikonska govorica namreč zaradi svoje bliz-kosti s predzavestnimi in nezavednimi di-namičnimi modalitetami odslikava nepo-sreden, od racionalizacij2 manj izkrivljen način mišljenja, in bi lahko omogočila do-jemanje stvarnosti, ki bi bilo bolj harmo-nično integrirano z notranjimi razsežnost-mi, konceptualizacijo, ki bi bila manj odtr-gana od emotivnih in instinktivnih in-stanc človeka. V tem okviru bi civilizacija slike omogočila lažje, hitrejše, spontane čeprav težje nadzirljive3 procese učenja, kot so tradicionalni, ki uporabljano moč-nejše kode. To izmenjavanje pozitivnih in negativnih perspektiv ikonske govorice povzema v sociopolitični dimenziji Eco (64): podčrtu-je, da je emocionalna, intuitivna, nereflek-sivna narava komuniciranja preko slik lahko uporabljena in je v zgodovini zares bila za manipuliranje z neizobraženimi .množicami; »slika je viden in diskutabilen povzetek vrste sklepov, do nje pa je prišlo preko kulturne predelave; in kulturna prededelava, ki se okorišča s pisano bese-do, je apanaža vodstvene elite, medtem ko je končna slika konstruirana za podrejeno množico;« množica bi bila torej izključena iz upravljanja s sporočilom, in bi jo le-to tedaj lahko podrcdilo, ne da bi imela mož-nost reogiranja. Eco tako zatrjuje, da je v slikovnem komuniciranju nekaj radikalno omejujočega in reakcionamega: »vendar pa ni mogoče zavreči bogastva vtisov in odkritij, ki so jih v vsej zgodovini civiliza-cij slikovni diskurzi dali ljudem.« (str. 358) Zdi se nam torej logično predpostavljati, da imata govorica in mišljenje v slikah po-zitivne vidike v tolikšni meri, kolikor in-tegrirata in bogatita, ne pa zamenjujeta bolj razločevalne procese konceptualnega tipa: kot tudi v toliko, v kolikor procesi mišljenja-temelječi na sliki - dosežejo, za-radi učenja ključev koda in postopne izost-ritve senzibilnosti in razumevanja te spe-cifične govorice, raven izdelanosti, ki je primerljiva z idealriostjo na ravni proce-sov, ki implicirajo tradicionalno pojmova-ne kritične in racionalne sposobnosti. Če postavlja izključno prevladovanje misel-nih procesov preko slik človeka v infantil-no perspektivo, pa tudi drži, da se koncep- tualni procesi, kolikor so iztrgani iz notra-njih razsežnosti čutenj in emocij, kažejo kot suhoparne in okorne karikature racio-nalnosti, ki mora biti, če naj bo učinkovita, integrirana s celotnostjo človekove afek-tivne in instinktivne narave. Problema po našem mnenju torej ne gre reševati s slavljenjem ali obsodbo civiliza-cije slike, ampak z znanstvenim, eksperi-mentalnim študijem, ki nam bo prinesel nafančno vedenje o načinih delovanja raz-nih tipov ikonske govorice in učinkov, ki jih proizvajajo, da bi tako moglo priti do zavestnega in nadziranega uporabljanja teh sredstev s ciljem obogatitve človeka, ne pa njegovega nazadovanja, obubožanja ali neplodnosti. 1 gre za prevod iz knjige Psihologija stri-pa-Guaraldi Ed. - Rimini-Firenze 1975 2 Termin pojmujemo v psihoanalitičnem pomenu 3. Vendar je dvomljivo, ali gre zares za večjo težavnost kontrole, ali pa je le-ta po-sledica dejstva, da je nadzor moč izvajati samo na nove načine, različne od tistih, s katerimi nadzirajo učenje tradicionalnih, gotovo bolj utečenih kanalov; pomislimo, z drugimi besedami, na težavno perspek-tivo tistega, kar je bilo opredeljeno kot »vzgajanje k dobremu stripu.« Prevod I. Vidmar ad) Psihologija stripa-strip in nezavedno a) vzeto iz »Love strip« - avtor Luis Garcia-linus 8/75 Mi-lano libri Ed. b) vzeto iz stripa »How Howie Made It in the Real Workk< - avtor Rkhard Corben - Anthology of Slow Death - A Wig-nut/ Last »Zap Comix No 6« - Apex Novelties - California 73 d) vzeto iz underground parodije klasičnega »Little Nenuw v knjigi stripov »Spaoed« - založnik in avtor Jim Pinkoski-Ca-lifornia 75 e) vzeto iz knjige stripov Winaoija Mc Caya »Dreams of the Rarebit Fiend« (nastajali so od 1. 1904-1909) - Dover New York 1973 f) vzeto iz »Ateks Rejmond« ...- NIP »Foruim tn »Pegau 76- iz epizode »Flasha Gordona« ; g) vzcto iz knjige stripov »Phocbc Zeit-GeisU avtoijev Mic-haela 0'Donoghua in Franka Spencerja-Grove Pim-New york 1%9 OPH.05TI ret 11 jo stripov ni tuja nova estetika zvočnega filma, ki je z letom 1927 začel vsiljevati senzibil-nosti občinstva bolj literarne, romaneske in dialogizirane strukture, kot pa nemi film. Tako pri filmu, kot pri stripu je scenarist lahko moteči ele-ment, kakor tudi eilement ob-ogatitve. Moteči element je takrat, ko pride do podreditve slike kot plehke in neokusne figurativne ilustracije roma-neskni pripovedi, lahko pa je tudi zelo stimulativen. Filmski scenarist, kot na pri-mer Carl Mayer, dejanski »oče« velikega nemškega eks-presionističnega in posteks-presionističnega filma, ali pa Opombe: 1. V zvezi s tem ne smemo pozabiti, da gle-dališka predstava, ki je najmanj posredna in antinaturalistična oblika umetnosti, ne . predstavlja »ponovne predstavitve (ne-prezentacije>< resničnosti, temveč je pre-prosta in prava »predstavitev.« 2. Pri študiju teh problemov je nujno kon-sultirati delo Rudolpja Amheima »Film als Kunst,« Ernst Rowolht VVerlag, Ber-lin 1932. 3. Antonio Lara El apasionante mundo del tebeo, Ed. Cuadernos para el Dialogo, So-ciedad Anonima, Madrid 1969, str. 14. 4. Luis Gasca, El Apasionante mundo del tebeo, Ed. Lumen, Barcellona 1968, str. 174. 5. Gerard Blanchard, La bande dessinee. Histoire des images de la prehistoire a nos jours, Ed. Gerard et Cie., Verniers 1969, str. 204. 6. La historieta mundial, I. Bienale stripa, Buenos Aires 1968, str. 13. Dalton Trumbo, so delovali »v prid« kvalitete filma. Prav tako je znanih več slavnih in trdnih tandemov, kot Pudov-kin-Nathan Zarji, Frank Ca-pra-Robert Riskin, John Ford-Dudley Nichols, De Sica-Zavattini ali Fellini-Flaiano-Pinelli. Sledeč ana-lognemu se moramo vprašati, če bi brez Leeja Falka, scena-rista »Mandrakea« in »Fanto-ma,« ti dve seriji postali to, kar sta; isto vprašanje pa velja tudi za scenarje, oziroma kak bi bil »Superman« brez Jerryja Siegela, za »Supermana.« Gle-de na to in upoštevajoč nega- . tivne primere, ki bi jih lahko še navedli, moramo zaključiti, da je dogmatski pristop k pro-blemu »avtorskosti« nedopu-sten, še zlasti glede na njeno krizo pri filmu. Vlogo scenari-sta prav tako ne moremo av-tomatično izenačiti z vlogo podrejenih slikarjev, ki samo dopolnjujejo »umetnikovo« delo, ker gre pri slednjem za delo na istem izraznem pod-ročju. Ko so originali, in to tudi tisti, ki so nastali v optimalnih oko-liščinah popolne in svobodne »avtorskosti,« že dokončani, umetnik ne more preprečiti novega neizogibnega sodelo-vanja drugih, ki se pojavi v procesu tiska kot kompleks-nem tehničnem posredova- nju. Da bi bil ta proces izpeljan do konca, je potrebna pomoč »sekundarnega pribora,« ki lahko, čeprav je teoretično strogo »reproduktiven« (in to-rej ne kreativen), resno vpliva na kvaliteto dela, kakršno bo prišlo v javnost in bo v javno-sti »potrošeno.« Zaradi komp-leksnosti upravljanja s tem »sekundarnim« priborom in zaradi industrijskega načela delitve dela pa nadzor nad njim risarju uide.(...) 1 prevod iz R. G.; II linguag-gio dei comics, Milano libri edizioni, 1975, str 41-53 Prevedel i rTnmiscek TISTI, KI BEREJO STRIPE Prve raziskave o bralcih stripa so naredili v ZDA v letih 1923 in 1924. Rezultat se nam ne zdi posebno pretresljiv: pokazalo se je namreč, da mestni otroci berejo več stripov kot njihovi vrstniki na podeželju, kar so razlagali z večjo ponudbo in lažjo možnostjo nakupa stripa v mestih. Okoli 1.1930 je Gallupov institut ugotovil, da spadajo komični stripi med tiste stvari, ki se zde ameriškim bralcem najbolj pri-" vlačne v dnevnem časopisju. Pri tem ni bilo razlik med profesorji, bankirji, zdrav- niki in vozniki kamijonov. Kasneje so ugotovili, da z leti zanimanje za stripe upa- da, zelo izrazito po 15 letu, še bolj pa po 50 letu. Leta 1962 sta Robinson in White na podlagi vseameriške analize - ugotovila, da večina Amerikancev smatra branje stri- pa za pozitivno zabavo. Mcd anketiranimi je bilo samo 4 % do 10 % negativnih odgo- vorov. Kar 58 % moških in 36 % žensk je povedalo, da v svojih časopisih vsak dan najprej preberejo strip. Te ugotovitve so seveda karakteristiene za ameriške razmere. Ne smemo namreč po- zabiti, da so prav Američani na koncu 19. stol. ustvarili strip, kot novo izrazno obl- iko, da je tako že od samcga začctka imel strip v ZDA povsem drugo vlcmo in polo- /¦aj in da se je ra/vijal dmgačc. bolj /ivahno in agresivno, kot v Evropi. Za 85 % anke tiranih Američanov je branje stripa nava-da in potreba. Vsako zapreko, ki jim pre-preči, da ne dobijo svoj vsakdanji obrok stnpa, odcuujo kot nekaj neprijetnega. V ekstremnih primerih so bralci nervozni, nezadovoljni in nemirni, vse dokler ne do-bijo »svoje« nadaljevanje. Posamezni stri Opombg k ilustracijam ad Industrija produkcije stripa: ->) vzeto iz knjige »I Fumetti« - Istituto geografico De Ago-tini Novara 76-avtor: Enric Sio S) vzeto iz Alterlinusa 9/75 - avtor: AJberto Breccia - po krat-ki zgodbi E. A. Poa »Izdajalsko srce« d) vzeto iz »Aleks Rejmond« - ili poslednji put kada smo bili mladi« - NIP »Forum« Novi Sad in »Pegaz« - Beograd 76 in sicer iz prve epizode »Flasha Gordona« iz 1. 1934 e) vzeto iz »Stripoteke« št. 425 - iz epizode »Flash Gordon-Planet strahu« -avtor: Dan Barry 1. 1961 0 vzeto iz Alterlinusa 10/76 - epizoda »Consianuo y Mano-lo« stripa »Alack Sinner« avtorjev Munoza in Sampaya; zgled sodelovanja scenarista in risarja ad OOOPA: a) vzeto iz: Carlo Manc-Federico Engels: »Mani-festo comunista« - fumetti di Ro Marcsenaro Ed. Ottaviano Milano 76 b) vzeto iz stripa Roberta Crumba v »Zapcomtx No 6 « c) vzeto iz »Circus No 1 « - Ed. Glenat-Grenoble 75 d) isto kot pod (a) e vzeto iz stripa Milana Jesiha in Kostje Gatnika »OOOPA!« »Pavlika« 71 »Če bi se kdo potrudil povprašati pripad-nike nižjega srednjega sloja o stripu, bi ugotovil, da jih po njihovem mnenju be-rejo otroci do štirinajstega leta in odrasli z nizkim I. Q.« - Umberto Eco pi v ZDA izhajajo že preko 70 let. Zato pravijo, da so za povprečnega Američana junaki stripov najbolj stabilne osebnosti v njegovem življenju. Spremljajo ga nespre-menjene, večno mlade, od njegove mlado-sti, preko ženitve in ločitve, skozi vojne in ekonomske krize. Sicer pa zadnje čase nekaj podobnega - v primemo pomanjšanem merilu - zapaža-mo tudi pri nas. S4cakšno nostalgijo govo-re in pišejo možakarji kasnih srednjih let o junakih predvojnih stripov: o Črnem mač-ku, Fantomu in drugih. Res je, da so v nji-hovem spominu ti junaki #hsijani s senti-mentalno svetlobo davno minule mlado-sti, res pa je tudi, da je bilo branje stripov* močan - in očitno prijeten - mladostni do-življaj. Če še zadnjič navedemo ameriške podatke o bralcih stripa - za primerjavo z našimi, ki bodo sledili - je med Američani, ki so stari od 19 do 20 let kar 92 % bralcev stripa, med 30 in 45 letnimi dobrih 85 % in med starejšimi kot 45 let še vedno 70 %, Kot naš prispevek te vrste raziskavam lafr-ko omenimo le malo anketo iz leta 1967, ki jo je financiralo ČGP Delo, opravila pa de-lovna skupina na Institutu za sociologijo in filozofijo pri Univerzi. v Ljubljani. vkliučeniH ie bilo 2062 kupcey tednika s subjekta z osebami pfrpovedi in kot posle-dica percepcija le-teh in njihovih dogodiv-ščin kot stvarnih in pripadajočih subjektu samemu. Dinamizem identifikacije ima torej te-meljni pomen za morebitno oceno psiho-loških učinkov stripa. Psihoanalitičen opis tega dinamizma lahko strnjeno označimo kot proces, v katerem se subjekt doživlja, kot bi bil nekdo drug, se torej s tem dru-gim identificira in v sebi sprejme njegove značilnosti; ta dinamizem se odvija na glo-binski ravni, ki je subjekt ne kontrolira, in se ga pogosto niti ne zaveda, tako da še po-sebej vpliva na njegovo obnašanje in psi-hično evolucijo. Gre tedaj za mehanizem, ki pušča v osebnosti trajne sledove; prav preko zapovrstnih identifikacij formira ot-rok svojo odraslo osebnost, mladenič pa tako lahko privzame bolj definirano iden-titeto odrasle osebe. Najvplivnejši procesi identifikacije so ponavadi tisti, ko se iden-tificiramo z osebami, ki so nam drage, po- sebej s starši, kakorkoli pa z osebami, s ka-terimi smo dolgo v stiku, vendar pa priha-ja do identifikacij, ki so pogosto odločilne-ga pomena, tudi z bolj tujimi osebami, včasih s takimi, ki jih neposredno ne po-znamo, ki pa nas vseeno privlačijo in ima-jo za nas poseben čar: tako so možne tudi identifikacije z domišljijskimi osebami, z junaki romanov in zvezdniki in osebami stripov. . Preko teh dinamik dosega gledalec izpo-lnitve želja, ki bi mu bile sicer nedostopne ali sicer zatrte, z identifikacijo pa lahko na-videz sam izvrši njihova dejanja, ne da bi se čutil zavrtega s pravili morale ali meja-mi stvarnosti. Če po eni strani identifika-cija omogoča subjektu, da svoje avanture papirnatega junaka doživlja kot resnične, mu racionalno-vednost, da niso takšne, služi kot alibi, da se ne čuti odgovornega. Tako lahko bralec sodeluje v erotičnih pri-zorih ali kriminalnih podjetjih ali pri sadiz-mu, ki jih ilustrirajo stripi, ne da bi čutil ti-ste morebitne občutke krivde, ki bi sicer v njegovem osebnem življenju delovali kot regulatorji njegovega obnašanja. V ta na-men je strip kot tudi drugi mass-media-iz-našel celo vrsto izgovorov, ki lahko preti-hotapijo kot sprejemljive prizore in podvi-ge, ki bi sicer vzbudili odpor in grajo. Tako je npr. nek kriminalni podvig zamaskiran z opravičilom plemenitega cilja (glej rabelj-sko bodalo »Zakimorta«) ali pa lahko stripi »Zvitorepec,« ki je tiste čase izhajal z dokaj visoko naklado, okrog 50 000 izvo-dov. »Zvitorepec« je med tem že prenehal izhajati in danes, deset let kasneje, so podatki pravzaprav že arhivskega značaja. Ker pa nimamo novejših - in ker razen v biltenu ISF v slovenskem jeziku niso bili nikjer objavljeni, bodo mogoče le zanimi-vi, če ne drugega, kot pomoč pri debatah o stripovski publiki. Anketo smo opravili v Ljubljani, Kopru, Novem mestu, Jesenicah, Kočevju in Slo-venj Gradcu. Rezultati v posameznih kra-jih se niso bistveno razlikovali, cilj pa je bil realen: ugotoviti osnovno strukturo kup-cev, to je spol, starost, izobrazbo in deloma tudi njihov okus. Kaj smo pravzaprav ugotovili? Kot pri ve-čini takih raziskav, tudi tu ni bilo rezulta-tov, ki bi postavljali na glavo vse to, kar smo nekje predpostavljali. Vendar je bila vrednost raziskave v tem, da je nekatere predpostavke potrdila, druge pa ovrgla, tako da vsaj za nekatere stvari lahko trdi-mo, ne pa ugibamo, kakšne so. Tako že lahko rečemo, da je bilo inflantilni zanimanje za strip takrat - in je verjetno še danes - pravzaprav bolj stvar moške publi-ke. Približno 60 % kupcev je bilo moškega spola, razen y Ljubljani, kjer je bil ta odnos bolj izenačen. ' V primerjavi z ameriškimi bralci so pri nas tisti, ki berejo stripe mlajši, kar je značilno evropsko. Že po tradiciji v Evropi smatra-mo, da je strip zabava za otroke. Temu primeren je tudi izbor stripov v na-ših časopisih in revijah, zato pravzaprav ni nič presenetljivega, če nasprotniki stripa govore o inflatilni zabavi: saj je pri nas sko-raj neznano celo področje satiričnih in družbeno kritičnih stripov, ki so namenje-ni odraslim. Naši otroci se seveda zgodaj začno zani-mati za stripe. Ker smo ugotavljali, kdo so kupci stripovskega Zvitorepca, je seveda delež najmlajših neizrazito dokazan. Izraz-ito povečanje zanimanja smo opazili med 11 -tim in 13-tim letom = 18,6 % vseh kup-cev - in to skoraj enako pri dečkih in dek-licah. Starostna skupina od 13 do 17 let predstavlja 34 % vseh kupcev, absolutni višek zanimanja pa smo opazili pri 16-tih letih. Tu pa že vodijo fantje z 58 %, med-tem ko se dekleta v tej starosti začenjajo verjetno ukvarjati z drugačnimi zadevami, kot so pustolovščine stripovskih junakov in junakinj. Starostna skupina od 18 do 22 let sicer predstavlja še 19 % vseh kupcev stripa, toda padec zanimanja za strip pri 19 let sta-rih, je takorekoč dramatičen. Drugače po- POJDITA SPAT, O&A vedano: samo še 30 % tistih, ki so brali stri-pe pri svojem 16 letu, bere stripe še vedno, ko so stari 19 let. Že prej smo rekli, da je to glede na izbor stripov pri nas povsem razumljivo. S starostjo se spremeni okus in se pojavi zanimanje za nove teme, za drugačen, manj naiven način obravnava-nja. Seveda so brali Zvitorepca pred dese-timi leti tudi ljudje v zrelih letih: od 23 do 32 let je bilo 13 % kupcev, od 33 do 42 let slabih 9 % in preko 42 let samo 7 % - to res ni veliko, toda bili so! To mladostno na-vduševanje nad stripom je v teh letih lah-ko tudi neke vrste nadomestek za resnič-no življenje, mogoče tudi spomin na mla-da leta - naj bo kakor koli, grobo lahko re-čemo, da s starostjo zanimanje za strip na-glo upada. Da ne bo pomote: za strip, ka-kršnega je takrat, pred desetimi leti ponu-dil »Zvitorepec« Še beseda o izobrazbi: jasno je, da ta izhaja že iz starostne strukture kupcev, oziroma bralcev. Osemletkarjev je bilo med njimi 55 %, srednješolcev 32 %, visokošolcev in tistih s fakulteto 7 %, nekaj med njimi pa na to vprašanje ni hotelo odgovoriti. Naši bralci stripov leta 1976 so bili torej predvsem osemletkarji (in tistih 18 % z do-vršeno osemletko med starejšimi bralci), pa gimnazijci v nižjih tazredih. Mlada po-pulacija torej. Zanimiv je njen okus. Samo na kratko: Na prvem mestu šo znanstveno-fantastič-ne kriminalke (tipa »Jeklena pest),« s tra- BL*NDIE t>*6UJOOD dicionalnim tipom viteškega junaka, ki se bori z zločinci velikih kalibrov, (med kate-rimi so tudi nori znanstveniki). Junak je seveda brez napak, ne pozna ne strahu in ne drugih človeških slabosti, njegove spo-sobnosti pa so, zaradi posebnih tehničnih dodatkov, nadčloveške. Takoj na drugem mestu je bil strip,,ki je pripovedoval o neskončni vrsti ljubezen-skih dogodivščin lepe manekenke. Seveda ga je ženski del bralcev postavil na prvo mesto, v skupni razvrstitvi pa je - če go-vorimo v jeziku športnih poročevalcev -drugi. Sicer so bralke z leti večkrat zame-njale svoje najbolj priljubljene junake: V osemletki in v nižjih razredih gimnazije so se deklice še navduševale nad herojsko »Jekleno pestjo,« nato so svojo pozornost in občudovanje prenesle na lepo mane-kenko, po 45 letu pa so njihove simpatije veljale mlademu, tako simpatičnemu zdravniku, DR Kildaru. Nič presenetljive-ga torej, tako kot nas ni posebno presene-tilo, da je bil bralcem s fakultetno izobraz-bo m»d posameznimi stripi bolj všeč »Mornar Popaj« in so ga ocenili višje kot osemletkarji. Navsezadnje je Popaj strip za odrasle, ki imajo razvit smisel za humor. Na splošno pa je moški del bralcev ostal zvest svojemu junaku, bolje rečeno svoje-mu tipu junaka od pubertete do kasne sta-rosti. France Zupan ad) Tisti, ki berejo stnpe: a), b), c), d), e): vzeto iz »Zvitorepca« - ČGP Delo 1971