390
Gospodarske skušnje.
* Moje skušnje o mravljah. Ze je minulo čez 4 * leta, kar sem prepričan, da mravlje niso na škodo, temveč na velik dobiček kmetijstvu in sadjereji. Kaj me je napotilo do tega prepričanja, naj bralcem „Novic" povem ob kratkem. Kakor drugi starokopitneži, tako sem tudi jaz bil sovražnik mravelj, a ne vedel zakaj? Hodil sem tudi jaz o zoritvi češenj, ki sem jih sam iz-redil, od onih drevesic mravlje preganjat, boječ se, da mi vseh češenj ne bi pozobale. Ko pa nisem mogel jih od dreves odpoditi, sem se hotei prepričati, ali res nameravajo ves moj in naravini trud povžiti. Ker je bilo drevesce dolgo in šibko, si s pomočjo lestvice pomagam in opazujem njih ravnanje. Al kmalu vidim, da mravlje nimajo tistega hudobnega namena, katerega sem jih krivičil in da mravlja še ne načne ne sadii; le če kakošna druga žival, kakor ptica, sad načne, potem še le ona gre žejo gasit. Kakor sem rekel, prepričal sem se, se ve da ne na mero ali vago, ampak na število Češinj, da nobene se ni ne ena mravlja polastila; lazile so na moje začudenje memo sadu po vejici do konca njenega, a kaj je bilo na koncu? Morebiti misli kdo, ki ve, da na koncu ima vejica tenak ljub ali kožo, so mravlje tam sok pile? O ne! na koncu vejice ni bilo druzega kakor brez števila onih zeleno rujavih mrčesov, ki se 6adna ali drevesna uš imenujejo; — pri teh so se mravlje mudile, brez škode drevesca. Spoznal sem zdaj, da je mravlja na korist kmetijstvu in daje narava tudi pri tej mali živalici svojo modrost skazala. — Da bi pa nobene zopernosti pri njih ne bilo, si ne smemo misliti; mravlje so enake pridnim čebelicam, ki dober sladek med nanesejo, pa so tudi včasih jako nadležne. — Zatorej po svojem lastnem prepričanji priporočam vsacemu, ne preganjati pridnih živalic, saj pri toliki koristi in pa brez nobene škode na polji ali travnikih, še manj pa pri drevju, si menda pač zaslužijo malo prostora za stanovanje in to tem več, ker si ga a tolikim trudom same naredijo.                          J. B. iz D.