Izvleček
Prispevek v središče postavlja 
potrebo po sodelovanju med vzgojno-
izobraževalnimi ustanovami ter 
pridelovalci in predelovalci hrane v 
lokalnem okolju. Sodelovanje vzgojno-
izobraževalnih ustanov s kmeti tako pri 
naročanju hrane kot pri obisku kmetij 
nakazuje pomen fi zične in socialne 
bližine. V Sloveniji s podporo Evropske 
unije poteka projekt Šolska shema, 
zelena javna naročila so nekatere 
šolske kuhinje bolj povezale z lokalnimi 
pridelovalci, ponekod navdušujejo 
izkušnje programa Šolski ekovrt, 
ki ob ustrezni organizaciji podpira 
vzgojo »novega potrošnika«, omogoča 
možnosti razvoja inovativnih učilnic v 
naravi ter učinkovitejše medpredmetno 
povezovanje.
Ključne besede: šolska prehrana, kmetijstvo, 
sodelovanje med kmetijami in vzgojno-
izobraževalnimi ustanovami, program Šolski 
ekovrt, Slovenija
Abstract
The article centres on the need for 
cooperation between educational institutions 
and between the growers and processors 
of food in the local environment. The 
cooperation of educational institutions with 
farmers in food procurement and in visiting 
farms indicates the importance of physical 
and social proximity. In Slovenia the School 
Scheme project is being implemented, 
with support from the European Union. 
Some school kitchens have used green 
public contracts as a chance to collaborate 
with local growers. In some places the 
experiences gained under the Organic 
School Gardens programme have been 
received enthusiastically – with the proper 
organization, this programme supports the 
education of “a new consumer”, provides 
opportunities for the development of 
innovative outdoor classrooms and more 
eff ective cross-curricular integration.
Keywords: school meals, agriculture, cooperation 
between farms and educational institutions, 
Organic School Gardens programme, Slovenia
Uvod
Ste se že kdaj vprašali, koliko kilometrov in 
katero pot je ubralo jabolko, ki ste ga vzeli iz 
košare v šolski kuhinji? S katere kmetije prihajajo 
mleko in mlečni izdelki – so res s tiste kmetije, 
ki jo na slovenski nacionalni televiziji oglašujejo 
kot »Izbrana kakovost iz Slovenije«? Zakaj je 
na šolskem dvorišču vsak teden toliko različnih 
dostavnih vozil? Koliko kilogramov živilskih 
odpadkov (odpadne, zavržene hrane) ima vaša 
šolska kuhinja na teden?
Navedena in še številna druga vprašanja glede 
hrane, ki jo pridelamo, predelamo, zaužijemo 
in zavržemo, preučujemo tudi geografi . Pri 
tem nas ne vodi le radovednost, da bi gledali 
v vaše šolske (ali domače) kuhinje in shrambe 
ter smetnjake ter spremljali vaše navade 
glede nakupa živil. Geografi  preučujemo 
prehranske izdelke od njihove proizvodnje 
(kmetijska pridelava), preko predelave 
(živilsko-predelovalni obrati), prodaje (različni 
ponudniki, raznovrstna prodajna mesta), 
potrošnje (vaše gospodinjstvo, vaša šola, 
gostinski idr. obrati) in reciklaže (kam gredo 
prehranski izdelki s polic trgovin, ko jim 
je pretekel rok uporabe, kako se zbirajo in 
predelujejo odpadne snovi iz javnih kuhinj ipd.).
(Ne)vidne poti: Kako hrana prihaja 
v našo domačo in šolsko kuhinjo?
(In)visible Paths: How Does Food Arrive in Our Home 
and School Kitchens?
Dr. Irma Potočnik Slavič
Oddelek za geografi jo
Filozofska fakulteta 
Univerze v Ljubljani
irma.potocnik@ff .uni-lj.si
Dr. Barbara Lampič
Oddelek za geografi jo
Filozofska fakulteta 
Univerze v Ljubljani
barbara. lampic@ff .uni-lj.si
Sara Uhan
Oddelek za geografi jo
Filozofska fakulteta 
Univerze v Ljubljani
sara.uhan@ff .uni-lj.si
COBISS: 1.04
18
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  3/2020
širimo obzorja

V prispevku se osredotočamo na vidik šole, saj 
se številne šole in drugi vzgojno-izobraževalni 
zavodi že zavedajo pomena lokalno pridelane 
hrane, kratkih oskrbnih verig, sodelovanja z 
(lokalnimi) kmeti, nekatere šole na svojih šolskih 
vrtovih različno hrano tudi same pridelujejo. 
Predvsem pa šole in vrtci vzgajajo nove 
»potrošnike« in zato bistveno vplivajo na odnos 
prihodnjih generacij do hrane.
Veliko poti vodi do šolske mize
V Sloveniji je skoraj 70.000 kmetij, med njimi 
pa so velike razlike glede njihovega tržnega 
pristopa. Okrog 40.000 jih prideluje pretežno za 
lastno uporabo, 30.000 pa jih kmetijske pridelke 
večinoma proda  (SURS, 2020). Za kmetijsko 
pridelavo v Sloveniji namenimo okoli 480.000 ha 
površin, kar je nekoliko manj kot 25 % celotne 
površine države. Kmetje na teh površinah gojijo 
različne poljščine, zelenjavo, krmne rastline, 
različne trajne kulture (sadovnjaki, vinogradi, 
oljčniki, hmeljišča, jagodičevje) in travinje. 
Delo kmeta pa se ne konča zgolj pri pridelavi in 
pobiranju pridelkov. Obilo znanja, časa, naporov 
in investicij kmet usmeri tudi v predelavo svojih 
pridelkov in izdelkov: v Sloveniji je več kot 
4.600 kmetij (MKGP , 2018), ki prek registrirane 
dopolnilne dejavnosti na kmetiji (npr. predelava 
kmetijskih pridelkov, turizem na kmetiji, 
tradicionalna znanja na kmetiji, svetovanje in 
usposabljanje, prodaja kmetijskih pridelkov in 
izdelkov) na različne načine dodajajo vrednost 
svojim pridelkom. Ker so želje potrošnikov 
različne, kmetije pogosto pripravijo različne 
izdelke: iz sadja slastne sokove, kompote, 
marmelade, suho sadje, iz grozdja vino, iz 
žit različne moke in mlevske izdelke (kruh, 
testenine, pecivo), iz mleka skuto, sire, jogurte, 
maslo, namaze, iz mesa različne mesne izdelke, 
vloženo zelenjavo, med in medene izdelke itd. 
Le malce se ozrite naokrog in na kmetijah v svoji 
bližini boste našli številne tovrstne primere.  
Veliko časa in investicij pa kmetije namenjajo 
tudi trženju svojih pridelkov in izdelkov (Slika 1).
Med kmeti v Sloveniji in tujini je zelo v 
porastu »trgovina na kmetiji«. Na ta način 
se kmet odloči, da bo prodaja potekala »na 
domačem pragu«, da se bodo zmanjšali njegov 
čas in stroški, ki so povezani s transportom 
živil, hkrati pa tudi določi, ob katerih urah 
bo trgovinica odprta (če ni samopostrežna) . 
Potrošnik mora pri tem načinu nakupa sam 
opraviti pot do kmetije, vendar se lahko na 
lastne oči prepriča glede izvora hrane (vidi njive, 
živali, kmetijsko mehanizacijo, spozna kmeta) 
in seveda kupuje sezonska živila. Slovenski 
kmetje se ravno zaradi tovrstnega načina 
odločajo, da v trgovinici:
V Sloveniji je skoraj 
70.000 kmetij, 
med njimi pa so 
velike razlike glede 
njihovega tržnega 
pristopa. Okrog 
40.000 jih prideluje 
pretežno za lastno 
uporabo, 30.000 
pa jih kmetijske 
pridelke večinoma 
proda.
Slika 1: Shematski prikaz poti živil – od proizvajalca do potrošnika – tudi do šolske kuhinje
DN: str. 9
in 10
Kmetija
 obrat
Miza
 OSNOVNA ŠOLA
 19
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  3/2020
širimo obzorja

• ponudijo pridelke in izdelke, ki jih proizvedejo 
in predelajo sami; pogosto za šole organizirajo 
obisk kmetije in trgovine na kmetiji; 
• zberejo raznovrstne pridelke in izdelke s 
sosednjih kmetij – na ta način lahko kupec ob 
enem nakupu izbira med več izdelki in je tudi 
njegov »izkupiček« boljši: z enim nakupom 
na eni lokaciji je kupil več proizvodov, katerih 
izvor je lahko sam preveril.
V ta namen morajo kmetje seveda dodatno 
investirati v izgradnjo, delovanje in promocijo 
trgovinice ter registrirati dopolnilno dejavnost 
na kmetiji. Tovrstno iskanje novih tržnih poti 
je v zadnjih 20-ih letih spodbujala tudi država 
Slovenija (s subvencijami za investicije ipd.). 
Še posebej pa se je tovrstna razpršena mreža 
številnih drobnih trgovin na kmetijah pokazala 
kot učinkovita v času pandemije covida-19 
(pomlad 2020), ko je bilo gibanje prebivalcev 
omejeno na občino bivanja in so tako lokalni 
prebivalci lahko spoznali, s čim se ukvarjajo 
kmetje v njihovi okolici, kmetje pa so tudi imeli 
priložnost navezati tesnejše stike s kupci v 
njihovem domačem okolju.
Že tradicionalno se kmetje odločajo tudi 
za prodajo na tržnicah/ekotržnicah – na 
vsakodnevnih oz. tedenskih/mesečnih javnih 
prostorih. Tržni prostor je seveda ena izmed 
ključnih potez mestnih naselij; zanimivo pa 
je, da se za delovanje javnih tržnih prostorov 
v zadnjih letih odločajo tudi večja podeželska 
naselja. Običajno tržni prostor uredijo občine, 
ponekod je uporaba stojnic brezplačna, drugje 
ponudniki z občino podpišejo letne pogodbe ipd. 
Tržni prostor je dinamičen prostor srečevanja 
ponudnikov in kupcev: ko postane prepoznan, 
oblikuje tržne poti, poveča se število ponudnikov, 
kar pomeni, da se tudi število akterjev poveča 
in je tako tudi ekonomska logika upravičena. V 
zadnjem desetletju pa se tako v Sloveniji kot v 
tujini pojavlja vse več zasebnih tržnih prostorov 
– pogosto so to dostopna mesta s parkirišči 
(prevladuje prodaja sezonskih zabojčkov):
• pred zaposlitvenimi obrati, ko poteka dobava-
prodaja sezonskega izdelka za večje število 
kupcev (zaposlenih),
• pred nakupovalnimi središči,
• ob prometnih vozliščih (križišče pomembnih 
prometnih poti, izvozi/uvozi na avtocesto, 
bližina rekreacijskih, turističnih poti ipd.).
Vse bolj inovativno se povezujejo tudi kmetje – 
več kmetov nekega območja (npr. proizvajalcev, 
združenih pod blagovno znamko) se odloči, 
da bodo skupaj združili pridelke ter jih z enim 
kombijem peljali na zgoraj omenjene lokacije. 
Pri njihovih kupcih seveda veliko vlogo igra 
zaupanje, ki ga pridobijo s predhodno izkušnjo 
nakupa določenega izdelka ali pa na podlagi 
prepoznane tržne znamke (individualne ali 
skupinske). Tržni prostori – že utečeni in novi – 
tako postajajo nove točke srečevanja, druženja, 
interakcije.
Kmetje se tradicionalno odločajo za prodajo 
preko zadruge: v svetu je več kot 3 milijone 
različnih zadrug, ki povezujejo milijardo članov 
in zaposlujejo 280 mio ljudi (International 
Co-operative Alliance, 2020). V Sloveniji ima 
zadružništvo že dolgo tradicijo (od leta 1872), 
registriranih imamo skoraj 500 zadrug, od tega 
več kot 90 kmetijskih. Zadruga (kooperativa) 
je oblika podjetja, v katero se člani združujejo 
prostovoljno in z namenom, da so skupaj 
močnejši, uspešnejši in konkurenčnejši. Tovrstno 
povezovanje kmetov poteka pri predelavi 
kmetijskih proizvodov (v Sloveniji zlasti mleka, 
mesa, grozdja in lesa). Zadruge imajo svoje 
predelovalne obrate (vinske kleti, mesarije, 
mlekarne, torklje) in številne trgovine na 
podeželju. Preko zadrug potekajo odkup, trženje 
in prodaja več kot tri četrtine tržno pridelane 
slovenske hrane, številne pa izvažajo svoje 
proizvode tudi v tujino. 
Kmetje se lahko odločijo tudi za prodajo svojih 
živil živilsko-predelovalnim obratom ali 
pa preko izbora na javnem razpisu postanejo 
dobavitelji živil v javnih zavodih v 
Sloveniji (šole, vrtci, domovi za starejše in 
bolnice) (Godec, 2019). V njih se prehranjujejo 
najranljivejše skupine prebivalstva, zato se 
zaradi zagotovitve kakovostne prehrane posebej 
priporoča dobava hrane iz kratkih prehranskih 
verig, za katero sta ključna fi zična in socialna 
bližina. Pri fi zični bližini je pomembna čim 
krajša transportna pot hrane: v uporabi je 
izraz food miles – gre za oceno kilometrov poti, 
ki jo hrana – na primer jabolko – napravi od 
sadovnjaka do vaše šolske kuhinje. O kratki 
razdalji govorimo takrat, ko ta znaša 50–60 
km. Pri socialni bližini pa je ključen odnos, ki 
se vzpostavi med pridelovalcem in porabnikom 
– to v praksi pomeni, da poznamo sadjarja, 
njegov način pridelave, kje ima sadovnjake in 
skladišče ipd. S tovrstnim pristopom porabniki 
(otroci in učenci v šolah, bolniki v bolnišnicah, 
oskrbovanci v domovih za starejše itd.) 
uživajo bolj kakovostno hrano, hkrati pa se te 
ustanove povežejo z bližnjimi pridelovalci in 
tako podprejo tudi lokalne kmete. Evropska 
unija tovrstno fi zično in socialno bližino 
spodbuja z različnimi ukrepi in promocijskimi 
aktivnostmi – na primer s Šolsko shemo, ki 
povezuje šolajočo mladino s kmetijstvom, z 
lokalno pridelavo hrane in spodbuja zdravo 
prehranjevanje iz kratkih prehranskih verig.
Med kmeti v 
Sloveniji in tujini 
je zelo v porastu 
»trgovina na 
kmetiji«. Na ta način 
se kmet odloči, da bo 
prodaja potekala »na 
domačem pragu«, 
da se bodo zmanjšali 
njegov čas in stroški, 
ki so povezani s 
transportom živil.
20
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  3/2020
širimo obzorja

Slika 2: Logotip Šolske sheme – ste ga že videli v vaši 
šoli?
Šolska shema je ukrep, ki osnovnošolcem 
zagotavlja brezplačen dodatni obrok sadja in 
zelenjave ter mleka in mlečnih izdelkov ter 
skrbi za vzgojno-izobraževalni vidik.  S tem 
ukrepom se želi priučiti bolj zdrave prehranske 
navade in okrepiti zavedanje o pomenu oskrbe z 
lokalno hrano. V šolskem letu 2019/2020 je bilo 
v Šolsko shemo vključenih 419 slovenskih šol, 
kar predstavlja 92 % vseh šol (Šolska shema …, 
2020).
Šolska shema je podprta z izobraževalnimi 
aktivnostmi za učence v okviru šolskih vrtov, 
z obiski kmetij, s pripravljenimi projektnimi 
vsebinami za naravoslovne dneve in šole v 
naravi, s kontinuiranim izobraževanjem učiteljev 
in vodij prehrane na šoli o pomenu naročanja 
hrane iz kratkih in lokalnih oskrbnih verig ter 
didaktičnimi igralnimi pripomočki/priročniki 
na temo sadja, zelenjave in mleka. Šolska shema 
naj bi pripomogla k ustavitvi naraščanja pojava 
prekomerne teže in debelosti pri otrocih, ki sta 
pomembnejša dejavnika tveganja za bolezni 
sodobnega časa. Kakšen pa je dejanski učinek 
tega ukrepa v vaši šoli?
Primer sadjarske kmetije in njenih 
tržnih poti, ki vključujejo tudi 
šolsko mizo
Da si boste lažje predstavljali vse zapisano, si 
poglejmo primer sadjarske kmetije, ki se ukvarja 
s pridelavo, predelavo ter lastnim trženjem in 
je v le nekaj letih močno okrepila sodelovanje z 
javnimi zavodi (Slika 3).
Primerjava načinov trženja pridelkov in 
proizvodov izbrane kmetije med letoma 
2015 in 2019 kaže na veliko pestrost in 
razpršenost tržnih poti. Kmetija je samo v 
nekaj letih močno spremenila načine trženja 
svojih pridelkov. Ker na območju, od koder 
prihaja kmetija, ni bilo primerne zadruge, ki 
bi odkupovala sadje, že od začetka vse sveže 
in suho sadje ter ostale proizvode iz sadja 
(sokovi, kis, marmelade …) tržijo sami. Nekdaj 
je bil prevladujoči način prodaje v trgovinici 
na kmetiji in na tržnem prostoru končnemu 
potrošniku. V zadnjih letih pa na kmetiji 
beležijo povečano zanimanje za lokalno hrano 
med javnimi zavodi. Zmanjšuje se delež prodaje 
v trgovini na kmetiji (2015: 50 %, 2019: 30 %) 
in tržnicah (2015: 45 %, 2019: 35 %), povečuje 
se delež prodaje javnim zavodom, več je 
tudi sodelovanja z gostinci. Leta 2015 je bil 
delež prodaje javnim zavodom 5 %, leta 2019 
pa že med 25 in 30 %. Med javnimi zavodi 
prevladujejo osnovne šole in vrtci, sledijo 
domovi za starejše in različne javne službe 
ter zavodi, ki svojim zaposlenim nudijo sadje 
in izdelke iz sadja v okviru promocijskih 
aktivnosti zdravja na delovnem mestu. Na 
kmetiji pravijo, da »… večji trgovci niso bili nikoli 
zares zanimivi za nas in ne mi za njih zaradi cene«. 
V zadnjem obdobju se povečuje delež butičnih 
trgovinic z lokalno hrano, ki so pripravljene 
od kmeta odkupiti po primerni ceni, a je delež 
tovrstnega načina trženja na preučevani kmetiji 
še vedno nizek.
Šolska shema 
je ukrep, ki 
osnovnošolcem 
zagotavlja 
brezplačen dodatni 
obrok sadja in 
zelenjave ter mleka 
in mlečnih izdelkov 
ter skrbi za vzgojno-
izobraževalni vidik.
Slika 3: Kako kratke, raznolike in spreminjajoče so lahko 
tržne poti kmetije? 
21
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  3/2020
širimo obzorja

Čeprav ima kmetija že dolgo tradicijo, so začeli 
priložnostno oskrbovati javne zavode po letu 
2010 s sodelovanjem v promocijskih aktivnostih 
(npr. Shema šolskega sadja in Tradicionalni 
slovenski zajtrk). Z vzpostavljenim dobrim 
odnosom, ki se je razvil med pridelovalcem 
in kupcem, z načrtnim spodbujanjem države 
v različnih promocijskih aktivnostih, z delno 
spremenjeno zakonodajo o javnem naročanju 
ter s postopnim spremenjenim odnosom 
do lokalne preskrbe s hrano, se je ta delež 
povečeval. Kmetija pa prepoznava nekatere 
ovire pri preskrbi javnih zavodov: cena (pogosto 
je za kmeta nižja kot pri neposredni prodaji 
posamezniku, z vidika naročnika prehrane v 
javnih zavodih pa višja, kot jo nudijo trgovci 
s cenejšo hrano iz uvoza), količina pridelka 
(nihanje letin in težave z zagotavljanjem 
konstantne oskrbe po konkurenčni ceni – v času 
dobrih letin je velik pritisk trgovcev in velikih 
pridelovalcev, ki umetno znižujejo ceno in 
silijo kmeta k prodaji po nižji ceni) in logistika 
dostave.
Šolska prehrana s šolskega vrta – 
od izkustvenega učenja do pridelkov 
na šolski mizi
Za mlajše generacije je izjemnega pomena 
izkustveno učenje, ko se praktično in 
vsakodnevno seznanjajo s potekom pridelave 
hrane. S programom Šolski ekovrt, ki je v 
Sloveniji zaživel leta 2012, so šole (tudi vrtci 
in drugi vzgojno-izobraževalni zavodi) dobile 
možnost neposredne izkušnje pridelave hrane, 
učenja v naravi z izdelavo (in vzdrževanjem) 
učnega poligona (šolskega vrta) in seznanjanja z 
osnovnimi pristopi v ekološkem kmetovanju in 
permakulturi.  Ker imajo otroci in mladostniki 
vse manj neposrednega stika z naravnim okoljem 
in tudi s pridelavo hrane, je spoznavanje rastlin, 
različnih pridelkov, razumevanje procesov v 
naravi, pa tudi rokovanje z orodjem in zemljo še 
kako pomembno za njihov razvoj in nenazadnje 
tudi za razumevanje kompleksnega zanimivega 
procesa pridelave.
Poleg možnosti pridobivanja povsem novih 
znanj in veščin pa je pri nekaterih šolah 
S programom 
Šolski ekovrt so 
šole (tudi vrtci in 
drugi VIZ) dobile 
možnost neposredne 
izkušnje pridelave 
hrane, učenja v 
naravi z izdelavo 
(in vzdrževanjem) 
učnega poligona 
(šolskega vrta) 
in seznanjanja z 
osnovnimi pristopi 
v ekološkem 
kmetovanju in 
permakulturi.
Slika 4: Prostorski prikaz vključenih vzgojno-izobraževalnih zavodov v program Šolski ekovrtovi
22
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  3/2020
širimo obzorja

vzpostavitev šolskega ekovrta pomenila 
tudi preveritev zahtevnosti zagotavljanja 
samooskrbe. Večinoma vzgojno-izobraževalni 
zavodi namenjajo šolskim ekovrtovom majhne 
površine, kakšno visoko gredo ali nekaj deset 
m
2
 gredic, vendar so med njimi tudi takšni, ki so 
tej dejavnosti namenili celo več 100 m
2
 in poleg 
vrtička skrbijo še za sadovnjak, malinjak, celo za 
čebele in domače živali.
V vseh osmih letih obstoja programa je v Mreži 
šolskih ekovrtov sodelovalo kar 368 vzgojno-
izobraževalnih zavodov (Slika 4), med katerimi je 
bilo največ osnovnih šol (skupaj s podružničnimi 
šolami 237) in vrtcev (79). Vsi člani Mreže so 
imeli strokovno podporo Inštituta za trajnostni 
razvoj, delavnice, izobraževanja ter gradiva v 
obliki e-biltenov.
Kakšne so največje koristi izvajanja 
programa Šolski ekovrt? 
Imamo prve rezultate anketiranja mentorjev, 
ki poteka (v letu 2020) v okviru raziskave 
razširjenosti in prepoznavnosti programa 
Šolski ekovrtovi v Sloveniji. Poleg pričakovanih 
odgovorov, da delo na ekovrtovih približa 
naravo učencem, da se razvija pozitiven 
odnos do narave, da omogoča razvoj 
povsem praktičnih veščin, da prinaša nova 
znanja o načinih obdelovanja zemlje (npr. 
kolobarjenje, semenarstvo, kompostiranje) 
ter posebej ekološke pridelave hrane idr., 
so številni mentorji navedli tudi druge 
koristi. Najpogosteje so omenili spodbujanje 
inovativnih idej pri otrocih (in njihovih 
mentorjih), vzpostavljanje pozitivnega odnosa 
do hrane kot vrednote, izobraževanje o pomenu 
lokalnega pridelovanja, spodbujanje vztrajnosti, 
odgovornosti in delovnih navad, povezovanje 
otrok in zaposlenih (Sliki 6 in 7). 
Šole ta program izvajajo najpogosteje v 
okviru interesnih dejavnosti in rednega 
pouka, pogosto pa mentorji z otroki delajo na 
vrtovih še v času podaljšanega bivanja ali v 
okviru izbirnih predmetov. Med interesnimi 
dejavnostmi tako prevladujejo krožek šolski 
ekovrt, zeliščarski krožek, kmetijski krožek, 
naravoslovni, čebelarski krožek, gibanje 
in zdravje, kuharsko-vrtnarski krožek ipd. 
Med izbirnimi predmeti pa se najpogosteje 
pojavljajo sodobna priprava hrane, kmetijska 
dela in sodobno kmetijstvo, vrtnarjenje in 
ročne spretnosti, čebelarjenje, kmetijska dela, 
rastline in človek idr. 
Seveda se obseg aktivnosti in pristopi k 
ekovrtovom med vzgojno-izobraževalnimi 
zavodi in njihovimi zaposlenimi zelo razlikujejo. 
Marsikatera šola oziroma njihovi mentorji 
so okoli šolskega ekovrta razvili celo mrežo 
dejavnosti, ki jo iz leta v leto nadgrajujejo. 
Imamo odlične primere možnosti izvajanja 
rednega pouka, številne oblike naravoslovnih dni 
in različne oblike medpredmetnih povezovanj. Da 
bi te dobre prakse dosegle širši krog partnerjev 
programa (in vse zainteresirane vzgojno-
izobraževalne zavode), smo s sodelovanjem 
Društva Šolski ekovrtovi in Oddelka za geografi jo 
Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 
zasnovali aplikacijo Šolski ekovrt, ki deluje v 
okolju ArcGIS online (povezava: https://uni-lj.
maps.arcgis.com/apps/opsdashboard/index.
html#/9f85781b13174aa98515db3b4926d152). 
Grafi kon 1: Vključenost vzgojno-izobraževalnih ustanov v 
program Šolski ekovrt od leta 2012 do danes
Slika 5: Pregledovalnik aplikacije Šolski ekovrtovi (velikost 
kroga prikazuje združeno število vzgojno-izobraževalnih 
ustanov nekega območja, vključenih v program).
23
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  3/2020
širimo obzorja

Namen pregledovalnika in urejevalnika (Slika 5) 
je prikazati delo in raznovrstne ideje, povezane 
s šolskimi ekovrtovi, ki jih šole, mentorji in 
učenci že izvajajo. Z osnovno predstavitvijo 
vsakega ekovrta (velikost, vrsta vrta, glavni 
pridelki, pedagoške aktivnosti, vezane na 
ekovrt, dogodki idr.) vsakega posameznega 
vzgojno-izobraževalnega zavoda je razvidno, 
kako se lahko inovativno in na razmeroma 
majhnih površinah lotimo pridelave, predelave in 
izobraževanja o kmetijstvu in ekološki pridelavi 
hrane v šolah in vrtcih. 
Želimo, da zainteresirane šole oziroma mentorji 
šolskih ekovrtov, v sliki in besedi, pokažete 
rezultate svojega dela, pridelke, urejenost vrtov, 
izvajanje pedagoškega procesa, potekajoče 
druge aktivnosti itd. S pomočjo aplikacije bi se 
lahko šole bolj povezovale, predvsem pa širile in 
delile izkušnje (priprava krajših opisov različnih 
aktivnosti) in dobre prakse.
Trenutno ni sistemske podpore za razširitev 
in nadaljnji razvoj programa Šolski ekovrt. V 
preteklosti je Inštitut za trajnostni razvoj (od 
začetka leta 2020 pa Društvo Šolski ekovrtovi) 
vzdrževal povezavo z mentorji, skrbel za njihovo 
letno izobraževanje ter aktivnim članom 
podeljeval znak Šolski ekovrt. 
Število aktivnih članov v programu Šolski 
ekovrtovi se je, zaradi odsotnosti podpore, 
zmanjševalo, zadnja leta jih je okrog 80 
(Grafi kon 1). Ugotavljamo, da so nekatere šole 
resnično vzpostavile odličen sistem mentorstva 
in vključevanja tako učiteljev kot učencev – in 
tam šolski ekovrtovi živijo in se razvijajo. Gre za 
šole in vrtce, ki danes lahko delujejo brez zunanje 
podpore. Verjetno pa bi bila kakovost izvajanja 
aktivnosti, njihov nabor in odmevnost še večja, 
če bi imel program bolj sistematični pristop in 
nacionalno podporo. 
Kakšno podporo bodo potrebovale 
šole za nadaljnji razvoj šolskih 
ekovrtov in z njimi povezanih 
dejavnosti? 
Potrebe prihajajo pravzaprav od samih učiteljev, 
mentorjev, ki izpostavljajo pomen stalnega 
izobraževanja, posredujejo konkretne predloge 
za izboljšave oziroma učenje iz prakse, izražajo 
potrebo po obiskih različnih kmetij, več 
komunikacije med šolami (npr. izmenjava semen 
in sadik), predstavitev dobrih praks, kar bi bolj 
motiviralo še druge sodelavce.
Vendar bo, kot je Slabetova zapisala v publikaciji 
School garden guide, »šolski vrt lahko dolgoročno 
uspešen le, če ne gre za projekt enega človeka 
oziroma nekaj posameznikov. Potrebna je 
podpora in sodelovanje kolegov (učiteljev), 
nepedagoškega osebja na šoli in pogosto celo 
lokalne skupnosti.« (Slabe, 2017)
Slika 7: Šolski ekovrtovi omogočajo mentorjem in 
učencem izvajanje številnih dejavnosti. Skrb za živali 
je med učenci zelo priljubljena, žal pa številne šole in 
mentorji nimajo pogojev za tovrstne aktivnosti. Na OŠ 
Rudolfa Ukoviča Podgrad imajo poleg kokoši in kuncev 
tudi šolsko muco
Foto: S. Uhan
Slika 6: Z aktivnostmi na šolskem ekovrtu učenci 
spoznavajo različne oblike dela in uporabo orodja. 
Vzdrževanje visokih gred na OŠ Rudolfa Ukoviča Podgrad
Foto: S. Uhan
24
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  3/2020
širimo obzorja

Namesto zaključka – vprašanja za 
morebitno raziskavo na vaši šoli
Ključni namen prispevka je, da v šolajočih 
mladostnikih nekatera dejstva in rezultati 
geografskih analiz sprožijo razmišljanje in da se 
porodijo vprašanja, na katera je mogoče iskati 
odgovore v okviru pouka ali z inovativnimi 
raziskovalnimi nalogami – navajamo le nekaj 
predlogov, kako bi (ne)vidne poti hrane v vašo 
šolsko kuhinjo postale vidne!
• Kako celotna pot hrane – od njive do krožnika 
(v geografi ji govorimo o procesih pridelave, 
predelave, prodaje in reciklaže) poteka na moji 
šoli ali v mojem lokalnem okolju?
• Koliko in kako se povezujejo kmetje, mesarji, 
peki, trgovci in centri ponovne uporabe (v 
geografi ji jim rečemo akterji prehranske 
verige) v mojem lokalnem okolju (npr. v radiju 
30/60 km)?
• Kako velika »popotnica in avanturistka« 
je naša šolska malica: koliko kilometrov se 
prevozi, koliko posrednikov sreča?
• Ali naravne razmere v našem lokalnem okolju 
omogočajo kmetom, da bi s svojimi pridelki 
zadostili potrebam naše šole? Koliko lokalnih 
kmetov bi se moralo povezati, da bi skupaj 
svoje sezonske pridelke pripeljali na šolsko 
dvorišče in bi tako zagotovili količino hrane, 
ki jo potrebuje naša šola? Kako močno bi se ob 
takšnih okoliščinah spremenili naši jedilniki?
• Kakšno (zanimivo?) pot opravijo viški hrane 
in odpadki iz naše šolske kuhinje?
• Katere pridelke, začimbe pa bi morda na 
naši šoli (oziroma okolici) lahko pridelali kar 
sami – v našem šolskem (eko)vrtu? Ali lahko 
na naši šoli vzpostavimo lastno »lokalno« 
semensko banko z načrtnim zbiranjem doma 
vzgojenih semen pri sorodnikih, sosedih?
Zelo konkretne napotke, aktivnosti, naloge in 
ideje za delo z različnimi starostnimi skupinami 
učencev pa lahko učitelji najdete v priročniku 
globalnega učenja Jej lokalno, misli globalno! 
(Jej lokalno, …, 2017). 
Viri in literatura
1. Društvo Šolski ekovrtovi, 2020. Pridobljeno: http:/ /
www.solskiekovrt.si/ (20. 8. 2020).
2. Godec, K., 2019. Kratka prehranska veriga v javnih 
zavodih. Geografski obzornik, 63, 3, str. 19–28. 
3. International Co-operative Alliance, 2020. Facts 
and fi gures. Pridobljeno: www.ica.coop/en/
cooperatives/facts-and-fi gures (27. 9. 2020). 
4. Jej lokalno, misli globalno! Priročnik globalnega 
učenja za učitelje, 2017. Inštitut za trajnostni razvoj, 
60 str. Pridobljeno: http:/ /www.solskiekovrt.si/
publikacije/jej-misli-prirocnik/ (20. 8. 2020).
5. Slabe, A., 2017. School Garden Guide: How to 
set up and use organic school gardens for Global 
Learning and beyond. Inštitut za trajnostni razvoj, 
64 str. Pridobljeno: http:/ /www.solskiekovrt.si/
publikacije/school-garden-guide/ (27. 9. 2020).
6. SURS (Statistični urad RS Slovenije), 2020. 
Kmetijska gospodarstva, splošni pregled. 
Pridobljeno: https:/ /pxweb.stat.si/SiStatDb/
pxweb/sl/30_Okolje/30_Okolje__15_kmetijstvo_
ribistvo__13_Kmetijstvo_2010__01_Splosni_
pregled__05_15P04 (20. 8 2020). 
7. Šolska shema sadja, zelenjave in mleka. MKGP 
(Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano), 
2020. Pridobljeno: www.gov.si/teme/solska-
shema-sadja-zelenjave-in-mleka/ (26. 9. 2020).  
25
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  3/2020
širimo obzorja