19 5 5 S KNJIGAMI PREŠERNOVE KNJIŽNICE IZDALO ZALOŽNIŠTVO TRŽAŠKEGA TISKA V TRSTU Trst K JADRANSKI kol 1955 323.15(45=863)(059 019540576 COBISS e UREDIL UREDNIŠKI ODBOR ZA UREDITEV ODGOVARJA DRAGO PAHOR TISKALA TISKARNA ZADRUGE TISKARJEV ..GRAPHIS” V TRSTU Z DOVOLJENJEM AIS PRI VOJAŠKI UPRAVI V TRSTU b desetletnici zmagovitega zaključka naše osvobodilne borbe, posvečamo ta koledar vsem, ki so v tem junaškem obdobju nase narodne zgodovine žrtvovali svoja življenja. Posvečamo ga tudi vsem onim, ki so v poznejših letih padli na teh neosvobojenih slovenskih tleh kot žrtve boja za dokončno uresničenje vseh idealov svobode, demokracije in bratstva med narodi. UREDNIŠTVO ARUŠIč Valenčič BAZOVICA OPČINE (Tomažič in tov.) PROSINEC 31 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Sobota Novo leto Dragovid 3 2 Nedelja Maltarij Zlatan 3 Ponedeljek Genovefa Slavomir 4 Torek Izabela Dobromir 5 Sreda Simeon Grozdana 6 Četrtek Trije kralji Darln 7 Petek Valentin Svetoslav 8 Sobota Severin Bogoljub @ g Nedelja Julijan Nikosava 10 Ponedeljek Pavel Dobroslav u Torek Higin Božidar 12 Sreda Ernest Bodigoj 13 Četrtek Veronika Bogomir 14 Petek Feliks Neda 15 Sobota Maver Radoslav 16 Nedelja Marcel Tomislav (£ 17 Ponedeljek Anton Zvonimir 18 Torek Peter Vera 19 Sreda Kan ut Hranimir 20 Četrtek Fabijan Živojin 2f Petek Neža Janja 22 Sobota Vincencij Sviloj 23 Nedelja Emercijana Boljka 24 Ponedeljek Timotej Milislava @ 25 Torek Spreob. sv. Pavla Kosava 26 Sreda Polikarp Vsevlast 27 Četrtek Janez Zlatoust Dušana 28 Petek Roger Dragomil 29 Sobota Frančišek Sal. Gorislava 30 Nedelja Mariina Desislav 31 Ponedeljek Marcela Divna 3 Če se v januarju mušice igrajo, naj kmet varčuje z živinsko klajo. — Če je prosinca mokrilo, bo grozdje slabo storilo- BAZOVICA OPČINE (Tomažič in tov.) PROSINEC 31 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Sobota Novo leto Dragovid 3) 2 Nedelja IMakarij Zlatilo 3 Ponedeljek Genovefa Slavomir 4 Torek Izabela Dobromir 5 Sreda Simeon Grozdana 6 Četrtek Trije kralji Darin 7 Petek Valentin Svetoslav 8 Sobota Severin Bogoljub @ 9 Nedelja Julijan Nikosava 10 Ponedeljek Pavel Dobroslav 11 Torek Higin Božidar 12 Sreda Ernest Bodigoj 13 Četrtek Veronika Bogomir 14 Petek Feliks Neda 15 Sobota Maver Radoslav 16 Nedelja Marcel Tomislav £ 17 Ponedeljek Anton Zvonimir 18 Torek Peter Vera 19 Sreda Kanut H ran im ir 20 Četrtek Fabijan Živojin 2i Petek Neža Janja 22 Sobota Vincencij Sviloj 23 Nedelja Emercijnna Voljka 24 Ponedeljek Timotej Milislava @ 25 Torek Spreob. sv. Pavla Kosava 26 Sreda Polikarp Vsevlast 27 Četrtek Janez Zlatoust Dušana 28 Petek Roger Dragom il 29 Sobota Frančišek Sal. Gorislava 30 Nedelja Martina Desislav 31 Ponedeljek Marcela Divna 3 Če se v januarju mušice igrajo, naj kmet varčuje z živinsko klajo. — Če je prosinca mokrilo, bo grozdje slabo storilo■ 3. jan. 1908 - je izšla v Trstju prva številka »Delavskega lista«, glasila slovenskih socialistov na Primorskem 3. jan. 1942 - so padli v Begunjah na Gorenjskem, prvi talci. 4. jan. 1797 - so začele izhajati »Lublanstoe Novize« 5. jan. 1894 - je bil rojen v Trstu slovenski igralec in pisatelj Rade Pregare 7. jan. 1866 - je izšel »Ilirski Primor jan«, prvi slovenski časopis v Trstu 8. jan. 1876 - je izšla v Trstu prva številka. »Edinosti« 8. jan. 1943 - je umrl Jugoslovan Nikola Tesla, oče moderne elektrotehnike; — rojen je bil 10. jul. 1856 9. jan. 1856 - je bil rojen slovenski pesnik Anton Aškerc 9. jan. 1905 - se je začela prva ruska revolucija 12. jan. 1887 - je umrl v Gorici slovenski prirodosloven in pisatelj: Fran Erjavec 12. jan. 1942 - se je začela prva fašistična ofenziva proti NOV in POJ 13. jan. 1943 - je padel na tržaških ulicah zadet od fašistične krogle, borec Jožko Udovič-Nino 16. jan. 1888 - je umrl v Ce-lo|vcu narodni buditelj A. Einspieler 21. jan. 1921 - je bila ustanovljena Komunistična partija Italije 23. jan. 1878 - je bil rojem slovenski pesnik Oton Župančič 25. jan. 1863 - je bil rojen v Trčmunu pesnik Beneške Slovenije Ivan Tri n ko 27. jan. 1944 - so domači izdajalci pripeljali v Cerkno po stezah nacifašiste, ki so zverinsko pobili 47 gojencev .partijske šole 27. jan. 1944 - so Nemci, odgnali iz Križa pri Trstu vse moške v Nemčijo 29. jan. 1884 - je umrl na Vrdeli, pri Trstu slovenski rodoljub in pisatelj Josip Godina-Vrdelski TOVARNA ILVA TRST-RIŽARNA 'KUM*S* FCfldCI* HAZISTt Hi CISTRimO QU» «88111 EC CRO-CHt tSISTEHZE : SVEČAN 28 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Torek Ignacij Budmil 2 Sreda Svečnica Ljubomira 3 Četrtek Blaž Jagoda 4 Petek Andrej Žalimir 5 Sobota Agata Malina e Nedelja Doroteja Zvezdodrag 7 Ponedeljek Romuald Blagosl. @ 8 Torek Emilijan Vojmil 9 Sreda Apolonija Dobrana 10 Četrtek Skolastika Zvonimir 11 Petek Viktorija Vratigoj 12 Sobota Evlalija Cvetna 13 Nedelja Katarina Cjnboslava 14 Ponedeljek Valentin Strahomir £ 15 Torek Jordan Vesela 16 Sreda Julijana Dobrana 17 Četrtek Gregorij Bratomil 18 Petek Simeon Drago 19 Sobota Konrad Miloslav 20 Nedelja Elevterij Gujtdav 21 Ponedeljek Irena Čudomil 22 Torek Pust. Margareta Divka ® 23 Sreda Pepel. Peter Dam. Bludomir 24 Četrtek Matija Milena 25 Petek Valburga Inoslav 26 Sobota Porfirij Sodka £ 27 Nedelja Roman Nedaš 28 Ponedeljek Rajmund, sp. Sebidrag Če je februarja lepo, bo celo leto grdo. — Če na svečnico sneži,.po pomladi že diši. — Valentin ima ključe od korenin. 1. febr. 1944 - so Bazoviška Gregorčičeva in Kosovelova brigada začele svoj pohod v Beneško Slovenijo 7. febr. 1809 - je bil rojen koroški narodni buditelj Matija Majar Ziljski 7. febr. 1921 - so italijanski šovinisti napadli tiskarno »Edinost« v Trstu 8. febr. 1849 - je umrl slovenski pesnik France Prešeren 9. febr. 1921 - so italijanski šovinisti požgali uredništvo in tiskarno »Dela« in »La-voratora« 10. febr. 1947 - je bila podpisana mirovna pogodba z Italijo, ki predvideva ustanovitev STO in pušča Gorico Italiji 13. febr. 1945 - je padel v Trstu borec Marij Matjašič-Milan 14. febr. 1875 - je bil rojen v Gorici glasbenik Emil Komel 14. febr. 1902 - je padlo ob veliki stavki v Trstu 12 proletarcev v borbi za delavske pravice 15. febr. 1573 - je bil mučen in umorjen Matija Gubec, voditelj hrvatskih kmečkih puntarjev 16. febr. 1822 - je bil rojen v St. Petru Silovenov pesnik in buditelj beneških Slovencev Peter Podreka 16. febr. 1937 - so fašisti zverinsko umorili goriškega kulturnega delavca Lojzeta Bratuža 18. febr. 1950 - je umrl v Mariboru slovenski pisatelj Prežihov Voranc - Lovro Kuhar; rojen je bil 10. avg. 1893 20. febr. 1858 - je bil rojen v Trstu skladatelj Viktor Parma 21. febr. 1945 - je umrla v taborišču v Ravvensbrucku organizatorka narodnega odpora v Trstu, Zora Pe-rello 26. febr. 1943 - je umrl narodni heroj Janko Premrl-Vojko RICMANJE KATINARA MA REC SUŠEČ 31 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Torek Albin Mojmir 3 2 Sreda Simplicij Belin 3 Četrtek Kunigunda Milana 4 Petek Kazimir Mislav 5 Sobota Agapeta Sladoje B Nedelja Eridolin Danica 7 Ponedeljek Tomaž Ak. Zvezda 8 Torek Janez B. Jelen ® 9 Sreda Frančiška R. Bodin 10 Četrtek Makarij Danimir 11 Petek Sofronij Stana 12 Sobota Gregor Radoja 18 Nedelja Rozina Božena 14 Ponedeljek Matilda Svetovid 15 Torek Longin Desimir 16 Sreda Hilarij Velislav £: 17 Četrtek Patricij Ljubislava 18 Petek Ciril Budimir 19 Sobota Jožef Slaroljnb 20 Nedelja Feliks Zlata 21 Ponedeljek Benedikt Vlada 22 Torek Benvenut Tuga 23 Sreda Viktorijan Slavo 24 Četrtek Gabrijel Dražislav $ 25 Petek Oznanjenje Mar. Jaroslav 26 Sobota Emanuel Predrag 27 Nedelja Rupert Srdan 28 Ponedeljek Janez Kap. Stanimir 29 Torek Bertold Uma 30 Sreda Angela Branivoj 3 S 31 Četrtek Modest Pribislav S uš c a je boljša vest prahu, kakor kepa zlata. — Če Jcdert lepa je, jeseni kmetič smeje se. — Sušeč jajce na kolu znese. 1. marca 1921 - so fašisti zažgali »Ljudski dom« v Trstu 4. marca 1844 - je bil rojen slovenski pisatelj Josip Jurčič, umrl je 3. maja 1. 1881, 8. marca 1919 - je bil ustanovljen v Trstu višji kulturni svet kot osrednja delavska kult. organizacija 8. marca 1924 - so fašisti zažgali »Delavsko zbornico« 10. marca 1944 - je »črna roka« umorilai dr. Stanka Vuka in njegovo ženo Danico, sestro hercija Pinka Tomažiča 10. marca 1946 - je civilna policija v Skednju ubila 2 in ranila 22 oseb 12. marca 1944 - je II. bri-ško-beneSki' bat. napadel pod) 'vodstvom Marka Re-d!ek»n,g!hija! letališče Belve-t dere (Videm) in zažgal 9 sovražnih letal 18. marca 1414 - je bilo zadnje ustoličenje koroškega vojvode na Gosposvetskem poljiu 18. marca 1719 - je bila v Trstu proglašena svobodna luka 18. marca 1904 - je bil rojen slovenski pesnik Srečko Kosovel. 20. marca 1808 - je bil rojen na Vrdeli v Trstu rodoljub Josip Godina-Vrdel-ski 20. marca 1948 - so vlade Franejije, [ZDAi in Veiikja Britanije predlagale, da se" vse STO izroči, zopet’ Italiji 23. marca 1906 - je bil v Trstu ustanovljen socialistični krožek; 28. marca 1945 - so borci komande mesta Trst uničili nemško garažo v Ulici Magsimo D’Azeglio, nakar so Nemci obesili na ruševinah garaže1 ,$t)iri antifašistične mladince 29. marca 1923 - je izšel fašistični dekret št. 800, s katerim so poitalijančili vsa slovenska krajevna imena na Primorskem A. FF?!L TREBČE BOLJUNEC ★ MALI TRAVEN 30 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Petek Hugon Mutimir 2 Sobota Franc Gojmir 3 Nedelja Rihard Žarko 4 Ponedeljek Izidor Dušica 5 Torek Vincencij Dabiživ 6 Sreda Sikst Čudna 7 Četrtek Vel. Herman Radivoj (g) 8 Petek Vel. Albert Viljenica 9 Sobota Vel. Marija KI. Ljuban 10 Nedelja Velika noč Srčanica 11 Ponedeljek Leon Rada 12 Torek Julij Sava 13 Sreda Hermenegild Zdegoj 14 Četrtek Justin Jelača 15 Petek Helena Bastirad 16 Sobota Turibij Božislava 17 Nedelja Anice! Vitigoj 18 Ponedeljek Apoionij Gradislava 19 Torek Ema Tihorad 20 Sreda Marcelin Dragislav 21 Četrtek Bruno Dragomira 22 Petek Soter in Gaj Ljutomar @ 23 Sobota Adabert Bobrica 24 Nedelja Jurij Jaroslav 25 Ponedeljek Marko Tugomer 26 Torek Marcelin Sekana 27 Sreda Pelegrin Raduna 28 Četrtek Pavel od kr. Slavica 29 Petek Robert Tankosl. 3 30 Sobota Ka'arina Samorad Aprilske jasne mesečne noči, se cvetje rado zamori. — Jurija luža, o kresu suša. — Če na veliki petek dežuje, se vol joče. 2. apr 1944 - so minerci IX. korpusa minirali dvorano na Opčinah 3. apr. 1944 - so Nemci na openskem strelišču ustrelili 70 talcev 5. apr. 1944 - je bila usta-inavljena v Srednjem Lukovcu pri Cepovanu »Brigata Trieste d'assalto« 6. apr. 1941 - sta fašistična Italija in nacistična Nemčija napadli Jugoslavijo 7. apr. 1927 - je bil raztegnjen na Primorsko dekret št. 17 od 10. I. 1926, s katerim so nasilno poitalijan-čevali slovenska in hrvat-ska rodbinska imena 10. apr. 1943 - sta bili ustar novljeni brigadi Simona Gregorčiča in Ivana Gradnika 10. apr. - so oddelki Bri-ško-beneškega odreda nar padli četnike pri Steverja-nu 11. apr. 1944 - so Nemci pričeli hudo ofenzivo proti osvobojeni Primorski 12. apr. 1943 - je bil ustanovljen Slovensko-italijan-ski 'antifašistični izvršni odbor, prvi organ ljudske oblasti v Trstu 15. apr. 1942 - hudi boji primorskih partizanov proti Italijanom na Nanosu 17. apr. 1937 - je bila ustanovljena Komunistična par tija Slovenije 18. apr. 1893 - je bil rojen v Nabrežini pesnik Igo Gruden 23. apr. 1944 - so nacisti o-besili v Ulici Ghega v Trstu 51 talcev 26. apr. 1915 - so zapadne velesile z londonskim paktom obljubile Italiji za zavezništvo v prvi svetovni vojni naše kraje ■ 27. apr. 1941 - je bila ustanovljena Osv. fronta 28. apr. 1945 - popoldne le komanda mesta Trst prejela po radiu povelje IX. korpusa: Pričnite z vstajo! 29. apr. 1945 - je bilo na Opčinah ustreljenih še 11 talcev MAJ PADU ZA SVOBODI ŠKRK5 BEhEBIt! KC)CMA'i jUK&ICt SCUKA i02£F umac tw ŠKRK STAHISt OSTRbliSKA FtARljA VELIKI TRAVEN 31 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Nedelja Praznik dela Žiga 2 Ponedeljek Atanazij Živana 3 Torek Najdba sv. križa Sončarica 4 Sreda Florijan Valhun 5 Četrtek Pij V, pap. Desirad 6 Petek Janez Zdemir @ 7 Sobota Stanislav Prisnoslav 8 Nedelja Mihael Bndislar 9 Ponedeljek Gregorij Prvinica 10 Torek Antonin Dvorna 11 Sreda Mamert Ljerka 12 Četrtek Pankracij Stoj mir 13 Petek Servacij Jasna 14 Sobota Bonifacij Svetolik 15 Nedelja Zofija Jaromila & 16 Ponedeljek Janez Nep. Mladena 17 Torek Pashal Dušnja 18 Sreda Erik Mladica 19 Četrtek Vnebohod Vitoslava 20 Petek Bernardin Milodar 21 Sobota Feliks Jelina 0 22 Nedelja Helena Boža 23 Ponedeljek Deziderij Milorad 24 Torek Marija, pom. kr. Cveta 25 Sreda . Urban Zdestan 26 Četrtek Filip N. Dragica 27 Petek Beda Volkašin '28 Sobota Avguštin Jaromil 3 29 Nedelja Maksim Dana 30 Ponedeljek Ivana Orl. Milica 31 Torek Angela Bojslav Kadar v maju dežuje, senike napolnjuje. — Šparovec najde gotovo cerovca. — Če v maju jug pihlja, le malo dežja da. 1. maja 1945 - je jugoslovanska vojska .osvobodila Trst, Gorico in druge kraje na zahodni narodnostni meji I. maja 1949 - so beneški Slovenci na konferenci DFS v Čedadu prvič v zgodovini zahtevali narodnostne in človečanske pravice 5. maja 1818 - je bil rojen utemeljitelj znanstvenega socializma Karl Marx 5. maja 1944 - je padel h&-roj Beneške Slovenije Marko Redelonghi 8. maja 1919 - je izšla v Trstu prva številka kulturne revije »Njiva« 10. maja 1876 - je bil rojen slovenski pisatelj Ivan Cankar: umrl je 11. decembra 1918, II. maja 1944 - so Nemci usmrtili v Zapotoku, v Beneški Sloveniji, očeta junaka Marka Redeloreghijai 12. maja 1944 - je izšla v Trstu prva tajna številka »Delavske enotnosti« (Uni-ta Operaia) 13. maja 1945 - je izšla pr-vai številka »Primorskega dnevnika« 17. maja 1945 - je zasedala prva skupščina odposlancev mesta Trsta, na kateri je bil izvoljen mestni o-svobodilni svet 26. maja 1887 - je bil v Sv. Križu pri Trstu rojen slikar Albert Sirk 27. maja 1926 - je umrl slovenski pesnik Srečko Kosovel 28. maja 1830 - je bil rojen slovenski pisatelj Janez Trdina 28. maja 1835 - je bil rojen nai Proseku voditelj tržaških Slovencev Ivan Nabergoj 29. maja 1944 - so obesili! Nemci na Proseku 10 talcev 30. maja 1882 - je bil rojen v Boljuncu skladatelj Fran Venturini 31. maja 1941 - so se začeli zbirati na Gorenjskem in Dolenjskem prvi slovenski partizani JUNIJ n ! »ustim MUAJea I\n i»« l > CUSTI« ALOJZ1 ,.M. DO' ; uz»i> »uRoti .•,<.»» • j SSSS’ z,:;: ?- PURK MJttU ■ »MiiMmH atvilil; 11!,*!» - V. REPEN LONJER £,3r! ROŽNIK 30 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Sreda Fortunat Radovan 2 Četrtek Erazon Velimir 3 Petek Klotilda Radoslava 4 Sobota Kvirin Dika 5 Nedelja Valerija Dobromil @ 6 & Ponedeljek Beitrand Milutin 7 Torek Robert Bogomil 8 Sreda K v. Medard Svetin 9 Četrtek llcšnjn telo Dostana 10 Petek K v. Margareta Rusmir 11 Sobota K v. Barnaba Hrvoje 12 Nedelja Janez F. Zorica 13 Ponedeljek Anton Pad. Zlatana C 14 Torek Bazilij Biislav 15 Sreda Vid Dragomir 16 Četrtek Franc Trati mir 17 Petek Nikander Bodin 18 Sobota Efrem Bogdan 19 Nedelja Gernazij Milena 20 Ponedeljek Silverij Nenadej @ 21 Torek Alojzij Miloš 22 Sreda Ahacij Gostimir 23 Četrtek Agripina Višeslav 24 Petek Janez Krstnik Janislav 25 Sobota Viljem Grlica 2li Nedelja Rudolf Hrana 27 Ponedeljek Ladislav Hema 3 28 Torek Irenej Zorana 29 Sreda Peter in Panel Pernislan 30 Četrtek!WS \ [Spomin sv. Pavla Predislav Kadar murva že brsti, slane več se bati ni. — Če trta ne cvete kresnika, ostane le lesnika. — O kresi se dan obesi. 2. jun. 1850 - je bila prva slovenska gledališka predstava v Trstu 2. jun. 1946 - je Italija postala; republika po odločitvi ljudskega glasovanja (11. VI. uradno razglašena) 4. jun. 1942 - so fašisti požgali prve primorske vasi v NOB 4. jun. 1950 - so beneški Slovenci manifestirali pred De Gasperijem v Čedadu za svoje človečanske in narodne pravice 5. jun. 1941 - so se pričeli na Jelovici prvi boji med slovenskimi partizani in Nemci 8. jun. 1508 - je bil rojen Primož Trubar, ki je napisal prvo slovensko knjigo 10. jun. 1912 - je umrl slovenski pesnik Anton A-škerc 11. jun. 1777 - je senat beneške republik potrdil da je Beneška, Slovenija »drug narod in ločena od Furlanije in se upravlja sama« 11. jun. 1944 - je utonil v Soči Jože Srebrnič, borec za pravice delovn. ljudstva 11. jun. 1949 - je umrl slovenski pesnik Oton Župančič 12. jun. 1945 - so morali oddelki juigosl. armade O-svoboditeljice zapustiti mesto Trst 22. jun. 1941 - je bilo ustanovljeno vrhovno poveljstvo partizanskih čet v Sloveniji 22. jun. 1944 - so bile sežgane v krematoriju v tržaški rižarni prve žrtve (20 mož in .žena) 29. jun. 1948 - je bila objavljena prot i ju gostov am sk a resolucija Kominforma, ki je povzročila razbitje mogočnega delavskega demokratičnega gibanja v Trstu 30. jun. 1946 - so fašistični teroristi razdejali sedež S. I. A. U. na Korzu v Trstu in napadli več slovenskih in demokratskih sedežev in lokalov JULIJ DOMJO MALI SRPAN 31 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Petek Teobald Bogoslav 2 Sobota Obisk M. dev. Dragomana 3 Nedelja Heliodor Nada 4 Ponedeljek Berta Belizar 5 Torek Ciril in Metod Bogomila @ 6 Sreda Izaija Domogoj 7 Četrtek Vilibald Negoda 8 Petek Evgenij Milojka 9 Sobota Nikolaj Hvalimir 10 Nedelja Amalija Ljubica 11 Ponedeljek Olga Medo 12 Torek Mohor in Fort. Draguška 13 Sreda Marjeta Dragan <£ 14 Četrtek Bonaventura Svobodin 15 Petek Henrik Vladimir 16 Sobota Marija Karm. Bogdan 17 Nedelja Aleš llržislav 18 Ponedeljek Friderik Miroslav 19 Torek Vincencij Radoš 20 Sreda Marjeta Česlav @ 21 Četrtek Danijel Zora 22 Petek Marija Magd. Pribina 23 Sobota Apolinarij Brana 24 Nedelja Kristina Ratimir 25 Ponedeljek Jakob st. Boljedrag 26 Torek Ana Dobrina 27 Sreda Natalija Dušana 3 28 Četrtek Viktor Svetomir 29 Petek Marta Dobrila 30 Sobota Abdon in Senen Vitodrag 31 Nedelja Ignacij C. Jeleniča Vroče poletje je zdravo za ljudi, zemljo in travo. — Jakob, če ne gori, pa nori. — Ali zori ali gori, žitu Jakob govori. 1. jul. 1946 - se je začela 12-dnevna splošna stavka v vsej coni A STO 13. jul. 1920 - so Italijani požgali Narodni dom v Trstu in izvedli pogrome na Slovence in Hrvate po vsej Primorski 14. jul. 1789 - je bila v Parizu zavzeta Bastilja in "s tem dan znak za začetek francoske revolucije 14. jul. 1795 - je umrl slovenski zgodovinar Anton Linhart 14. jul. 1889 - je bila ustanovljena v Parizu Druga internacionala 16. jul. 1944 - se je pričela turneja igralske skupina IX. korpusa po Beneški Sloveniji. Beneški Slovenci so prvič doživeli kulturne prireditve v materinščini 18. jul. 1879 - je bil rojen v Idriji goriški književnik Damir Feigel 19. jul. 1927 - je izdalo notranje ministrstvo v Rimu ukaz št. 3832, s katerim so bila vsa slovenska in hrvat-ska društva razpuščena in njih imovina zaplenjena 22. jul. 1941 - se je pričela na Slovenskem vstaja proti okupatorju 23. jul. 1919 - je bila v Ljubljani ustanovljena slovenska univerza 24. jul. 1947 - je izšla prva številka »Soče«, glasila Demokratične fronte Slovencev v Italiji 25. jul. 1586 - je umrl Primož Trubar," ustanovitelj slovenske književnosti 25. jul. 1943 - je propadel Mussolinijev fašistični režim 26. jul. 1914 - se je pričela prva svetovna vojna 29. jul. 1952 - je umrl na Reki igralec in pisatelj Rade Pregare 31. jul. 1892 - je umrl voditelj koroških Slovencev Matija Majar-ZiljsM 31. jul. 1949 - so trikoloristi umorili v Petjahu ob Nadiži beneškega Slovenca Andreja Juša AVGUST TRST-SV. ANA ZGONIK VELIKI SRPAN 31 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Ponedeljek Vezi sv. Petra Detomir 2 Torek Porciunkula Bojan 3 Sreda Lidija Mirača @ 4 Četrtek Dominik Ljubičica 5 Petek Mar. Snežna Predobra 6 Sobota Sikst Vlastica 7 Nedelja Kajetan Vidojka 8 Ponedeljek Ciriak Godeslav 9 Torek Roman Našmir 10 Sreda Lavrencij jutica 11 Četrtek Suzana Bolemir ® 12 Petek Klara Dobrogoj 13 Sobota Kasijan Davoja 14 Nedelja Evzebij Dobrina 15 Ponedeljek Vel. šmaren Hudinja 16 Torek Rok Numira 17 Sreda Hiacint Radigoj @ 18 Četrtek Helena Bronislava 19 Petek Ludvik Ljudevit 20 Sobota Bernard Zorka 21 Nedelja Adolf Mirjana 22 Ponedeljek Hipolit Ostrivoj 23 Torek Filip Bogovoljka 24 Sreda Jernej Borivoj 25 Četrtek Patricija Dragorad 3 26 Petek Samuel Perunika 27 Sobota Antuza Zlatko 28 Nedelja Avguštin Milivoj 29 Ponedeljek Sabina Želided 30 Torek Roza Bronislava 31'8 Sreda Rajmund Milodrag Lovrenc - dober koščene. — Če veter nam avgust zvedri, se. dolgo brez dežjatrpi—Čevavgustu vroče ni, sadje lepe barve ni 3. avg. 1316 - je Avstrija proglasila »Ilirsko kraljestvo« z glavnim mestom Trstom 3. avg. 1944 - je bila ust ah novljena z odredbo vojne oblasti IX. korpusa komanda mesta Trsta 5. avg. 1895 - je umrl Frie-derick Engels, soutemelji--telj znanstvenega sodializ-i ma 5. avg. 1944 - je I. beneška četa zavzela Ažlo v Beneški Sloveniji 16. avg. 1893 - je bil rojen slovenski pisatelj Prežihov Voranc - Lovro Kuhar 12. avg. 1780 - je bil rojen slovenski jezikoslovec Jernej Kopitar; umrl je 11. avgusta 1844 12. avg. 1942 - je bil v Ljubljani ustreljen pisatelj Tone Čufar 13. avg. 1857 - je umrl v Trstu beneški Slovenec, šolnik in pisatelj Anton Klodič, vitez Sabladosiki 14. avg. 1941 - je bilai podpisana atlantska deklaracija, ki je priznala tudi primorskim Slovencem pravico do samoodločbe 15. avg. 1420 - se je Beneška Slovenija, podredila beneški republiki, potem ko je ta priznala in zagotovila parlamentu beneških Slovencev vse dotedanje pra-.vice avtonomije 15. avg. 1940 - je bil umorjen v ječi mladi borec za pravice delovnega ljudstva Slavko Škamperle 15.-16. avg. 1896 - je bil v Ljubljani ustanovni zbor jugoslovanske (slovenske) socialno-demokratske stranke 22. avg. 1887 - je bil rojen v Trstu slovenski slikar Avgust Bucik 28. avg. 1851 - je bil rojen slovenski pisatelj dr. Ivan Tavčar 31. avg. 1942 - so italijanski fašisti ustrelili v Ljubljani Tržačanko Vido Pre-garčevo KONTOVEL GROPADA KIMOVEC 30 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 'Četrtek Egidij Mijdin 2 Petek Štefan Milijeva @ 3 Sobota Eofemija Lepa a Nedelja Rozalija Nedamisel 5 Ponedeljek Lavrencij Nedeljka 6 Torek Caharija Radonica 7 Sreda Marko Merna 8 Četrtek Mali šmaren Gostinja Q Petek Gorgonij Vsemir C 10 Sobota Pulherija Rakita 11 Nedelja Hiacint Milan 12 Ponedeljek Gvidon Večedrag 13 Torek Virgilij Zremil 14 Sreda Notburga Znanoslav 15 Četrtek Nikomed Svogoj @ 16 Petek Ljudmila Sadomir 17 Sobota Lambert Prvan IB Nedelja Jožef K. Sokolica 19 Ponedeljek Januarij Vinograd 20 Torek Evstahii Morana 21 Sreda K v. Matevž Blagoslav 22 Četrtek Mavricij Celimir 23 Petek K v. Tekla Slavna 24 Sobota K v. Marija M. Radi voj 3 25 Nedelja 1'ir m in Drač 26 Ponedeljek Justina Stojslava 27 Torek Kozma in Dam. Radomira 28 Sreda Venčeslav Vidica 29 Četrtek Mihael Stojan 30 Petek Hieronim Jakiča Če je 1. septembra lepo, ostane ves mesec tako. — Če o Mihela žerjavi od nas ne gredo, pred božičem zime še ne bo. 4. sept. 1928 - je izšla zadnja številka »Edinosti« 6. sept. 1944 - je bila v Beneški Sloveniji prva konferenca domačega učiteljstva 7. sept. 1930 - so bili v- Bazovici ustreljeni Bidovec, Marušič Miloš in Valenčič 8. sept 1943 - kapitulacija Italije 10. sept. 1902 - je umrl voditelj tržaških Slovencev Ivan Nabergoj 10. sept. 1943 - so partizani zavzeli Gorico 11. sept. 1943 - so partizani uničili na letališču pri Mirnu 99 sovražnikovih letal 13. sept. 1947 - so fašisti iz zasede ustrelili malo Milko Vrabčevo 15. sept. 1947 - je stopila v veljavo mirovna pogodba z Italijo 15. sept. 1944 - je bil izvoljen na pokrajinskem zboru odposlancev Slov. Primorja v Velikih Laznah pri Cepovanu pokrajinski narodnoosvobodilni odbor 17. sept. 1947 - sta bila Slovensko Primorje in Istra priključena k Jugoslaviji, porica K Italiji; šovinisti so izvršili pogrom na gori-ške Slovence 19. sept. 1928 - je bilo razpuščeno politično društvo »Edinost« 23. sept 1943 - je bila ustanovljena SNOB »Srečko Kosovel« 27. sept. 1943 - je bila ustanovljena »Goriška divizija« 28. sept. 1831 - je bil rojen slovenski pisatelj in jezikoslovec Fran Levstik 28. sept. 1864 - ustanovitev I. internacionale, prve mednarodne socialistične delavske organizacije 30. sept. 1382 - se je Trst podredil avstrijskemu cesarju, da bi ga obvaroval pred neprestanimi osvajalnimi napadi Benečanov 30. sept. 1942 - je bil ustanovljen na Vipavskem I. primorski partizanski bataljon Simona Gregorčiča PADLI ZA SVOBODO kosm-na mn ' a?M\c vuom muc 3tna »E8U1A m?|Q i|f|| Č8U0EN STANKI m :*m »bcRESANi fmm gr w'£ric ancor.it * ■prve wcrAStž— SP* CRUnti. fftANO ".a*” Ksla^, junakom, h SEMPOLAJ BORŠT OKTOBER VINOTOK 31 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Sobota Remigij Semislava (g) 2 Nedelja 9ngclj var. Miran 3 Ponedeljek Kandid Vitomir 4 Torek Frančišek Sev. Tebidrag 5 Sreda Placid Dumnuka 6 Četrtek Brunon Brunoslav 7 Petek Mar. d. r. v. Dragonika 8 Sobota Brigita Dragosta C g Nedelja Dionizij Sortina 10 Ponedeljek Frančišek B. Stremil n Torek Nikazij Negoslava 12 Sreda Maksimilijan Drugislav 13 Četrtek Edvard Rosica 14 Petek Kalist Nostrana 15 Sobota Terezija Radislav @ IB Nedelja Maksimu Helena 17 • Ponedeljek Hedviza Mira 18 Torek Luka Travica 19 Sreda Etbin Stojgoj 20 Četrtek Janez K. Raša 21 Petek Uršula Stojslav 22 Sobota Kordula Zorislava 23 Nedelja Severin Živka 24 Ponedeljek Rafael Blagosta 3 25 Torek Krizant Zlatija 26 Sreda Evarist Vranica 27 Četrtek Frimencij Srebra 28 Petek Simon in Juda Mila 29 Sobota Narcis Gladimir 30 Nedelja Marcela Vladika 31 Ponedeljek Krištof Gorazd g) Kakršna setev, taka žetev.— Oktobra sončno in gor kr, kmet k letu zadovoljen bo. — Vreme vinotoka, daje za april poroka. 1. okt. 1923 - Je izšel dekret 2185, ki je slovensko Solo obsodit na smrt 2. okt. 1890 - je izšla v Trstu prva številka pplmeseč-bika »Delavski list« 3. okt. 1866 - je bila Beneška Slovenija priključena Italiji 3. okt. 1944 - je bil v Osojah okrajni zbor izvoljenih članov KNOO Rezije 6. okt. 1944 - so partizani porušili železniško progo med Redipuglio in Tržičem 8. okt. 1952 - je umrl v Ljubljani skladatelj Fran Venturini 8. okt. 1953 - sta vladi ZDA' ih V. Britanije objavili sklep o prepustitvi uprave cone A Italiji 9. okt. 1928 - je izšla zadnja številka »Goriške Straže« 10. okt. 1919 - je izšla poslednja številka kulturne revije »Njiva« 10. okt. 1920 - je bil na Koroškem izveden krivični plebis.it, ki je ločil slovensko Koroško od svobodne domovine 13. okt. 1863 - je bil rojen slovenski skladatelj Hrabro-slav Volarič 13. okt. 1947 - je umrl v Celju svetokriški slikar prof. v Albert Sirk 15. okt. 1844 - je bil rojen na Vršnem slovenski pesnik Simon Gregorčič 15. okt. 1925 - je bil izdan dekret št. 1796, s katerim je bila prepovedana raba slovenščine na sodiščih 17. okt. 1929 - je bil ustreljen Vladimir Gortan 18. okt. 1868 - je bil v Šempasu prvi tabor, ki se ga je udeležilo 10.000 goriških Slovencev 22. okt. 1923 - je prevzel v Italiji vlado fašizem ki je »uzakonil« za‘iranje primorskih Slovencev 22. okt. 1941 - so Nemci v Kragujevcu ustrelili 7.000 srbskih rodoljubov 27. okt. 1878 - je bil narodni tabor y Dolini pri Trstu, ■ ■/ -'A JJflAKOM 610RIA AGU ERO NABREŽINA KRIŽ LISTOPAD 30 DNI IERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Torek Usi sveti Ljubomir 2 Sreda Vseh mrtvih dan Zdanila 3 Četrtek Jnst Bogomil 4 Petek Karel Bor. Dravomir 5 Sobota Emerik Savina 6 Nedelja Lenart Katislav 0 7 Ponedeljek Engelbert Zdenko 8 Torek Klavdij Neživ 9 Sreda Teodor Sebislav 10 Četrtek Triton Golobica 11 Petek Martin š. Višnjica 12 Sobota Martin p. Davorin 13 Nedelja Stanislav Nevenka 14 Ponedeljek Serapion Borislava © 15 Torek Leopold Volčiča 16 Sreda Otmar Večerin 17 Četrtek Viktorija Ljubava 18 Petek Odon Oliva • 19 Sobota Elizabeta Imica 20 Nedelja Edmund Vladiboj 21 Ponedeljek Kolumban Granislav 22 Torek Cecilija Jazdimir 3 23 Sreda Felicita Ravijola 24 Četrtek Janez od kr. Ječa 25 Petek Katarina Kotomir 26 Sobota Konrad Zdedrag 27 Nedelja Virgilij Vcdrana 28 Ponedeljek Eberhard Lelija 29 Torek Saturnin Skoromir 30 Sreda Andrej Hrabroslav •Jv November rad zdivjala kmalu poneha. — Kadar pride dež od Trsta, bo mokro za dva prsta. — Vsi svetje, spravite kmetje. 1. nov. 1813 - je bil rojen črnogorski pesnik Peter Njegoš 4. nov. 1889 - je umrl narodni buditelj in učitelj pesnik Beneške Slovenije Peter Podreka 4. 5., 6. nov. 1953 - so iredentisti organizirali v Trstu krvave fašistične izgrede s 6 mrtvimi in nad 100 ranjenimi. 7. nov. 1787 - je bil rojen srbski reformator Vuk Stje-pan Karadžič 7. nov. 1917 - se je začela velika oktobrska socialistična revolucija 12. nov. 1874 - je bilo ustanovljeno v Trstu pri Sv. Ivanu politično društvo »Edinost« 12. nov. 1920 - je bila podpisana rapalska pogodba 15. nov. 1836 - je bil rojen v Klodičih v Beneški Sloveniji Anton Klodič, vitez Sabladoski, slovenski šolnik in pisatelj, 15. nov. 1946 - so v Gorici javno sežgali slovenske knjige 16. nov. 1887 - je umrl slovenski pisatelj Fran Levstik 20. nov. 1813 - je: bil rojen slovenski jezikoslovec Fran Miklošič 21. -22. nov. 1909 - je bilo v Ljubljani zborovanje južnoslovanskih socialistov, na katerem je bila sprejeta znana tivolska resolucija:, ki je bila prva izjava o združenju vseh južnih Slovanov v enotno državo 24. nov. 1906 - je umrl v Gorici pesnik Simon Gregorčič 25. nov. 1926 - je bilo z zakonom št. 2008 ustanovljeno posebno sodišče 29. nov. 1943 - je bila ustanovljena na zasedanju AVNOJ v Jajcu nova Jugoslavija 29. nov. 1948 - je umrl v Ljubljani pesnik Igo Gruden PROSEK rt, “,?5‘ GRUDEN 31 DNI CERKVENA IMENA SLOVANSKA IMENA 1 Četrtek Ed mu n d Božena 2 Petek Bibiana Tihomir 3 Sobota Frančišek Ks. Sveljub 4 Nedelja Barbara Veljka 5 Ponedeljek Krispin Stojana 6 Torek Miklavž Vladovita C 7 Sreda Ambrozij Veselin 8 Četrtek Brezm. M. Rodana 9 Petek Peter F. Savica 10 Sobota Lavretanska M. Dražič 11 Nedelja Damazij Gojica 12 Ponedeljek Maksencij Široslav 13 Torek Lucija Vitača 14 Sreda Spiridijon Vojni ir Q 15 Četrtek Kristina Cvetana 16 Petek Evzebij Jaronega 17 Sobota Lazar Stojslav 18 Nedelja Gracljan Neveša 19 Ponedeljek Urban Uglješa 20 Torek Evgenij Boži voj 21 Sreda K v. Tomaž Tomislav 22 Četrtek Demetrij Zvezdana 3 23 Petek K v. Viktorija Ozrislav 24 Sobota K v. Adam in Eva Dunja 25 Nedelja Božič Žitigo j 26 Ponedeljek Štefan Zlatka 27 Torek Janez Ev. Petislav 28 Sreda Ned. otroč. Zorica 29 Četrtek Tomaž Vrhoslav @ 30 Petek Evgenij Branimir 31 Sobota Silvester Blažena Če zima spočetka ne piha, rada z repom udriha. — Grudna mraz in sneg, žita dosti prek in prek. — Toma drži te doma I. dec. 1918 - je bila prvič -ustanovljena Jugoslavija, ki pa je razočarala vse, ki so se zanjo borili 3. dec. 1800 - je bil rojen slovenski pesnik dr. France Prešeren 6. dec. 1944 - je bilo prvo zborovanje slovenskih učiteljev v Platem v Beneški Sloveniji II. dec. 1918 - je umrl slovenski pisatelj Ivan Cankar 11. dec. 1943 - je minerski vod Kosovelove brigade porušil železniški most pri Tržiču in prekinil na progi Trst—Gorica promet za 14 dni 15. dec. 1846 - so v Ljubljani izšle »Poezije« Franceta Prešerna 15. dec. 1941 - so bili na Opčinah ustreljeni heroj Tomažič, Bobek, Ivančič, Kos in Vadnal 17. dec. 1944 - je bila ustanovljena garibaldinska brigada Fontanot 18. dec. 1942 - se je pričela italijanska ofenziva na partizanski Dolomitski odred 18. dec. 1943 - je III. bataljon 18. SNOB Bazoviške uničil rudnik svinca v Rablju 20. dec. 1847 - je bil rojeni preroditelj slovenske glasbe Anton Foerster 21. -22. dec. 1944 - se je vršila na osvobojenem ozemlju Primorske pokrajinska konferenca Zveze slovenske mladine in italijanske antifašistične mladine 22. dec. 1947 - je bila sprejeta italijanska ustava, ki jamči v svojem 3. in 6. členu zaščito narodnih manjšin 25. dec. 1924 - je umrl slovenski skladatelj, tržaški rojak, Viktor Parma 25. dec. 1943 - je bil ustanovljen IX. 'korpus NOV 28. dec. 1789 - je bila v Ljubljani uprizorjena Linhartova »Zupanova Micka«, rojstni dan slovenskega gledališča O KOLEDARJU NAVADNO LETO 1955 Beseda koledar prihaja iz latinske besede »calen-dae«, ki so bile prvi dan vsakega meseca. Koledar urejuje časovno štetje, ki se ravna po Soncu. Leto namreč obsega čas, ko se naša zemlja zavrti enkrat okoli Sonca. Toda naše navadno koledarsko leto je nekoliko prekratko, kajti Zemlja opravi pot okoli Sonca v 365 dneh, 5 urah, 48 minutah in 46 sekundah. Ta čas imenujemo sončno leto, ki se torej ne ujema povsem s civilnim letom. Do te ugotovitve so prišli že zelo zgodaj. Za vlade rimskega cesarja Julija Cezarja so 1. 46 pred Kr. na predlog astronoma ir matematika Sosigena iz Aleksandrije (Egipt) uvedli vsako četrto leto prestopno leto s 366 dnevi, računajoč, da traja sončno leto 365 in 1/4 dneva. Zaradi netočnosti, ki znaša malenkost 11 minut in 14 sekund na leto, je Zemlja prehitevala njeni sončni poti urejeno štetje. Tako je civilno leto zaostajalo za sončnim letom za 3 dni vsakih 400 let. Ob koncu XVI. stoletja je ta razlika znašala že 10 dni. Papež Gregor XIII. je 1. marca leta 1592 odredil, da se teh deset dni zamude preskoči in je zato leta 1582 4 oktobru, četrtku, sledil 15. oktober, petek. Da pa bi v bodoče koledarsko leto ne zaostajalo več za sončnim, je papež Gregor popravil julijanski koledar in uvedel opuščanje treh prestopnih let v razdobju štirih stoletij. (Gregorijanski koledar.) Leto ob začetku stoletja, ka- ima 365 dni, od katerih je 52 nedelj in 9 inedtedcn-skih praznikov. Začenja se s soboto in končuje s soboto. Občno in državno- leto se začne na novega leta dan (1. januarja). Cerkveno leto se začne na prvo adventno nedeljo (27. novembra). ASTRONOMSKI LETNI ČASI Pomlad se prične 21. marca ob 11. uri. Tega dne sta dan in noč enako dolga. Poletje se prične 22. junija ob 6. uri. Tedaj je dan najdaljši, noč pa najkrajša. Jesen se prične 23. septembra ob 21. uri. Dan je tedaj enak noči. Zima se prične 22. decembra ob 16. uri. Noč je tedaj najdaljša in dan najkrajši. PRAZNIKI V LETU 1955 CERKVENI 1. januar — novo leto; 6. januar — sv. trije kralji; 19. marec — sv. Jožef; 10. april — velikai noč; 11. april — velikonočni ponedeljek; 19. maja — vnebohod; 5. junij — sv. Trojica; 9. junij — sv. Rešnje telo; 24. junij — srce Jezusovo; 29. junij — sv. Peter in Pavel; 15. avgust — vnebovzetje Marije Dev.; 2. oktober — nedelja Rožnega venca; 1. november — vsi sveti; 27. november — prva adventna nedeilj-a; (advent traja 4 tedne. Od božiča do pepelnice je 67 dni); 25. december — božič; 26. december — sv. Stefan. Na Tržaškem: 3. november — sv. Just (patron tržaškega -mesta). DRŽAVNI V coni A Tržaškega ozemlja: 25. april — obletnica rojstva Guglie-lma Marconija; 1. maj — praznik dela; 2. junij — praznik pomladi ; 4. november — praznik jeseni. V Italiji: 11. februar — podpisan lateranski pakl med Vatikanom in Italijo; 25. april — dan vstaje v Severni Italiji; 1. maj — praznik dela; 2. junij — proglasitev italijanske republike; 4. november — dan zmage. LJUDSKI PRAZNIKI: terega stotice niso deljive s štiri, postane navadno. Kljub popravkom papeža Gregorja pa ostaja med sončnim in civilnim letom še majhna razlika, ki bo nanesla za en dan komaj v približno 5000 letih. 8. februar — dan Prešernove smrti (kulturni praznik slovenskega naroda); 8. marec — mednarodni praznik žena; 27. april — obletnica ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda; 1. maj — praznik dela in obletnica- osvoboditve Trsta; 22. junij — dan vstaje, slovenskega naroda; 6. september — obletnica ustrelitve bazoviških junakov; 8. september — obletnica Jcapitulacije Italije; 7. november — obletnica velike oktobrske revolucije; 29. november — obletnica ustanovitve nove Jugoslavije; 15. december — obletnica usmrtitve heroja Pinka Tomažiča in tovarišev. VELIKA NOČ Velika noč se praznuje vedno v nedeljo po prvi polni luni po spomladanskem enakonočju (med 22. marcem in 25. -aprilom). ZNAKI ZA LUNINE MENE Krajce si je lahko zapomnili: prvi krajec ima delno obliko črke D in se -torej debeli; zadnji krajec pa ima delno obliko črke C in potemtakem čira (tudi crkava). VSTOPI SONCA V ZNAMENJE EKLIPTIKE V znamenje vodnarja 20. januarja ob 21. uri V znamenje rib 19. februarja ob 11. uri V znamenje ovna 21. marca ob 11. uri V znamenje bika 20. aprila ob 22. uri V znamenje dvojčkov 21. maja ob 22. uri V znamenje raka 22. junija ob 6. uri V znamenje leva 23. julija ob 17. uri V znamenje device 23. avgusta ob 23. uri V znamenje tehtnice 23. septembra ob 21. uri V znamenje škorpijona 24. oktobra ob 6. uri V znamenje strelca 23. novembra ob 3. uri V znamenje kozla 22. decembra ob 16. uri Po gregorijanskem koledarju se ravna danes ves civilizirani svet. Toda gregorijanska reforma se ni uveljavila kar na mah. Dobrih sto let je minilo, preden so jo uvedli vsi katoličani, na Angleškem pa so jo sprejeli šele leta 1752. Države, katerih prebivalstvo pripada v glavnem pravoslavni cerkvi (ki ne priznava papeža in torej ni moglo priznati niti njegove reforme koledarja), pa so še dolgo štele čas po julijanskem koledarju. Komaj po oktobrski revoluciji 1917 so Rusi kot prvi opustili julijanski koledar in njim so do 1. 1921 sledile še druge države s pravoslavnim prebivalstvom. četudi se je v teh državah uvedel kot civilni koledar gregorijanski je v pravoslavni cerkvi ostal julijanski koledar v veljavi kot cerkveni koledar. Zato praznujejo pravoslavni božič, novo leto in druge praznike 13 dni za nami. Tudi muslimanski (arabski) koledar je sedaj samo cerkveni. Za vlade Kemala Atatur-ka je Turčija 1. 1927 sprejela štetje po gregorijanskem koledarju. Muslimanski koledar sloni na luninem letu in ima le 354 dni, ki so razdeljeni v 12 mesecev po 30 in 29 dni. V vsakem trideset-letju pa ima 11 let po 355 dni. V teh letih je še en dan dodan zadnjemu mesecu. Muslimanski ko- ledar šteje čas od bega preroka Mohameda iz Meke v Medino, t. j. od 15. do 16. julija 622 po Kr. Tudi židovski koledar ima za osnovo lunino leto, ki je razdeljeno na 12 mesecev po 30 in 29 dni. Toda v razdobju 19 let ima 7-krat dodan pc en mesec; tako se štetje po luninem letu izenači s sončnim letom. Navadna leta imajo 353—355 dni. leta z dodanim mesecem pa 383—385 dni. Leto se začne ob mlaju, ki je najbližji jesenskemu enakonočju (23. septembru) Židje štejejo leto od »u-stvarjenja sveta«. Etiopski koledar imajo koptski kristjani (k te. veri se prištevajo Abesin-ci). Etiopsko leto ima enako število dni kot naše, toda vseh dvanajst mesecev ima le po 30 dni, medtem ko tvorijo preostalih 5 dni (ob prestopnem letu 6 dni) nekak dodatek, ki ga praznujejo v septembru in mu pravijo Pagumien. Etiopsko leto ima v bistvu dolžine gregorijanskega, vendar je v štetju 7 let in 113 dni za njim. Na Francoskem so u-vedli po revoluciji 1. 1793 posebno časovno štetje — republikansko leto. To republikansko leto je imelo 12 mesecev, ki pa so imeli vsi po 30 dni. Preostanek do polnega sončnega leta, t. j. v navadnem letu pet, in v prestopnem šest dni, so kot praznične dneve dodali ob koncu leta k dvanajstim mesecem. Posebnost tega republikanskega štetja ki je pričenjalo novo leto na dan jesenskega enakonočja, t. j. 22. septembra, je bila tudi v odpravi sedemdnevnega tedna, MERE IN UTEŽI 1. Dolžinske mere A. Metrične Enota je meter (m), to je desetmilijonski del kvadranta zemeljskega meridiana, najkrajšega loka od tečaja do ravnika. 1 m je 10 dm ali 100 cm, 1 cm je 10 mm, 1 km je 1000 m. B. Nemetrične 1 geografska milja 4 morske milje = 7,42 km 1 morska milja - 1,852 m 1 angleška milja = 1670 yardov = 1,609 km 1 ruska versta = 1500 aršinov = 1066,78 m 1 angleški yard (0,914m) = 3 feet (0,305m) = 36 palcev (in-ches po 2,54 cm) 2. Ploskovne mere A. Metrične Enote so kvadratni meter, kvadratni centimeter in kvadratni milimeter. 1 kvadratni kilometer = 100 ha = 10.000 a 1 hektar (ha) = 100 a = 0,01 km2- = 10.000 m2 1 ar (a) = 0,01 ha = 100 m-'i 1 m-1 = 10.000 cm2 1 cm-' = 100 mm- B. Nemetrične 1 geografska kvadratna milja = 55,06 km= 1 nemška kvadratna milja = 56,25 km= 1 kvadratni čevelj (angl.) = 144 inches = 929,0137 cm2 1 kvadratni palec (angl. inoh) = 6,4515 mm-’ 1 angleški kvadratni yard = 0,835 m2- = 9 kvadratnih čevljev = 144 kvadratnih palcev (inches) oral = 5400 m2 1 angleški aere = 40.477 arov 1 ameriški aere = 40.460 arov 3. Prostorninske mere Enote so kubični meter, kubični centimeter in kubični milimeter. 1 kubični meter (m2) = 1,000.000 cm2 1 klaftra = 108 kubičnih čevljev = 0,338 m2 4. Tekočinske mere Enota je liter = 100 cm2 1000 1 = 10 hektolitrov (hi) = lm2 5, Ladijske mere 1 registrska tona 2,83 m2 6. Težinske mere A. Metrske Enota je gram (g), to je teža enega kubičnega centimetra destilirane vode v brezzračnem prostoru pri temperaturi 4nC, lkg je tedaj teža 1 litra vode. 1 kg 1000 g = 1,000.000 miligramov (mg) 1 tona (t) = 1000 kg = 10 centov (q) B. Nemetrske angloameriške 1 tona = 20 centov . 1 cent (CWT) = 4 quater 1 guater = 28 funtov ---------- 25 funtov 1 funt = 16 unch 1,016 kg 50,8 kg 12,7 kg 0,453 kg 907 kg 45,36 kg 11,34 kg 0,453 kg Draguljarske uteži: karati Avstrijski = 207,1 mg, nizozemski = 205,89 mg, francoski 205,5 mg, angleški = 205,3 mg. TEHNIČNE MERSKE ENOTE I. Enota pritiska je enota za pritisk tekočin, plinov in par: 1 fizikalna atmosfera (atm) je pritisk živosrebmega stebra višine 760 mm, ali pritisk vodnega stebra višine 10 m pri 0«C, aM zračni pritisk na morski gladini, ali pritisk 1,033 kg na 1 cm-. 1 tehnična atmosfera (at) je pritisk 1 kg na 1 cm-'. II. Električne merilne enote 1 volt = enota za električno napetost (V) je sila, ki ustvari v prevodniku z uporom 1 ohma tok 1 ampera; 1 amper = enota za jakost toka (A) je tok take jakosti, da izloči iz raztopine srebrovega nitrata v 1 sekundi 1,118 mg srebra; 1 vat = enota za učinek elektrike (W) je učinek toka enega ampera napetosti 1 V v 1 sekundi; 1 ohm = je enota električnega upora, in sicer živosrebmega stebra višine 106 ji cm, premera ! mm pri 0"C, ko ima težo 14,452 g; 1 coulomb = enota množine elektrike (Cb), in sicer tista množina elektrike, ki teče skozi prerez žice v 1 sekundi pri jakosti toka 1A = 1 amper-sekunda; 1 farad = enota električne kapacitete, in sicer kapaciteta prevodnika, ki sprejme pri napetosti 1 V ravno 1 Cb = 1 cou-lomb volt; 1 joule = enota električnega dela (J) = vat na sekundo; 1 henri = enota za samo indukcij o (H) = indukcijski koeficient prevodnika pri indukciji IV - pri enakomernem iz-preminjanju jakosti toka za 1 A v 1 sekundi. III. Enote moči 1 konjska moč (KM), nemško PS, angleško HP = moč, s katero dvignemo 1 kg v 1 sekundi 75 m visoko. Angloameriška konjska moč je nekoliko različna, in sicer je moč, ki dvigne 1 funt v 1 sekundi 55 čevljev visoko. , 7V. Enota svetlobne moči 1 Hefnerjeva sveča je svetlobna jakost svetilke z amilaceta-tom s stenjem premera 8 mm in višino plamena 40 mm. ki so ga nadomestili z dekadami. Mesec je bil namreč razdeljen na tri dekade po 10 dni. To štetje pa se niti v Franciji ni dolgo obdržalo; ukinili so ga z 31. decembrom 1905. V naši dobi si težko zamišljamo, da hi bilo mogoče že tako ustaljeno in sedaj že splošno uvedeno časovno merjenje kakorkoli izpreminjati. Danes splošno štejemo leta »po Kristusovem rojstvu«. To štetje pa se je pojavilo kaj pozno. Ugotovljeno je, da ga je prvi uporabil rimski opat Dionizij Exl-guus leta 525. Z reformo koledarja se je med obema vojnama resno bavilo takratno Društvo narodov. L. 1924 je ta mednarodna organizacija imenovala posebno komisijo, ki naj bi proučila vprašanje koledarske reforme. Predloženih je bilo kar 180 načrtov. Izmed teh je komisija po dveletnem proučevanju izbrala le dva, o katerih pa Društvo narodov nikoli ni utegnilo razpravljati. KOLIKO JE URA ko je pri nas 12 Evropa Belgija 11.00 Bolgarija 13.00 Danska 12.00 Francija 11.00 Velika Britanija, Irska 11.00 Italija 12.00 Jugoslavija 12.00 Nizozemska 11.20 Rusija do 40' vzh. 13.00 švedska 12.00 Švica 12.00 Španija 11.00 Turčija 13.00 Madžarska 12.00 Afrika Egipt 13.00 Alžir 11.00 Azori 9.00 Zlata obala 11.00 Kamerun 12.00 Maroko 11.00 Vzhodna Afrika 14.00 Jugozah. Afrika 13.00 Tunis 12.00 Azija Kitajska (vzhod) 19.00 Cejlon 16.30 Japonska 20.00 Koreja 20.00 Severni Borneo 19.00 Britanska Indija 16.30 Izrael 13.00 Jordanija 13.00 Filipini 19.00 Avstralija Novi Južni Wales 21.00 Južna Avstralija 20.30 Viktorija 21.00 Zahodna Avstralija 19.00 Amerika Argentina 7.00 Brazilija 8.0C Čile 6.00 Kolumbija 6.00 Mehika 5.0C Jamaika 6.00 Panama 6.0C Portoriko 7.00 Peru 6.00 Salvador 5.0C Urugvaj 7.30 Združene države Severne Amerike Atlantski čas 7.00 Vzhodni čas (New York) 6.00 Centralni čas (Chicago) 5.00 C as osrednjega pogorja (Denver) 4.00 Pacifiški čas 3.00 NEKAJ O PLANETIH Planeti so nebesna telesa, ki krožiju okrog sonca in prejemajo' od njega luč. Dele se na tri skupine: a) mali med Marsom in Zemljo (nad 1000) b) srednji: Merkur, Venera, Zemlja in Mars c) veliki: Jupiter, Saturn, Uran, Neptun, Pluton IME okoli sonc* Srednja oddaljenost od sonca, če je oddaljenost zcmlja-soncc 1 Premer v primeru z zemeljskim premerom Merkur 88 0.39 0.4 Venera 225 0.72 0.97 Zemlja 1 1.— 1 — Mars 1 321 1.5 0.5 Jupiter 11 315 5.3 u.- Saturn 29 167 9.6 9,— Uran 84 4 19.2 Neptun 164 285 30.2 4.— Pluton 247 — 3.9 PREBIVALSTVO EVROPE Leto štetja Površina v km2 Prebivalstvo Albanija 1945 28.700 1,120.000 Andora 1934 500 6.000 Avstrija 1946 83,900 7,000.000 Belgija 1946 30.504 8,389.000 Bolgarija 1946 110.800 7,022.000 Češkoslovaška 1947 127.900 12,105.000 Danska 1946 44.300 4,128.000 Finska 1946 382.000 3,877.000 Francija 1946 551.000 39,700.000 Grčija 1946 130.200 7,450.000 Jugoslavija 1948 257.245 15,772.100 Irska 1946 68.900 2,953.000 Islandija 1946 102.800 132.000 Italija 1946 310.200 45,640.000 Lichtenstein 1946 200 11.000 Luksemburg 1939 2.600 310.000 Madžarska 1947 93.100 9,309.000 Monaco 1938 24.000 Nemčija 1947 355.000 66,004.000 Nizozemska 1946 33.300 9,421.000 Norveška 1946 322.600 3,123.000 Poljska 1946 310.100 23,930.000 Portugalska 1946 92.200 8,223.000 Romunija 1946 237.000 16,472.000 San Marino 1940 15.000 Sovjetska zveza' 1946 6,149.000 142,515.000 Španija 1946 505.400 27,846.000 švedska 1946 449.000 6,719.000 Svioa 1947 41.300 4,506.000 Turčija 1940 24.000 1,516.000 Vatikan 1947 245.000 1.000 Velika Britanija 1946 47,468.000 Evropa v celem 11,080.700 522,755.000 JANUAR 8. Vplačilo prispevkov za socialno zavarovanje Zavodu za socialno zavarovanje (INPS) na podlagi prijav (obrazci V. 4 in 7, V. 5-7 ter obrazec za hišne pomočnike), ki morajo prav tako biti predloženi do 8. vsakega meseca. 31. Davčna prijava vseli dohodkov prejšnjega leta (zakon Vanoni). Prijave so oproščeni vsi, ki v prejšnjem letu niso prekoračili dohodka, 600.000 lir, če le-ta izvira od dela (mezde ali plače). Prijava se izvrši na posebnih o-brazcih, ki jih po navadi, a neobvezno, razpošilja zainteresiranim davčna uprava, in ki se lahko nabavijo v trafikah. Rok 31. januarja je običajno podaljšan do 31. marca. Do istega roka, odnosno d« istih rokov, morajo delodajalci predložiti davčni upravi prijavo o kosmatem zaslužku delavcev in nameščencev. 31. Zadnji dan za vplačilo takse m radioaparate. FEBRUAR 8. Vplačilo prispevkov za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). 18. Plačilo 1. obroka davkov. Pri zakasnitvi 2 dni zaračunajo na dolgovani znesek 2%, pri zakasnitvi 6 dni pa 6%. 28. Prijava inkasa za prejšnje leto za prodajalce na drobno, gostilničarje in obrtnike ter za vse, ki plačujejo davek na poslovni promet (IGE) pavšalno, za določitev nove odmere navedenega davka. MAREC 1. Vplačilo 2. obroka trošarinskega davka (imposta di consumo). 8. Vplačilo, prispevkov za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). 30. Zadnji dan, ki je koristen za priziv davkoplačevalcev, ki jim je bil odmerjen davek na dohodek in dopolnilni davek (richezza m ob'le complementare) za prejšnje leto, čeprav so v prejšnjem letu ti dohodki že usahnili. Prijave le narave sprejemajo od 1. januarja. 31. Vplačilo 1. obroka davka na poslovni promet (IGE). 31. Običajno podaljšani rok za davčne prijave na podlagi tako imenovanega zakona »Vanoni« (glej 31. januarja). 31. Običajno podaljšani rok za prijavo zaslužkov delojemalcev (glej 31. jan.). APRIL 8. Prispevki za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). 18. Vplačilo 2. obroka davkov (glej 18. febr.). MAJ 1. Vplačilo 3. redneg'a obroka tro-šarinskega davka (imposta consumo). 8. Prispevek za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). JUNIJ 1. Prispevki za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). 18. Vplačilo 3. obroka davkov (glej 18. febr.). 33 M 30. Vplačilo 2. obroka davka na poslovni promet (1GE). JULIJ 1. Vplačilo 4. obroka trošarinskega davka (imposta di consumo). 8. Prispevki za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). 31. Zadnji dan za pritožbe proti davčni odmeri na dohodninski davek (ricchezza mobile) in dopolnilni davek (imposta complc-mentare). 31. Vplačilo šestmesečne takse na ra-dioaparate za drugo polletje. AVGUST 8. Vplačilo prispevkov za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). 18. Vplačilo 4. obroka davkov in taks (glej 18. febr.). SEPTEMBER 1. Vplačilo 5. obroka trošarinskega davka. 8. Vplačilo prispevkov na socialno zavarovanje (glej 8. jan.). 20. Prijava virov dohodkov, ki so podvrženi občinskim davkom. Prijava dohodkov, ki služijo za odmero družinskega davka. C.e sc dohodki niso bistveno spremenili, ostane v veljavi odmera prejšnjega leta na podlagi prijave istega leta. V zadnjem primeru ni potrebna nova prijava. 30. Vplačilo 3. obroka na poslovni promet (IGE). OKTOBER 8. Vplačilo prispevkov za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). 18. Vplačilo 5. obroka davkov. 20. Zadnji rok za priziv proti morebitni krivični odmeri trošarinskega davka (imposta consumo). NOVEMBER 1. Vplačilo 6. obroka trošarinskega davka (imposta consumo). 8. Vplačilo prispevkov za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). DECEMBER 8. Vplačilo prispevkov za socialno zavarovanje (glej 8. jan.). 18. Vplačilo zadnjega obroka davkov (glej 18. febr.). 18. Vplačilo zadnjega 4. obroka davka na poslovni promet (IGE). PRAVICE SLOVENCEV IN LONDONSKI SPORAZUM I>r. Jože I>clcleva Dne 5. oktobra t. I. je bil v Londonu podpisan sporazum med Jugoslavijo in Italijo, ki sankcionira konec Svobodnega tržaškega ozemlja se preden je začelo živeti kot samostojno državno politično telo. Cona, A z izjemo ozkega pasu v Miljskih Hribih, ob bivši demarkacijski meji med conama A in B, ki meri približno 11 kvadratnih kilometrov, pade pod upravo Italije. Cona B, povečana z omenjenim pasom, ostane pod jugoslovansko upravo. S tem je zaključena borba za STO, ki je brezplodno absorbirala mnogo časa in še več dragocenih političnih energij prebivalstva in jih tako odtegovala od borbe za konkretne gospodarske in socialne cilje. V sporazumu predvidena rešitev tržaškega vprašanja zahteva od tržaških Slovencev mnoge žrtve. Te bodo znosnejše, če bo Posebni statut pošteno in širokosrčno izvajan, če bodo te žrtve prispevale k pametnim odnosom med Slovenci in Italijani ter s tem k dobremu sožitju med obema etničnima skupinama in še posebej, če bodo doprinesle k miroljubnemu sodelovanju med Jugoslavijo in Italijo in tako k miru v tem delu Evrope. Sporazum obstaja iz več samostojnih dokumentov, ki se medsebojno spopolnjujejo in tvorijo celoto. Ti dokumenti so: Spomenica o soglasju, Zemljepisna karta, Poseben statut in 7 pisem. Spomenica o soglasju, katere določil se bom le bežno dotaknil, vsebuje določbe o raztegnitvi civilne uprave Jugoslavije vn Italije na njima pripadajoča področja, kar je bilo medtem že uresničeno. Dalje vsebuje določbe o mejnih popravkih v Miljskih hribih, ki so malenkostni po površini, a važni po političnem pomenu. V sporazumu se je italijanska vlada obvezala], aa bo ohranila prosto luko v Trstu, kakor je bila zamišljeno v določbah členov 1—20 priloge Vili mirovne pogodbe z Italijo. Obe pogodbeni vladi se obvezujeta, da ne bosta sodno, upravno ali kakorkoli drugače preganjali ali zapostavljali oseb, ki so kdaj koli delovale na škodo temtonaimh aspiracij Italije ali Jugoslavije do tega ozemlja. Najpomembnejše določbe pa vsebuje člen 7 Spomenice o soglasju, ki obvezuje obe vladi, da skleneta v najkrajšem času spora- zum o osebnem in blagovnem obmejnem prometu ob vsej jugoslovansko-italijanski meji. Širokosrčna rešitev obmejnega prometa bo imela izredno ugodne gospodarske posledice za obmejne prebivalce in Tržačane. Določbe Posebnega statuta, ki se po načelu recipročnosti uporabljajo tako za Slovence, prebivalce tega ozemlja pod italijansko upravo, kakor za Italijane pod jugoslovansko upravo, tvorijo najvažnejši del sporazuma. Prvič v zgodovini svojih odnosov z Jugoslavijo je Italija prevzela pismene obveznosti v mednarodnem dokumentu, s katerim priznava ne samo obstoj Slovencev v Trstu, temveč tudi njihovo pravico do nacionalnega in kulturno-pro-svetnega življenja. Poseben statut je rezultat odločne in dosledne borbe tržaških Slovencev in naprednih Italijanov za naše pravice, pri čemer nam je še posebej naša matična domovina — socialistična Jugoslavija — učinkovito nudila svojo bratsko pomoč. Posebni statut, ki je po svoji vsebini m obliki izrazit mednarodnopolitični dokument, nas ne more povsem zadovoljiti, ker je rezultat kompromisa, kar pa nas ne moti, da si ne bi mogli ustvariti dovolj jasne slike o naših uzakonjenih pravicah. Posebni statut se deli po svoji vsebini v tri dele. V prvem delu so zapopadene določbe (čl. 1 in 2 statuta) o zaščiti osebe in njenih pravne do enakopravnosti na vseh področjih življenja in udejstvovanja. Pri tem se Posebni statut opira na Splošno deklaracijo o človeških pravicah, ki je bila sprejeta na glavni skupščini Združenih narodov 10. 12. 1948 in ki predvideva pravico do individualne svobode, nedotakljivost stanovanja in dopisovanja, pravico do lastnine- do svobodnega gibanja ter jamstva pred sodiščem, pravico do svobode mišljenja, vesti, besede, zborovanja in vere: V drugem delu statuta (člen 2) je predvidena prepoved in kazen za podžiganje nacionalne in rasne mržnje. Pogoaoem stranki sta hoteli s tem ustvariti med posamezniki in obema etničnima skupinama pogoje za pomirjenje in sožitje. V tretjem delu pa so določbe, ki zadevajo kulturno in gospodarsko življenje Slovencev kot etnične skupine, katere bomo v naslednjem obširneje obravnavali. Jezikoime pravice Slovenščina ni sicer uradni jezik, vendar pa je uzakonjena pravica, da smejo vsi Slovenci uporabljati svoj materin jezik na vseh področjih javnega življenja in udejstvovanja. Zajamčena je pravica do tiska v slovenskem jeziku. Slovenske kulturno-prosvetne, gospodarske, športne in druge organizacije lahko nemoteno obstajajo in delujejo. Brez vsakih posledic se lahko ustno in pismeno poslužujemo svoje materinščine v vseh poslih z občinskimi, pokrajinskimi, državnimi in drugimi javnimi uradi. Na ustne prošnje, zahteve in vprašanja mora od najvišjega do najnižjega uradnika naštetih uradov dati odgovor v slovenščini neposredno ali po tolmaču. Na slovensko pismeno vlogo, prošnjo ali pritožbo mora vsak javni urad odgovoriti v slovenščini, in sicer v izvirniku ali vsaj v slovenskem prevodu, ki mora biti priložen izvirniku v italijanščini. To velja seveda tudi za občevanje na sodiščih vseh stopenj. Sodnik mora s Slovencem obravnavati v slovenščini zadevo bodisi neposredno ali po tolmaču in to ne glede, če Slovenec obvlada ali ne, italijanščino. Javni dokumenti kot so potrdila, spričevala, izjave itd., ki jih izdajajo občinski, pokrajinski, državni ali drugi javni uradi, morajo biti opremljeni najmanj s prevodom v slovenščini. Ravno tako mora biti priložen prevod v slovenščini vsem sodbam, sklepom itd., ki jih izda sodišče v spornih, izvenspornih in kazenskih zadevah, v katerih nastopajo Slovenci kot stranke ali obtoženci, Po načelu dvojezičnosti morajo javne in državne oblasti izdati svoja uradna obvestila, javne proglase in publikacije tudi v slovenščini. V statutu je dokončno rešeno tudi sporno vprašanje o krajevnih imenih in javnih napisih. Stara krajevna imena, ki jih je fašizem izbrisal, so zopet dovoljena. V volilnih enotah tržaške občine in seveda tudi ostalih občin, v katerih štejejo pripadniki jugoslovanske etnične skupine četrtino prebivalstva, morajo biti krajevna imena, napisi vseh javnih ustanov, občinskih, pokrajinskih in državnih uradov ter imena ulic tudi v slovenščini. V smislu teh določb bodo odslej napisi javnih ustanov in uradov, krajev in ulic tudi v predmestjih Tr- sta kakor n. pr. v Barkovljah, v Skednju, pri Sv. Ivanu, v Rojanu itd., dvojezični. Šolstvo V Posebnem statutu je posvečena velika pozornost vprašanju šolstva. To je razumljivo zaradi važnosti, ki ga ima za nacionalno življenje posameznega naroda. Na-r.od brez mladine, vzgojene v narodnem duhu, materinem jeziku in v zavesti svojih pravic, je obsojen na smrt. Zahteve na šolskem področju, ki smo jih, Slovenci postavljali v zadnjih letih in sc uporno borili za njih uresničenje, so v Posebnem statutu skoraj v celoti uzakonjene. Samostojna uprava za slovensko šolstvo ni sicer predvidena v statutu, vendar pa je posebej poudarjeno, da moramo biti Slovenci pravično zastopani na upravnih položajih šolskih uprav. Dosedanje šolske u-prave bo treba spopolniti z novim slovenskim upravnim osebjem. Statut izrecno določa, da bodo ohranjene vse slovenske šole in otroški vrtci, ki so našteta, . v posebni prilogi. Obstoječi dvoletni tečaji morajo biti spremenjeni v triletne strokovne šole. V seznamu naštetih šol, četudi bi se število učencev zmanjšalo, ne bo mogoče v bodoče ukiniti brez predhodnega pristanka zastopnikov Jugoslavije, članov mešane komisije. Ostane odprto vprašanje spopolnitve slovenskega šolstva kot n. pr. ustanovitev srednje tehnične šole, dvorazredne trgovske in kmetijske šole, ki so nujno potrebne in katerih ustanovitev slovenski starši že osem let brezuspešno zahtevajo. Statut rešuje tudi to vprašanje, ko predvideva, da se morejo ustanoviti slovenske šole povsod, kjer prebivajo otroci, ki pripadajo jugoslovanski etnični skupini. Pri pravilnem tolmačenju tega določila statuta se oblasti ne bodo mogle več upirati naši zahtevi po otvoritvi nove osnovne šole v Zgornji Kolonji in otroških vrtcev v središču mesta kot n. pr. v šolskem okolišu Sv. Frančiška, za katerega je Zavezniška vojaška uprava že pred dvema letoma predvidevala v conskem proračunu potrebna finančna sredstva. Italijanska uprava bo morala dokončno rešiti z ustreznimi zakoni ureditev slovenskega šolstva. Izvesti bo morala sistemizacijo stalnih službenih mest pri slovenskih vrtcih in šolah vseh vrst, za kar smo se do sedaj zaman potegovali. S tako ureditvijo bo zajamčena stalnost slovenskega učnega osebja in vsaj delno rešen njihov socialni položaj, ki je postajal vedno bolj nevzdržen. Brez dvoma bo ureditev slovenskega šol- siva imela ugodne posledice tudi na učne uspehe slovenskih šol. Spričevala in diplome slovenskih šol bodo enakovredne diplomam in spričevalom italijanskih sol. Slovenskemu 'dijaku bo omogočena udeležba na javnih natečajih, za javne službe na tem področju kakor tudi v Italiji. Slovenske šole, na katerih morajo poučevati Slovenci, morajo uživati enakost z italijanskimi šolami tako glede preskrbe z učbeniki, kakor tudi finančnimi sredstvi, ki so potrebna za redno poslovanje šol itn reden pouk. V tej zvezi je pomembna še določba statuta, da bodo slovenske šole uživale enakost z italijanskimi šolami iste vrste tudi glede šolskih poslopij. Nova uprava bo morala brez zavlačevanja rešiti vsaj začasno pereče vprašanje učilnic za slovensko višjo realno in klasično gimnazijo, ki imata v vsakem pogledu nemogoče prostore v Ul. Lazzaretto vecchio št. 9, kjer je 11 razredov strpanih v 6 tako imenovanih učilnicah. Zaradi tega mora bita poulc. izmenoma v dopoldanskih in po-poldanskih urah, medtem ko im.ajo vse italijanske šole iste vrste na razpolago ne samo moderna poslopja, ampak tudi toliko učilnic in drugih prostorov, kolikor je razredov, tako da je pouk le v dopoldanskih urah. V zvezi s slovensko šolo je važno tudi določilo statuta, da ne smejo biti učni programi v nasprotju z nacionalnim značajem dijakov. To pomeni, da učni programi za katerikoli predmet ne smejo vsebovati takih snovi, ki bi lahko žalile nacionalni čut učencev> Tako je onemogočeno, da bi slovenska šola vzgajala italijansko čuteče Slovence. V statutu ni prezrto tudi dejstvo, da na slovenskih strokovnih in srednjih šolah poučujejo šolniki, ki nimajo potrebnih diplom o usposobljenosti. Za te primere je predvideno, da ne bodo šolniki odpuščeni iz službe, če bodo v roku štirih let od dneva podpisa statuta pridobili diplomo ali spričevalo o usposobljenosti. Mislim, da je rešeno tudi vprašanje nadaljnje zaposlitve šolnikov, ki so jugoslovanski državljani, ker je zaenkrat nemogoče, da bi obstajale slovenske strokovne in srednje šole, naštete v posebni prilogi statuta, brez zaposlitve šolnikov, jugoslovanskih državljanov, in to iz razloga, ker ni dovolj domačega učnega o-sebja z italijanskim državljanstvom. Kulturne, prosvetne in druge organizacije Naše kulturne, prosvetne, športne in druge organizacije ter ustanove bodo kot doslej tudi v bodoče lahko nemoteno razvi- jale svojo dejavnost v okviru veljavnih zakonov. Poleg te splošne norme vsebuje še nadaljnji dve važni določbi, ki bosta prispevali k pospeševanju kulturnega razvoja in krepitvi naše narodne samobitnosti. Po statutu imamo isto pravico do uporabljanja javnih dvoran za svoje kulturne in prosvetne prireditve kot italijanske istovrstne kulturne organizacije. Med javne dvorane ne spada samo Avditorij in nekatere druge dvorane v mestu, ampak tudi gledališče Verdi, ki je bilo zaprto za slovensko besedo za gledališke predstave Slovenskega narodnega gledališča in prireditve drugih slovenskih kulturnih organizacij in ustanov. Zaprto je bilo tudi za visoko umetniške ansamble iz Jugoslavije, ki so nas do sedaj že večkrat obiskali in ki bodo gotovo tudi v bodoče vzdrževali in pospeševali kulturne vezi med nami in brati v matični domovini 'ter posredovali kulturne dobrine med tukajšnjimi soobčani italijanske narodnosti. V statutu je nadalje predvideno, da bodo tudi slovenske kulturne ustanove uživale pomoč iz javnih finančnih sredstev, kakor so jo uživale in jo uživajo italijanske ustanove iste vrste. To je važno, ker je znano n. pr. dejstvo, da je samo gledališka ustanova »G. Verdi« prejemala letno do 100 milijonov lir podpore iz conskega proračuna za kritje svojega primanjkljaja in da je občinska biblioteka vzdrževana izključno iz javnih denarnih sredstev. Zraven' naštetih ustanov so še druget ki so črpale sredstva iz občinskih, pokrajinskih in državnih proračunov. Odslej imajo tudi slovenske slične ustanove kot n. pr. Slovensko narodno gledališče, Studijska knjižnica, Glasbena Matica itd. pravico do sorazmerne pomoči iz javnih sredstev. Italijanska vlada se je obvezala v posebnem pismu, da bo preskrbela poslopje v Rojanu za slovenski kulturni dom, stavila na razpolago sredstva za zidanje in opremo novega kulturnega doma v Ul. Pe-tronio ter da je Narodni dom pri Sv. Ivanu na razpolago kot kulturni sedež slovenske skupnosti. Ta sredstva so velika pridobitev za rast slovenske kulture. Enakopravnost glede dostopa in položajev v javnih službah Predfašistična in fašistična Italija sta popolnoma uničili slovenski uradniški kader. Prisilili sta ga v emigracijo ali pa premestili v notranjost Italije. Stanje je danes tako, da na vodilnih položajih, v javnih upravnih in sodnih službah ni Slovencev' in da so le redki Slovenci na uradniških položajih. Slovencem so bili le deloma dostopni najnižji položaji podrejenih nameščencev, ki opravljajo podrejena ali težaška dela. Pravilno bomo ocenili moralno in materialno škodo, ki smo jo zaradi tega utrpeli, če pomislimo, da je na tem področju na 32 tisoč javnih nameščencev, od katerih je bilo 15. aprila 1953 n. pr. 16.782 v državni službi, pri tržaški občini nad trt tisoč in pri občinskem podjetju ACEGAT približno 2500. Med tem ogromnim številom nameščencev, ki črpajo svoje mesečne prejemke iz državnega in občinskega proračuna, ni Slovencev z izjemo na popolnoma podrejenih mestih kot težaki, pometači, čistilke itd. Pa tudi na teh položajih nismo pravično zastopani, to je sorazmerno po številu med Slovenci in Italijani. To stanje se bo moralo temeljito spremeniti, ker je v statutu uzakonjena enakopravnost Slovencev glede dostopa do vseh javnih, u-pravnih in sodnih služb. Toda to ni vse. Zajamčeno nam je tudi pravično zastopstvo na vseh položajih — od najnižjih do najvišjih — v teh službah. Poseben poudarek v statutu, da velja načelo pravičnega zastopstva zlasti za tista področja javne u-prave, ki so izredno važna za interese Slovencev, nas le relativno zanima, ker so za nas vsi sektorji javne uprave enako važni kot za Italijane. Enakopravnost na gospodarskem področju Uzakonjena je nadalje enakopravnost Slovencev z Italijani tudi glede dobivanja in izvrševanja javnih služb, funkcij in poklicev ter pravica do enakega ravnanja pri obdavčenju in izvrševanju poklica bodisi v poljedelstvu, trgovini, industriji in na katerem koli drugem sektorju gospodarskega udejstvovanja. Načelo enakopravnosti velja tudi glede ustanavljanja in vodstva gospodarskih organizacij in ustanov vseh vrst, ki jih smatra posameznik ali posamezniki združeni v družbi za koristne za dosego svojega namena. Rešeno je tako vsaj načelno vprašanje ustanovitve slovenskih kreditnih ustanov na delniški ali zadružni osnovi, kar so nam oblasti tudi po letu 1945 dosledno preprečevale kljub temu, da je fašizem uničil vse slovenske kreditne zavode in zadruge. Slovensko gospodarstvo je bilo močno oškodovano, ker niso bile upoštevane njegove potrebe pri razdelitvi raznih kreditov iz javnih finančnih sredstev. Iz lirskega fonda, ki je presegal 23 milijard lir, je predelo slovensko gospodarstvo okrog 5U milijonov lir, p katerih je vštetih 10 milijonov, ki jih je dobila po dvoletni borbi nabrežinska posojilnica kot posojilo. Hudo zapostavljanje slovenskega obrtnika, trgovca in sploh gospodarstvenika pri nakazilih pomoči iz različnih fondov se bo končalo, ker je v statutu zajamčen razvoj slovenskega gospodarstva s pravično razdelitvijo vseh razpoložljivih finančnih sredstev. Ohranitev etničnega značaja naše zemlje V preteklosti sta se iredentizem in fašizem posluževala vseh sredstev kot n pr. raznarodovanja, izseljevanja našega življa pod gospodarskim, fizičnim in moralnim pritiskom, umetnega naseljevanja in prisilne razlastitve naše zemlje, da bi spremenila etnični značaj tega dela slovenske zemlje. V zadnjih letih so pod Zavezniško vojaško upravo sistematično izvajali v velikem obsegu umetno naseljevanje italijanskega življa na slovenski zemlji, ki zaradi nerodovitnosti in pomanjkanja industrijskih naprav ne more nuditi novim doseljencem nobenega pogoja za njihov obstoj. V smislu določb statuta se pa mora o-hraniti etnični značaj slovenske zemlje. S priznanjem jezikovnih pravic, slovenskega tiska, šol, društev itd. je italijanskemu šovinizmu izbito najvažnejše orožje za potujčevanje slovenskega človeka iz rok. Toda statut ne nudi samo jamstev, da bi se posamezni pripadniki slovenske etnične skupine obvarovali pred raznarodovanjem, temveč s svojimi določbami ščiti nespremenje-nost etničnega lica slovenske zemlje, ko trdi, da se ne sme izvršiti sprememba mej osnovnih upravnih edinic, da bi se v a ta način ogrožal njih etnični sestav. Po duhu stcituta se ne smejo uporabljati nobena sredstva za raznarodovanje slovenskega človeka in spreminjanje etničnega sestava ozemlja, kar more povzročiti odpor Slovencev in s tem razpaliti mržnjo med Slovenci in Italijani, kar je v nasprotju z osnovno težnjo Posebnega statuta in razuma sploh. Ce so nam pravice priznane, še ne pomeni, da so že uveljavljene. Nasprotno, potrebna bo odločna in enotna borba tržaških Slovencev, da ne ostanejo mrtva črka, ker bomb gotovo naleteli na odpor italijanskih šovinistov, ki se že pojavlja. Nobenega povoda ni za malodušje, ker bomo v borbi za naše pravice našli oporo v jugoslovanskih narodih, ki so nam že doslej vedno stali ob strani, kakor tudi v vseh naprednih silah pri nas in v Italiji ter v svetu sploh. NOVA MEJA MED OBEMA CONAMA K spomenici o soglasju med vladami Italije, ZK, ZDA ih Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju, parafirani v Londonu 5. oktobra 1954, je bil kot prva priloga priložen zemljevid o novi razmejitvi. DOKUMENTI O UREDITVI TRŽAŠKEGA VPRAŠANJA SPOMENICA O SOGLASJU med vladami Italije, Združene kraljevine, Združenih držav in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju 1 Ker se je pokazalo, da izpolnjevanje določb mirovne pogodbe z Italijo, nanašajočih se na Svobodno tržaško ozemlje, ni možno, so imele vlade Združene kraljevine, Združenih držav in Jugoslavije cono A in H tega ozemlja od konca vojne pod vojaško okupacijo in vojaško upravo. Ob podpisu pogodbe sploh ni bilo namena, da bi bile te odgovornosti drugačne, razen začasnih, in vlade Italije, Združene kraljevine, Zdiuženih držav in Jugoslavije kot prvenstveno zainteresiranih dežel, so se nedavno skupaj posvetovale, da bi proučile način, kako bi sedanji neustrezni položaj najbolje opustili. ICot posledica tega so se sporazumele o naslednjih praktičnih dogovorih: Brž ko bo La Spomenica o soglasju parafirana in v njej predvideni obmejni popravki uresničeni, bodo vlade Združene kraljevine, Združenih držav in Jugoslavije zaključile vojaško upravo v conah A in B tega ozemlja. Vladi Združene kraljevine in Združenih držav bosta umaknili svoje vojaške sile s področja severno od te meje in izročili upravo tega področja italijanski vladi. Italijanska in jugoslovanska vlada bosta takoj potem razširili svojo civilno upravo, vsaka na tisto področje, za katero bosta odgovorni. 3 V točki 2. omenjeni obmejni popravki bodo storjeni po zemljevidu iz priloge I. Predhodno razmejitev bodo opravili predstavniki zavezniške vojaške uprave in jugoslovanske vojaške uprave, brž ko bo ta Spomenica o soglasju parafirana, vsekakor pa v treh tednih od dneva parafiranja. Jugoslovanska in italijanska vlada bosta takoj imenovali komisijo za razmejitev, da bo dosežena natančnejša razmejitev po zemljevidu v prilogi I. 4 Italijanska in jugoslovanska vlada sta sporazumni, da začne veljati Posebni statut iz priloge II. 5 Italijanska vlada se zavezuje, da bo vzdrževala svobodno pristanišče Trsta v splošnem skladu z določbami členov 1. do 20. priloge VIII. mirovne pogodbe z Italijo. 6 Italijanska in jugoslovanska vlada sla sporazumni, da proti osebnosti ali imovini kateregakoli prebivalca področja, ki preide pod njuno civilno upravo in v skladu s to Spomenico » soglasju, ne bosta storili nobenih zakonitih ali administrativnih ukrepov preganjanja ali diskriminacije zaradi prejšnje politične dejavnosti y zvezi z obravnavanjem vprašanj Svobodnega tržaškega ozemlja. 7 Italijanska in jugoslovanska vlada sta sporazumni, da bosta v dveh mesecih od dneva parafiranja te Spomenice o soglasju začeli pogajanja, da bi čimprej sklenili sporazum o ureditvi drobnega obmejnega prometa, všlev-ši olajšave za gibanje prebivalcev obmejnih področij po suhem in po morju čez mejo za normalne trgovske in ostale dejavnosti, kakor tudi za prevoz in promet. Ta sporazum bo obsegal Trst in področja, na katera leta meji. Doikler takšen sporazum ne bo sklenjen, bodo pristojne oblasti vsaka v svoji pristojnosti storile ustrezne ukrepe za olajšanje drobnega prometa. 8 Eno leto od dneva parafiranja te Spomenice o soglasju se bodo lahke ljudje, ki so' prej stanovali (»perti-nenti« — »domačini«) na področjih, ki preidejo pod civilno upravo Italije oziroma Jugoslavije, nemotene vrnili na ta področja. Vsi, ki se bodo tako vrnili, kakor tudi tisti, ki so se že vrnili, bodo uživali iste pravice kakor ostali prebivalci teli področij. Ti ljud- je bode v skladu z veljavnimi zakoni razpolagali s svojo lastnino in imovi-no, kolikor med tem tega že niso storili. Dve leti po dnevu parafiranja te Spomenice o soglasju bodo lahko ljudje, ki se prej živeli na enem teli področij, pa se ne nameravajo tja vrnili, in ljudje, ki zdaj žive na enem teh področij, pa se bodo v enem letu od dneva parafiranja te Spomenice o soglasju odločili zapustiti to bivališče, prenesli svoje premičnine in svoja denarna sredstva. V zvez' s to iinovi-no jim ne bodo naložene nobene uvozne in izvozne carine kakor tudi ne druge dajatve. Zneski, realizirani s prodajo imovine ljudi, ki bodo ne glede na to, kje prebivajo, sklenili prodali premičnine iu nepremičnine v dveh letih od dneva parafiranja te Spomenice o soglasju, bodo deponirani na posebnih računih pri Narodnih bankah Italije ali Jugoslavije. Oh koncu dveletnega obdobja bosta obe vladi likvidirali saldo med tema dvema računoma. Brez škode za neposredno uporabo določb te točke se italijanska in jugoslovanska vlada zavezujeta, da bosta v šestih mesecih od dneva parafiranja te Spomenice o soglasju sklenili podroben sporazum. 9 Ta sporazum o soglasju bo sporočen Varnoslnemu svetu Združenih narodov. Veleposlanik: Thompson G. W. Harrison Manlio Brosio dr. Vladimir Velebit POSEBNI STATUT o zaščiti pravic narodnostnih manjšin Ker je skupni namen italijanske in jugoslovanske vlade, da zagotovita pravice človeka in osnovne svoboščine brez diskriminacije glede rase, spola, jezika in vere na področjih, ki preidejo pod njuno upravo po določbah te Spomenice o soglasju, je bil dosežen sporazum v nasledn jem: 1. V upravljanju svojih zadevnih področij bodo italijanske in jugoslovanske oblasti ravnale v skladu z načeli splošne deklaracije o pravicah človeka, ki jo je sprejela Generalna skupščina ZN 10. decembra 1948, da bi lahko vsi prebivalci obeli področij brez diskriminacije v celoti uživali osnovne pravice in svoboščine, naštete v zgoraj omenjeni deklaraciji. Enakost v pravicah 2. Pripadniki" jugoslovanske etnične skupine na področju, ki ga upravlja Italija, in pripadniki italijanske etnične skupine na področju, ki ga upravlja Jugoslavija, bodo uživali enake pravice in ravnanje kakor ostali prebivalci obeh področij. Ta enakost pomeni, da bodo uživali: a) enakost z ostalimi državljani glede političnih in državljanskih pravic kakor tudi ostalih pravic človeka in osnovnih svoboščin, zajamčenih s členom 1; b) enake pravice v pridobivanju ali opravljanju javnih služb, funkcij, poklicev in časti; c) enakost glede stopanja v javne in upravne službe; v tem oziru se bosta italijanska in jugoslovanska uprava ravnali po načelu, da bo jugoslovanski etnični skupini, oziroma italijanski etnični skupini pod n juno upravo omogočeno, da bosta pravično zastopani na upravnih položajih, zlasti na področjih, kakor so šolski inšpektorati, kjer gre zlasti za korist teh prebivalcev; d) enakost ravnanja v opravljanju svojih dejavnosti ali poklicev v kmetijstvu, trgovini, industriji ali na kakem drugem področju, kakor tudi v orga-niziraniu in vodenju pos'ov gospodarskih združenj in organizacij v te namene. Takšna enakost v ravnanju se bo nanašala tudi na vse davke in dajatve. V lem oziru si bodo lahko ljudje, ki se zdaj ukvarjajo s kako dejavnostjo ali poklicem, pa nimajo potrebne diplome ali spričevala za opravljanje teh dejavnosti, v štirih letih od dneva parafiranja te Spomenice o soglasju pridobili potrebno diplomo ali spričevalo. Teh ljudi ne bo nihče oviral v opravljanju njihove dejavnosti ali poklica zato, ker nimajo potrebnih dokumentov, razen v primeru, če si jih niso pridobili v omenjenem obdobju štirih let; e) enakost v ravnanju pri uporabi jezika, kakor je določeno v spodaj navedeni točki 5; f) enakost z ostalimi državljani na splošnem področju socialnega skrbstva in pokojnin (dajatve za primer bolezni, pokojnine za primer starosti, invalid- ske pokojnine, vštevši pokojnine za vojne invalide in pokojnine elanom družin tistih, ki so padli v vojni). Prepoved netenja nacionalne in rasne mržnje 3. Netenje nacionalne in rasne mržnje je na obeli področjih prepovedano in vsako dejanje takšne vrste ho kaznovano. T isk, prosveta, kultura 4. Etnični značaj in neoviran kulturni razvoj jugoslovanske etnične skupine na področju pod italijansko upravo kakor tudi italijanske etnične skupine na področju pod jugoslovansko upravo, bosta zaščitena. a) te etnične skupine bodo imele pravico do lastnega liska v svojem materinem jeziku; b) prosvetne, kulturne, družbene in športne organizacije obeli skupin bodo lahko svobodno delovale v skladu z veljavnimi zakoni. Takšne organizacije, bodo deležne enakega ravnanja kakor druge ustrezne organizacije na zadevnih področjih, zlasti glede uporabe javnih poslopij, radio in pomoč iz javnih finančnih sredstev; italijanske in jugoslovanske oblasti pa si bodo prizadevale, zagotoviti tem organizacijam stalno uživanje ugodnosti, ki jih uživajo zdaj, ali drugih enakovrednih ugodnosti; Pouk v materinem jeziku c) obe skupini bosta imeli pouk v materinem jeziku v otroških vrtcih, v osnovnih, srednjih in strokovnih šolah. Takšne šole bodo v vseli krajih področja pod italijansko upravo, kjer so otroci, ki pripadajo jugoslovanski etnični skupini, in v vseh krajih področja pod jugoslovansko upravo, kjer so otroci, ki pripadajo italijanski etnični skupini. Italijanska in jugoslovanska vlada sta sporazumni, da- -bosta sedanje šole, kakor so naštete v priloženem seznamu, vzdrževali za etnične skupine na področjih pod njuno upravo in se posvetovali v mešanem odboru, predvidenem v zadnjem členu tega statuta, preden bi katero teh šol zaprli. , Te šole bodo uživale enakost v ravnanju z ostalimi šolami istega tipa na področju pod upraVo Italije, oziroma Jugoslavije, glede zagotovitve učbenikov, poslopij in ostalih gmotnih sredstev, števila in položaja učnih moči kakor tudi priznavanje diplom. Italijanske in jugoslovanske oblasti bodo ukrenile vse potrebno-, da bo zagotovljeno, da bodo v teh šolali poučevale učne moči, ki imajo listi materin jezik kakor učenci. Stalnost učnih moči ! 1 Italijanske in jugoslovanske oblasti bodo brez odlašanja izdale vse tiste zakonite predpise, ki bi utegnili biti potrebni, tako da -bi bila stalna organizacija teh šol urejena v skladu s predhodnimi določbami. Učitelji in profesorji, katerih govorni jezik je italijanski, pa so bili na dan parafiranja te Spomenice o soglasju zaposleni kot učne moči v šolstvu področja pod jugoslovansko upravo, ter učitelji in profesorji, ki je njihov govorni jezik slovenski, pa so bili omenjenega dne zaposleni kot učne moči v šolstvu področja pod italijansko1 upravo, ne bodo- odpuščeni s svojih položajev zato, ker nimajo potrebnih učnih diplom. Te izredne določbe se ne bodo uporabljale kot precedens, niti ne bo nihče zahteval njih uporabe v drugih primerih, razen v zgoraj omenjeni kategoriji. Jugoslovanske in italijanske oblasti bodo storile v okviru svojih veljavnih zakonov vse pametne ukrepe, da bi zgoraj omenjenim učnim močem zagotovile možnost, da si bodo na način, predviden v zgoraj omenjenem členu 2.d pridobile kvalifikacije za isti status kakor redni člani učnega osebja. Učni programi teh šol ne smejo biti obrnjeni v smer, ki bi nasprotovala narodnemu značaju učencev. Uporaba jezika v odnosih z oblastmi 5. Pripadniki jugoslovanske etnične skupine na področju pod italijansko upravo in pripadniki italijanske etnične skupine na področju pod jugoslovansko upravo bodo lahko svobodno uporabljali svoj jezik v osebnih in uradnih stikih z upravnimi in sodnimi oblastmi obeh področij. Imeli bodo pravico prejemati od oblasti odgovore v istem jeziku, pri ustnih odgovorih, bodi neposredno ali po tolmaču; v korespondenci morajo oblasti zagotovili vsaj prevod odgovora. Javnim dokumentom, nanašajočim se na pripadnike teh etničnih skupin, vštevši sodne razsodbe, bo priložen prevod v ustreznem jeziku. Isto velja za uradna obvestila, javne razglase in publikacije. Javni napisi V tistih volilnih enotah tržaške občine in v ostalih občinah na področju pod italijansko upravo, v katerih prebiva znaten del pripadnikov jugoslovanske etnične skupine (najmanj četrtina) prebivalstva, bodo napisi na javnih ustanovah ter imena mest in ulic v jeziku jugoslovanske etnične skupine kakor tudi v jeziku oblasti, ki ima v rokah upravo; v tistih občinah, nai področju pod jugoslovansko upravo, v katerih prebiva znaten del pripadnikov italijanske etnične skupine (najmanj četrtina) prebivalstva, bodo ti napisi in imena v italijanskem jeziku kakor tudi v jeziku oblasti, ki ima v rokah upravo. Zajamčen gospodarski razvoj <$. Gospodarski razvoj jugoslovanskega etničnega prebivalstva na področju pod italijansko upravo in italijanskega etničnega prebivalstva na področju pod jugoslovansko upravo bo zagotovljen brez diskriminacije in ob pravični razdelitvi razpoložljivih denarnih sredstev. 7. Na področjih, ki pridejo pod civilno upravo Italije ali Jugoslavije, niso dovoljene nobene spremembe meje osnovnih administrativnih enot z namenom, da bi ogrožali etnično1 sestavo ustreznih enot. Mešani odbor 8. Ustanovljen bo posebni mešani jugoslovansko-italijanski odbor, da bo pomagal in dajal nasvete o vprašanjih, ki se tičejo1 zaščite jugoslovanske etnične skupine na področju pod italijansko upravo in italijanske etnične skupine na področju pod jugoslovansko upravo. Odbor bo tudi proučeval prošnje in vprašanja posameznih pripadnikov ustreznih etničnih skupin glede uporabe tega vili dolžnosti. Jugoslovanska in italijanska vlada bosta omogočili odboru, da bo obiskoval področja pod njuno upravo in mu nudili vse olajšave pri izpolnjevanju njego-staluta. Obe vladi se zavezujeta, da bosta takoj začeli pogajanja o podrobnih predpisih za poslovanje odbora. SEZNAM ŠOL NA OBEH PODROČJIH omenjen v členu 4. c posebnega statuta (priloge II. k Spomenici o soglasju) SLOVENSKE SOLE poslujoče zdaj na področju, ki preide pod upravo Italije v skladu s Spomenico o soglasju 1. OTROŠKI VRTCI Mesina občina Trst Barkovlje, Via San Fortunalo 1, Greta, Sv. Ivan, Sv. Jakob, Skedenj, Sv. Sobota, Lonjer, Bazovica, -Trebče, Opčine, Sv. Križ, Prosek. Občina Devin - Nabrežina Mavhinje, Nabrežina, 'Devin. Občina Zgonik Zgonik, Gabrovica. Občina Repentabor Repentabor. Občina Dolina Dolina, Boijunec, Boršt, Domjo. 2. OSNOVNE SOLE Mesina občina Trst Sv. Jakob, Ulica sv. Frančiška, Ulica Do-nadoni, Skedenj, Katinara, Rojan, Sv. Ana, Sv. Ivan,, Barkovlje, Opčine; Prosek, Sv. Križ, Trebče, Gropada. Občina Devin - Nabrežina Nabrežina, Sesljan, Devin, Stivan, Medja vas, Cerovi je, Sempolaj, Slivno. Občina Zgonik Zgonik, Salež, Gabrovica. Občina Repentabor Repentabor. Občina Dolina Dolina, Boijunec, Boršt. Ricmanje, Domjo, Mačkovlje. P^sek. Občina Milje Stramar, Sv. Barbara. 3. STROKOVNE SOLE IN TEČAJI Mestna občina Trst Industrijska strokovna šola Rojan, Industrijska strokovna šola Sv. Ivan, Dveletni industrijsM strokovni tečaj Opčine, Dveletni trgovski strokovni tečaj Prosek, Dveletni trgovski strokovni tečaj Katinara, Strokovni tečaj Sv. Križ. Občina Devin - Nabrežina Dveletni industrijski strokovni tečaj Nabrežina. Občina Dolina Dveletni industrijski strokovni tečaj Dolina. Zgoraj omenjeni strokovni tečaji se spremene v strokovne šole v skladu z italijanskimi zakoni. 4. SREDNJE SOLE V TRSTU Nižja srednja šola, Via delle Scole Nuo-ve, Sv. Jakob, Državna realna in klasična gimnazija, Via Lazzaretto Vecchio 9, Državno učiteljišče, Piazzale Gioberti, Sv. Ivan, Trgovska akademija, Piazzale Gioberti, Sv. Ivan. ITALIJANSKE SOLE poslujoče zdaj na področju, ki preide pod jugoslovansko upravo v skladu s Spomenico o soglasju 1. OTROŠKI VRTCI Koper. 2. ITALIJANSKI RAZREDI V OTROŠKIH VRTCIH Izola, Buje, Novi grad, Piran, Sečovlje, Umag. 3. OSNOVNE SOLE Umag. Kostajnica, Koper,- Sv. Lucija, Buje, Momjian:, Semedela, Brtonigla, Novi grad, Piran, Sečovlje, Grožnjan, Sv. Nikolaj in Prade. 4. STROKOVNE SOLE (osemletke) Koper, Izola, Sečovlje, Buje, Umag, Novi grad, dveletna šola, italijanski razred v triletni ženski obrtni šoli v Kopru. 5. SREDNJE SOLE Klasična gimnazija Koper, Realna gimnazija Piran, Dveletna trgovsko tehnična šola Izola. IZMENJAVA PISEM KULTURNI DOMOVI Pismo italijanske vlade jugoslovanski vladi Moja vlada Vas želi obvestiti, da bo po prevzemu uprave nad področjem, za katero bo odgovorna po določbah Spomenice o soglasju, parafirane dne 5. oktobra 1954 v Londonu, zagotovila poslopje v Rojanu ali kakem drugem predmestju, v katerem bo dom kulture za slovensko prebivalstvo Trsta, in dala na razpolago tudi sredstva za zgraditev in opremo novega doma kulture v Ulici Petronio. Potrjuje se, da je tudi Narodni dom pri'Sv. Ivanu na razpolago za uporabo kot dom kulture. Moja vlada meni, da je tudi jugoslovanska vlada pripravljena blagohotno proučiti zahteve italijanskih kulturnih organizacij glede dodatnih prostorov za njihove kulturne dejavnosti na področju, ki pride pod jugoslovansko upravo. 5. oktobra 1954. Odgovor jugoslov. vlade italijanski vladi Želim se Vam zahvaliti za Vaše pismo z dne 5. oktobra t. L, nanašajoče se na poslopja, ki bodo na razpolago slovenskim kulturnim organizacijam v Trstu i.n njegovih predmestjih, ter Vas obveščam, da je jugoslovanska vlada pripravljena blagohotno proučiti zahteve italijanskih kulturnih organizacij glede dodatnih prostorov za njihove kulturne idejavnosti na področju, ki preide pod jugoslovansko upravo. 5. oktobra 1954. SVOBODNA LUKA Pismo italijanske vlade jugoslovanski vladi Glede na neuporabnost določb priloge VTKI, mirovne pogodbe z Italijo, nanašajočih se na mednarodni režim svobodne luke Trsta in v skladu s točko 5. Spomenice o soglasju, parafirane na današnji dan, vabi italijanska vlada Vašo vlado, da sodeluje z ostalimi zainteresiranimi vladami na bliž- njem sestanku, namenjenem posvetovanju v zvezi s sklenitvijo potrebnih dogovorov z uporabo členov 1. do 20. priloge VIII. mirovne pogodbe z Italijo v sedanjih pogojih, da bi zagotovili kar najpopolnejšo uporabo svobodne luke v skladu s potrebami mednarodne trgovine. Dokler ne pride do omenjenega posvetovanja, bo italijanska vlada izdajala začasne predpise o uporabljanju svobodne luke. 5. oktobra 1954. KONZULARNI PREDSTAVNIŠTVI Pismo italijanske vlade jugoslovanski vladi Čast mi je, sklicevati se na Spomenico o soglasju, parafirano danes v Londonu, in vprašati, ali se Vaša vlada strinja s tem, da vzpostavi moja vlada v Kopru urad za upravljanje konzularnih poslov za ozemlje, ki preide pod jugoslovansko upravo v skladu z določbami zgoraj omenjene Spomenice. Ce se Vaša vlada s tem strinja, namerava moja Vlada imenovati konzula, ki bo vodil ta urad. Omogočeno -mi je izjaviti, da je moja vlada s svoje strani pripravljena privoliti v preos,novo jugoslovanskega - predstavništva v Trstu v urad za opravljanje konzularnih poslov na ozemlju, ki preide pod italijansko upravo v skladu z določbami Spomenice o soglasju. 5. oktobra 1954. Odgovor jugoslov. vlade italijanski vladi Čast mi je vzeti na znanje Vaše današnje pismo in se Vam zahvaliti za obveznost Vaše vlade glede predstavništva naše vlade v Trstu. Moja vlada namerava imenovati generalnega konzula kot svojega glavnega predstavnika v Trstu. Moja vlada se s svoje strani strinja s tem, da Vaša vlada ustanovi v Kopru urad za opravljanje konzularnih poslov za ozemlje, ki preide pod jugoslovansko upravo. 5. oktobra 1954. SPLOŠNA DEKLARACIJA o Človeških pravicah Prva točka posebnega statuta, ki nam jamči enakopravnost, se glasi: »Pri upravljanju svojih področij bodo italijanske in jugoslovanske oblasta ravnale, v skladu z načeli Splošne deklaracije o človeških pravicah, sprejete v Glavni skupščini OZN 10. decembra 1948 zato, da bodo prebivalci obeh področij brez diskriminacije lahko v celoti uživali osnovne pravice in svoboščine, navedene v omenjeni deklaraciji.« Splošna deklaracija o človeških pravicah se glasi: Čl. 1. — Vsa človeška bilja se rodijo svobodna in enaka po dostojanstvu in pravicah. Dana sta jim razum in zavesi in ravnali morajo v duhu medsebojnega bralstva. Čl. 2. — Vsakdo se sme posluževati vseli pravic in vseh svoboščin, ki jih proglaša ta deklaracija, ne glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politični nazor in ne glede na kakršen koli drugi razlog nacionalnega ali socialnega izvora, ki bi izhajal iz premoženja, rojstva ali. katere koli druge okoliščine. Prav tako ne bo nobenega razlikovanja glede na p oli I ičn o -upr a v n i ali mednarodni položaj dežele ali ozemlja, ki mu ikdo pripada, pa naj gre za neodvisno ali odvisno ozemlje ali ozemlje pod varilstvom ali s kakršno koli drugo omejitvijo suverenosti. Čl. 3. — Vsak posameznik ima pravico na življenje, na svobodo in varnost svoje lastne osebe. Čl. 4. — Nikogar ni dovoljeno imeti v suženjstvu ali podobni odvisnosti; suženjstvo ali trgovina s sužnji je pre povedana v vseh oblikah. Čl. 5. — Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali sploh krutim, nečloveškim ali ponižujočim kaznim ali ravnanju. Čl. 6. — Vsakdo ima povsod pra- vico na priznanje svoje pravne osebnosti. Cl. 7. — Pred zakonom so vsi enaki in vsi imajo' pravico', brez vsakršnega koli razlikovanja, na enako zaščito pred vsakršno diskriminacijo, ki bi kršila to deklaracijo, in pred vsakim hujskanjem ali navajanjem k diskriminaciji. Čl. 8. — Vsakdo ima pravico do učinkovitega priziva pr" pristojivh državnih sodnih oblasteh proti vsakemu dejanju,- ki krši osnovne pravice, ki mu jih priznavata ustava in zakon. Čl. 0. — Nihče ne more biti samovoljno aretiran, pridržan v zaporu ali izgnan. Čl. 10. — Vsakdo ima v popolni enakopravnosti pravico, da njegovo stvar pravično in javno posluša neodvisno in nepristransko sodišče, ki bo sklepalo bodisi o njegovih pravicah in njegovih obveznostih, bodisi o osnovanosli kakršne koli obtožbe iz kazenskega- prava, ki bi bila naperjena proti njemu. Čl. 11. — 1. Vsakdo, ki je obtožen kakega zločina, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni bila zakonito' ugotovljena na javnem procesu, na katerem so bila zagotovljena vsa potrebna jamstva za njegovo obrambo. 2. Nihče ne more biti obsojen za dejanja ali opustitve, ki v času, ko so bila storjena, niso bila kazniva na osnovi državnega ali mednarodnega prava. Prav tako ne sme biti dosojena hujša kazen od tiste, ki bi veljala v času, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno. Čl. 12. — Nihče ne sme bili podvržen samovoljnemu vmešavanju v svoje zasebno življenje, v svojo družino, v svoje stanovanje ali v svojo korespondenco, niti okrnitvi svoje časti in ugleda. Vsakdo ima pravico na zakonsko zaščito pred takim vmešavanjem in kršenjem. Čl. 13. — Vsakdo ima pravico, da sc prosto giblje in izbere svoje bivališče v mejah neke države. 2. Vsakdo ima pravico, da zapusti katero koli deželo, tudi lastno, in da se vrne v svojo deželo. Čl. 14. — 1. Vsakdo ima pravico iskali zatočišče pred preganjanjem "n uživati zatočišče v drugih deželah. 2. Na to pravico se ni mogoče sklicevati v primeru zares utemeljenega preganjanja zaradi navadnega kaznivega dejanja iz kazenskega prava ali zaradi dejanj, ki nasprotujejo načelom >n namenom Združenih narodov. Čl. 15. — 1. Vsakdo ima pravico dol državljanstva. 2. Nikomur ni mogoče samovoljno vzeti ne njegovo lastno državljanstvo ne pravice, da menja državljanstvo. Čl. 16. — 1. Ko dosežeta zadostno starost, imata vsak mož in vsaka žena pravico, da skleneta zakon in ustanovita družino, brez vsakih omejitev glede na raso, narodnost in vero. Oba imata enako pravico glede na zakon in med zakonom. 2. Zakon se lahko sklene samo s svobodnim in popolnim pristankom obeli bodočih zakoncev. 3. Družina je naravni in osnovni element družbe in ima pravico na zaščito s strani družbe in države. Cl. 17. —- J. Vsaka oseba, tako sa- ma kol v kolektivu, ima pravico do lastnine. 2. Nikomur ni mogoče samovoljno odvzeti njegovo lastnino. Čl. 18. — Vsaka oseba ima pravico na svobodo misli, vesti in veroizpovedi; ta pravica obsega svobodo- veroizpovedi in prepričanja in svobodo izpovedovanja svoje vere ali prepričanja, posamič ali skupno, v javnosti in zasebno, s poučevanjem, običaji, kultom in obredi. Čl. 19. — Vsakdo ima pravico do svobode mišljenja in njegovega izražanja, kar obsega pravico, da ne sme biti nadlegovan zaradi svojega mnenja, in pravico, da sme iskati, dobivati in razširjati s kakršnim koli izraznim sredstvom in ne glede na meje, informacije in ideje. Čl. 20. — 1. Vsakdo ima pravico do svobode zbiranja in mirnega združevanja. 2. Nikogar ni mogoče prisiliti. da se včlani v neiko združenje. Čl. 21. — 1. Vsakdo ima pravico do sodelovanja pri vodenju javnih zadev svoje dežele, bodisi neposredno, bodisi s posredovanjem svobodno-izvoljenih predstavnikov. 2. Vsakdo-ima pravico, da se v popolni enakopravnosti poteguje za javne funkcije v svoji deželi. 3. Vo-lja ljudstva je temelj avtoritete oblasti; ta volja mora biti izražena s poštenimi volitvami, ki morajo biti izvedene v določenih presledkih, s splošno in enako volilno pravico- in s tajnim glasovanjem ali s kakšno enakovredno proceduro, ki jamči za svobodo glasovanja. Čl. 22. — Vsakdo ima kot član družbe pravico dr socialne varnosti; imeti mc-ra možnost, da se poslužuje gospodarskih, socialnih in kulturnih pravic, ki so nujne za njegovo- dostojanstvo in za svoboden razvoj njegove osebnosti po zaslugi naporov v lastni državi in mednarodnega sodelovanja, upoštevajoč organizacije in vire posameznih držav. Čl. 23. — Vsakdo ima pravico do dela, do svobodne izbire dela z enakimi in zadovoljivimi pogoji in na zaščito pred brezposelnostjo. 2. Vsi imajo pravico, brez vsake diskriminacije, do enakega plačila za enako delo. 3. Kdor dela, ima pravico do pravičnega in zadovoljivega plačila, ki naj zagotovi njemu in njegovi družini življenje v skladu ? človeškim: dostojanstvom; plačilo naj bo izpopolnjeno, če je to primerno, z vsemi ostalimi sredstvi socialne zaščite. 4. Vsakdo ima pravico, da skupno z drugimi ustanavlja sindikalna združenja in da se včlani v sindikate v obrambo svoje koristi. Čl. 24. — Vsakdo ima pravico do počitka in razvedrila, predvsem do) primerne omejitve trajanja delovnega časa in do plačanega dopusta. Čl. 25. — 1. Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, zadostne za zagotovitev zdravja in blaginje zanj in za njegovo družino, zlasti kar zadeva prebrano, obleko, stanovanje, zdravniško oskrbo in potrebne socialne službe; pravico ima do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, dela-nezmožnosti, vdovstva ali drugih primerov izgube lastnih sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, ki so’ neodvisne od njegove volje. 2. Mati in otrok imata pravico do posebne pomoči in zaščite. Vsi otroci, rojeni v zakonu ali izven zakona, uživajo enako socialno zaščito. Čl. 26. — 1. Vsakdo ima pravico do izobrazbe. Šolska vzgoja mora biti brezplačna, vsaj kar se tiče osnovne izobrazbe. Osnovno šolanje je ob- * vezno. Tehnično in strokovno šolanje se mora razširiti. Dostop v višje šole mora biti odprt za vse, v popolni enakopravnosti in v skladu s sposobnostmi. 2. Šolska vzgoja mora stremeti za popolnim razvojem človeške osebnosti in za krepitvijo spoštovanja pravic človeka in osnovnih svoboščin. Spodbujati mora razumevanje, strpnost in! prijateljstvo' med vsemi narodi in med vsemi rasnimi ali verskimi skupinami; biti mora v pomoč razvoju delavnosti Združenih narodov za ohranjevanje miru. 3. Starši imajo v prvi vrsti pravico do izbire vrste izobrazbe, ki naj je bodo deležni njihovi otroci. Čl. 27'. ■— Vsakdo ima pravico do svobodne udeležbe v kulturnem življenju skupnosti, do uživanja umetnosti in udeležbe pri znanstvenem razvoju in pri koristih, ki iz njega izhajajo. 2. Vsakdo ima pravico do zaščite moralnih in materialnih koristi, ki izhajajo iz vsake znanstvene, literarne ali umetniške storitve, katere avtor je. Čl. 28. — Vsakdo ima pravico do tega, da na družbenem ali mednarodi nem področju velja tak red, v kate* rem se lahko v celoti razvijejo pravice in svoboščine, ki jih proglaša ta deklaracija. Čl. 29. — 1. Posameznik ima dolžnosti do skupnosti, kajti samo v njej je mogoč svoboden in popoln razvoj njegove osebnosti. 2. V uveljavljanju svojih pravic in v uživanju svojih svoboščin je vsakdo podvržen edinole omejitvam, ki jih določa zakon, in to samo z namenom, da se zagotovi spoštovanje pravic in svoboščin drugih in da se zadovoljijo upravičene zahteve morale, javnega reda in splošne blaginje v demokratični družbi. 5. Teh pravic in svoboščin ni mogoče v nobenem primeru izvajati v nasprotju z nameni in načeli Združenih narodov. Čl. 30. — Nobenega določila te deklaracije ni mogoče razlagati tako, da daje neki državi, skupini ali posamezniku kakršno koli pravico da delavnosti ali dejanj, katerih namen je uničenje v tej deklaraciji proglašenih pravic in svoboščin. KRONOLOGIJA TRŽAŠKEGA VPRAŠANJA Razvoj diplomatske dejavnosti o italijansko-jugoslovanski meji 1943 8. SEPTEMBER. Kapitulacija Italije. Ljudstvo Julijske krajine je začelo s splošno vstajo proti italijanski fašistični oblasti in nemškim okupatorjem. 11. in 16. SEPTEMBER. Ustanovljena sta bila pokrajinski Narodnoosvobodilni odbor za Slovensko Primorje itn Oblastni Narodnoosvobodilni odbor za Istro, ki sta kot predr stavnika vseh ljudskih slojev Julijske krajine izjavila, da ljudstvo želi po 25-letnem italijanskem suženjstvu priključitev vse Julijske krajine k Jugoslaviji. 3. in 8. OKTOBER. Slovenski Narodnoosvobodilni svet je sprejel sklep o priključitvi Slovenskga Primorja k svobodni in demokratični Jugoslaviji. 30. NOVEMBER, AVNOJ je na svojem II. zasedanju v Jajcu sprejel sklep o priključitvi Slovenskega Primorja, Beneške Slovenije, Istre in hrvatskih jadranskih otokov k Jugoslaviji, s čimer je potrdil sklepe ZAVNOH in SNOS. 1944 JUNIJ. Časopis »Nova Jugoslavija« je objavil članek dr. Josipa Smodiaka »O razmejitvi med Jugoslavijo in Italijo«, članek postavlja zahtevo, naj se meja med Jugoslavijo in Italijo po etničnih in drugih načelih postavi onkraj Soče. JULIJ. V Italiji je bil na jezeru Bolsena sestanek med maršalom Titom in feldmar-čalom Aleksandrom, na katerem sta razpravljala o vprašanju nadaljnjih vojaških operacij. 15. AVGUST. V Londonu je bilo izdano poročilo o razgovorih 12. in 13. avgusta med maršalom Titom in šubašičem in med Churchillom v Italiji; ob tej priložnosti so se dotaknili vprašanja okupacijskih aranžmajev pri srečanju obeh armad. 15. AVGUST. Podtajnik italijanskega zunanjega ministrstva Visconti je interveniral pri admiralu Stonu, naj v primeru nemškega zloma Angloameričani okupirajo Julijsko krajino. 22. AVGUST. Churchill je imel razgovor z Bonomijem, Badogliom, princem Umbertom in papežem; govorili so tudi o vprašanju angloameriške okupacije Julijske krajine. 1. SEPTEMBER. Maršal Tito je v govoru na proslavi II. obletnice ustanovitve I. dalmatinske brigade omenil tudi mejo nove Jugoslavije in dejal: »Tujega nočemo, svojega ne damo.« Poudaril je, da z osvobodilno borbo »Bratje v Istri in v Slovenskem Primorju ter na Koroškem morajo biti in bodo osvobojeni in bodo. živeli svobodno v svoji domovini iz ostalimi brati.« 14. SEPTEMBER. Banami je osebno odgovoril admiralu Stonu na njegovo pismo, poslano Viscontiju. 13. DECEMBER. Jugoslovanski predstavnik v Londonu general Velebit je izjavil na tiskovni konferenci, da bo Jugoslavija zahtevala Trst in Julijsko krajino. Borba za osvoboditev izpod nacifašistične okupacije je zahtevala nadčloveških naporov vsega ljudstva. Na tisoče najboljših sinov je žrtvovalo svoja življenja in na tisoče domov je bilo uničenih. Partizanske brigade so ponesle prapor svobode tudi v Slovensko Benečijo. x septembra 1943 je Italija kapitulirala. Partizansko gibanje, ki se je začelo že zgodaj letu 1942, se je spremenilo v splošno vstajo ljudstva) Primorske. Partizanske čete so pre-rastle v bataljone in brigade. Na sliki zaprisega »Bazoviške« brigade na Banjški planoti. 1945 8. in 9. FEBRUAR. Angleški predstavnik v Rimu minister MacMillan je italijanskim predstavnikom zajamčil, da bodo zavezniki zasedli Julijsko krajino. 21. FEBRUAR. Feldmaršal Alexander je po konferenci na Jalti (prišel v Beograd z namenom, da v razgovorih z maršalom Titom konkretizira sklepe na sestanku na jezeru Bolsena iz julija 1944. Izdano je bilo poročilo, da (je bil dosežen sporazum v vseh vprašanjih. 14. MAREC. De Gasperi je poslal ameriškemu veleposlaniku Kirku pismo z zahtevo, naj zavezniška vojska okupira Julijsko krajino. 26. MAREC. Admiral Stone in minister MacMillan sta v razgovoru z Bonomijem potrdila zavezniški namen, da zasedejo vso Julijsko krajino. 10. APRIL. Italijanski predstavnik Tarchiani je v razgovoru s Halifaxom v Washing-tonu poudaril važnost Trsta »za uveljavljanje italijanske demokracije«. 15. APRIL. Maršal Tito je izjavil dopisniku »Rdeče zastave« v Moskvi, da Jugoslavija zahteva Trst in Julijsko krajino in da so prebivalci tega ozemlja izrazili željo za priključitev k Jugoslaviji. 30. APRIL. Italijanska vlada je izdala poročilo, ki govori o potrebi zavezniške okupacije Julijske krajine in o vprašanju italijansko-jugoslovanske meje. 30. APRIL. Maršal Tito je v dnevnem povelju sporočil, da je Jugoslovanska armada vkorakala v Reko, Pulj in Trst. 1. MAJ. Maršal Tito je v dnevnem povelju sporočil, da je Jugoslovanska armada osvobodila Trst, Tržič in Gorico in prodrla do Soče, kjer se je sestala z zavezniškimi četami. 1. MAJ. Glavni stan zavezniških sil za Sredozemlje je sporočil, da je novozelandska divizija prekoračila Sočo, prišla do Tržiča in se povezala s silami maršala Tita. 1. MAJ. Bonomi in De Gasperi sta se razgovarjala z angloameriškimi vojaškimi predstavniki o vprašanju razmejitve z Jugoslavijo. V poročilu, to je bilo izdano o razgovorih, pravi, da se bodo podrobnejše meje določile na mirovni konferenci, do takrat pa bodo sporna področja postavljena pod Zavezniško vojaško upravo. 2. MAJ. Admiral Stone je izjavil, da bodo zavezniške čete zasedle Trst in Pulj in one dele Julijske krajine, ki so potrebni za zavarovanje zvez z Avstrijo. 3. MAJ. Feldmaršal Alexander je v dnevnem povelju naznanil, da so novozelandske čete zavzele Trst in Gorico. 4. MAJ. Vrhovni štab Jugoslovanske armade je ob trditvi feldmaršala Alexandra izdal poročilo, da so Trst in Gorico že 1. maja osvobodile jugoslovanske čete, da so bile nemške posadke razbite že 30. aprila in da so nekatere zavezniške čete brez dovoljenja Jugoslovanske armade prišle v obe mesti. 5. MAJ. Poročilo zavezniškega štaba za Sredozemlje priznava, da so ob trenutku prihoda novozelandskih čet v Trst tam že bile čete maršala Tita. 9. MAJ. Italijanski minister zunanjih zadev je zahteval od angleškega in ameriškega veleposlanika intervencijo zaradi Trsta. 11. MAJ. Italijansko zunanje ministrstvo je po svojih predstavnikih vložilo protest pri vladah ZDA in Velike Britanije zaradi neizpolnjene obljube glede okupacije Julijske krajine. 12. MAJ. Sporočilo italijanske vlade pravi, da jugoslovanska okupacija Julijske krajine prejudicira rešitev vprašanja razmejitve in zahteva, naj zavezniške čete okupirajo Julijsko krajino. 14. MAJ. Podpredsednik jugoslovanske vlade Kardelj je izjavil sodelavcu »Tanjuga«, da ima Jugoslovanska armada vsaj iste pravice kot ostale zavezniške armade, da ostane na ozemlju, to ga je sama osvobodila. Jugoslavija ne zahteva ničesar tujega, temveč samo etnično mejo in je pripravljena rešiti vprašanja razmejitve na mirovni konferenci. 14. MAJ. De Gasperi je na tiskovni konferenci zahteval, naj se vzpostavi nevtralna uprava v Trstu do podpisa mirovne pogodbe in zagrozil, da bo v Italiji prišla na oblast nacionalistično-reakcionarna vlada, če bo Tito s silo držal Trst. 15. MAJ. Vladi ZDA in Velike Britanije sta izročili jugoslovanski vladi noto, ki poudarja, da vojaška okupacija spornega ozemlja ne pomeni prejudiciranja končne rešitve in da je treba o njegovi usodi sklepati v okviru končne mirovne ureditve. 15. MAJ. De Gasperi je Izjavil dopisniku United Pressa, da bo Italija sprejela kompromis glede meje, toda na pravičen način in ob primernem času. 19. MAJ. Feldmaršal Alexamder je objavil dnevno povelje angloameriškim četam in v njej jugoslovansko zasedbo Julijske krajine primerjal is Hitlerjevimi in Mussolinijevimi metodami. 19. MAJ. V odgovoru na noti vlad ZDA in Velike Britanije od 16. maja'je jugoslovanska vlada poudarila, da ima Jugoslovanska armada pravico ostati v osvobojenih krajih, da bodo komunikacijske potrebe zaveznikov zagotovljene v skladu z dogovorom Tito-Alexander in da se s tem ne prejudicira sklep mirovne konference. 20. MAJ. Maršal Tito je izjavil dopisniku Tanjuga v zvezi z dnevnim poveljem maršala Alexamdra z dne 19. maja, da se lahko take obtožbe vržejo v obraz samo sovražniku; Jugoslavija bo sodelovala z zavezniki, ne bo se pa pustila ponižati niti izigravati svojih pravic. 21. M4J. V Beogradu je bilo izdano sporočilo, ki pravi, da Jugoslavija ne namerava enostransko anektirati spornih ozemelj pred sklepom mirovne konference, da pa bi bilo mogoče vprašanje rešiti že poprej z neposrednimi jugoslovansko-italij ansikimi razgovori. 23. MAJ. V govoru v Zagrebu je maršal Tito ponovno poudaril pravico Jugoslavije, da zaščiti doslej zasužnjene brate ne glede na kakšne prejšnje zavezniške dogovore o okupacij sikih področjih. 27. MAJ. Maršal Tito je v govoru v Ljubljani dejal, da Jugoslavija noče plačevati tujih računov, da noče biti drobiž za podkupovanje in da noče, da bi jo vmešavali v politiko vplivnih področij. 25,—30. MAJ. V Devinu so se začeli razgovori med generalom Morganom in jugoslovanskimi vojaškimi predstavniki o določitvi demarkacijske črte med zavezniškim in jugoslovanskim področjem v Julijski krajini. 9. JUNIJ. V Beogradu je bil podpisan sporazum med jugoslovansko vlado, ter vladama ZDA in Velike Britanije o okupaciji in začasni upravi Julijske krajine in o umiku jugoslovanskih čet na tako imenovano Morganovo črto. 9. JUNIJ. Jugoslovanska vlada je izročila angleški in ameriški vladi noto, ki poudarja, da pomeni umik jugoslovanskih čet krivico in hudo žrtev za Jugoslavijo, ki je na to pristala samo zaradi ohranitve miru in v prepričanju, da s tem ne bo prejudicirana usoda teh krajev. 12. JUNIJ. Jugoslovanske čete so zapustile Trst, Gorico in predel Julijske krajine zahodno od »Morganove črte«. Upravo na, tern področju je prevzela angloameriška vojaška uprava,. 13. JUNIJA. V Devinu so se začeli preliminarni razgovori med generalom Morganom in jugoslovanskimi vojaškimi predstavniki o sporazumu, ki na,j konkretizira in obdela določila, beograjskega sporazuma od 9. junija. 20. JUNIJ. V Devinu je bil podpisan sporazum med zavezniškim vrhovnim povelj ni. kom za Sredozemlje iin vrhovnim poveljnikom Jugoslovanske armade o vprašanju demarkacijske črte in raznih gospodarskih in tehničnih vprašanjih v zvezi z okupacijo Julijske krajine. Sporočilo Tanjuga ob tej priložnosti pravi, da s tem sporazumom zavezniška delegacija ni sprejela določil beograjskega sporazuma od 9. maja, zlasti kar se tiče civilne oblasti na zadevnem področju. 21. JUNIJ. Italijansko zunanje ministrstvo je zahtevalo od admirala S ton a, naj anglo-ameriške čete prevzamejo nadzorstvo nad sidrišči v zahodni Istri in naj demarkacijska črta poteka vzdolž proge Trst—Pulj. 22. JUNIJ. Italijansko zunanje ministrstvo je bilo obveščena o točni Morganovi črti in zahtevalo njeno revizijo. 17. JULIJ. Jugoslovansko zunanje ministrstvo je protestiralo pri veleposlaništvih ZDA in Velike Britanije zaradi kršenja beoigrajskega sporazuma po angloameriški vojaški upravi v Julijski krajini. 19. JULIJ. Kongres OF Slovenije je zahteval priključitev Slovenskega Primorja k Jugoslaviji. 30. JULIJ. Admiral Stone je sporočil italijanskemu zunanjemu ministrstvu, da Morganova črta ne bo spremenjena. JULIJ. Italijanska Vlada je zahtevala, naj se italijanski oddelki vključijo v okupacijske čete v Julijski krajini. 17. AVGUST. Italijanska vlada je po diplomatski poti sporočila svoje uradno stališče glede meje z Jugoslavijo: osnova zanjo mora biti VVilsonova črta, ki pa bi vključevala Pod udarci Narodnoosvobodilne vojske se je krhala sovražnikova moč. Osvobojena področja naše domovine so se iz dneva v dan večala, dokler ni napočil dan končne osvoboditve. 1. maja 1945 so enote IV. armade JLA uničile poslednji sovražni odpor in osvobodile Trst. V neposrednih bojih za osvoboditev Trsta, ki so se začeli že 30. aprila, je sodelovalo tudi tržaško delovno in antifašistično prebivalstvo. Oboroženi oddelki Delavske enotnosti so pomagali rednim enotam čistiti mesta sovražnikov. Oddelek DE koraka skozi Sv. Jakob. tudi Rašo, Loč ing in Cres; nadalje poseben sitatut za Reko in Zadar in internacionalizacija tržaškega pristanišča. 5. SEPTEMBER. De Gasperi je izjavil novinarjem, da upa, da bo Italija lahko dosegla konstruktiven mir. 15. SEPTEMBER. V Londonu prvi sestanek sveta zunanjih ministrov ZDA, ZSSR, Anglije in Francije, na katerem so začeli z razpravljanjem o mirovni pogodbi z Italijo. 18. SEPTEMBER. Načelnik jugoslovanske delegacije Kardelj je pred svetom zunanjih ministrov prikazal stališče jugoslovanske vlade glede razmejitve z Italijo in na osnovi zgodovinskih, zemljepisnih, gospodarskih in etničnih razlogov zahteval priključitev vse Julijske krajine s Trstom, Tržičem, Gorico, Beneško Slovenijo in Kanalsko dolino. 18. SEPTEMBER. Načelnik italijanske delegacije je prikazal svetu zunanjih ministrov italijansko stališče glede razmejitve z Jugoslavijo; kot osnovo za razmejitev je zahteval Wilsonovo črto, pri čemer naj bi Reka dobila poseben statut, italijanska manjšina v Zadru pa posebna jamstva. 18. in -19. SEPTEMBER. Vladi ZDA in Velike Britanije sta odklonili protest jugoslovanske vlade od 17. julija zaradi kršitve določil beograjskega sporazuma po ZVU" v Julijski krajini. 19. SEPTEMBER. Svet zunanjih ministrov je sklenil poslati v Julijsko -krajino komisijo izvedencev štirih velesil, ki naj prouči položaj in izdela predlog za določitev nove italijansko-jugoslovanske meje na etnični osnovi. 21. SEPTEMBER. Podpredsednik jugoslovanske vlade Edvard Kardelj je na tiskovni konferenci v Londonu izjavil, da ima Jugoslavija namen p-odeliti Trstu pod njeno suverenostjo pravice federalne eno-te, tržaškemu pristanišču pa statut svobodnega pristanišča z mednarodno upravo. 5. OKTOBER, Podpredsednik jugoslovanske vlade Kardelj je izj-avil na tiskovni konferenci v Beogradu, da Jugoslavija ne bi mo-gla priznati nobenega sklepa o miru z Italijo, pri katerem ne bi sama sodelovala. 17. NOVEMBER. Maršal Tito je v intervjuvu agenciji Tanjug dejal, da mu je feld-maršal Alexander med njunimi razgovori izjavil, da bo potreboval pristanišče in zveze iz Trsta proti severu za preskrbovanje svojih čet, da pa ni bilo niti pismenega niti ustnega dogovora o tem, katera vojska bo zasedla Trst. 3. DECEMBER. Jugoslovanska vlada je zahtevala od vlad ZDA in Velike Britanije, naj se Beneška Slovenija in Kanalska dolina kot sporno ozemlje v-klj-učita v angio-ameriško okupacijsko cono. 12. DECEMBER. -Zavezniško poveljstvo- v Rimu je sporočilo, da se vse italijansko ozemlje pod nadzorstvom zavezniške vojaške uprave vrača pod italijansko upravo, razen Julijske krajine- in Vidma (-tu ne zara-di sporne pripadnosti, temveč iz voj-aških potreb). 17. DECEMBER. »Borba« je objavila čl-anek maršala Tita -o odnosih med Italijo in Jugoslavijo, ki je poudarjal jugoslovansko željo po -do-brih -odnosih z Italijo-, toda s pogojem, da italijanska vlada prizna, da je bila Jugoslavija žrtev italijanskega osvajalnega napada, da prizna žrtve in škodo, ki jo je Jugoslavija pretrpela med italijansko okupacijo in da prizna upravičenost jugoslovanskih teritorialnih zahtev. 1946 18. JANUAR. Namestniki zunanjih ministrov štirih ve-lesil so začeli proučevati osnutke mirovnih pogodb. 5. MAREC. Bevih je objavil imenovanje komisije izvedencev za priporočila v zvezi z razmejitvijo med Jugoslavijo in Italijo. 1. APRIL. Maršal Tito- je izjavil v narodni skupščini, da bo Jugoslavija vložila vse svoje sile, da se ji vrnejo odtrgana ozemlja Julijske krajine. 5. APRIL. Komisija izvedencev štirih velesil je zapustila Julijsko krajino, 25. APRIL. Sestanek sveta štirih zunanjih ministrov v Parizu; na seji je podpredsednik jugoslovanske vlade Edvard Kardelj ponovno prikazal jugoslovanske zahteve glede razmejitve z Italijo. 25.APRIL. Sestanek sveta štirih zunanjih ministrov v Parizu; na seji je podpredsednik jugoslovanske -vlade Edvard Kardelj ponovno prikazal jugoslovanske zahteve glede razmejitve z Italijo. Tržaško italijansko in slovensko delovno in antifašistično prebivalstvo je z nepopisnim navdušenjem sprejelo osvoboditelje. Prvič v svoji zgodovini je bilo svobodno, in čeprav za kratko dobo, je prvič imelo svojo resnično ljudsko oblast. Tov. Stoka govori zborovalcem. Spomin na veličastne manifestacije tržaškega ljudstva v dneh po osvoboditvi bo ostal nepozaben. Več sto tisoč ljudi iz mesta in okolice je nekajkrat napolnilo Veliki trg in z mogočnimi povorkami po mestu izpričevalo svojo voljo, da se Trst priključi k Jugoslaviji. 29. APRIL. Komisija izvedencev štirih velesil je predložila poročilo in predlagala štiri različne razmejitvene črte; med njimi se je sovjetskai črta v glavnem strinjala z jugoslovansko, med ostalimi tremi pa je bila najugodnejša za Jugoslavijo francoska črta (ki je bila kasneje osnova za novo mejo). 16. MAJ. Edvard Kardelj je izjavil na tiskovni konferenci v Parizu, da je za Jugo- slavijo internacionalizacija Trsta prav tako nesprejemljiva, kot priključitev k Italiji, da pa je Jugoslavija pripravljena dati Trstu status federalne enote in pristati na internacionalizacijo tržaškega! pristanišča. 1 3. JUNIJ. Italijanska vlada se je uradno izjavila proti internacionalizaciji Trsta. 22. JUNIJ. Italijanska vlada je izročila britanskemu veleposlaniku spomenico, ki poudarja, da sta zanjo internacionalizacija Trsta in.izguba Istre nesprejemljivi. 22. JUNIJ. Angleško veleposlaništvo je odgovorilo na italijansko spomenico, da razume italijansko stališče, da pa bi bila Italija pred letom dnjj pristala na katero koli rešitev, samo da Trst ne bi pripadel Jugoslaviji. 22. JUNIJ. Italijanska vlada je pozvala osebno Trumana, naj intervenira v vprašanju Trsta. 22. JUNIJ. Italijanska vlada je poslala svetu štirih zunanjih ministrov noto z zahtevo, naj se upoštevajo čustva Italijanov v Istri ir> Julijski krajini, kajti sicer da ne bo mogla pristati na sklepe. 26. JUNIJ. Maršal Tito je izjavil dopisniku Tanjuga, da zavezniški predstavniki nimajo pravilnega razumevanja za pravične jugoslovanske zahteve in za žrtve Jugoslavije v pretekli vojni; Jugoslavija ne bi mogla .pristati na rešitev, ki bi puščala Trst izven njenih meja. 29. JUNIJ. Na konferenci za tisk v Parizu je Edvard Kardelj izjavil, da Jugoslavija ne bo podpisala in da ne bo tudi drugače pristala na kakršno koli mirovno pogodbo, ki ne bi upoštevala njenih upravičenih zahtev. 3. JULIJ. De Gasperi je v brzojavki svetu zunanjih ministrov protestiral proti internacionalizaciji Trsta in sprejemu francoske črte kot osnove za razmejitev. 3. JULIJ. Štirje zunanji ministri so se sporazumeli o francoski črti in z ustanovitvijo STO pod odgovornostjo Varnostnega sveta OZN, in o glavnih določilih statuta. STO. 7. JULIJ. E. Kardelj je izjavil v Ljubljani, da Jugoslavija ne more pristati na sklep sveta štirih velesil. 12. JULIJ. S sklepom, da se mirovna konferenca skliče za 29. julija 1946, se je končalo zasedanje sveta zunanjih ministrov štirih velesil. 17. JULIJ. Edvard Kardelj je izjavil pred ljudsko skupščino, da jugoslovanska vlada odklanja sklepe pariškega zasedanja štirih zunanjih ministrov, kolikor se tičejo Jugoslavije. 18. JULIJ. Svet zunanjih ministrov je odobril osnutek mirovne pogodbe z Italijo. 20. JULIJ. Dr. Aleš Bebler je prikazal posebni komisiji sveta zunanjih ministrov v Parizu novi jugoslovanski predlog za status Trsta, po katerem bi biilo mesto Trst z najbližjo okolico svobodno ozemlje pod zaščito Varnostnega sveta, toda v realni uniji z Jugoslavijo. 29. JULIJ. V Parizu se je začela mirovna konferenca. 30. JULIJ. Načelnik jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci Kardelj je imel govor, v katerem je poudaril, da meja med Jugoslavijo in Italijo, ki jo predvideva načrt mirovne pogodbe, prepušča zatiranju italijanskega imperializma znatne dele slovenskega in hrva-tskega naroda in .loči Trst od njegovega naravnega zaledja. 10. AVGUST. De Gasperi je na mirovni konferenci protestiral proti rešitvi razmejitve v Julijski krajini na osnovi francoske linije in proti ustanovitvi STO. 14. AVGUST. Jugoslovanska vlada je protestirala pri vladah Velike Britanije in ZDA zaradi ravnanja angloameriških oblasti v Julijski krajini proti prebivalstvu in jugoslovanskim predstavnikom. 2. SEPTEMBER. Italijanski predstavnik na mirovni konferenci Bonorni je zahteval razširitev STO na zahodno in južno Istro zaradi »etničnega ravnotežja«. 3. SEPTEMBER. Jugoslovanski delegat na mirovni konferenci dr. Bebler je izjavil, da predstavlja francoska črta razkosanje Julijske krajine in predlagal kompromisno črto, s katero se Jugoslavija odpoveduje večjemu delu Beneške Slovenije in Kanalske doline in delu Goriške. 7. SEPTEMBER. Načelnik jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci Kardelj je zahteval, naj se STO omeji samo na področje mesta Trsta. Na predlog sveta zunanjih ministrov je bila v naše kraje poslana komisija izvedencev štirih velesil, ki naj prouči položaj in izdela predlog za določitev nove italijansko-jugoslovanske meje na etnični osnovi. Na sliki: mednarodna komisija je prišla v Doberdob. Pcn:sod, kamor je prišla komisija izvedencev, jo je ljudstvo sprejelo % zastavami, s slavoloki in z napisi, ki so izražali zahtevo\ po priključitvi k Jugoslaviji. Na sliki slavolok, ki. so ga postavili vaščani na Proseku. Komisija je predložila štiri različne razmejitvene črte. 23. SEPTEMBER. Jugoslovanski delegat na mirovni konferenci dr. Bebler je izjavil dopisniku Tanjuga, da dotedanji neposredni razgovori z italijanskimi predstavniki niso pripeljali do nobenih rezultatov zaradi pretiranih italijanskih zahtev. 27. SEPTEMBER. Politično-teritorialna komisija mirovne konference je izglasovala »francosko črto« kot mejo med Jugoslavijo in Italijo. 28. SEPTEMBER. Načelnik jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci E. Kardelj je izjavil, da Jugoslavija ne bo podpisala mirovne pogodbe z Italijo, niti umaknila svoje vojske iz severovzhodne Istre, če določila mirovne pogodbe ne bi bila pravična za Jugoslavijo. 3. OKTOBER. Politična komisija mirovne konference za Italijo je v 52 glasovanjih v eni sami točki sprejela status STO s 14 glasovi proti 6 in zavrnila vse jugoslovanske predloge. 7. OKTOBER.. Na plenarnem zasedanju mirovne konference je načelnik jugoslovanske delegacije izjavil, da Jugoslavija ne bo podpisala mirovne pogodbe, ki bi v celoti sprejela francosko črto. 9. OKTOBER. Na plenarni seji mirovne konference so bili sprejeti vsi členi mirovne pogodbe z Italijo. 16. OKTOBER. Jugoslovanska delegacija je poslala predsedniku mirovne konference pismo, v katerem sporoča, da ni prisostvovala zaključni seji konference zaradi krivičnih sklepov v vprašanju Julijske krajine. 4. NOVEMBER, v New Yorku so se sestali zunanji ministra štirih velesil. 4. NOVEMBER. Italijanska vlada je protestirala pri svetu zunanjih ministrov proti meji med Jugoslavijo in Italijo, ki jo je določila mirovna pogodba. 4. NOVEMBER. Italijanska vlada je poslala svetu zunanjih ministrov noto, v kateri je zahtevala plebiscit v spornih delih Julijske krajine, v nasprotnem primeru pa razširitev STO do Pulja. 6. NOVEMBER. V razgovorih s sekretarjem KPI Togliattijem je maršal Tito izrazil pripravljenost, da Trst pripade Italiji, s pogojem, da dobi poseben stat-ut, Gorica pa naj se priključi k Jugoslaviji. 6. NOVEMBER. Na sestanku sveta zunanjih ministrov je jugoslovanski zunanji minister Stanoje Simič izjavil, da Jugoslavija ne more sprejeti francoske črte kot mejo z Italijo in predložil kot novo jugoslovansko žrtev, nov kompromisni predlog: razširitev STO v primerjavi s prvotnim jugoslovanskim predlogom, odstop od zahteve po Tržiču in delu Kanalske doline in pristanek na imenovanje guvernerja po Varnostnem svetu. 7. NOVEMBER. Italijanska vlada je objavila sporočilo ob razgovorih med maršalom Titom in Togliattijem; v njem pravi, da ne vidi v predlogih maršala Tita novih momentov za neposredna pogajanja in da ne more upoštevati priključitve Gorice k Jugoslaviji. 12. DECEMBER. Na konferenci sveta zunanjih ministrov v New Yorku je bil dosežen sporazum o pooblastilih guvernerju STO; konferenca je nato končala z delom. 1947 10. JANUAR. Varnostni svet OZN je potrdil statut STO. 20. JANUAR. Italijansko zunanje ministrstvo je poslalo vladam ZSSR, ZDA, Francije in Anglije noto, ki pravi, da ni bil sprejet noben italijanski predlog za omembo prvotnih določil mirovne pogodbe, in zahteva, naj se prizma, načelo revizije mirovne pogodbe na osnovi dvostranskih sporazumov z zainteresiranimi državami in pod nadzorstvom OZN. 10. FEBRUAR. Podpis mirovne pogodbe v Parizu. Jugoslovanska delegacija je podpisala pogodba* zunanji minister Stanoje Simič pa je ob tej priložnosti izjavil, da mirovna pogodba krši osnovne in nacionalne interese narodov Jugoslavije, da pa vlada FLRJ pogodbo podpisuje, ker noče prevzeti odgovornosti, da ne bi prispevala svoj delež za vzpostavitev miru med narodi. Dejal je: »Obenem vlada FLRJ izjavlja, da se narodi Jugoslavije s podpisom mirovne pogodbe ne odrekajo ozemljem, ki so narodnostno njihova in ki s fo pogodbo ostajajo izven meja FLRJ; narodi Jugoslavije še nadalje vztrajajo pri svoji pravici na ta ozemlja, ne glede na morebitne etnične spremembe, ki bi nastale v prihodnosti, kot posledica tujega gospostva nad temi ozemlji.« 10. FEBRUAR. Italijanski zunanji minister Sforza je poslal velesilam noto, ki pravi, da Italija podpisuje mirovno pogodbo edino v interesu imiru in da je treba to vprašanje ponovno proučiti. 15. septembra 1947 je bila mirovna pogodba z Italijo in ustanovitev STO ratificirana, 16. septembra istega, leta pa je Jugoslavija prevzela ozemlje, ki ji je pripadlo. Na sliki: Člani Ljudske milice v razgovoru s člani civilne policije v Sežani, pred njihovim odhodom. V naslednjih letih pod angloameriško vojaško upravo so morale tržaške demokratične sile biti ostre boje za obrambo svojih socialnih pridobitev, Slovenci pa za svoje narodnostne pravice. Na sliki: Policija v akciji proti demokratičnim manijestantom v Trstu. 21. APRIL. Varnostni sivet OZN je začel z razpravo o imenovanju guvernerja STO. 2. AVGUST. Italijanski parlament jel ratificiral mirovno pogodbo. 23. AVGUST. Prezidij. ljudske skupščine FLRJ je izvršil ratifikacijo mirovne pogodbe z Italijo. 15. SEPTEMBER. Vlade ZDA, Anglije, Francije in ZSSR so položile svoje ratifikacijske instrumente, s čimer je mirovna pogodba začela veljati. 16. SEPTEMBER. V zvezi z uveljavljanjem mirovne pogodbe z Italijo so jugoslovanske enote zasedle ozemlje Julijske krajine, ki je bilo priključeno k Jugoslaviji. 17. SEPTEMBER. Jugoslovanska vlada je vložila oster protest pri vladi ZDA zaradi grobih napadov ameriških okupacijskih čet na jugoslovanski živelj pri njihovem umiku iz priključenega dela Istre. 20. SEPTEMBER. Slovenci Goriške, Beneške Slovenije in Kanalske doline, ki so prišli pod Italijo, soi predložili predsedniku italijanske vlade De Gasperiju memorandum z zahtevo, naj se jim zajamčijo narodnostne pravice po določilih mirovne pogodbe. V prejšnjih dneh so bili v Gorici brezobzirni divjaški pogromi proti Slovencem. 8. NOVEMBER. Jugoslovanska vlada je obvestila Varnostni svet, da je 6. novembra protestirala prij vladah ZDA in Anglije zaradi kršitve mirovne pogodbe s strani anglo-ameriške ZVU v coni A in predlagala ustanovitev koordinacijskega štaba ZDA, Anglije in jugoslovanskih sil na STO. 18. NOVEMBER. Pomočnik zunanjega ministra FLRJ dr. Aleš Bebler je na zasedanju glavne skupščine OZN obtožil večino, da sabotira imenovanje guvernerja STO. 18. DECEMBER. Varnostni svet je sklenil, naj Italija in Jugoslavija sporazumno predlagata kandidate za guvernerja STO in to do 5. januarja 1948. 18. DECEMBER. Maršal Tito je v Bukarešti izjavil, da zahodne sile sabotirajo imenovanje guvernerja STO. 23. DECEMBER 1947 — 5. JANUAR 1948. V Rimu so bili neposredni razgovori med jugoslovanskimi in italijanskimi predstavniki glede zbiranja kandidatov za guvernerja STO. 1948 15. JANUAR. Jugoslovanska in italijanska, vlada sta obvestili OZN, da. nista dosegli sporazuma o lizbiri kandidatov za guvernerja. 16. JANUAR. Vladi ZDA in Anglija sta v odgovoru na jugoslovansko noto od 6. novembra 1947 odklonili v njej vsebovane zahteve. 23. JANUAR. Varnostni svet OZN je ponovno začel proučevati vprašanje imenovanja guvernerja STO. 9. MAREC. V Rimu so bili podpisani gospodarski sporazumi med angloameriško ZVU v coni A in Italijo, ki pomenijo začetek formalnega vključevanja tržaškega gospodarstva v talijanskoi kljub določilom mirovne pogodbe. 20. MAREC. Neposredno pred parlamentarnimi volitvami v Italiji so vlade ZDA, Anglije in Francije objavile izjavo, ,ki predlaga odstopitev STO' Italiji; izjava pravi, da ni bilo mogoče uresničiti mirovne pogodbe glede STO in imenovati guvernerja in predlaga vladama ZSSR in Italije pristane-k na dodatni protokol k mirovni pogodbi, po katerem bi se vse ozemlje priključilo Italiji. 22. MAREC. Jugoslovanska vlada je poslala ostro protestno noto vladam ZDA, Velike Britanije in Francije zaradi načina, kako se namerava izvesti sprememba, mirovne pogodbe v zvezi s Trstom brez soglasnosti Jugoslavije. 23. MAREC. Italijanska vlada je izdala poročilo, s katerim pristaja na tristransko izjavo o Trstu. 31. MAREC. Jugoslovanski .poslanik v Rimu Ivekovič je izjavil na tiskovni konferenci, da Jugoslavija ne more biti izključena od razgovorov o Trstu in predlagal neposredne razgovore med Italijo in Jugoslavijo. 31. MAREC. V odgovor na izjavo jugoslovanskega poslanika Ivekoviča je italijanski zunanji minister Sforza izjavil, da mora biti izhodišče italijansko-jugoslovanskih razgovorov o STO tristranska izjava. 1. APRIL. Ameriška delegacija pri OZN je zahtevala, naj glavni tajnik OZN sporoči tristransko izjavo vsemi državam, članicam OZN. 9. APRIL. Vlade ZDA, Francije in Anglije so predlagale vladi ZSSR, ki še ni odgovorila na noto o tristranski izjavi, naj se predstavniki štirih vlad sestanejo maja v Parizu v smislu tristranske izjave. 12. APRIL. Vlada FLRJ je v noti vladama ZDA in Anglije protestirala proti politiki. ZVIT v coni A, ki ikrši mirovno pogodboi z Italijo. 13. APRIL. Vlada ZSSR je poslala vladam ZDA, Anglije in Francije noto in z njo odklonila njihov predlog iz tristranske izjave kot nesprejemljiv način revizije mirovne pogodbe, ki jo je podpisalo 21 držav. 16. APRIL. Vlade ZDA, Anglije in Francije so v odgovoru na sovjetsko noto od 13. aprila odklonile razloge sovjetske vlade in izrazile pripravljenost, da se za uresničenje tristranske izjave uporabi ista procedura kot za sestavljanje mirovne pogodbe z Italijo. 21. APRIL. Predstavnik državnega tajništva ZDA Lovett je izjavil, da ZDA ne bodo začele z akcijo za vrnitev STO Italiji, če ZSSR ne pristane na to. 1. JUNIJ. Angleška vlada je v noti vladi ZSSR zahtevala odgovor glede vprašanja tristranske izjave. 6. JUNIJ. Vlade ZDA, Anglije in Francije so poslale vladi ZSSR novo noto, v kateri zahtevajo odgovor na predlog o skupni konferenci o vprašanju tristranske izjave O STO. 25. JUNIJ. Angloameriška vojna uprava v coni A STO je objavila odlok o nadaljnjih reformah v upravi cone A po vzorcu italijanske upravne ureditve. 13.JULIJ. Svet OEEC (Organizacija za evropsko gospodarsko sodelovanje) je na predlog italijanskega veleposlanika v Parizu Quaronija soglasno odobril vključitev cone A STO v OEEC. 28. JUNIJ. Jugoslovanska vlada je poslala Varnostnemu svetu OZN spomenico, ki obtožuje vladi ZDA in Anglije in njuno vojno upravo v coni A, da s svojim ravnanjem v tej coni kršijo mirovno pogodbo in spravljajo na ta način cono A v odvisnost od Italije (zlasti s sklenitvijo' sporazuma med cono A in Italijo z dne 9. marca 1948). 6. AVGUST. Varnostni svet OZN je začel diskusijo o jugoslovanski pritožbi zaradi kršitve mirovne pogodbe z Italijo po angloameriški vojni upravi v coni A. 24. OKTOBER. Jugoslovanska vlada je poslala Varnostnemu svetu OZN spomenico z navedbo novih kršitev mirovne pogodbe po ZVU cone A (odredbe ZVU glede volitev, vključitve cone A v Marshallov načrt in sklenitve finančnega sporazuma med cono A in Italijo). 28. DECEMBER. Jugoslovanska vlada je poslala Varnostnemu svetu OZN noto zaradi novih kršitev mirovne pogodbe po ZVU cone A (ob izdajanju osebnih izkaznic in zaradi vprašanja državljanstva državljanov STO). 30. DECEMBER. Podpredsednik vlade FLRJ Kardelj je v proračunski debati med drugim izjavil, da se tristranska izjava de facto izvaja v coni A in to s finančnimi in gospodarskimi sporazumi med cono A iin Italijo od 9. marca 1948 in kasneje in da je Jugoslavija s svojimi koraki pri Varnostnem svetu poskušala doseči, da se statut STO, kot ga predvideva mirovna pogodba, dejansko izvede. 1949 17. FEBRUAR. Predstavnik ZSSR v Varnostnem svetu je predlagal, naj se na dnevni red sveta ponovno postavi vprašanje imenovanja guvernerja za STO in predlagal švicarskega polkovnika Flueckigerja. Predstavnik ZDA je predlog odbil. 1. JULIJ. Med jugoslovansko vojno upravo v coni B in jugoslovansko vlado je bil sklenjen sporazum o posojilu 500 milijonov dinarjev coni B, kjer je bil uveden dinar kot plačilno sredstvo namesto jugoiire. 2. JULIJ. Komandant VUJA cone B je obvestil Varnostni svet o uvedbi dinarja kot plačilnega sredstva v coni B, do česar je moralo priti, ker italijanska vlada kljub ponovnim jugoslovanskim pozivom ni izpolnila obveznosti iz mirovne pogodbe, da STO preskrbuje s potrebnimi finančnimi sredstvi. 5. JULIJ. Predstavnik Foreign Officea je izjavil, da pomeni uvedba dinarja v coni B kršitev mirovne pogodbe. 6. JULIJ. V Rimu je bilo izdano uradno poročilo italijanskega zunanjega ministrstva, ki pravi, da predstavlja uvedba dinarja v coni B kršitev mirovne pogodbe, ter je prišlo do kroženja jugolire, ki je bila zamenjana z dinarjem, brez soglasja angloameriške vojne uprave im Italije. 8. JULIJ. Poslanik FLRJ v Rimu Ivekovič je izjavil, da je zamenjava denarja v coni B popolnoma v duhu mirovne pogodbe. 10. JULIJ. V govoru v Pulju je maršal Tito odbil trditve, da pomeni uvedba dinarja v coni B kršitev mirovne pogodbe. 14. JULIJ. Vladi ZDA in Anglije sta poslali jugoslovanski vladi protestno noto zaradi uvedbe dinarja v coni B. 27. OKTOBER. Italijanski zunanji minister Storža je izjavil v senatu, da ne bo težko priti do sporazuma z Jugoslavijo, ko bodo zadovoljeni »nedotakljivi italijanski nacionalni interesi«. 27. DECEMBER. Podpredsednik vlade FLRJ Kardelj je izjavil ljudski skupščini, da posveča jugoslovanska vlada največjo pozornost vprašanju Trsta, ki ga je mogoče rešiti samo v sporazumu z Jugoslavijo, v interesu Jugoslavije in Italije in miru v tem delu sveta. 1950 27. FEBRUAR. Podpredsednik jugoslovanske vlade Kardelj je izjavil v Mariboru, da Jugoslavija ne more dovoliti, da bi del njenega življa, ki ga mirovna pogodba ni dala Italiji, prišel zdaj ped Italijo, in da je Jugoslavija samo v interesu miru pristala na ustanovitev STO. 8. MAREC. Italijanski zunanji minister Storža je v Milanu predlagal, naj Jugoslavija in Italija sporazumno rešita vprašanje STO na osnovi »izvedbe tristranske izjave v bistvu« in etnične razmejitve v coni B. 15. MAREC. Jugoslovanska agencija. Tanjug je sporočila, da se ukinja carinska meja med cono B in Jugoslavijo'. 22. MAREC. Italijanska vlada je protestirala pri jugoslovanskem poslaništvu v Rimu zaradi uvedbe carinske unije med Jugoslavijo in cono B. 24. MAREC. Jugoslovanski zunanji minister je izročil italijanskemu poslaniku v Beogradu spomenico o položaju slovenske manjšine v Italiji in protestiral zaradi diskriminacije italijanskih oblasti. 30. MAREC. V odgovoru na italijansko noto z dne 22. marca 1950 je jugoslovanska vlada opozorila na vrsto ukrepov gospodarskega in upravnega vključevanja cone A v Italijo, zaradi česar nujno prihaja do vse večjega naslanjanja cone B na Jugoslavijo. 6. APRIL. Maršal Tito je izjavil dopisniku Timesa, da je treba tržaško vprašanje rešiti na način, ki bi omogočil sodelovanje med Italija in Jugoslavijo. 12. APRIL. Državni tajnik ZDA Acheson je izjavil na tiskovni konferenci, da popolnoma odobrava Sforzov predlog, naj se tržaško vprašanje reši z neposrednimi itali-j ansko-jugoslovanskim-i razgovori. 15. APRIL. Veleposlaniki Anglije, ZDA in Francije so obvestili italijanskega zunanjega ministra Sforzo o 'izjavi o interesu treh vlad za vzpostavitev dobrih odnosov med Italijo in Jugoslavijo. 20. APRIL. Pomočnik zunanjega ministra FLRJ Leo Mates je izjavil, da Jugoslavija ne bo nikoli pristala na italijansko aneksijo Trsta in da je pripravljena na neposredne razgovore z Italijo, če ta želi sporazum in če je pripravljena na razgovore. 20. APRIL. Vlada ZSSR je poslala vladam ZDA, Anglije in Francije noto, v kateri obtožuje vladi ZDA -in Anglije, da sta spremenili Trst v svoja pomorsko bazo in predlaga, naj se izvedejo določila mirovne pogodbe z Italijo glede STO. 21. APRIL,. Državni tajnik ZDA Acheson je izjavili, da ZDA ne morejo sprejeti sovjetskega predloga izraženega v noti z dne 20. aprila. 22. APRIL. Italijanski zunanji minister Sforza je izjavil v parlamentu, da se Italija želi pogajati z Jugoslavijo na osnovi tristranske deklaracije in priznanja italijanske suverenosti nad STO. Poudaril je možnost, da Italija odpove mirovno pogodbo v primeru, da bi bil del STO priključen k Jugoslaviji. 28. APRIL. Maršal Tito je izjavil, da so Sforzovii predlogi z dne 8. marca nesprejemljivi za Jugoslavijo, da pa je Jugoslavija pripravljena na razgovore na razumni osnovi, če Italija želi. 9. MAJ. Uradni predstavnik Jugoslovane,ke vlade je demantiral vesit italijanske agencije ANSA o blokadi cone B, o ukinitvi meje cone B z Jugoslavijo in o aneksiji cone B. 16. MAJ. Podpredsednik jugoslovanske vlade Kardelj je izjavil v ljudski skupščini, da zdaj ni pogojev za neposredno ureditev vprašanja STO, da pa Jugoslavija želi, da bi se vprašanje rešilo v neposrednih razgovorih z Italijo. 21. MAJ. Predsednik ZDA Truman je v letnem poročilu o sodelovanju ZDA v OZN izjavil, da je sovjetska obstrukcija onemogočila imenovanje guvernerja STO in da so tri zahodne velesile soglasne glede vrnitve STO Italiji, ker se jim to zdi edina mogoča rešitev, in da je Italija sprejela ta predlog, medtem ko ga je ZSSR odklonila. Obtožil je Jugoslavijo zaradi uvedbe monetarne unije s cono B STO. 23. MAJ. Predstavnik ZSSR je na sestanku namestnikov zunanjih ministrov štirih velesil povezal vprašanje državne pogodbe z Avstrijo z dokončno rešitvijo tržaškega vprašanja. 26. MAJ. Italijanski zunanji minister Sforza je izjavil v senatu, da bi Italija želela vprašanje STO rešiti z etnično črto, da bi se na ta način uresničila, tristranska izjava. 27. MAJ. Državni tajnik ZDA Acheson je izjavil na tiskovni konferenci, da ZDA upajo, da bosta Italija in Jugoslavija našli pot za direktni sporazum. 10. JUNIJ. Italijanski zunanji minister Sforza je izjavil v poslanski zbornici, da bi z izvedbo mirovne pogodbe glede STO Italija zgubila ono, kar je doslej dosegla, ker vsi v svetu priznavajo italijanstvo Trsta, Toda izvedba mirovne pogodbe je boljša rešitev od one, ki je bila predložena v razgovorih Tito-Togliatti. 13. JUNIJ. Podpredsednik vlade FLRJ Kardelj je izjavil pred zunanjepolitičnim odborom ljudske skupščine, da Jugoslavija ne bo popustila pred italijanskim pritiskom 18. JUNIJ. Vlade ZDA, Anglije in Francije so odgovorile na sovjetsko noto z dne 20. aprila 1950 in zavrnile sovjetske obtožbe o kršitvi mirovne pogodbe in sabotiranju imenovanja guvernerja za STO. 9. JULIJ. Vlada ZSSR je poslala vladam ZDA in Anglije noto, v kateri ponavlja trditve iz note z dne 20. aprila 1950. : 195i ___ 13. JANUAR. Maršal Tito je izjavil dopisniku agincije ANSA, da v sedanjem svetovnem položaju ne bi bilo primerno začeti reševati vprašanje STO, ne da bi se poprej z diploma,tskimi stiki, ne pojasnili stališči obeh strani. 13. JANUAR. Predsednik italijanske vlade De Gasperi je izjavil v senatu, da italijanska vlada vztraja pri celotni zvezni tristranski izjavi o STO. FEBRUAR. Državni tajnik ZDA Acheson je potrdil veljavnost tristranske izjave kot obveznosti za vlado ZDA. 15. FEBRUAR. Med italijansko-f rancoskimi razgovori v Santa Margherita Ligure je bila s francoske strani potrjena, tristranska izjava kot moralna in politična obveznost za Francijo. 1. MAREC. Maršal Tito je izjavil dopisniku Reuterja, da se v tem trenutku ni treba dotikati vprašanja Trsta, če obe strani ne pokažeta jasne želje, da ga rešita, in če mu ne pripisujeta nujnosti. 10. MAREC. Podpredsednik vlade FLRJ Kardelj je v Ljubljani v zvezi s protijugoslovansko kampanjo v Italiji izjavil, da Jugoslavija ne bo ničesar ukrenila o tržaškem vprašanju, kar bi bilo v nasprotju z njenimi uprvičenimi nacionalnimi interesi. Obsodil je sovjetsko povezovanje tržaškega vprašanja s pogodbo o Avstriji kot izrabljanje Trsta kot drobiž za poravnavanje velikih evropskih računov. 12. MAREC. Na drugem kongresu Zveze borcev je maršal Tito obsodil vmešavanje ZSSR v tržaško vprašanje kot del politike izoliranja Jugoslavije s preprečevanjem vzpostavitve prijateljskih odnosov z italijanskim ljudstvom in z željo, da se iz Trsta ustvari novo žarišče vojne nevarnosti. 13. MAREC. Po obisku De Gasperija in Sforza v Londonu je bilo izdano uradno poročilo, ki pravi: britanski ministri potrjujejo tristransko izjavo o Trstu in upajo, da bo mogoče vprašanje sporazumno rešiti, italijanski ministri pa izjavljajo, da želijo doseči prijateljski sporazum z jugoslovansko vlado. 14. MAREC. General Winterton, dotedanji angleški visoki komisar v Avstriji je bil postavljen za zavezniškega poveljnika v coni A STO. 16. MAREC. Predsednik francoske vlade Quetiille je potrdil De Gasperiju, da se francoska vlada še vedno ‘drži izija-ve italijanskim predstavnikom iz Santa Margherita o veljavnosti tristranske izjave. 16. MAREC. Po izjavah treh zahodnih velesil, da še nadalje ostajajo pri tristranski izjavi, je jugoslovanska vlada objavila noto, ki pravi: Jugoslavija je vedno kazala pripravljenost, da se tržaško vprašanje reši z neposrednimi pogajanji z Italijo; njeno stališče je tudi danes isto, toda kot osnova za pravično rešitev lahko služi samo sporazum, ki bi upošteval pravice in interese ne le ene države. Vsaka druga rešitev, torej tudi na osnovi tristranske izjave, je za Jugoslavijo nesprejemljiva. 20. MAREC. ZVU v Trstu je odločila, da italijansko kasacijsko sodišče v Rimu nima jurisdikcije nad STO. 21. MAJ. V govoru v Genovi je italijanski zunanji minister Sforza sprožil akcijo za revizijo mirovne pogodbe z Italijo in izjavil, da bi bilo treba ponovno potrditi tristransko izjavo o STO v splošnem okviru jamstev meja v atlantskem paktu. Izrazil je željo, da bi postala tristranska izjava osnova za dvostranske razgovore med Italijo in Jugoslavijo. 10. JULIJ. General Winterton, poveljnik cone A, je izjavil dopisniku agencije ANSA, da sloni politika ZVU na sklepih, ki so bili sprejeti na angleško-italijanskih razgovorih marca 1951 v Londonu. Med temi razgovori je bila z angleške strani potrjena tristranska izjava. 10. JULIJ. Italijanski zunanji minister Sforza je izročil vladama ZDA in Velike Britanije memorandum o pravicah Italije na Trst in o težavah, v katerih bi se znašla italijanska vlada, če se ne bi izpolnila upanja italijanskega naroda. 10. JULIJ. Predstavnik Foreign Officea je izjavil, da ostaja politika angloameriške vojaške uprave v coni A nespremenjena in da sta njena sklepa o nepristojnosti italijanskega kasači j skega sodišča v coni A in o prepovedi razobešanja italijanskih zastav na javnih poslopjih zakonita. 11. JULIJ. Predsednik italijanske vlade De Gasperi je izjavil, da je italijanska vlada gledala na mirovno pogodbo samo kot na trenutno nujnost, ne pa kot na rešitev. O ukrepih angloameriške ZVU v coni A je izjavil, da se bo italijanska vlada zatekla k mednarodnemu sodišču, če ne bo prišlo do nobene rešitve tega vprašanja. 11. JULIJ. Veleposlanik ZDA v Rimu je potrdil italijanski vladi, da se vlada ZDA drži tristranske izjave. 11. JULIJ. Predstavnik Foreign Officea je izjavil, da se angleška vlada drži tristranske izjave in da želi, da bi bilo tržaško vprašanje prijateljsko rešeno med Italijo ini FLRJ, 14. JULIJ. Maršal Tito je izjavil v Titogradu, da se Jugoslavija ne bo pustila za-strašiti z italijansko grožnjo zbližanja z Rusijo in da ne bo popustila, ko gre za ozemlje, ki je z narodnostnega stališča popolnoma jugoslovansko. 19. AVGUST. Predsednik italijanske vlade De Gasperi je izjavil uredniku lista »Gaz-zettino«, da mora tristranska izjava služiti kot izhodišče za italijansko-jugoslovanska pogajanja o Trstu. 30. AVGUST. Ameriški državni tajnik Acheson je izjavil, da je po mnenju ZDA naj, boljši način za ureditev tržaškega vprašanja italijansko—jugoslovanski sporazum. Kakršen koli namig iz ZDA bi zadevo samo zapletel. 6. SEPTEMBER. Na vztrajne zahteve italijanske vlade je VU v Trstu preložila občinske volitve v coni A na kasnejši datum. 8. SEPTEMBER. Jugoslovanska vlada je poslala italijanski vladi protestno noto zaradi protijugoslovanske gonje v Italiji s sodelovanjem italijanskih uradnih krogov. 12. SEPTEMBER. Maršal Tito je poudaril v govoru v Divuljah, da dokazuje protijugoslovanska gonja v Italiji, da Italija ne postavlja zahtev samo na Trst in Istro, temveč tudi na vso Dalmacijo. Maršal Tito je ponovno ponudil Italiji, naj se tržaško vprašanje prijateljsko reši. 13. SEPTEMBER. O govoru maršala Tita v Divuljah je predsednik italijanske vlade De Gasperi izjavil dopisniku »New York Timesa«, da je Italija pripravljena pristati na prijateljske odnose z Jugoslavijo, kar je dokazala s sklenitvijo cele vrste dogovorov in sporazumov s FLRJ. 17. SEPTEMBER. Po zasedanju sveta atlantskega pakta v Ottawi je predsednik italijanske vlade De Gasperi izjavil dopisniku agencije »United Press«, da ni dal nobenega predloga o tržaškem vprašanju, ker to vprašanje ne spada v pristojnost atlantskega pakta, 19. SEPTEMBER. Podpredsednik vlade FLRJ Edvard Kardelj je izjavil tujim dopisnikom, da tristranska izjava ne more služiti kot osnova za ureditev tržaškega vprašanja in da je treba obojestranske dobre volje, da se najde tretja rešitev, ki bi bila dosežena brez pritiska. 19. SEPTEMBER. V odgovoru na jugoslovansko noto od 8. septembra opravičuje italijanska vlada protijugoslovansko kampanjo v Italiji s sklicevanjem na jugoslovansko nepopustljivost v coni B in je zavrnila jugoslovanski protest. 25. SEPTEMBER. V Washingto-nu je bilo objavljeno poročilo o razgovorih med Trumanom in De Gasperijem; po tem, poročilu je italijanski ministrski predsednik poudaril važnost tržaškega vprašanja za italijansko ljudstvo, predsednk Truman pa je ponovno potrdil, da se ameriška vlada v celoti zaveda važnosti tega vprašanja. 26. SEPTEMBER. V Washingto-nu in Rimu so objavili poročila o razgovorih med De Gasperijem na eni strani ter Trumanom in Achesonom na drugi strani. Poročila izjavljajo: kar se tiče Trsta, sta tako predsednik italijanske vlade kot državni tajnik ZDA potrdila svoje prepričanje, da bi rešitev tega vprašanja okrepila enotnost, zahodne Evrope. Kot sta ugotovila predsednik italijanske vlade in predsednik ZDA, je politika obeh vlad glede tega vprašanja znana; ureditev tržaškega vprašanja mora upoštevati upravičene zahteve italijanskega ljudstva. 29. SEPTEMBER. Podpredsednik vlade FLRJ Edvard Kardelj je izjavil v Narodni skupščini, da ima Jugoslavija pravico na vse STO. Vendar ne zahteva priključitve vsega ozemlja, smatra pa, da je rešitev vprašanja na osnovi tristranske izjave izključena. Treba bo najti tretjo rešitev, ki pa bo mogoča le, če obe strani želita sporazum. 9. OKTOBER. Italijanski parlament je odobril zunanjo politiko' vlade in ji poveril nalogo, da nadaljuje s prizadevanji za uresničenje tristranske izjave. L NOVEMBER. Maršal Tito je izjavil novinarjem, da se bo kmalu postavilo konkretno vprašanje razgovorov o ureditvi tržaškega vprašanja. Izrazil je upanje, da se bo to vprašanje ugodno rešilo. 17. NOVEMBER. Vlada ZSSR je poslala vladam ZDA, Velike Britanije in Francije noto, v kateri jih obtožuje, da so prekršile mirovno pogodbo z Italijo. Nota izjavlja, da pripravljajo tri vlade, s sodelovanjem Jugslavije in Italije razdelitev STO, da preprečujejo imenovanje guvernerja in da so spremenile Trst v svoje vojaško oporišče. 7. DECEMBER. Podpredsednik vlade FLRJ Edvard Kardelj je izjavil v Parizu, da je sporazum z Italijo o tržaškem vprašanju mogoč, da pa je vprašanje trenutno na mrtvi točki; z vztrajanjem pri tristranski izjavi preprečuje Italija sporazum. 1952 JANUAR. Med zasedanjem glavne skupščine OZN v Parizu je prišlo do neuradnih razgovorov med dr. Alešem Beblerjem, načelnikom stalne delegacije FLRJ pri OZN, in veleposlanikom Guidottijem, italijanskim opazovalcem pri OZN. 18. JANUAR. Med sejo namestnikov zunanjih ministrov štirih velesil, ki so se sestali v zvezi s pripravljanjem avstrijske mirovne pogodbe, je sovjetski predstavnik predložil predstavnikom ZDA, Velike Britanije in Francije pismo, po katerem je ureditev avstrijskega vprašanja podrejena poprejšnji izvedbi določil mirovne pogodbe z Italijo v zvezi s Trstom. 19. JANUAR. Predstavniki treh zahodnih velesil so na seji namestnikov zunanjih ministrov odgovorili na pismo sovjetskega predstavnika in izjavili, da ni nobene zveze med tržaškim vprašanjem in med vprašanjem mirovne pogodbe z Avstrijo. 14. FEBRUAR. Predstavniki slovenskega prebivalstva cone A STO so- obiskali maršala Tita in ga prosili, naj podpre upravičene zahteve tržaških Slovencev. 25. FEBRUAR. Predsednik italijanske vlade De Gasperi je izjavil v Lizboni, da je za italijansko vlado nesprejemljiva rešitev tržaškega vprašanja na osnovi kondominija, kot je predlagala Jugoslavija. 27. FEBRUAR. Z uradnim poročilom je italijansko zunanje ministrstvo zavrnilo kot nesprejemljive jugoslovanske predloge o skupni upravi na STO. 28. FEBRUAR. Maršal Tito je prikazal vsebino novega jugoslovanskega predloga za rešitev tržaškega vprašanja na osnovi sporazuma med Jugoslavijo in Italijo; določila mirovne pogodbe v zvezi s STO bi bila spremenjena tako, da bi izmenoma vsaka tri leta Jugoslavija in Italija imenovali guvernerja in viceguvernerja za STO. Maršal je izrazil svoje obžalovanje, ker je De Gasperi ta predlog že zavrnil in ponovno postavil tristranski« izjavo kot osnovo za pogajanja. 11. MAREC. Maršal Tito je izjavil ameriškim novinarjem, da se odnosi z Italijo niso zboljšali in da so se v nekaterih točkah celo poslabšali. 11. MAREC. Italijanska vlada je predlagala jugoslovanski vladi, naj se vprašanje STO uredi & pomočjo plebiscita, ki bi se izvedel takoj pod nadzorstvom nevtralnih držav. 20. MAREC. V Trstu so izbruhnili fašistični neredi, ki so trajali več dni. 20. MAREC. Jugoslovanska vlada je poslala ZVU v Trstu spomenico, ki navaja primere diskriminacijske politike do slovenskega prebivalstva v coni A in izraža upanje, da bo za nekatera teh vprašanj mogoče najti rešitev v dvostranskih razgovorih. 24. MAREC. Britanski zunanji minister Antony Eden je ožigosal nerede v Trstu in izjavil, da so obtožbe proti policiji povsem neosnovane; obenem je potrdil italijanskemu veleposlaniku Brosiu, da se britanska vlada še vedno drži tristranske izjave. 25. MAREC. V Londonu so se začela pogajanja o tržaškem vprašanju med zunanjim ministrom Edenom in italijanskim veleposlanikom Brosiom. Trajala so tri dni. 26. MAREC. Ameriški državni tajnik Acheson je izrazil zadovoljstvo, ker se bodo ZDA razgovarjale o tržaškem vprašanju z Veliko Britanijo in Italijo. 27. MAREC. V Rimu, Londonu in Washingtonu so objavili naslednje poročilo: tri vlade so sklenile skupno proučiti ureditve v coni A STO, tako da bi se v tej coni doseglo tesnejše sodelovanje med temi vladami na eni strani in krajevnimi oblastmi na drugi strani, in v duhu prijateljstva, ki jih združuje v okviru atlantske skupnosti. 28. MAREC. Naj italijanski predlog o plebiscitu od 11. marca 1952 je jugoslovanska vlada odgovorila, da bi bil plebiscit na STO mogoč samo pod pogojem, da bi bile poprej popravljene krivice, storjene jugoslovanskemu prebivalstvu na sto m aa oi se poiuzaj na ozemlju normaliziral v petnajstletnem razdobju, v katerem bi bilo STO postavljeno pod skupno jugoslovansko-italijansko upravo. 29. MAREC. V vsej Jugoslaviji so bile ogromne demonstracije v znak protesta proti italijanskim zahtevam za Trst in proti sklepu o sklicanju tristranske konference v Londonu. 31. MAREC. Maršal Tito je v Narodni skupščini izjavil, da Italija nikoli ni pokazala pripravljenosti za ureditev tržaškega vprašanja, kajti Mussolinijeva praksa se vse bolj čuti v njeni zunanji politiki. Izrazil je svojo vznemirjenost, ker Angloameričani dovoljujejo Italiji, da izrablja atlantski pakt v svoje imperialistične namene. Maršal Tito je poudaril, da se jugoslovanski narodi ne morejo sprijazniti z nepravično politiko zahodnih velesil glede tržaškega vprašanja in da ne more biti rešitve tega vprašanja brez sodelovanja Jugoslavije. To bi bila še hujša in še nevarnejša napaka kot tristranska izjava Predložil je kondominij kot najboljšo rešitev, vendar je izjavil, da je Jugoslavija pripravljena pristati na plebiscit na STO s pogojem, da bi se položaj normaliziral v dovolj dolgem razdobju skupne uprave in da, bi bile popravljene krivice, storjene jugoslovanskemu prebivalstvu. 31. MAREC. Po poročilu maršala Tita in sledeči diskusiji je Ljudska skupščina FLRJ izglasovala resolucijo, v kateri odobrava stališče vlade v vprašanju odnosov z Italijo in v tržaškem vprašanju in zahteva od vlade, naj še nadalje sprejema vse potrebne ukrepe proti poskusom, da se vsili za jugoslovanske narode krivična rešitev. 2. APRIL. Angleški zunanji minister Anthony Eden je izjavil v spodnji zbornici, da bodo na konferenci predstavnikov treh držav govorili o notranji upravi v coni A, ne pa na celotnem STO. 2. APRIL. Ameriški državni tajnik Dean Acheson je izjavil, da na londonski konferenci ne bodo govorili o usodi STO, temveč samo o upravnih vprašanjih. 3. APRIL. V Londonu se je začela konferenca predstavnikov ZDA, Velike Britanije in Italije o vprašanju administrativnih sprememb v coni A. 11. APRIL. Jugoslovansko ministrstvo za zunanje zadeve je izročilo italijanskemu veleposlaništvu v Beogradu noto, v kateri je opozorilo, da uporabljajo agenti »Istrskega CLN« denarno pomoč italijanske vlade za organiziranje vohunske mreže, kot je bilo dokazano na nedavnem procesu v Kopru. 9. MAJ. V Londonu je bila objavljena »spomenica o sporazumu«, doseženem na londonski konferenci o Trstu; po določilih te spomenice so vsa področja civilne uprave v coni A, razen policije, pristanišča, PTT, pravnega oddelka ZVU in Urada za obveščanje javnosti poverjena funkcionarjem, ki jih bo predlagala italijanska vlada in jih imenoval poveljnik cone; vrhovno odgovornost za upravo v coni A bo obdržal conski poveljnik. 9. MAJ. V Rimu je bilo objavljeno poročilo, ki je izjavljalo, da sklepi londonske konference ne pomenijo ureditve vprašanja STO, temveč da gre le za postopno izvajanje tristranske izjave. 10. MAJ. Maršal Tito je v govoru v Krapini ožigosal vojnohujskaško protijugoslovansko kampanjo v Italiji in poudaril, da Jugoslavija noče plačati De Gasperijeve rešitve na volitvah za ceno svojega ozemlja. 11. MAJ. V govoru v Zrenjaninu je maršal Tito naznanil ukrepe za zavarovanje jugoslovanskih interesov v coni B in izjavil, da ti ukrepi ne bodo prejudicirali dokončne ureditve tržaškega vprašanja. 12. MAJ. Angleški zunanji minister Anthony Eden je izjavil v spodnji zbornici, da sklepi londonske konference ne pomenijo kršitve mirovne pogodbe z Italijo in da britanska vlada želi, da bi se vprašanje rešilo sporazumno med Italijo in Jugoslavijo. 13. MAJ. Jugoslovanska vlada je odgovorila na poročilo o sklepih londonske konference s spomenico, ki poudarja, da so ti sklepi enostranski in da protizakonito kršijo mednarodni status cone A, da pomenijo nezakonito uveljavljanje dejanske povezave med cono A in Italijo in da so huda kršitev pravic in interesov FLRJ. 15. MAJ. Komandant Vojne uprave JLA v coni B je izdal tri ukaze, ki so z upravnega stališča tesneje povezali cono B z Jugoslavijo. 20. MAJ. Italijanska vlada je odgovorila jugoslovanski vladi na noto od 11. aprila. Jugoslovansko zunanje ministrstvo je noto vrnilo italijanskemu poslaništvu zaradi žaljivih izrazov, ki jih je vsebovala, 24. JUNIJ. Vlada ZSSR je v notah vladama ZDA in Velike Britanije protestirala proti sklepom londonske konference, ker nasprotujejo mirovni pogodbi z Italijo. 28. JUNIJ. Vladi ZDA in Velike Britanije sta poslali jugoslovanski vladi noto, ki zavrača jugoslovanske pritožbe iz note od 13. maja 1952 o sklepih londonske konference in ki poudarja, da ti sklepi niso kršili mirovne pogodbe in ne prejudicirajo dokončne ureditve tržaškega vprašanja. 27. JULIJ. Maršal Tito je izjavil v govoru v Glini, da je Jugoslavija pripravljena začeti neposredne razgovore z Italijo na osnovi svojih prejšnjih predlogov. 2. AVGUST. Komandant Vojne uprave JLA v coni B je izdal 13 odredb, ki so razširile na cono B veljavnost jugoslovanskega kazenskega zakonika in nekaterih drugih jugoslovanskih zakonov in pravilnikov. 18. AVGUST. Veleposlaniki ZDA, Velike Britanije in Francije so obiskali maršala Tita in predsednika italijanske vlade De Gasperija. Ob tej priložnosti so prikazali sugestije svojih vlad za ureditev tržaškega vprašanja. 20. AVGUST. Maršal Tito je izjavil turškim novinarjem, da je po jugoslovanskem mnenju kondominij najboljša rešitev tržaškega vprašanja. 10. SEPTEMBER. Maršal Tito je izjavil norveškim novinarjem, da Jugoslavija ne more pristati na nove žrtve v tržaškem vprašanju. 10. SEPTEMBER. Maršal Tito je izjavil na zborovanju v Dolenjskih Toplicah, da je Jugoslavija dala že več predlogov za ureditev tržaškega vprašanja, medtem ko Italija vztraja pri tristranski izjavi in pri tako imenovanem etničnem načelu, ki ga Italija razlaga tako, da bi morala dobiti skoraj vse STO. Jugoslavija pa v tržaškem vprašanju ne bo popustila pred nobenim izsiljevanjem. 16. SEPTEMBER. Predsednik italijanske vlade De Gasperi je izjavil v Strassburgu po razgovorih s francoskim in britanskim zunanjim ministrom, da želi Italija rešiti tržaško vnrašanje na osnovi tristranske izjave ali pa plebiscita, ki bi se takoj izvedel. 22. SEPTEMBER. V odgovoru na sovjetsko noto od 24. junija 1952 sta vladi ZDA in Velike Britanije zavrnili sovjetsko trditev, da je londonska konferenca prekršila določila mirovne pogodbe z Italijo. i 17. OKTOBER. Komandant Vojne uprave JLA v coni B STO je izdal odredbe, ki so razširile veljavnost novih jugoslovanskih zakonov na ozemlje cone B. 21. OKTOBER. Predsednik italijanske vlade je izjavil v parlamentu, da pomenijo napori zahodnih držav, da se tržaško vprašanje reši s sporazumom med Jugoslavijo in Italijo, negativno dejstvo. Odgovornost za utrditev miru na Jadranu pripada zahodnim velesilam; te pa morajo upoštevati dejstvo, da je Italija tista, ki predstavlja na tem področju zvestobo atlantskemu paktu in evropski obrambni skupnosti. 29. OKTOBER. Italijanska vlada je poslala jugoslovanski vladi noto, s katero je predlagala, naj se prepusti mednarodnemu sodišču presoja, ali so ukrepi jugoslovanske vojne uprave v coni B zakoniti; nota je tudi obtoževala Jugoslavijo, da je kršila mirovno pogodbo. 3. NOVEMBER. Maršal Tito je na VI. kongresu ZKJ izjavil, da Jugoslavija želi ureditev tržaškega vprašanja z neposrednimi pogajanji med Jugoslavijo in Italijo, da pa Italija odgovarja na jugoslovanske pobude z vztrajanjem pri tristranski izjavi in s protijugoslovansko kampanjo v tisku. 4. NOVEMBER. Jugoslovanska vlada je poslala italijanski vladi protestno noto zaradi ukrepov postopnega priključevanja cone A k Italiji; nota poudarja, da jugoslovanska vlada ne more priznati teh ukrepov. 4. NOVEMBER. V govoru v Redipulji je predsednik itlijanske vlade De Gasperi nastopil proti odložitvi rešitve tržaškega vprašanja, ker da bi to izkoristila Jugoslavija za raznarodovanje cone B. 7. NOVEMBER. Resolucija VI. kongresa ZKJ je obsodila italijanske zahteve po STO kot izraz oživelega italijanskega imperializma. 12. NOVEMBER. Jugoslovanski odpravnik poslov v Rimu je protestiral pri italijanskem zunanjem ministrstvu zaradi iredentistične protijugoslovanske kampanje v Italiji. 7. DECEMBER. Londonski »Daily Telegraph« je objavil izjavo italijanskega obrambnega ministra Pacciardija, po kateri si ni mogoče zamisliti morebitnega vojaškega sodelovanja med Jugoslavijo in Italijo, dokler ne bi bilo rešeno tržaško- vprašanje. 15. DECEMBER. Sef jugoslovanske delegacije v Trstu je protestiral pri ZVU zaradi izvajanja protislovenskih fašističnih zakonov in diskriminacijskih ukrepov. 17. DECEMBER. Maršal Tito je izjavil v Smederevski Palanki, da Jugoslavija nikoli ne bo pristala na to, da prepusti Italiji cono B in da z Italijo ne bo mogoče vzpostaviti prijateljskih odnosov toliko časa, dokler bo ta postavljala zahteve na jugoslovansko ozemlje. 18. DECEMBER. Podpredsednik jugoslovanske vlade Edvard Kardelj je izjavil v l judski skupščini, da izhajajo težave pri reševanju tržaškega vprašanja iz dejstva, da smatrajo zelo vplivni krogi v Italiji, da je priključitev STO k Italiji samo prvi potrebni korak za vzpostavljanje italijanske hegemonije nad Balkanom. 23. DECEMBER. Jugoslovanska vlada je odgovorila na italijansko noto od 14. novembra 1952 o coni B in poudarila, da je namen italijanskega predloga, naj se vprašanje cone B postavi pred haaško razsodišče, ta, da se prikrijejo italijanski ukrepi za priključitev cone A. Neposredna pogajanja nudijo edino možnost za ureditev spora o STO. 1953 5. JANUAR. Predstavnik ameriškega državnega tajništva je odločno zanikal govorice, da nameravajo ZDA umakniti svoje čete iz Trsta in predlagal razdelitev STO. 15. FEBRUAR. Predsednik italijanske vlade De Gasperi je -izjavil pred zunanjepolitično komisijo senata, da se v tržaškem vprašanju italijanska, vlada strogo drži tristranske izjave. 4. MAREC. Maršal Tito je izjavil dopisniku »Daily Maila«, da je glavna ovira za ita-lijansko-jugoslovanski sporazum glede Trsta v tem, da italijanski politiki ne morejo pozabiti preteklosti in razumeti sedanjega položaja v Jugoslaviji. 9. MAREC. Predsednik italijanske vlade De Gasperi je izjavil dopisniku agencije ANSA, da si je italijanska vlada prizadevala rešit-i tržaško vprašanje bodisi z etnično črto, bodisi s takojšnjim plebiscitom. 29. avgusta 1953 je Italija začela s koncentracijo svojih sil na meji z Jugoslavijo in. STO ter grozila z njegovo nasilno zasedbo. Proti tej nameri se je dvignilo vse tržaško demo-kraiično prebivalstvo, posebno Slovenci, ki so se udeležili zborovanja na Okroglici. Kljub temu sta vladi ZDA in V. Britanije 8. oktobra objavile izjavo o umiku svojih čet in prepustitvi STO Italiji. Istega večera so st) po vsej Jugoslaviji začele ogorčene demonstracije proti sklepu ZDA in Anglije. Na sliki: Večdnevne demonstracije v Beogradu. 12. MAREC. Jugoslovanska vlada je protestirala pri angloameriški vojaški upravi cone A STO proti neenakopravnosti položaja slovenskega prebivalstva v coni A. 26. APRIL. V govoru v Milanu je De Gasperi pozval ZSSR, naj se priključi tristranski izjavi o Trstu. 17. MAJ. V govoru v Slavonskem Brodu je maršal Tito izjavil, da se Jugoslavija hoče sporazumeti z Italijo, da pa noče plačati De Gasperijeve zmage na volitvah. Obsodil je stališče Italije, ki se upira izboljšanju odnosov z Jugoslavijo, dokler tržaško vprašanje ne bi bilo rešeno na osnovi italijanskih zahtev. 24. MAJ. Predsednik italijanske vlade De Gasperi je izjavil v Vittorio Veneto, da je Trst danes izven diskusije in da se italijanska vlada bori za rešitev vprašanja vsega STO. 8. JUNIJ. Jugoslovanski državni podtajnik za zunanje zadeve dr. Aleš Bebler je izjavil v Kopru, da zahteva Italija s pojmom »neprekinjene etnične črte« vso cono A in največji del cone B, s čimer hoče dobiti velik del popolnoma jugoslovanskega etničnega ozemlja. 14. JUNIJ. V govoru v Pazinu je maršal Tito dejal, da Jugoslavija nikakor ne bo pristala, da bi bile za osnovo neposrednih razgovorov z Italijo italijanske zahteve kot »nepretrgana, etnična črta«, po kateri zahteva Italija skoraj vse STO. Jugoslavija je pripravljena začeti neposredna pogajanja, sodi pa, da je kondominij najbolj realistična rešitev tržaškega vprašanja. 1. JULIJ. Med obiskom na tržaškem velesejmu je državni podtajnik dr. Aleš Bebler izjavil, da obstajajo široke možnosti gospodarske izmenjave med Trstom in Jugoslavijo, da pa Italija to zamenjavo sistematično preprečuje. 3 JULIJ Predstavnik italijanskega zunanjega ministrstva je zanikal izjavo jugoslovanskega državnega podtajnika Beblerja, da Italija zavira gospodarsko izmenjavo med 28 JULIJ. V programski izjavi pred parlamentom je predsednik nove ltalijans e v izjavil, da se zdi, da zahodne velesile niso razumele odločilne važnosti vprašanja STO m da bi nekatere njihove napake v presojanju tega vprašanja utegnile imeti negativen učinek na strnjenost zahodne solidarnosti. , 10. AVGUST. Maršal Tito je izjavil dopisniku agencije »Associated Press«, da nestabilnost italijanske vlade otežuje rešitev tržaškega vprašanja in da je treba zaradi tega z reševanjem zaenkrat počakati. , . 28 AVGUST. Jugoslovanska agencija Jugopress je sporočila, da bo Jugoslavija, spri položaja, ki je nastal v zvezi s tržaškim vprašanjem, verjetno ponovno proučila svoje stališče do tega vprašanja. , . 28. AVGUST. Predsednik italijanske vlade Giuseppe Pella je imel razgovor z obrambnim ministrom Tavianijem in z načelnikom italijanskega generalštaba Marrasom. 29. AVGUST. Italjansko zunanje ministrstvoi je objavilo uradno poročilo, v katerem pravi, da doslej ne razpolaga z informacijami, ki bi potrjevale vest »Jugopressa« od dne. 28. avgusta 1953 o namenu jugoslovanske vlade, da priključi cono B. 29. AVGUST. Italijanske čete so začele s premiki in se pričenjale koncentrirati v smeri jugoslovanske meje in meje s cono A STO. 31. AVGUST. Jugoslovanska vlada je poslala italijanski vladi protestno1 noto zaradi vojaških demonstracij vzdolž jugoslovanske meje. 2. SEPTEMBER. Jugoslovanska vlada je poslala italijanski vladi noto zaradi ob- mejnega incidenta pri Gorici. 2. SEPTEMBER. Državni tajnik ZDA Poster Dulles je izjavil na tiskovni konferenci v VVashingtonu, da tristranska, izjava v ZDA hi nekaj za vse čase veljavnega. 4. SEPTEMBER. Jugoslovanska vlada je poslala, italijanski noto zar,adi oboroženih demonstracij vzdolž jugoslovanske meje in opozorila, da bo Jugoslavija podvzela odgovarjajoče ukrepe na svojem ozemlju. 6. SEPTEMBER. Maršal Tito je govoril na proslavi desete obletnice ljudske vstaje v Slovenskem Primorju na Okroglici in izjavil, da Jugoslavija ne bo dovolila Italiji okupirati cono A, kajti Jugoslavija bi to smatrala kot napadalno dejanje. Kot najboljšo rešitev tržaškega vprašanja je predlagal internacionalizacijo samega mesta in priključitev slovenske okolice k Jugoslaviji. 9. SEPTEMBER. Predsednik italijanske vlade Pella je izjavil predstavnikom ZDA, Velike Britanije in Francije, da je za Italijo tristranska izjava izhodišče za razgovore z Jugoslavijo. 10. SEPTEMBER. Italijansko ministrstvo za zunanje zadeve je objavilo poročilo, ki pravi, da ima koncentracija čet na jugoslovanski meji »varnostni značaj«. 13. SEPTEMBER. Maršal Tito je v govoru v Splitu izjavil, da je Jugoslavija miroljubna dežela, da pa. je odločena braniti svojo neodvisnost in nedotakljivost. Jugoslavija želi popolno ureditev tržaškega vprašanja, da bi bil zagotovljen mir na tem delu sveta. 13. SEPTEMBER. Predsednik italijanske vlade Pella je izjavil, da je edino mogoče sredstvo- za rešitev tržaškega vprašanja plebiscit na vsem ozemlju STO in da bi to dejansko pomenilo izvedbo formule tristranske izjave. 28. SEPTEMBER, Jugoslovanska vlada je zavrnila predlog iz italijanske note od 13. septembra, ker v sedanjih okoliščinah ni mogoče zadostiti pogojem, ki so nujno potrebni za izvedbo plebiscita, popravilo krivic, ki so bile prizadejane jugslovanskemu prebivalstvu na STO. 2. OKTOBER. Predsednik italijanske vlade Pella je izjavil, da je ratifikacija pogodbe o evropski obrambni skupnosti v italijanskem parlamentu odvisna od rešitve tržaškega vprašanja. 4. OKTOBER. Na slovesnostih v Kočevju je podpredsednik zveznega izvršnega sveta Edvard Kardelj izjavil, da bo tržaško vprašanje prej ali slej rešeno po logiki naravnih zakonov s tem, da bo mesto pripadlo svojemu naravnemu jugoslovanskemu zaledju in da koncesije italijanskemu imperializmu na stroške Jugoslavije ne vodijo k ustvarjanju prijateljskega sodelovanja. 5. OKTOBER. V spomenici angloameriški vojaški upravi cone A STO je jugoslovanska vlada predlagala razširitev trgovinske izmenjave med Trstom in Jugoslavijo in ukinitev obstoječih omejitev. 8. OKTOBER. Vladi ZDA in Velike Britanije sta objavili sklep, da umakneta svoje čete iz cone A STO in jo prepustita italijanski upravi. Istega dne sta britanski veleposlanik in odpravnik poslov ZDA v Beogradu obiskala maršala Tita in mu sporočila sklep svoje vlade. 8. OKTOBER. Podpredsednik zveznega izvršnega sveta Edvard Kardelj je izjavil na tiskovni konferenci, da jugoslovanska vlada ni pripravljena pristati na dejansko stanje, ki je nastalo s sklepom vlad ZDA in Velike Britanije, in da bo podvzela ukrepe, ki jih ima v skladu z listino- OZN na razpolago, da brani jugoslovanske interese v coni A. 8. OKTOBER. Zvečer istega dne so se v vsej Jugoslaviji začele ogorčene demonstracije proti sklepu ZDA in Anglije. Demonstracije so trajale več dni, med njimi je bilo napadenih in uničenih več angleških, ameriških in italijanskih ustanov. 8. OKTOBER. General VVinterton, poveljnik cone A, je v posebnem proglasu pozval prebivalstvo, naj bo mirno. 8. OKTOBER. Enote JLA so bile poslane kot po-jačenja v cono B in na mejo s cono A. 9. OKTOBER. Jugoslovanska vlada je poslala vladama Velike Britanije in ZDA protestno noto, ki je poudarjala, da je sklep o izročitvi cone A Italiji enostranska kršitev mirovne pogodbe z Italijo in da se vlada FLRJ ni pripravljena sprijazniti s položajem, ki je nastal v coni A, niti se odreči zakonitim jugoslovanskim interesom na tem ozemlju. Jugoslovanska vlada je zahtevala, naj se sklep ne izvede, in si pridržala pravico, da se posluži sredstev, predvidenih v listini OZN, v obrambo jugoslovanskih interesov na Tržaškem ozemlju. 9. OKTOBER. Jugoslovanski državni tajnik za zunanje zadeve Koča Popovič je izjavil v New Yorku, da se z jugoslovansko vlado niso posvetovali, niti je niso poprej obvestili o koraku angleške in ameriške vlade in da jugoslovanska vlada zaradi tega ne bo mogla priznati zakonitosti anglo-ameriškega sk-lepa. 9. OKTOBER. Predsednik italijanske vlade Pella je izjavil v poslanski zbornici, da italijanska vlada sprejema sklep- od 8. oktobra, da pa se s tem ne odpoveduje zahtevam po vsem STO. 10. OKTOBER. Na zborovanju v Leskovcu je maršal Tito izjavil, da bo Jugoslavija smatrala prihod italijanskih čet v cono A za napadalno dejanje in da ima v obrambi proti napadu pravico uporabiti vsa sredstva, ki jih predvideva Listina OZN, tudi oboroženo silo, če je to potrebno. Maršal Tito je predlagal, naj se vprašanje Trsta reši tako, da bi mesto Trst z avtonomnim statutom prišlo pod italijansko suverenost, cona B skupno z ostalim delom cone A, prav tako z avtonomnim statutom, pa pod jugoslovansko suverenost. 10. OKTOBER. Maršal Tito je izjavil direktorju agencije »International News Service«, da po angloameriškem koraltu v coni A ne vidi možnosti za začetek pogajanj med Jugoslavijo in Italijo o tržaškem vprašanju in da bodo posledice tega dejanja povsem nasprotne od onih, ki sta jih vladi ZDA in Velike Britanije upali doseči. 11. OKTOBER. Na zborovanju v Skoplju je maršal Tito dejal: »Mi bomo budno pazili, kdaj bo prvi italijanski vojak stopil v cono A. V trenutku, koi bo tja stopil, bomo vkorakali tudi mi. Sli bomo pred OZN, če bo treba, vendar pa še upamo, da bosta vladi ZDA in Velike Britanije spoznali svojo napako.« 12. OKTOBER. Jugoslovanska vlada je izročila glavnemu tajniku OZN spomenico, v kateri ga obvešča, da sodi, da ima pravico, da se v skladu s čl. 51 Listine OZN z vsemi sredstvi upre izvedbi sklepa od 8. oktobra, in da predloži to vprašanje OZN. Jugoslavija želi predvsem podvzeti vse ukrepe, ki jih ima na razpolago, da bi v skladu s čl. 35 Listine OZN začela neposredne razgovore z vladami ZDA, Velike Britanije in Italije, da bi se odstranila grožnja, ki jo povzroča novi položaj. 12. OKTOBER. V noti, poslani vladam ZDA, Velike Britanije in Italije, je jugoslovanska vlada, predlagala sklicanje konference predstavnikov ZDA, Velike Britanije, Jugoslavije in Italije, na kateri bi proučili možnost za prenehanje položaja, ki utegne postati nevaren za mir. 12. OKTOBER. Koča Popovič, državni tajnik za zunanje zadeve, je obiskal ameriškega državnega tajnika Dullesa in z njim razpravljal o tržaškem vprašanju; po razgovoru je izrazil upanje, da bo s skupnimi napori mogoče položaj popraviti. 13. OKTOBER. Državni tajnik Koča Popovič je obiskal ameriškega državnega tajnika Dullesa. Po razgovoru je izjavil novinarjem, da Jugoslavija ne bo mogla sprejeti rešitve tržaškega vprašanja, ki bi ji bila vsiljena in da ima pravico in dolžnost, da se z vsemi močmi upre vsakršnemu diktatu. Dulles je zagotovil jugoslovanskemu državnemu tajniku, da bo jugoslovanski predlog o konferenci štirih proučen z največjo pozornostjo. 15. OKTOBER, Varnostni svet OZN je razpravljal o sovjetski zahtevi, naj se izvedejo določila mirovne pogodbe z Italijo glede STO in naj se imenuje guverner. Sklenjeno je bilo, da se razprava o tem vprašanju odloži do 20. oktobra. 16. OKTOBER. Predsednik italijanske vlade Pella je izjavil, da bi Italija pristala na konferenco petih o Trstu s pogojem, da bi bil poprej izveden sklep od 8. oktobra ali pa da jugoslovanske čete zapustijo cono B. 16. OKTOBER. Predsednik Tito je izjavil sodelavcu »Observerja«, da se jugoslovanske čete ne bodo borile protiii angloameriškim četam. Prihod italijanskih čet v cono A pod varstvom angloameriških čet pa bi povzročil katastrofalne reakcije v Jugoslaviji. 17. OKTOBER. Jugoslovanska vlada je poslala italijanski vladi noto o kršitvah meje s strani italijanskih oboroženih sil. 18. OKTOBER. Zaključno poročilo, konference zunanjih ministrov ZDA, Velike Britanije in Francije v Londonu je naznanilo, da so ministri proučili tudi tržaško vprašanje in sklenili vztrajati v skupnih naporih, da se najde trajna rešitev za to področje. 19. OKTOBER. Predsednik Tito je izjavil dopisniku brazilskega lista »Diario da Noite«, da bi bila ustanovitev dveh avtonomnih enot na Tržaškem ozemlju najboljša možna rešitev na etnični osnovi, ki ne bi izključevala možnosti, da se sporazumno rešijo vprašanja gospodarskih interesov. 20. OKTOBER. Angleški zunanji minister Eden je izjavil v spodnji zbornici, da sta vladi ZDA in Velike Britanije sprejeli sklep od 8. oktobra, ker sta sodili, da je najboljši način za ureditev tržaškega vprašanja prerez tvora, ki zastruplja italijansko-jugoslovan-ske odnose. 20. OKTOBER. Ameriški držvni tajnik Foster Dulles je .izjavil, da ZDA in Velika Britanija nikakor ne nameravajo umakniti sklepa o umiku svojih čet iz cene A in da je vprašanje sklicanja konference petih o Trstu v proučevanju. 20. OKTOBER. Varnostni svet OZN je na seji sklenil predložiti razpravo o Trstu do 2. novembra. 21. OKTOBER. Francoski zunanji minister Bidault je izjavil, da je Francija pripravljena posredovati v tržaškem vprašanju. 23. OKTOBER. Predsednik Tito je izjavil dopisniku agencije »France Presse«, da zadevajo italijanske zahteve ne le cono A, temveč tudi cono. B in vso Istro in predstavljajo zato nevarnost za stabilnost miru na Balkanu. Tržaško prebivalstvo je na razne načine manifestiralo svoj odpor proti nasilnemu povratku Italije. Prišlo je tudi do demonstracij demokratičnih sil na Trgu Garibaldi, pri čemer je policija zaščitila fašistične skupine, ki so hotele demonstracije preprečiti. 4. novembra 1953 so se v Trstu začeli fašistični izgredi in oborožene provokaciie. Drhal je napadala razne demokratične sedeže in uničila več policijskih vozil. Na Trgu Unitd in pred cirkvijo sv. Antona je prišlo do strelnih spopadov, med katerimi je: bilo 6 mrtvih. 24. OKTOBER. Italijanski veleposlanik v Washingtonu je, izjavil po- razgovoru z državnim tajnikom Dullesom, da mu je ta potrdil, da Velika Britanija in ZDA ne bodo umaknile svojega sklepa od 8. oktobra. 25. OKTOBER, Italijanska vlada je predlagala vladam ZDA, Velike Britanije in Francije, da je pripravljena umakniti svoje čete z jugoslovanske meje, če to stori tudi jugoslovanska vlada. 26. OKTOBER. Jugoslovanski državni podtajnik za zunanje zadeve dr. Aleš Bebler Je izjavil, da je Jugoslavija pripravljena proučiti še pred sestankom konference petih o Trstu vse možnosti za pomiritev. Vendar je ključ do rešitve tržaškega vprašanja, sploh in do omilitve sedanje napetosti posebej v Rimu in ne v Beogradu. 28. OKTOBER. Britanski zunanji minister Eden je izjavil v spodnji zbornici, da je bila izvedba sklepa, od 8. oktobra odložena sine die. 29. OKTOBER. Jugoslovanski veleposlanik v VVashingtonu je izjavil po razgovoru z državnim tajnikom Dullesom, da je prepričan, da bo prišlo do konference o Trstu. 30. OKTOBER, Jugoslovanski državni tajnik Koča Popovič je po povratku iz ZDA .izjavil na zborovanju v Jasenici, da je edini pogoj za konferenco ta, da se sestane in poteka na osnovi popolne enakopravnosti, brez prejudiciranja njenega predmeta ali sklepa, 31. OKTOBER. Predsednik italijanske vlade Pella je izjavil v Parizu, da je pogoj za konferenco petih izročitev Trsta in cone A STO Italija. 2. NOVEMBER. Na seji Varnostnega sveta OZN so preložili razpravo o Trstu na 23, november. 3. NOVEMBER. Jugoslovanska vlada je izročila italijanski vladi noto, v kateri je protestirala zaradi prepovedi izvoza iz Italije v Jugoslavijo. 4. NOVEMBER. Začetek fašističnih iredentističnih neredov in oboroženih provokacij v Trstu. 5. NOVEMBER. Predstavnik Foreign Officea je izrazil zaskrbljenost zaradi dogodkov v Trstu. 8. NOVEMBER. Jugoslovanska vlada je predlagala zahodnim velesilam pripravljalni sestanek izvedencev o tržaškem vprašanju; izvedenci bi imeli vsa, pooblastila in bi pripravili dokumentacijo za konferenco petih. 9. NOVEMBER. Britanski zunanji minister Eden je v spodnji zbornici obsodil incidente v Trstu. 13. NOVEMBER. Predstavniki vlad ZDA, Velike Britanije in Francije so obiskali državnega tajnika za, zunanje zadeve Kočo Popoviča in mu predložili pogoje, pod katerimi bi lahko bila sklicana konferenca petih o Trstu; ti pogoji so obsegali delno izvedbo sklepov od 8. oktobra. 15. NOVEMBER. Na zborovanju v Beogradu je maršal Tito izjavil, da bi moralo slovensko ozemlje cone A STO pripasti Jugoslaviji in da bi izročitev te cone v upravo Italije ustvarila žarišče sporov med Jugoslavijo in Italijo. 15. NOVEMBER. Jugoslovanski državni tajnik Koča Popovič je sporočil veleposlanikom Velike Britanije in Francije in odpravniku poslov ZDA, da Jugoslavija ne more sprejeti njihovih predlogov od 13. novembra, ker postavljajo kot pogoj za konferenco izvedbo sklepa od 8. oktobra. 18. NOVEMBER. Predsednik italijanske vlade Pella je izjavil v parlamentu, da mora biti sklep od 8. oktobra izveden in da je treba vprašanje STO urediti s plebiscitom. 21. NOVEMBER. Italijanska vlada je sporočila, da sprejema predloge vlad ZDA, Velike Britanije in Francije od 13. novembra o sklicanju konference petih, in da je njem pristanek vezan na naslednje pogoje: iskanje rešitve za vse STO, sprejem plebiscita kot najboljše rešitve, pripravljanje konference po diplomatski, poti in nepreklicni značaj sklepa od 8. oktobra. 23. NOVEMBER. Na seji Varnostnega sveta OZN so sklenili preložiti razpravo o tržaškem vprašanju do 12. decembra. 29. NOVEMBER. Na zborovanju v Jajcu ob proslavi desete obletnice drugega zasedanja AVNOJ je predsednik Tito izjavil, da je Jugoslavija pripravljena rešiti tržaško vprašanje brez vojske na meji s pogojem, da se italijanske čete, ki so prve prišle na mejo, tudi prve umaknejo. Pred konferenco je treba ugotoviti, kaj mislita obe strani, kajti sklicanje konference bo imelo smisel samo, če se ugotovi, da je mogoče kakor koli spraviti v sklad obe stališči in da je na njej mogoče doseči kak sporazum. Jugoslavija ne bo šla na konferenco, če bo videla vnaprej, da je bila sklicana samo zato, da se uveljavi sklep od 8. oktobra v celoti, se pravi, za vse ozemlje cone A. 1. DECEMBER. Italijanski obrambni minister Taviani je izjavil dopisniku agencije DPA, da bo Italiji težko ratificirati pogodbo o evropski obrambni skupnosti, če ne bo. dobila zadoščenja v svojih zahtevah glede Trsta. 5. DECEMBER. Italijanska vlada je sprejela jugoslovanski predlog o obojestranskem umiku čet z meje. Umikanje čet se je začelo takoj, končano pa bi moralo biti v 15 dneh-V okviru ukrepov za normalizacijo položaja na meji je bilo predvideno tudi razveljavljenje omejitev, ki jih je italijanska vlada določila- za izvoz določenih vrst blaga v Jugoslavijo. 8. DECEMBER. Predsednik Tito je izjavil dopisniku egiptovskega lista. »Al Gumhu-ria«, da Jugoslavija ne more sprejeti Pellovega predloga, naj se sklep od 8. oktobra v vsakem primeru izvede, in da se Jugoslavija ne bo udeležila konference na osnovi tako vsiljenih pogojev. 9. DECEMBER. Pella je v italijanskem senatu zahteval »nepreklicljivost« sklepa od 8. oktobra, izvedbo plebiscita na STO in diskusijo o vsem STO, ne samo o coni A. 14. DECEMBER. Varnostni svet odložil sine die razpravo o Trstu. 15. DECEMBER. Predstavnik Foreign Officea je izjavil, da zahodne velesile vztrajajo pri rešitvi tržaškega vprašanja, nočejo pa- vsiliti svoje rešitve. 26. DECEMBER. Jugoslovnski državni tajnik za zunanje zadeve Koča Popovič je izjavil, da vladi Velike Britanije in ZDA poskušata odstraniti negativne posledice sklepa od 8. oktobra. 29. DECEMBER. Svetovalec v državnem tajništvu za zunanje zadeve FLRJ dr. Jože Brilej je izjavil, da mora sporazumna, rešitev tržaškega vprašanja vključevati zaščito jugoslovanskega življa. 1954 8. JANUAR. Veleposlanik ZDA in odpravnik poslov Velike Britanije v Beogradu sta obiskala državnega tajnika za zunanje zadeve dr. Aleša Beblerja in mu izročila nove predloge svojih vlad o načinu reševanja tržaškega vprašanja. 8. JANUAR. Dr. Bebler je izjavil na tiskovni konferenci, da je Jugoslavija pripravljena začeti razgovore o Trstu z vsako italijansko vlado, ki bi izšla iz trenutne vladne krize; nemogoče pa je izkoriščati notranje slabosti: demokracije v Italiji za postavljanje novih zahtev. 26. JANUAR. Fanfani je v programski izjavi svoje vlade dejal, da vlada hoče, da zahodni zavezniki spoštujejo obveznost cd 8. oktobra. JANUAR. Med pripravljalnimi razgovori, o tržaškem vprašanju so sprejeli metodo, naj se najprej pogajajo predstavniki Jugoslavije, ZDA in Velike Britanije, nato pa zastopniki Italije, ZDA in Velike Britanije. 2, FEBRUAR. V Londonu so se začela pogajanja o tržaškem vprašanju med Jugoslavijo, ZDA in Veliko Britanijo. 12. FEBRUAR. Molotov je na berlinski konferenci vnovič povezal tržaško vprašanje z vprašanjem avstrijske državne pogodbe. 18. FEBRUAR. Scelb-a je v programski izjavi svoje vlade izjavil, da si bo vlada prizadevala rešiti to vprašanje v okviru zahodne solidarnosti; ni omenil 8. Oktobra in tristranske izjave. 24. FEBRUAR. Maršal Tito je na večerji s tujimi novinarji dejal, da optimistično gleda na odnose z Italijo, ker se zdi, da ima Scelba precej realističnega, smisla.. 3. MAREC. V intervjuju dopisniku »Timesa« je maršal Tito poudaril, da Jugoslavija ne more pristati na spremembo statusa quo, ki bi šla v njeno škodo, bila bi pa za takšno spremembo, ki bi upoštevala koristi Slovencev in jugoslovanske interese v Trstu; Jugoslavija ne bi nasprotovala ustanovitvi zmanjšanega Tržaškega ozemlja, če bi bila dami primerna, mednarodna jamstva. 3. MAREC. Palača Chigi je negativno ocenila izjavo maršala Tita kot »nov dokaz volje Beograda, da razširi svoje pretirane zahteve«. 10. MAREC. Scelba je v poslanski zbornici omenil 8. oktober in tristransko izjavo kot ;>dva, slovesna javna dokumenta, ki ju ne nameravamo arhivirati, niti dopustiti, da se arhivirata«. 28. MAREC. V Beogradu in Londonu so zanikali vesti iz ameriških virov o rešitvi tržaškega vprašanja,, ki bi puščala Trst, Koper, Izolo, in vmesni obalni pas Italiji. 22. APRIL. Maršal Tito je po povratku iz Turčije v Beogradu izjavil, da se tržaško vprašanje uporablja za poskus izoliranja Jugoslavije; toda Jugoslavija je razbila prejšnje poskuse izoliranja in bo tudi te. 10. MAJ. Maršal Tito je izjavil uredniku »New York Timesa«, Sulzbergerju, da Jugoslavija v nobenem primeru ne more sprejeti rešitve, ki bi slonela na 8. oktobru; tri zahodne velesile bi se po sporazumu o Trstu morale obvezati, da ne bodo več podpirale teritorialnih zahtev ene in druge strani. 12. MAJ. Italijanski zunanji minister Piccioni je izjavil, da lahko Italija pristane samo na takšno dokončno rešitev, ki bi bila boljša cd 8. oktobra, če pa dokončna rešitev ne bi bila mogoča, naj se enostavno izvede sklep od 8. oktobra. 20. MAJ. Incident v dalmatinskih vodah pri Šibeniku zaradi nastopa italijanske top-ničarke »Bracco« proti jugoslovanskim patrolnim čolnom, ki so, ustavili dve italijanski ribiški ladji pri' nedovoljenem ribolovu. 22. MAJ. Jugoslovanska vlada je protestirala pri italijanskem poslaništvu zaradi incidenta Bracco in ker so bili štirje jugoslovanski vojaki odpeljani v Italijo. 22. MAJ. Protest italijanske vlade zaradi incidenta Bracco. 24. MAJ. Scelba v Cataniji ponovno zahteval izvedbo tristranske izjave. 31. MAJ. Beograjska »Mednarodna politika« je zapisala, da je vzpostavitev popolne nacionalne enakopravnosti sestavni del tržaškega vprašanja. 31. MAJ. Zaključek londonskih pogajanj o Trstu med Jugoslavijo, Anglijo in ZDA in začetek pogajanj med Italijo, Anglijo in ZDA. 9. JUNIJ. Italijanski veleposlanik v Londonu Brosio, ki je nenadoma prispel v Rim, se je razgovarjal s Scelbo in Piccionijem. 15. JUNIJ. Po povratku iz Rima je Brosio obiskal podtajnika v Foreign Officeu Kirk-patrieka. 21. do 25. JUNIJ. Angleški državni podtajnik v Foreign Officeu Nutting se je v Rimu razgovarjal z italijanskimi predstavniki, med drugimi s Scelbo in Piccionijem. 23. JUNIJ. Italijanski senat je izglasoval resolucijo, ki pravi, naj se tržaško vprašanje reši na način, ki bi čim bolje odgovarjal italijanskim interesom. 9. JULIJ. Predstavnik jugoslovanskega državnega tajništva za zunanje zadeve je izjavil, da se Jugoslavija ne zadovoljuje z obljubami ali predpostavkami o jamstvih narodnim manjšinam; to vprašanje mora biti rešeno skupno z ostalimi. 22. JULIJ. Boris Kraigher je v govoru v Črnomlju poudaril, da so osnovni pogoji rešitve tržaškega vprašanja: normalizacija odnosov med Italijo in Jugoslavijo, svobodno kulturno in gospodarsko življenje tržaških Slovencev, jamstva za demokratični razvoj in svobodno, udejstvovanje ljudskih množic. Sporazum ne Sme dajati hrane iredentističnim in imperialističnim težnjam -italijanske reakcije. 26. JULIJ. Začetek pogajanj med ZVU in Jugoslavijo za sklenitev trgovinskega sporazuma. 14. AVGUST. Med svojim potovanjem po Evropi se je angleški zunanji minister Eden ustavil v Rimu in se razgovarjal s Piccionijem inl Scelbo,. 13. do 17. AVGUST. Obisk ameriškega državnega podtajnika Murphyja v Jugoslaviji. Razgovori z dr. Beblerjem in E. Kardeljem, 17.. 9, na, Brionih z maršalom Titom. 16. AVGUST. Tuninska »Stampa-Sera« poroča, da vmešuje Italija v pogajanja o Trstu tudi vprašanje jadranskega ribolova. 23. AVGUST. Londonski »Times« spodbuja Italijo k večjemu razumevanju in potrjuje, da italijanska vlada vmešuje v pogajanja vprašanje ribolova,. 26. AVGUST. Na področju tržaške železniške postaje slučajno- najdena ogromna zaloga orožja. Afera je ostala uradno nepojasnjena. 8. SEPTEMBER. Podpisan trgovinski sporazum med Jugoslavijo in ZVU. 18. SEPTEMBER. Italijanski zunanji minister Piccioni odstopil zaradi afere Montesi, liberalec Gaetano Martino postane novi- zunanji minister. 18. SEPTEMBER. Ameriški državni podtajnik Murphy v Rimu. Razgovori s Scelbo in Martinom. Tisk poroča, da je predlagal kompromisno formulo za razmejitev na Milj-skem polotoku. Po dolgotrajnih ločenih pogajanjih med ZDA in V. Britanijo ter Jugoslavijo in Italijo je bil končno v Londonu podpisan memorandum■■ o soglasju glede ureditve »tržaškega vprašanja«. Na sliki podpisniki: Velebit (FLRJ), Thompson (ZDA), Harrison (V.B.), Brosio (It.) S sporazumno rešitvijo so bile tržaškim Slovencem s posebnim statutom zajamčene narodnostne pravice, poleg tega pa je bil priključen Jugoslaviji tudi del dotedanjega področja cone A. Na sliki: člani mešane komisije določajo novo mejo v Miljskih hribih. 24. SEPTEMBER. Predstavnik jugoslovanskega državnega tajništva je izjavil, da ostaja stališče FLRJ v tržaškem vprašanju nespremenjeno. 27. SEPTEMBER. Zasebni sestanek Dulles-Martino na Dullesovo pobudo med konferenco devetih v Londonu. Nujno Martinovo telefonsko sporočilo v Rim in nenaden sestanek ministrov pri Scelbi. 1. OKTOBER. Predstavnik jugoslovanskega državnega tajništva je izjavil, da je bil sporazum o Trstu dosežen v vseh glavnih točkah. 5. OKTOBER. V Londonu je bil podpisan memorandum o soglasju, ki sporazumno ureja tržaško vprašanje. Sporazum so podpisali Brosio (Italija), Harrison (Anglija), Thompson (ZDA) in Velebit (Jugoslavija). 5. OKTOBER. V Beogradu in Rimu objavljeno besedilo spomenice o soglasju in priloženih dokumentov: posebni statut ter izmenjava pisem o kulturnih domovih, o konzularnih zastopstvih in o svobodni luki v Trstu. 5. OKTOBER. Italijanska vlada je imenovala generala De Renzija za vojaškega guvernerja Tržaškega področja, prefekta Palamaro pa za vladnega komisarja. 5. OKTOBER. Vladi ZDA sta izjavili, da ne bosta več podpirali teritorialnih zahtev Italije in Jugoslavije po ozemlju, ki je pod suverenostjo ali upravo druge. Izjavi se je pridružila tudi francoska vlada. 5. OKTOBER. ZDA^ Velika Britanija,, Jugoslavija in Italija so obvestile o doseženem sporazumu Varnostni svet. 5. OKTOBER. Scelba je obljubil v senatu, da bo Italija spoštovala določila posebnega statuta. 6. OKTOBER. Gospodarska delegacija FLRJ v Trstu je opozorila ZVU na šovinistične izpade 5. oktobra. 7. OKTOBER. Jugoslovanski Zvezni izvršni svet odobril sporazum o Tržaškem ozemlju. Na seji Izvršnega sveta je maršal Tito poudaril, da je Jugoslavija v interesu miru s tem prispevala veliko žrtev in izrazil upanje, da bo ta žrtev koristila ne le Jugoslaviji in Italiji, temveč tudi stabilizaciji in utrditvi miru sploh. 8. OKTOBER. Italijanski senat odobril sporazum o Trstu. Scelba je pred glasovanjem izrazil upanje, da bo sporazum izboljšal odnose med Jugoslavijo in Italijo in olajšal ureditev ostalih nerešenih vprašanj. 13. OKTOBER. Sovjetski predstavnik pri OZN, Višinski, je obvestil predsednika Varnostnega sveta, da vlada ZSSR jemlje na znanje sporazum med Italijo in Jugoslavijo o Trstu. 25. OKTOBER. Maršal Tito je v Ljudski skupščini zagotovil tržaškim Slovencem nenehno pozornost in bratska čustva jugoslovanskih narodov ;in njihovih voditeljev. Zvez na skupščina je odobrila sporazum o Trstu. 25. OKTOBER. Demarkacijska črta med conama A in B je bila pomaknjena na novo mejno črto, ki jo določa sporazum. 26. OKTOBER. Italija je prevzela, upravo v Trstu. Do 8. dec. 1953 povzeto po »Mednarodni politiki«, dopolnil R. Cilenšek. 1/ ttiMjU luki foto Magajna Tržaško delavsko gibanje in Komi n (orni Branko Babič Tržaško delavsko gibanje ima bogato zgodovino, polno velikih bitk, ki jih je vodilo tržaško delavstvo za svoje pravice. V tem boju je tržaško delavstvo slavilo velike zmage in pokazalo visoko razredno zavest. Posebno je tržaško delavstvo vedno odlikovala močna intemacionalistična zavest, porojena v neprestanem boju proti domači buržoaziji obeh narodnosti, ki sta vsaka zase skušala pridobiti delavstvo za svojo nacionalistično politiko in tako vnašala svoj vpliv v delavske vrste. Enotnost delavskega gibanja v Trstu je zato pomenila vedno tudi enotnost med italijanskim in slovenskim delavcem in v boju za takšno enotnost se je ustvarjala in krepila irater-nacionalistična zavest tržaškega proletariata. Druga svetovna vojna, predvsem pa razvoj narodno-osvobodilnega gibanja in oboroženi boj jugoslovanskih narodov je dvignil tržaško delavstvo v odprt in frontalen boj z razrednim sovražnikom. Množična o-borožena vstaja tržaškega proletariata, ob napadu jugoslovanske narodno»osvobodil-ne vojske na Trst, je jasno pričala o- njegovi razredni zavesti in borbenosti. Tržaški proletariat je tedaj prvič v zgodovini vrgel vse svoje sile v boj za končni obračun z buržoazijo in tudi zmagal. Prvič v zgodovini je tržaški proletariat slavil svojo največjo zmago, ko je maja 1945 prevzel oblast v svoje roke. 40 dni ljudske oblasti v Trstu predstavlja za tržaški proletariat višek njegove borbene poti, ko je z orožjem v rokah, ob jugoslovanski narodnoosvobodilni vojski, pregnal fašističnega o-kupatarja in vse njegove domače hlapce ter na razvalinah reakcionarnega buržoaznega režim organiziral svojo ljudsko oblast. To je bilo najpomembnejše dejanje v zgodovini tržaškega delavskega, gibanja. Boj za končno posest oblasti pa še ni bil končan. Prišel je protiudarec mednarodne reakcije, ki se je zbala posledic zmage tržaškega proletariata, katera bi lahko vplivala na tok povojnih dogodkov in odnose političnih sil na širokem področju Sredozemlja in Srednje Evrope. Protiudarec je bil trenutno premočan, da bi tržaški proletariat mogel obdržati komaj priborjeno oblast. Moral je preiti v umik pred premočnimi silami' mednarodne reakcije. Vendar pa ta umik ni bil paničen beg pred so- vražnikom, temveč junaški boj za vsako postojanko, za vsako pozicijo, ki jo je moral pred premočnimi silami zapustiti. Leta 1945-46-47 so bila izpolnjena z veličastnimi bitkami, ki jih je vodil tržaški proletariat, kljub anglo-ameriški okupaciji, bil skoraj popoln gospodar na celem področju cone A razen ozkega centra, samega mesta Trsta, po čigar ulicah so se vršile množične demonstracije delavstva in se bile večkrat ostre bitke s civilno in anglo-ameriško vojaško policijo in fašistično drhaljo, ki jo je policija podpirala. Ta stavka nam je jasno pričala o njegovi moči, ki je bila predvsem v njegovi enotnosti in borbenosti, in ki je tudi pričala, da tržaški proletariat še ni bil poražen. Četudi na umiku, je vodil ogorčen boj z razrednim sovražnikom, ki se še ni čutil popolnoma trdnega v svojem položaju. In resnično tedaj tržaški proletariat še ni bil premagan, še je imel sile v sebi in tudi možnosti, da si pribori določene pozicije, iz katerih bi lahko nadaljeval boj za izgubljene postojanke. Vse do resolucije Kominforma 1948 je tržaški proletariat ostal strnjen in enoten na svojih borbenih pozicijah. Vse do resolucije 1948 je imel neposredno perspektivo, da si ponovno osvoji pozicije, ki j.ih je izgubil, kljub pritisku mednarodne reakcije in domače buržoazije. Njegova strnjenost in e-notnost sta bili najmočnejša sila in prvi pogoj uspešnega boja za uresničenje njego vih zahtev in ciljev. Tudi položaj Trsta je takrat nudil možnosti zmage naprednih demokratičnih sil. V Trstu in na področju cone A je takrat prevladovalo enotno in močno delavsko in demokratično gibanje. Poleg tega je to gibanje imelo vso podporo socialističnega zaledja, kakor tudi ostalega delavskega ,in demokratičnega gibanja v svetu. Vsi ti faktorji so tedaj predstavljali objektivne in subjektivne pogoje, da postane Trst last delovnih ljudi. Resolucija Kominforma pa je prinesla tržaškemu delavskemu gibanju strahovit poraz. Malokje v svetu je resolucija Kominforma bila za delavsko gibanje tako tragična kot je bila v Trstu. Do včeraj enotno in močno delavsko gibanje je bilo naenkrat onesposobljeno za revolucionaren boj. Njegova enotnost je bila razbita, mogočne demokratične množične organizacije uničene, v vrste proletariata je bila vnesena ideološka in politična zmeda in začel se je notranji boj, ki je proletariat onesposobil za razredni boj proti reakciji. Tako razcepljen in onesposobljen za boj tržaški proletariat tudi ni imel več pogojev, da bi se v svojem boju naslanjal z uspehom na zunanjo pomoč. Postal je plen reakcije. Kar ni uspelo reakciji vsa leta po vojni, četudi je organizirala močne sile v Trstu in v zunanjem svetu v boj proti tržaškemu proletariatu, je uspelo Kominformu v zelo kratkem času. Reakcija je triumtirala. Lahko z gotovostjo trdimo, da je resolucija Kominforma na tržaških tleh najbolj izra-žito in drastično odkrila od vsega začetka vso svojo reakcionarno vsebino. Osnovna linija, ki je od vsega začetka odražala reakcionarno vsebino politike tržaškega vodsitva Kominforma, je bilo zapuščanje vseh dotedanjih razrednih pozicij delavskega gibanja in podreditev boja glavnemu odnosno edinemu cilju: izbojevati priključitev vsega Tržaškega ozemlja Italiji. Torej ne več razredna borba, temveč politika velikodržavnih ekspanzioni-stičnih interesov vladajoče italijanske bur-žoazije. Temu cilju je bila podrejena vsa akcija vodstva Kominforma tako na političnem kakor na gospodarskem, kulturnem in sindikalnem področju. Zato je za vodstvo Kominforma v Trstu postalo teritorialno vprašanje eno od osnovnih vprašanj njegove politike. Res je, da od začetka ta politika formalno ni bila tako jasno postavljena. To pa samo iz taktičnih ozirov, ker je v Trstu ta parola bila parola italijanske nacionalistične reakcije in jo je delavski razred odklanjal. Zato pa je bilo potrebno prej likvidirati razredno-revolucio-narno linijo delavskega gibanja, da je vodstvo Kominforma lahko prešlo na novo protirevolucionarno linijo italijanskega iredentizma. Temu cilju je torej služita blatenje revolucionarne preteklosti tržaškega proletariata, katero je vodstvo Kominforma krstilo za »sramotno preteklost«. »Sramotna preteklost« je za tržaško kominfor-mistično vodstvo naenkrat postal boj tržaškega proletariata proti fašizmu v okviru narodno-osvobodilnega boja jugoslovanskih narodov, oborožena vstaja v Trstu, 40 dni ljudske oblasti in ves boj, ki ga je tržaški proletariat vodil do resolucije Kominforma 1948 leta. Napadanje socialistične Jugoslavije in ljudske oblasti v coni B je predstavljalo sestavni del te politike. Na drugi strani pa je kominformistično vodstvo stalno težilo za enotno akcijo z ostalimi silami italijanske iredentistične reakcije v borbi proti Jugoslaviji in »titinom« na liniji obrambe italijanstva Trsta. Na tej liniji je bila tudi ustvarjena enotnost akcije med vodstvom Kominforma in italijansko iredentistično reakcijo. Skupne resolucije v tržaškem mestnem svetu proti coni B in Jugoslaviji, enotne politične stavke obeh sindikatov (Enotnih sindikatov in Camere del Lavoro), in celo skupni ulični nastopi fašistov in kominformistov vse na liniji obrambe italijanstva Trsta predstavljajo samo nekatera sicer neizpodbitna dejstva, ki izražajo osnovno linijo tržaškega kominformističnega vodstva. Najbolj tragično pa je dejstvo, da se je vsa ta politika vodila pod parolo interna-cionalizma, razredne borbe, interesov socializma, bratstva med narodi, in da je tej politiki nasedla večina tržaškega delavstva zahvaljujoč iluzijam, da je kominformistič-na politika, kateri je načeloval Stalin, resnično socialistična politika. Tako je bila večina tržaškega proletariata zavedena na protirevolucionarne pozicije, na pozicije iredentistične italijanske reakcije, postala je pod vodstvom Kominforma manevrska sila v rokah reakcije, ki jo je izkoristila za svoje protinarodne cilje. Italijanska reakcija ob podpori mednarodne reakcije in s pomočjo Kominforma je tako uspela uničiti neposredne perspektive, ki jih je tržaški proletariat imel pred resolucijo Kominforma, perspektive odločilne zmage na tržaškem področju. Tako se je ta perspektiva oddaljila in tržaški proletariat bo moral na daljše razdobje in v mnogo hujših pogojih voditi boj za pozicije, ki jih je že imel in nato izgubil zahvaljujoč predvsem kominformistični politiki. Letos poteka sedem let od objave resolucije Kominforma. Ko danes gledamo na potek dogodkov v zvezi s kominformistično politiko in ocenjujemo njene rezultate, vidimo, da je ta politika doživela popoln poraz v svetu. Razkrinkala se je kot stalinska koncepcija ruskega imperializma, koncepcija imperialistične velesile, ki je hotela nasilno in v imenu socializma ter internacionalizma, torej v imenu naprednih idej človeštva, podjarmiti svet in u-vesti najhujše tiranstvo in suženjstvo nad drugimi deželami in narodi. Zaradi tega je doživela obsodbo vseh naprednih in miroljubnih sil v svetu. Po Stalinovi smrti pa so njegovii nasledniki očitno krenili na pot likvidacije kominformistične politike. Uvajanje tako imenovanega kolektivnega vodstva in kolektivne odgovornosti nedvomno pomeni že začetek likvidacije stalinske dobe in s tem tudi njegove kominformistične politike. Sovjetska zunanja politika, po Stalinovi smrti, vse bolj konstruktivno pristopa k sodelovanju v raznih mednarod- nih forumih, tudi v tistih, ki jiih je za časa Stalina in njegove politike zapustila. Vedno bolj izraža težnjo po mirnem reševanju mednarodnih sporov in drugih vprašanj, ki so predmet mednarodnih razgovorov. Posebno zgovorno priča o likvidaciji Stalinove kominformistične politike težnja, da se normalizirajo odnosi z Jugoslavijo, proti kateri je Stalin mobiliziral ves aparat njemu podložnih komunističnih partij, da bi jo strl in izbrisal z zemljevida. Danes sovjetski voditelji z Malenkovom na čelu vzpostavljajo diplomatske in ekonomske odnose z Jugoslavijo ter tako v praksi brišejo stalinsko kominformistično politiko. Isto velja za dežele tako imenovanega vzhodnega bloka pod sovjetskim vplivom. Težnja Sovjetske zveze in ostalih vzhodnoevropskih držav pod njenim vplivom gre celo tako daleč, da izražajo željo po prijateljstvu z Jugoslavijo. Torej »izdajalska« in »fašistična« Jugoslavija iz stalinske dobe postaja za sedanje sovjetske voditelje prijateljska dežela. Takšen razvoj dogodkov, ki je prav gotovo rezultat spremenjenih političnih odnosov v svetu na škodo Sovjetske zveze zaradi poraza stalinske kominformistične politike, mora nujno in logično pripeljati do tega, da bodo sovjetski voditelji prisiljeni nekoč tudi formalno obsoditi stalinsko kominformistično politiko in se tako končno odreči te stalinske preteklosti, ki obremenjuje njihovo sedanjo politiko. Jugoslavija -ponujene roke ne odklanja, ker je njena politika vedno slonela na u-stvarjanju dobrih in prijateljskih odnosov z vsako deželo, ki je to želela. Ista velja za Sovjetsko zvezo in ostale vzhodnoevropske države pod njenim vplivom ne glede na stalinsko preteklost. Vendar je pogoj enakopravnost, neodvisnost m nevmešavanje v njene notranje zadeve. Zaradi teh načel je tudi nastal spor s. Kominformom, ko je Stalin hotel vsiliti Jugoslaviji svoj režim in tako postati njen neomejeni gospodar. Prijateljstvo s Sovjetsko zvezo ne pomeni za Jugoslavijo vračanje ria staro, pred resolucijo Kominforma, temveč prijateljstvo na osnovi enakopravnosti in medsebojnega spoštovanja. Torej razvoj dogodkov, kakor smo videli, je dal prav Jugoslaviji in obsodil na popoln poraz kominformistično politiko. To je zgodovinsko dejstvo, kar mora nedvomno imeti pozitivne posledice tudi v Trstu, kjer je Kominform povzročil delavskemu gibanju toliko zla. Na osnovi izkušenj in spoznanj, ki jih danes imamo glede Kominforma, se tudi v Trstu, po dolgem času, ustvarjajo perspektive pozitivnega in plodnega dela, perspektive, da se delavsko gibanje izkoplje iz dosedanjega resnega stanja ter premaga pogubne posledice kominformistične politike. Za to je potrebno iztrgati delavsko gibanje izpod vpliva nacionalistične politike kominformizma in usmeriti njegovo politiko na dosledno razredne pozicije ter ustvariti ponovno enotnost, ki jo je porušil Kominform. To je osnovni pogoj, da delavsko gibanje v Trstu zopet zaživi v vsej svoji moči kot je bilo nekdaj. Temu cilju marajo biti posvečeni vsi napori delavcev in tistih, ki jim je res pri srcu delavsko gibanje, ki stremijo za napredek, mir in boljše življenje vseh, ki delajo in ustvarjajo. Razlaščanje slovenske zemlje Slavko Štoka Na osnovi italijanskega kraljevega zakona št. 2359 z dne 25. 6. 1865, itd., itd., . . . so v povojnih letih z ukazi ZVU razlastili slovenskim kmetom na našem področju toliko zemljišča, kolikor ga niso tržaški Slovenci izgubili v vseh 25 letih fašističnega raznarodovalnega zatiranja. Vse povojne nasilne razlastitve so šle skoraj stoodstotno v korist italijanskega kapitala in italijanske raznarodovalne politike do Slovencev na področju A STO. Najbolj pa je vredno obsodbe dejstvo, da se je ta dejanski genocid proti tržaškim Slovencem 'izvajal in se na žalost še kar naprej izvaja v dobi zaupne uprave dveh zapadnih zaveznikov, ki so dobili mandat, da v imenu Varnostnega sveta OZN u-pravljajo naše področje in da čuvajo tako integriteto področja kot tudi interese, materialno in moralno imovino tu živečih prebivalcev brez narodnostne diskriminacije. Vse dosedanje razlastitve so se izvajate pod pretvezo »javne koristi«. To pa je b la samo krinka politične ko"onizarije tržaške slovenske okolice. Milijoni kvadratnih metrov s’oven-ske zemlje so pod to krinko prišli v roke italijanskih privatnikov, italijanske države in najrazličnejših italijanskih gospodarskih in šovinistimih-političnih ustanov. Razla-ščali so predvsem v bližnji tržaški okolici, na Opčinah in na obalnem pasu med Trstom in Tržičem. Vse te razlastitve so imele en sam namen: odvzeti Slovencem ob tržaški o-bali čim več zemlie. da si tako ustvarijo zaželeni o-balni pas »italijanske zemlje«, ki naj veže Trst s Tržičem, t. j. Trst z italijanskim etničnim ozem- ljem. Pri tej raznarodovalni politiki Slovencev so dobili Italijani pri zasedbenih anglo-ameriških oblasteh vso moralno in denarno podporo. Da, tudi denarno podporo, ker so se skoraj vse povojne razlastitve plačevale iz javnih sredstev in še posebno z denarjem iz sklada ERP. Vse to nam pričajo naslednje številke: Za industrijsko pristanišče v slovenskih Zavljah, ki bi po načrtu iredentistov moralo obsegati skupno 5,048.527 lav. metrov po- Del begunskega naselja na Opčinah Stavbe begunskega naselja v Sv. Križu vršine so do sedaj razlastili že 1,942.120 kv. metrov zemljišč, katerih večina je bila last Slovencev; na Opčinah so za »Otroško naselje« (Vil-laggio del fanciullo) razlastili 22.097 kv. metrov zemlje slovenskih kmetovalcev. Poleg tega pa je tržaška občinska uprava odstopila na Opčinah begunski organizaciji za zidanje novega begunskega naselja, ki je bilo že sezidano, 34.000 kv. metrov slovenskega jusarskega zemljišča; za vojaško igri* šče na Opčinah pa so razlastili 74.000 Izv. metrov slovenske zemlje; za tovarno cementa »Italcementi« v industrijskem pristanišču so v Lonjerju razlastili slovenskim kmetovalcem 38.910 kv. metrov zemljišč; v Padričah so za gradnjo poboljševalnice razlastili 54.735 kv. metrov slovenske zemlje. Po sezidanju zgradb pa so v prostore nastanili ameriške vojake; za begunsko naselje na Proseku so razlastili 27.680 kv. metrov travnikov last slovenskih kmetov; za ribogojnico pri Stivanu so razlastili 366.609 kv. metrov slovenske zemlje ob sami morski obali. Na teh nasilno razlaščenih zemljiščih so sezidali tudi novo begunsko naselje »Villagio S. Marco«, kjer se je na novo naselilo skupno 205 Italijanov; v načrtu! imajo gradnjo novega begunskega naselja med Sesljanom in Nabrežino. V ta namen so kupili od princa Torre Tassa (Turn-Taxisa) 42.060 kv. metrov zemlje; za zidanje stanovanjskih hiš za begunce so v Križu razlastili 35.960 kv. metrov slovenske zemlje; za opekarno pri Orehu (Plavje) so razlastili 20 tisoč kv. metrov zemlje slovenskih kmetov; za gradnjo cest, predvsem za gradnjo avtoceste Trst-Trbiž so razlastili 370 tisoč kv. metrov slovenskih zemljišč. Skupno je bilo do sedaj razlaščenih 2 milijona 950 tisoč 551 kv. metrov slovenske zemlje. K temu inaj dodamo še načrt za razlastitev zemljišč slovenskih kmetov pri S.M.M., Dom ju in R ic-manjih, kjer nameravajo sezidati okrog 1500 stanovanj za italijanske družine ter načrt tržaške občine, ki predvideva v bodočih proračunih postavko 500 milijonov lir za razlastitev zemljišč v slovenskem predmestju. Ker smo že pri razlastitvah, naj še omenimo, da je bil načrt za nove razlastitve med Dotnjom in Ri rman j i trenutno ustavljen, ker so vsi prizadeti kmetovalci in vse slovensko prebivalstvo odločno protestirali proti tej novi grožnji raznarodovanja slovenske o kolice. Toda nevarnost ni še minila. Italijanske šovinistične organizacije so že izsilile potrebni kapi- Novo begunsko naselje v Čarboli Begunsko ribiško naselje pri Stivanu tal za zidanje novega italijanskega središča v vzhodnem tržaškem slovenskem predmestju in še vedno vztrajajo pri zahtevi, da se jim dovolijo omenjepe razlastitve. Iz navedenih podatkov vidimo, kako so italijanski politični krogi, ki imajo v Trstu civilno oblast v svojih rokah, načrtno od- ne »javne koristne namene« so v povojnih letih razlaščali slovensko zemljo: Stivan, Sesljan, Sv. Križ, Prosek in Opčine so kraji, pri katerih so že sezidali ali bodo sezidali nove italijanske kolonije. Kar se pa tiče razlastitve v industrijskem pristanišču naj poudarimo samo to, da je bila gradnja tega industrijskega pristanišča izključno političnega in ne gospodarskega značaja. To našo trditev nam dokazuje dejstvo, da so za vse dosedanje objekte v industrijskem pristanišču, kjer zaposlujejo le okrog 600 Pokončno črtkane ploskve predstavljajo že razlaščena področja, v glavnem slovenske zemlje v coni A ali pa tista, ki so že v načrtih za razlastitev vzemali Slovencem ob obali in v bližnji mestni okolici ogromne zemljiške površine. Na teh površinah so sezidali celotna naselja, prave italijanske kolonije na naših slovenskih tleh. Sedaj imajo v načrtu še gradnjo 28 stanovanj za begunce na Proseku, tako da bo tudi ta velika slovenska vas v neposredni bližini mesta dobila mešan narodnostni značaj. Oglejmo si samo objavljen zemljevid in bomo takoj videli v kakš- delavcev, porabili 3 milijarde 500 milijonov lir iz javnih denarnih sredstev. Samo ti dve številki naj dokazujeta, da graditev industrijskega pristanišča v Zavljah ni imela za cilj niti povečati proizvodnjo, še manj pa zmanjšati brezposelnost. Vzroki za gradnjo so izključno političnega značaja. Na ta način je Italija našla možnost, da se je pola- stila velikega dela slovenske obale med Trstom in Miljami. Obenem z raznarodovanjem slovenske zemlje, se v vseh povojnih letih izvaja tudi umetno naseljevanje italijanskega življa na našem področju. Tudi to priseljevanje tujcev spada v širokopotezen načrt poitalijančevanja celotnega področja A STO, ki ga izvajajo italijanski šovinistični krogi po navodilih iz Rima ob podpori ZVU. Po uradnih podatkih, ki smo jih dobili na statističnem uradu tržaške občine, je najbolj razvidno koliko oseb se je preselilo iz Italije ip se za stalno naselilo v tržaški občini od 1. I. 1945 do 31. XII. 1953, kar nam dokazuje naslednja razpredelnica: 1945 1.961 3.070 0.000 1.109 1946 11.239 4.345 6.894 0.000 1947 11.236 2.564 8.672 0.000 1948 2.894 2.288 606 0.000 1949 3.456 1.575 1.881 0.000 1950 1.237 3.448 0.000 2.211 1951 4.451 2.644 1.807 0.000 1952 993 680 313 0.000 1953 902 890 12 0.000 Skupaj 38.369 21.504 16.865 Temu številu priseljencev iz italijanske republike moramo dodati še vse tiste, ki so optirali za Italijo, nato pa ostali v Trstu ter vse begunce, ki so jih iredentisti privabili v Trst iz cone B in drugih kraiev Istre. Po podatkih uradne revije predsedstva italijanske vlade »Documenti di vita italiana« je ostalo v povojnih letih v Trstu 30.000 optantov in drugih italijanskih beguncev. Ce temu številu dodamo še tistih 16.865 oseb, ki so prišle v Trsti iz Italije, kot nam dokazuje predaja razpredelnica, moramo ugotoviti, da se je v povojnih letih stalno naselilo v našem mestu nad 46.000 oseb italijanske narodnosti, ki so za toliko povečale število Italijanov na tem področju. Vse te priseljene osebe v naše mesto (mislimo odrasle in sposobne za delo) so bile vključene v proizvodnjo odnosno v birokratski aparat. To pomeni, da so ti priseljenci zasedli mesta, ki bi jih morali zasesti naši domači ljudje, t. j. tržaški Italijani in Slovenci. Iz tega sledi, da se je to umetno priseljevanje tujega elementa izvajalo ne samo v škodo slovenskega dela prebivalstva odnosno v namenu popolne spremembe narodnostnega sestava mesta in njegove okolice, ampak v občo škodo celotnega tržaškega prebivalstva in mestnega gospodarstva. Deset let slovenskih šol na Tržaškem Prof. Ivan Šavli Med ustanovami, ki temu ali onemu narodu dajejo obeležje kulturnosti, je gotovo na prvem mestu šola. Z nobeno drugo kulturno ustanovo ne moremo začeti, če hočemo pri nekem narodu doseči kulturno stopnjo. Sola je podlaga in pogoj vsaki drugi kulturni dejavnosti. Po šoli sami in po njeni naprednosti lahko sodimo o splošni narodovi izobrazbi, če ima vsako pravilo izjemo, je nedvomno, da ta pravila ne morejo imeti izjeme. Tudi za posameznika je šola edina pot, po kateri bo prišel do izobrazbe. Pri tem so seveda oni redki primeri uspelega samo-uštva le nekakšen nadomestek za redno šolanje in zopet samo potrjujejo prejšnjo trditev. Brez šole ni izobraženega naroda ne izobraženega posameznika. Danes je svet vsaj v teoriji že tako napreden, da priznava vsakemu narodu in tudi posamezniku pravico do izobrazbe, torej pravico do šolanja. V zadnjem času so si celo črnci priborili v tej zadevi nekaj več pravic, čeprav še niso povsod po svetu popolnoma izenačeni z belci. Tam, kjer se jim še odreka pravica do šolanja, ne moremo reči, da so kraitko in malo taki črnci nekulturni, pač pa je treba obsoditi tiste, ki črncem kratijo pravico do šolanj, kot nekulturna, tako nekulturna, da ne čutijo potrebe kulturo pospeševati in jo še celo ovirajo. Torej dvakrat nekulturni! še huje kot za črnce je bilo smatrano primorsko ljudstvo dolgih 25 let, in so beneški Slovenci še danes, ko so se mu odrekale osnovne pravice, ne samo do kulturnega življenja, pač pa sploh do življenjskega obstanka. Kje smo pa danes sredi dvajsetega stoletja, danes v atomskem veku, nam zgovorno pripoveduje šovinistično časopisje. če dobro presodimo bitek lin žitek slovenskega ljudstva na Tržaškem, moramo z grozo ugotoviti, da je slovensko šolstvo edina Po dolgem zavlačevanju je bil končno odprt otroški vrtec, v Sv. Križu Poslopje nove osnovne šole v Sempolaju pridobitev druge svetovne vojne in številčno nesorazmernih žrtev, kajti drugih tako imenovanih demokratičnih svoboščin ne more biti, če se še šolstvu odrekajo pravice. O demokratičnih svoboščinah bi bilo nespametno govoriti, če se mora že šola kot najosnovnejša pravica boriti za svoj obstanek. In res je desetletna zgodovina slovenskega šolstva na Tržaškem ena sama borba za obstanek. Uspeh te borbe sicer ni malenkosten: vrste slovenske mladine so izšle iz nje. Kakšen pa je, recimo, administrativni u-speh? Svet naj se nikar ne smeje, če mu povemo, da so še danes, deset let po materialnem zlomu fašizma, slovenske šole na Tržaškem samo »tol-lerate«. Vsa borba za polnopravno veljavnost je bila doslej brezuspešna. Slovenske šole se torej samo »prenašajo« kot kakšno zlo, ki ga ni mogoče meni nič tebi nič odpraviti. Kako važno je slovensko šolstvo na Tržaškem za naš narodni obstoj, nam povedo že sami nasprotniki vsega, kar je slovensko. V nobeno narodno ustanovo, celo niti v politične stranke, se tako besno ne zaganjajo kot prav v šolstvo. Druge ustanove najrajši ignorirajo, političnim strankam ne pripisujejo nobenega pomena, češ da nimajo številnih pristašev. Šolstvo pa je venomer za tarčo njihovim žolčnim izpadom. Prav tako je bilo slovensko šolstvo ena prvih ustanov, po kateri je udaril porajajoči se fašizem ob koncu prve svetovne vojne. Zakaj je torej šolstvo tak trn v peti slovenskim narodnim sovražnikom? Pač zato, ker je slovenska šola najmočnejši jez asimilacijskim težnjam. Mladina, ki gre skozi slovenske šole, se odtegne tujerodnemu vplivu, v šoli se ji okrepi narodna zavest, v jeziku najde orodje za nadaljnjo izobrazbo in vez z matičnim narodom. Taka mladina je odpornejša proti potujčevanju. Ob pogostih napadih na slovenstvo sploh in še posebno gostih napadih na šolstvo kaj krat doženemo, da nam nasprotniki * ne odrekajo avtohtonosti, ker je pač ne morejo. Od tega priznavanja avtohtonosti bi bilo po malo kulturnosti kaj lahko priti k misli o mirnem sožitju obeh narodnosti. Do te se pa doslej kljub dvatisočletni kulturi, kljub krščanski morali še ni nihče povzpel. In vendar bi prav šola in po njej izobrazba najlaže zbližala obe na tem ozemlju živeči narodnosti. Koliko bolj sta si duhovno sorodna dva izobražena, čeprav različnih narodnosti kot dva neizobražena človeka. Kolikor bolj je kdo neizobražen, nekulturen in neciviliziran, toliko bolj mu je življenje le borba za obstanek. To nam dokazujejo primitivni narodi in nam dokazuje tudi samo proučevanje biološkega dogajanja. Pravilno, brez asimilacij sikih teženj, pojmovana šola bi morala biti torej most med dvema različnima narodoma ali narodnostnima skupinama. To je pravica, ki je zajeta v vsaki kulturnosti, najsi bo med narodi ali med posamezniki: kultura, ki ji ta prvina manjka, ni več kultura, ker narod ali posameznika ni kultivirala, pač pa samo od zunaj pološčila in ga napravila človeštvu še bolj nevarnega, ker mu je z izbi-stri-tv-ijo dala v roke ostrejše orožje. če pa zdaj vzamemo slovensko šolo, kjer se poučuje tudi jezik druge narodne skupine, njegova zgodovina, literatura in zemljepis, bi ji morali priznati, da je sposobna blažiti narodnostna trenja v največji meri. Če italijanska šola na Tržaškem ne samo da ne uči jezika in ostalega druge narodnostne skupine, pač pa je še bojno in asimilacijsko razpoložena do slovenske mladine, tedaj moramo reči, da ne vrši svojega .poslanstva, ker vceplja svoji mladini sovraštvo do druge narodnosti, kar pa je znak primitivnosti. Nočemo sicer trditi, da stoji celotna italijanska šola na teh pozicijah, vendar moramo po izkušnjah ugotoviti, da so izjeme sjla redke. Odkod se rekrutirajo šovinistične manifestacije po tržaških ulicah, odkod se naposled rekrutirajo časnikarji, ki so napadajoča falanga v bitki proti slovenskemu šolstvu. V desetih letih, kar obstaja slovensko šolstvo na Tržaškem, pa italijanstvo ni doživelo niti enega, najmanjšega napada s strani slovenskih izobražencev, ki so izšli, iz teh šol. Načrtno nasprotovanje slovenski šoli je kompleksen pojav. Po mnenju raznarodo-valcev je treba začeti z uničevanjem šole, če hočemo priti do hiranja in postopnega odmiranja vseh drugih slovenskih kulturnih ustanov in nato do odrekanja pravice do lastne narodnosti. Cilj je uničenje narodnosti, izhodna, točka pa je boj proti šoli. Naš človek je instinktivno čutil, kam gredo silnice -protislovenskega boja na Tržaškem, zato se z neprepogostimi izjemami ni dal zapeljati ne vabam ne grožnjam in je zavedno pošiljal svoje otroke v slovensko šolo. Zavedal se je, da je samo izobrazba v materinem jeziku tudi kulturno visoko vredna; da je narodno odpadanje in dvoživkarstvo nekaj nenaravnega, da ne rečemo zelo pato-loškega. človek, ki se vzgaja v sebi in svojemu narodu sovražni sredina, ne more biti dober človek do svojcev, ne do svojega bližnjega, do naroda, iz katerega je rojen še celo ne, ne more biti kot duševno pokvt-čen niti dober državljan. Ne samo najožja človeška enota — družina, tudi občestvo dveh na istem ozemlju živečih narodnostnih skupin in končno tudi državna tvorba sama bi imela korist, če bi se pospeševala izobrazba v materinem jeziku ob proučevanju jezika in kulturnega življenja soseda. Le iz te zveze bi vzrasla mladina, ki naj bi bila steber bodoči Združeni Evropi. Kje smo s temi idejami na Tržaškem, nam pričajo ravno .pogosti in žolčni napadi na nebogljeno slovensko šolstvo. Zanesljivo- nikjer v Evropi in verjetno nikjer na svetu ni danes več tega pojava kot pri nas. Izobrazba, ki ne krati nikomur pravice -do življenja, ker pač ni sama ob sebi v to usmerjena. Ali je to-rej kulturno, zaganjati se v slovensko šolstvo, ki ne širi drugega -kot izobrazbo in skuša samo poplemenititi človeka? Lahko torej rečemo, da so sovražniki slovenskega šolstva tudi sovražniki slovenstva in vsakega -tujega naroda, sovražniki mirnega človeškega sožitja in nasprotniki združitve Evrope. SNG OB VSTOPU V 10. LETO ŽIVLJENJA za Tržaško ozemlje v sezoni »lože Babič 1953 - 1954 Od naroda, ki nima svojega narodnega gledališča, se ljudje obračajo k drugemu narodu. (Iz poziva za ustanovitev Narodnega gledališča za Slovence v Trstu. Trst, »Jadranski Slavjan«, 1850.) Ko tudi letos podajamo obračun dela našega gledališča, moramo poleg pregleda delovanja v deveti sezoni 1953-54, takoj o-pozoriti, da stopamo letos s septembrom v deseto sezono rednega delovanja. Težišče te jubilejne sezone se bo seveda premaknilo v prihodnje leto in doseglo višek ob koledarski obletnici, vendar je bil začetek desete sezone praznično podčrtan s svečano uprizGritv|ijo Kreftovih »Krajnskih komedijantov«. (Avditorij — Trst, 11. septembra 1954.) Prav tako moramo že v začetku tega poročila napisati, da tudi letos naše Slovensko narodno gledališče ni dobilo lastne gledališke dvorane in je moralo gosta-čiti po neprimernih prostorih, večinoma v okolici Trsta, za nastopanje v Avditoriju pa voditi dolgotrajno in zapleteno pravdo za dosego primernih datumov. Podobno stanje se obeta tudi deseti sezoni. Rahel žarek upanja se odpira ob posebnih določilih sporazuma med Jugoslavijo in Italijo o gradnji kulturnega središča v Trstu. Uprava in članstvo našega gledališča ve, da bodo potrebni še hudi napori za uresničitev vseh zagotovil' sporazuma, ve pa tudi, da ima v slovenskem občinstvu svojega najzvestejšega zaveznika. To zavezništvo in pa nesebična podpora matične domovine odpirata stremljenju slovenskega narodnega gledališča v Trstu svetlejše perspektive. Predstave in repertoar v deveti sezoni Izbira repertoarja je slonela na načelih, ki so se izoblikovala v dolgoletnem opazovanju našega občinstva, s tankim posluhom za potrebe in želje slovenskega prebivalstva na Tržaškem ter v odločnem hotenju, da ostane ustanova SNG glavna in najvišja kultumo-umetniška ustanova, na^ menjena vsem, čeprav ideološko precej razcepljenim prebivalcem tega ozemlja. čeprav je bilo v deveti sezoni repertoarno težišče umaknjeno v moderno komedijo in lahko veseloigro, se to ni zgodilo na račun kvalitetne ravni celotnega repertoarja, ki je bil krepko zasidran v kvalitetnih in umetniško pomembnih delčh domače in svetovne dramatike. (Ivan Cankar, Pohuj- šanje v dolini Šentflorjanski, Maksim Gorki: Vaša železnova, Ugo Betti: Zločin na Kozjem otoku.) Vseh predstav je bilo v deveti sezoni 112, torej deset več kot v lanski sezoni. V tej, na pogled skromni številki, se skrivajo nešteti napori umetniškega- in tehničnega o-sebja SNG, premagovanje vseh mogočih ovir tehničnega značaja (zaradi neopremljenih dvoran) in administrativnih zaprek (zaradi sovražnega odnosa vladajočih obla- Scena na okopih iz koroške narodne igre »Miklova Zala« s ti in načrtnega oviranja slovenskega kulturnega delovanja). Praktično je nastopilo Slovensko narodno gledališče v deveti sezoni vsak tretji večer. Več ne bi zmoglo nobeno potujoče gledališče, tudi v ugodnejših pogojih kjerkoli drugod. Vseh obiskovalcev je bilo v deveti sezoni 26.477. Slovensko narodno gledališče je obiskalo 17 krajev. V pasu A je bilo v osmih krajih: Trst-Avditorij 20 predstav, Trst-škedenj 10 predstav, Kontovel 16 predstav, Nabrežina 11 predstav, Opčine 6 predstav, Boršt 8 predstav. Dolina 4 predstave, Plavje 1 predstava (na prostem). Skupaj 76 predstav. V pasu B v osmih krajih: Koper 14 predstav, Dekani 3 predstave, škofije 1 predstava, Sv. Peter 1 predstava, Sv. Anton 2 predstavi, Bertoki 1 predstava,, Korte 1 predstava, Portorož 1 predstava. Skupno 24 predstav. V Ljubljani je Slovensko narodno gledališče gostovalo v Mestnem gledališču s Cankarjevim Pohujšanjem v dolini šentflorjanski 10 predstav in Zemljanovo Odločitvijo 2 predstavi (v Drami). Sezona 1953-54 se je pričela v septembru 1953 s ponovitvijo Žižkove »Miklove Zale«, katero je gledališče priredilo za uprizarjanje v manjših dvoranah. (Isto delo je bilo v prejšnji sezoni igrano na stadionu »Prvi maj« kot velika predstava na prostem.) Vseh predstav v deveti sezoni je bilo 11. Režiser Jože Babič, inscenacijo je za uprizarjanje v dvoranah zasnoval Jože Cesar. Za otvoritveno predstavo je gledališče pripravljalo Cankarjevo farso »Pohujšanje v dolini Šentflorjanski«. Premiera je bila pripravljena in najavljena za 10. oktober 1953 v Avditoriju v Trstu. Tehnično osebje je že postavilo v dvorani železni oder, v mrzlični naglici so se razvijale zadnje priprave na dan pred premiero — toda nenadna objava zloglasnega zavezniškega sklepa 8. oktobra, ki je bila 9. oktobra tudi uradno potrjena, je to premiero preprečila. SNG je moralo Avditorij takoj izprazniti — dvorana je bila zaprta do zadnjih dni novembra 1953. Uprava seveda ni mogla čakati križem rok — in ker je vztrajala, da bo premiera Cankarja vsekakor v središču Trsta, je medtem pričela sezono na Kontovelu z Nušičevo komedijo »Narodni poslanec«. Premiera na Kontovelu je bila 8. novembra 1953, Vseh predstav 14. Režiser Ljudevit Crnobori, kot gost iz Pule, scenograf Jože Cesar. Sicer pa tudi ta premiera ni mogla biti uprizorjena po prvotnem načrtu, ki je predvideval to premiero na Opčinah 7. novembra 1953. Znano je, da so iredentisti organizirali razne stavke, da podprejo odločitev 8. oktobra,, ki se zaradi enotnega nastopa jugoslovanskih narodov ni mogla, izvesti. Tako se je deveta sezona pričela ob nepravem času z nepravim delom in v nepravem kraju. Končno je ZVU odprla Avditorij in 28. novembra 1953 je SNG uprizorilo Cankarjevo »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«. Vseh predstav je bilo 18 (od tega 10 v Mestnem gledališču v Ljubljani). Režiser Jože Babič, seeno-graf Maks Kavčič kot gost. Tretja premiera je bila 6. decembra 1953 v Avditoriju v Trstu. Na repertoarju je bil to pot Maksim Gorki, klasik in mojster realistične književnosti. Njegovo dramo »Vaša železnova« je pripravil režiser, gost Franc Žižek, scenograf Vladimir Rijavec, kot gost. Ta openski rojak, ki dela kot scenograf v mariborskem gledališču, je našemu občinstvu že znan po uspelih inscenacijah »Romea in Julije« ter »Miklove Zale« za velike uprizoritve na. prostem. Vseh kot zlodej in Stane Raztresen kot dacar predstav Gorkega »Vase Železnove« je bilo devet. Sledila je premiera' mladinske igre: Tone Seliškar-Lojze Filipič: Bratovščina Sinjega galeba«. Režiser Jožko Lukeš, scenograf Jože Cesar. Slovensko narodno gledališče je že vsa zadnja leta posvečalo po- »Vasa Železnova« — Ema Starčeva v naslovni vlogi m Rado Na/crst kot njen mož sebno skrb najmlajšim obiskovalcem gledaliških predstav. Poteg brezplačnih predstav za revne dijake je uprizorilo doslej že vrsto mladinskih del. Pri tem je moralo premagovati razumljive težave z najmlajšimi sodelavci, ki so sodelovali pri otroških igrah: neurejeni urniki v slovenskih šolah v Trstu, dopoldanski in popoldanski' pouk, težkoče pri prevozu na gostovanja in včasih tudi premajhno razumevanje staršev. Te težave so tudi preprečile, da bi Bratovščina Sinjega galeba dosegla več uprizoritev v raznih krajih. Igrala se je le trikrat. Peta premiera — komedija F. Hugha Herberta Vsakih sto let je bila v Avditoriju v Trstu 23. januarja 1954. Komedija je bila tokrat prvič igrana v slovenščini. Režiser Jože Babič, scenograf Jože Cesar. Trinajst predstav v sezoni. Komedija se ponavlja tudi v deseti sezoni. Razen tega so člani tržaške sekcije Društva slovenskih dramskih umetnikov s to komedijo gostovati v raznih krajih Slovenskega Primorja. Slovenska moderna dramatika je bila zastopana v šesti premieri. SNG je pripravilo Zemljanovo »Odločitev«. Dramska reportaža je bila porojena kot direkten in žgoč odgovor na krivični sklep 8. oktobra in je bil njen krst že v mesecu oktobru v Mestnem gledahšču v Ljubljani. Tržaška uprizoritev je bila izvajana v narečju slovenskih ribičev ob tržaški obali, v priredbi Mihe Gtiljana. Režiser Jože Babič, scenograf Jože Cesar. Vseh predstav je bilo 15. Tudi ta uprizoritev je doživela čudno u-sodo »preganjaštva«, tako značilno za nenaklonjeno stališče krajevnih oblasti zoper vse, kar je slovensko. Premiera je bila določena za 1. februar 1954 v prenovljeni dvorani v Skednju, kjer je SNG že medtem dvakrat nastopilo. Toda dve uri pred pričetkom najavljene premiere »Odločitve« je tehnična komisija nenadoma predstavo zabranila. Formalnost je bila v nekaj dneh pojasnjena in urejena, toda premiera je bila šele 14. februarja v ljubljanski Drami, ker je bilo SNG v tem času na gostovanju v Ljubljani. Razmere .so se spet uravnovešale. Sedma premiera, komedija Normana Krasne »Draga Ruth« je bila dne 27. marca 1954 v Avditoriju v Trstu. Režiser Jože Gale, scenograf Milan Butina, oba kot gosta Mestnega »Narodni poslanec«. — Modest Sancin kot Jevreme in Jožko Lukeš kot novinar Sreta gledališča v Ljubljani. Vseh predstav je bilo 11. V vlogi Mirjam je dvakrat nastopila Nada Bavdaževa kot gost iz Prešernovega gledališča v Kranju. Delo Slovenskega narodnega gledališča je tudi pri izbiranju italijanskih odrskih del usmerjeno k med- — sebojnemu spoštovanju in mirnemu sožitju in bo kljub še trajajočemu neumevanju na italijanski strani tako tudi ostalo. (Iz letnega poročila u-pravnika SNG v Trstu.) Iz italijanske dramatike smo izbrali dramo Uga Bet-tija Zločin na Kozjem otoku. S tem smo se obenem oddolžili želji pokojnega dramatika, da hi ga uprizorilo kakšno jugoslovansko gledališče. O avtorju in njegovem delu je za našo premiero na-pisal obširno študijo dramatik in dramaturg dr. Bratko Kreft, osebni prijatelj Uga Bettija. Isto delo je bilo letos uprizorjeno tudi v celjskem Mestnem gledališču. Tržaško premiero je pripravila kot svoj režiserski de-but Nada Gbrijelčičeva, scenograf Jože Cesar. Vseh predstav je bilo 10. Deveto premiero, ameriško komedijo Ma-ry Chase »Harvey« je režiral kot gost Jože Tiran, insceniral jo ja stalni sc ncgraf tržaškega gledališča Jože Cesar. 8 predstav. obiskali celotni ansambli, ki so predstavili tržaškemu občinstvu visoko umetniško stopnjo slovenskega gledališča v matični domovini. Najprej je Trst obiskala skupina igralcev iz ljubljanske Drame, ki je pod okriljem Društva slovenskih dramskih umetnikov in Dramatičnega društva v Trstu uprizorila v Avditoriju v Trstu 26. in 27. •»Draga Rutha Prizor iz I. dejanja Gostovanja Omenili smo že gostovanje SNG v Ljubljani od 6. do 14. februarja 1954 s Cankarjevim »Pohujšanjem« z Zemljanovo »Odločitvijo«. Te predstave je občinstvo navdušeno sprejelo v razprodanih dvoranah. Kritika je ugodno in pohvalno ocenila umetniško raven tržaškega gledališča. Skupina Jožko Lukeš-štefka Drolčeva-Miha Baloh je gostovala v kom d:ji »Vsakih sto let« v Ljubljani in v Mariboru ter po Slovenskem Primorju: v Sežani, Komnu, Vipavi, Ajdovščini, Idriji in Tolminu Povsod je bila skupina navdušeno sprejeta in ocenjena kot kvalitetna umetniška eno ta. Jože Babič je kot gost režiral v Mariboru Kreftovo »Veliko puntarijo« in Her-bertovo komedijo »Vsakih sto let«. Tudi njegovo gostovanje je kritika pozitivno o-cenila. Pomembna so bila letos tudi številna gostovanja iz Slovenije v Trstu. Poleg že omenjenih režiserjev in scenografov so nas »Vsakih sto leta — Štefka Drolčeva v vlogi Pattg in Jožko Lukeš kot Slater septembra 1953 Shawovo komedijo »Pyg-malion«. Uprizoritev je tržaško občinstvo navdušeno sprejelo in še podkrepilo željo, da bi prišlo do uradnega gostovanja ljubljanske Drame v Trstu. Sledilo je gostovanje Mestnega gledališča 20. in 21. februarja 1954 v Avditoriju s Pristleyevo dramo »Cas in Conwayevi«. Mladi ansambel, ki je že lani gostoval s Pugetovo komedijo »Srečni dnevi«, je tudi to pot potrdil svoj sloves in poglobil prijateljske vezi med obema gledališčema. Končno je 15. in 16. maja 1954 bilo uresničeno prvo gostovanje ljubljanske Drame po vojni v Trstu. Osrednje slovensko gledališče je predstavilo deli dveh slovenskih dramskih velikanov: Linhartovega »Matička« in Cankarjeve »Hlapce«. Te predstave so bile v sicer neprimernem Avditoriju, toda umetniška sila izvajalcev je zabrisala vse nedostatke. Gostovanje se je izpreme-nllo v mogočno manifestacijo slovenskega kulturnega življenja v domovini in v Trstu. Vzpostavljena je bila vez, ki je že v preteklosti povezovala Slovence ne glede na razne razmejitve. Ob slovesu je pesnik Ive Klopčič, direktor ljubljanske Drame, nagovoril zbrano občinstvo in med drugim poudaril : »Končujemo svoje prvo gostovanje v Trstu. Predstavili smo vam dve slovenski izvirni deli. Linhartova komedija o Matičku je stara nad 160 let in pomeni rojstvo slovenske dramatike. Danes pa smo vam za starim klasikom Linhartom pokazali dramo novejšega slovenskega klasika Ivana Cankarja in sicer »Hlapce«, delo, ob katerem se pogosto omenja Trst. Te drame namreč za Cankarjevega življenja ni moglo uprizoriti nobeno slovensko gledališče, ker »Odločitev« — Prizor iz II. dejanja Matiček se ženin — Stane Sever in Ančka Levarjeva kot baron in baronica (Gostovanje ljubljanske Drame) cenzura in domača reakcija nista dovolili uprizoritve. Sele po razpadu Avstro-Ogrske je prišlo do prve uprizoritve »Hlapcev«, in sicer prav v Trstu leta 1919. To dejstvo je dokaz o visokem in naprednem slovenskem in umetniškem ustvarjanju v tedanjem Trstu, saj je Trst s tem krstom prehitel vsa ostala slovenska gledališča. Je to važen datum v slovenskem umetniškem življenju, važen datum v zgodovini slovenske dramtike in slovenskega i-gralstva. Režiral je Milan Skrbinšek, naš sedanji član in režiser, ki je deloval v Trstu, Ljubljani, Celju in Maribora in bi bil nastopil tudi danes tu v vlogi župnika, a mu je bolezen to preprečila. Naš prvi obisk, na katerem smo igrali tudi »Hlapce«, spada torej v čas jubi- leja. Ta mesec bo minilo 35 let, kar so Hlapci doživeli svoj krst na tržaškem slovenskem odra.« Delovanje Slovenskega narodnega gledališča v Trstu je bilp letos razgibano (in plodno. Repertoarna načela so razen nepomembnih primerov zadovoljila občinstvo. Izoblikoval se je stalen krog premierskega občinstva, ki je nestrpno pričakovalo sleherno premiero. V okolici je obisk vidno naraste!, kar dokazuje, da večina Slovencev na Tržaškem ozemlju o~ dobrava delo SNG. S prenovitvijo dvoran v Skednju in Sv. Križu so se zboljšali delovni pogoji za gledališki ansambel, prebivalci obeh krajev pa so dobili kulturna središča, ki ustrezajo sodobnim zahtevam kulturnega udejstvovanja. Za zaključek izražamo namesto načrtov le željo, ki jo je najbolje poudaril v svojem letnem poročilu upravnik SNG, dr. Andrej Budal: »F zvezi z reševanjem tržaškega vprašanja na podlagi sporazuma med Jugoslavijo in Italijo si želi Slovensko narodno gledališče dosego popolne enakopravnosti slovenskega prebivalstva z italijanskim, ker more samo na taki podlagi in v duhu mirnega sožitja med narodi uspevati tudi slovenska odrska umetnost na tržaških tleh.« Prizor na ladji iz mladinske igre »Bratovščina Sinjega galeba« »Hlapci«. — Stane Sever kot Jerman in Janez Cesar kot kovač Kalander (Gostovanje ljubljanske Drame) PREGLED POLITIČNEGA DOGAJANJA Leto 1954 - leto sporazumov Kitilo Cilenšek Leto 1954 je nekdo imenoval, in ne po krivici, Leto sporazumem, lnaoklna, Iran, Suez, Trst, Posarje, dokončno priznanje neuspeha kominformovske blokade Jugoslavije — to in še drugo je v mednarodnem, okviru nekaj pomirljivih in spodbudnih znakov, da se položaj v svetu obrača na bolje, da se nevarnost nove vojne, ki je se nedavno kot mora visela naa človeštvom, vedno bolj oddaljuje in da se perspektive miru, sodelovanja in vsestranskega gospodarskega, socialnega in kulturnega napredka čedalje jasneje začrtujejo na obzorju. Novo leto lahko kljub vsem preizkušnjam z mnogo večjim upanjem, pričakujemo, kot smo ga pričakovali v zadnjem razdobju. Da se v svetu nekaj spreminja, postaja vsakomur čedalje bolj jasno. Kaj se spreminja in v čem je bistvo novega položaja, ki nam narekuje takšno optimistično, gledanje? V zadnjih letih je svet živel pod moro hladne vojne in skrajne mednarodne napetosti, ki se je zdaj zdaj grozila sprevreči v vojno in ki je tu in tam povzročala omejene vojne spopade. To poletje pa so prvič po dolgih letih onemeli topovi v vsem svetu. Glavni pobudnik hladne vojne je bila politika ZSSR stalinske dobe, ki je iskala v zunanji ekspanziji rešitev notranjih protislovij in težav, v katere je zabredla zaradi zapustitve načel oktobrske revolucije in uvajanja državnokapivausticmh odnosov namesto razvoja socializma. Despotska na znotraj, megalomansko osvajalna na zunaj, se je stalinska politika poskušala uveljavili z izkoriščanjem nasprotij in nerešenih vprašanj v ostalem svetu, pri čemer se je opirala na svojo trenutno vojaško premoč. Njen cilj je bilo vzdrževanje napetosti, ohranjevanje in ustvarjanje spornih vprašanj in žarišč vojne nevarnosti. Na drugi strani je politika zahodnih velesil, zlasti ZDA, stremela po izkoriščanju teh značilnosti sovjetske politike in nazav-ne težnje po obrambi, ki se je pojavila v svetu, za ustvarjanje pozicij svoje lastne svetovne strategije in za ideološko vojno proti napredku sploh. Odpor proti sovjetski napadalnosti se je v rokah najbolj reakcionarnih skupin in sil, tu in tam pa tudi v državni politiki, spreminjal v pridiganje vojne proti kpmumzmu, ne kat določenemu, dejansko nekomunističnemu notranjemu sistemu v ZSSR in njegovim napadalnim zunanjepolitičnim mamjesta-cijam, temveč proti ideji družbenega napredka, proti vsaki spremembi preživelega sistema. Stalinska politika je omogočila politiki ZDA, da je pod, plaščem potrebnih obrambnih ukrepov tihotapila borbo za ohranitev obstoječih odnosov, in to tem bolj intenzivno tam, kjer so najbolj načeti. Zlasti očiten primer je Azija z ostalimi odvisnimi, polodvisnimi ali komaj v neodvisnost stopajočimi predeli, tudi na ameriški polobli (GuatemalaJ, kjer so imperialistične sile izkoriščale svetovni položaj za obrambo svojih krhajočih se kolonialnih pozicij, za borbo proti osvobodilnim gibanjem zasužnjenih narodov, za ohranjevanje starih nevzdržnih odnosov. Primerjajmo na primer Francijo v Indo-kini, politiko ZDA do Kitajske, zlasti podporo čangkajšku ali na Koreji Singman Riju, Anglijo na Malajskem polotoku in v Keniji itd..! V Aziji, kjer je bila kruta stvarnost kolonialnih režimov ali nevarnost njihovega ponovnega vsiljevanja tistim, ki so se jih pravkar otresli, mnogo neposrednejša od daljne nevarnosti sovjetske napadalnosti, se je položaj na eni strani nevarno zaostril, na drugi strani pa se je začel sproščati in razvijati hitreje kot v Evropi, kjer je stalinska napadalna politika pomenila zelo bližnjo, otipljivo grožnjo. Nujnost obrambe pred grozečim napadomi, ki je obenem tudi obramba miru — mir pa je danes edino jamstvo napredka — je potisnila v evropskih državah v ozadje mnoga, sicer dozorela notranja vprašanja. Vojna grožnja je vezala roke akciji naprednih evropskih sil, ki so poleg tega v ustvarjalni psihozi mnogokrat še nasedale izsiljevanju reakcije. V zadnjem letu opazujemo dejanske spremembe sovjetske politike, ki je po Stalinovi smrti postopno opuščala stari napa- dedni kurz in začela iskati poti za miroljubno sodelovanje z ostalimi narodi. Pri tem pa jo teži mnogo hipotek iz stalinske dobe, med katerimi — poleg tolikih zavoženih položajev, iz katerih ni lahko najti poti ob kolikor toliko dostojni ohranitvi ugleda — ni zadnje nezaupanje, ki ga je Stalinova politika ustvarila v svetu. Premagovanje tega nezaupanja je ena izmed najtežjih nalog, ki čakajo sovjetske voditelje; za njeno izpolnitev bo treba res mnogo dokazov dobre volje. Vendar to preostalo nezaupanje ne bi smelo biti ovira, da se nova sovjetska politika prizna in sprejme. Dejstvo, da so že prve manijestacije spremembe moskovske politike povzročile občutno zmanjšanje mednarodne napetosti, dokazuje sicer, da je bila sovjetska politika glavni krivec zanjo, obenem pa narekuje, da se tako nastali ugodnejši pogoji vsestransko izkoristijo, predvsem pa, da se ne zamudi nobena priložnost za nadaljnje mednarodno pomirjenje in reševanje preostalih vprašanj v prikladnejšem ozračju in to kljub vsej previdnosti, ki jo izkušnje preteklih let razumljivo narekujejo. Eden izmed najpozitivnejših znakov spremenjene politike ZSSR je njen novi odnos do Jugoslavije in do jugoslovanske socialistične revolucije. Ta novi odnos dejansko pomeni ne le poraz, temveč tudi obsodbo napadalnega kurza, ki ga je uvedla resolucija Kominforma. Resolucija Kominforma je bila z dejanji ne le zavržena, temveč tudi obsojena. Vzporedno — deloma tudi pred njo — z normalizacijo odnosov med Jugoslavijo in ZSSR je šla tudi ureditev odnosov z ostalimi državami sovjetskega bloka; zadnja med njimi je končno tudi Poljska začela urejati vprašanje obnovitve diplomatskih stikov z Jugoslavijo, ki jih je nekoč, kot vsi ostali sateliti, na ukaz iz Moskve prekinila. Vsega velikega pomena zmage, ki ga je v o-brambi pred kominjormistično napadalno politiko ZSSR izbojevala socialistična Jugoslavija, danes verjetno sploh še ne moremo v celoti oceniti. Podoba je, kot da je v tesni povezanosti vsega mednarodnega dogajanja sprememba sovjetske politike sprožila verižno reakcijo. Mednarodni položaj je danes težko zajeti v neko ustaljeno definicijo, tako je ves v razvoju in spreminjanju. Sprememba splošnega sovjetskega kurza je nujno narekovala spreminjanje odnosov tudi v notranjosti sovjetskega bloka, kjer se ne le po višjih direktivah, temveč tudi že v pogojih neke relativno manjše odvisnosti pojavljajo ostre kritike dosedanje politične smeri, ki ji je — tega ne smemo prezreti — nakazala idejno smer prav resolucija Kominforma. Do sprememb nujno prihaja tudi v sami ZSSR, v njenih notranjih odnosih, dasi se tamkajšnje dogajanje v precejšnji meri izmika očem opazovalca. Vendar lahko danes že v povsem drugačni luči ocenimo na primer primer Berjevega padca, ki se je v prvem trenutku zdel ■ tudi dobrim poznavalcem sovjetskih razmer težko razumljiv. Berja je bil znan kot Stalinov nasprotnik, njegova likvidacija pa je prišla prav v času, ko sc je začel pojavljati splošen občutek, da se politika novih moskovskih voditeljev odmika od Stalinovega kurza in ga dejansko negira. Toda pri takratni presoji ni bilo mogoče upoštevati določenih sprememb v ZSSR, ki se danes že jasneje kažejo. Bolj kot nasprotnik je bil Berja Stalinov konkurent v okviru iste politične koncepcije policijskega despotizma na znotraj in napadalnega hegemonizma na zunaj; njegova odstranitev je — kolikor danes vidimo — pomenila še en obračun s Stalinom in njegovo politiko. Ce smo omenili verižno reakcijo, smo mislili tudi, pravzaprav predvsem na sprostitev naprednih sil v svetu, ki jih ne veže več neposredna grožnja vojne nevarnosti. Lahko rečemo, da se je pot v družbeni napredek, v socializem, ki se je zdela začasno zaprta, znova odprla pred človeštvom in mu spet nakazala jasne perspektive. Ta sprostitev naprednih družbenih sil in pojavljanje praktičnih pogojev za njihovo čedalje večje uveljavljanje je najbolj upanja potni, naijpozitivnejsi pojav, ki ga moramo zabeležiti v tem pregledu. Na mednarodnem področju je že leta 1953 sklenjenemu premirju na Koreji sledilo premirje v Indokini. Znaki za osamosvojitev Maocetungove Kitajske od ZSSR in zbližanje med azijskimi narodi, ki ga nakazuje tudi Nehrujev obisk v Hanoju in Pekingu, nakazujejo nov razvoj v tem delu sveta, ki je bil včasih samo torišče medsebojnega obračunavanja velesil, danes pa stopa kot samostojen činitelj na svetovno prizorišče in se že uveljavlja kot zavora za razne nevarne tendence odmirajočega sistema gospostva narodov nad narodi. V Evropi je bilo mogoče ustvarjanje pogojev za pomirjenje med Nemčijo in Francijo ter med Italijo in Jugoslavijo in to po očitnem porazu napadalne imperialistične smeri v italijanski politiki, ki se je še pred letom dni s Pello povzpela do oboroženih provokacij. Nakazuje se rešitev številnih drugih vprašanj, ki jih bomo podrobneje obravnavali v posameznih poglavjih. Zgrešeno pa bi bilo misliti, da bo šlo odslej vse gladko. Predvsem še drži ugotovitev, da politika zahodnih držav, zlasti ZDA, še vedno zaostaja za razvojem, da se še oklepa zastarelih formul, ki ne u-strezajo več novemu položaju ■— čeprav pogosto te formule ostajajo le še lupine, pod katerimi se razvijajo povsem novi od- nosi. Ta politika je nevarnejša v Aziji, kjer so družbena nasprotja mnogo bolj groba in se prepletajo z vprašanjem osamosvojitve odvisnih narodov in gospodarskega razvoja in priznanja popolne enakopravnosti tistih, ki so komaj dosegli neodvisnost. Toda kljub temu je pot do miru in s tem do vsestranskega napredka danes mnogo jasneje pred nami kot pred letom dni. Oclnosi med Vzhodom in Zahodom in evropsko sodelovanje MENDES FRANCE ADENAUER Spremenjeni položaj v svetu se je v lanskem letu v določeni meri odražal tudi na področju, kjer se zdijo tabori najbolj ostro razmejeni — v odnosih med tako imenovanima »Vzhodom« in »Zahodom«, in to tudi v Evropi, kjer je — zemljepisno vzeto — razmejenost spet najbolj vidna. Pri tem bomo morali omeniti tudi določene nove pojave v okviru Zahodne Evrope same 'in nekaj zanimivih značilnosti z zadnjega zasedanja glavne skupščine OZN, zlasti z razprave o atomski energiji. Ko se je sredi februarja končala berlinska konferenca, se je zdelo sovjetsko stališče še nespremenjeno. Molotov je še vedno uporabljal stara sredstva proti vsaki združitvi Nemčije, ki bi jo odtegnila. sovjetskemu varuštvu, ponovno je zavrl sklenitev avstrijske državne pogodbe, čeprav je bil z zahodnim pristankom na sovjetsko besedilo spornih členov tekst pogodbe pripravljen za podpis, še nadalje je povezoval avstrijsko vprašanje s Trstom. Z istim rezultatom — se pravi, brez rezultata — se je pred nekako tremi leti končala konferenca namestnikov zunanjih ministrov v Palads Rose v Parizu. Toda takrat je ves svet občutil, da gre za neuspeh, za potrdilo obstoječega razdora med velesilami. Namestniki so se razšli skoraj brez slovesa, globoko razdvojeni. Po berlinski konferenci tega občutka ni bilo. Končala se je brez uspeha, toda tudi brez razdora. Pravzaprav pa tudi ta stavek, ki je takrat, februarja, označeval bilanco dobrih treh tednov berlinskih razgovorov, ni povsem točen. Kaj ni bil v Berlinu, pa čeprav zadnji dan, dosežen načelni sporazum o sklicanju ženevske konference1’ In kaj se ni na konferenci v Ženevi končala vojna v Indo-kini, kar je Aziji odprlo nove perspektive? Tega takrat seveda ni bilo mogoče oceniti, kot ni balo mogoče iti mimo ugotovitve, da štirje zunanji ministri v vprašanjih, zaradi katerih je bila konferenca pravzaprav sklicana — to so pa bila evropska vprašanja — res niso prišli daleč. In vendar1 so naslednji meseaii prinesli tudi na tem področju znatne spremembe, čeprav je položaj v Evropi še daleč od tega, da bi bil urejen. Po berlinski konferenci je prišlo v ospredje spet vprašanje evropske obrambne skupnosti. Spominjamo se, da je zamisel evropske vojske nastala v času na hujše po- vojne napetosti« kot francoski izhod iz dileme strahu pred napadalno grožnjo stalinske politike in strahu pred oboroženo Nemčijo; oborožitev Zahodne Nemčije pa se je takrat postavljala kot vprašanje okrepitve obrambe pred morebitnim sovjetskim napadom. Ko se je neposredna grožnja vojne nevarnosti začela manjšati, je v Franciji začel spet prevladovati strah pred nemškim militarizmom, obenem pa so tudi splošni razlogi za obstoj docela vojaške skupnosti, kot naj bi bila EOS, postali šibkejši. Odločni zagovorniki EOS so ostali samo še ameriški politiki in evropski klerikalni krogi, ki z idejo EOS in evropske integracije sploh povezujejo svoje posebne cilje. Odločilni udarec EOS je zadala sprememba vlade v Franciji, ki je na eni strani vzela francoskim demokristjanom dolgoletni monopol nad zunanjo politiko, na drugi strani pa dejansko začela uvajati povsem novo francosko politiko v mednarodnih odnosih. Izrazi te nove politike so na primer premirje v Indokini, pristanek na reforme v Tuniziji, prostovoljen odstop kolonialnih posesti v Indiji, na splošno večja samostojnost v obravnavanju svetovnih vprašanj in končno odklonilno stališče — čeprav po sili razmer le posredno izraženo — do EOS in načrtov evropskega združevanja na dotedanji osnovi sploh. Posledica je bila neuspešna bruseljska konferenca in končno pogreb evropske vojske med petjem marseljeze v francoski narodni skupščini. Do važnih sprememb v nasprotnem smislu pa je prišlo medtem v Nemčiji. Po rezultatih zadnjih volitev se Adenauer lahko opira na absolutno večino svoje stranke in na dvotretjinsko večino vladne koalicije v Bundestagu. (Rezultat nemških volitev, ki je v nasprotju s splošno tendenco na levo, kij jo je pokazal notranji razvoj v drugih deželah, je, mimogrede povedano, tudi dokaz resnice, da se v hladni vojni in mednarodnem razdoru — razvijajo konservativne družbene sile.) Teden dni po koncu berlinske konference je Adenauer postavil zahtevo po priznanju vojaške suverenosti Zahodni Nemčiji To je že pomenilo: oborožitev bonnske Nemčije v EOS ali izven nje. Adenauerju so pritegnile tudi ZDA. Churchill je v istem času ponovil svoj poziv po sestanku z Rusi. V Franciji takrat še ni bilo Memdes-Francea in poziv je izzvenel brez večjega odmeva v uradnih krogih drugih držav. Sovjetska politika je bila medtem, kolikor lahko sodimo, v prehodni fazi, v kateri je, čeprav že v spremenjeni obliki, tudi zdaj. Nekateri cilji stalinske politike so bili še vedno vodilna načela moskovski diplomaciji, prvi med njimi, razbiti ne preveč trdno enotnost zahodnih držav in preprečiti nemško oborožitev. Toda v tem vprašanju — ki je pravzaprav vprašanje vojaškega ravnotežja in kot tako v veliki meri še aspekt politike hladne vojne — je bila ZSSR že v močni defenzivi. Izraz tega je na primer presenetljiva ponudba o vstopu ZSSR v atlantski pakt, za katero je sovjetska diplomacija nekoliko ponesrečeno izbrala 1. april. Zapleteno diplomatsko igro pomladnih mesecev 1954 je težko prikazati v kratkem pregledu. Njeno glavno torišče je bila ženevska konferenca, glavni objekt Francija, meše-tarsko blago pa Indokina in EOS. Razplet je pokazal, da v svetu ne gre več po starem: premirje v Indokini je bilo sklenjeno, ne da bi Moskva ali Washmgton za to dobila EISENHOOWER EDEN MOLOTOV GEORGE BIDAULT HENRY SPAAK plačilo, obenem .pa sta se Francija in Kitajska uveljavili kot samostojni politični sili in Hošimlnh, ki naj bi po mnogih, načrtih plačal račune med velesilami, je utrdil svoj položaj. Obenem je porastel ugled velike azijske neodvisne države, Indije. Molotov se je vrnil v Moskvo praznih rolk, Dul les pa je konferenco užaljeno zapustil še pred koncem. Nekaj podobnega se je pokazalo med krizo EOS. Vsa prizadevanja ameriške diplomacije, neposredna (Dul-lesovo žaljivo ignoriranje Pariza med potovanjem v London in Bonn, namigovanje na ukinitev dolarske pomoči itd.) in posredna (nepopustljivost francoskih partnerjev na bruseljski konferenci, zaostritev Adenauer j evega stališča in pod.), niso mogla rešiti evropske vojske smrti. Adenauerjev!, gotovo ne samo na lastno pest izvedeni poskusi osamitve Francije niso mogli spremeniti stališča neubogljivke. Iskati je bilo treba novo pot. Vrata do nje je odprla angleška odločitev, da ohrani na evropskem kontinentu štiri divizije in močan oddelek taktičnega letalstva, ki pomeni preobrat v angleški politiki do Evrope in obenem še en pomemben nov element v oblikovanju evropskega položaja. Nova Zahodnoevropska zveza, 'ki je nastala iz razširjenega bruseljskega pakta, je omogočila obenem, rešitev vprašanja nemške oborožitve, ki se pa ne kaže več predvsem kot problem vojaškega ravnotežja, temveč- mnogo bolj kot obnovitev suverenosti Zahodne Nemčije. Čeprav so sklepi londonske in pariške konference, ki obsegajo: tudi sprejem bonnske republike v NATO, verjetno zavrli možnosti nemške združitve, je vendarle v sedanjem položaju ne preprečujejo. Pozitivna stran teh sporazumov pa je predvsem ta, da odpirajo, kljub raznlim notranjim odporom:, zlasti v Nemčiji, pot do zbližanja med Francijo in Nemčijo. Pasarski sporazum, bi je naletel na toliko nasprotovanja, v sami Adenauerjev! vladni koaliciji, sicer samo začasno odlaga rešitev vprašanja, ustvarja pa vendarle pogoje, da se v ozračju, ko spor za to ozemlje ni akuten, ustvarjajo pogoji za sodelovanje med obema, večjima evropskima narodoma. Prav tako nakazuje razvoj v Evropi možnosti, da se Zahodnoevropska, zveza, ustanovljena kot čisto vojaško združenje, razvije v širši organizem vsestranskega sodelovanja evropskih držav, ne le onih, ki so bile spočetka vanjo včlanjene. To bi jo sprostilo njene sedanje ožine in jo naredilo za činitelja razvoja sodelovanja in združevanj med evropskimi državami in ljudstvi. Tudi na jesenskem zasedanju glavne skupščine OZN je bilo opaziti vpliv spreminjanja mednarodnega položaja. Omenimo naj le razpravljanje o oborožitvi, ki se je to jesen začelo z znatnim zbliževanjem, vsaj formalnim, stališč velesil, in razpravo o uporabi atomske energije v miroljubne namene, ki pomeni samo uvod v izredno važno poglavje. prihodnosti človeštva,. Pojav atomske energije je presegel okvire gospodarstva zasebne pobude, zdaj pa začenja preraščati tudi državne meje. Sila, ki je tako mogočna in ki obenem zahteva tako drage investicije, se lahko .izkoristi v korist človeštva samo v zelo širokem sodelovanju in skupnem upravljanju, kar že samo po sebi ruši nekatera načela, 'ki za marsikoga na Zahodu še veljajo -kot dogme, in odpira povsem nove družbene perspektive. Okrepitev mednarodne vloge Jugoslavije še en važen element evropske politike je treba nele omeniti, temveč tudi obširneje obravnavati: potrditev in še močnejše uveljavljenje Jugoslavije kot samostojne in pomembne politične site v Evropi im svetu. To vlogo Jugoslavije je končno! priznala tudi ZSSR in s samim tem priznanjem okrepila tudi jugoslovansko stališče proti poskusom z druge strani, da. se ta njena vloga omalovažuje. Tudi sporazum o Trstu pomeni z načelnega stališča zlom poskusov, d.a se Jugoslaviji vsili tuje stališče; tak zelo grob poskus je predstavljal še oktobrski diktat leta. 1953. V jugoslovanskih odnosih s tujino je leta. 1954 pomembno predvsem dvoje: postopna normalizacija odnosov z ZSSR in vzhodnoevropskimi državami in uresničenje balkanske zveze. Oba dogodka sta. močno okrepila njen mednarodni položaj. Z uresničenjem balkanske zveze, kii je bila, podpisana dne 9. avgusta na Bledu, se je ne le utrdila obramba Jugoslavije, temveč so. bili tudi položeni trdni temelji vsestranskemu sodelovanju treh balkanskih držav, v katerem je vojaška zveza samo delen aspekt. To sodelovanje sloni na načelih medsebojnega spoštovanja suverenosti, neodvisnosti in enakopravnosti in se razvija v vzor za regionalne sporazume v okviru OZN, ki lahko' in verjetno, tudi bodo vmesna stopnja k vse tesnejšemu združevanju držav, v danem primem v Evropi, kjer s,o tudi pogoji najbolj dozoreli, s tem pa k povsem novemu obdobju mednarodnih odnosov. Blejski sporazum je bil sklenjen kljub nasprotovanju z več strani, od katerih je bila najhrupnejša, Italija,. Pri tem je bilo akciji italijanske diplomacije tržaško, vprašanje le pretveza za poskuse uveljavljenja hegemonističnih tendenc, KOCA POPOVIČ Maršal Tito v razgovoru z zunanjima ministroma Grčije (Stefanopulos) in Turčije (Kiipriilu) ALEŠ BEBLER PAVLE GREGORIČ ki so naletele na določeno podporo tudi v Londonu in Wa-shingtonu. Zlem teh poskusov je prav tako znak, da v mednarodnem življenju po stari poti ne gre več. Tudi s tega stališča moramo blejsko zvezo šteti med elemente ustvarjanja novega mednarodnega položaja. Pobuda sovjetske vlade za normalizacijo odnosov z Jugo-T slavijo je dejansko ne le priznanje poloma kominformovske f politike, ki jo je uvedla resolucija iz leita 1948, temveč tudi s njeno obsodbo. Posameznih dogodkov vse do govora podil predsednika sovjetske vlade Saburova, ki je omenjal ne le sodelovanje in prijateljstvo, temveč tudi potrebo »bratskih odnosov med dvema velikima ljudstvoma«, ne bomo na-L števali. Zapisati pa moramo ugotovitev, da se v tem doga-janju najbolje zrcali nova politika postalinsikih sovjetskih voditeljev in da lahko vidimo dejansko v tem zavračanje prejšnje politike hegemonističnih poskusov ne le v odnosih med državami, temveč tudi v odnosih do delavskih gibanj v svetu. Utrditev vloge Jugoslavije kot pozitivnega samostojnega faktorja svetovne politike se zrcali tudi v raznih zunanjih manifestacijah. Po obiskih maršala Tita v Ankari in Atenah, ki sta bila še v okviru balkanskega sodelovanja,%je prišlo vabilo, naj predsednik FLRJ obišče Indijo in Burmo. Normalizacija odnosov z Italijo, ki se je začela uvajati 1 po sklenitvi londonskega sporazuma, je končno odstranila 3 'udi zadnje žarišče trenj na jugoslovanskih mejah. Iz vsega navedenega jasno sledi, da pomeni začetek sodelovanja med obema jadranskima sosedoma jporaz impertLaiiiidbičnih in, hegemonističnih teženj v Italiji, ko so le prepogosto negativno vplivale tudi na njeno politiko. Od tega, kolikor bo vlada v Rimu znala brzdati te tendence — in razvoj mednarodnega položaja ji ne le daje za to vse pogoje, temveč jo celo sili v to smer — bo odvisen nadaljnji razvoj odnosov med Italijo in Jugoslavijo, ki bo, če bo še.l po pravi poti, zelo koristil ne le Italiji in Jugoslaviji, temveč miru in sodelovanju v svetu, posebej pa tudi tržaškim Slovencem in Trstu sploh. EDVARD KARDELJ člani vojne komisije blejske konference neposredno po podpisu blejskega sporazuma (v sredini gen. Vučkovič) Razvoj tržaškega vprašanja in italijanska politika Pregled ne bi bil popoln, čei se ne hi vsaj na kratko do--taiknili tudi razvoja tržaškega vprašanja, ki je v letu od 8. oktobra 1953 do 5. oktobra 1954 prehodilo dolgo pot, katere glavne značilnosti smo že omenili. Posamezne faze tega razvoja, tako v zadnjem letu kot v prejšnjih desetih letih so najraeločneje razvidne iz kronologije tržaškega vprašanja, ki jo objavlja letošnji koledar. Tu bi predvsem opozorili na razliko med Pellovim vojaškim, izzivanjem in oholim postavljanjem maksimalnih zahtev, ne le v teritorialnem pogledu, temveč tudi v poskusih izsiljevanja kapitulacije J-ugoslav.ije in uveijavljanjia italijanske »sup-rema-oije«, pa med spravljivim in realističnim stališčem Scel-bove vlade v jeseni 1954. Gotovo tu ne gre samb, in niti v prvi vrsti, za razlike v osebnih pogledih na politiko in njene metode, temveč za vpliv politične nuje — ki je končno tudi odplavila Pellovo orientacijo na desno in po intermezzu Fanfani|jevega integralnega klerikalizma spravjila na krmilo Scelbovo bolj zmerno usmerjeno vlado. Primerjava med jesenjo 1953 in jesenjo 1954 in kratek pogled na vmesno razdobje se nam zdita potrebna predvsem zato, ker nakazujeta določen politični razvoj, ki se še ni ustavil in ka vliva optimizem tudi glede našega bodočega življenja in udejstvovanja. Z londonskim sporazumom, ki pomeni dejansko, čeprav ne formalno izraženo (pač pa z ameriške, angleške in francoske strani potrjeno) odpoved Italije aspiracijam po prodiranju na vzhod, se je Trst znašel sredi italijanske politične problematike. To problematiko' loznačuje predvsem negotovost notranjega političnega položaja, ki je nastala kot posledica volitev 7. junija, ki so tudi že v določeni meri odražale odmik mednarodne politike od hladne vojne. Demokristjanski plaz, ki je leta 1948, sredi pojavljanja najhujše mednarodne zaostritve, zagrnil italijansko notranjo politiko in laičnim sredinskim in zmerno levo usmerjenim strankam v znatni meri odvzel funkcijo jezička na tehtnici, je skopnel. Ne bi pa mogli reči, da so te stranke (v mislih imamo predvsem socialne demokrate) znale izkoristiti nova položaj. V mnogih primerih (recimo v aferi Montesi) so z brezpogojno podporo demokristjanom okrnile svoj ugled v javnem mnenju. V liberalni stranki pa je prevladalo konservativno krilo, kar je šibko ravnotežje vladne koalicije še bolj omajalo. Pomemben je bil kongres demofcristjanske stranke v Neaplju, ki je spravil na površje Fanfanija kot izraz naprednejših, socialno usmerjenih teženj znotraj stranke, zlasti na terenu. Prav tako pa ne bi mogli reči, da je Fanfam zadostil težnjam in zahtevam, ki) so prišle na dan na neapeljskem kongresu, ne s svojimi preozkimi političnimi pogledi ne s svojim delovanjem kot politični tajnik demo-kristjanske stranke, kjer je pokazal enako neodločno »po-livalentno« nihanje med levim in desnico kot v času svojih ponesrečenih poskusov, da sestavi vlado. Zamisel demo-kristjanske stranke kot središča, okrog katerega se kot okrog mogočnega magneta polarizirajo ostale politične sile, je •šibko ne le zaradi svoje utopičnosti v sedanjem po- PELLA SCELBA ložaju, temveč tudi zaradi notranje razdrobljenosti stranke same, ki združuje težnje najrazličnejših slojev od Togni-jeve reakcije do na.jponižnejših ljudskih množic, za katere predstavlja problem že kos kruha. Obenem pa sprošča razvoj tudi v Italiji, ne glede na pogosto oportunistično vedenje strankarskih vodstev, mnoga nerešena vprašanja, polagoma pa tudi nove sile, ki! bodo znale prispevati k njihovemu reševanju, če je konec hladne vojne pomenil konec znatne možnosti izsiljevanja za nazadnjaške sile — kar kažejo tudi junijski volilni rezultati, jim je rešitev tržaškega vprašanja izbil iz rok še eno orožje, s katerim so odvračale pozornost javnega mnenja od perečih notranjih problemov in poskušale prikriti kričeče socialne krivice. Tržaško vprašanje je danes le še zastava skrajnega nacionalizma v rokah fašistične desnice in — kar je žalostno — slepe politike vodstva, KPt.Jsi se mu pridružuje tudi Nennijevo in Moranddjevo vodstvo PSI. Pri tem zaostaja politika italijanskih kominformskih voditeljev ne le za težhjami delavskih množic, temveč tudi za politiko ZSSR. Zmeda-, ki jo je vodstvu KPI pripravila sovjetska, vlada s pristankom na sporazum o Trstu, zgovorno priča o tem. Vprašanje je, koliko časa bo lahko trajalo to za-stajanje. če ne že za bližnjo bodočnost, v kateri je notranja politika v veliki meri v zadnjih šestih mesecih blokirana do izvolitve novega predsednika republike, ko ni mogoče razpustiti parlamenta in razpisati novih volitev — pa za kasneje se tudi v Italiji obetajo boljše perspektive. Premirje v Indokiiii uvod v nov razvoj v Aziji 20. julija, so bili v Ženevi podpisani sporazumi o premirju v Indokinii. V naslednjem mesecu so bili sporazumi po posameznih področjih postopoma uveljavljeni; prvič po dolgih letih so povsod v svetu umolknili topovi, že to dejstvo kaže pomen premirja, ki je bilo sklenjeno po mnogih teža^ vah in ovirah. Za sklenitev premirja je bil potreben ceio padec Lanielove vlade v Franciji in premagati je bilo treba številne težave, ki jih je ustvarjala predvsem ameriška politika. Obenem pa pomeni premirje v Indokani odstranitev glavne ovire za normalizacijo položaja v jugovzhodni Aziji, ki sci jo dotlej motile ne le same vojne operacije, temveč morda v še večji meri vmešavanje od zunaj, ki ga je omogočalo nadaljevanje vojne. Nadalje je bilo premirje uvod v doseganje resnične samostojnosti treh indokitajskih držav, kar je zadalo hud udarec ostankom francoskega kolonializma. Kot dokazuje nedavno Nehrujevo potovanje v Ran-gun, Hanoj in Peking, pa, je prenehanje sovražnosti v tem delu Azije odprlo tudi pot za zbližanje med! azijskimi državami, zlasti med obema najvažnejšima, Indijo in Kitajsko. Vojna v Indotoini je stala, Francijo 800 milijard frankov letno, obenem pa je še absorbirala, znatne vsote ameriške pomoči. Francosko gospodarstvo je nujno’ moralo resno ob- čutiti to puščanje krvi. Vendar do Mendes-Francea nobena francoska vlada kljub zahtevam javnega mnenja ni imela poguma, da bi pogledala dejstvom v oči in se odločila za edini korak, ki ji je preostal — sklenitev premirja s Hoši-minhom in odpoved načrtom o ponovnem kolonialnem nadzorstvu nad deželo, ki ji je Francija že slovesno obljubila samostojnost. Spomniti se moramo, da se je vojna v Indo-kini začela leta 1946 prav zaradi francoskega poskusa, da to že obstoječo samostojnost, ki si jo je vietnamsko ljudstvo v borbi z japonskim okupatorjem izbojevalo, ponovno zatre. Prvi oviri za sklenitev premirja v Indokini — kolonialističnim tendencam v francoski politiki — so se pridruževale še druge. Največja med njimi je bila »nova strategija«, ki jo je uvedla republikanska vlada v ZDA in ki je gledala na vprašanje Indokine samo z zornega kota, borbe proti sovjetskemu bloku in »razširjanju komunističnega vpliva v Aziji«, kar je v večini primerov druga beseda za razširjanje ameriškega vpliva. Precej časa je indokitajsko vojno pomagala vzdrževati tudi ZSSR v okviru splošne politike hladne vojne, pa tudi Kitajska je imela v tem vprašanju posebne račune. Zaradi tega je zgodovina pogajanj za premirje v Indokini vrsta manevrov, nenadnih obratov in neprestanega nihanja od pesimizma k optimizmu in narobe. V aprilu, tik pred začetkom ženevske konference, je namesto miru celo grozila razširitev spopada. Medtem ko je z vso silovitostjo trajala bitka za Dien Bien Fu, je Dulles 7. aprila sprožil predlog o posvetovanjih za »skupno akcije«, ki naj bi zavrla Hošiminhcvo prodiranje. London je to zamisel odklonil. Francoska vlada, ki je bila sprva angleškega, mnenja, pa je tik pred začetkom konference v Ženevi pod pritiskom čedalje slabšega položaja na bojišču sklenila tvegati še en poskus, da se s silo ohranijo njene pozicije. Se isti dan, ko so se v Ženevi začela pogajanja, je Edsenhower govoril o »bližnji uri velikih odločitev«. Eden, ki je bil že v Ženevi, se je dan poprej nenadoma vrnil v London in angleška vlada se je proti vsej tradiciji v nedeljo sestala k nujni seji. Ozadje takratnih dogodkov še danes ni povsem jasno, zdi se pa, da je Francija zaprosila zaveznike za vojaško pomoč v Indokini in da bi bile ZDA pripravljene NEHRU MAOTSETUNG NUCUETTEcUL Bojišče pri Dien Bien Fuju CUENLAJ pristati, če bi sodelovala tudi Anglija. Ta pa očitno ni hotela tvegata razširitve vojne, ki zelo verjetno ne bi ostala omejem samo na Indokino. Takrat je bila dejansko od vrnjena zadnja velika vojna nevarnost v tem letu — samo dejstvo, da se je to zgodilo, pa ne govori toliko v prid realizmu tega ali onega politika kot v dokaz, da se je položaj v svetu dejansko toliko spremenil, da pomeni sprožiti vojno, pa čeprav omejeno, zelo nevarno in tvegano dejanje. Kljub vsem težavam — in kljub nasprotovanju ZDA, ki so ženevsko konferenco, zlasti v zadnjem delu, očitno sabotirale, pa je bilo po treh mesecih vendarle sklenjeno premirje. Toda vmes je že kazalo, da so se pogajanja razbila in to je tudi zadalo zadnji udarec že tako majavi Danielovi in Bidaultovi vladi v Franciji. Realistična smer, ki jo je dal francoski politiki novi ministrski predsednik Mendes-France, je omogočila miren zaključek vojne. Dejanski zmagovalec v Ženevi je bil Hošiminh, pa tudi Kitajska si je znatno popravila svoj mednarodni položaj. Velika večina, ki jo je Mendes-France dobil pri glasovanju v narodni skupščini! po povratku iz Ženeve, dokazuje, da se tudi Francozi zavedajo-, kolikšna korist je zanje, da se je končala »umazana vojna«, v kateri so v borbi za preživele cilje imeli ogromno gospodarsko in politično škodo. Ce ZDA niso mogle preprečiti sklenitve indokitajskega premirja, pa so vendarle izsilile podpis j ugovzhodno-azijske pogodbe (SEATO), ki naj skrbi za obrambo Azije — brez azijskih držav, ki so odklonile svoj pristop. Delta Rdeče reke pri Hanoiu, kjer se je zaključila francoska kolonialna avantura. EGIPT Polkovnik Gamal Abdel Naser je po zadnji odstavitvi generala Nagiba skupno s častniško skupino v revolucionarnem odboru edini gospodar v Egiptu. Nagib je prvič odstopil 25. februarja, dva dni kasneje pa je bil ponovno potrjen za predsednika republike, medtem ko je predsedstvo vlade prevzel Naser. ABESINIJA Haile Selasie, cesar Etiopije, je poleti obiskal tudi Jugoslavijo, bil pa je tudi v ZDA. Cesar Haile Selasie, pred leti junaški borec proti osvajalnemu rimskemu imperializmu, se zdaj trudi, da bi svojo aezeio avignu iz zaostalosti; sam ji je dal liberalno ustavo. I rž a š ko gosp o dar sl v o v krempljih krize Vsa, tudi najbolj črna prerokovanja o razvoju tržaškega gospodarstva, so se v preteklih letih žal le preveč uresničila. 1954. leto je zabeležilo naravnost strahoten porast brezposelnosti in padro aktivnosti najvažnejših gospodarskih panog. Nimamo dokončnih podatkov o stanju celega leta, vendar pa so že podatki o stanju do meseca avgusta zelo zgovorni. Promet je bil v prvih 8 mesecih za okrog 2 odstotka manjši kot 1953. leta in kar za 21 odstotkov manjši kot leta 1952. Industrija pa je zabeležila do sedaj v vsem povojnem obdobju naj nižj i odstotek zaposlitve, saj so v ladjedelnici Sv. Marka izkoriščali komaj 16 odstotkov naprav. Tržaško pomorstvo, kot tretji glavni steber gospodarstva, pa je še vedno le up in ne plove po morjih s trža^ ško zastavo niti sto tisoč ton ladjevja. meta. Ta položaj pa je 'toliko resnejši, če ga primerjamo z razvojem ostalih svetovnih pristanišč, ki beležijo stalen vzpon in to med obema vojnama kot v zadnjih letih. Promet Genove se je tako povečal od 7,9 milijona ton leta 1952 na 8,7 milijona ton v letu 1953. Promet Neaplja s 5,8 na 7,8, Benetk s 5,0 na 5,7, Hamburga s 15,2 na 16,4, Bremena z 9,6 na 9,9, Antverpna s 27,5 na 28,2 itd. Kriza tržaškega prometa je nastala na eni strani zaradi povečane konkurenčne sposobnosti glavnih severnih pristanišč Hamburga, Rotterdama in Bremena, o čemer zgovorno priča objavljena tabela. Druga tabela pa govori o istočasnem prav tako naglem padcu tržaškega prometa avstrijskega izvora odnosno prometa, ki gre skozi Trst v Avstrijo. PROMET Najbolj resna in občutna je kriza tržaškega prometa, ki se je v resnici pričela že po prvi svetovni vojni in ki ni bila nikoli zaceljena. Ameriške: pošiljke Avstriji, razrušena severna pristanišča in njih šibka konkurenčna moč so sicer povzročile, da se je stanje po drugi svetovni vojni nekoliko popravilo, a le za malo časa. Statistični podatki govore, da se je pomorski promet tržaškega pristanišča po vojni počasi večal in prvič presegel leta 1949 s 3,483.118 tonami rekordno številko 1913. leta ter se nato dvigal vse do 1952. leta, ko je dosegel, nikdar doslej doseženi rekord s 4,063.390 tonami prometa. 1953. leta pa se začenja padec. Takrat so prepeljali skozi tržaško pristanišče le 3,441.705 ton blaga. 1954. leta se je ta padec še povečal, saj so v prvih sedmih mesecih prepeljali le 2,326.175 ton blaga. Tabela 1. Leto Hamburg Rotterdam Bremen 1950 86.105 101.149 1951 251.2C8 180.323 431.451 1952 190.155 95.000 820.042 1953 218.706 Tabela 2 808.061 Promet 1953 1952 1951 v Trst 525.390 448.557 625.860 iz Trsta 822.643 1.413.447 1.237.479 skupaj 1,348.033 1,862.004 1,863.339 (Promet je. izražen v tonah in obsega izključno blago, poslano v Trst ali iz Trsta za prekomorski promet ter ne obsega torej blaga, ki ga je Avstrija poslala v Trst za tržaške potrebe, odnosno skozi Trst v Italijo. Tabela torej vključuje izključno avstrijski tranzitni promet.) Izredno zanimiva pa je tudi naslednja statistična tabela, ki obravnava promet tržaškega pristanišča v treh ločenih obdob- že te številke same ob sebi govore o ved- jih in tako odkriva resnične vzroke krize no hujši krizi tržaškega pomorskega pro- tržaškega prometa. 1913 % 1938 °/c 1953 % 1913 1953 1938 ’' 1953 Avstrija 6,8 25,4 6,6 33,0 14,1 67,2 + 7,3 + 7,5 Madžarska 1,8 6,6 1,5 7,5 0,6 3,0 —1,2 —0,9 CSR 5,9 21,8 4,0 20,0 1,3 6,3 —4,6 -2,7 Jugoslavija 8,8 32,9 1,1 5,5 0,9 4,4 —7,9 —0,2 Italija 1,0 3,3 4,9 24,'J 2,8 13,4 + 1,8 -2,1 Ostale 2,7 10,0 1,9 9,5 1,3 5,7 —1.4 -0,6 Skupaj 27,0 20,0 21,0 100,0 —6,0 +1 Ne gre torej samo za avstrijski promet in vpliv severnih pristanišč, ki ga imajo na odtegnitev tega prometa, temveč je za razvoj in bodočnost tržaškega pristanišča bistveno važen tudi delež stalnih treh najvažnejših zalednih držav. Jugoslavija, Madžarska in Češkoslovaška pa so skoro izginile iz tržškega prometa, kar nam zelo jasno prikazuje zgornja statistična tabela. Vse te tri zaledne države so že pred drugo svetovno vojno močno zmanjšale svoj delež premeta proti Trstu, še bolj pa po drugi svetovni vojni. 'Nova politična ureditev Trsta sama ob sebi nikakor ne bo mogla premostiti zaprek, ki se stavljajo razvoju tržaškega pristanišča in ne bo rešila vseh perečih vprašanj pristaniškega prometa, vendar pa omogoča ugodnejši mednarodni politični razvoj, v katerega se vključuje tudi Trst, boljše upe za bodočnost. Ena izmed najvažnejših točk sporazuma podpisanega v Londonu namreč pravi, da veljajo vsi členi mirovne pogodbe o tržaškem pristanišču in da bodo sklicali posebno konferenco vseh zainteresiranih zalednih držav: Italije, Avstrije, Jugoslavije, ČSR, Madžarske, Poljske in menda celo Bolgarije, da bodo sklepali o vprašanju tržaškega prometa. Ta konferenca in zlasti točna določila mirovne pogodbe pa lahko v vzdušju pomirjenega in mednarodnega sodelovanja omogoči razvoj tržaškega .'pristanišča in obnovitev prometa. Določila mirovne pogodbe o prosti luki so namreč zelo jasna in ne dopuščajo ni-kakih juridičnih izvijanj, ki bi šla na škodo Trstu odnosno tržaškemu zaledju. Po teh določilih je prosta luka samostojen organizem in ima vse značilnosti pravne osebe. Posebno važna je točka 5 omenjenega instrumenta, ki pravi dobesedno: »Trgovske ladje in blago vseh dežel bodo imeli neomejen pristop v pro-. sto luko, da bi mogle nakladati in raztovarjati blago, kakor tudi glede tranzitnega, prometa in blaga, ki se uvozi na Svobodno ozemlje ali se iz njega izvozi.« To določbo so do sedaj formalno nekako izpolnjevali, a v resnici so veljali v tržaškem pristanišču italijanski zakoni, ki so skrajno kočljivi za tržaško pristanišče, ki je u-smerjeno predvsem za promet z zalednimi državami. Poleg tega so v resnici veljali številni tajni predpisi o prometu strateškega blaga, in surovin, za kafer pravijo, da so strateškega značaja. Blago v okviru proste luke same pa je bilo podvrženo sistemu carinske kontrole, ki zelo otežuje in draži operacije. Izredno pomembna pa je še točka 16 priloge 7 mirovne pogodbe, ki pravi: »1. Blagu, ki se prevaža po železnici med presto luko in državami, ki se je poslužujejo, bo zajamčena svoboda tranzita po o-bičajnih mednarodnih konvencijah od strani STO in držav, skozi katere se blago prevaža, brez vsake diskriminacije in brez carine, kakor tudi brez vsakršnih pristojbin razen tistih, ki se plačujejo za storjene usluge. 2. Svobodno ozemlje in države, ki prevzemajo obveznosti po tem instrumentu in po 2,326.175 ton 1953 Jj.iL d/j. L ul- _ 2,370.695 ton 1992 -H1L Aht 4*4 .2,945.724 ton 1954 1953 ■■■ _l.414.5o .1,410.435 ton 1952 .2,060,745 ton Grafični piikaz gibanja tržaškega pomorskega iv železniškega prometa v zadnjih treh letih, številke za leto 1954 se nanašajo samo na prvih sedem mesecev. katerih se v kakršni koli smeri vrši tranzitni promet, o katerem je tu govora, bodo storile vse za normalen razvoj blagovnega prometa in ne bodo povzele nikakršnega diskriminacijskega ukrepa, odnosno tarif, uslug, carinskih, zdravstvenih, policijskih in drugih predpisov. 3. Države, ki prevzemajo obveznosti po tem instrumentu, ne bodo povzele nikakih ukrepov glede pravilnikov in tarif, ki bi umetno odvračale promet od proste luke v korist drugih pomorskih pristanišč. Ukrepi, ki bi jih vlada Jugoslavije podvzela v korist prometa južne Jugoslavije, se ne bodo smatrali za ukrepe, ki imajo za cilj, da umetno odvračajo promet.« Tudi določila tega člena so se v preteklosti izvajala le formalno, medtem ko je v resnici veljala ostra tarifna borba med upravami državnih železnic Jadrana. Resnično spoštovanje načel tega člena lahko v ozračju dobrih odnosov omogoči, da se konča nesmiselna konkurenčna- bitka in da pridejo do veljave geogr afs-kcegospodar-ski zakoni. Resni italijanski gospodarski krogi dokazujejo, da se zavedajo vseh teh perečih vprašanj in jih skušajo realistično rešiti. V tej zvezi je zelo zanimiv uvodni članek posebne številke znanega milanskega gospodarskega lista »24 Ore«, v katerem- či-tarno med drugim tudi sledeče: »Gospodarske in pomorske odnose z Jugoslavijo je treba urediti na osnovi realističnega stanja, saj mora, tudi- Jugoslavija videti pomembnost ustanovitve enotne jadranske fronte o pomorskem prometu in o pristaniščih, da bi se premagala konkurenca baltiških .in črnomorskih pristanišč. Tako postavljanje odnosov med deželama na področju trgovine b-i med drugim tudi omogočilo zanimive skupne pobude. Prav tako je treba resno proučiti vprašanje železniških in cestnih zvez z Avstrijo, da se omogoči neodvisna tarifna politika na železniških progah, M vežejo Trst skozi Jugoslavijo s centralno Evropo.« Težko je torej prerokovati, kako se bo razvijal tržaški pristaniški promet v bodočnosti. Odprti sta dve poti. Ce bomo šli po stari, če bodo odnosi med Italijo in Jugoslavijo napeti, če ne bo prišlo vsaj do znosnega sožitja tudi z ostalimi zalednimi državami, med njimi so zlasti države v okviru sovjetskega bloka., potem bo pač Trst še nadalje obsojen n-a počasen propad. Vendar pa upamo, da bo zdrav realizem zmagal -tako v odnosih med Italijo in Jugoslavijo, kot tudi v Trst-u samem in kot tudi na svetovnem torišču in da bo zdravo gospodarsko sodelovanje omogočilo v prihodnosti ugodnejši razvoj tržaškega prometa. To vprašanje pa je za Trst bistvenega življenjskega pomena. Trst je postal velemesto, mednarodno pristanišče evropskega, če že ne svetovnega pomena, edino- na o-snovi tesnih vezi z zalednimi državami. Ce ta njegova funkcija odpade, ne bo več raz loga za njegov obstoj -in za njego-v procvit. Od -prometa in njegovega ugodnega ali neugodnega razvoja ni odvisen namreč samo tisti del prebivalstva in njegov obstoj, ki dobiva zaslužek neposredno iz pristanišča, ki je zaposleno pri železnicah, prometnih ustanovah, špedicijah itd., temveč je v veliki meri odvisen tudi razvoj tržaške industrije in tržaškega pomorstva. Tudi glede industrije veljajo torej osnovne zakonitosti, ki prihajajo do izraza pri razvoju prometa in je slika stanja v bistvu precej podobna. INDUSTRIJA Tržaška industrija preživlja že dalj časa izredno ostro krizo, ki se je v zadnjem letu še poglobila. Uradni statistični podatki industrijske zbornice o največjih industrijskih obratih, -ki jih prikazuje objavljeni grafikon, to trditev dovolj jasno- ilustrira-jo. Kriza pa se ni zaostrila samo pri velikih obratih, temveč je posebno občutna zlasti za malo iti srednjo industrijo. Statistični podatki za mesec avgust potrjujejo tako, da je bila zaposlitev ugodna edino v industriji farmacevtskih izdelkov in za mline, medtem ko je v ostri krizi obsežna kategorija lesnih obratov, industrija konserv, testenin, papirnih in karto-nažnih izdelkov, jute in oblačil. Tudi tu je glavni razlog, kot to- velja za pomorstvo in promet, v premajhni naslo-njenosti tržaške industrije na. njegovo zaledje. Tri vrste industrijske dejavnosti so zrasle v našem mestu: zrasla je industrija, ki služi neposredno pomorskemu prometu — velike ladjedelnice; tovarna strojev, -ladijske opreme itd.; zrasla je industrija surovin, ceneno pripeljanih p-o morju, ki se v pristanišču predelujejo iti zato- ceneje pošiljajo po železnici v zaledje. To so zlasti čistilnice mineralnih olj, jeklarne, predelovalnice tobaka in podobna, podjetja. In končno je zrasla tudi industrija, ki jo najdemo- staro v vsakem mestu in ki1 dela za potrebe mesta ter najbližnjega zaledja, kot je pivovarna, tovarne za testenine, liker- je in drugo. Zaradi ugodnih pomorskih zvez pa so ti obrati prav kmalu usmerili dobršen del svojih izdelkov v prekomorske dežele in v zaledje. Pregled tržaških industrijskih panog, kat.rega lahko napravimo na osnovi popisa industrijskih obratov leta 1951, potrjuje, da je velika večina tržaških industrijskih obratov navezana na omenjeno osnovno funkcijo Trsta. Pri popisu industrije so tako ugotovili, da je v Trstu skupno 3878 industrijskih obratov (upoštevani so tudi obrtniki) s 36.449 delavci .in s pogonskimi stroji s skupno 107.496 Ks. Velika večina delavcev in še večji delež pogonskih strojev je bila zaposlena v največjih industrijskih obratih. Tako so zabeležili samo eno siderur-gično podjetje, kar ne predstavlja niti 3 tisočinke vseh obratov, ki pa je imelo zaposlenih 1276 odnosno 3,5 odstotka delavcev in kar 16,0 odstotka celotnega števila pogonskih strojev. Mehanična industrija, kamor prištevamo v prvi vrsti ladjedelnice, pa je zaposlovala 12.017 delavcev (32,97%) in imela 38,7% vseh pogonskih naprav. Kemična industrija (skoro izključno- obe veliki rafineriji) je zaposlovala 1826 delavcev (5,1%) in imela 8,58% vseh pogonskih strojev. Te tri velike industrijske panoge so torej zaposlovale več ko 41% celotne v industriji zaposlene delovne sile in razpolagale z okrog 55% vseh pogonskih naprav. Samo 7 je velikih podjetij, ki zaposlujejo skupno več ko 10 tisoč delavcev ali okrog 30 odstotkov. Koncentracija tržaške industrije je torej skrajno dosledno izvedena. Istočasno so pa prav ta največja industrijska podjetja najbolj odvisna od tujega trga, od naročil in surovin iz vsega sveta. Primerjava popisa industrijskih obratov iz leta 1951 z zadnjim predvojnim, popisom iz leta 1938 pa na zelo zanimiv način prikazuje upadete industrijske dejavnosti in zlasti hud udarec malim in srednjim industrijskim obratom. število delavcev velike industrije se je tako zmanjšalo za 18,6 odstotka, medtem ion% 10021 LADJEDELNICA „SV. MARKO" TOV. STROJEV „SV. ANDREJ" 1 i 77% = 62.6^ = DE LA VN. MOSTOV IN DVIGAL PLAVŽI J.L.V.A." u6%.u JEKLARNA .I.L.V.A." Grajični prikaz gibanja zaposlenosti ključne tržaške industrije v zadnjih treh letih, ki nazorno odraža hudo krizo predvsem v ladjedelništvu. ko se je v isti primerjavi zmanjšalo še mnogo občutneje število delavcev malih industrijskih objektov: Pastificio Triesti-no (zmanjšanje za 70,5%), Beltrame (za 48,5%), Salta (38,0%), Genel (35,3%), Ju-taficio (30',0%), Esso Standard (21,1%.), Mediano (22,5%), Aquila (19,5%), Dreher (15,2%), Arzenal (13,9%), GRDA (12,7%), ILVA (4,4%). Primerjava obeh popisov industrijskih obratov kaže tako, da se je med -letom 1933 in 1951, ko sta bila izvršena oba popisa, zmanjšalo skupno število vseh oseb, zaposlenih v industriji, za 1171 ali za 3,41 odstotka in to najhuje v manjših in srednjih industrijskih podjetjih, občutno pa so bili prizadeti tudi veliki industrijski orjaki. Brez doslednih in odločnih ukrepov je vsa obsežna tržaška industrijska dejavnost obsojena na propad. Tega se zavedajo vsi tržaški odgovorni krogi in kot kaže tudi vlada, saj je zlasti v zadnjem času mnogo govora o pomoči, ki naj jo dobi Trst. Pomoč je brez dvoma dobrodošla, vendar ne sme imeti tak značaj, da bi samo podaljšala agonijo, da bi le nekoliko olajšala sedanje kritično stanje, ampak je treba rešiti osnovne vzroke, ki zavirajo ne samo razvoj pristanišča, temveč tudi industrije. GOSPODARSKI SPORAZUM MED ILRJ IN ZVU Ugodnejše mednarodno ozračje, do katerega je prišlo v preteklem letu po vsem svetu in zlasti rešitev najhujših spornih vprašanj med Italijo in Jugoslavijo, lahko brez dvoma pripomore ne samo do odstranitve vzrokov krize tržaškemu prometu, temv.č tudi do ugodnih naročil tržaški industriji. V avgustu so tako že pred podpisom sporazuma bila v Trstu pogajanja med predstavniki ZVU — to se pravi predstavniki rimske vlade v ZVU — in predstavniki jugoslovanske vlade za povečanje trgovinske izmenjave med Trstom in Jugoslavijo. Ta pogajanja so sicer pripomogla do nekoliko povečane trgovinske zamenjave, vendar še zdaleč ne v takšni meri kot bi to bilo možno in obojestransko koristno. Uvoz jugoslovanskega blaga in izvoz tržaškega blaga je namreč omejen s posebnim sistemom uvoznih dovoljenj, kar pomeni, da izdaja italijansko ministrstvo v Rimu za vsak uvoz posebej uvozno dovoljenje. Ministrstvo pa je iz političnih razlogov do sedaj skušalo zavirati na vse mogoče načine trgovinski promet z Jugosla- vijo, kar je prišlo žal do izraza tudi pri. omenjenih pogajanjih. Jugoslovanskih predlogov za povečanje kontingentov niso sprejeli, odnosno so jih znižali na najmanjšo mero. Pa prav ti jugoslovanski predlogi bi pripomogli do znatne olajšave krize tržaške industrije. Jugoslovani so tako predlagali, da bi seznam blaga za izvoz tržaških izdelkov v Jugoslavijo vseboval med drugim ladijske motorje v vrednosti 1,2 milijarde lir na leto, kar pa so rimski funkcionarji znižali na 400 milijonov lir. Po predlogu bi Jugoslavija. uvozila za 800 milijonov raznih strojev in strojnih delov. Tudi ta znesek so znižali na komaj 100 milijonov lir. Jugoslavija je predlagala uvoz bencina in ostalih izdelkov tržaških čistilnic v vrednosti 600 milijonov lir, končna številka pa je samo 100 milijonov lir. Končno je Jugoslavija predlagala, da bi tržaške mehanične delavnice izvršile razna večja in manjša popravila motorjev, ladijske opreme, avtomobilov itd. v skupni vrednosti 600 milijonov lir, kar pa so popolnoma odbili in ta postavka sploh ni prišla v sporazum. Jugoslovanski predlog za uvoz blaga iz Trsta je bil za skupno 5265 milijonov lir, in sic r za blago, ki se proizvaja izključno v Trstu, odnosno je rezultat tržaške dejavnosti. Ta naročila bi potemtakem v znatni meri ublažila krizo tržaške industrije. Do podobnih nezadovoljivih rezultatov so privedla omenjena pogajanja tudi glede jugoslovanskega izvoza v Trst. Jugoslovani so predlagali izvoz rezanega lesa v vrednosti 500 milijonov lir, italijanski predstavniki pa so sprejeli le 70 milijonov lir, enako je pri kurivu, kjer je bil jugoslovanski predlog prav tako 500 milijonov lir in kjer so sprejeli le 150 milijonov lir. Celo uvoz usnja in usnjene galanterije ni naletel na razumevanje, saj so predlagali uvoz v vrednosti 550 milijonov lir, končna številka pa je komaj 20 milijonov lir. V Trstu ni sedaj omembe vr.dne usnjarske dejavnosti, čeprav je nekoč bila zelo živahna in bi prav z uvozom iz Jugoslavije ponovno oživela. Podobno je z mesom, ki primanjkuje na tržaškem trgu, zaradi č sar imajo nekatere organizacije monopolen položaj in je cena zato na drobno visoka. Jugoslovanski predlog je obsegal uvoz za 200 milijonov lir konj, 450 milijonov lir govedi, 300 milijonov lir govejega, telečjega in svinjskega mesa itd. V sporazumu pa najdemo samo tele številke: konji 60 milijonov, go- veja živina 150 milijonov in meso 70 milijonov. Posledica takega umetnega zniževanja promet je, da bo znašal trgovinski promet med Trstom in Jugoslvijo namesto 12 milijard lir, kot so predlagali Jugoslovani, le 2 milijardi 250 milijonov. Omenjena pogajanja torej še niso pokazala odločne volje za res realno obravnavanje gospodarskih vprašanj, saj bi bila e-dino do kraja dosledna- rešitev perečega umetnega delovanja trgovinskega prometa v dosledni liberalizaciji medsebojne trgovine, kar Jugoslavija že izvaja do vseh držav in tudi do Italije. Težko je biti prerok, vendar pa je tržaški gospodarski položaj postal v zadnjem času mnogo bolj jasen in dopušča nekatere ugotovitve za prihodnost. Trstu se odpirata dve poti. Prva je stara, dobro znana pot medsebojnega sovra- štva, ko »višji« interesi prevladujejo nad vsakim, še tako zdravim gospodarskim razglabljanjem, ko sovraštvo preprečuje rešitev vseh perečih vprašanj. To je pot, ki je Trst že privedla v krizo, ki je razbila tradicionalno navezanost tržaškega pristanišča na. njegovo zaledje in postavila pod vprašaj razvoj Trsta kot velikega pomembnega mesta. Druga pa je pot prijateljstva in medsebojnega sodelovanja med obema sosednima državama. Upamo, da se bo letos končala ta ža-lostna tradicija sovraštva, in da bomo doživeli ugodno obdobje, ko se bodo sporazumno reševala vsa gospodarska in tudi druga pereča vprašanja. Ta pot pa bi pomenila okrepitev tradicionalne dejavnosti tržaškega pristanišča, bi vsaj omilila krizo industrije in ostalih panog in privedla do boljšega življenja delovnih ljudi. Člani jugoslovanske gospodarske delegacije za sklenitev gospodarskega sporazuma z ZVU. Od leve proti desni: šef trg. oddelka jug. ekonomske delegacije v Trstu ing. Srečko Vr-banac, ing. Slobodan Karič (vodja delegacije), člana Krajnovič in Branko Zlatarič. Donato Capurso naši. TRST- ULICA TORREBIANCA 19 Telefon 37839, stanovanje tel. 37-671 =gp Capurso - Torrebianca 19 - Trieste Dl/OZ - IZVOZ suhega sadja, jesti/in, kolonialnega blaga Itd. Razpošilja darilne pahete v Jugoslavijo In droge države po naročilu svojcev is Amerike. CUK GORICA, Korzo Verdi 26 TRG CAVOUR 8 Šivalni stroji ,,Necchl" - Dvokolesa - Motorji - Radio aparati TRGOVUSA JESTVIK CIGOJ JOŽE GORICA - ULICA MDKACHB 12 Zadr. konzorcij trgovcev z jestvinarrij Societš coop. tra commestibilisti a r. I. EVOZ - IZI/OZ - Veletrgovina z živili, uvoznik in glavna zaloga mineralne vode «Radcnsliax> DROGERIJA Anton Podgornik T R S T - Ul. Valtlirivo 3 - Tclafon 35034 GORICA - Trg E. De Amicis 12, tel. 3009 KMEČKA BANKA r. z. z o. j. GORICA Ul. Morelll 14 Telef. 22-06 C 0'T'CH' nazl. GORICA Ul. Carducci 4, Korzo Italia 10, Ul. Bellinzona 5 KAVARNA - BUFFET MESNICA DE LORENZI NINO GORICA - Telefon 34-78 Sv. Križ 144 OKUSNO TISKOVINO URARNA ZLATARNA <=dnton MALALAN OPČINE - ALPINSKA UL. 83/1 - TELEFON 21-465 Velika izbira vsakovrstnih ur in zlatnine. Za vsako kupljeno uro dobite posebno jamstvo, ki vam da možnost za 20 % popusta pri vsakem popravilu istih TRGOVINA S ČEVLJI MARCEL MALALAN OPČIN H ALPINSKA DL 85 - TEL 21 465 Čevlji in copate najboljših tovarn za moške, zenske in otroke dobite po ugodnih cenah C=2)tult vena t na Q ru ne SE PRIPOROČA Cepah Peteti Parni TRST - Ut: Udine 38 - Tel. 28 296 t>etika zaloga obakootelnaga manujaktulnega Ulaga in polila za moihe, ženske in otlolie tel o&ahoulitnih dlof nalij. OPČISfE tfiiiilhtniu znihunu AmMAra #7 ** TELEFON 31-097 MESNICA PEKARNA IN TRGOVINA JESTVIN Logar Jožef GUSTINČIČ JUSTINA Sv. Križ štev. 193 Sv. Križ 340 VAM IZGOTOVI zadruga tiskarjev z o. z. „graphis99 tiskarna v trstu - ul. sv. frančiška 20 Tržaško delavstvo v borbi za delo in razredno enotnost Fram** Kavs Tudi v letošnjem pregledu sindikalnega življenja v preteklih 12 mesecih moramo žal ugotoviti, da še vedno traja huda sindikalna razcepljenost, ki se je v zadnjem: letu le še poostrila. Sami predstavniki obeh največjih sindikatov so morali večkrat priznati, da je zaradi te razcepljenosti delavstvo pasivno in da je nad polovica vseh delavcev in nameščencev izven sindikatov, kar je v tem resnem socialnem in gospodarskem položaju za delavstvo naravnost porazno in usodno. Zato niso sindikalne organizacije kos temu položaju ter zaznamujejo mnoge neuspehe in umike. Zato se je tudi večkrat dogajalo, da so sindikati borbenost delavstva zavirali, namesto da bi jo pospeševali, kakor nam kaže tudi primer z demonstracijami brezposelnih delavcev, ki ga niže navajamo. Doslej so često poudarjali, da so onemogočala združitev delavstva različna stališča do rešitve vprašanja državne pripadnosti našega ozemlja. Zdaj je ta moment odstranjen in je s tem tudi ena ovira manj za enotnost delavstva. Kljub temu pa še ni nobenega znaka, da do te enotnosti tudi pride. Ne smemo namreč pozabiti, da so glavni vzroki razdora in razcepljenosti sindikatov strankarskega značaja, ker so sindikati v službi raznih strank in zagovarjajo v glavnem strankarske in ne razrednih interesov delavstva kot celote. Zato imamo na primer v Italiji poleg treh velikih sindikalnih organizacij še mnogo manjših, pa čeprav tam ni bilo vprašanja teritorialne pripadnosti. Nedvomno pa pomeni rešitev tržaškega vprašanja tudi na poti k sindikalna enotnosti delavstva korak naprej. Da.pa se ta enotnost pri nas uresniči, .se morajo sindikati odpovedati težnjam po hegemoniji in monopolu, ker je združitev delavstva na strankarski osnovi nemogoča. Ker so razredni interesi vseh delavcev v borbi proti izkoriščanju delodajalcev enaki, je treba prav na osnovi razredne borbe združiti vse delavstvo. S tem se tudi okrepi zaupanje vsega delavstva v sindikate ter se ustvarijo pogoji, da se mnogi pasivizira-ni delavci zopet sindikalno organizirajo. Nujnost združtve vsega delavstva na razredni osnovi so poudarjali v času, ki ga zajema naš pregled, samo Razredni sindi- kati ter posamezni razredno zavedni delavci, ki so naslovili na delavstvo tudi poziv za ustanovitev skupnega akcijskega odbora, za skupno praznovanje prvega maja ter za enotne nastope v raznih stavkah in drugih sindikalnih borbah. Večina delavstva je te pozive odobravala, toda sindikalna vodstva so imela zanje gluha, ušesa. Zato smo videli, da sta šla oba, glavna sin-dikta v najbolj važnih sindikalnih akcijah v preteklih 12 mesecih po ločenih poteh, ko je bila enotna akcija krvavo potrebna, kot na primer v borbi proti suspenziji delavcev v GRDA, v prizadevanju za izboljšanje mezd itd. Ko se je vrnil Trst pod italijansko upravo, je bilo pričakovati, da se tukajšnji sindikati tudi formalno vključijo v sindikalne organizacije v Italiji, toda bodisi Delavska zbornica kot Zveza dela sta doslej izjavili, da se bosta- samo še -tesneje povezala s sindikalnimi organizacijami v Italiji, da pa ohranita formalno samostojnost. Zveza dela je sicer v napovedi novega kongresa še v novembru dala slutiti, da se utegne popolnoma vključiti v CGIL ali pa ponuditi Delavski zbornici celo združitev v enotno sindikalno organizacijo, kar pa je vsekakor preuranjeno, če se ne ustvarijo za to pogoji in če se sindikalni organizaciji ne odpovesta svojim strankarskim ciljem, kar bi bilo za sedaj vsekakor še utvara. Kon-. greš Zveze dela bo pač .razčistil položaj in pokazal, h kakšnim ciljem t:ži vodstvo te sindikalne organizacije. Res je sicer nastal z uvedbo italijanske uprave delno nov položaj, ki pa ne opravičuje .sklicanja novega izrednega kongresa, ker je imela ta sindikalna organizacija zadnji kongres komaj 27. junija, ko je tudi preimenovala Enotne sindikate v Zvezo dela, češ da je prejšnji naslov preveč spominjal na »sramotno preteklost«. V sami sindikalni kroniki je bila pač največje važnosti borba delavcev GRDA proti suspenzijam, ki se je prav zaradi sindikalne razcepljenosti končala s kompromisom v škodo delavstva. Že lani v oktobru so se kazali znaki naraščajoče krize v GRDA, o božiču pa je inž. Aureli napovedal, da ne bo sredi leta 1954 niti polovica delavcev GRDA produktivno zaposlena. V Protestni sestanek suspendiranih delavcev CRDA pred ladjedelnico Sv. Marka. ladjedelnicah so začeli pošiljati najprej delavce v »barake«, kjer so bili v brezdelju. Potem so jim skrčili število plačanih ur mezde od 44 na 40 na teden ter jim prepovedali hoditi v ladjedelnico ob sobotah. Delavci so se temu seveda uprli in hodili kljub temu na delo, čeprav so jim odvzeli ob sobotah tudi menzo. Sindikati so tedaj še napovedali skupno protestno zborovanje na Trgu Garibaldi, ki pa ga je oblast prepovedala,. Zato so se v velikem številu 20. januarja zbrali na dvorišču Delavske zbornice, v Miljah pa se je ustanovil skupen odbor za obrambo industrije in gospodarstva. 3. februarja je nad 1000 delavcev CRDA demonstriralo po tržaških ulicah z zahtevo po novih naročilih in proti pošiljanju delavcev v »barake«. 13. februarja so demonstrirali pred sedežem ZVU delavci iz »barak«, dan kasneje pa je nad 2000 delavcev demonstriralo in zahtevalo delo za ladjedelnice. Medtem pa je bilo tudi še večje število skupnih zborovanj, na ikaterih so obravnavali vprašanje, naraščalo pa je tudi število delavcev v »barakah«. Na uradu za delo so se začela med predstavniki sindikatov in ravnateljstva CRDA pogajanja, ki so 17. marca privedla do sporazuma o suspenziji 1500 delavcev. Sporazum je določal, da dobe suspendirani delavci, ki ostanejo šest mesecev, to je od 1. aprila do 1. oktobra doma, vsoto, ki bo enaka mezdi za 43 ur na teden. Podpisali so ga tudi predstavniki kovinarskega sindikata ES s tajnikom Semillijem na čelu, potem ko jih je vodstvo Enotnih sindikatov za to pooblastilo. Sporazum pa je naleteti na 'oster odpor delavstva, tako da je bila »Unita«, ki je dan poprej sporazum hvalila, prisiljena zapisati, da je v škodo delavcev in da so predstavniki sindikata kovinarjev storili hudo napako, ko so ga podpisali. Zato so si izbrali grešnega kozla, in sicer Semillija, ki je moral podati ostavko. Sledile so protestne akcije delavcev z demonstracijami po mestu in pred ravnateljstvom CRDA, kjer je delavce razgnala policija. Akcija ni mogla imeti več uspeha, ker je bilo prepozno zvoniti po toči Na referendumu o sporazumu o suspenzijah je sicer 70 odstotkov delavstva glaso- imims Demonstracija delavcev, ki so bili zaposleni pri angloameriških vojaških silah. valo proti sporazumu, toda Delavska zbornica, ravnateljstvo GRDA in urad za delo so izjavili, da je sporazum veljaven, ker so ga podpisali predstavniki obeh večjih sindikalnih organizacij brez vsakega pritiska. Končno pa se je tudi vodstvo ES s sporazumom pomirilo in mnogo suspendiranih delavcev GRDA je še sedaj doma, ker je bil s sporazumom 29. septembra 1954 prejšnji sporazum o suspenzijah podaljšan za nadaljnjih 6 mesecev. Sindikati' so torej v tej akciji doživeli neuspeh. Drugo važno vprašanje, ki je bilo letos rešeno s slabim kompromisom, je bilo vprašanje poenotenja mezd z združitvijo plačnih postavk. Delavci so se že od srede leta 1952 borili za to poenotenje (»conglo-bamerato«), pri čemer pa so zahtevali tudi izboljšanje mezd in plač. CGIL je v Italiji zahtevala najprej 15, nato 10 odstotkov poviška mezd, druga dva »svobodna« sindikata pa sta se zadovoljevala s poenotenjem in malenkostnim poviškom. V Italiji so tri sindikalne organizacije v začetku še enotno nastopale, ker se je CGIL odpovedala svojim maksimalnim zahtevam. Skupno stavko v Italiji so podprli tudi delavci v Trstu s kratko stavko. Ko pa so se sindikati v Italiji ob tem vprašanju razšli, so jih posnemali tudi sindikati v Trstu. Enotni sindikati so zahtevali 3000 lir predujma na mesec na račun bodočih poviškov. Zahtevo teh sindikatov so seveda podprli tudi Razredni sindikati. 13. junija pa so »svobodni« sindikati sklenili z delodajalci v Italiji sporazum, po' katerem je prišlo do poenotenja mezd, ki je prineslo samo 904 lire poviška za navadne težake na mesec in le nekoliko več za specializirane in kvalificirane delavce. Po tem sporazumu je bil Trst vključen v enako mezdno področje kot Gorica, Tržič in druga provincialna mesta. To je spravilo v zadrego samo Delavsko zbornico, ki je zagovarjala sporazum in ga prikazovala kot veliko zmago. Zato je v Rimu intervenirala in dosegla, da so vključili Trst v 2. mezdno področje, kar je pomenilo malenkostno, toda še vedno nezadostno izboljšanje mezd. Trst je namreč vedno spadal glede mezd v isto skupino kot Milan, Genova, in Turin. Enotni sindikati so napovedali proti sporazumu dvakrat po dve uri stavke, ki pa sta imeli le omejen uspeh. S tem pa je zadeva zaspala in delavstvo je moralo tudi v tem primeru nositi slabe posledice sindikalne neenotnosti. Važno vprašanje, ki še vedno čaka rešitve, je tudi huda brezposelnost, ki je stalno naraščala. Prva posledica lanske 8-oktobrske note je bila odpustitev velikega števila uslužbencev angloameriških vojaških sil. Te delavce so nameravali zaposliti pri SELAD. Tedaj pa so začeli protestirati delavci, ki so že leta čakali na delo, in dejali, da morajo imeti oni prednost pri zaposlitvi. Nastale so tako 20. novembra 1953 prve večje demonstracije brezposelnih, ki so trajale več dni. Delavci so vdrli v menze in celo v neko skladišče ter demonstrirali po trgih in ulicah. Tedaj so oblasti najprej poskrbele, da so dali brezposelnim delavcem po' en obrok tople hrane na dan v menzah, nato pa sprejeli 1300 novih delavcev v SELAD in dale drugim izredno podporo za brezposelnost. Vodstvo Enotnih sindikatov je tedaj kričalo, da so demonstracije organizirali »titovski provoka- torji«, kmalu nato pa je ustanovilo odbor brezposelnih, čigar glavna naloga: je bila, zavirati borbenost brezposelnega delavstva. Zato tudi tedaj ni prišlo do korenite rešitve vprašanja brezposelnih, čeprav so bili za to pogoji. Podoben položaj je nastal tudi v letošnjem oktobru, ker je zaradi odhoda Anglo-Američanov ostalo skoraj 3000 delavcev, ki so bili zaposleni pri njihovih četah, brez dela. To pot so šli odpuščeni delavci dvakrat po mestu, toda demonstracije še zdaleč niso zavzele take širine kot lani. Tudi tokrat naj bi rešili položaj preučitveni tečaji in SELAD, kar je le polovična rešitev. Med ostalimi sindikalnimi akcijami in dogodki naj omenimo še naslednje: Tržaška konopljarna je bila zaradi hudega izkoriščanja, ki vlada v njej, tudi v preteklih 12 mesecih prizorišče številnih sporov in borb. V konopljarni je bilo več manjših stavk, razen tega pa so delavke stavkale pet dni lani, in sicer od 30. novembra do 5. decembra, ker jim je ravnateljstvo odvzelo doklado za nezdravo delo, letos pa so delavke stavkale kar 24 dni v protest proti Trikrat se je lani ponovil v tržaškem pristanišču takšen prizor. S tremi ladjami je odšlo v Avstralijo nad 2000 brezposelnih Tržačanov, med katerimi izredno veliko Slovencev, da si v tujini s težkim delom prislužijo kruh, ki so ga v rodnem kraju zaman iskali. Koliko od njih se bo vrnilo? Koliko jih bo požrla tujina? ravnanju neke nadzornice, ki je delavke v oddelku za šivanje preganjala z neštetimi globami in jih mučila s sitnarjenjem. Zaradi stavke v omenjenem oddelku je ravnateljstvo prve dni tudi odpustilo 3 delavke, nakar se je stavka razširila na vse obrate. Tudi v tem sporu je prišlo do slabega kompromisa, ko je urad za delo razsodil, da ostanejo^ omenjene tri delavke do konca leta suspendirane, to je brez dela. 10. septembra so stavkali delavci v čistilnici Esso Standard, ker je hotelo ravnateljstvo izročiti menzo, bar in čiščenje prostorov v zasebne roke ter odpustiti uslužbence. 11. decembra lani so stavkali 24 ur nameščenci državnih in krajevnih ustanov z zahtevo po izboljšanju plač. Bilo je še mnogo manjših stavk, med katerimi je bila zelo značilna stavka vseh uslužbencev urada za delo, ki so 21. oktobra 1954 stavkali z zahtevo po izplačilu odpravnine. Dokaz delovne krize so bili v tej dobi razen suspenzij v GRDA in skrčenega delovnega časa v Tržaškem arzenalu tudi odpusti delavcev v številnih malih in srednjih industrijskih podjetjih, kakor v podjetju CITECI, pri Kozmannu, v Felszegy, v Cantiere Giuliano itd. Prav tako dokazuje krizo zapora 13.000 malih in srednjih trgovskih, industrijskih, obrtniških in drugih podjetij, do katere je prišlo 9. aprila, ker oblasti niso upoštevale raznih zahtev teh kategorij. Največji do-kaz krize pa je vsekakor izselitev nad 2000 brezposelnih Tržačanov v Avstralijo s tremi ladjami in letali. Trst še ne pomni tako množične izselitve. To so glavni dogodki iz tržaškega sindikalnega življenja v obravnavani dobi. Ti dogodki, predvsem pa razni neuspehi, jasno kažejo, kako je nujno potrebna vsaj akcijska enotnost vsega tržaškega delavstva, če noče, da se njegovi življenjski pogoji še bolj ne poslabšajo. Pogled na naše kulturno - prosvetno delo pred novim razdobjem It.-ulo It a iibev Nedavno smo v našem kulturnoprosvet-nem dogajanju doživeli dogodek, ki ga smemo imeti za važen mejnik in obenem za enega izmed vrhuncev v zgodovini našega povojnega prosvetnega dela. Pri tem mislimo na otvoritev novega prosvetnega doma »Berto Sirk« v Križu. Gotovo je bil to vsaj letos poleg gostovanja ljubljanske O-pere najveličastnejši dogodek, čeprav je bila ta otvoritev šele pred kratkim, jo omenjamo na prvem mestu, da ji damo že s tem poudarka, ki ga že sama na sebi zasluži, drugič pa tudi zato, da podčrtamo splošni pomen, ki ga ima ta dogodek tako za Križ in njegovo bližnjo okolico kot za našo -prosveto na tem ozemlju sploh. Z otvoritvijo prosvetnega doma v Križu je bil prebit led, ki je dolgo dobo prekrival želje po novih društvenih prostorih, takih prostorih, kjer bi bilo mogoče vsakršno javno nastopanje. Dom v Križu je še zlasti pomemben, ker je tamkajšnjim ljudem potreba in nagrada obenem. Na izpostavljenem delu naše zemlje, kjer postaja tuji vpliv vse občutnejši, je bilo nujno, da se ustvari postojanka, ki bo pomagala držati narodno zavest močno. Prav pa je bilo, da so tamkajšnji prosvetni delavci dobili prostor, kjer bodo svojo delavnost lahko odslej še pospešeno razvijali. Križ je slovenska vas z lepo tradicijo napredne prosvete in je prav, da ima sedaj svoj kulturni dom. želeli bi samo, da bi mogli čez leto dni poročati o živahnem in plodnem kulturno-prosvetnem delu v tem novem domu kulture. Ko govorimo o novem prosvetnem domu v Križu, je prav, da kar na tem mestu omenimo preureditev Skedenj ske dvorane. Gre predvsem za predelavo o-dra iim pno&torov za o-drom, ki služijo nastopajočim. S to predelavo je nastal v Skednju oder, ki more kar dobro zadovoljiti potrebe tudi večjega gledališča. Slovenskemu narodnemu gledališču na-stopi v škedenjs-ki dvorani niso več nečloveška muka, kot so bili zaradi tesnih in mrzlih prostorov za odrom prej. (V tem trenutku še nam ni znano, kako bo rešeno vprašanje Avditorija v Ljudskem domu oziroma bivši palači ZVU. Gotovo je, da dvorana v Skednju ne more nadomestiti dvorane v središču mesta.) Hoteli smo omeniti o-tvoritev prosvetnega doma v Križu pred ostalim naštevanjem dela naših kulturnih in prosvetnih organizacij, ker je ta o-tvoritev padla v čas, ki bo gotovo pomenil prelomnico v naši zgodovini. Otvoritev kulturnega doma »Berto Sirku v Križa. Zaključujemo namreč kroniko in pregled kultumo-prosvetne dejavnosti preteklega leta prav v času, ko prehajamo v deseto sezono kutturno-prasvetnega dela po dolgotrajni sužnosti in osvoboditvi, in ko obenem stopamo v novo dobo, ki je nastala s političnimi spremembami na našem ozemlju po 5. oziroma 26. oktobru 1954. Čeprav smo šele na pragu desete sezone in bi bolj kazalo ozreti se nekoliko nazaj ob letu, ko bo za nami celih deset let, pa predstavljajo prav omenjene politične spre, rnembe tako mejo, da sledečega, desetega leta, skoraj ne bo mogoče postavljati v ravno vrsto s preteklimi devetimi leti. Tudi preteklih devet let ni mogoče gledati kot na neko povsem enolično obdobje. Tudi ta leta režejo široke zareze, ki jih včasih močno razdvajajo. V teh letih je bilo pri nas polno velikih sprememb, ki so se odražale v vsem življenju in seveda tudi na kulturnoprosvetnem področju. Pa tudi delo samo na tem področju ni bilo v vsem tem času neodvisno in izolirano od ostalega dogajanja, temveč je bilo nasprotno marsikdaj kar usmerjeno z ostalimi težnjami ljudstva, kateremu je služilo. Ko je bil po vojni vse do sklenitve mirovne pogodbe v Parizu naš glavni cilj priključitev našega ozemlja Jugoslaviji, tedaj se je dostikrat tudi naše prosvetno delovanje moralo podrediti temu višjemu namenu. S sklenitvijo mirovne pogodbe, ki je vsaj na videz odločila o nadaljnji usodi našega ozemlja, je nastal nov položaj, ki je zagotavljal našemu kulturnoprosvetnemu delu mirnejšo dobo, ko bi to delo lahko šlo bolj v širino' in zlasti bolj v globino. Toda čeprav je pogodba zagotavljala Slovencem enakost pravic, saj niso bili neka manjšina, temveč sestavni del nastalega Svobodnega tržaškega ozemlja, te enakosti pravic ni bilo nikjer videti razen na nekaterih področjih, kjer so bile Slovencem še ohranjene nekatere z borbo izbojevane pridobitve. Zlasti ni bila slovenskim kulturnim ustanovam nikoli priznana kaka javna pomoč in podpora. Nasprotno lahko trdimo, da je oblast z vztrajanjem pri vsakovrstnih birokratskih ovirah kazala dovolj nenaklonjenosti do naših ustanov in društev. Kot večen madež na spominu na angloameriško oblast bo tudi ostalo dejstvo, da v vsem času svojega vladanja na tem ozemlju ni hotela poravnati Slovencem z uničenjem njihovih kulturnih domov, kulturne škode, ki jim jo je zadal fašizem Angloameričani so znali najti način za povrnitev ogromne škode, ki so jo v Nemčiji nacisti prizadeli Židom, za Slovence pa jim je bilo nemogoče kaj storiti. Toda naše delo niti v dobi STO ni bilo brez močnih pretresljajev. Nesrečna kom-informovska resolucija, ki je leta 1948 razdelila naše delovno ljudstvo na dva tabora ter s tem prizadejala demokratičnemu gibanju najhujši udarec, je tudi na kulturnoprosvetnem področju pustila hude posledice. Tolikšna je bila razbesnela strast nasprotnikov, da se ni ustavljala pred nikakršnim napadanjem in uničevanjem kul-turnoprosvetnega dela v blaznem prepričanju, da s tem služi napredni politiki. Seveda so se pozneje stvari unesle in tako ravnanje je tudi na političnem področju doživelo temeljito revizijo, ki le pri nas še marsikaterim težko gre v račun. Ali smo, če odračunamo vse te sicer hude zaviralne momente v razvoju naše povojne prosvete, s sedanjim stanjem lahko zadovoljni? Bilo bi krivično, odgovoriti na to vprašanje s suhim »ne«, kakor bi bilo nespametno predajati se neupravičenemu samozadovoljstvu in ne videti in priznati tudi napake, ki so na naši strani. Ni mogoče tu na dolgo in široko razpravljati o vseh takih napakah, gotovo pa se bodo morali o njih razgovoriti prosvetni delavci in društva še zlasti zdaj, ko začenjamo novo dobo, ko se bolj kot kdaj koli v teh preteklih letih postavlja za vodilo ugotovitev: od nas samih je največ odvisno, kako bo v bodočnosti. Gotovo je bilo v zadnjih devetih letih marsikaj napačnega (s sedanjega stališča!), čeprav je bilo v tistem trenutku potrebno. Ni bilo niti samo po sebi napačno, temveč posledice so bile takšne, kot bi ne smele biti. Ce je bilo po osvoboditvi potrebno takoj nekaj pokazati, je bilo to v večini primerov mogoče le na ta način, da se je seglo po pomoči od koderkoli. Ta »tuja« pomoč, ki je pogosto posegala v vsa območja dela — od iniciative do gmotne izvedbe — je polagoma usnula domačo iniciativo. V premnogih primerih se je zakoreninilo mnenje, da ni nobena stvar mogoča, če ni pomoči »od zgoraj«. Ta miselnost se je že tako razvila, da se je izkazalo kot nujno, jo spodrezati in vrniti posameznim prosvetnim delavcem in društvom potrebno samozavest, kar pa ni bilo vedno prav lahka stvar. Kar obsežne razprave bi pa zahteval odgovor na vprašanje, kaj ljudi odvrača od resnejšega prosvetnega dela; ali pa bi se moralo vprašanje bolje glasiti, zakaj kul-turnoprosvetno delo ljudi danes ne privlačuje. Ne more se namreč zanikati, da je v prosvetnem delu v mestu in na deželi o-pazno neko upadanje, ki ga tu nekoliko večja tam nekoliko manjša prosvetna de- Bogdan Grom v umetnostni galeriji Rossoni. javnost ne more zanikati. Kljub vsem težavam, kljub vsem storjenim napakam se zdi, da bi moralo vendar biti v našem prosvetnem delu nekoliko več živahnosti. Predvsem se zdi, da bi moralo biti v to delo vključenih več ljudi, ki bi morali imeti tudi več volje za premagovanje raznih o-vir. (Toda ni opravičljivo zaradi ovir biti nedelaven, kajti nikoli .nobeno delo ns bo brez ovir.) če se sedaj samo nekoliko ozremo v bodočnost, moramo takoj ugotoviti, da brez ovir tudi v bodočnosti ne bo. Posebni statut v Londonu sklenjenega sporazuma med Jugoslavijo in Italijo nam zagotavlja določene pravice' v kulturnem razvoju in obljubljeni so nam nekateri kulturni domovi. Toda niti statut in niti še tako dobra volja s pristojne strani, da se bo ta statut izvajal, nas ne bosta ohranila, če bomo držali roke križem. Zopet je od nas in od naš. ga dela odvisno, kakšna bo bodočnost. Vse malodušje mora odpasti, če bomo imeli trdno voljo za delo, že zaradi tega, ker imamo zagotovitve tudi od naše matične države, da bomo tukajšnji Slovenci vedno predmet stalne pozornosti in bratskih čustev jugoslovanskih narodov in njihovih voditeljev, če bomo lahko ob letu zapisali, da gredo naše želje — predvsem zaradi na. še lastne delavnosti — po poti uresničevanja statuta,, tedaj bomo smeli biti zadovoljni. Slovensko narodno gledališče je stopilo letos v svojo deseto — jubilejno sezono. Ker je delovanje našega SNG v koledarju posebej opisano, naj na tem mestu podčrtamo le zgodovinski, prvi povojni gosto- vanji ljubljanske Drame in Opere v Trstu. Drama je 15. in 16. maja uprizorila dve deli, »Matiček se ženi« in »Hlapci«, Ciper a pa v prvih dneh julija na stadionu »1. maj« dve predstavi baleta »O-hridska legenda«, tri predstave »Ero z onega sveta«, eno predstavo »Fausta« in dve predstavi »Gorenjskega slavčka«, S terrti predstavami bi lahko dejali, da je bil izpolnjen vrhunec želja tržaških Slovencev, le žal, da je popolno izvedbo programa neusmiljeno motilo skrajno slabo vreme. Upajmo, da slovenska Drama in Opera nista bili s svojim prvim obiskom tudi zadnjič pri nas. KONCERTI Lansko koncertno sezono Glasbene Matice je o tvoril priljubljeni Slovenski oktet, ki je nastopil 7. oktobra, prav na predvečer usodnega datuma, po katerem je kul-turnoprosvetno delo za čas zastalo. Ponovno pa so bili oktetovci v Trstu sredi junija. Lahko rečemo, da se glede priljubljenosti pri tržaškem občinstvu nihče ne more z oktetovci kosati. Sele 27. decembra je bil v Avditoriju naslednji koncert Glasbene Matice. Tedaj je pod vodstvom Cirila Cvetka nastopil mešani, zbor Glasbene Matice iz Ljubljane. Prvič je lani med nami zagrebški zbor »Bratstvo-Jedmstvo« s svojim dirigentom Jaguštom. Ta zbor je nastopil tudi v Nabrežini. Prijetno iznena-denje je bil nastop Mladinskega simfoničnega orkestra iz Ljubljane, ki je imel pod vodstvom Oskarja Kjudra, domačina iz Lonjerja, v Avditoriju dva koncerta. Program enega izmed koncertov sta izpolnila pianist Devetak iz Gorice ter tenorist Rudolf Franci. Solisti ljubljanske Opere Bukovčeva, Brajnik, Smerkolj in Merlak pa. so nastopili na opernem večeru 14. aprila, kjer so peli ob spremljavi orkestra Slovenske filharmonije, ki ga je dirigiral dr. Da-nilo Švara, čez mesec pa je nastopil ljubljanski Komorni orkester, ki ga vodi violinist Karlo Rupel in pri katerem sodelujejo znani solisti, kot n. pr. Jelka, Stanič-Krekova, Albert Dermelj in drugi. Svoje- LIKOVNA UMETNOST Tržaškim likovnim u-metnikom je v pretekli sezoni uspelo večkrat stopiti pred javnost. Tako je imel Bogdan Grom sre- Lojze Spacal v svojem, ateljeju. di marca razstavo v galeriji Rossoni na Korzu, pozneje pa je Lojze Spacal razstavil svoja dela v galeriji Casanova. Poleg udeležbe na raznih mednarodnih razstavah (Spacal, Černigoj, Grom) pa so imeli še posebne razstave Spacal v Beogradu in Zagrebu, Černigoj v Ljubljani in na Reki, Art-klub, v katerem so Černigoj, Cesar, Grom in Lukežič pa, še skupno razstavo v Ljubljani. Najavljena je tudi razstava Hlavatyja v Beogradu. V Ljubljani je pred letom izšla, posebna publikacija »Tržaški slovenski slikarji«, ki so jo pripravili dr. Dobida, dr. Stele in Debenjak. Večkrat pa smo srečavali imena naših slikarjev, ko so ilustrirali ali opremljali knjige in revije. LJUDSKA PROSVETA Po lanskem 8. oktobru so se za nekaj časa prosvetne prireditve umaknile političnim sestankom, ki so imeli namen, dvigniti v ljudeh pogum in zavest, da, z nami le ne morejo počenjati, kar bi hoteli in nas izročati tuji oblasti na milo in nemilo. Toda še prav v vzdušje tega zloglasnega datuma spada neka spominska svečanost: 11. oktobra je bil na pokopališču pri Sv. Ani odkrit spomenik skladatelju in nepozabnemu prosvetnemu delavcu Francu Venturiniju. Spomenik je lepo umetniško delo in ob odkritju so spregovorili dr. A. Budal, F. Štoka, VI. Švara in M. Skrap, vrstna prireditev je bil »Večer slovenske narodne in vedre glasbe ter narodnih plesov«, kateremu je dal glavni poudarek nastop Adamičevega orkestra. Za to prireditev se je ogrela zlasti mladina. Glasbena Matica pa je imela še nekaj manjših prireditev bodisi v dvoranici v Ul. R. Manna ali pa v Gregorčičevi dvorani. Tako sta imela že sredi septembra 1958 koncert komorne glasbe Karlo Rupel in Marijan Lipovšek. (Lipovšek je tudi sproti dela na kratko, toda zelo dojemljivo dokumentiral.) V marcu pa je imel Ljubljanski godalni kvartet zelo dober koncert v Gregorčičevi dvorani:. Sadove dela svoje glasbene šole pa pokaže Glasbena Matica tudi na več produkcijah med šolskim letom in na zaključku leta. Te produkcije so prav tako bile včasih v Avditoriju včasih pa v manjših dvoranah, pa tudi v Nabrežini. Gostovali pa so gojenci šole tudi v Gorici. V okrilju Glasbene Matice je bilo tudi predavanje prof. Vasilija Mirka »O razvoju slovenske glasbe na Primorskem«. Zelo visokovredna prireditev je bil koncert akademskega pevskega zbora »Tone Tomšič«, ki je izvajal svatbene obredne pesmi. Koncert je organiziralo akademsko društvo »Jadran«. Tudi Barkovljani so priredili poseben koncert v Avditoriju, kjer so nastopili baritonist Smerkolj, sopranistka Patikova ter harfistka Pertot-Porto-grandijeva, ki jih je pri klavirju spremljal Marjan Vodopivec. Sredi februarja je v Trstu nastopil tudi tenorist dunajske Opere Slovenec Anton Dermota, bi je pri sicer ne prav številnem občinstvu dosegel krasen uspeh. (Koncert je bil v dvorani kina Auditoirium in je pri njegovi organizaciji imelo, glavno besedo tukajšnje avstrijsko predstavništvo. Na koncertu je bilo več Nemcev, Slovencev, Angležev in Američanov ter razmeroma malo Italijanov.) Čolni (akvarel) Jose Cesar medtem ko je zbor društva »Škamperle« zapel. Prosvetni krožek na Opčinah, ki je imel že naštudirano komedijo »Trije vaški svetniki«, je nastopil istega dne. Pozneje so šli Openci s tem delom še gostovat v Nabrežino. Sicer pa je na Opčinah zopet postalo živahneje. V aprilu so imeli tudi predavanja o slovenskem šolstvu na Tržaškem (dr. Birsa) in istega meseca je bila tam tudi knjižna razstava. Razveseljivo je, da deluje tam tudi mladina, ki nastopa kot folklorna skupina in v začetku aprila je imela tudi lastno prireditev, »Veseli večer«. Nastopili so tamburaši, dramska skupina, pevci. Naslednji mesec je bila zopet spominska svečanost na devinskem pokopališču: 15. novembra smo se spomnili 90-letnice rojstva skladatelja in učitelja Hrabroslava Volariča, ki je v Devinu pokopan. Toda istega meseca (25. nov.) je zapa-dni predel našega ozemlja zajela nova žalost, ko je umrl učitelj, prosvetni delavec in dirigent proseškega in kontovelskega zbora Viktor Čermelj. Prosvetno društvo »Vojka šmuc-Pinko Tomažič« je priredilo 2. decembra kulturni večer v spomin obeh herojev, po katerih nosi ime. Pozneje smo še srečali ime tega društva kot prireditelja dveh večerov dokumentarnih zvočnih filmov v barvah (jan. in febr.), v dneh od 6. do 8. februarja pa je to društvo priredilo tudi knjižno razstavo. 29. novembra je pri Sv. Ivanu slavil 80-letnico rojstva prosvetni delavec Anton Podbršček. Pevski zbor prosvetnega društva iz Bar-kovelj je 18. decembra priredil v Avditoriju koncert umetnih in starih tržaških pesmi. Te stare pesmi, ki jih zbira in prireja pevovodja Milan Pertot, so prinesle barkov-1 Janškemu zboru mnogo uspehov pril občinstvu. Barkovljanski zbor pa je tudi sicer med letom večkrat nastopal, tako n. pr. 17. januarja na Kontovelu na spominskem koncertu, posvečenem Viktorju Čermelju, na Prešernovi proslavi itd. Barkovljane pa vidimo tudi na raznih izletih združenih z nastopi in koncerti: v Tomaju na Kosovelovih svečanostih, pozneje v Buzetu, pa zopet v Štorah na predvečer dneva na O-strožnem itd. že v novi sezoni smo jih zopet slišali pri otvoritvi prosvetnega doma v Križu. To društvo je tudi eno izmed red- - m___1 w * , J A Černigoj kih, ki vzdržuje neko kontinuiteto društvenega življenja in dela. V marcu je imelo tudi knjižno razstavo, že februarja pa je tam predaval o humorju dr. Fortunat Mikuletič. V decembru smo zabeležili tudi uspel koncert v Velikem Repnu,, kjer so nastopili: domači mladinski pevski zbor, moški zbor iz Križa in Tržaški vokalni kvintet. Ta kvintet smo pozneje slišali tudi na Prešernovi proslavi, kjer so nastopili tudi vsi zbori z našega ozemlja. Zbor društva »Ivan Vojko« je 17. jan. priredil že omenjeni spominski koncert v počastitev Viktorja Čermelja. Razen zbora je nastopilo več" solistov s samospevi. 19. in 20. marca pa je pevski zbor napravil izlet po Dolenjski. 2. maja je priredilo društvo koncert godbe na pihala, 12. junija pa je imelo v gosteh pevski zbor kulturnoumet-niškega društva iz Maribora, ki je tudi priredilo koncert. Društvo »Ivan Vojko« pa je imelo 2. julija še svojevrsten praznik, ko je namreč prejelo kot dar slovenskih knjižničarjev 1215 knjig, ki mu jih je izročil pro-seški rojak, upravnik Narodne univerzitetne knjižnice v Ljubljani dr. Mirko Rupel. Zelo značilno za lansko sezono je, da se je vsem težavam in neugodnostim pridružila še burja, ki je*?< razsajala z redko silovitostjo. Tako je n. pr. društvo »Ivan Cankar« moralo prav zaradi burje preložiti na poznejši datum Aškerčev večer, ki je bil namesto 4. februarja šele 11. marca. To društvo se je moglo v pretekli sezoni že posluževati prostorov v zgradbi tiskarne v Barkovlje (oljeJ Križ Lukežič Trstu (olje) Ul. Montecchi. (Prostori pa se še nadalje preurejajo in povečujejo.) 28. februarja pa je »Ivan Cankar« nastopil v Avditoriju s samostojnim koncertom. V maju je društvo priredilo knjižno razstavo. V februarju je v razmaku enega tedna Pevski zbor »Ivan Vojko« s Proseka-Kontovela. (9. februarja in 16. februarja,) smrt dvakrat posegla v vrste primorskih kulturnih delavcev. Najprej je umrl znani pevovodja in glasbeni pedagog prof. Srečko Kumar, teden za njim pa učite-Ijiicat literarna, delavka Marica St ep a nč ič-Gregor-čičeva. Prosvetno društvo »Lipa« v Bazovici je imelo uspelo prireditev 21. februarja. Nastopil je pevski zbor in dramska družina z burko »Hlače«. Prireditev so čez dva tedna ponovili v Lokvi. Pevski zbor »7. Vodnik« iz Doline, Prosvetna društvi iz Rojana in »Simon Gregorčič« sta 27. marca priredili Kosovelovo proslavo. V Skednju, kjer je sicer prosvetno delo precej mrtvo, je bila 28. marca lepa prireditev v počastitev spomina Marice Gre-gorčič-Stepančičeve, Razen že omenjenih je bilo v pretekli sezoni še več knjižnih razstav. Zelo lepa je bila razstava v dneh 4. in 5. aprila v Ul. Roma, sledile pa so še razstave v Lonjerju (9. maja) in v Nabrežini (6. junija). Pevski zbor »/. Gruden« iz Nabrežine. V maju so sodelovali pevci in, tamburaši na pr- * vomajski prireditvi na stadionu »1. maj«, 16. maja pa je bil uspel koncert pevskega zbora »Igo Gruden« v Nabrežini. Teden dni nato pa je nastopila doma mladina iz Medje vasi, ki je uprizorila Finžgarjevo »Razvalino življenja«. Na tem mestu lahko o-menimo tudi lepo in zanimivo razstavo planinskih fotografij ob 50-let-nici Slovenskega planinskega društva, ki je imelo 10. junija še posebno prireditev za ta jubilej. Nekaj povsem svojevrstnega je bila prireditev, ko je Jože Tiran, ki se je kot režiser mudil v Trstu, recitiral (na pamet) Cankarjevo »Belo krizantemo«. Prireditev je v juniju dvakrat ponovil. Glasbo, ki jo je za spremljavo priredil Bojan Adamič, je pri klavirju izvajala Damijana Bra-tuževa. PREDAVANJA Seveda s tem naštevanjem nikakor niso izčrpane vse prireditve in vsi nastopi naših prosvetnih društev. Poglavje zase pa tvorijo predavanja, ki so bila v pretekli sezoni večinoma v priredbi Kroga tržaških Slovenk in Narodne in študijske knjižnice. Seveda so jih prirejali tudi drugi. Tako je 10. novembra imelo Slovensko planinsko društvo predavanje prof. Hribarja o lepotah podzemlja. Krog tržaških Slovenk pa je najprej povabil Marijo Vilfanovo, ki je 11. februarja predavala o sedanjosti v Indiiji, nato je dr. Vladimir Bartol predaval o dveh nasprotnih smereh v slovenski literaturi (4. marca), prof. dr. Anton Ocvirk je 29. a-prila govoril o Srečku Kosovelu, 20. maja pa prof. Umberto Urbani o jugoslovanski književnosti v italijanskih prevodih. Vsa ta predavanja so bila v Gregorčičevi dvorani v Ul. Roma in so bila lepo obiskana. Na Proseku pa je 12. marca predavala Mara Samsa o kulturnih prizadevanjih tržaških Slovenk v dveh minulih zgodovinskih obdobjih in prav tam je imela še isti mesec zdravstveno predavanje Pevski zbor »Lipa« iz Bazovice. Pevski zbor iz Lonjerja-Katinare. me predaval o slovenski dramatiki od Linharta-do Cankarja. Slovenski film »Vesna ki je bil pri' občinstvu zelo prisrčno sprejet, smo imeli priložnost videti tudi v Trstu in po vaseh okolice. Tako so ta film vrteli na Opčinah, v Nabrežini, na Proseku, v Bazovici, Dolini in Skednju. Z razstave slovenske knjige v Ul. Roma. dr. Sonja Mašera. V okviru ASIŽZ je dr. Mašera aprila predavala v Gropadi. Narodna in študijska knjižnica je priredila dve predavanji. Dr. Marijan Brecelj je govoril o razvoju gospodarstva v Jugoslaviji s posebnim ozirom na Slovenijo, dr. Kreft pa je ob gostovanju ljubljanske Dra- Z veseljem lahko ugotovimo čedalje večjo živahnost tudi med srednješolskim dijaštvom. Tako je Društvo slovenskih srednješolcev priredilo 6. marca svoj II. literarni večer. Svoja dela je bralo osem dijakov. Ugotoviti je treba, da kažejo-nekateri že kar dovolj no zrelost. Mesec nato je bila v Dijaškem domu prireditev z naslovom »Morje v slovenski pesmi«. A-kademsko društvo »Jadran« pa je priredilo 10. aprila v Avditoriju Kosovelovo proslavo, se preizkušajo v pisanju _ _________^— pri srednješolskem listu »Literarne vaje«. Ta revija se je med dijaki dobro usidrala, čeprav je sicer čutiti njeno utesnjenost pri obdelavi snovi. »Literarne vaje« pa so tudi založile roman Lojza Rebule »Devinski sholar«. Mnogi dijaki sodelovanjem »Trije vaški svetniku v uprizoritvi Prosvetnega krožka na Opčinah. Bilo bi krivično, če ne bi omenili nekih skromnih, a zelo priljubljenih prireditev. To so lutkarske prireditve. Koliko zadovoljnih obrazov malčkov z vso zavzetostjo zre v norčave lutke, ki pridejo, pozabavajo in že spet odidejo drugam. Skoraj ni dvoranice, kamor bi ne prišel lutkar s svojim odrčkom, da nudi urico prijetne zabave najmlajšim. Sicer pa so se otroci prijetno zabavali tudi ob raznih prireditvah, kot n. pr. pri obisku dedka Mraza, na o-troških maškeradah i. p. Ob koncu šolskega leta je bilo mnogo šolskih prireditev, posebej pa je treba omeniti dijake klasične gimnazije, ki so naštudirali Linhartovo delo »Matiček se ženi«, ki so ga potem igrali na mnogih odrih. 1. junija bi marali v Skednju nastopiti s koncertom dijaki mariborskega učiteljišča, toda do tega koncerta zaradi nenaklonjenega birokratizma ni prišlo- in Mariborčani so nastopili samo v Dijaškem domu. Junija, ko so pri Sv. Ivanu slavili 100-letnico tamkajšnje slovenske šole, je zadela slovensko šolstvo tudi bridka izguba: umrla je nepozabna učiteljica Slava Pahor. Pregled slovenskega prosvetnega dela na tukajšnjem ozemlju pa s tem naštevanjem le še ni izčrpan, zlasti še zato ne, ker na tem področju delujejo še tudi skupine, c katerih ni naša naloga poročati. RADIO Omenimo pa naj še eno ustanovo, ki ima precejšnjo vlogo v slovenski kulturi in prosveti pri nas. To je tržaški slovenski radio. Ta radio sicer za dobršen del programa ne zasluži oznake »slovenski«, ker je od slovenskega dogajanja povsem ločen in je le prevod nekih tujih oddaj. (Tudi ne more biti poštenim Slovencem razumljivo, kako lahko tam vedrijo neki ljudje z zelo kompromitirano preteklostjo.) Toda poleg vsega tega je le treba priznati tudi nekatere pozitivne strani in zlasti je znano, da imajo petkovi kulturni razgledi vedno mnogo poslušalcev. Prišli smo v novo dobo, kot smo že v uvodu omenili:. Treba bo delo še razširiti dn poglobiti. Ce trdimo, da ni razlogov za malodušnost, s tem nikakor ne mislimo, da bi bilo pometno predajati se neutemeljenemu optimizmu. Slovencem na tem ozemlju je že nekako po usodi določena Spomenik skladatelju Venturiniju. borba. Ohranili se bomo, tudi uspehe bomo lahko imeli. Toda če uspehov nikjer na svetu ni brez dela in naporov, tedaj se moramo zavedati, da obstanka in uspehov brez borbe in naporov še zlasti pri nas ne bo. Toda zaupamo v bodočnost, ker vemo, da so naši: ljudje tudi v najhujših dneh našli moč za velika dela. \ podobe Itotifo Tome Pisana je Istra kakor čudovit mozaik, ki ga je oglodal zob časa; potem pa so se ga lo-tili umetniki, da hi ga obogatili in mu vdahnili novo življenje. Z delom so šele dobro začeli, zato je še vedno obilo kamenčkov, ki pozornega opazovalca bodejo v oči, da se vpraša: »Zakaj so gospodarji teh krajev v preteklosti 'prepustili to dragocenost času, zakaj so mozaik zanemarili!« Od daleč pa je pogled na Istro čudovit, še posebej velja to za slovenski predel Istre, kjer narava ni skoparila s svojimi darovi, če se povzpnemo na Slaivnlilk na robu Krasa z enim samim pogledom zajamemo vso to deželico, ki je skoraj cela v mejah koprskega ' okraja. Desetine gričev in holmov, po katerih se prepletajo vinogradi, njive, oljčni gajli, in sive vasice ob sinjem morju, na polotokih stisnjena obalna mesteca ter dve večji ravnini ob izlivih rek; to je koprski okraj, ki odpira naši ožji domovini pot na morje — v svet. Že na prvi pogled lahko opazimo, da se prebivalstvo preživlja pretežno s kmetijstvom. V resnici daje zemlja kruha skoraj polovici vsega prebivalstva okraja. Industrija je v glavnem osredotočena v Izoli, kjer sta dve veliki konservni tovarni. V zadnjih letih se industrija razvija tudi drugod, za kar so investirali že več milijard dinarjev. Del prebivalstva pa se preživlja z ribištvom in z morsko soljo ter z obrtništvom. Povsod je opaziti močan napredek, odkar se je Istra otresla stoletnega suženjstva. še lepši časi pa se obetajo zdaj, ko- je deželica dokončno združena z matično domovino. Zdaj ko je končana mučna negotovost, so v delu načrti, da bo Slovenska Istra s pomočjo matične domovine odpravila vse sledove mačehovskega vladanja v preteklosti. Kot prvo so začeliii graditi prometne zveze. Za zdaj gradijo dobro cesto, ki bo povezovala Koper s središčem Slovenije, potem pride na vrsto železnica, poleg tega pa še novi industrijski obrati, stanovanja, prosvetne liin zdravstvene ustanove. V Slovenski Istri danes ni niti metra železnice. Za stare Avstrije so zgradili ozko- tirno železniško progo Trst—Poreč. To je bila igračka, s katero se je poigrala celo burja in jo nekajkrat prevrnila v morje. V času fašistične Italije so jo demolirali in prepeljali v Abesinijo. Nova železnica bo odcep proge Divača—Pulj in bo speljana po razmeroma, težkem terenu do Podgorja. Z njeno dograditvijo bo rešen eden važnih problemov razvoja koprskega okraja. Na Koprskem pridelajo letno 80.000 hektolitrov vina, kar je približno šestina vinskega pridelka Slovenije, nadalje povprečno 30.000 ■ton soli in ogromne količine zelenjave. Poleg tega je tu še razvijajoča se industrija in morje, najcenejša komunikacija, ki tudi potrebuje to železniško zvezo. Istra je dežela kontrastov. KOPER, METROPOLA OB SVOBODNEM SLOVENSKEM MORJU To je starinsko mestece, kjer na vsakem koraku srečuješ dve zgodovinski obdobji. Koper ima močan srednjeveški pečat. Na polotoku so stisnjene hiše s povprečno življenjsko dobo več sto let. Med njimi so tu pa tam oaze — novejše zgradbe. Kakor spomenika naj novejše dobe sta pred leti zgrajen hotel v ultramodemem slogu in sloven-sko-itaiijanska osnovna šola,, ki je zrasla na ruševinah nekdanje koprske bastilje. Ob obali spominjajo, časov, ko je še Martin Krpan tovoril na Kranjsko vtihotapljeno koprsko sol, stara skladišča, zgrajena iz sivih kamnov. Vendar služijo ta skladišča zdaj drugim namenom. V enem je pristaniška gostilna »Taverna« ter shramba tekmovalnih jadrnic in tekmovalnih čolnov, v ostalih pa je tovarna konservnih izdelkov »Delanglade«. Slavne koprske solarne, ki so v srednjem veku dajale kruha okrog 500 ljudem, je prerasla trava, zdaj tu bujno rasteta žito in zelenjava. Vendar bi Koper postal spet otoček, če bi naravi pustili proste roke, kot v srednjem veku, ko ga je povezovala s celino ena sama ce- TVRDKA MPORT PA ARI' predmetih, katere so omenili predavatelji v svojih govorih. Vsako predavanje je bilo za tržaško delavstvo praznik. In kakorkoli so zahtevala predavanja od odbornikov Ljudskega odra veliko skrbi, truda in požrtvovalnosti, nam za ta trud ni bilo nikdar žal. Noben odbornik se ni nikdar odrekel nobenemu takemu težkemu delu. Delovanju Ljudskega odra se imamo zahvaliti, da so delavci v Trstu svoje znanje razširili, ga poglabljali in da srno imeli že v letih pred prvo svetovno vojno prav lepo število aktivistov, tovarišev, ki so znali javno govoriti, dopisovati v liste, polemizirati in so bili v ponos delavskemu socalističnemu gibanju. Kdor bo pazljivo zasledoval zgodovino Ljudskega odra, njegovo pevsko in igralsko amatersko dejavnost, ali posebej še vrsto predavanj, ki jih je organiziral, ter njegove ideološke tečaje, se bo takoj prepričal, da Ljudski oder ne samo ni nikdar bil predsoba socialnodemokratične stranke ali komunistične partije, marveč ni hotel to nikdar biti in je nenehno stremel samo za tem, da bi v največji meri posredoval delavstvu kolikor mogoče največ znanja in zares kulturnega, vzgojnega razvedrila. Predavanja o delu, o znanosti, o kulturi, oi marksizmu, o socializmu, o najrazličnejših temah zgodovine, književnosti, o temah prirode, o najrazličnejših političnih in gospodarskih vprašanjih, o naših največjih književnikih (o Prešernu, Cankarju, Aškercu, Gregorčiču itd.), vse 'to» potrjuje pravkar izražena misel, da je Ljudski oder res hotel biti resnična ljudska univerza in da je v resnici tudi bil prva slovenska ljudska univerza. To svojo nalogi) je opravljal odlično. Vse to1 lepo, intenzivno in ogromno delo je bilo skoro- vedno izključno v rokah naših delavcev. Jasen dokaz, da ni res, da si delavci ne bi želeli ukvarjati se s kulturno-prosvetnimi vprašanji in s kulturno-prosvetnim delom. Treba je le zbuditi jih, treba je le, da se med njimi samimi najde kdo, ki bi jih pritegnil k temu. Teme predavanj, o katerih smo- pravkar govorili, so večinoma delavci sami priporočali, ni bilo nobenih posebnih izobražencev, ki bi narekovali delavcem teme. To ogromno delo so opravljali delavci v večernih prostih urah. Po trudnem in težkem delu so prihajali zvečer v delavski dom, v prostore Ljudskega odra urejevat čitalnice, urejevat knjižnice, izposojat knjige, prejemat letake, da so jih potem nosili po kavarnah in gostilnah; svetovali so drugim, kaj naj čitajo:, kakšne knjige naj si izposodijo in navadno' so bili v Ljudskem odru do poznih nočnih ur. Drugi zopet so hodili k igralskim vajam, tretji k vajam pevskega zbora, četrti k jezikovnim tečajem nemščine in francoščine, k stenografskim tečajem in k ideološkim tečajem. Intenzivno- kulturno-prosvetno delo ni mirovalo in je rodilo bogate sadove. Leta 1919 in 1920 so vse podružnice Ljudskega odra delovale samostojno. Nazadnje še to, da je bilo vse to ogromno delo izvršeno brez vsake pomoči od zunaj. Le dve veliki pomoči sta Ljudskemu odru prišli: prva je bilo darilo Slovenske Matice nekaj zabojev knjig. Drug'o darilo je dobil Ljudski oder 1919, ko so se bile tržaške delavske konsumne zadruge okrepile in so prvič /n o gl e razdeliti kulturno-prosvetnim organizacijam v svojih pravilih določeni odstotek čistega dobička. Odstotek je znašal težke tisočake in s tem denarjem je ustanovil Ljudski oder »Višji kulturni svet« za Trst in Primorsko-, kateremu je načeloval tovariš dr. Čermelj. To svoje kulturno-prosvetno društvo so primorski delavci močno vzljubi- li. Ime Ljudski oder je postalo simbol prosvetnega stremljenja primorskih delavskih množic. Ko so morali slovenski primorski delavci z nastopom fašizma v trumah zapuščati rodno grudo, so nesli s seboj tudi ljubezen do Ljudskega odra. V emigraciji so- si začeli ustanavljati prosvetna društva z imenom Ljudski oder. Uistanovili so jih v Franciji, v Belgiji, v Argentini in še drugod. Ponekod jih imajo še danes. Bogate rezultate dela in truda delavskih množic na prosvetnem torišču je na Primorskem uničil fašizem. Knjižnice, klavirji, harmoniji, drugi inštrumenti in drugi inventar Ljudskih odrov je izginil v plamenih zločinskih črnosrajčnikov, ki so si v svoji omejenosti domišljali, da bodo ustavili razvoj delavskega razreda in njegovih kulturnih prizadevanj. Med razvalinami fašističnega barbarizma je tudi bogato imetje Ljudskih odrov, ki ga ni do danes še nihče povrnil. Na razvalinah pa raste nova družba in nova kultura kot spomenik visoko razvitega človeštva in zmage socializma. Ljudskemu odru ob njegovi 50. obletnici, ki je velik jubilej delavske prosvetne dejavnosti na Primorskem, gre vse priznanje. PRVI FAŠISTIČNI NAPAD NA »LJUDSKI ODER” V TRSTU Dr. Lavo Čermelj Že petintrideset let je od tedaj prešlo. Bilo je 4. avgusta 1919. Že dopoldne je italijanska šovinistična drhal, med katero so prevladovali ardi-ti, povečini še v uniformi, napadla Ciril-Metodovo šolo na Acquedottu, tiskarno »Edinost« v Ulici sv. Frančiška in nekatere druge slovenske ustanove v Trstu, ne da bi varnostni orga- Poslopje v Ul. Madonnina, kjer je bil sedež po fašistiih razdejanega »Ljudskega odra« ni posegli vmes in preprečili vandalizem na škodo tržaških Slovencev. V mestu se je raznesel glas, da bodo popoldne naskočili Ljudski dom v Ulici Madonnina, kjer je imel sedež tudi »Ljudski oder«. Kot predsednik Višjega kulturnega sveta in kot odbornik »Ljudskega odra« sem imel za svojo dolžnost, da, pohitim na ogroženo mesto, posebno še, ker mi je bila pri srcu usoda bogate knjižnice. Že v zgodnjih dopoldanskih urah sem šel od doma, rekoč ženi, da se grem kopat, ker je nisem hotel razburiti, saj mi je le nekaj tednov prej rodila sina. V prostorih »Ljudskega odra« smo se znašli učiteljica Amalija Hartmanova in Pavla Hočevarjeva, ki sta upravljali knjižnico, odbornika dr. Josip Ferfolja in Matko Lovko ter jaz. Ni trajalo dolgo, pa so nam sporočili, da je odhod iz doma nemogoč, češ da se bo vsak čas začel napad. In res je bilo tedaj že slišati rjovenje drhali. Okna »Ljudskega odra« so gledala na Ulico Pondares. Opazili smo, kako so uniformiranci postavili strojne puške. Kmalu so začele regljati. Streljali so tudi v naše okno. Vrgli smo se na lla pod okno, preko nas so švigale krogle v strop in na nas so padali kosii stekla in omet. Ne vem, kako dolgo smo tako ležali, ko smo zaslišali žvenket razbil ib šip in streljanje v sami hiši, toda čudno ne od pritličja navzgor, temveč od višjih nadstropij. Arditi so s streh sosednjih hiš vdrli v podstrešje in od tam v nižja nadstropja. Cez kake pol ure je nastal mir v hiši in začuli smo močno trkanje na naša vrata. Snel sem očala, da bi tako obvaroval oči, in sem šel, menda skupaj s Hartmanovo odpret vrata. Pred vrati sv stali policisti in uniformiranci z revolverji v rokah. Po kratkem »parlamentiranju« so nas gnali iz društvenih prostorov po stopnišču na ulico. Seveda ni šlo tako nedolžno. Dr. Ferfolji so ranili lice. Jaz sem korakal zadnji v vrsti in so mi odlomili le rob slamnika, ki sem ga nosil v roki. Ko sem stopil na ulico, me je ustavil častnik in vprašal, kdo sem. Nato me je dal pregledati. Ko so mi izvlekli iz žepa legitimacijo državnega uradnika (tedaj sem bil profesor na državni italijanski obrtni šoli), je častnik zmagoslavno vzkliknil: »Ecco Vaquila austriaca!« (Evo avstrijskega orla), čemur sem se jaz smejal. Tedaj je nastavil na moje sence revolver in mi g'rozil: »Lei. con quel riso sardo-nico!« (Vi, z vašim sardonskim smehom!). Uvrstili so me med ostale (kakih 200 oseb ali več), ki so tam stali z dvignjenimi rokami. Ženske so izpustili, tako sta Hartmanova in Hočevarjeva lahko obvestili mojo ženo o moji aretaciji. Mi pa smo morali, obkoljeni po pripravljenih strojnicah, čakati, da so nas naložili na odprte kamione, s katerimi so nas prepeljali v zapore v Ulici Tigor. Med vožnjo skozi mesto pa su na nas streljali. Po zvezah, ki jih je imel dr. Ferfo-lja kot odvetnik, se nam je posrečilo dobiti celico zase, Lovko pa se je nama pridružil kot »čuvaj«. Ker je bilo že zvečer, smo seveda ostali brez brane. Po čudnem naključju je bil v sosednji celici zaprt dekan iz Jelša n Huso, ki se nag je usmilil in nam dal nekaj kruha in hrušk. Drugi dan zgodaj zjutraj je bilo slišati veliko vpitje po zaporu. Iskali so Kermolja (nekateri so mislili, da iščejo mene). On je bil funkcionar pekovske organizacije in brez njegovega pristanka ni smela moka iz luke. Nato se je začelo zasliševanje. Ker sva se dr. Ferfolja in jaz branila, da bi podpisala po karabinjerjih sestavljeni zapisnik, so nam dovolili, da ga sam® spiševa in podpiševa. Proti večeru so nas izpustili. Preden sva šla domov, sva se dr. Ferfolja in jaz ustavila v bližnji gostilni Marine)-la, od koder sva si že naročila večerjo za primer, da bi ostali dalje v zaporu. L. C. Poslopje pri Sv. Jakobu, kjer je bil pred fašizmom sedež raznih slovenskih organizacij Prvi povojni občni zbor ,Ljudskega odra’ v Križu Podružnica »Ljudskega odra« v Križu je imela svoj prvi občni zbor po vojni, v nedeljo 26. aprila t. 1. Iz poročila, ki so ga podali predsednik Anton Košuta, blagajnik Pavlina Arnošt, in tajnik France Tence, povzamemo sledeče: Podružnica je prenehala z delovanjem takoj ob izbruhu vojne, v katero so b.ili pozvani nele vsi odborniki, marveč skoro vsi člani. Tekom vojne je bilo izgubljenih dokaj knjig, in vojaki so pokvarili skoro vse pohištvo, kar ga niso odnesli. Takoj ob pričetku premirja in ob vrnitvi odbornikov in članov, je pričel stari odbor z delom. Da si nabavi nekoliko pohištva, je priredil nekaj veselic, pričel zbirati člane ter pripravil vse potrebno do občnega zbora. Pri svojem delu je kopstaliral z žalostjo, da hoče inteligenca ostati tuja novemu kulturhemu preporodu, kar ni prav in kar se mora izpremeniti. Društvo šteje sedaj že 70 članov. Dohodkov je imela podružnica do 26. aprila 973,16 lir, stroškokv 451.30 lir, pribitek znaša 521 lir in 86 stotink. Vrednost inventarja znaša 506,92 lir. Odbor je_ imel mnogo sej in je priredil predavanje o Cankarju. Končno je bij izvoljen sledeči novi odbor. Josip Kodrič, Janez Sirk, Alojzij Fabris, Franc Košuta, Cezar Paško, Ivan Sirk, Martin Purič, Vladislav Sirto in Pavlina Arnošt. V pregledovalni odsek sta izvoljena Anton Košuta in Franc Tence. Od matice »Ljudskega odra« v Trstu je dobila podružnica že lepo število knjig ip je določila prispevati znaten znesek ljudski knjižnici, ki jo snuje društvo »Ljudski oder« v Trstu. Izpisek iz »Njive« št. 3. 1. I. od 22. maja 1919 „Ljudski oder” Marija Brusova Po prvi svetovni vojni, ko so se vrnili naši fantje iz svetovnega klanja, so se tudi pri nas v Barkovljah pričeli sestajati in mislita na svojo izobrazbo in na politično delovanje. Slovenski delavec se je zavedal, da se mora dobro pripraviti za borbo proti nacionalnemu in razrednemu sovražniku, če bo u-ničil drugega, se bo oprostil tudi prvega. A v tem boju se mora združiti z italijanskim sotrpinom, da združena branita skupne interese delavstva. Ker tedanje prosvetno društvo »Adrija« ni bilo istih nazorov, se je zbralo v juniju 1920 10 mladeničev, ki so v dogovoru z' odborom matičnega društva Ljudski oder v mestu ustanovili podružnico »Ljudskega odra« v Barkovljah. Prvi predsednik A-lojz Nardin, uradnik pri državni železnici, in o-stali odborniki so se dogovorili s pok. gostilničarjem Edvardom Schei-merjem, da jim je dal na razpolaglo prostor v svoji hiši, na Kontovelski cesti. V kratkem se je v društvo vpisalo 200 članov. Pristopili so tudi nekateri pevci »Adrije« in zbralo se je v kratkem čez 40 pevcev in pevk, katere je z vnemo poučeval pevovodja Cirocchi. Znal je v Barkovljah sicer le slabo slovenski, a se je potrudil. Pevci so prihajali k vajam zelo redno in z veseljem, čeprav so bili od daleč: s Tr-stenika, Komeščine, Grete in vseh predelov Barkovelj. Jeseni smo začeli tudi z dramatiko. Učil je neki Kodrič iz Rojana. Prvi nastop je bil z »Verigo« na odru v dvorani Narodnega doma v Barkovljah. Pozimi 1920 je nastopil tudi pevski zbor. Iste jeseni smo ustanovili tudi mandoli-nistični odsek. Inštrument si je kupil vsak sam. Tudi ta odsek je vodil neki Italijan, Umberto Alborno, brivec v Rojanu. Mandolinistični krožek »Estudiantina Man-dolinisticav. v Barkovljah junija leta 1923 Proti koncu zime smo začeli tudi s tečajem za krojenje. Učila je šivilja Juriča. Od vsega začetka je delovala knjižnica. Imeli smo čez 100 knjig, ki so vedno krožile, dokler jih niso člani vse prečitali. Takrat so fantje in dekleta radi čitali. Imeli smo tudi nekaj italijanskih knjig Naj navedem samo en primer, kako so se člani uvajali v čitanje knjig: Nekega večera smo se zbrali v društvu, da bi poslušali predavanje tov. Regenta. V zadnjem trenutku so sporočili, da je predavatelj zadržan. Takratni predsednik tov. Žnidarčič je brez obotavljanja vzel knjigo I. Cankarja »Hlapec Jernej« in začel čitati. Ker je bil Cankarjev dober znanec in čitatelj njegovih knjig ter zvest poslušalec njegovih predavanj, je čital z občutkom in globokim razumevanjem ter obenem tudi razlagal vsebino. Vsi prisotni so si zaželeli čitati knjigo; in čitali so potem tudi druge Cankarjeve knjige. Saj je zadostovala beseda preprostega, a globoko čustvenega delavca, da je vzbudila med preprostimi poslušalci željo zvedeti še več. Ob nedeljah smo se pogosto zbrali in šli s pevci v druge kraje. Bili smo v Gabrovcu, v Rojanu, Rocolu, na Vrdeli, pri Sv. Ivanu in drugje. Z mandolin ističnim odsekom smo nastopili dvakrat na Greti, po enkrat v Rocolu, na Vrdeli (Scoglietto) in v Barkovljah pri »Excelsiorju«. Spomladi leta 1921 pa so nas začeli preganjati fašisti. Začeli so z izzivanjem in grožnjami, da bodo zažgali sedež društva. Mladina se je pripravljala, da brani društvo. Prišlo je do aretacije nekaj članov Poiskati smo si morali tudi drugi prostor. Tja smo prenesli knjige in tam so bile’ tudi vaje mandolinističnega odseka. Prenehali smo s petjem, klavir pa smo shranili pri nekem članu. Kmalu so tudi v te nove prostore prišli fašisti. Vrgli so knjige skozi okno in jih penil s petrolejem. Zgorelo jih je le nekaj, ker so pritekli mladinci, ki so fašiste prepodili, medtem pa sta dve tovarišici odnesli knjige in jih poskrili. Jaz sem jih hranila vsa leta in ko je v letu 1945 začelo delovati naše prosvetno društvo, sem jih izročila knjižnici. Bilo jih je okoli 90. Od tedaj naprej je deloval samo mando-linistični odsek. Da bi lahko nastopali, smo ga preimenovali v »Estudiantina mandoli-nistica triestina«. Vadili smo se v privatnem stanovanju, pozimi v kuhinji, poleti pa zunaj na dvorišču. Leta 1923 pa se je tud) ta razšel. KULTURNI A m ST£I/ 3. I.LLTAJIK iZOT^I-KMI-SmTESTii V TRSTU, DNE 22. MAJNIKA 1919 ••• | 1 »NJIVA« je bila kulturni vestnik, revija, ki je začela izhajati v Trstu kot tednik 8. maja 1919. Revijo je izdajal »Višji kulturni svete, ki je bil ustanovljen na sestanku 9. marca istega leta kot vrhovna prosvetno-kulturna organizacija slovenskega delavstva. Na u-stanovnem sestanku so se zbrali zastopniki strokovnih organizacij, konsumnih zadrug, političnega odbora socialno-demokrat-ske stranke ter raznih prosvetnih in mladinskih organizacij. Nekaj tednov pred u-tanovitvijo slovenskega »Višjega kulturnega sveta«, so si italijanski delavci ustanovili enak organ. Oba kulturna sveta sta imela močno gmotno osnovo v bogatih prispevkih, ki so jih obema organizacijama stavili na razpolago: »konsumne zadruge«: »Lavoratore« in tiskarna »Moderna« v iznosu 100.000 kron (40.000 lir). Predsednik devetčlanskega višjega kulturnega sveta je bil tovariš Ivan Regent. O NALOGAH IN DELU ,LJUDSKEGA ODRA’ Nagovor I. Regenta na občnem zboru podružnice na Kontovelu 1.1919 Podružnica »Ljudskega odra« na Kontovelu. V nedeljo 15. t. m. (junija 1919 — op. ur.) se je vršil občni zbor podružnice »Ljudskega odra« na Kontovelu. Občni zbor je otvoril predsednik matičnega odbora dr. Lavo Čermelj, ki je na kratko očrtal program in namen »Ljudskega odra«. Nato so se sprejele spremembe podružničnih pravil v smislu sprememb, sprejetih na zadnjem občnem zboru matice. V odbor so bili izvoljeni: za predsednika Josip Grljanc, za odbornike: Josip Slobec, Josip Stoka, Ivan Pertot, Jakob Daneu, -Anton Stoka, Anton Gerlanc; v nadzorništvo: Anton Starc, Josip Regent, Ivan Štoka; matica je imenovala v odbor: Bogomila Gerljana in Simona Prašlja. Novoizvoljeni predsednik je v kratkem nagovoru pozval člane kontovel-ske podružnice k delu. Nato je govoril predsednik »Kulturnega Sveta« Ivan Regent o nalogah in o delu »Ljudskega odra«, zlasti pa njegovih podružnic po okolici-, in izvajal sledeče: »Odbornikom in članom nove podružnice priporočam toplo, naj se zavedajo ved- no, da je namen »Ljudskega odra« in njegovih podružnic dvigniti kulturo in moralo našega delavskega ljudstva. Podružnic ne ustanavljamo zato, da se bomo bahali ob svečanosti z njihovim številom, marveč zato, da ustvarimo po vseh naših vasicah kulturna ognjišča, okoli katerih se bodo zbrali vsi, ki verujejo v kulturo, vsi, ki žele, da se povzpne naše ljudstvo na ono stopnjo kulture, ki jo od njega zahtevajo novi časi. Doba, v kateri se nahajamo, je težka tudi za naše ljudstvo. Ali bi mi izvršili zločin nad tem ljudstvom, ako bi ga puščali v obupu in v zleh posledicah, ki se porajajo iz obupa. Naše delo gre za tem, da vzdramimo v našem ljudstvu zavest in ponos človeka, svobodnega človeka, ki se bori odkrito in srčno za pravico do življenja. In hočemo, da postane tudi naš človek sposoben, d.a vstopi pogumno v novo dobo, ki že trka na duri sedanjega družabnega reda. Zato je potrebno, da. se razširi med ljudstvom oni evangelij enakosti, bratstva in svobode, ki ne daje potuhe krivici, ki hoče odpraviti moderno suženjstvo Prvi člani podružnice »Ljudskega odra« na Kontovelu ob ustanovitvi leta 1919 in zgraditi novo družbo, v kateri ne bo imel nihče pravice, da izkorišča svojega bližnjega, v kateri bo smel uživati vsakdo veselo in brezskrbno ■sadove svojega dela. Nas vseh je dolžnost, da pomagamo pri graditvi te nove dobe, novega veselejšega človeškega življenja. še to bi rad omenil, da bo naloga konto-velske podružnice in one, ki se ustanovi kmalu na Proseku, delati na to, da se ubla_ ži, da izgine ono otročje, kampanilistično nesporazumljenje med prebivalci Kontove-la in Proseka. Saj sta ti dve vasici pravzaprav le ena vas z dvema imenoma. Dandanes, ko gre zgodovina za Um. da napravi iz celega sveta domovino vsakega človeka, bi bilo malenkostno, ako bi se nadaljevalo nesporazumljenje med prebivalstvom teh dveh vasic. Postanite med seboj prijatelji in bratje in boste skupno izvršili veliko več pametnejšega dela kakor v prepiru. Odpravite to nesporazumljenje, delo ni težko, in kmalu se bodete smejali sami onim časom, ko ste se med seboj grdo gledali, ne da bi vedeli zakaj. Na delo torej. Svet je ustvarjen za vse ljudi, da na njem žive, in ne zato, da na njem trpe. Delajmo, da se porodi iz današnjega trpljenja velik praznik svobode in ljubezni in veselega življe- (Izpisek iz »Njive« št. 8, leto 1. od 26. junija 1919) Vaščan Pahor navaja iz spominov na kontovelski »Ljudski oder« še naslednje zanimive podatke: Takoj po ustanovitvi je kontovelski »Ljudski oder« štel 132 članov, pri pevskem zboru pa je bilo 72 fantov in deklet. Društvo je imelo tudi močno dramsko družino, katere prvi režiser je bil pok. Josip Cjak, za njim pa pok. Ban in Lojze Ojaik. Neutrudna delavka pri dramski družini je bila tudi še živeča Ema Štoka (Ri-metova). Orkester sta vodila Viktor Reja in učitelj Just Martelanc. Pevski zbor je vodil pok. Viktor Čermelj. Zelo agilna je bila mladinska organizacija, katere tajnik je bil Starc. Fantje so pridno nastopali z raznimi igrami. Knjižnica je bila precej močna. Knjige je nekaj časa izposojal Anton Grlanc (Fakin), članarina je bila 2 liri. če je član kakšno nasmodil, je moral pila-čevati po 5 lir globe, dokler se ni poboljšal. DELAVSKO - IZOBRAŽEVALNO DRUŠTVO V PULJU IN GORICI Posnetek z ustanovnega občnega zbora Delavsko-izobraževalnega društva v Pulju, bi je bilo po vzgledu »Ljudskega odra« ustanovljeno leta 1907. Med ustanovitelji tega društva je bilo 8 čevljarskih pomočnikov, 3 kovinarji, po en pekovski, krojaški in zidarski pomočnik, dva pomožna delavca in en trgovec. Društvo je takoj pričelo z javnimi predavanji, otvorilo je čitalnico in skromno knjižnico. E-nako društvo je bilo ustanovljeno leta 1909 tudi v Gorici. Med člani je bila velika večina delavcev, nekaj izobražencev in dijakov s pok. narodnim herojem tov. Srebrničem na čelu. Prvo predavanje je imela pokojna pisateljica Zofka Kveder Jelov-škova o ženskem vprašanju. Iz podatkov tov. Jožeta Petejana, člana Ljudskega odra v Trstu od 1. 1905 do 1917. 75-LETNICA GOSPODARSKEGA DRUŠTVA V ŠČEDNI Silvester Godina štiri leta po ustanovitvi »Edinosti«, in sicer leta 1880, je bilo v ščedni ustanovljeno Gospodarsko društvo, ki je bilo dne 14. maja istega leta vknjiženo v zadružni register samo pod slovenskim naslovom »Gospodarsko društvo v Skednju, vknjiže-na zadruga z neomejeno zavezo«. Po pravilih je imelo društvo namen dajati posojila svojim članom, sodelovati za napredek poljedelstva, kupovati zemljišča za napravo zglednih vinogradov, drevesnic itd. Določeno je bilo tudi, da se morajo društvena naznanila objavljati v »Edinosti«. Njegov prvi odbor je bil sestavljen takole: Ivan Sancin-Nemec, predsednik; Jakob Čenčur, tajnik; Ivan Sancin-Oste, blagajnik ; odborniki pa: Lovro Godina-Ban, Vincenc Sancin-Facjo, Matej Miha Sancin-Verbič, Fran Sancin-Toč, Ivan Sancin-Sira, Jože Sancin-Sider (?). Razen učitelja Čenčurja so bili vsi odborniki kmetje. Pobudo za ustanovitev društva je dalo neko zemljišče na bregu žaveljskega zaliva, pod hribom Sv. Pantaleona, kjer se zdaj nahaja zadnji del čistilnice »Esso«. Ko se je namreč nekdanja ščedenska občina združila s tržaško, so menda pozabili na omenjeno zemljišče. Da ga rešijo, so vsi tedanji ščedenski kmetje ustanovili Gospodarsko društvo, ki se je potem vknjižilo na tisti del obrežja pod Sv. Pantaleonom. To zemljišče, ki je bilo do konca prejšnjega stoletja brez praktične vrednosti, je Gospodarsko društvo v začetku našega stoletja prodalo čistilnici nafte za precejšen znesek in se na ta način še bolj okrepilo. V prvi dobi svojega obstanka je Gospodarsko društvo pomenilo za ščedno mnogo več, kot navadna zadruga. Bilo je pravo središče ščedenskega družabnega življenja. Ko so ščedenci izgubili svojo samostojno občino, so smatrali predsednika Gospodarskega društva nekako za svojega župana, odbornike pa za nekakšne občinske svetovalce, ki so jim bili pristojni v vseh javnih in celo družinskih razmerah, in so jih kratko imenovali »gospodarje«. Organizator društva je bil bržkone njegov prvi tajnik, učitelj čenčur, ki ni bil samo šolski, ampak tudi pravi narodni učitelj in voditelj, kakršni bi bilo želeti, da bi bili tudi naši današnji slovenski učite- lj. Izmed prvih odbornikov je vredno ome- niti še Lovreta Godina-Bana, ki je mnogo skrbel za društvo in je bil oče poznejšega tajnika Bernarda Godina-Bana in blagajnika Ivana Godina-Bana ter ded članov zadnjega odbora, odbornika Silvestra in predsednika Lojzeta Godina-Bana. L. 1886 sta bila izvoljena v odbor dva njegova poznejša stebra: Ivan Godina-Kudrič in Anton Sancin-Drejač. Drejač je bil leta 1891. izvoljen za predsednika, kar je ostal do konca leta 1899 in ves ta čas ni bil samo njegov motor, temveč je takorekoč poosebljal društvo. Pozneje je bil tudi mestni svetovalec in deželni poslanec za prvi okraj v Trstu. Ivan Godina-Kudrič pa je imel glavno vlogo v pevskem društvu »Velesila«, kjer je bil duša in je šele proti koncu svojega življenja, leta 1920, prevzel predsedni-štvo Gospodarskega društva, ki mu je potem načeloval do svoje smrti, leta 1935 v dobi fašističnega terorja. V prvi dobi svojega obstanka, t. j. od leta 1880 do konca leta 1899 je imelo Gospodarsko društvo bolj moralni pomen, medtem ko je bilo njegovo gospodarsko delovanje precej skromno, dokler ni leta 1900 tedanji predsednik Drago Godina izposloval pri Tržaški posojilnici znaten kredit, ki je društvu omogočil, da je začelo dajati večja in številnejša posojila. Zaradi tega so se začele vedno bolj množiti hranilne vloge, dokler se ni društvo finančno popolnoma osamosvojilo. Za časa tega predsednika je društvo kupilo tudi svoj dom, ki je še danes v naših rokah, še pred letom 1900 je Drago Godina ustanovil v ščedni slovensko čitalnico, ki je kmalu postala žarišče slovenskega življenja in kulturnega napredka v ščedni. Leta 1906 je bil izvoljen za predsednika še živeči in izredno čil 80-letni Ivan Flego-Mezo, leta 1912 pa nenavadno delaven rodoljub Miloš Pahor, ki so ga fašisti, skupaj z Zorkom Sancinom vrgli iz odbora. Istega leta sta bila izvoljena tudi oba vnuka Lovra Godina-Bana: Silvester in Lojze Godina-Ban. Zadnji je predsedoval od Ku-dričeve smrti do leta 1935, ko so fašisti društvo razpustili. Po prvi svetovni vojni se je pričelo društvo zelo živahno razvijati, imelo je svoj urad, ki je bil vsak dan odprt in v katerem je bil stalno nameščen uradnik, do 700.000 lir hranilnih vlog, bržkone največ med vsemi našimi vaškimi posojilnicami. Prav v tej dobi največjega razmaha je zadela Gospodarsko društvo v ščetini fašistična strela. Nevihta se je začela leta 1927, ko so mu fašisti poitalijančili ime v »Cas-sa di prestiti e di risparmi, c. r. a g. illim. in Servola«. Leta 1931 so izključili iz odbora oba prej omenjena odbornika, ukazali uradovanje v italijanskem jeziku in zahtevali, da mora priobčevati vse svoje objave v »Piccolu«. Dne 20. julija 1936-XIV je bil razpuščen odbor; dr. Marcello Barbo je bil imenovan za izrednega komisarja, Mario Fonda, Giordano Tellini in Giacomo De Marchi fu Giacomo pa za nadzornike. Zadnji je bil znan kot največji italijanski šovinist in naj hujši nasprotnik Slovencev. Dne 4. marca 1937 je bilo društvo razpuščeno in komisar dr. Barbo imenovan za likvidatorja. Kakor da bi še vse to ne bilo dovolj, so 17. maja 1939-XVII še Maria Fondo, ki mu niso zaupali, vrgli iz nad-zorništva in nič manj ko dr. Gina Palu-tana postavili na njegovo mesto. Zdaj pa še samo nekaj opazk. Ker je znano, da se primer ščedenskega Gospodarskega društva razlikuje od drugih podobnih v tem, da je uradnik Gospodarskega društva poneveril večjo vsoto denarja, se skoraj splošno misli, da to društvo ni bilo zlonamerno uničeno. Temu pa ni tako, ker je likvidator z denarjem, ki ga je dobil od prodanega društvenega premoženja in z denarjem, ki so ga morali plačati člani zadnjega odbora, poravnal vse društvene obveznosti, tako da ni nihče izgubil niti lire, kar pomeni, da to društvo, kljub znatni poneverbi, ni bankrotiralo', zaradi česar njegova razpustitev ni bila potrebna, kar bi se tudi ne bilo zgodilo, ako ne bi društvo bilo slovensko. Dokaz za to so nam neštevalni primeri, ko se gospodarska podjetja ne likvidirajo, ako poravnajo vsaj nekaj odstotkov, morda deset ali še manj, svojih dolgov. Gospodarsko društvo v ščetini pa ni izplačalo samo nekaj odstotkov, ampak je izplačalo vse svoje dolgove, to je vse hranilne vloge. Utrinki iz bazovske kronike Mitja Prešel Bazovica je že od nekdaj lepa izletniška točka. Zlasti ob nedeljah kar mrgoli Tržačanov po cestah in posebno po gostilnah, kjer se pridno krepčajo s teranom in pršutom. V naši vasi je marsikaj zanimivega in zgodovinskega, ki se z moderniziranjem va_ si vedno bolj pozablja. Mnogo je reči, o katerih nam ni nič več znanega, nekaj pa jih Najstarejši ■»Pil« v bazovski okolici je še, ki nam dajo vsaj približen pogled v zanimive dogodke iz preteklega stoletja. Pred vasjo so bili kali, kjer se je še pred kratkim napajala živina. Sedaj jih zasipajo in prestavljajo modeme napajalnike. Kali so bili sicer umazani in nehigienični. Bili pa so vendar značilni za vaško idilo in marsikak tujec se je ustavil pri kalu na cesti in fotografiral napajajočo se živino. Tak kal je stal tudi poleg ceste v začetku vasi. Na levi strani ob kalu je pot. Pojdimo po njej. Takoj za prvo hišo stoji veliko staro znamenje. Vaščani mu pravijo »pil«. To je popačena nemška beseda Bild. Tudi navadni sliki pravijo preprosti ljudje pild. Ker je to znamenje najstarejše in naj znamenitejše, si ga bomo nekoliko ogledali. Znamenje stoji ob ogradi, ki je last družine Ražem, po domače Kraljev. Znamenje je zidano in ometano. Pokrito je s skrili. V gornjem delu iz sivega kraškega kamna je izdelana niša s preprosto izklesanim prizorom križanja. Ob robu tega kamna pa je 127 let star, zelo zanimiv napis v bohoričici: »Ne ukaže s tern pilem komunec. Cegar bo niva je gospodar od pila Te mora stat do perpetua.« Čeprav pra-vega ozadja ne poznamo, nam besedilo mnogo pove. »Ne ukaže s tem pi-lem kotnunec.« Mož se je očitno postavil po robu vaški skupnosti (komuni), ki je hoteil-a pil postaviti na kako drugo važnejše mesto. Da pa mu ne bi mogli do živega s predpisi domačega običajnega prava, še manj pa po veljavnih splošnih zakonih, je neznani vaščan pil toliko premaknil, da ni stal več na občinskem svetu, ampak na zasebnem. Kot v opomin svojim dedičem pa je dal duška svoji moči: »čepar bo nivai je gospodar od pila Te more stat do perpetua.v. ,,Francoski” klen Pa pojdimo naprej. Na travniku poleg pila stoji še danes košat klen. Tudi ta klen ima svojo zgodovino1. Ko so namreč leta 1812 hodile po naših krajih francoske bojne enote, so počivale ravno pod tem klenom. Preden pa so Francozi posedli k malici, so imeli pod debelim klenom službo- božjo, pri kateri so- se zahvalili Bogu za srečno vrnitev iz boja pri Ključu. Morda se -bo komu zdelo č-udno, da so ravno. Francozi bili tu. Bazovica je bila že -od nekdaj vojaška postojanka. Zgodovina nam sicer ne pove, kakšne vrste armad so se vse potikale po Bazovski planoti. Je pa'mogoče, da so ob preseljevanju narodov drveli tod različni narodi -pro-ti Italiji in da je morda sam Atila gnal svoje horde po- naši zemlji proti Ogleju. Toliko pa vem, da je v pretekli vojni in po njej Bazovica videla marsikatero vojno edinic-o-, pa naj bo- to italijanska, nemška, mongolska, četniška itd. da ne go-vorim o avstrijski, ki jo starejši ljudje dobro pomnijo. Ena taka avstrijska vojaška enota -je tudi potolkla Francoze pri prej omenjenem Ključu pri Ricmanjih. Tudi tu na Ključu stoji kamnito- znamenje s preprosto sliko bega svete družine v Egipt. Tamkajšnji ljudje pravijo-, da je pil postavljen v spo-min na boj s Francozi. Toda to ne drži -popolnoma-. Napoleon, ki je trikrat zasedel Trst s. svojimi četami in to v letih 1797, 1805-06 in 1809-13, je dal postaviti to znamenje kot mejnik med upravo Trsta in Istre. Francozi so- namreč hoteli imeti jasno postavljene mejnike. Obenem pa je bil tudi kažipot na bližnjo božjo -pot k sv. Jožefu v Ricma-njiih. Neki star mož s Katina-re mi je pravil, kako je še oče starega Judoika čoka kot otrok s »feralom« ponoči 'kazal Francozom pot po katinarskih in lo-njerskih klancih, pripovedoval je sinu, -kako je že o mraku pazil, kam piha veter. Ponoči pa je pustil, da mu je ugasnila leščerba, da jo je iz stra- hu -pred tujimi vojaki laže pobrisal domov m pustil Francoze brez pomoči same, da so ■tavali v globoki temi. Povrnimo se h klenu. Ta klen stoji, kot smo rekli, skoraj tik o-b pilu. Ta kraj imenujejo ljudje Podpil; tu je klanec proti vasi. V tistih časih ko je bil pil postavljen, je -bila ta pot pod vasjo zelo važna, ker so se je ljudje obilno posluževali, ko so hodili v mesto. Takrat še ni bilo avtobusnih zvez in ljudje so hodili kar po bližnjicah. Stari klen v Bazovici, pod katerim so se ustavljali Francozi Pot pelje skozi Podpil v Gaberje, Suhkal in Drašco. Tu so prišli naši predniki po svetoivanski bližnjici do cerkve pri Sv. Ivanu v pičli uri, v Boške-tu pa so- stopili na tramvaj s konjsko vprego, ki jih je peljal do Chiozze. Po tej poti so hodile večinoma mlekarice in redki občinski delavci. Vsekakor je bil tu promet zelo živahen, če pomislimo, da se je takrat le redko hodilo v mesto. Dandanes ko imamo avtobusne zveze, hodijo po- tej stari poti le nedeljski izletniki iz mest-a. Pojdimo po klancu dalje p-roti vasi. Pot pelje med travniki ob znamenitem Leskovcu. To je večja dolina imenovana po obilici leskovih grmov, hkrati pa je to naj-niižja točka vasi. Pod dolino je precej verjetno kakšna kraška jama, ki ima morda celo zvezo z morjem. To da slutiti dejstvo, da se ob hudih nalivih steka vsa voda v Leskove in se tu zgubi v podzemlje. Zato so lani speljali vse kanale iz vasi v Leskove. če ne bi imela vas tega naravnega odtoka, bi ob velikem deževju vdirala voda v kleti v srednjem delu vasi. Klanec se od tam odcepi v dve poti. Po desni pridemo pred cerkev, po levi pa na sredo vasi. Tu je večji prostor, okoli katerega so hiše 'in je videti kot nekako veliko dvorišče, ki mu domačini pravijo »Mozar«. Kaj pomeni ta beseda, oziroma od kod so jo vzeli? Res je nekoliko čudna, a se da lepo razložiti. Pred več kot sto leti so Čiči redili velike črede ovac. Na zimo, ko je v Čičariji zapadel sneg. in je od Snežnika pihala ostra sapa, je zmanjkalo ovcam paše po goličavah visoke Istre. Zaradi tega so bili Čiči primorani prignati svoje črede v naše kraje. Pasli so po bazovskih gmajnah in sončnih rebreh blizu Katina,re. Zvečer so -prignali ovce v staje, kjer so jih pomolzli. Taka ovčja staja je bila tudi sredi vasi na »Molzarju«; tu so molzli in od tega je ostalo ime »Mozar«. Severno od Mozar j a na sežanski cesti je tako imenovan Termun. Tu je danes nekaij novih hiš. Ota cesti pa je večja globel, kjer je bil pred leti kal. Zaradi vaških nesporazumov in prepirov ga je neki vaščan iz maščevanja predrl, da je voda odtekla. Od tedaj kal ne drži več vode, in le »tolmun« spominja na nekdanje naravno napajališče. Iz besede »tolmun« je zaradi lažje izgovarjave s časom nastala beseda »termun«. Imenitna hiša Pustimo klance in obrnimo se na glavno cesto, ki pelje skozi vas ob cerkvi. Po nekaterih znakih lahko ugotovimo, da so se prvi prebivalci Bazovice naselili v severovzhodnem delu vasi, tam kjer so danes hišne številke 1, 2, 3, 4 itd. Posebno je bila znana hiša štev. 4, kjer je bila v prejš-. njem stoletju posebna postaja za voznike, ki so vozili kolonialno blago "v zaledje Trsta. Poleg okrepčevalnice za voznike je bila tudi prehranjevalna postaja za konje in po potrebi so tudi izmenjali upehane konje pri raznih vpregah. Da je bila ta hiša nekeč bolj imenitna, nam priča latinski napis na kamniti plošči nad vrati: HOSPITIUM UNA GUM CISTERNA ET ADIACENTIBUS AERE PUB. TERG. A FUNDAMENTIS ERRECTUM MDCCKLIII Po naše bi to pomenilo: »Gostišče z vodnjakom in pritiklinami iz . temeljev sezidano na stroške mesta Trsta leta 1743«. Nad ploščo je še lep, v kamen vklesan tržaški grb s krono. Danes je v tej hiši gostilna »Pri lipi« in je last upokojenega uči. telja Gruntarja. Ta del vasi je zelo star. Sam sem večkrat opazoval stare podboje glavnih vrat na ba-zovskih hišah, da bi našel kako staro letnico, vendar starejše od leta 1359 nisem našel. Verjetno so starejše »jirte« zame njali z novimi. Poleg letnic na jirtah je pogosto znamenje IHS s križem, le na eni sem našel namesto tega znamenja malteški križ s krono. Gruntarjeva hiša stoji na križišču, skozi katero se je pomikal v tistih časih ves promet, okoli tega središča pa je pričelo rasti naselje. vCREPVB . TERC. A fVND/VMENm ERSECT h . ' M D .C C'X li H Sj liiMiri 'i - im Stari napis na Gruntarjevi gostilni Cerkev na križišču je posvečena sv. Mariji Magdaleni. Sezidana je bila leta 1857, restavrirana leta 1903. še prej pa je bila ustanovljena župnija, in sicer leta 1785. Cerkev je bila preprosta, okoli cerkve je bilo tudi pokopališče, kjer so našli naši predniki svoj zadnji počitek. Ko so leta 1912 kopali pri cerkvi jarke za vodovod, so našli delavci mnogo človeških kosti, katere so z vso spoštljivostjo pokopali na današnjem pokopališču. Tako smo si na kratko ogledali nekaj starih zanimivih stvari, ki nam dajo nekak bežen pogled v preteklost vasi. Vendar sta omembe vredna še dva dogodka, namreč dva obiska. Simon Gregorčič in prijatelj Cim je izšel prvi zvezek Gregorčičevih Poezij (1882), je bil takoj razprodan. Gregorčič je bil tedaj v Rihemberku (današnjem Braniku) na Vipavskem. Zvedel je. da je v bližnjem Gradišču na prodaj lepo posestvo z vinogradom in lično hišico. Po Gruntarjevem nasvetu je Gregorčič sklenil kupiti to posestvo. Toda ni imel dovolj denarja. Iskal je nekoga, ki bi mu plačal za drugi zvezek Poezij toliko, da bi si lahko kupil posestvo in poravnal dolgove. Na srečo je dobil mecena v osebi Josipa Gorupa, ki mu je odkupil Poezije za 3000 gold. Kupčija je bila sklenjena v Trstu. Gregorčič je kupil posestvo in takoj zaprosil za upokojitev. Poslej je živel v pokoju na svojem posestvu na Hribu nad Gradiščem. Vendar ni našel zaželenega miru. Dušno pastirstvo in odvisnost, v kateri je živel v tej dobi, ga je hudo morilo. Zlasti ga je močno zadela kritika škofa Antona Mahniča, ki je s strogo katoliškega in moralno-estetskega stališča obsojal Gregorčiča in njegove poezije. V tej dobi splošne potrtosti je Gregorčič rad iskal utehe pri svojih številnih prijateljih in znancih. Zlasti st: je rad ustavil pri svojem ko-baridskem rojaku iz znane družine Kotlarjev, Mihaelu Urbančiču. Mihael Urbančič je bil nadučitelj v Bazovici, k.ier je imel tudi veliko lepo posestvo. Sedanja gostilna »Na pošti« in gostilna iiPri lipi« sta bili njegova last. Stanoval je v hiši, kjer je gostilna »Na pošti«, kjer je imel tudi poštni urad, prodajalno, trafiko in mesnico. Urbančič je bil jako spoštovana in ugledna osebnost v vasi. Ba-zovskim kmetom je veliko pomagal z denarjem in nasveti. Poročen je bil z Gregorčičevo sorodnico Marijo Sokol. Z Gregorčičem sta si bila iskrena prijatelja, saj sta bila istih let (rojena 1844) in sta se poznala še izza mladih nog. Bilo je v letu 1892. Tedaj je vsako jutro vaški poštar prevažal pošto iz Bazovice v Trst in obratno. Potniki so bili v tej dobi redki, le od časa do časa se je kdo pripeljal s pošto v vas. Za pismonošo je bil tedaj mladi Tolminec doma iz Žabč, Anton Leban. Preden je prišel v Bazovico, kjer je dobil službo pri Mihi Urbančiču kot pismonoša, je bil za pomožnega mežnarja v samostanu na Sveti gori prti Gorici. Ta božja pot je bila v tistih časih zelo priljubljena in pobožni romarji so kar zasipate samostansko blagajno z denarjem, tako da so bili po Lebanovem pripovedovanju predali starih omar do vrha polni srebrnega denarja. Leban in menihi so ga šteli po cele dneve, ali bilo ga je toliko, da ga je bilo težko prešteti tin od predolgega ležanja po zatohlih omarah ga je napadal uničujoči zeleni volk. Od samega prijemanja in štetja je mladi mežnar dobil velike grde bradavice po rokah. Zapustil je Sveto goro in se šel zdravit v tržaško bolnico. Po hudi operaciji, ki jo je prestal (izrezali so mu bradavice z rok) se ni več vrnil v samostan, pač pa je prišel v Bazovico-, kjer je po zaslugi Urbančičeve žene Marije, ki je bila tudi Tolminka, dobil službo pri Urbančiču. In nekega dne je Leban pripeljal Gregorčiča s poštnim vozom v Bazovico. Gregorčič se je že od nekdaj rad -ustavljal v gostilni »Na pošti« pri svojem prijatelju Urbančiču. V hiši so ga imeli zelo- radi, klicali so ga »stric Šime«. Urbančič je vedno poskrbel, da so »strica« dobro sprejeli in mu postregli, da se je počutil kot doma. To pot pa je bil pesnik videti nekam žalosten. Sede-l je s prijateljem in njegovo ženo pod kostanji na dvorišču gostilne »Na pošti« ter j ima. s solzami v očeh razkrival svojo bol. Pravil je, kako- živi v neznosnih razmerah ter kako je močno potrt zaradi neumestnih napadov škofa Mahniča na njegove poezije. In kot piše sam: ... Dobro si pomeril Strelo otrovano, Bistro si pomeril Zlo zadal mi rano! še srce krvavo Je od tega udarca ... si lahko mislimo, kako jei bil rahločutni pesnik potrt, saj so v hiši pri Urbančičevib rektii, da »stric Šime joče«. Gregorčič je še nadalje vzdrževal sorod-niške vezi z družino Urbančičevib iz Bazovice, saj je bazovski nadučitelj, bogati Urbančič, moralno in gmotno podpiral svojega starega prijatelja »goriškega slavčka«. Cankar v Bazovici Poleg raznih gostov, ki so prihajali v gostilno »Na -pošti«, bi omenil, da je zahajal v Bazovico tudi nemški pesnik Rudolf Baumbach. Posebno je cenil dobro kuhinjo in gostoljubnost ter je rad posedal v senci pod košatimi kostanja, kjer je nekaj let prej zadnjikrat v svojem življenju sedel Gregorčič. Lastnici gostilne, vdovi po Mihaelu Urbančiču, ki je bila sedaj moja babica, pa je spesnil pesem »Die Linden-wirtin«. V Bazovici je živel in dedoval dr. Izo Reja, ki je bil od leta 1911 do prve svetovne vojne mestni občinski zdravnik. Bival je s svojo družino v hiši štev. 186; hiši so rekli vila, ker je biila v tistih časih ena najlepših hiš v vasi. Kot zdravnik je bil dr. Reja zelo priljubljen, poznal je mnogo ljudi in obiskoval bolnike tudi v oddaljenih vaseh. Poleti 1912 se je dalj časa mudil na Primorskem naj večji slovenski pisatelj Ivan Cankar. Ob tej priliki je prišel tudi v Bazovico k dr. Reji. Pogosto je tudi spremljal dr. Rejo, ko se je vozil k bolnikom v sosedne vasi. Tako je bil tudi v Lonjerju, kjer sta se po opravljenem zdravniškem pregledu ustavila v gostilni »Pri županu«. Ob tej priliki je pisal Cankar svoji znanki Mici Pfeiferjevi v Ljubljano razglednico z datumom 5. julija 1912 naslednje: »Od včeraj stanujem pri dr. Reji v Bazovici (pri Trstu). Lepo je. Danes popoldne sva se peljala v Lonjer. Zatorej najlepše pozdrave odtod! Ivan Cankar.« 12. julija je bil tudi v Divači in Škocjanu. Bržkone si je tam ogledal tudi jamo. Kras mu je bil zelo všeč, med svojimi pri- morskimi prijatelji pa se je počutil zelo dobro. V Bazovici je bila tedaj že lepa družba slovenskih inteligentov. Poleg dr. Rejevih je bilo nekaj uradnikov, študentov srednjih in visokih šol m učiteljstva, med temi tudi nedavno umrla priljubljena učiteljica Slava Pahorjeva. V tej družbi se je Cankar zadrževal v toplih julijskih popoldnevih na dvorišču gostilne »Pri lipi« in »Na pošti«. Za tedanje študente je bil Cankar posebnost, ker je bil v tedanjih časih pisatelj nekaj vzvišenega, kljub temu, da so študentom prikazovali v šoli Cankarja kot mladini nerazumljivega in škodljivega pisatelja. Cankar se je vrnil v Bazovico' zopet v septembru, ko so ga Tržačani povabili predavat o Antonu Aškercu in njegovi dobi. Predavanje je bilo napovedano za oktober, a Cankar je prišel že 5. septembra in sicer naravnost v Bazovico, kjer se se nastanil za nekaj dni pri dr. Reji. V tem času je Cankar pisal ljubezensko pravljico »Milan in Milena«, že 10. septembra je odšel. To je bil njegov zadnji obisk v Bazovici. Spomladi 1913 je izšlo njegovo delo »Milan in Milena«, ki ga je kritika sprejela zelo hladno. la.)/v ČRTOMIR ŠINKOVEC Ta zemlja je kot žuljava, raskava dlan: vrtače, bori, skalnata pustinja, od burje zbiti nizki grmi brinja in brajde, ki na jesen izjočejo teran. Potujem samcat sam čez kraško plan in živordeča zemlja šepeta v sijaiu: lepo poetu kraškemu je zdaj v Tomaju, pijan od bede ni, ne žalosten, teman. Zvečer sedimo' v kraški hiši zbrani, teran nam ogenj žgoč po žilah lije, cveto pogovori dišeči od nasvetov. Preprosta govorica kraških kmetov, kot bil bi pesnik tu, se v spev prelije, kot peli trpki bori bi ob zori rani. - ODLOMEK IZ GORIŠKE KULTURNE ZGODOVINE VLOGA DIJAŠKEGA DOMA V PRETEKLOSTI IN SEDAJ Kdor hoče pravilno doumeti rast kulturnega življenja pri kateri koli zajednici, se mora najprej vprašati, kako je rastla izobrazba in inteligenčni naraščaj naroda. V kulturno-političnem življenju goriških Slovencev je bila vzgoja izobraženstva in tudi obča kulturna raven ljudstva, — kar se mi zdi še važnejše — v tesni zvezi z bojem za šolstvo. Ko so se pred letom 1914 slovenske ljudske, strokovne in srednje šole že precej razvile, je naš človek dobil mesta v uradniških službah in tudi v prostih poklicih. Vendar je bilo število izobražencev še premajhno ali nedoraslo, da bi lahko prekvasilo širše ljudske plasti. Vzroki so pa bili predvsem socialne narave. Mimo se posvetiti študiju je mogel le sin iz premožne družine. Večina slovenskih študentov se je pa morala dobesedno prestradati skozi šolska leta. Takrat ni bilo socialnih ustanov in zavodov, ki bi dijaka gmotno podpirali. Višja izobrazba je bila monopol bogatejših, večkrat narodno ne čutečih duš. Zato je tudi splošna ljudska izobrazba le počasi napredovala. šele ko so se začele pojavljati ustanove, ki so talentom omogočale v šole, se je začelo zanimanje za »socialno dijaško vprašanje« in so se zavedli, da šol brez dijakov ni, teh pa brez socialne pomoči tudi ne. Pri goriških Slovencih, gospodarsko šibkemu delu naroda, je bilo to vprašanje že zgodaj pereče. Boj za socialne dijaške u-stanove je postal del kulturne zgodovine našega malega občestva. In ta boj za njih obstanek, tu imam v mislih predvsem Dijaško Matico in njen Dijaški dom, je danes za Goriško še bolj pereč in važen kot kdajkoli prej. Eden prvih zavodov, ki je v Gorici sprejemal po nizkih cenah dijake na hrano in stanovanje, je bilo » Alojzijev-išče«. Ustanovili so ga leta 1893, namen je bil gojiti bolj duhovske poklice. Za laično inteligenco je bilo malo poskrbljeno, šele leta 1907 je »Tr-govsko-pbrtna zadruga« ustanovila »Dijaško kuhinjo« v Ulici sv. Ivana, kjer so revni slovenski srednješolci — v začetku 34 dijakov — dobivali hrano. V takih bednih socialnih razmerah je živel slovenski srednješolec do prve svetovne vojne. Fašistična vladavina je pa slovensko šolstvo itak zatrla. Na tem dejstvu ne spremeni nič ne začasna idrijska realka ne tolminsko učiteljišče z raznarodovalnim kon-vifctom. Goriški Slovenci so morali čakati do leta 1945, da se je naše šolstvo resno obnovilo. Takrat se je temeljito zastavilo vprašanje, kako omogočiti šolanje revnim dijakom. Ljudske 'oblasti v Gorici so za podpiranje slovenskih srednješolcev ustanovile Dijaško Matico. Pravzaprav je ta ustanova delovala že od leta 1923 dalje s sedežem v Trstu, a je povečini z malimi podporami pomagala le slovenskim visokošolcem. Sedaj se je pa ustanovil zasilen Dijaški dom v prostorih bivše karabinjerske vojašnice pri južni postaji. Z velikimi težavami, saj nista bili primerni ne stavba ne oprema, se je zavod prebil do leta 1947. Vendar je svojo nalogo izvršil, ker je pomagal, da so slovenske srednje šole začele delovati. To leto je pa bilo zopet treba iz temeljev začeti. Ko je bila Gorica izročena Italiji, so zavod vrgli na cesto. Borno pohištvo je bilo treba hitro znositi -po zasebnih skladiščih. Treba je bilo iskati novih prostorov, preurediti odbor -in ustanovo postaviti na druge pravne temelje. Posredovanje pri prefekturi za nove prostore so ostala brezuspešna. Posrečilo se je spraviti nekaj dijakinj v slovensko »Sirotišče«, dijake -pa razmestiti po zasebnih stanovanjih. Tedaj je goriško ljudstvo pri nabiranju živeža pokazalo, da zna ceniti važnost te socialno-kulturne ustanove. Težave, ki jih je mora! odbor Dijaške Matice premagovati, so bile neznanske. Nadzorovanje in vzgoja dijakov, raztresenih po vsem mestu, celo v Podgori in Štandrežu, kjer so našli po kmečkih hišah zatočišče prvi dijaki iz Benečije, je bilo skoro nemogoče. Toda odbor in naša javnost niso odnehali. Konec leta 1948 so se predložila nova pravila. Še istega leta se je posrečilo dobiti za Dom prvo nadstropje stavbe v Ulici Mo-nte-santo 42. Najhujše težave so bile premagane kljub premajhnim prostorom. Poleti 1949 so šolske oblasti ustanovo in njen Dijaški dom tudi pravno priznale. Ker je število dijaštva stalno naraščalo, so postajali prostori pretesni. K sreči .je bila vsa stavba po veliki uvidevnosti DFS v Gorici izpraznjena in je mogel Dom zasesti vse njene prostore. Pa še vse to je bilo premalo. Zato se je odbor z velikimi težavami odločil leta 1952, da dozida nov trakt in loči moški oddelek od ženskega ter zadosti zahtevam oblastev in se izcgne nevarnosti, da zavod zapro. Tako je prišel Dom pod lastno streho in je mogel vsaj do neke mere izpolnjevati svojo nalogo —■ vzgojevati izobraženi naraščaj in utrditi slovensko šolstvo, ki je odraz kulturne stopnje goriških Slovencev. Kolikšen' kulturni činitelj je Dijaški dom in kolikega pomena je za izpolnjevanje obeh nalog, dokazuje zgovorno naraščajoče število gojencev: Leto Dijaki not. zun. Dijakinje not. zun. Skupaj 1947/48 14 — 13 — 27 1948/49 18 1 20 — 39 1949/50 36 7 21 7 71 1950/51 49 11 34 22 116 1951/52 47 16 32 20 115 1952/53 48 40 40 30 158 1953/54 47 25 36 27 135 V zavod so se začeli sprejemati tudi zu- nanji dijaki, to je taki, ki prihajajo zaradi oddaljenosti od doma v zavod popoldne k učenju ter dobe malico in nekateri tudi večerjo. Številke zgovorno pričajo, kako skrbi Dijaška Matica z velikimi žrtvami, da se mladini da možnost strokovne šolske izobrazbe. Uspehi so se že pokazali; saj je že nekaj gojencev in gojenk, ki so nastopili učiteljska ali druga mesta. Dosti jih je, ki so dovršili strokovne šole, ki jih sicer ne bi nikoli, če bi ne bilo te socialne ustanove, ki je draga vsem pravim slovenskim ljudem. Toda zavod ne daje le strokovne izobrazbe, temveč tudi kulturno vzgojo in vrši s tem veliko kulturno poslanstvo, že leta 1948, ko je prosvetno delovanje po deželi začelo zamirati, so gojenci Dijaškega doma šli z igrami in petjem na deželo, v štandrež, Podgoro, Doberdob. Ta tradicija je potem ostala v navadi. Mladinski pevski zbor v Gorici, ki je že nekajkrat priredil samostojne koncerte, je sestavljen v.činoma iz gojencev Dijaškega doma. Tudi med letom nastopajo dijaki ob pomembnih kulturnih obletnicah, ob koncu šolskega leta pa z zaključno predstavo, ki je bila posebno letos na višku. Dijaška Matica je tudi prva od vseh podobnih ustanov v Gorici začela navezovati stike med družino in zavodom. Od leta 1951 dalje so se uvedli trikrat letno roditeljski sestanki z vzgojnimi predavanji in prostim razgovorom o vzgoji in delu za našo mladino. To je vsaj v obrisih veliko praktično in moralno delo te kulturnosocialne ustanove, ki je temelj za kulturno rast goriških Slovencev. V učilnici Dijaškega doma v Gorici KMETIJSTVO OKOLI GORICE __ V PREJŠNJIH TREH STOLETJIH Vlironinta Sontiacns Gorica z okolico, to je kotlina, ki jo omejuje briški rob ob desnem bregu Soče, do kronberških vzpetin — Sv. Marka — So-berja na vzhodu, od kraških obronkov na jugu pa do Sabotina — Skalnice — Ska-brijela na severu, je geografsko in ekonomsko nekaka celota zase. Ti naravni pogoji so vplivali tudi na zgodovinska dogajanja, saj se je tu, v tej kotlini razvilo jedro go-riške grofije in goriške dežele pozneje. Klimatski in pedološki pogoji so ustvarili temelje goriške ekonomije. Podnebje, ki prehaja iz sredozemskega v alpsko srednjeevropsko in geološka sestava tal — aluvio-nalna, naplavljena tla in peščenjakova o-poka — sta nujno odločili, da se tod ne bo razvila toliko obrt ali industrija, pač pa v vplivni meri kmetijstvo. Kako so se agrarne in poljedelske razmere menjavale in izpopolnjevale, za to imamo še malo zgodovinskih podatkov. Zgodovino so le preveč, pojmovali kot kroniko dinastičnih ali meddržavnih sporov, pozneje kot socialno-ideološko zgodovino, šele v najnovejšem času razumemo, da je zgodovinski razvoj tudi odvisen od gospodarskih in pri teh najbolj od kmetijskih odnosov kake dežele. Kmetijstvo se je na Goriškem začelo razvijati prav dosledno šele v dobi prosvetljenega absolutizma, to je v dobi od Krala VI. pa tja do Leopolda II., kar obsega vse 18. stoletje. V tej dobi je Goriška v ožjem smislu naslonila svoje gospodarstvo na temelje, dane od narave same, ki so predvsem trta in sadje, v drugi vrsti pa njiva, pašnik in gozd. V tem času je bila izdana vrsta a-gramih reform, ki so za zgodovinarja in za splošnost sila zanimive. Sezimo nekoliko nazaj Naravni pogoji so že v predrimski in rimski dobi narekovali, da se mora tod razviti sadje in trta. Že v Pliniju, rimskem priro-dopisou, se bere, da je Avgustova žena Livi-ja učakala lepo starost, ker je imela »vi-num Puccinum«, to je pa naš sok od Sti-vana do Proseka, Ko je Teodor ih, kralj vzhodnih Gotov, drl leta 489. v Italijo, je dal zvezati več sodov skupaj in naredil splave ter je tako malo više od Sovodenj preplul Sočo. Sodi torej tudi dokazujejo, da se je že v rimski dobi gojila na Goriškem trta. Prav tako piše Strabon, da so hodili Iliri po olje v Oglej in okolico. Ko so se začela preseljevanja narodov in vdori Ogrov, Turkov, kar je vse drlo prav skozi naše kraje, se je plodna zemlja umaknila gozdu. Gospodarstvo je postalo popolnoma lokalno, omejeno na vasice. Vmes se je raztezala pustota ali gozd. Zato so ljudje strahovito umirali zaradi velikih lakot posebno v 14. in 15. stoletju. šele v 16. stoletju, ko je Goriška prišla pod redno habsburško vlado, so cesarski kapitani začeli izdajati odredbe za povzdigo gospodarstva in kmetijstva... Nadvojvoda Ferdinand, poznejši cesar (1556—1564) je izdal leta 1552 prepoved uvažanja tujih vin na Goriško. Od takrat se je trta pri nas razširila. Vendar so tuja vina tihotapili skozi luki v štivanu in na Reki. Zato je izšel leta 1593 nov dekret, da se ob trgatvi popiše vsa količina vina in da se na mostu v Kanalu postavi poseben vinski nadzornik, ki mora zapisovati vse tovore vina. Cena pridelku se je dvignila. Takrat so uvedli tudi drage kulture, žito so začeli sejati med širokimi plantažni; tak prostor so imenovali »campus vineus«. Koder je pa bilo samo grozdje, je bila »pergula et vinea«. V devinskem arhivu se bere, da je goriška dežela izvozila v beneške pokrajine skoro 10.000 starov (1 star — 60 bokalov — 0,832 hi) žita. Orna zemlja in vinogradi so se širili na škodo pašnikom in gozda, ki so bili javnopravna last. Zato je gosposka večkrat izdala prepoved sekanja na Sv. Valentinu, v Podgori in okrog Lijaka (1588). Potrebni les so začeli sekati po Tolminskem in še više gori in so ga splavi j ali po Soči. Pri Podgori so zgradili velike grablje, da se je les ustavljal. Leta 1578 so uredili strugo Soče od Kobarida do izliva, da so lahko splavi pluli. Važno je tudi, da so v 16. stoletju uvedli pri nas tudi murvo, ki je bila poleg trte, oljke in sadja temelj našega kmetijstva. Seveda je državna oblast začela ob tem podvigu tudi svoje blagajne debeliti. Ferdinand je že leta 1537 ukazal, da morajo vsi podložniki naznaniti svoje dohodke; istega leta so tudi uvedli prvi kataster. V njem berem, da so bili na goriškem Travniku (!) 2. maja 1954 je bil v Gorici II. kongres Demokratične fronte Slovencev v Italiji, na katerem je bil sprejet važen sklep, da se fronta preimenuje v »Socialistično fronto Slovencev v Italiji«. Na sliki delovno predsedstvo kongresa, na sredi predsednik tov. Andrej Tomšič Temu važnemu političnemu dogodku gonških f.Slovencev so prisostvovali tudi predstavniki tržaških in koroških Slovencev. Ljudsko fronto v Trstu so zastopali tov. Franc Štoka, dr. Jože Dekleva in tov. Stanislav Renko, koroške Slovence pa dr. Franc Petek in dr. Franci Zvvitter. trije »campi« plodne zemlje; Koren je imel 7 »terenov in 8 campov« (1 »terreno — 12 campov po 3650,6 kv. m); Podgora 8 terenov in 6 campov; Sabotin 17 terenov (torej je bil tod rodoviten svet); Štandrež 22 terenov in,9 campov; Števerjan 16 terenov in 3 carnpe. Odvzete so bile takrat tudi vse davčne svoboščine, šele dvajset let kasneje je bila »davčna knjiga« dokončno urejena. Seveda je gospoda uživala še vedno dosti svoboščin, t. j. zemljišč davka prostih. Podložnik je moral plačevati tudi veliko užit-nino na sol že od starih časov. Leta 1558 je pa vpeljal Ferdinand še užitnino na vino; na vsako orno vina po tri karantane. Gospodarski propad v 17. st. Brali smo, da je v 16. stoletju gospodarstvo na Goriškem še precej napredovalo. Dosti slabše je bilo v 17. stoletju. Vzroki so bile predvsem vojne z Benečani, ki so velik del zemlje okoli Gradiške in Gorice opusto-šile. Kmetje so morali opravljati več robot: popravljati trdnjavska obzidja v Gorici, v Gradiški, delati ceste, pri vojaških pohodih so morali zastonj voziti pratež. Vse to je zemlji odvzemalo delovne moči. Ferdinand III. je leta 1649 skušal te robote nekoliko omiliti. Pa ni vse nič pomagalo. Pridelkov ni bilo. Cene so strahovito skakale. V »Liber memorabilium Parochiae Canalis« berem, da je bila leta 1622 in 1623 »caritas annonae excessiva« (— izredna draginja žita). Star ali mernik žita je veljal 46 lir. (Mernik — 40 bokalov — 0,615 hi; Lira — 20 denarjev ali solidov. To bi danes pomenilo več desettisočakov.) Posledica so bile velike lakote in Umrljivost, Vlada je postavila posebno komisijo, ki je ob sv. Martinu določevala ceno vinu in žitu, da se vsaj nekoliko omeji verižništvo. Za vino so določili ceno trem različnim tipom vina. K sreči so se vinske letine izboljšale in je leta 1681 bilo toliko pridelka, da je zmanjkalo sodov. Za kruh je bila še vedno težava. Žitorodni kraji okoli Gradiške so bili ločeni od nas. žito iz Koroške je pa bilo na Pontebi močno obdavčeno. Zato je vlada že leta 1602 ukazala, da se mora po vsej Goriški gojiti nova žitna vrsta, in sicer koruza (sorgo turco; odtod naš izraz: trščak). Da rešijo kmeta propadanja, so začela tudi pospeševati rejo svilodov. V ekonomski stiski so ljudje začeli s sekanjem lesa kar povprek. Ostre postave so morali izdati, da so rešili gozd v Panovcu pred popolnim opustošenjem. Večkrat se je zbra- la cela truma revnih iz Goriške, ki so uprizorili prave pohode na gozdove po Tolminskem in jih kar na čez izsekavali. Tudi ceste, posebno čez Predil, so zanemarjali in je bil izvoz vina otežkočen. Dolga vrsta monopolov in omejitev je o-virala izmenjavo pridelkov. Goriška grofija je 1628 prepovedala izvoz sira in masla z goriških gor na gradiščansko ozemlje; iz gradiščanskega pa ni smelo žito v Gorico. Iz Koroške .in Kranjske so hoteli kupčevati z Goriško le s platnom in železom, ,niso pa pustili žita, ki ga je Goriška bolj potrebovala. V 18. stoletju se je v Avstriji in na Goriškem gospodarski položaj zboljšal. Vladarji, prosvetljeni absolutisti, so skušali dvigniti gospodarsko raven ljudstva. To pa ne toliko iz ljubezni do podložnikov, kakor zato, da bi dvignili njih davčno moč in napolnili državne blagajne. Že Karl VI., še bolj pa naslednica Marija Terezija (1740— 1780) in Jožef II. (1780—1790) so v duhu iiziokratizma (t. j. nauka, da je zemlja in kmetijstvo temelj državnega gospodarstva) začeli izdajati posamezne odredbe, da se zboljša kmetijstvo. Predvsem so ukinili številne robote štirikrat letno: ob okopavanju trt, ob setvi, košnji in trgatvi, da je bil kmet prost. Oprostili so tudi kmete iz Podturna, štandreža, Mirna in Orehovelj, ki so morali zastonj voziti les za goriškega kapitana in kamenje za javne zgradbe v Gorici. Leta 1772 so prepovedali številne shode in romanja v oddaljene podružnice; s tem so pridobili nad 30 delovnih dni v letu. Jožef II. je pa ukinil vse praznike, ki niso bili cerkveno zapovedani. Nove spremembe Na Goriškem se je začelo z umnim gospodarstvom, ko je bila leta 1765 ustanovljena »C. kr. kmetijska družba«. Ta je imela namen, z naukom in zgledom širiti napredno kmetijstvo. Na Pristavi ali Rafutu je imela družba veliko poskuševališče. Posebno skrb so na Goriškem posvetili svilo-reji. Murve so sadili že sto let prej, a so na levem bregu Soče zaradi neke bolezni propadle. Marija Terezija je leta 1749 ukazala goriškim deželnim stanovom, naj proučijo položaj sviloreje in naj se ustanovi poseben nadzorni urad (magistratura della seta). Za nadzornika je bil imenovan neki Maurini, ki je odredil, da se morajo po vseh občinskih pašnikih posaditi murve. Če ni posestnik v enem letu obdelal kake njive, je smel vsakdo na tisti njivi nasaditi murve in je postal nje lastnik. Tedaj so začele delovati tudi predilnice v Stražicah, Krmi-nu, Ajdovščini. Deželi je pa, še vedno primanjkovalo žita. Zato so izšle odredbe, ki so omejevale saditev trte v prid žitu. Kmetijska družba je objavljala zanimive odredbe za povzdigo in varstvo kmetijstva. Ozimino je bilo treba sejati po prvem krajou septembrske lune. Gnoj naj se trosi ob stari luni, sicer pridejo črvi, Poseben ukaz je določal, da mora vsak kmet spomladi uloviti po pet vrabcev, da se obvaruje setev. Proti krtom, da je izdatno, če se v lugu kuhani orehi porinejo v luknjo. Ker so se razpasle poljske tatvi-. ne, je gosposka ukazala, da se morajo tatovi — če jih ujamejo seveda — pregnati na delo v oglejske lagune; pri drugem prestopku se mu odreže uho, pri tretjem pa nos. Družba je podpirala tudi nove kmetijske iznajdbe. Kovač Jakob Bende je dobil 40 cekinov, ker je izumil stroj, s katerim se orje in seje. Pozneje pa je ta plug šel v pozabo. čudno pa je, da je že proti koncu 18. stoletja začela oljka izginjati, posebno v gori- ški okolici in na Vipavskem jo je leta 1763 vzela huda zima. V Brdih se je pa še ohranila in so še leta 1850 pridelali eno tono olja. Novi zemljiški donosi so povzročili tudi spremembo katastra. Leta 1744 so ga uredili na podlagi obsega, leta 1762 pa na podlagi donosa v pet kategorij: vinograd, parcele s plantami in žitom, njive, travniki in gozd. Za pametno izkoriščanje gozda so u-stanovili posebne gozdne urade. Največji goriški gozdovi so bili: na Sabotinu, Sv. Danijelu in Trnovem. Kako se je dvignil kmetijski donos, dokazuje doprinos davkov po jožefinskem katastru, in sicer v srednji meri skoraj 900.000 goldinarjev. Najteže je kmet v 18. stoletju prenašal užitnim na vino in meso. Ta je znašala spočetka (leta 1708) za vso grofijo 5000 goldinarjev, a brezvestni grofovski izterjevalci so jo zvišali na 20.000! Zato so tudi izbruhnili tolminski punti. Tako vidimo, da je gosposka silila kmeta k umnemu gospodarstvu in trudu, samo da mu je lahko več vzela, še pol stoletja je moralo poteči, da je kmet tudi na Goriškem postal svoj gospod! ŽALOST POD MATAJURJEM Z ZADNJE POTI VELIKEGA BENEŠKEGA SLOVENCA „PROFESORJA” 1. TRINKA Dr. Andrej Hudal Ivan Trimko — zveneče ime. Dolgo je zvenelo po teh gorah in dolinah, a nikoli tako živo in polno kakor danes, zadnjega rožnika 1954, ko se molče poslavljaš od brezoblačne, v vse smeri razpete jasnine, od prelivajočih se zelenin, od vrhov, pobočij in dolin, od hiš in od ljudi na tem trč-munskem vrhuncu. Trije so ti govorili pred menoj. Stojim ob tvoji obžarjeni krsti. Pravkar sem domačim dejal, da se ta zemlja poslavlja od svojega velikega sina, a ne od naukov in misli, ki jih je tvoj duh izoblikoval, da si gojil prijateljstvo s sosedi ter ga utrjeval v svoji in njihovi besedi, da si' dozorel v moža, ki bo živel v spominu premnogih. Zdaj čutim, da sem povedal prav malo tega, kar mi je bilo na srcu, da sem se le rahlo in od daleč dotaknil snovi in vprašanj, ki so tebe in tvojo deželo prešinjala vse dni in jo še prešinjajo, vprašanj o tvojem in našem bistvu. Zato ti v opoldanskem žaru nehote še zmeraj govorim, medtem ko zelišča in trave, debla in veje kipijo v najvišjem zagonu svojih sokov, ko možje in žene, fantje in dekleta, dečki in deklice zamaknjeni strmijo v tvojo resno krsto, ki so jo tvoji tovariši po strmi kamniti poti prinesli do cerkve in iz nje med te gomile, na rob izkopane jame, za najtesnejšo zdru. žitev z zemljo, soncem in vesoljem. Nove besede mi same vrvrajo iz grla, mimo o-bredov, govorov in zadnjih pozdravov iz drugih ust. Pred tremi desetletji sva se začela videvati v središču ravne Furlanije, med Terom in Tilmentom, na ozkih ali širokih videmskih ulicah, na trgih ali sred nasadov, v knj-ižnici ali v kakšni dvorani, najčešče pa v semeniški sprejemnici ali v, tvoji delovni sobi, sredi knjig, papirjev, slik in skladb. Bilo je v času črnega suženjstva, ki je tlačilo Italijane, Furlane in Slovence. Iz tvojih »Pesmi« sem vedel, kaj te tare in muči, kaj te radosti in navdušuje. Pokazal si mi prva, skrbno pisana poglavja »Naših pa- glavcsv« in tudi iz njih so poganjala nova vprašanja, ki niso mogla vsa na jezik, a se tudi niso dala odgnati. Ali bi smeli v tem ali onem paglavcu Iskati poteze tistega, ki jih je vklenil v knjigo? Ali je bilo kaj žalosti in odpora, ko se je bilo treba izobčiti iz družbe paglavcev in oditi za tujo učenostjo? Kakšne so bile poti iz Trčmuna v mesto in nazaj v raznih dobah in letnih časih? Ali je rodilo izbiranje poklica kaj Ivan: Trinko notranjega vretja in duševnih bojev? Ali se je razboriti duh, ko je doraščal, kdaj sporekel s sistemi in nazori tuje okolice? In če se je, kako so se taka nasprotja obdelovala, uglajevala, reševala ali morda zaostrovala? Kako je bilo na višku mladih let in pozneje z ženskimi lici, ki so pustila v »Pesmih« bolj rahle sledove, mnogo rahlejše kakor pri Simonu Gregorčiču? Ali naj pomenijo kliki, prošnje, vprašanja in pove. lja v zvezi z miramarsko de v o — beg pred ljubeznijo, tesnoben 'izraz velike odpovedi? Vodoravnemu možu, ki se je približal lastni stoletnici, se taka, nekam abotna vprašanja ob taki priliki, kakršna je današnja, laže postavljajo kakor pred tridesetimi leti; zdaj ni ne zadreg ne verjetnosti kakršnih koli odgovorov. Opoldansko sonce bije na pokrov tvoje krste. Vprašanja tonejo v novem prizoru. Govori ti častilec od Jadrana. Poudarja tvoje zasluge za ljudstvo, znanost in umetnost. Mahoma se zdrzne. Tuj orožnik mu je položil roko na rame in zahteva, naj nadaljuje v tujem jeziku ali naj preneha. Govornik odklanja zahtevo, češ da so pred njim štirje prosto govorili. Zakaj bi on ne smel? Orožnik utemeljuje, da je to propaganda, ki mora utihniti. Govornik se o-tresa, orožnik nasprotuje. Ljudje mrmrajo. Slovenska beseda steče do konca in še druga za njo. Ob tvoji krsti se je vnel prepir o svobodi domače besede na domačih tleh, pred domačimi ljudmi. Komaj si legel, že se je tuja roka stegnila na slovensko ramo, da bi tlačila. Škoda, res, da se ne moreš dvigniti iz krste in tujcu zagrmeti, kar mu gre. že poprej je ljudstvo občutilo potrebo ta-kega groma, ko se je oblastnik prvi oglasil ob tebi in opisoval tvojo pravičnost do sosedov v taki luči, kakor bi te hotel iztrgati tvojemu narodu in te prilastiti svojemu. Vsi bi ti radi veliko povedali. Vsi ti govorimo, ljudje, bilke, stebla, veje in debla, venci in trakovi.. Da, trakovi! Ko si prej ležal v cerkvi sredi zateglih napevov in la-tinskih molitev, sem si pred cerkvijo ogledoval trakove. Poučno ogledovanje. S predelov pod Italijo, tudi iz slovenskih krajev, so prišli temno vijoličasti trakovi. S Svobodnega tržaškega ozemlja so prisijali slovenski trakovi. Da vidiš besede na njih! Te so še bolj zgovorne. Tvoje zvonko ime je ponekod popačeno v »Trinco«. Z napisom »Democrazia cristiana al prof. Trinco« se po svoje poklanja tvojemu spominu močna stranka. Da vidiš sam ta napis, bi se ti nedvomno grenko nasmehnil ob misli na ljudi, ki so tako krščanski in demokratični, da ne dovolijo tvojim beneškim bratom ene same slovenske šole in jim v cerkvi bolj in bolj omejujejo pravico do slovenske besede. Rad bi te videl pred vencem in napisom tvoje domače občine. Kakšen izraz bi dobilo tvoje lice in kakšnega tvoje oči ob pogledu na besede: »II Comune di Savogna al Monsignor Trinco«? To bi ti zabliskalo v očeh, kakor ti je tedaj, ko ti je privrelo Iz srca: »Zastavo svojo ste boječ izdali«. Domača občina nima domače besede zate, svojega naj večjega sina, njeno vodstvo se je prihulilo pod stoletnim pritiskom, zatajilo je domača, pristno slovenski jezik svojih občanov in je poslalo k temu velčastne-mu obredu izpačeno podobo, kakor da so potujčevalske težnje zapada med Sovodenj-Ci uspele. Plamen jeze bi zaplapolal v tvojem pogledu, če bi se ozrl v te tuje črke, in tvoj glas bi ogorčeno zadonel: »če se ne upate napisati štirih domačih besed .Občina Sovodnje mansignorju Trinku’ — rajši nič! Skrijte se poniglavo v svojo krtino, da svet ne bo videl vaše sramote!« In kaj bi se ti iztrgalo iz ust, da vstaneš in se ozreš na venec svoje rojstne vasi z napisom: »Vicario e popolo dl Tarcimon-te«? Ali se je napis rodil iz kakšne uradne prepovedi domače besede ali iz kakšnega povelja tuje škofijske pisarne? Tudi ti si dobival za. živa pogosto podobne ukaze, a znal si jih pretehtati po njihovi pravi teži in najčešče — obiti. Prej sem gledal in poslušal to izmučeno in preizkušeno trčmun-sko ljudstvo. Njegova govorica je v kričečem nasprotju s temi nesmiselnimi tujimi besedami, nesmiselnimi zato, ker tajijo ono osnovno bistvo tega ljudstva in lažejo svetu, kakor da biva na tem lepem slovenskem hribu neki »popolo« italijanske krvi in govorice, medtem ko se po žilah tega prebivalstva pretaka prav takšna slovanska kri, kakršna polje po milijonih src od tod do Urala in še dalje proti vzhodu. Če pa ni bilo 'ne uradnega ne cerkvenega pritiska in je nekdo zlorabil svojo: oblast v škodo izročene mu srenje, da se nekje prilizne in prikupi — o, tudi zoper take ljudi so v tvojih »Pesmih« žgoče, vrstice ogorčenja in obsodbe. S takim napisom prav gotovo ni mogoče počastiti tvojega spomina. Pusti nizkotni dokaz blodnega, mišljenja! Sem poglej! Tu je beneškoslovenski trak s tebe vrednim domačim napisom: »Beneški Slovenci Monsignorju Ivanu Trinku«. To so tvoji zavedni rojaki, ki niso podlegli skoraj stoletje butajočemu valu raznarodovanja. To so tisti beneški Slovenci, vredni prebivalci v soncu in zelenih odsevih kopajočih se vasic in vrhov, dolinic in brežin, ki več ko tisoč let čuvajo zvestobo rodu in jeziku, ki so se borili za pravico in svobodo in zahtevajo za svoje otroke slovenske učilnice namesto današnjih potujčevalnic in mučilnic. Ti rojaki poznajo tvoje lepe kitice, prebrali so tvoj »Slovanski dan«, verujejo tebi, preroškemu napovedovalcu: lepših in jasnejših dni v bratstvu med narodi, kakršnega si ti gojil in izvajal do svojega zadnjega diha. V materinem jeziku te časti tudi trak goriških duhovnikov, katerih eden ti je malo prej spletel v cerkvi dostojen, pesnir ško navdihnjen govor kot učitelju, pesniku in buditelju najzapadnejše slovenske veje. In tam, sredi vijoličastih trakov — kaj vriska in žari in poje? To so belo-modro-rdeči trakovi, jasne in žive slovenske barve, s pozdravi tržaških Slovencev, in še drugi trakovi z domačimi besedami slovenske tržaške mladine. Prišli so iz pasa A Svobodnega tržaškega ozemlja, iz tistih delov zamejskega slovenstva, ki za spoznanje pro- Benečani objokujejo svojega prosvetitelja šteje dihajo kakor Slovenci v Italiji, a tudi še davno ne tako prosto kakor italijansko prebivalstvo ozemlja in kakor bi morali dihati, če bi ozemlje bilo zares svobodno in bi na njem veljalo vse to, kar stoji o človeških pravicah v mirovni pogodbi in v listini Organizacije združenih narodov. Toda gorje! Ko smo bili prej zbrani ob tvoji krsti v cerkvi, so zunaj, kakor čujem, nekateri rešetali napise na vencih, se pomudili posebno pred slovenskimi trakovi iz Trsta in ugotavljali, da bi prav teh trakov ne smelo biti tu, češ da izzivajo. Res niso tako prihuljeno mrtvi kakor trakovi z lažnimi tujimi napisi. In ko so se poprej pomikali na čelu tvojega sprevoda skozi tvojo rojstno vas, po strmih kamnitih stezah, od tvojega doma do cerkve, in so žarki poletnega sonca plesali po njih, da so iskre odskakovale v meje in trave, tedaj so jar-ko blesteli mimo hiš in hišic, mimo vrtov in dvorišč, mimo griv in trav in pod drevesi pred cerkvijo, kot najprimernejša, najizrazitejša zastava na zadnji poti Slovenca, kakršnega Trčmun še ni imel. Običajne pri-huljence so prav ti trakovi zbodli v oči. Tako so jih zadeli, da so se med cerkvenim obredom posvetovali, kako bi njihov kres pogasili, njihov sijaj zatemnili. Zatožili so jih orožnikom, da ni prav, če tu žarijo in čakajo, da bodo nato žareli na tvoji gomili. Trakovi sami so jasna slika usod zahodnih Slovencev. Beneška in Goriška Slovenija sta v Italiji že toliko »ukročeni«, da tam ni več slovenskih trakov. Beneško-slo-venska občina in cerkvena srenja sta že toliko »ugnani«, da nimata več slovenske besede za svojega najbolj slovenskega sina. Zavedno beneško in goriško slovenstvo ne premore slovenskih trakov, a kljubuje raznarodovanju s slovenskimi pogrebnimi pozdravi na motnih trakovih. Samo tržaško slovenstvo je kljub nasprotovanju rešilo oboje: slovenske barve in slovenske napise. Oboje pa je tu, ob tvoji krsti, znova ogroženo, prihuljene! že tipljejo, nastavljajo pasti, snujejo zasede, opozarjajo orožnike. Po stopnjah se duši svoboda, stavijo se pre. graje, nasprotniki režejo slovensko zemljo v pasove, da bi ga v manjših rezinah laže raznarodovali. Ista slika kakor v šolstvu: v Beneški Sloveniji nobene slovenske šole, na Goriškem še nekaj šol, ki jih ožijo in omejujejo, na Tržaškem nekaj več šolstva, a obenem gospodarski pritisk, ki naj zavira in vzbuja staršem skušnjavo, da bi se začeli ozirati po italijanski šoli. Po stopnjah ... Ti ležiš negiben v rjavi krsti, v zlati poplavi opoldanskega sonca, pod razsežno kupolo brezmejne modrine, sredi valovitih in zgubanih, do nebesne jasnine razpetih matajurskih zelenin, v krogu svojega ljudstva, ki se je nateklo v obzidanem ograjku gomil, se razlilo po sivem in temno rjavem zidovju, po sočno zelenih travnih preprogah nad njim dn po sencah zasajenega trga pred cerkvijo. To ljudstvo govori, kakor si na tem hribu vse dni govoril ti in kakor govorimo mi, ne kakor laže ljudstvu podtaknjeni vijoličasti trak s tujimi'besedami. Temu ljudstvu si ti izpel svoje »Pesmi«, zanj si napisal »Naše paglavce«, njemu je bilo posvečeno tvoje umetniško in znanstveno delo. Da bi pomagal termi ljudstvu do človeških in narodnih pravic, si pripovedoval tudi zapadnim sosedom v njihovem jeziku o bistvu in jedru svojega ljudstva, popisoval si svetu to lepo deželo, njene prebivalce in njena narečja, njene prelesti in njene bolesti. Poslej ne boš več posedal pred svojo hišico, ne boš več samo ležal v soncu kakor zdaj. Komaj bo ta krsta pod rušo in se ti venci in trakovi zgrnejo na tvojo gomilo, se tvoj duh dvigne iz nje, zravnaš se na svojem hribu visoko v zračne višine. Razgledoval se boš po vrhovih in dolinah, do Čedada, Brd in Korade, do Kolovrata, Krna in Matajurja, do Mije, Stola, Kanina in Muzcev, do Bele in videmske ravni — buden čuvar in klicar, ki ga bo ljudstvo' zamaknjeno poslušalo. Tvoje muke in borbe ter muke in borbe tvojih rojakov niso bile zaman. Upirali ste se tlačenju, vztrajali v trpljenju in doživeli dan, ko so se tvoja pesniška videnja uresničila, ko so od vzhoda zmagovito prodrle do teh planin, voda im vrhov čete osvoboditeljice, se pobratile z zapadnimi borci za svobodo in v združenih naporih prepodile tuje zavojevalce, že so se tudi po teh krajih odpirale slovenske učilnice, domača beseda se je vračala v občinske urade in cerkve, in obetalo se je popolno uresničenje ljudske volje. Tebi in tvojim je zasijal »svit zore bajne« — a tuji oblastniki so ga neupravičeno zopet zastrli. In ker je še zastrt, so se povrnile muke in borbe in je še potrebno upiranje in vztrajanje. Tvoj pogreb je danes znova razkril to žalostno resnico. »Minula noč nam grobnega je spanja«, bo znova oznanjal tvoj nezlomljivi duh, ki naj čuva in vodi tvoje brate v lepše in jasnejše dni. V ta namen obveljaj tvoje vabilo: »Brat daj roko bratu, sosed pa sosedu!« PETER PODREKA Kaj j očes se ti, krasotica, kaj v klavrnih mislih živiš? Si tudi ti moja Merica, mi vedno 'pri srcu stojiš! Glej, tvoje sestrice na Dravi, na Soči, na Savi si že pripravljajo lavor, da v slavi veselo ovenčajo me. Ah, mamica draga in mila, okove in žulje poglej, ki nosim in bom jih nosila jaz v svojem domovju vselej! Jaz nisem v uradu ne v šoli, čeprav tu od vekov živim, kot tujka beračim okoli, le v cerkvi zavetje dobim. Ne poznam veselja, radosti, le solza mi solzo rosi, po bledem obličju do kosti me laška pijavka mori. NARODNA Našo Minco ženimo, čez Biel Patok jo pejemo, veliko doto ji dajemo: štieri košpe vse hude an duoje stare še dobre. Ta dina dana dunkica, Minčica Bučankica! Per nas je dobra deželica: iLonka s skute mauto dielamo, uonka s si er a zide zidamo. Ta dina, itd. Te k’ če iti u rezjansko vas, muore luožti medlo za pas, de pred sabo pomede, de se usmeti ne zamede! Ta dina, itd. no ■ Na nobenem odseku jezikovne meje v Beneški Sloveniji ni -pro-nikla furlanska govorica v slovenski jezikovni prostor tako globo-koi kakor je prav v bližini okolice Tarčenta. Tam je nastal tako imenovani vmesni pas, to je razpon med Furlani in Slovenci, ki je ločen od čisto slovenskega ozemlja. Ta vmesni pas tvorijo nekdaj slovenske vasi, ki ležijo- nekako v polkrogu in obdajajo glavni kraj Tarčenl. Te vasi so : Hoja (Coia), Smardeča (Samniardencliia), Žu-meja (Zomcais), Štela (Stella), Malamažerja (Malamaserie), Či-žerje (Ciseriis), Sedile (Sedilis), Tama n dol in južno ležeči Senjak (Segfnacco). Vsega skupaj torej osem ali devet vasi, katerih del je viden tudi na gornji sliki, ki prikazuje Tarčent z o-krog 1600 m visokimi slikovitimi Muzci v ozadju. Severno od Tarčenta je Malamažerja in više nad njo Štela. Pod Malamažerjo v jami je Žumeja, desno pred vhodom v sotesko je cerkev Cižerjev. Prav na vrhu je Ožijunt, revna slovenska vasica devetih hiš. Da so bili kraji v tem vmesnem pasu nekoč popolnoma slovenski, dokazuje na primer za Hojo vzdevek »Coia slava«, ki je še sedaj v rabi. Slovenstvo teh krajev se pozna tudi iz ledinskih imen, n. pr.: Blate, Blimac, Biasizzo (Blažiča), Sotto-celo (Podčelo), Crast (Hrast) okrog Hoje; La planiave, Barza (Bardica — Brdica), Patok, Laz, Klince, Dobje, Krijeuna (Krijevna) okrog Smardeče; Sonaset (Senožet), Njiva okrog Žumeje; Končat, Rob, Zakonča-t, Za reber niča (Zarabernica), Pod polico, Podnartič itd. okrog Mala-mažerje; Groato (Hrvat — Horvat) pri Cižerji. TRIJE JEZIKI - EN NAROD S poti skozi Kanalsko dolino Borut Ivančič Ze od nekdaj rad hodim v Kanalsko dolino — dolino belih voda, zelenih gozdov in snežnih vrhov — dolino treh meja in treh jezikov. Kaplar sem podjeten in si zaželim skal, se ustavim v Ovčji vasi, od koder pridem v slabi uri v Zajzero, najlepšo točko vseh Julijskih Alp. Tam se mi ponudi toliko velikanov, da ne vem katerega bi izbral — vseh ne morem objeti, kajti prekratek je dopust. To po.t sem v družbi 10-letnega sina, s katerim še ne grem previsoko in zato si izberem Zabnice. 'Po večdnevnem dežju se nekega dne — nebo je bilo še polno raztrganih oblakov — namenim na Ojstrnik (2008 m). Tik za šolo se začne breg. Pot naju vede mimo neke krušljive skale, »Malega Mangrta«, na Se-dlce, kjer je važno razpotje. Se preden pa prideva tja, dohitiva gručo 10-12 let starih otrok, ki me zvonko pozdravijo: »Dober dan, dober dan, gospod!« Komaj jim odgovorim, že zagledam tudi neko priletno gospodično, ki sem jo slučajno tudi poznal kot uradnico. Tu je očitno opravljala drug posel. Pozdravim: »Buon giorno signorina, si fa una gita?« »Buon giorno signor... ja, wir haben deutsch und Naturgeschichte im Freien« (Učimo se nemščine in prirodoslovja na prostem) . »So, so« (tako, tako) — buon giorno signorina e buona gita.« »Srečno otroci!« »Zbogom gospod;« Ob tem kratkem pogovoru mi je sin sko-ro ušel po zložni poti naravnost, namesto da bi obrnil na desno v strmi breg. Res je strma pot čez Kališče, saj sili po nekakšnem gozdnatem hrbtu premočrtno v višino. Tisti dan pa pot ni bila pot, temveč struga hudournika. Učinek zadnjih dni, ko je voda izbrisala sledove poti. Prirodna sila je uničila človeško delo. Voda seveda poišče najbližjo smer v dolino. To je njen zakon. Kaj more zato, če sili človek po isti smeri navzgor: prej ali slej morata trčiti drug ob drugega. Torej v Zabnice. To je vas, ki ima zelo pisano zgodovino ... že v predzgodovinski dobi. Geološka gradnja Kanalske doline posebno tek njenih voda dokazuje, da so vse tekle proti vzhodu in da je torej dolina te- žila proti Črnemu morju. Zabniška Belica ali Filjca, kakor jo tu imenujejo, se je v nekem trenutku premislila in obrnila svoj tok proti zahodu. Tisti hip je tu nastalo razvodje med Jadranskim in Črnim morjem. Kakšne usode poln dogodek! Kakšnega pomena za razvoj vse doline! Posebej še za našo vas. Za časa Rimljanov je bilo tu njih naselje Larin. Nešteto izkopanin priča o tem, in današnji naziv za zgornjo polovico vasi »Fi-lja« ni nič drugega kot latinska »villa«. Napoleonove vojske so naletele tu na avstrijsko obrambo in laška beseda Campo-rosso izhaja baje iz tistih časov, o čemer se pa sme dvomiti. Do vseh hujših bitk je prišlo namreč pri Naborjetu in v okolici Trbiža — ne da bi Italijani izvedeli zanje. Leta 1918 je Wilson v Kanalski dolini iskal primerno točko za mejo. Našel jo je na razvodju v Zabnicah. Italija pa je vzela zraven še Trbiško kotlinico. S prihodom Italije v dolino se je začel nje preustroj. Kakor po drugih naših krajih, tako so se tukaj z vsemi silami trudili, da izpremenijo dotedanji značaj. Res je Trbiž kmalu dobil italijansko lice, k čemur je največ pripomogel državni stroj obmejne postojanke z neštetimi uradniki, železničarji in varnostnimi organi. Obrt je sicer večinoma ostala v domačih rokah, a videli bomo, kako dolgo . . . Nekoliko drugače je bilo z okoliškimi vasmi, kjer je slovenski kmet držal zemljo v svojih rokah in za priseljence ni bilo dosti prostora in možnosti obstoja. Tu je šlo življenje svojo naravno pot, čeprav v zatišju: pod svojo streho, v gozdu in celo v cerkvi si smel govoriti slovenski. Tik pred drugo svetovno vojno pa je bilo konec tudi tega zatišja. Nastal je vihar, ki je grozil izruvati 1000-letne korenine. Mussolini in Hitler sta si izmislila »opcijo«, t. j. pravico za bivše Avstrijce, da se izjavijo ali za Italijo ali za Nemčijo. Velika večina, skoro 100 odst. prebivalstva se je izrekla za izselitev. Zakaj so se tudi Slovenci izjavili tako, je poglavje zase in podrobnosti ne bom tu našteval. Omenil bi le splošno razpoloženje, ki je vladalo za časa fašizma med našim ljudstvom: kamorkoli — pa naj si bo pod hudiča — samo proč od Italije! Opcija je bila peklenski načrt, ki se je skoro 100 odst. izvedel nad Nemci. Izselili so se skoro vsi in danes v Kanalski dolini Nemcev praktično ni več. Od Slovencev je polovica le vztrajala na svoji zemlji in še vztraja. Nastala je zelo pisana slika te naše doline. Trbiž je kot kraško dvorišče ob snežnem metežu: kupi snega in smeti, pa naj piha veter od koderkoli. Prišli so ljudje z vseh vetrov, ljudje vseh sposobnosti in možnosti, ljudje vseh značajev, misli in namenov. Prva misel je bila Italija, prvi namen — denar. V odnošajih do domačinov so se nekateri, posebno v prvi povojni dobi, ponašali z Belopeško jezero, v ozadju Mangart nekako demokratičnostjo in so hoteli prikazati kanalskega človeka kot internacionalni tip po švicarskem vzorcu. Sicer je šlo za stališče svoje vrste: misel ti je prosta, morda tudi govor — plesati pa moraš na našo piščal. O dolžnostih ne bom govoril —• saj so zapisane — in pravice imaš tiste, ki ti jih damo. Ce misliš, da imaš več zapisanega kot dobiš, vedi, da papir je papir . . . Bila je doba medvladja in kratek čas za tem. Slama je kmalu zgorela in kakor se je novi staro-novi državni stroj uveljavljal, tako je v istem razmerju ginila prvotna »dobrohotnost«. Nekaj je ostalo . . . Pravica do pouka domačega jezika v šolah — 2 uri na teden. In tu je človek ponovno pokazal koliko mu je do naravnih zakonov. Ne samo, da sta dve tedenski uri navaden pesek v oči, so še za ti dve bori uri izbrali en sam domač jezik, in sicer nemški za vso dolino. Doživeli smo torej nonsens, da se slovenski otroci v italijanskih šojah poslužujejo svoboščine narodne manjšine v tem, da se učijo — nemščine. Zgornji prizor z otroki nam je nazorno podal sliko položaja. Pri tem moramo še upoštevati dejstvo, da v dolini 'Nemcev skoro več ni. Zakon je torej poskrbel, da ena narodna manjšina skrbi za življenje druge in sicer tista, ki živi, naj oživlja ono, ki je več ni . . . oziroma, da bo slika bolj primerna za razstavo: slovenska manjšina naj se s takim cepljenjem pretvori v nemško. Očitno je, v katerem grmu tiči zajec. Kako dolgo bo zdržal ta jezik, jez na peščenih tleh? Kaj se res človek ni ničesar naučil ob viharju polpretekle dobe? Narava ima zakone, ki so večni, in samo kar je v skladu z njimi, obvelja. Zelo doglo smo se pomudili v dolini — čas je, da se ozrem okoli sebe. Kališče je že daleč za nama in zdaj se vzpenja po lepi jezdni poti, ki vodi v neštetih ključih na vrh Muleja. Ob šumu, s katerim naju pozdravlja iz globine svo^e debri potok Vrhnjega Loga, občudujeva razgled, ki se neprestano menjava. Pot drži proti severu, dolino puščaš za sabo, a tako, da jo imaš vedno pred očmi — in vedno več. Zdaj vidiš nje vzhodno polovico — Trbiško kotli-nico z Mangrtom in Poncami v ozadju — zdaj nje južni podaljšek — Zajzero z amfiteatrom svojih vršacev. »Očka, kaj pa je tam?« »Ziljska dolina«. Čudna je povezanost Kanalske doline z ■Ziljsko. Precej je še poti do vrha Muleja in torej še več do obmejnega grebena, bi deli Kanalsko dolino od Ziljske, a že jo vidiš. Za to poskrbi Škrbina Vrtinjega Loga, najnižja zaseka Karnskih Alp. Lahek je tu prehod. Tod se je vršil glavni meddržavni promet, ko je za časa povojnega medvladja bila glavna in edina cesta pri Vratih odprta samo za zavezniško vojsko. Seveda b ez potnega lista, mogoče brez listin sploh, vsaj brez pristnih. Nastalo je pravo preseljevanje narodov. Optanti so se vračali na svoje pred nekaj leti zapuščene domove. Bivši vojaki raznih vojska, posebno pripadniki tolikih narodnosti, ki so služili v nemški vojski so preoblečeni tod iskali pot do doma — eni na jug, drugi na sever. Židje iz vse Central- ne zveze so na poti v novo domovino tu prekoračiti važno prelomnico. Zdaj je seveda drugače. Nihče ne more čez in ni potnega lista, ki bi to dovolil. Tudi turist z nedolžnim namenom, da obišče bližnje vrhove, mora biti pripravljen braniti se pred raznimi sumničenji. Tam in tukaj, vas Muleja, kamor sva ravnokar prišla. Od tod sva v nekaj minutah pred' Vršičem, ki ga obideva in prideva na Zakonsko planino, bivšo postojanko ziljske podružnice Slovenskega planinskega društva, ustanovljeno pred 56 leti. Se pol ure tik ob meji in sva na Bistriški planini, kjer naju pozdravi celo naselje fač (planinskih bajt). To je ena izmed največjih planin v slovenskih Alpah, last Ziljanov, ki imajo tu pravico do paše, čeprav povečini na italijanski strani. Tu je tudi hotel, ki je dobro oskrbljen, saj ima iz Ziljske Bistrice na razpolago vozno pot, po kateri pripeljejo svoje potrebščine s traktorjem. V hotelu isem pustil sina, sam pa pohitel na vrh Ojstrnika. Začelo se mi je muditi, zakaj oblaki so zavzeli spet grozeče oblike. V dobri pol uri dospem na vrh, ki je že po stari navadi vedno sredi vetrov, a se to pot še posebno bori z njimi. Pošastne megle se mu vedno bolj bližajo. Zato se na hitro poslovim od Zilje in pisane preproge okoli nje ter jo odkurim po strmini navzdol. V hotelu stopim po sina in nato skupaj urnih korakov v dolino. Beg pred prirodnim elementom. A le iz strahu za sina. Ce sem sam, ne bežim tako hitro — da, celo rad se srečam z mogotci narave. Odvisno je od razpoloženja in drugih okoliščin, kako daleč jim sledim, kako dolgo zrem njih dčvje-divni ples. Vsekakor je narava vprav tedaj prav posebno lepa. In tudi uživati jo isme vsak, kdor ima čisto vest . . . Gorje pa tistemu, ki nima svojih računov v redu — zadostuje en zamah, ki odnese njega in vse njegove naklepe . . . Žabnice v Kanalski dolini v snežnem objemu KOROŠKA SREČANJA Jernej Kosec Pravijo, da je Koroška revna dežela. Saj ima res več skalnih višin, kot pa ravnih, plodnih polj. Na njivah v pobočjih ne zraste nikoli dovolj kruha za vse, in še za živino primanjkuje krme. Bogate gozdove v planinah pa so si že zdavnaj prilastili grajski gospodje. Še z vremenom ni bila priroda posebno darežljiva. Pripovedujejo vsaj, da traja zima v strmih grapah včasih kar trinajst mesecev v letu. In res. Kdor prepotuje deželo na hitro, bolj mimogrede, bo verjel govoricam o njenem siromaštvu. Saj je kruh gorskih kmetov in drvarjev v grofovskih gozdovih najbrž povsod trd. Kdor pa utegne vsaj za nekaj hipov zastati na svoji poti, kdor ute-gtie le za kratek trenutek obstati sredi zelenih pobočij in sredi nasmejanih dolin, bo prišel do dragocenih spoznanj. Ugotovil bo, da so vsel pravljice o- revni deželi pod Karavankami povsem neresnične, do kraja zlagane. Da je Koroška bogata, neizmerno bogata, bolj kot droge pokrajine, polne plodnih polj in mogočnih tovarn. Le da je koroško- bogastvo, bogastvo- posebne vrste. Ali je mogoče oceniti dragocenosti čistih, globokih koroških jezer? Pa določiti ceno žuborenju potokov, ki se z bregov zlivajo v Ziljo- in Dravo? Ali primerjati z bogastvom žitnih polj ponosno- osamelost skalnih vrhov in skrivnostno tišino- neskončnih gozdov? In čudovita, mehka koroška govorica? Pripovedke, rojene v pradavnih -dneh? In pesem, čudovita koroška pesem, ki kakor lahen vetrič diha s polj in gozdov, odmeva kot vrisk iz; skromnih vasi, lebdi kakor meglica; nad gladino- jezer, in se kot neurje zaganja v vrhove Jepe, Stola, Ko-pute in Obirja, pa v široka pleča Pece, kjer dremlje v stoletnem snu koroški kralj Matjaž. In kdor bi ostrmel ob vsem tem neskončnem bogastvu, bi prisluhnil še bolj rahlo utripu srca vse dežele. Kdor bi hotel iztrgati goram in dolinam njihovo najbolj tajno skrivnost, bi lahko odkril še bogastvo-, ki je od vseh zakladov dežele okrog Vrbskega jezera naj dragocenejše. To so — koroški ljudje! Sicer so trdi, tako kot so trde njihove gore. In resni kakor zima, ki jim nikoli ne prizanaša. Življenje jih je učilo in naučilo, da ne nosijo svojih misli v ustih, niti svojih src na- rokah. Pridobiti si moraš njihovo- zaupanje, prisluhniti njihovemu življenju in delu, doživljati z njimi njihovo veselje in trpljenje. In ne bo ti žal. Vsako srečanje z njimi se bo pretvorilo v novo spoznanje-, o-sta-i lo bo za vselej živo. Tako kot takrat, če kreneš nekako na pol poti, med Beljakom in Celovcem, od jezera proti jugu, prav do Drave. Pai če zvečer opazuješ, kako se zbirajo možje in fantje-. Z dela prihajajo, s polj in iz tovarn. In zapojo. Sicer ne tako, kot pojo prešerni fantje na vasi, čeprav jim je pesem polna življenja, veselja, sile in neugnanih fantovskih vriskov. In niti tako-, kot pojo zbori po- mestih. Čeprav pojo- pravilno, po notah, in s svojim glasom spremljajo vsak dirigentov gib. Ne, -prim-erjati res ni mogoče. Pojo tako, kot ne poje nihče drug. Tako znajo peti le koroški ljudje. In prepevajo pesmi, ki so predvsem njihove, čeprav pozna mnoge med njimi že vse naše ljudstvo. Toda tu, ob Dravi, so te pesmi doma, zato so tu najlep-še. Posebno, kadar zazvene, vkovane v skoraj neopazne gibe rok, ki so jim sploh dale življenje. Kadar vodi koroške pevce gospodar prijazne kmetije ob Dravi, ki ni samo kmet, ampak tudi pevec, harmonizator, skladatelj in dirigent. Ali pa večer v samotnem domu ob robu gozda, že skoraj v senci Savinske planine. Sedimo za mizo, v kotu. Stropniki nad nami, utrujeni od stoletij, so popustili in se nagnili skoraj do mize. Pod starim stropom pa je hiša polna mladega življenja. Veseli nasmehi malčkov in živi pogledi njihovih oči govore najbolje, da živi tukaj rod, ki ne bo izumrl. Sivolasi gospodar, poln izkušenj in hudomušne šegavosti, nam pripoveduje. 0 gospodarstvu in politiki, o težavah občine in stiskah vse države. Predvsem pa govori o — socializmu. Da mora tudi kmet najti svoje mesto na poti k napredku, da mora imeti tudi kmet dovolj volje, da krene na pot v nov, socialistični svet. Tako nekako-, kot razume in izpolnjuje svojo nalogo že nekaj deset, letij gospodar samotnega, doma ob robu gozda. Potem1 se oglasi še gospodinja, ki je prej morala pripravljati večerjo. In prične pojasnjevati poznemu gostu, ki je pisatelj, svoje mnenje. Da ji je nje-, gov zadnji roman ugajal bolj kol vsi prejšnji, da pa v enem izmed prvih ni bila zadovoljna z vsem. Pisatelj pa ni odgovoril. Le poslušal je in se čudil. Da, kje drugod bi bil že razumel. Toda, sredi zasanjanega koroškega večera v samoti ob gozdu takšen sprejem! In spet jutro. Pod samimi vrhovi, v prvem jesenskem snegu. Z gospodarjem se ozirava v dolino1. Preko Podjune in po Rožu, proti Celovcu in do vrhov Tur za njim. Prav pod nama se prebuja iz težkega spanca njegov dom. Doma ima vrsto fantov, močnih, zdravih, pogumnih. 0, o pravem času je dobro poskrbel! Gleda jih s ponosom in z ljubeznijo. Tako kot gleda ves svet pod sabo. Od Karavank preko Drave do poslednjega jezera. Siaj je to njegov svet! Le za hip se mu pogled ustavi1 v gozdu, blizu hiše. Tam, kjer so koroški partizani bili svojo prvo- bitko. In malo više, na robu, kjer mu je v fašistični zasedi padel partizan — najstarejši1 sin. Potem nadaljujeva pot. Tiho, previdno, da ne splašiva gamsov v zasneženem pečevju. Počasi pripravlja tovariš svojo, puško, ki mu služi že. dolga leta, V njegovi gori prav tako dobro- kot pred leti na dolgih pohodih, v njegovih partizanskih nočeh. ■ - Zima je pač zima. V grapah okrog Železne Kaple še posebej. Takšna je. da so ljudje odrezani od vsega sveta in da še srnjad iz gozda ne najde zavetja drugod kakor pri ljudeh, prav tesno stisnjena k zidovom ziametenih domačij. Družina je zbrana, da, kar trije rodovi sede zal mizo. Starec, sin in vnuk^ še skoraj otrok. V različnih časih so preživljali svojo mladost; vsak pripada svojemu obdobju, vendar so si povsem podobni. Ne druži jih samo ista kri in skupen boj za obstanek. Tudi skupna misel jih vodi. Za to misel so starca fašisti pretepali in zapirali. Za njo je postal sin koroški partizan. In tudi vnuka, še otroka, so vlačili po nemških taboriščih. Med pogovorom beži čas. Petrolejka dogoreva. Prihaja noč in z njo dolgo zimsko spanje. Pred počitkom pa sede vnuk še h klavirju. Da, h klavirju sredi zasnežena gorske samote. In polni akordi zadone v noč, do srn, ki se stiskajo pod oknom. Ne, ni bila plehka melodija ali izrabljen refren. Chopin je prišel v goste. Pa Beethoven. Vsekakor nenavadni gostje v silnih, skrivnostnih koroških planinah. Na G urah je res veselo. Še takrat, kadar razpravljaš z gospodarji o politiki. In slišiš dokazovanja, češ da je Korošce težko razumeti, da so povsem svoji ljudje. Da ne razumejo novotarij, da so- pobožni. In da so predvsem samo — Slovenci. Še celovškega škofa je ugnal gostoljubni gospodar. Ko je škof prišel v njihovo občino in prigovarjal, naj v cerkvi zamenjajo slovenščino z nemškim jezikom, mu je odgovoril tako nekako: »Ne, gospod škof. Tudi če hi hoteli, ne bi smeli. Saj bi se pregrešili proti božjim zapovedim!« ? »Da. Lagati je prepovedano. In če bi se odločili za nemščino, ko smo pa vsi Slovenci, bi lagali. Očeta in mater moramo spoštovati. Ce pa zavržemo njuno govorico, ali je to še lahko spoštovanje?« Pred volitvami je spe-t razlagal. Da je tudi najboljši Nemec le Nemec, da morajo Slovenci pozabiti na vse grehe svojih rojakov, pa iti skupaj v boj. In potem, po volitvah, je pripovedoval. Da so nagnali iz vasi »učenel slovenske gospode, ki so prišli iz Celovca prosjačit za njihove glasove. Da so na volitvah pošteno razbili nasprotnike, da so zmagali in postali močnejši od vseh drugih skupaj.« Počakal sem na priložnost, ko sem ga lahko prekinil in vprašal, kako so pravzaprav volili. Kar začudil se je: »Kako neki? Vsi skupaj smo šli volit. Delavci in kmetje, Nemci in Slovenci. Kaj bi se prepirali med sabo, saj imajo od tega samo drugi koristi. Tako smo pa zmagali. Saj vidiš, kako močni so postali zdaj socialisti!« Barkovljani pojejo pri knežjem stolu na Gosposvetskem polju 1.1950 VELIKI TOLMINSKI PUNT France Bevk Leto® aprila je preteklo 240 let, odkar so bili na -Travniku v Gorici obglavljeni glavni voditelji velikega tolminskega punta. Takšen je bil konec naj večjega kmečkega upora na Primorskem, ki ni ostal le zapisan v zgodovini, temveč se je spomin nanj še dolgo ohranil v ustnem izročilu. Tolminski kmetje so svojim sinovom kazali kraj, kjer so njihovi dedje dali svoje glave, ker so se drznili upreti fevdalcem. Med osvobodilnim bojem so mi pripovedovali o borcu, ki je od svojega očeta in deda še znal tolminsko -puntarsko pesem, žal, da sem zaman poizvedoval po njem, da bi jo zapisal. Bojim se, da so besede, /ki so pred davnimi leti navduševale upornike, za vedno izgubljene. Ko sem v dneh partizanstva hodil po tolminskih samotah, sem se nehoite pogosto spomnil na Ivana Gradnika in na njego-ve tovariše, ki so ondod hodili iz: kraja v kraj na sestanke, pripravljali upor in se končno po vseh stezah, kolovozih in cestah razlili proti Gorici. Jedro punta so bile namreč samotne vasi in naselja ob Idrijci in Bači, na Sentvišfkogorski planoti, dalje Tribuška grapa, Cepovan in Banjška planota; kraji, ki so se s svojo požrtvovalnostjo posebno izkazali tudi v letih osvobodilnega boja. Tu so- polja redka in revna, boj za vsakdanji kruh je že od nekdaj hujši kot drugod. Razumljivo je torej, da je prebivalstvo zaradi siromaštva tudi breme davkov, desetine .in- tlake teže občutilo kot drugod. Takratni oblastniki so Tolmince, kadar so se- morali zagovarjati pred višjo gosposko, opisovali kot samoglave, trmaste in upornega duha. V resnici so- bili to tihi in skromni ljudje, ki so dolgo potrpežljivo prenašali bremena. Lahko- si mislimo, kako hude so morale biti krivice, da so slednjič vzkipeli in si začeli s pestjo iskati svojih pravic. Posebno živo so se u-pirali novim davkom, ki so še bolj obremenjevali njihovo že tako težko življenje. Posamezni kmečki upori na Kranjskem in niti veliki upor slovenskih kmetov v začetku in v drugi polo-vioi šestnajstega stoletja se ni razširil tudi na Primorsko, vendar si ne morem misliti, da -bi ti upori ne bili Imeli nobenega vpliva vsaj na Tolmince. Saj so se ti upirali že leta 1542, ko so bili po vsej deželi povišani davki. Pičlih petdeset let pozneje Volčani niso hoteli pla- čati novega davka, zato- jim je grof Gašper Formentini zaplenil vso živino. Prvi upor večjega obsega -leta 1627 pa je povzročila grofova zahteva, da naj se davek plačuje tudi od nanovo- iztrebljenih njiv in senožeti in da naj kmetje za nekatere robote plačajo grofu odškodnino v denarju; upirali so se hkrati -t-udi novi mit-nini na vino. Voditelji upora so pobirali od kmetov poseben puntarski davek in poslali k vladi v Gradec odposlanstvo- s pritožbami. Obenem se je .pritožil proti kmetom tudi tolminski glavar grof Dornberg. V Tolmin je prišla posebna preiskovalna komisija, pravdo pa je do-bil gro-f. Podložniki so morali poslej plačevati davke tudi od novin, kdor je brez dovoljenja, trebil novo zemljo, pa je bil telesno kaznovan. Voditelji u-pora so morali plačati stroške komisije, povrniti kmetom puntarski davek in grofa prositi za c-d-puščanje. Glavni voditelj upora, neki Jernej Mavrič, pa je bil za vedno izgnan iz dežele. Drugi večji upor se je začel v -prvih letih osemnajstega stoletja. Tedaj je bil v Tolminu za glavarja grof Jakob Anton Coro-nini, ki je še bolj neusmiljeno- kot njegovi predniki izterjeval davščine in desetine. Voditelj tega upora je bil neki šimen Golja s Kneže pri Podinelcu. Uporniki so poslali na Dunaj odposlanca, da se- cesarju Leopoldu pritožijo- zaradi stisk in krivic, ki jih mo-rajo trpeti od domače gosposke. Naleteli so na bolj neprijazen sprejem kot njihovi predniki v Gradcu. Tiste, ki niso pravi čas ušli, so -zgrabili in zaprli, a tudi za ubežniki so poslali zaporno povelje. Le šimna Golje niso dobili; zato pa so v korist državne blagajne zaplenili vse njegovo -premoženje. Vse to je bila samo priprava za veliki tolminski punt leta 1713, kot pravi Simon Rutar v svoji »Zgodovini Tolminske«, ki mi je pri rokah kot edini vir za te vrstice in ki ga tu pa tara skoraj do besede navajam. (Medtem so bile odkrite še druge podrobnosti o puntu, ki bi nas zanimale, a mi trenutno niso -dostopne.) Vzrok tretjega in naj večjega tolminskega -punta, niso bile cerkvene desetine in grofovske dajatve, temveč državni davek na meso in vino-, ki je -bil leta 1706 vpeljan po vsem Goriškem. Tolminci so se upirali plačevanju davka na meso-, -prav tako niso hoteli nič slišati o mitnini na vino. Napetost je še povečal neki Bandel, glavni davkar za Goriško, ki je bil neusmiljen izterjevalec in je pri tem zelo obogatel. Njegovo razkošno življenje je posebno bodlo v oči, zato se je glavni srd obračal proti njemu in njegovim številnim pomagačem, »oderuhom in pijavkam«, kakor so jih ljudje splošno imenovali. Bandelu so bili Tolminci že nekaj let na dolgu z davkom, a jih je ta zaman terjal. Bandelovega brata, župnika na Šentviški gori, ki jih je opominjal, naj plačajo dolg, so spodili iz fare in mu zagrozili, da mu bo še hujša predla, če se vrne. Hkrati pa se je proti Bandelu snoval upor, katerega voditelji Ivan Gradnik, Gregor Kobal, Lovrenc Kragulj, Martin Mirnih in drugi so pobirali puntarski davek in sklicevali sestanke, za katere so dajali znamenje z zvonom. To se je godilo tako na skri. vaj, da gosposka ni niti slutila, kaj se pripravlja. Izbruh upora je povzročil Bandel. Ko so sredi marca leta 1713 prišli nekateri Tolminci po opravkih v Gorico in se hoteli z nakupljenim žitom in soljo vrniti domov, jih je dal zgrabiti in jih s konji in blagom vred zapreti na goriški grad. Tako je hotel Tolmince prisiliti, da bi mu plačali zaostali davek. Novica o tem dogodku se je kot blisk raznesla po Tolminskem in kmete razgrela. Začel se je upor. Zbralo se je okoli pet sto z gorjačami in kosami oboroženih mož, ki so 27. marca, zjutraj odkorakali proti Gorici. Pri solkanskem pokopališču jih je srečal tolminski glavar grof Coroninn, ki je bil na poti v Tolmin. Vprašal je podložnike, kam gredo. Ti so mu odgovorili, da so namenjeni v Gorico, da obračunajo z Bandelom. Grof jim je zaman prigovarjal, da naj se vrnejo domov. Vrnil se je v Gorico, da o stvari poroča deželnemu glavarju Leopoldu Adamu Strassoldu. Ta je odšel v Solkan z nekaterimi dragonci in štiridesetimi mušketirji. Tolminci so zahtevali, da naj izpusti priprte rojake, s katerimi se hočejo prej pomeniti, preden povedo svoje pritožbe. Tudi glavar, ki se je trudil, da bi upornike pomiril, ni imel uspeha. Ukazal je Tolmince razgnati in največje kričače prijeti. Ker se puntarji niso hoteli umakniti, so vojaki streljali nanje; eden je bil ubit, dva strmoglavljena v Sočo, petindvajset so jih ujeli, drugi pa so se razbežali na pobočje Skalnioe. Ujetnike so odpeljali na goriški grad, kamor se je še isti večer umaknil tudi Bandel s svojimi dragocenostmi. Med meščani, ki jih je ta dogodek osupnil, se je raznesel glas, da se bo naslednji dan pet tisoč Tolmincev in Kanalcev dvignilo nad Gorico. Deželni glavar je zato poslal v Solkan oddelek deželnih brambovcev in nekaj mušketirjev. Velike množice, ki so jo napovedali, sicer ni bilo, zbrali so se bili le prejšnji dan razkropljeni kmetje, ki so se jim pridružili nekateri zamudniki. Uporniki so se sporazumeli z brambovci, ki so prestopili k njim, mušketirji pa so pobegnili v Gorico. Puntarji so imeli odprto pot v mesto. Tu so obstopili glavarjevo hišo na Travniku in zahtevali, da naj se izpustijo ujeti rojaki in se jim vrnejo zaplenjeni konji in blago. Glavar jim je bil pripravljen dati konje in blago, če se mirno vrnejo na Tolminsko. Uporniki pa so. zahtevali tudi ujetnike in niso odnehali. Glavarja je obšel strah; na skrivaj se je umaknil na goriški grad in ondod začel nova pogajanja. Tedaj so Tolminci zahtevali, da naj jim izroči Bandela. Toda glavar jim je samo obljubljal, da bo vestno preiskal, koliko je Bandel preveč izterjal in jim bo to vestno povrnil. Nekateri uporniki so odšli na Studenec, kjer je stala Bandelova hiša; vdrli so vanjo skozi streho in prodajali iz nje posodo po nizki ceni. Davkar je bil tako osovražen tudi med meščani, da ga nihče ni branil ne zagovarjal. Medtem so pogajanja z glavarjem tekla dalje. Ker se je ta še vedno upiral, da bi jim izročil ujetnike, so mu uporniki zagrozili, da bodo tudi njemu razdejali hišo. Prestrašeni glavar je izpustil zaprte Tolmince in dal upornikom pismeno zagotovilo, da bo poslej Tolminska prosta osovraženega davka. To je bila zmaga, ki je puntarje navdala z neizmernim veseljem in navdušenjem. še isti večer so se povečini začeli vračati proti domu. Nekateri so odšli v Brda in zanesli iskro upora tudi med Brice. Del upornikov je ostal še en dan v Gorici in hotel razdejati tudi hišo grofa della Torre. A tedaj je bil gradiščanski glavar že poslal Gorici tri sto vojakov na pomoč. Tudi posadka z gradu se je s štirimi topovi preselila na Travnik, kjer je ostala tri dni, dokler niso odšli vsi Tolminci, ki so mimogrede razrušili tudi hišo kanalskega da-carja, Bandelovega pomočnika. Ko so prišli domov, pa so se znesli nad tistimi sosedi, ki se niso hoteli pridružiti puntu. Dežela se še dolgo ni pomirila, že koj prihodnje .dni se je bilo zopet kakih šest sto Tolmincev napotilo proti Gorici, a so se vrniti -brez resnih pripetljajev. Upor se je medtem razširil tudi po Brdih in kmalu nato po Vipavskem, posebno v Rihember- ku. Saj so imeli podložniki dovolj vzroka, da so se pritoževali nad izkoriščanjem svojih gospodarjev. Končno so se dvignili tudi Devinci. Tako je postal upor skoraj splošen po vsem Goriškem. Plamen, ki je švignil s Tolminskega, je grozil, da zaneti požar. Goriški glavar je bil v hudi stiski in je poslal na Dunaj prošnjo za pomoč. Vlada mu je poslala kakih sedem sto- vojakov in nekaj konjenikov. Ti so v -kratkem času ukrotili in polovili vipavske upornike, posebno so se znesli nad Rihemberkom. Ko so Tolminci to izvedeli, so se zbali, da bo- glavar tudi z njimi tako ravnal kot z Vipavci. Pripravljali so se na novo pot v Gorico-, da preženejo vojaštvo, pobijejo plemiče- in rešijo jetni-ke. Gla-var, ki je to zvedel, se je prestrašil, poklical vojake iz Rihemberka in jih poslal v Solkan. Tudi krminski grof in sodnik sta s štiri sto možmi zavarovala Brda. Ko so- Tolminci slišali o teh pripravah, so- rajši o-stali doma. Glavar pa je poslal vojake na Tolminsko in Kanalsko, kjer so polovili glavne voditelje upora, še isto leto, dne 21. julija je prišla v Gorico posebna, ko-misija. Začela se j"e preiskava proti voditeljem tolminskega punta. Tolminci so se neustrašeno zagovarjali, proti Ba-ndelu in graščakom so- padale mnoge ostre, utemeljene obtožbe. Toda vse ni nič pomagalo. Obtožence so- z mučenjem prisilili,. da so priznali hudodelstvo- upora proti svoji postavni gosposki. Obravnava se je končala, šele naslednje leto meseca aprila. Sto in petdeset Tolmincev je bilo obsojenih na daljši ali krajši zapor na go~ riškem gradu. Zanimivo bi bilo vedeti, iz katerih vasi so bili obsojenci; tako bi dobili dokaj jasno sliko, kateri tolminski kraji so bili glavno- jedro- upora. Dne 18. aprila je bila razglašena smrtna o-bsodba nad enajstimi voditelji tolminskega -punta, ki jim je bilo tudi zaplenjeno- premoženje. Kazen nad prvimi štirimi obsojenci, štiriindvajsetletnemu Ivanu Gradniku, ki je bil glavni vodja upora, Gregorju Kobalu, Lovrencu Kragulju in Martinu Munihu, je bila izvršena že 20. aprila. Odsekali so jim naprej gla-ve, nato pa so jih razčetverili. Posamezne ude so izpostavili pri Solkanu, Panoveu in v Grojini — Tolmincem, Vipavcem in Bricem v strah in opomin. Vsi tolminski župani so morali biti navzoči pri obglavljenju. Drugi dan so usmrtili naslednje štiri- voditelje, katerih i-men -Simon Rutar ne navaja. Dne 23. aprila so- bili obglavljeni poslednji trije: Matija Podgornik, Andrej Lahajnar in Valentin Lapajne. Na mcrišču so pozneje postavili kamnit steber s kipom sv. Ignacija. Tako- se je ko-nčal in bil s krvjo- zapečaten zadnji in največji tolminski punt, ki je grozil, da se razširi po vsem Primorskem. Ljudje so prestrašeni stisnili zo-be in molče prenašali krivico. Spomin na dni upora pa jim nikoli ni popolnoma ugasnil, temveč jih je navdajal s po-noso-m in zadoščenjem. V njih je kljub porazu zrastla samozavest, zavedali so se svoje mo-či, pred katero so se fevdalci zatekli za utrjene grajske zidove. Upor jim je prebudil tudi slovensko zavest, saj je bil bo-j naperjen proti tujcem, ki so stoletja izsesavali deželo. Od takrait uporni duh ni nikoli več -zamrl v tem ljudstvu in je pose-bno živo- vzplamtel pod fašizmom in v dneh osvobodilnega boja, ki se je končal z uresničenjem njegovih davnih želja in sanj po- socialni in narodni svobodi. »Italija nam je napovedala vojno. . ODLOMEK IZ PREŽIHOVEGA ROMANA »DOBERDOB” Letos poteka štirideset let, kar je Italija stopila v prvo svetovno vojno s ciljem, da si zagotovi prevladujoči položaj na Jadranu. 6. aprila 1915 je bil v Londonu sklenjen »Londonski pakt« med Italijo, Rusijo, Francijo in Anglijo, s katerim so sile Antante obljubile Italiji kot nagrado, če stopi v vojno na njihovi strani proti tako imenovanim centralnim silam Av-stro-Ogrski in Nemčiji, s katerimi je bila dotlej v trojni zvezi«, velik del jugoslovanskega narodnega ozemlja. Po členu 4 londonskega pakta je ibil namreč Italiji obljubljen Trst, grofija Goriška in Gradiška, vsa Istra do Kvarnera z Voloskim ter istrski otoki Cres, Lošinj itd. Po členu 5 tega pakta pa je bil Italiji zagotovljen tudi velik del Dalmacije z otoki vred. Sedem dni po podpisu londonskega pakta 3. maja 1915 je Italija formalno razdrla zvezo s centralnimi silami, 23, maja 1915 pa. je stopila v vojno na strani Antante. K alko so slovenski fantje na fronti pri Doberdobu sprejeli vojno napoved Italije in prve boje z njo, opisuje predi leti umrli slovenski pisatelj Prežihov Voranc v svojem znanem romanu »Doberdob«, iz katerega je ponatisnjen tudi naslednji odlomek. Popoldne se je med moštvom nekaj šušljalo, zvečer pa je že počilo: »Italija nam je napovedala vojno . . .« »Prekleti izdajalci!« sta se dušila Segal in Held. Tisti, ki niso bili popolnoma njunih misli, so z mešanimi občutki strmeli s pogradov. Toda preden se je mogel razviti temeljit razgovor, se je med vrati pojavil feldvebel Rom in zavpil : »Petdeset mož potrebujem!« Že to, da je pozival feldvebel sam, moštva ni preveč navdušilo za prigla-ševanje. Gotovo kako prenašanje tovorov! Zato je le nekaj ljudi skočilo s pogradov, med njimi tudi Almer. Večina se ni premaknila in je izpod čel nezaupljivo strmela V feldvebla. Toda ta je bil danes posebno razpoložen. Začel je bolj vabiti, 'kakor poveljevati: »S pogradov fantje, danes potrebujem kričače! Kje so kričači? Halo, Amun, Demark, Holcman in ti Segal, ki se znaš dreti, kakor bi te na meh drli! Danes se ne boste kesali.« To je moralo biti nekaj posebnega. Kmalu je fedvebel nabral posebno' moštvo. Skupina je z njim na čelu odkorakala po stranskih ulicah ter neopažena dospela v neko šolsko poslopje, kjer je bilo zbranih že več takih skupin. Iu se jim je šele posvetilo, kakšne vrste ekspedicija jih čaka nocoj: Mestni magistrat je z raznimi domoljubnimi organizacijami pripravljal demonstracijo proti izdajalski Italiji. Zaradi večje udarnosti so priredtelji pritegnili tudi nekaj vojakov. Romova skupina je dobila slamnato strašilo, ki naj bi predstavljalo italijanskega bersaljera. Strašilo je na dolgem kolu nosil infanterist Adam, za njim so v dveh četverostopih korakali kričači. Rom je izbral Segala, Štefaniča, Gru- xna, Zego, Palirja, Demarka, Maroša in še nekatere druge, ki so bili znani kot dobri pevci. Ostali pa so v dvoredu nosili za njimi bakle. Sprevod je krenil po glavnih ulicah. Pred Romovo skupino- in za njo so-korakale skupine civilistov, večidel ženske in otroci. Nekje spredaj se je drla odurna mačja muzika, ki pa jo je kmalu zadušilo vpitje demonstrant o-v. Rom je korakal ob strani obeh četverostopov in komandiral: »Ena, dve, tri!« In že je zadonelo po ulici: »Smrt izdajalcem! Dol Italija!« Iz špalirja se je začul glas: »Ti so menda najpogumnejši; najbolj kričijo . . .« Čez dobro uro so se demonstrantje zgrnili na obširnem Go-sposkem trgu, ki je bil do zadnjega kotička nabit z ljudstvom. Ljudje še niso bili presiti vojne, razen tega pa jih je ravnanje bivšega zaveznika res razburilo. Pred spomenikom nadvojvode Janeza so se zbrale številne deputacije, civilna in vojaška zastopstva, baklonosci, nosilci transparentov ter nosilci strašil, ki so predstavljala Italijo. Zastopnica društva za nabiranje daril frontnim vojakom je žlobudrala neko mešanico, katere je bilo mogoče razumeti le vzklik na koncu: »Živela vojna!« »Ha, ha, ha, ali ste jo slišali? — Ta je pa znorela, ha, ha, lra . . .!« Nekateri vojaki se niso- mogli vzdržati in so se na glas zakrohotali. Zadnja je govorila zastopnica ženske sekcije Rdečega križa, neka baronica, katere imena si nihče ni mogel zapomniti; toda govorila je tako dolgo, da so se ljudje začeli že razhajati. K sreči je bilo na vrsti še zažiganje strašil. Z veliko težavo* sla se prerija h grmadi feldvebel Rom in Adam. Med huronskim vpitjem, celega trga so strašila končno zgorela. S petjem cesarske pesmi ter s klici: Živela Avstrija! in: Dol Italija! se je trg naposled začel prazniti. Ura se je bližala že polnoči. Ko so se demonstranti vračali proti barakam, jih je Rom pohvalil: »Dobro ste se držali! Bili smo najglasnejši od vseh!« V baraki pa jih je čakalo nemajhno iznenadenje. Rom jih je pred razhodom odpeljal pred skladišče, kjer je dal vsakemu hleb komisa in kos' sira. »Zato, da boste vedeli, kdaj nam je Italija napovedala vojno,« je rekel, preden jih je nagnal spat. Čez nekaj dni se je že javno govorilo, da je* Italija stopila v vojno zato, da bo dobila Trst od Avstrije, Dalmacijo in Južni Tirol. Slovenci so postali zamišljeni, posebno oni iz Primorske, Italijani so se potuhnili. Na obzorju raznih, že itak motnih misli in domnev se je mahoma pojavil nov. neprijeten či-nitelj, ki je vse, kar se je dotlej zdelo mogoče, temeljito preobrnil. Najbolj smeli, kakor Poznik, Amun, Štefanič in njih ožji tovariši, so pobesili glave: Kaj bo . . .? Nekega večera je predložil Poznik: »Pojdimo k Popoviču! Ta veliko* ve.« S Popovičem so Slovenci pravzaprav zelo malo občevali. Največ povoda za to je dal Popovič sam, ki se je dosledno izogibal vsaki tovaršiji. Razen tega je bil proti njim odkrito prezirljiv, nekako visok. Vendar se je s posamezniki sčasoma malo zbližal, posebno pa s Poznikom, s katerim sta često tičala skupaj. »To so sami moji prijatelji in se lahko zaneseš,« je pomirjevalno dejal Pozni k Bosancu, videč njegove nezaupljive oči, s katerimi je motril vso- družbo. Popovič je molčal in mirno kadil svojo večno cigareto. Po kratkem odmoru ga je Poznik naravnost vprašal: »ICaj pa ti misliš o- Italiji? Nas Slovence skrbi . . .« Popovič se ni zganil, temveč je dolgo strmel v deske gornjega pograda. Potem je počasi spregovoril: »Eno je gotovo, usoda Avstrije je zapečatena . . .« Očitno je bil oprezen. Toda Grom je postal nestrpen: »Slovenci mislimo, da stoje stvari slabo za nas.« Kot da bii ga ne slišal, je Popovič mirno nadaljeval: »Srbija bo izšla iz vojne kot zmagovalka — to je gotova stvar!« Spet je prenehal in se odkašljal. Amun je pogledal okrog sebe, potem pa previdno rekel: »Potemtakem je Rusija Slovane izdala . . .« Toda na to je skočil Poznik: »Kako moreš kaj takega trditi, človek božji!« Popovič se je hladno nasmehnil: »Srbija bo zmagovalka, vi pa, Slovenci, boste najbrž prišli pod Italijo, vsej en del. Zakaj? Vojska je račun, kakor vsaka drug'a trgovina in nekdo mora plačati žrtve. Danes je dejansko tako, da ni drugega izhoda. Rusija ni mogla storiti drugače. Udeležba Italije pa je dragocena stvar. Pozneje se bo videlo. Stvar se lahko popravi v eni izmed prihodnjih vojn . . .« Poslušali so ga z utripajočimi srci. Grum si ni mogel kaj, da ne bi rekel: »Ali ne bo sedanja vojna zadnja,« Namesto odgovora se je Popovič mrzlo nasmehnil. Razgovor se ni mogel prav razviti in kmalu so se tovariši poparjeni odstranili; celo Poznik je kazal nezadovoljen obraz. Ko so odhajali, je Grum rekel: »Zdi se, kot da bi bilo njemu vseeno . . .? »Še huje — govori, kakor bi bili mi zadnji na svetu!« je jezno menil Amun. »Kar se tiče tega, ima prav! Med zadnjimi smo . . .« Štafanič se je žalostno nasmehnil. »Ti Srbi,« je zamišljeno povzel Grum, »imajo nekaj, česar mi nimamo. Držijo se kakor lipovi bogovi. Neki ponos imajo. Mi Slovenci tega ne poznamo,- a je škoda . . .« Čez nekaj časa se je oglasil Demark z razdraženim glasom: »To pa rečem, da rajši ostanem pod Avstrijo, kakor pa pod Italijo!« »Jaz tudi!« je ponovil za njim Grom. »Jaz tudi, jaz tudi!« so poudarili še drugi m naposled tudi Pozniku ni preostalo drugega, kakor da je pritegnil. Zaman so se trudili, da bi se pomirili. Koliko nejasnosti! Kako to? Ali ni vojne med slovanstvom in germanstvom? Ali ni to vojna za svobodo podjarmljenih narodov? Še prve ni konec, pa govorijo nekateri že o novi. Dvorni so postajali vedno hujši in so jih mučili no-č in dan, zaupanje v neke nedoločne slutnje se je znova začelo majati. Rainerjev socializem se jim je zdel tuj, nepravičen, nedosleden; sedaj pa spet Popovič! Kam bi se neki človek oprl? Laže kakor drugim je bilo Palirju. Imel je vsaj svoj socializem, v katerega je veroval in mu zaupal. »Po vojni bo vse drugače. Ljudstvo bo prišlo do besede. In potem bo vse prav. Ali mislite, da bodo vedno kapitalisti vladali?« Stefanič ga je pogledal v gorečem upanju: »Kakor ti praviš, bi bilo najbolje. Potem bi Slovenci sami lahko vstali . . . Toda kdo bo to izvedel, kdo . . .? • Klemeni lug v anekdotah Vladimir Raviol Letos, 11. avgusta, je poteklo trideset let, kar se je slovenski filozof in planinec, globok mislec in reformator naše alpinistike in njegove etike, ponesrečil v zapadnein delu Severne triglaske stene, ko je iskal prehod na Bambergovo pot. Rodil se je 19. novembra 1898. 1. v Solkanu pri Gorici, v Gorici študiral gimnazijo in jo dovršil v Ljubljani. Bil je vojak v prvi svetovni vojni, se nato vpisal na filozofsko fakulteto na ljubljanski univerzi, na kateri je diplomiral kot doktor filozofije leta 1923. Nato je študiral eksperimentalno filozofijo v Padovi pri dr. Benussiju. Njegovi psihološko predirni opisi plezalnih tur v slovenskih planinah so zbujali, ko so izhajali v »Planinskem vestniku«, veliko pozornost daleč preko ožjih planinskih krogov. Njegovo prosvetno delo na Primorskem neposredno po prvi svetovni vojni je utrjevalo narodno zavesi in dvigalo kulturno raven slovenskega naroda pod fašistično okupacijo. Njegovo filozofsko delo, zlasti njegova »Etika«, je ostalo povečini v rokopisu in jc še do danes neocenjeno. Moje osebno mnenje je, da je slovenska kultura doživela z njegovo smrtjo leta 1924 en« svojih najbolj pretresljivo tragičnih izgub. Pričujoči anekdoti, ki ju imam pribeleženi v svojih tržaških zapiskih od 13. V. 1946 in ki mi jih je povedal Jugov študijski kolega in prijatelj dr. IC—č, vrl partizan in »primorstvujušči«, kažeta drastično Jugov nepopustljivi karakter in njegov stoični odnos do nevarnosti. Prva anekdota se mi zdi še zlasti dragocena, ker opisuje bržkone edini primer, ko jc bil Klement Jug z ladjo na odprtem morju. »Mislim, da je bilo leta 1922 ali tam okrog, ko' me je Klement obiskal v Trstu,« je pripovedoval dr. K—č. »Neki moj prijatelj, doma iz Barkovelj, je imel jadrnico ter povabil Klementa in mene na majhno križarjenje od Barkovelj do Devina in Tržiča. Dan je bil lep, sončen in s Klementom sva posedla v ladjo, jaz pri krmilu, on pri kljunu, medtem ko je prijatelj Barkovljan upravljal jadro. Bili smo nekako v višini kriškega portiča, ko postane morje na lepem nemirno in začno valovi butati ob ladjo. Lastnik ladje je postal zaskrbljen in je usmeril jadrnico proti kriškemu portiču. Klement, ki je bil tokrat prvič na ladji, se je opravičil, da se na upravljanje jader ne razume, in obsedel ravnodušno pod kljunom ter zvedavo opazoval, kako sva se midva z lastnikom borila z zmerom hujšimi valovi, ki so zasipali krov s celimi slapovi morske vode. Nevarnost, da nam valovi prevrnejo ladjo, je postajala zmerom večja in s prijateljem Barkovljanom sva že mislila na to, kako bi v takem primeru vsi trije splavali do obale. »Plavali menda znate?« je dejal lastnik ladje Klementu Jugu nekako mimogrede. »Žal. ne. Nisem imel doslej priložnosti, da bi se bil naučil,« je bil Jugov stoični odgovor. Z Barkovljanom sva se zgrozila. Napela sva vse sile, vlekla za vrvi in upravljala jadro, kot se je pač dalo. Klement se je potrpežljivo in spretno izmikal najinim manevrom in nama po možnosti olajševal delo. Pri tem je bil tako miren, kakor bi se sprehajal po promenadi. Ob tej Jugovi ravnodušnosti so Barkovljanu popustili živci. Malce se je čudil in malce jezil, da je ostal Jug spričo nevarnosti tako neprizadet. »Ja, kaj se nič ne bojite?« je zakričal skozi bučanje valov. »Kaj pa, če se1 potopimo?!« Jug mu je odvrnil s stoičnim nasmeškom: »Če se potopimo, se pač potopimo.« Priznam, njegov mir je deloval tudi na naju. Še enkrat sva napela vse sile, premagala besni morski element in srečno zavozila v kriški portič. Ko sva vprašala Juga, ki je izstopil, kot da bi se ne bilo nič zgodilo, iz ladje, kako se počuti, je dejal: »Zdaj vidim: skrajni čas je, da se naučim plavati.« »Bilo je v prvih mesecih leta 1922, ko mi je Klement Jug prigovarjal, da bi šla za veliko noč skupaj na Kamniško sedlo. Študirala sva na ljubljanski univerzi in Jugovo planinsko navdušenje se je po malem lotevalo tudi nas, njegovih prijateljev. Vendar odkrito povem, da me nič kaj ni mikalo, laziti na pol še v zimi v planine. Velika noč je bila še daleč, pa sem Jugu kar tako, da bi se ga otresel, obljubil, da pojdem z njim. Kaj hočeš, človek je mlad in lahkomiseln. Na to svojo obljubo sem bil domala pozabil, ko dobim iz Solkana od Klementa poziv, naj ga pričakam to in to jutro in ob tej in tej uri na ljubljanskem kolodvoru. Na predvečer dogovorjenega dne je lilo kakor iz škafa. Mislil sem si: Hvala bogu, dežuje, pa mi ne bo treba vstajati zgodaj, dirjati na kolodvor in potem laziti po snegu in dežju na Sedlo, ki je bilo takrat od vznožja pa do vrha še? vse v snegu. Niti na misel mi ni prišlo, da bo Klement vseeno prišel. Zvečer sem se bil zakrokal in zjutraj sem spal spanje pravičnega, ko me vrže -glasno razbijanje po vratih iz sna. Vrata se odpro in v sobo plane Klement. Ko vidi, da sem še v postelji, me pogleda tako ogorčeno in očitajoče, da me je spreletel led po hrbtu. »Kaj nisi dobil moje karte?« me je nadrl. »Kaj si pozabil na dogbvor in na dano besedo ?« Kakor bi me pičila kača, sem planil iz postelje in se hitel napravljati. . »Videl sem, da lije kakor iz škafa,« sem se opravičeval, »pa sem mislil, da noben pošten človek ne bo v takem vremenu lazil v planine.« »Ti si človek brez hrbtenice!« me je ogorčeno zavrnil. »Nimaš značaja ne morale. Dano besedo je treba držati, pa čeprav bi se svet podiral!« Nikoli, še menda pri partizanih ne, ko so nas ha j kali, nisem bil tako hitro nared kakor tisto jutro. Stekla sva — lilo je še vedno kakor da bi sipal iz vedra — na kolodvor. Toda prav takrat je vlak odpiskal. Kar odleglo mi je. Mislil sem si: Zdaj pojdem v kavarno in si privoščim pošten zajtrk. Do odhoda prihodnjega vlaka je bilo še polnih pet ali šest ur in pri sebi sem upal, da bo končno tudi Klement odstopil od svoje ture. Toda delal sem račun brez krčmarja. Klement, kot da bi ne bilo na svetu nič bolj samoumevnega, je rekel, ko je videl, da je vlak odpeljal: »Nič zato. Pa pojdiva peš.« Imel sem slabo- vest, ker me ni bilo na kolodvor, pa sem stisnil zobe in jo mahnil s Klementom peš in v nalivu proti Kamniku. Na srečo imam daljše noge kakor jih je imel on. Tako sem ga dohajal, ker je hitel kakor vrag. Kot da bi mu bil dež posebna spodbuda za njegovo spešenje. Namesto v štirih, sva prišla v Kamnik v dveh urah in pol. Nato še poldrugo uro do Bistrice in po-tem navzgor, po- snegu in dežju do Sedla. Jug je bil nad turo čez vse navdušen. Kazal mi je mogočne skalnate sklade in z občudovanjem govoril o mogočnosti planin in o lepoti naporov in težav, ki jih človeška volja premaga. »Kaj ie lepšega,« je vzkliknil, »kaj je bolj občudovanja vrednega, kot so ti gorski skladi in kot je neupogljivost človeške volje, ki jih premaga!« Priznam. Jaz o-d vsega tega nisem videl nič. Srečen sem bil, ko je bilo naporne ture konec in ko sem spet sedel v kavarni na toplo ter se potopil v svoje knjige.« Tako je končal svoje pripovedovanje prijatelj dr. K—č in dodal: »Jug je bil pač svoje vrste človek, kakršnega pozneje nisem več srečal.« Čebrnjanje o kulturi Milan Iiipovec Meni, ki sem siromak, in še nisem pogledat preko domačega plota, je do nedavna predstavljala Lahija čudovito deželo. Nekakšen svetopisemski pojem, bi dejal, kjer je stvarnik z zlato lopato nagemilit vse svoje milosti ter dopuščal domačinom, da si še danes nazdravljajo s Kristusovo solzo in z njo celo prekupčujejo. Moj bog, kakšna dežela! V najbolj osoljenih morjih se p ere in nad njo je poveznjeno najbolj modrc nebo. In kakšna drevesa! In kakšni sadeži . . . ! Kakor da zore pod zasebnim soncem! Prav takšni so tudi ljudje: gorki, sečni, sladki . . . Toda ljudi, vidite, na tej blagoslovljeni zemlji ni zor it o in medilo sonce ne podnebje ne morje. — Marveč ? — Marveč kultura! Visoka in globoka in prava! Človeka ne more obdelati svetloba in toplota sončnega žarka, mokrota vseh oceanov bi ga ne mogla izoblikovati. Zakaj človek ni cvet ali poljski pridelek; razum ima, pamet — in to je mogoče hraniti samo1 s kulturo. In po tej sem hlepel, po kulturi. Čisto nič, vam pravim, mi ni bilo do ostalih milosti Lahije, čisto nič in najsi so še tako obilne, še tako okusne. Vidne, otipljive dobrote so pač minljive: poplesnijo, nekoliko potrohnijo in razpadejo. Kultura pa, ta je kakor vino: starost jo samo plemeniti. Bil sem je torej lačen in žejen, kajti naši kulturni nasadi so še zelo skromni, še ne precepljeni in nam rode zgolj nekakšen nadomestek. Prave kulture nisem mogel dobiti na prodaj niti na posodo. Sam pa, kakor sem povedal . . . Pa je na srečo d riši o do vojne in do ugodne priložnosti. Nič ne rečem, potovanje je resda bilo nekam neudobno, nemara zaradi preštevilne druščine, •’ večini popolnoma ustrezno: brez vsakršnih izdatkov za voznine in napitnine so nas zapeljali pod najbolj modro nebo, v osrčje kuilture. Edine, prave kulture. Bilo je je toliko, da bi jo mogli z leseno žlico zajemati — in smo zajeli . . . Toda, Santo cielo . . .! Zob časa potemtakem tudi vinu, tudi kulturi ne prizanaša. Na tej v Lahiji je opravil naravnost uničujoče delo, bržčas zato, ker je edino prava kultura stara, zelo stara . . . Kaj pa mislite! Takšna nazadnjaška zatohlost ugonablja idealiste, ki so stkani iz najnežnejših čustev in obšiti s predsodki. Oni se ne morejo hraniti si preperelo ostalino, akoravno je ta dediščina slavnih cesarstev. In potem tudi onih oživljajočih sil in moči, ki so baje obogatile Evropo in zatem ves ostali svet, v tej kulturi nismo mogli iztakniti. Bili smo pošteno, ampak pošteno> razočarani. Kasneje pa so mi rekli, da ne hitim z duhom časa. Kulturo ? so rekli, zdravo in osvajajočo ? Te ne boš našel na ostarelih celinah. Oči vseh naprednih rodov so danes obrnjene v Novi svet. Tja? Amipak čez ocean me doslej nihče ni vabil, akoravno bi bil pripravljen še enkrat podvzeti neudobno pot. Sklenil sem torej -o Ameriki poučiti se na daljavo, s pisanimi in risanimi pripomočki, ki so mi bili na razpolago. In prišel sem do naslednjih zaključkov: Kolumbov Krištof, vidite, on, ki je po- naključju našel Ameriko — in naj -se dlakocepcem v izrazoslovju pri tem ne blipne, zakaj so Ameriko bržkone našli in ne odkrili, ko je sirote, itak nihče ni pogrinjal —- torej ta, je ob oni priliki zagrešil dokajšnjo napako, ker si svoje najdbe ni dal primerno zaščititi. Sicer si res še nismo na jasnem, od kod da je Krištof Kolumbov prišel, kajti se o tein še vedno prepirajo in se bom v ta spor nemara vmešal tudi sam, ki poznam neke Kolumbove v Brkinih. Da se ne morejo zediniti, je morebiti krivda prav v tem, iker mož sploh ni bil Italijan ali Španec; vredno se je torej potruditi in bom skušal spričo tega predložiti potrebne dokaze. Vendar to ni tako važno. Marveč je važnejše, da je slavni pomorščak vsekakor Evrcpec ih srno mi njegovi rojaki, z vsemi pravicami do najdbe in morebitnega patenta. Mogli bi torej hoditi tja, se pošteno usekniti, osnažiti si čevlje pri prvem ' čistilcu in se vrniti v Evropo, rekoč: da, da, iz te-le naše Amerike znamo še nekaj napraviti! Klasikov resda nima, ampak s krompirjem in tobakom nas vsekakor lahko zaklada. Takole približno bi lahko rekli in menim, da hi bilo to nekaj povsem naravnega. Toda z najdenkami so imeli ljudje vedno svojevrstne težave: izpridijo se ali pa zrasejo človeku čez teme. Takšno hudičevo seme predstavljajo vsekakor Američani. Danes- so na primer uverjeni, da so oni našli in obdelali Evrope. Sprehajajo se po njej kakor po lastnem sadovnjaku in ko si zažele od počitka, se vsede-jo in polože noge na mizo. Okay! Zleknjeni vznak gledaje naveličano v strop, prejkone zato, da bi pokazali gumaste podplate tumpastim Evrop-cem. Zdolgočaseno kade cigarete, čiknejo od časa do časa od sebe prežvečeno gumo — f 1 ek, Got dem —■ in si vtaknejo drugo med zobe. Česa vsega ne znajo, ti zlomki! Čeprav so- živi primeri in pristranska evropska literatura zavedli moja razmišljanja v to smer, sem še vedno gledal v Američanih nadljudi. Poglejte jih no: z letali se vozijo po vsakdanjih opravkih ter z ličnimi ilustracijami izražajo svoje produktivne misli povsod tam, kjer bi jim zastareli način prebiranja dolgoveznega čtiva lahko ukradel košček dragocenega časa na lovu za dolarjem. Time is mo-ny, božja strela, in novi ljudje v novem svetu vedo dokaj več o ugodnostih življenja nego uboga evropska para. In kako tudi ne, ko so se v poslednjem času lotili celo atomov, ki jih tarejo s tako- lahkoto kakor naši pastirji g riške lešnike. Moje dobro mnenje o Novem svetu pa je vsekakor doseglo višek z obiskom po-američanjene tete, ki se je po petnajstih letih potrudila k nam iz Clevelanda. Tam je tako napredovala, da je iz preproste brkinske ICarlince postala miss Charl in je potem stalno nosila pri sebi »Herald Tribune« , v katerem je lahko čitala vse to, česar sirota še danes ne zna prebrati v slovenščini in zavila vse ono, česar ni mogla stlačiti v premajhno torbico. Danes, dragi idealisti, živi teta Karlinca še vedno v Clevelandu, dolarje ima in nam je doslej poslala že sedemnajst fotografij. So to nadvse čedne podobice vseh velikosti, od tedaj, ko se je možila, do danes, ko čaka na vnuke. Ob vsaki teli pošiljatev smo doma ginjeni in smo se, postavim, oh njenem zadnjem pismu zjokali do solz, ker nam sporoča, da je darovala dobršen dolar za obnovo farne cerkve svetega Martina v Slivju. To so vam pridobitve, sem si dejal, do katerih bi se naši strici in tete nikdar ne dokopali, da niso šli v Ameriko, ki že s samo spremembo rojstnega imena dvigne našega človeka na višino ameriške srčne in možganske prožnosti. Prožnost, znanci moji, prožnost duha in telesa, rok ali nog, to je danes Američanom poglavitno vodilo na njihovi življenjski poti. Znate zmigati z uhlji? Znate klapoušiti z njimi, se reče, jih obračati po mili volji na levo in desno kakor istrski sivci? Stopite v Ameriko in jutri vas bodo zasuli z milijoni. Se še niste seznanili z najnovejšim plesom, ki je preplavil Ameriko? jaz sem si to zadevo dokaj pozorno ogledal in reči moram: to vam je peklenska iznajdba. Plesalci opletajo z udi na način kakor mlatiči s cepci, torej se je vedno bati, da se temu ali onemu ne odtrga roka ali noga in prileti med občinstvo. Pri nekem takem razmiganem poskoku sem poslušal javkanje zamorke, ki si je izpahnila stegno in so ji morali potem z mavcem uravnovesiti izobličeno sedalo. To je, vidite . . . . . . ampak če se prav ne motim, smo čebrnjali v kulturi! Vendar: v kolikor bi bili postavljeni pred izbiro, bi bilo vsekakor pametneje okoristiti se z visoko pridobitno, dokaj pripravnejšo in zabavnejšo kulturo Novega sveta. Zlasti še zato, ker bi nam jo mogli domiselni Američani na željo pošiljati konservirano; no, da, v ličnih okroglih ali ploščatih kositrnicah s primerno obrazložbo uporabe. Oktobrska melanholija Branko Hofman — Viski, prosim — pravi segnora Aurelia Fontanot — viski s sodo. Potem spremlja z utrujenim pogledom natakarja, ki drsi med mrežo kavarniških mizic kot pajek na dolgih nogah. — Ogabno, preudarja segnora Aurelia Fontanot, ogabno je to čakanje uro pred odhodom. Za slovo bi lahko poiskal primerejši lokal, kot je tv pribežališče cip in prekupčevalcev in lačnih študentov. — Saj res: ura pred odhodom . . . Mize so prazne, oktobrsko nebo je poveznilo rosne oblake nad mesto, zunaj je mračno, je puščobno, ne dežuje, le rosi; rosi vztrajno, vsiljivo in mokrota drsi počasi, nevzdržno skozi obleko, dokler človeka ne zmrazi nekje za tilnikom: enkrat, potem zopet in zopet in potem se spreminjaš v brezoblično gmoto oktobrskega popoldneva, kot hiše, drevje, izložbena okna, žerjavi v pristanišču in morje. Ogabno je to — misli segtiora Aurelia in z brezupno -kretnjo dolgočasja drži viski v rokah. Ogabno; okna SO’ rosna in še ulice ne vidiš in ne tistih ljudi, ki morajo prav zdaj neodložljivo nekam. Sicer pa: zunaj je prav taka praznota kot tu, v tem mračnem lokalu. Nobene škode ni, če so rosna okna. In Jamesa Broocka ni. Ob štirih je rekel. Zdaj je četrt čez. Ob petih odpelje njegov parnik. Rekel je, da bo točen. Eno uro za slovo — to je dovolj. Kajti James ne ljubi sentimentalnosti. Ljubi viski, pse, cigarete, avto in ljubil je njo, segnoro Aurelio. Leto dni jo je ljubil in zdaj odhaja. In prav ta oktobrski dan odhaja, ko grabi človeka dolgočasje in melanholija in ko bi rada segnora Aurelia sedela v topli sobi, s- spuščenimi zavesami inj pozabila na vse: na oblačno^ nebo, na vlažen tlak, na prazne ulice, na lambreta in na stražnika, ki se stiska na vogalu pod napušč; prav zdaj, ko bi segnora Aurelia rada pozabila na vse, takole sede na divanu z viskijem, cigareto in lenobnim Jamesom ob sebi. In potem bi ona rekla, da je lepo tu in on bi ji rekel, da tudi njemu ugaja in potem bi ona rekla, da je utrujena in da takšni popoldnevi ubijajo človeka in on bi se popolnoma strinjal z njo- in potem bi molčala, dokler bi se ne odpravila pc vegastih stopnicah na ulico. Med potjo bi si James popravljal uniformo in pred vrati bi ves nestrpen zaklical: »Hallo, taxi! zavita v črnino. Po sivini, ki si jo tu in tam opazil v njenih košatih črnih laseh, si lahko'sodil, da je že v petdesetem. Njena snežno bela lica in drobni, gladki prsti, pa s» ti povedali, da nerada zapušča svoje sobane, ker se nemara boji, da bi ji sončni žarki ranili nežno kožo. Obe hčerki sta bili godni za možitev, toda kje najti moža? To je delalo vsem trem strašne skrbi. Premoženje je padalo, kajti v hiši ni bilo moškega, ki bi stvari uravnaval. Donna Lucrezia je prodajala svojo: posest kos za kosom, dokler ji ni ostal le oljčni nasad, ki je štel 172 dreves, ki dajo v srednji letini okrog' 1700 litrov olja. Natanko je vedela, koliko ga mora pustiti zase in koliko ga lahko proda, da si z izkupičkom nakupi žita in oblek za hčerke. Potem je bilo treba še plačati davke. Zmeraj je šlo le za silo. Nikdar ni mogla misliti na kak izlet v bližnjo Potenzo ali drugam. To je bilo nemogoče. Nesreča je bila v tem, da so se polplemičem in kulakom v Tol vali zmeraj rodile le hčerke. Ni težko uganiti, kako zelo hudo je bilo starejši hčerki Mariji, ki je izpolnila dvajseto leto<. Za vsakega mladega Tolvežana je bila že prestara. Ce ne bi bila Pot en z a tako daleč, bi se nemara vse še lepo izteklo. Hčerki sta: živeli kakor mali. Toliko, da sla vedeli, kje je oljčni nasad. Ko so oljke dozorele, so najeli oljčarice in poskrbeli za prenos oljk v hrame, kjer so se najprej medile, in šele nato so jih peljali v torki o. Hčerki Marija in Assunta sta bili še mladi v primeri z drugimi polplemi-škimi samicami. Ko se je v poletnih dneh zvečerilo in se je na vasi že polegel konjski peket in so kmetje sedli za mizo, na kateri jih je čakala skleda z bobom ali ceci (vrsta sočivja), so se samice nenadoma pojavile na ulici in naglol stopicale proti zadnji kmečki hiši. Potem so se za hip ustavile, se plaho ozrle naokrog in šle spet dalje. Nazadnje so' se sprehajale po kratkem drevoredu tik pred vasjo. Starejše so se bale posmeha in Iso se umikale v samoto, čeprav bi se bile rade srečale z mladeniči in se zastrmele vanje s svojimi poželjivimi očmi. Donna Lucrezia se je skoraj celo leto izmikala pogovoru z menoj. Pozneje sva se spoznala na njeno željo in smo pozimi večkrat sedeli skupaj pri ognjišču ali pa okrog posode z žarečim ogljem. »Povejte mi,« je dejala donna Lucrezia, »kaj počno pri vas žene, kakor smo me? Ali znajo delati? Ali se možijo tudi s Galoni (revni kmetje), če je sila? O, če mi ne bi bili ubili moža, bi imela še celo posestvo in bi se skupaj z njim in hčerkama preselila v Potenzo'. Morda razumete, kako velika je naša nesreča.« Odgovoril sem ji: »Galoni niso neumni in si znajo pomagati kot drugi ljudje. Ali se ne bi vaši hčerki lahko poročili . . .?« Vedel sem, da ne bo nič iz tega. Kdo od cafonov pa mara za take bele roke, kakor jih ima Marija? »Donna Lucrezia, morda bi bilo pametno, da vse skupaj prodaste in se odselite v kako: mesto?« Molčala je in z njo sta molčali obe hčerki. Uvidel sem, da je tudi to nemogoče. Nasad bi morala najprej prodati, to pa je bilo nemogoče, ker je bil za vsakogar prevelik. Velik je bil tudi za polplemiča. Kulaki pa so imeli dovolj svojih oljk. In naposled, kaj bi počele take ženske brez poklica, če bi jim nazadnje uspelo priti v mesto? V takih razgovorih so nam tekli zimski večeri. Večkrat sem vsem trem razlagal, kako je v Julijski krajini, kako strašno zatirajo slovensko ljudstvi? Vse tri so kimale, kajti to je bilo zanje težko razumljivo. Po enem letu bivanja v Tolvah so. me vaščani vsevprek ogovarjali, a do tega je prišlo le sčasoma. Konfiniran-ci in interniranci so se smeli gibati le v okviru vasi, toda oblasti so vendarle puščale, da so šli tja do vaškega pokopališča in med čeri. To so' mi konfiniranci povedali že prvi dan. Vsako jutro sem gledal tole sliko: moški, ki nimajo namena zapustiti vasi, hitijo proti pečinam, da opravijo tam svoje potrebe. To mi je prišlo prav. Nekega jutra sem se spustil v čeri globoko V dolino in za tem še čez breg v manjšo globel, kjer je žuborel potok, ki mu je dalo vode jesensko deževje. Na sebi sem imel še prali vojaške kaznilnice v Gaeti in perilo, ki sem ga imel na sebi, je močno očrne-lo že na pogonu v Tolve. Dejal sem si: »Opral se bom in tudi perilo očistil. In potem se vrnem.« V hiši, kjer sem stanoval, ni bilo vsaj v začetku nikakršne možnosti za pranje. V globeli sem vse v redu opravil in oblasti niso zvedele za moje početje. Nekdo pa me je vendarle opazil. To sem zvedel pozneje. Bil je suhljat pastir, ki je tam blizu pasel čredo. Potuhnil se je v grm in lezel po grmičevju vsej do potoka in zvedavo opazoval, kaj delam. Dva meseca po tem dogodku je bil ta pastir prvi domačin, ki me je ogovoril. Dotlej sem govoril le z donno Lucre-zio in pa političnimi pregnanci. Suhljati pastir me je srečal na cesti in šepetaje rekel: »Ti si bil tam doli. ali ne? Pridi še, tam blizu je masscria (poljska hišica za sezonsko delo), pa dobiš sira in mleka.« Po navedenem dogodku sem se stalno oddaljeval od vasi, ne da bi oblasti sploh kaj slutile o tem. Prav nič me ni motilo, če sem se moral petkrat na dan javljati pri maresciallu, da bi dokazal, da sem prisoten, da nisem zbežal. Zelo zanimivo je bilo prvo srečanje z vaškim čevljarjem Roccom. Bil sem na tem, da se od čeri, kjer je stala velika skalla, vrnem v vas. Kar opazim pri skali človeka, ki me ogleduje in potem reče: »Oi, confenante! Kaj delaš, Čakaj, nekaj ti moram povedati. Ali boš prinesel k meni čevlje na popravilo? Pridi, bova pila mirru (vino) iz čutare. Boš videl, kako gre v žile! Ali se morda bojiš? Jaz vem, kako je s teboj. Sem v Tolve so te poslali tisti iz Rima, tisti, ki nam nakladajo davke. Vrag jih vzemi! Mi Tolvežani smo jim že zagodli, pa jim bomo še!« Odvrnil sem mu živahno: »Kaj bi se hal! Nisem ne tat in ne potepuh. Videl boš, da se ne bojim!« Čevljar Rocco je za tem nadaljeval: »Ampak konfiniranci so čudni ljudje, le jedo in spijo ter sedijo pri brivcu in krojaču in ne rečejo* ne bev ne mev. Kakšna čudna gospoda! Nekaterim pa se vrh vsega pozna, da nimajo niti toliko kruha, da bi se ga najedli do sitega. Kaj si pa ti delal doma? Zakaj ne greš delat? Pred leti smo imeli konfiniranca, ki je bil dečko. Delal je, da se je kadilo za njim. Imel je vsega na pretek in tu pri nas bi se bil lahko oženil, če bi hotel.« / Da se ne bi čevljar ustrašil, sem odgovoril: »Doma sem študiral in tudi delal po polju. Učitelji so pri nas drugačni kakor tu. Po pouku v šoli zgrabijo tudi za kramp. Meni se ne zdi prav, da konfiniranci ne delajo. Težko* je živeti od 7 lir, ki nam jih dnevno daje država. Imaš komaj za hrano in stanovanje. Bomo videli. 0 zadevi bom govoril z vsemi konfiniranci!« Čevljar je bil zadovoljen in zamahal: »Oi confenante, če nujno potrebuješ kak čentezim, ti ga lahko* posodim!« Kmalu za čevljarjem sem spoznal tudi Francesca. Bil je tenak fant dvajsetih let. srednje postave, bledega obraza in kostanjevih las, ki so že kazale plešo. Veti njegov videz je odkrival bedo. Nosil je zmeraj eno in isto obleko. Pri zapestju so mu iz rokava cingljale bombaževe niti. Spoznal sem ga na' cesti in 1-t- :-u sva si postala dobra. Francesco je bil bister fant, in od tega, kar se je dogajalo v vasi, mu ni prav ničesar ušlo. Imel je mnogo smisla za opazovanje in je užival, kadar je zvedel kaj novega. Name se je takoj navadil. Postal je reden gost proslule graščine, kjer sem stanoval. Nikdar ni potrkal. Rahlo je odprl vrata, vtaknil glavo skozi odprtino in potihoma vzkliknil: »Ali si tu? Kaj delaš?« Šele po teh besedah je vstopil. Prihajal je vedno znova in jaz sem mu neprestano ponavljal: »Francesco, ali pojdeš z menoj? Kaj boš pasel bedo tu v Tolvali! Fašizem bo propadel, jaz pa le čakam prilike, da jo mahnem tja gor. Se bova že kako prebila.« In Francesco je vselej odgovarjal: »Zares pojdem s teboj v Jugoslavijo, tam živijo ljudje, ki vedo, kaj je treba.« Ko je hotel govoriti dalje, se je zdrznil in prebledel. Dalje ni mogel. To se je stalno ponavljalo. Vedel sem prav dobro, kako živi. Bil je pomožni pisar in zaslužil borih nekaj lir. Doma je imel nebogljenega očeta in bolno sestro. Mati mu je umrla, ko je bil še otrok. V vasi ni imel niti sorodnikov, kajti njegov oče se je semkaj preselil iz Irsine. Francesco je moral skrbeti za tri. Bil pa je Francesco tudi dovtipen in duhovit. Nekega popoldne pripelje k meni dijaka iz Palmire, mi pove na ulio še preden Palmirec vstopi v sobo, naj bom brez skrbi, da bom zvedel važne stvari, ki se tičejo konfinirancev. Pa smo to opravili in bil sem zadovoljen. Tedaj se je Francescu odprla pripovedna žilica in je začel najprej O' sebi: »Jaz nisem močan, ampak dobro pomerim s temle.« Iz žepa je izvlekel Beretto. »Ta dobro nese,« je nadaljeval. »Prepričan! sem, da mi bo zvesta. Toda, čakajta, povedal vama boin zgodbo* o razbojniku Tamburiniju.« »Bilo je v tistih časih, ko so prišli v Tolve Piemontezi. Tolvežani so se takoj spoprijeli z njimi. Tamburini je podrl dva. Potem je prišla še številnejša vojska in lovila vsevprek. Tamburini se je zatekel v gozd in postal naš najboljši razbojnik. S seboj je imel sinčka. Nosil ga je tudi s seboj na konju. Ko je očka streljal, se je sinček trdno držal sedla in se ni nič jokal. Pa so prišli za Tamburinija hudi časi. Ranili so ga, zalo ni mogel več jemati s seboj sinčka. Pa tudi vaien ni bil več, ker so se vojaki nastanili v gozdovih in mu bili stalno za petami. Kaj je storil Tamburini? Ponoči gre v masserijo, kjer živi njegov znanec. Poprosi ga, naj vzame v'varstvo otroka. Massaro (lastnik masserije) ga vzame in obljubi, da bo očetovske skrbel zanj. Tamburini odide, toda sinčku je zatem huda predla. Massairo ga je slabo branil. Namesto sira mu je dajal sirovo skorjo, namesto vina vodo. Otrok je zbolel in umrl. Massaro, ki je bil hudoben človek, je otroka zakopal v gnoj. Neki pastir,, ki je vse to videl, steče k Tamburiniju in mu sporoči žalostno vest. Razbojnika je zabolelo pri srcu, zjokal se je kakor otrok in več dni se ni pokazal iz brloga. Nekega dne pa skoči na konja in se iznenada pojavi v masseriji. Massaro je bil sam v hiši, niže doli pod hišo pa so mu delavci okopavali vinograd. Razbojnik ga zgrabi za vrat in pravi: »Sleci se!« Tedaj ga zagrabi in porine v kotel, v katerem je hotel massaro kuhati za delavce. Ko je bil massaro kuhan, je razbojnik odrezal najlepše kose in jih položil na pladenj. Vzel je še nekaj hlebov kruha in odnesel vse skupaj tja v vinograd. »Oj, pridite delavci, skupaj z massarom sva vam pripravila dobro kosilo!« Delavci so bili lačni pa so jedli in jedli, dokler niso pojedli svojega gospodarja. Konec. Zgodilo se je prav tako, kakor sem povedal.« Če bi Francescu dejal, da pretirava, bi ga užalil. Mračilo se je. Na dvorišču je čakal konj, da odnese preko murgie simpatičnega Palmirca. Po enem letu se je moj način življenja bistveno spremenil. IConfinirancem eem začel razlagati, da je treba razbiti obroč, ki jih obdaja, silil sem jih na prepovedane sprehode v globeli in jih prepričeval, da jim karabinjerji ne morejo biti vsak hip za petami. Skoval sem tudi načrte, da me sosed, kmet Tiengo zaposli na polju. Ko sem nekega dne umoval o teh svojih načrtih, ležeč na slamnjači v sobi, je iznenada potrkalo. Po korakih, ki so razločno odmevali po kamnitih ploščah, sem vedel, da sta dva in zato sem vzkliknil: »Trassitc (vstopite)!« Vrata so se odprla in skozi nje je porinil glavo hudomušni občinski stražnik: »Oi, confenante, zdaj ne boš več tako sameval; pripeljal sem ti paesana (rojaka). Poglej ga, tu je!« Vrata so s1? zdaj popolnoma odprla. Motril sem fanta rumenih las z malimi pegicami na obrazu in močnih ličnih kosti. Spoznal šemi takoj, da je moje narodnosti. »Od kod pa si?« sem rekel po slovensko. »Iz Trsta sem,« je odgovoril. Občinski stražnik je neopazno zginil in ostala sva sama. S Tretjakom iz Sv. Križa sva diskutirala vso noč. Sele zdaj sem zvedel nekaj več o tem, kar se je dogajalo v Jugoslaviji. To je bilo po poldrugem letu konfinacije. Kaj pa si lahko zvedel v Tolvah? Ničesar. Časopisov niso poznali niti uradniki in niti učitelji. Takoj sva skovala načrt, da pojde-va delat, načrt, da se z zaposlitvijo na poljih poveževa s konfiniranci v sosednih vaseh, med katerimi je bilo tudi nekaj Slovencev. Na misel mi je prišel Tiengo, pameten kmet, ki so mu pravili Amerikanec. Ta naj bi stopil k marescial-lu in zaupno povedal, da sta mu slovenska konfiniranca rekla, da bi pri njem rada delala. Vedel sem zagotovo, da je Tiengo najin pristaš in to je bilo res, kajti kmalu je prinesel sporočilo, da se morava takoj javiti pri maresciallu. Šla sva. Ko sem v kasarni potrkal na debela hrastova vrata, nama je skozi ključavnico udaril v ušesa votel maresciallov glas: »Trasse (vstopi)!« Vstopila sva. »Vidva bi rada delala, kaj,« je dejal maresciallo. »Seveda lahko delata. Po zakonu imata pravico. Morda sta vidva drugačna kakor tisti anarhistični poluh- njenci in pa tisti Židje, ki le jedo in spijo. Le pustite pri miru tiste ljudi, saj niso vredni pol solda. Toda vedita, naročil bom tudi pastirjem, da pazijo na vaju. Če vaju zasačijo na begu, bosta končala v zaporu.« Mareseiallo je bil kratek in midva sva odšla. Drugega dne sva že kopala v vinogradu globoke jarke vzdolž trtnih vrst. Tiengo je gledal in naju učil. »Morda se bosta navadila,« je dejal in kimal z glavo. Potem je odšel in naju je morda opazoval skrivaj iz kakega grma. Tiengo pa vendarle ni bil slab človek. Rad se je šalil in vsi so ga radi imeli, seveda razen soseda, s katerim sta bila navzkriž zaradi studenca, ki se ga je skušal slednji polastiti. Šlo je, a ne lahko. Ko sva se vrnila in se prijavila v kasarni, je mareseiallo dejal le: »Va bene!« Na rokah sva imela krvave žulje, v nogah pa je tiščalo kakor svinec. Prišla je noč in midva skorajda nisva zatisnila oči. Drugi delovni dan je bil še mnogo težji. Pazila sva, da si rok še bolj ne pokvariva. Tako- je bilo tudi tretjega in četrtega dne. Potem pa je šlo delo dobro od rok. Tolveža-ni, ki so' prihajali mimo vinograda, soi se ustavljali in vzklikali: »Glejte, glejte, kako delata konfiniranca!« S Tretjakom nisva delala za denar, temveč le zato, da sva bila sita. Tiengo ni varčeval in pri njem sva dobro izhajala. Po desetih id n eh dela v vinogradu so naju na poti v vas ustavljali kmetje in nama ponujali zaposlitev. V vinogradu sva imela še za dva dni dela. Bilo je dan pred koncem, ko se je sonce že dotikalo Coz-zanskega grebena. Bila sva žejna in sva stopila pod smokvo, da se iz čutare napijeva vode. Tamkaj sva našla Tienga. Pravkar je prišel in smehljaje rekel: »Le posedita malo, saj se vama ne izplača hoditi v vinograd, ker se bosta morala kmalu vrniti v Tolve.« In tako smo sedeli vsi trije in se pogovarjali. Amerika, Amerika, ta je Tiengu vedno brnela v ušesih, tako, da je že zopet začenjal svojo staro pesem: »Meni se zdi, da so Američani najbolj pametni ljudje na svetu. Oni imajo najboljše blago in največ denarja. Ko sem zapuščal Ameriko, sem se dobro založil, v Tolve sem pripeljal cel zaboj orodja. Dovolj mi bo, dokler bom živ. Tu pri nas je sicer lepo, toda delaš in delaš in nič ne zaslužiš.« Kakih sto metrov od smokve je stal štor in vanj so se zapičile Tiengo-ve oči: »Tolvežani so dobri ljudje, toda zgodijo se ti lahko prav čudne stvari. Poglejta tisti štor! Nič posebnega ni na njem. Je le ostanek velike in košate hruške, ki je tamkaj stala še pred dvema letoma. Vse vama bom povedal! Tisti moj sosed je vrag! Nekega dne, ko so hruške ravno zorele, sem prišel prav zarana na polje. Zdanilo se še niti ni. Stopal sem od smokve tja proti tistemu štoru in spotoma snel torbo z ramen, da jo obesim na vejo. Držim jo v rokah in ne najdem, česar iščem. »Toda kaj mi je vendar, saj se vidi že za silo,« sem si govoril. Zazdelo se mi je, da straši. Stal sem in gledal, napravim korak in se spotaknem. Padel sem prav pošteno! Vstanem in bežim, pa se kmalu zopet ustavim. Na vrhu C oz-zansikega grebena sem opazil svetlo meglico. Pogledal sem okrog in ugotovil, da je postalo svetlejše. Pa sem si dejal: »K hruški grem, saj ne more biti daleč in jaz nisem nor.« Pridem tja in zagledam štor. Zdajci mi je postalo vse jasno. Ponoči so mi jo posekali in odtovorili les s sadom vred. Potlej, ko se je dlodobra zdanilo, sem našel po tleh zrelih hrušk komaj za nedra. Bilo je prav tako, kakor sem vam povedal. Tol vezani niso slabi ljudje, ali pazita fanta, tu pri nas ne poznajo šal.« Tak je bil začetek z delom na polju. Kmalu sva si poiskala še nove gospodarje in izbirala vse tiste, ki so imeli zemljo blizu sosednih vasi. Povezava s konfiniranci ostalih vasi je bila kmalu gotova. Vse se je bilo spremenilo v kratkem času. Konfiniranci so se jeli spuščati v globeli pod vasjo in se niso- več menili za prepovedi. Pri maresciallu pa so se jele dogajati čudne stvari. Fran-ecsco je najprej zvedel zanje. Nekega dne mi je pošepetal: »Ce mu cafone prinese masla in sira, naredi, da mu sin ne gte v vojsko in ostane doma.« Konfinirani anarhist C aprile, ki je imel leve nogo pokvarjeno iz španske revolucije, je odobraval, da konfiniranci delajo in je tudi posnemal mene in Tretjaka. Suhljati pastir me je jel redno obiskovati, toda ne zato, da bi mi oddal malho z gobami. Nekega dne mi je sporočil, da je njegov prijatelj prišel do lepe nemške pištole. Nemci so. se bili ustavili z motocikli pred taverno (krčma) in na enem od teh je bila privezana pištola. Prijatelj jo je spretno odvezal in zginil. Povedal mi je tudi, da pastirji iz Vali a nekaj kujejo proti Nemcem, ki se stalne lam mimo pomikajo. S Tretjakom sva se menila, da ne smeva zapustili Tolv, dokler ne napraviva nekaj, kar bo zaleglo. Bil je mračen januarski večer, ko so se v moji sobi vrata iznenada odprla. Zagledal sem Francescovo glavo. »Imam važne vesti,« je dejal. »Marescialla so odpeljali v zapor, pri njem so našli celo' skladišče olja in sira. Novi maresciallo je že tu. Pa še nekaj. Pri Vallu so ubili dva Nemca in zdaj iščejo tudi tod okrog. Prinesel sem tole.« Izpod halje je izvlekel karabinko, stopil k mizi in položil nanjo štirideset nabojev. Odprl sem, okno- in pogledal tja proti Cozzanske-mu grebenu. Po državni cesti SO' švigale lučke kakor kresnice v poletni noči. Bili so nemški motorizirani oddelki. Tistega večera sem bil prepričan, da se bova s Tretjakom kmalu znašla v domovini, toda njega sem izgubil že čez nekaj dni. Poklical ga je maresciallo in moral je odpotovati. Zveze s konfiniranci v sosednih vaseh so se nekoliko zrahljale, toda vsepovsod je tlelo da- Ije. ICo je začela zeleneti murgia, je bilo v Lukaniji tako, kakor da bo vsak hip izbruhnil strašen požar kmečke vstaje. Cafoni so čakali primeren čas, da obračunajo z gospodo. Poi ulicah v Tolvah se niso več pogovarjali na glas, ampak še-petaje. Ko je šel cafone mimo hiše, na kateri je bilo napisano z velikimi črkami DOPOLAVORO, se je naglo ozrl na vse strani in nato- pljunil v vrata tiste hiše, s katere se je nesnaga kar cedila. Tista vrata pa se že nekaj časa niso: ne odpirala ne zapirala. Vsako jutro se je čudno razlegal po vasi glas bobnarja, občinskega obveščevalca: »Kdor pri-de-la več ka-kor pet stotov ži-ta, naj javi v ob-čin-ski pisarni .. . kdor pridela več kakor petdeset litrov olja, naj . . . kdor pridela več kakor dvajset stotov boba, naj . . .« Tu in tam si videl konja v diru in na njem dekle. Za vojake godne fante in najbolj zdrave cafone in pastirje so že davno vtaknili v vojaško suknjo. Židovski interniranci so le skakaje hodili po ulicah in Francesco mi je nekega dne dejal: »S tistimi ljudmi ne bo nič. Opraviti bomo morali brez njih.« In imel je prav. V polplemiški družini donne Lucrezie je šlo življenje po starem tiru. Zanjo ni bilo nič novega in ni ničesar slutila. Le tožila je nad svojo usodo in usodo svojih hčerk. Neprestano je zdihovala: »Kako bi se rešila tega pekla, kako bi spravila sebe in hčerki v Potenzo.« SPLOVITEV Filibert Bcncdetič Kot zmeraj se v jutru prebuja življenje povsod. Le da ob ladjedelnicah dobiva čisto svojo fiziognomijo. Okoli tovarn odmevajo polni glasovi siren, glasovi, ki se zdijo zmes joka in smeha. V dolgih vrstah prihajajo delavci: peš, na kolesih, z avtobusi. Med njimi' tu pa tam avtomobili, ki lomijo enoličnost te dolge procesije. Lepi avtomobili, vsi enaki, kot so enaki delavci. Le da so njih obrazi bolj udrti, nekoliko temni. Hočejo življenja, vsi hočejo življenja. Spet tulijo v polmraku sirene. Spet ista procesija avtomobilov, avtobusov, koles in pešcev. Morje rdi na zahodu in oblaki so kot plameni. A kaj pomaga, ko je dan pri kraju in se bliža noč. Delavci gredo: v krčme in tam pijejo: v hrepenenju po svojih idealih, po lepšem življenju. Hude slutnje, velika žalost, vse plava, plava v iskrečem se vinu. Limuzine švigajo mimo krčem; tisti, ki so v njih, si pa drugje iščejo življenja. Tisto: noč pa hrup in ropot ni ponehal. Tema in resne hiše so se zdele ironija ob delavnicah. Kratki ukazi in zamolkli udarci ob pomolu so molili tišino. Pripravljali so ladjo za splovitev. -— Hej, udari! — Zabij! — Vleci! Nemir. Ladja se je dvigala nad vso to množico kot velikan. Mogočni boki so s svojo ogromnostjo bili v resnici veličastni, dimniki, oblika — mojstrovina. Le oni tam spodaj so bili majhni, skoro nevidni. Pa vendar je bilo vse to delo njih rok, njih truda, je vzrastlo iz njih. — Dum, dum, dum . . . je odmevalo. Nervoznosti, napetosti in pričakovanja ni bilo; z obrazov je bilo moči razbrati neko neprizadetost, brezbrižnost, kot je to pri ljudeh, bi rekel, ki že od nekdaj opravljajo eno in isto delo. Prisluhni pogovorom med odmori in čudil se boš le nečemu: čudil se boš njihovi veri v ideale, v boljše življenje, čeprav njih same življenje izčrpava in se izgubljajo v njem, ne da bi se sami tega prav zavedali. Ladjo bodo spustili v vodo ob enajstih. Že ob desetih prihajajo ljudje. Povečini so to žene delavcev in njih otroci, pa kak sorodnik, ki je za to priložnost morda prišel iz oddaljenega kraja! To je glasna množica, živahna, pisana množica ljudi. Ponosni so na delo svojih mož, saj soi prav oni na tisoče ur obdelovali mrtvo kovino, da je pod njihovimi spretnimi rokami nazadnje postalo to, kar stoji danes pred njimi inj čaka, da bo zaživelo. In tega se zavedajo. Zato so veseli in glasni. Malo pred enajsto začenjajo prihajati limuzine, spet limuzine, spet limuzine vseh vrst. Tudi v njih so ponosni obrazi, a resni, mrzli. ICot da ne bi bili enaki onim v množici. Saj zato tudi stopajo dostojanstveno na tribuno: škof. botrica, inženir, predsednik . . . Ob bokih ladje zadnji oporniki. So to' tramovi, ki še zaustavljajo ladjo. Dvanajstero jih je. Zvočniki odmevajo vsepovsod in rezki ukazi ter bobnenje udarcev te skoro gluši. — Številka 1, podri! — Številka 2, podri! — Številka 3, podri! — Številka 4, 5, 7, 8 . . . Šampanjec pljuskne ob ladjo, škof blagoslavlja, vse sirene tulijo kot mogočen, disharmoničen akord in že drsi ladja navzdol, za njo pa vzklikanje, pozdravi, voščila. Delavci si brišejo pot s čel, gledajo predse kot pijani. Ladja je v morju. Človek je premagal naravo. Na tribuni stiskanje rok. Botrica ima solze v očeh; inženir ne ve, ali naj bi se jokal ali smejal, vsekakor ima prečudno skremžen obraz; škof blagoslavlja še tribuno in gleda za ladjo. Ladjedelnica se prazni. Delavci spravljajo razmetano tramovje. Vsi potni trudni molčijo. Pri svečanem kosilu so samo tisti, ki so se pripeljali z limuzinami. Ob mizah se čuje: — Gospod inženir, čestitam! Veličastna konstrukcija. — Čestitam, čestitam . . . ! Od vsepovsod. Dobro razpoložen in ves žareč inženir vstane in spregovori: — Delo je bilo res težko; vendar mi je uspelo. To je pričakovani rezultat mnogih prečutih noči. Res, pričakovani rezultat mnogih prečutih noči. Ob pomolu stoje delavci z udrtimi obrazi. Ladjo so spustili v morje. Kmalu je ne bo več. Sedaj, ko so delo dokončali, ni več ladij za gradnjo! — Pojdite si iskat dela drugam! jim pravijo. Sirena . . . Kakor da oni nimajo pravice do življenja. Vinski brat llilan Lipovec Pred dnevi sem se vračal z Repenlabra. Tako, pod noč, ob času, ko se tudi v kraški travi prično napenjati naduti božji volki: ' le žri, le žri ... — nespametna zalega! A ker sem zibal pestre misli v glavi, mi prav gotovo ni bilo do lega, da bi prisluškoval preprosti čirimurski polki. h ar iznenada pa me nekaj zmoti, nekakšen val tesnobe, bi dejal, bojazni ali straha, kot da me nekaj dohiteva. In kaj ugotovim: tam za menoj jo maha okoren pedenj človek — prav tako je gazil. Seveda sem postal . . . A čim me to niče doide, sem opazil, da se ponaša z brado, res, glavo pa mu obseva obroč svetlobe. Da, da, pošteno sem se zbal! V o, čudni gost pa ni pokazal zlobe, samo s pomembno kretnjo nekaj je izrazil: Ah, žeja ga, poglej ga, siromaka! Naj bo, sem si dejal, še tista dva božjaka, ostala v žepu. bova pre'opila, čeravno me bo jutri jahal maček. Povabil sem ga s sabo. V krčmo sva stopila in se lotila piti . . . No zdaj iinarn težave z njim, ker se la spaček nikakor noče več na Mars vrniti! OPOROKA POMENEK O PRAVNIH PREDPISIH Dr. Fortuna! Mikuletič Leta 1883 je Mohorjeva družba izdala izpod peresa dr. Ivana Tavčarja knjigo »Slovenski pravnik — poduk o najpotrebnejših zakonih«. V slovenščini, ki danes zveni že kar starinsko, začenja knjiga s tem-le stavkom: »Poznanje zakonov ali postav je brez dvombe koristno in to tudi človeku, ki ne pohajkuje vsak dan po sodniških prostorih ter ne zapravlja dragega časa z malomarnimi in hudobnimi pravdami«. Ta knjiga je bila dragocen vodič številnim generacijam Slovencev in jim v veliki meri služi še danes. Poleg tega, da v poljudnem jeziku razlaga vse določbe, ki so vsebovane v občem državljanskem zakoniku, prinaša tudi vse potrebne vzorce za najrazličnejše pravne posle na sodniji in izven nje. Posameznik se je namreč tedaj za ogromno večino pravnih poslov lahko sam zatekal k sodniku in mu ni bilo treba pomoči odvetnika. Svoje vloge in prošnje je lahko sam pisal ali pa so mu jih na sodniji jemali na zapisnik. Italijanski civilni zakoniki takih predpisov ne poznajo in mirno lahko rečemo, da se mora stranka zateči k pomoči odvetnika že prav za vsako malenkost, ki jo hoče opraviti in urediti na sodniji. Vendar pa so mnogi pravni posli, ki jih posameznik lahko sam oskrbi brez sodelovanja pravnika. Večkrat tudi nanesejo prilike življenja, da mora posameznik take posle-sam opraviti, ker ga v to sili čas, ali pa, da si prihrani stroške (pogodbe, zadolžnice in slično). Naš koledar si je nadel nalogo, da postopoma razpravlja o posameznih zakonitih določilih in nudi potrebna pojasnila za njihovo uporabo v vsakdanjem življenju. Govorili bomo tu o oporoki (testamentu). Star, moder nasvet se glasi, da bi moral vsak človek, čim prekorači petdeseto leto, napraviti oporoko. Kajti nihče ne ve »ne ’ dneva ne ure«. Tega nasveta se žal le malokdo drži, oporoke se sploh ne delajo ali pa se delajo »v zadnjem hipu« in tako pride do gospodarsko škodljivih, sitnih in dragih delitev premoženja ali pa do osporavanja in pobijanja oporoke, češ da zapustnik ni bil pri polni zavesti, pri čisti pameti itd. in posledica je drago pravdanje. ! , . Kaj je .oporoka vsakdo ve. Stari avstrijski zakonik je imel to definicijo: »Nared-ba, s katero prepusti zapustnik svojo imo-vino ali nje del eni ali več osebam preklicno za primer smrti, se imenuje izjava poslednje volje.« Italijanski civilni zakonik pa pravi: »Testament je preklicen čin, s katerim nekdo za čas po svoji smrti raz. polaga s svojo imovino ali z nje delom.« V obeh definicijah je določba, da je ta izraz poslednje volje preklicen. To pomeni, da zapustnik svoj testament lahko vsak čas prekliče ali pa uniči; seveda tudi oporoko lahko spremeni ali ji kaj doda. Toliko pri sestavi oporoke kolikor pri morebitnih poznejših spremembah pa se zapustnik mora držati oblike, ki je predpisana za oporoko sploh. Italijanski zakon predvideva samo dve glavni obliki oporoke: Zasebno (lastno- ročno spisano) in javno (napravljeno pred notarjem). So poleg tega predvidevane še tako imenovane posebne, izredne oporoke v času epidemij, javnih katastrof in nesreč, nadalje oporoka vojaških oseb ter oporoka na ladji med pomorsko vožnjo. O teh ne bo tu govora. Pripomniti je treba le, da so tudi take oporoke podvržene točno določenim formalnostim (sme jih sprejeti samo sodnik, župan, dušni pastir, kapitan ladje, častnik ali uradnik Rdečega križa, vedno ob prisotnosti dveh prič), a svojo veljavnost zgubijo take oporoke tri mesece potem, ko je prenehalo izredno stanje, zaradi katerega je bila oporoka napravljena. Podrobnosti gori označenih dveh glavnih oblik oporoke so te-le: a) ZASEBNA OPOROKA Zakon jo imenuje lastnoročno spisano ali hotografno oporoko (testamente olo-grafo). Ta označba pove, kakšna mora biti ta oporoka. Mora biti lastnoročno spisana in podpisana po zapustniku (testatorju) v celoti; to se pravi: od prve do zadnje črke. Glavne formalnosti, ki jih zakon zahteva, so te-le: 1. Lastnoročna pisava, kakor rečeno, od prve do zadnje črke. Dopustno je, da testatorju kdo pomaga pri pisanju, kar se posebno pri hudo bolnih rado dogaja. To- da to pomaganje ne sme biti tako, da pomagač takorekoč sam piše vodeč roko te-statorja. Z drugimi besedami: Pisava mora biti taka, da je očitno in da ni dvoma o tem, da izvira izpod roke zapustnika (lastnoročna!). 2. Oporoka mora imeti na koncu podpis testatorja. Pravilno je, da ta podpis vsebuje ime in priimek. Toda dovoljen je tudi drugačen podpis, samo da ne dopušča dvoma o zapustnikovi osebnosti. Znana igralka Greta Gustafson bi torej lahko podpisala s svojim umetniškim imenom »Greta Garbo«. Ali na primer: škedenjski rojak Jože Sancin-Kuder bi lahko podpisal: Pe-pi Kudrov. — Važno je, da je podpis na dnu oporoke. Ime, ki je označeno v začetku, a ni podpisano na koncu, ne pomeni nič; oporoka je neveljavna, če bi Jože Sancin-Kuder pisal na primer tako-le: »Jaz, Jože Sancin-Kuder, napravljam tu svojo oporoko in določam...« ter se na koncu ne bi podpisal, bi bila ta oporoka neveljavna. Isto velja za poznejše popravke, spremembe in dodatke k oporoki: Morajo biti lastnoročno pisani in podpisani, če bi bilo ime zapustnika zabeleženo nekje na sredi oporoke, brez podpisa na koncu, bi bila oporoka le delno veljavna, t. j. samo glede tistih določil, ki so zapisana pred imenom. 3. Oporoka mora biti datirana. Navadno bo tudi datum na koncu. Ni pa zapreka, če je datum v začetku ali kje sredi besedila oporoke. Datum mora vsebovati dan. mesec in leto. Označba kraja ni potrebna, škodi pa ne. (Temu nasprotno mora biti pri notarski oporoki kraj izrecno naveden; drugače je oporoka neveljavna!) Dopustne bi bile tudi označbe, kakor: Na velikonočni ponedeljek 1950 ali: Na dan sv. Jožefa 1951, toda bolje je, da se to opusti. Italijanski zakonodajec je zelo formalističen in to zlo je še povečano in poostreno po italijanskih sodnikih, ki so v večini pravcati črkoborci, kar je gotovo delna zasluga »z vsemi žavbami namazanih« advokatov. če bi hotel tu navajati sodbe ka-sacijskega sodišča, bi se čitatelji prijeli za glavo ali pa smejali. Naj na kratko omenim le eno: Pred leti so nekega Sicilijanca ugrabili domači banditi in dokazano je bilo, da so ga banditi pet dni po ugrabitvi umorili. Pred tem je bil pisal sorodnikom, naj položijo zahtevano odkupnino, a ker je vedel, da odkupnine ne bodo zmogli, je v pismu kar spisal svojo oporoko. Pismo ni imelo datuma, imelo pa je poštni pečat in poleg tega je bilo znano in očitno, kdaj in ob kaki priliki je bilo pisano. Medtem ko so nižja sodišča oporoko priznala, jo je kasacijsko sodišče proglasilo za neveljavno, ker ni imela datuma! Datum je za oporoko važen, da se spozna, če je bil zapustnik sposoben za sestavo oporoke v trenutku, ko jo je pisal. Nesposobne za oporoko so namreč osebe, ki niso dopolnile osemnajstega leta, nadalje osebe, ki so sodno preklicane kot duševno bolne, oziroma osebe, ki sicer niso sodno preklicane, a se glede njih lahko dokaže, da so bile v danem razdobju nesposobne zavedati se, kaj delajo in hočejo: Kljub svojemu strogemu formalizmu pa zakon ne postavlja nikakih zahtev glede zunanje oblike oporoke oziroma glede sredstev, ki naj se uporabljajo pri pisanju o-poroke. Dopuščena sta torej pero in svinčnik, dopuščen bi bil tudi n. pr. čopič ali kos oglja. Ni potreben kolkovan papir (slavna carta boli ata!), vsak kos papirja je dober. Oporoka je lahko spisana v notranjosti knjige, na »škrniclju«, v katerem je bil zavit kruh, na kosu deske, na prtu, na zidu itd. Seveda: Iz praktičnih razlogov je priporočljivo pero in pola belega papirja. Glede vsebine je malo pripomniti. Te-stator naj zapiše z enostavnimi, rekel bi vsakdanjimi besedami to, kar hoče in določa. Ni treba iskati izbranih izrazov. Tudi niso potrebna običajna zatrjevanja o duševnem in telesnem zdravju in slično. Vedno sem trdil in trdim še, da naši skromni kmečki ljudje zapisujejo najboljše oporoke: Zapišejo točno in jasno to, kar so se dogovorili, in tako, kakor so se dogovorili, brez vsakih »furkelcev«, ki so pogostoma povod za dolgotrajne pravde. Glede jezika in predpisov — oporoka je lahko spisana v vsakem jeziku. Eno stvar pa je treba omeniti: Zapustnik naj izrecno imenuje svojega glavnega dediča. Oporoka naj se torej glasi: »Imenujem za svojega dediča sina Antona, sinu Jakobu zapuščam njivo »v brdih«, hčeri Ani določam 50.000 lir itd.« To pomeni, da pripade vse ostalo, kar ni izrecno namenjeno drugim, dediču sinu Antonu. Izraz poslednje vodje, ki ne vsebuje imenovanja dediča, sploh ni oporoka, ampak se naziva »kodicil«, ker vsebuje samo volila posameznikom. In če ta volila ne bi izčrpala celotne imovine zapustnika, bi glede preostalega dela nastopilo nasledstvo po zakonu in ne po oporoki. b) JAVNA OPOROKA Ta se dela izključno pred notarjem. Zapustnik mora pred dvema pričama izjaviti notarju svojo poslednjo voljo, ki jo notar potem zapiše. O podrobnostih ne bomo govorili, ker javnopravni značaj notarja jamči za to, da taka oporoka zadošča vsem zahtevam zakona. Omeniti je treba še tako imenovano »tajno oporoko« (testamente segreto). To oporoko zapustnik lahko spiše sam ali po drugi osebi, če jo spiše sam, jo mora na dnu podpisati; če pa je pisana po drugi osebi ali s strojem, mora poleg tega staviti svoj podpis na dnu vsake polovice pole. To oporoko mora zapustnik zapečatiti tako, da se ne more odpreti, ter jo v prisotnosti dveh prič izročiti notarju z izjavo, da vse- buje tisti spis njegovo poslednjo voljo. Notar nato sestavi primeren zapisnik. Ta oblika oporoke je malo v rabi; kajti vsakdo rajši napravi, ko že gre k notarju, naravnost javno (notarsko) oporoko, ker so stroški približno isti in ima pri tem jamstvo sodelovanja poklicnega jurista. To je v bistvu vse, kar je treba vedeti o oporoki. Sedaj, dragi petdesetletniki in petdesetletnice! Pustite ob strani praznoverno naziranje, ki vlada posebno med nami Primorci, češ da kdor napravi oporoko, ta kmalu umre, in mirno poskrbite, da pravočasno zapišete svojo poslednjo voljo Zavest, da po vaši smrti ne bo motenj in prepirov v družini, vam bo dala zdravja in moči, da dosežete visoko starost, kar vam seveda jaz in uredništvo koledarja iz vsega srca želimo. Suša m borba proti njej Ing. Andrej Čok Tržaško ozemlje ima na splošno precej padavin. Zadnji dve leti smo bili večkrat kar naveličani dežja in mokrote in to ne samo mestni ljudje, marveč celo kmetovalci. Težko je bilo v teh dveh letih obdelovati zemljo in letos je deževno vreme nadlegovalo zlasti pri spravljanju sena. Posebno so se pritoževali še vinogradniki, katerim je deževje nagajalo in sproti spiralo raz trt škropila in žveplo. Kljub velikemu prizadevanju naših vinogradnikov sta trtno listje in grozdje bila na splošno napadena po strupeni rosi in trtni plesni zaradi preobilice vlage v pomladanski dobi. žal pa so te padavine v naših krajih navadno slabo razdeljene po posameznih dobah in naši kmetovalci občutijo skoraj vsako leto največ škode na pridelku zaradi poletne suše. Ta škoda je ogromna in le težko preceni j iva, ker se ponavlja v večji ali manjši meri skoraj vsako leto. Prav redka, izjemna so na Tržaškem ozemlju poletja, ki bi tudi v juliju in avgustu nudila dovolj padavin za dober razvoj gojenih rastlin in za obilico kmetijskih pridelkov. Kakor nam povedo izkušnje starejših ljudi in tudi vremenoslovne beležke, pride v naših krajih — zlasti ob morju in na Krasu — morda komaj eno samo mokrotno poletje na več kot 6 do 8 sušnih let. Na naša zemljišča pa pritisne suša še po- sebno hitro, ker so povečini, zlasti na Krasu, prav plitva in viseča v bregu. Zemlja se tukaj razmeroma hitro posuši, čemur pomagajo v znatni meri še pogosti suhi vetrovi in zlasti burja. NAMAKANJE ZEMLJIŠČ -NAJUSPEŠNEJŠA BOBBA Znano je, da se umni kmetovalci po vsem svetu borijo proti suši predvsem in zelo uspešno z namakanjem zemljišč, oziroma z zalivanjem rastlin. Pri nas pa smo na žalost v tem pogledu še zelo daleč od primernih priprav in današnji tehniki odgovarjajoči opremi za uspešno namakanje in zalivanje rodovitnih zemljišč ter vsaj za omiljenje škode, ki jo suša povzroča skoraj vsako leto našemu gospodarstvu in kmetom še posebno. Delno izjemo tvorijo v glavnem le bližnja predmestja samega Trsta, kjer so si vrtnarji z velikim trudom in požrtvovalnostjo najprej izkopali in obzidali globoke vodnjake in šele v zadnjem času si napeljali — z velikimi stroški — vodne cevi iz mestnega vodovoda. Sicer so tukajšnje oblasti pred nekaj leti napeljale vodovod tudi v Plavje, oziroma .v Miljske hribe in na Kras. Vendar pa stane napeljava cevi po zemljiščih in porabljena voda še vse preveč, da bi večina naših kmeto- valcev zmogla potrebne stroške za namakanje. Tudi primanjkuje pogostoma vode. Na področju cone A Tržaškega ozemlja imamo samo dve in še to razmeroma majhni nižini: dolino Glinščice in Osapsko dolino. Kljub temu ni v teh dveh nižinah še prave regulacije voda za umetno namakanje. Ako se izplačajo namakalne naprave po nižinah in dolinah skoraj po vsem naprednem svetu, zakaj bi se ne mogle izplačati v naših razmerah, ko imamo vodo in potrošnika kmetijskih pridelkov pri rokah? Drugod namakajo in zalivajo celo deteljišča in krmske rastline, da ne govorimo o vrtnini, katero dovažajo na tržaški trg vsak dan tudi z velikih daljav in v znatnih količinah. Sicer pa so za take naprave in dela neobhodno potrebne spodbude in denarne pomoči oblasti, zlasti še, ker so naši kmetovalci na splošno gospodarsko preveč šibki in izčrpani. Na Krasu in v Bregu, oziroma v griča-stem predelu našega ozemlja seveda ni mogoče doseči z regulacijo voda znatnih uspehov za umetno namakanje. Niso pa to preveč razsežne površine in kraji tako oddaljeni, da jim ne bi mogli pomagati z u-strezajočimi vodovodi, ki bi nudili kmetovalcem dovolj vode za namakanje in zalivanje in to po primerni ceni. Količine sladke vode. ki se izlivajo iz Timava pri štivanu v morje, bi najbrž zadostovale ne samo za zalivanje vrtov, marveč po potrebi tudi njiv in vinogradov po vsem našem Krasu. Za napeljavo takih vodovodov so seveda potrebni znatni kapital! in veliko delovne sile. Pri dobri volji tukajšnjih odgovornih gospodarskih organov bi bilo mogoče dobiti tudi potreben kapital, zlasti še glede na dejstvo, da delovne sile pri nas itak preostaja v veliki meri. Naprava in napeljava takega vodovoda po naših vaseh, kjer je itak neobhodno potrebna za ljudi in za živino, bi se bržkone kmalu izplačala tudi s poviškom rodovitnosti zemlje. Do sedaj napeljani vodovodi nikakor ne zadovoljujejo 'našega podeželskega prebivalstva, zlasti ker primanjkuje vode celo za nujne potrebe, medtem pa se troši dandanes veliko kapitala in delovne sile v nerentabilne namene. NAČRTNO POGOZDOVANJE K več ali manj uspešni borbi proti suši spada tudi načrtno pogozdovanje našega ozemlja. To ima v prvi vrsti namen zadrževati in manjšati silo škodljivih vetrov, zlasti pa še toliko značilne burje v naših krajih. Sicer si pristojni organi in oblasti precej prizadevajo za obnovitev že obstoječih in za časa vojne uničenih gozdov. Vendar pa je to prizadevanje na tukajšnjem področju Tržaškega ozemlja premalo obširno in potrebam ustrezajoče ter je tudi premalo učinkovito. K temu nazira-nju nas popolnoma opravičuje primerjanje skromnih uspehov pogozdovanja v povojnem času in za časa italijanskega gospodarjenja v naših krajih sploh s prav lepimi uspehi, katere je v tem pogledu dosegla še bivša Avstrija in to kljub temu, da so se od tedaj strokovne izkušnje in tehnični pripomočki za načrtna pogozdovanja zelo izpopolnili. OSTALI NAČINI BORBE PROTI SUŠI Poleg navedenih načinov temeljite borbe proti suši, katere je mogoče uveljavljati predvsem na podlagi skupnih naprav in ukrepov — k tem je prišteti še povzroča*-nje umetnega dežja z neba, ki pa za naše kraje ne pride v poštev pri današnjem stanju te tehnike — so kmetovalcem na razpolago razni drugi pripomočki. Predvsem pridejo v poštev taki, katerih se uspešno poslužuje tudi posameznik in ne zahtevajo znatnih stroškov. K tem sredstvom prištevamo v prvi vrsti umno in smotrno obdelovanje zemlje in potem setev ter gojitev takih rastlinskih vrst in sort, ki laže prenašajo sušo ali pa dozorevajo še preden nastopi v svoji naj hujši obliki poletne dobe, v juliju in avgustu. UMNA OBDELAVA ZEMLJE BRANI RASTLINE PRED SUŠO Glede umne, smotrne obdelave zemlje navajamo tu najprej globoko zimsko oranje ali kopanje, da zemlja lahko vsrka vase čim več zimskih padavin. Taka. zrahljana zemlja potem spomladi in poleti polagoma oddaja svojo vlago koristnim, gojenim rastlinam. Po vsakem močnejšem, pomladanskem in poletnem dežju ali plohi, ki stlači zlasti težko ilovnato zemljo, je zelo koristno, da stlačeno zemljo čim prej zopet zrahljamo na površju. S takim rahljanjem zemlje na vrhu — zadostuje rahljanje le nekaj centimetrov globoko — preprečimo prenaglo izhlapevanje zemlje skozi vrhnjo skorjo, ki deluje kot stenj pri petrolejki. Z rahljanjem zemlje na vrhu pa ne preprečujemo samo naglega izhlapevanja vode iz spodnjih plasti, ker smo prekinili njeno kapilamost, marveč zemljo tudi zračimo in jo pripravimo, da bo vsrkala čim več vode pri prihodnjem dežju, ki bi sicer po trdi skorji zemlje naglo odtekla. Da bo obdelana zemlja zadržala čim več vlage, jo moramo tudi smotrno gojiti z dobrim hlevskim gnojem. Hlevski gnoj poveča zemlji prostornino, zrahlja jo istočasno, ko ji prinaša za rastline prepotrebne hranilne snovi. Poleg tega je obilno gnojena črna zemlja bolj topla kot slabo gnojena bela ilovica in v topli zemlji, kakor znano, semena prej skalijo in rastline se hitreje razvijajo. Na majhnih površinah zemlje si pomagamo pred močnim izhlapevanjem s pokrivanjem z listjem in steljo, ali s slabšim senom, kar delajo umni kmetovalci predvsem v sadovnjakih. BORBA PROTI SUŠI S PRIMERNIMI VRSTAMI RASTLIN Kmetovalec, kakor je zgoraj omenjeno, lahko znatno zmanjša škodo poletne suše s setvijo in z gojenjem za sušne zemlje in kraje bolj primernih vrst in sort rastlin. Tukaj mislimo v prvi vrsti na take vrste posevkov in nasadov, ki potrebujejo za svojo rast in razvoj razmeroma manj vode in vlage kot navadne vrste in kljubujejo suši, oziroma prenašajo pomanjkanje vlage v zemlji mnogo laže kot druge. Izmed žita je na primer v tem pogledu najboljši ječmen. Kot krmska rastlina pa se prav dobro obnese na sušnih tleh večna detelja ali lucerna. Ohrovt na primer prenaša tudi mnogo laže poletno sušo kot pa zelje. Nasprotno pa imamo vrste rastlin, kot sta na primer oves in koruza, ki zahtevajo obilo vlage, katere jim zemlja pri nas le redko katero leto more nuditi. Hruška in trta sta tudi bolj odporni proti suši kot na primer smokva in jablana. Pri posameznih vrstah bo umni kmetovalec še izbiral take sorte, ki hitro rastejo in imajo razmeroma kratko dobo ali ciklus razvoja ter dajejo dovolj zrelega pridelka še preden navadno nastopi huda poletna suša. Sadili bomo na primer samo krompir zgodnjih sort, kakor Albona, Ter-stelinge in Saskia — in morda še polzgod-nje sorte Bnitje in zgodnji rožnik. V vinogradu naših sušnih krajev in zemljišč pa bomo zelo pazili, da. dobimo pravo ameriško podlago, kakor na primer Rupestris du Lot ali Montikolo, Berlandieri Rupa-rie 420 A in pod., nikakor pa ne Kober 5BB. Sicer se tukaj ne moremo spuščati v še večje podrobnosti o posameznih, praktičnih pripravah in sredstvih za čim uspešnejšo borbo proti toliko škodljivim posledicam suše v naših krajih. Smatramo pa tudi za nalogo in dolžnost pristojnih uradov in oblasti, da ukrenejo kar je v njihovi moči, da se vsaj ublaži, ako že ni mogoče preprečiti, ogromna gospodarska škoda, ki jo tudi tukajšnjemu področnemu kmetijstvu povzroča skoraj vsako leto suša. Predvsem pa je potrebno, da nudijo odgovorni krogi našim kmetovalcem v slovenskem materinem jeziku možnost za ustrezno in prepotrebno strokovno izobrazbo, ki je gotovo podlaga tudi za uspešno borbo proti tej naj hujši nadlogi za naše kmetovalce in za tukajšnje kmetijsko gospodarstvo sploh. Moda med štirimi stenami Razni stili - Moderna ureditev - Pomen opreme Olepšanje življenja - Združitev starinskega in modernega pohištva - Osebna nota - Tri sobe v enem prostoru - Nekaj o perilu, zavesah, preprogah Sonja Mikuletič-Sancin Po-jem lastnega doma je zelo širok. Dom je za nekoga velik grad, za drugega pa majhna sobica. V vsakem primeru pa člo-več išče in želi najti v svojem domu zavetje, ki mu nudi potrebno udobnost in duševni mir. Nekdaj, v davnih časih, je človeku zadostovalo ležišče in ognjišče. Ta dva osnovna elementa sta še sedaj tu, ali vendar: kakšna razlika! Skozi stoletja je na notranjo opremo vplivala civilizacija, higiena, zgodovina in končno, oziroma pred vsem — moda. Tako smo prišli v najmodernejšem času do skoraj nerazumljivega dejstva: poleg oglatega, gladkega pohištva je v modi starinsko pohištvo; ne samo to, najboljši arhitekti združujejo eno in drugo v lepi Oglejmo si zato v kratkem (nekatere sloge pohištva. Začenjam v dobi, iz katere obstajajo še originalne opreme, ki jih vidimo vsaj v muzejih, če že ne v privatnih domovih. Renesančni slog se pričenja v Italiji v 15. stoletju, v Franciji v 16. stoletju, v Nemčiji traja ta slog najdalje, 1 Telefon 37-918 Avtogaraža in prevoz potnikov po Tržaškem in v inozemstvo T It S T, ULICA TIMKU8 4 TELEFON 00800, 83113 UVOZ - IZVOZ IN DARILNI PAKETI J. VATOVEC TRST Ul. Torrebianca 19 Gostilna „Pri belem konjičku" dobra kuhinja in pristno vino ŠKEDENJ 44 Trgovina mesnih izdelkov Fonda Josipina THST, 1)1. Skedenj 93 Tel. 44443 KLEPAR IN INŠTALATER MiEsMm (Švalb) TRST- Ulica San Giusto, štev. 16 - Telefon 93-609 Uvoz - Izvoz sanitarnih potrebščin B. Beltram - Trst IMPORT - EXPORT Darilni paketi v Jugoslavijo in druge države po najnižjih cenah Pošiljamo živila, zdravila, tekstilno blago, šivalne stroje, radijske aparate harmonike, kolesa, vespe in druge artikle. Razpolagamo s skladiščem v prosti luki (Punto Franco) 2/a = 21 Obrnite se osebno ali pismeno na urad v Diici I/aliiirivn 3/1. - Telefon 36 391 PAPIRNICA TISKARNA U. BERNARDI T R S T, lil. Mazzini 44 . (dva koraka od Goldonijevega trga) Vse potrebščine za božič In novo leto - Tiskane vizitke - Poskusite nalivno pero „Bernum“ cena 1000 lir - Dvoletna garancija. Prvovrsten izdelek. H O O VEDNO NOVE POŠILJKE V ČEVLJEV ZA VSAKO J SEZONOr N OGLEJTE SI NAŠE IZLOŽBE TRST - UL. O. VASARI 10 VIRGIL TRST DL. MULIMO A I/EMTO 3 TELEF. 95 -392 2aloga uiakoulilnega Hitija in vi e/i eeidjauluh pofaeBiain NAJBOLJŠE LIKERJE, ŽGANJE IN SIRUPE DOBITE PRI STARI TVRDKI Jakob Perhauc Trst, Ulica Xydias št. 6 Telefon 96-332 SPECIALITETE KREMA MARŠALA JAJČNI KONJAK IN TROPINOVEC li jir iiik: s 11 TRST ® 95-214 iiuučaimčansKa mr MBHaniičaia imavma fjatič Franc VI. CriNpi št. 15 ELEKTRIČNE INSTALACIJE IN POPRAVILA Ambrožič Milan TRST Ul. Boccaccio 10 Tel. 39 322 DELAVNICA I I Jože Mihelj Trst, UL Ugo Polonio 3, teL 95-357 MIZARSKA I I Vse b i n a Koledarski del (meseci — spominski dnevi) ... 4 Prazniki — mere — uteži itd..........................28 Upravni roki.........................................33 Dr. Jože Dekleva: Pravice Slovencev in londonski sporazum ... —........................................... 35 Dokumenti o ureditvi tržaškega vprašanja Spomenica o soglasju..................................40 Posebni statut...................................42 Seznam šol na obeh področjih.....................45 Izmenjava pisem.......................................46 Splošna deklaracija o človeških pravicah .... 47 Kronologija tržaškega vprašanja: Razvoj diplomatske dejavnosti o italijansko-jugo-slovanski meji...............................50 Branko Babič: Tržaško delavsko gibanje in Kominform 81 Slavko Stoka: Razlaščanje slovenske zemlje ... 84 Prof. Ivan Šavli: 10 let slovenskih šol na Tržaškem . 87 Jože Babič: SNG za, Tržaško ozemlje v sezoni 1953-54 90 Rado Cilenšek: Leto 1954 — leto- sporazumov ... 96 Odnosi med Vzhodom in Zahodom in evropsko sodelovanje ............................................98 Okrepitev mednarodne vloge Jugoslavije . . . 101 Razvoj tržaškega vprašanja, in italijanska politika 103 Premirje v Indokini, uvod v nov razvoj v Aziji . 104 Bogo Samsa: Tržaško gospodarstvo v krempljih krize . 107 Prane Kavs: Tržaško delavstvo v borbi za kruh in razredno enotnost..................................113 Rado Rauber: Pogled na naše kulturno-prosvetno delo pred novim razdobjem.............................118 Bogo Tome: Istrske podobe.............., . . 128 Dušan Furlan: Partizanske bolnišnice na Primorskem 133 M. Gruden: Spomini na »Partizanski dnevnik« . . 136 Z orko Jelinčič: Repentabor — zgodovinsko kraško selišče 138 Zorko Jelinčič: Nabrežina — slovenska metropola Tržaškega Krasa ..........................................142 Marijan Brecelj: Briška jesen........................144 ' Ivan Regent: Oto 50-letnici ustanovitve »Ljudskega odra« v Trstu....................................145 Dr. Lavo Čermelj: Prvi fašistični napad na »Ljudski oder« v Trstu ......................................149 Marija Brusova: »Ljudski oder« v Barkovljah 151 O nalogah in delu »Ljudskega odra« (Nagovor I. Regenta leta 1919)................................153 Silvester Godina: 75-letnica gospodarskega društva v Ščetini ............................................155 U V s e b i n a Mitja Prešel: Utrinki iz baaovske kronike ... 156 Črtomir Šinkovec: Kraški sonet.........................160 Dr. R. B.: Odlomek iz goriške kulturne zgodovine (vloga dijaškega doma v preteklosti in sedaj) ... 161 Chronista Sontiacus: Kmetijstvo okoli Gorice v prejšnjih treh stoletjih.....................................173 Dr. Andrej Budal: žalost pod Matajurjem ... 166 Peter Podreka: Slavjanka...............................170 Narodna: Rezijanska nevesta............................170 Borut Ivančič: Trije jeziki — en narod (S poti skozi Kanalsko dolino) ...................................172 Jernej Kosec: Koroška srečanja.........................175 France Bevk: Veliki tolminski punt.....................178 Prežihov Voranc (Odlomek iz romana »Doberdob«): Italija nam je napovedala vojno.....................181 Vladimir Bartol: Klement Jug v anekdotah ... 184 Milan Lipovec: Cebmjanje o kulturi.....................187 Branko Hofman: Oktobrska melanholija .... 190 Mikula Letič: »Naša palma«.............................192 Ferruccio Jakomin: čakam te............................195 Ferruccio Jakomin: Molitev ............................195 Dr. Fran Juriševič: Slovenska Čičarija v pesmi . . 196 Srečko Vilhar: Med Tolvežani...........................199 Filibert Benedetič: Splovitev..........................206 Milan Lipovec: Vinski brat.............................208 Dr. Fortunat Mikuletič: Oporoka (Pomenek o pravnih predpisih...........................................209 Ing Andrej čok: Suša in borba proti njej .... 211 Sonja Miikuletič-Sancin: Moda med štirimi stenami . 214 Dr. Janez Kmet: Otroške nalezljive bolezni . 216 Prva pomoč v nezgodah..................................218 F. Jamnik: Atomska energija v elektrarnah . . . 221 Miroslav Adiešič: Nova odkritja — novi izumi . . 225 R. R. Svetovno nogometno prvenstvo ■ . . 235 Rado Rauber: Kje so meje človekove telesne zmoglji-1 vosti — ............................................236 Lešniki in orehi.......................................239 Oglasi Uredil: Koren Jože. Ilustracije: Robert Hlavaty. Načrt naslovne strani: Koren Jože, Izdelal: Srečko Zupan. Lomljenje: Karel Žnidaršič. / TABLICE FOTO- GRAFIJA PRI TVRDKI VELIKA IZBIRA VSEH KUHALNIKOV IN ŠTEDILNIKOV NA PLIN, TEKOČI PLIN ELEKTRIKO, LES IN PREMOG NAJBOLJŠIH ZNAMK, ELEKTRIČNI HLADILNIKI IN HLADILNIKI NA LED - NAJLEPŠI DARILNI PREDMET', SERVISI IZ PORCELANA, UMETNIŠKE KERAMIKE, STEKLA IN KRISTALI TRST - Trg sv. Ivana 1 [PlflZZfl S. GIOVANNI) - TELEFON 35-019 PRVOVRSTNO POSREBRENI PRIBOR IN PRIBOR IZ NERJAVEČEGA JEKLA. VSE ZA GOSTILNE. BARE. DOM IN KUHINJO ^Stieniii VI T J/NSMi '«ons x Jf >*S L <2 V*1*' p2* m* 'i * 'av-Sjsgfedvs k -■ *»fS: W/y^ Sto* BROBAJA NA DEBELO IN DROBNO VSAKOVRSTNO ORIGINALNO ANGLEŠKO BLAGO ZA MOŠKE IN ŽENSKE PO NAJNIŽJIH CENAH SlcUdiue: TRST UL S. NICOLd, 22 TELEFON St. 31-136 POŠILJAMO TUDI PO POŠTI NA DOM DARILNE PAKETE V JUGOSLAVIJO IN DRUGE DE2ELE PO NALOGU VAŠIH SORODNIKOV ALI PRIJATELJEV IZ AMERIKE IN DRUGIH DRŽAV obračajte se NA nas osebno ali PISMENOI Z NAKUPOM DOBREGA BLAGA PRIHRANITE DENAR I hičitt MAGAZIN ANGLEŠKEGA BLAGA JADRANSKI kol 1955 COBISS