Vice
Pod stenami S a vranije
(namenjeno Slovenski Istri in prijatelju Marjanu)
Edelman Jurinčič
Najine besede so bile preproste
in sledile so glasu
in tišini istrskih kostanjev.
649
650                                                                                                                   Edelman Jurinčič
Vidiš, duši nama trepetata v tej oddaljeni membrani, v tem prekritem vzdušju sredi julijskega popoldneva.
Vedoč za pot pod stenami Savranije
sva si prihajala nasproti
bliže in bliže najine osamljenosti.
Pa vendar, ali se nisva na tej oddaljeni poti daleč v istrski pokrajini zavedla možnega preziranja?
Morda naju niso dovolj poučili, morda nama niso povedali o temah, ki sva jih odkrivala pred vrati!?
Ne! Ni bilo za naju, ko nama je razkazovala dolino, ko nama je odkrivala globino, ko nama je prihajala tako blizu!
In potem zadrega: prav vedno sva bila blizu tistih videnj, prav vedno sva tavala tam okoli z dihom ostankov preteklosti.
In Istra je nama oznanila: srečala bosta življenje in sanje in ob mojem koraku dotik poletnega prahu.
Nevzdržno sva prihajala pred njena vrata in stiskajoč tisoč spoznanj sva pela: več, še več, potrebujeva še več!
Zdrsnila sva v čas s počasnimi meritvami, v čas z večnimi improvizacijami.
651
Pod stenami Šavranije
Predrzna ali nesramna! Najlepše besede si nama vzela! Nisi jih pustila zoreti! Zdaj so stvari pretežke, izginjajo z občutkom utrujenosti.
(v dnevnik tega večera: zdaj so stvari samo beležke, daleč od razmerja med nama)
Ti si odšel in pustil preteklost za kruto prihodnost. Sam pa sem našel stara pisma in pričel z branjem prekrito igro spomina.
Megla nama je vkliknila: utonita!
(v dnevnik tega večera: moja noč je minila v vinu bolečine moje oci so utrujene)
Morda so bili dotiki, morda so bila odprtja, toda večeri so brez odziva.
Najina je, najina je! Uživajva v njenih globinah! Tako nama, počasi, počasi le odpira oči.
Tudi tokrat, ko nama ni do
skrivnostnih besed,
verjamem v skrivnost,
ki naju veže.
Istra je prazna najinega
hrepenenja,
je prazna najinih besed,
ki jih vztrajno skrivava
zase.
652                                                                                                                  EdelmanJurinčič
Sediš v svoji prevzetnosti
kot veliki Bog
se v večnost naslanjaš...
kakšno mnenje nama boš napisala,
kakšno zgodbo naj zgradiva
in kako naj se interpretirava?
Kaj pa če bi prišla na rob
tvojega iskanja?
Kaj pa če bi uspela
zazreti in se dotakniti
tvoje skrivnosti?
Ali bi zmogla vsega dojeti?!
Skrijva vsa najina nagnjenja,
skrijva vso najino sedanjost,
skrijva ves najin napuh!
Postaniva otroka,
ki sta od vsega že
na koncu poražene poti.
Morda je to molitev.
Kadarkoli se bova odločala
za pot,
potegniva vase horizonte
in ko bova prišla tja,
ni treba zdrnitve
v petju nobene vsebine.
(Tokrat sem sam. Ves večer so me motili njeni glasovi in ves večer sem pisal pesmi. Tokrat so bili motivi veliki.)
Vse, kar sem napisal, so bile stvari,
ki sem jih nosil v pobočjih
Šavranije.
In veter, ki je obrnil dušo,
so bile besede, besede, besede ...
Šavrinški hribi na jesen 88