378
Naši dopisi.
Na Dunaji 10. nov. H. {Poročilo slov. lit. društva.) Slovensko literarno društvo na Dunaji nastopilo je se 3. dnevora t. m. tretje leto svojega obstanka. Da je mlado društvo v preteklem letu tako krepko delovalo in napredovalo, je v prvi vrsti zasluga prerano umrlega predsednika gosp. Ivana Jarca, zasluga pa tudi dru-štvenikov, ki so redno zahajali v društvene seje ter čitali razne spise. Sedaj se je pač vsak lahko prepričal, koliko je na dobrem vodstvu ležeče. Gosp. J are, delaven in za narod navdušen mož , vžival je in zaslužil največe zaupanje v društvu. Ostal bo nepozabljivi rajnei pač vedno v spominu. — Društveno poročilo je zelo ugodno; veseliti mora vsacega narodnjaka, navduševati mora pa tudi društvenike, da tudi naprej delujejo na čast domovini. V društvu brali so se v preteklem letu sledeči spisi: 1) Uzroki navadnih bolezni našega kmeta, spisal gosp. J. K. Jarc, pozneje natisneno v ,,Zvonu". 2) Kokšar, slika iz kmečkega življenja, spisal gosp. J. Sušnik. 3) Blaga oporoka, čital goap. M. Brence, natisneno v „Zvonu". 4) Gospod doktor, čital gosp. J. Škofic, natisneno v „Zvonu". 5) Buridanov osel, čital gosp. R. Poznik. 6) O potresih, čital gosp. J. Sušnik. 7) V god Vaclava Brila, pesen iz Simon Jenkove zapuščine, čital gosp. Al. Hudovernik, pozneje natisneno v „Zvonu".    8)   O pristnosti kraljedvorskega rokopisa,
379
čital gosp. Ed. Volčič. 9) Nekrolog gosp. F. Karlinu, čital gosp. J. Sušnik. 10) Zvesto srce, čital gosp. M. Brence. 11) Moja Mira, čital gosp. JvŠkofic. 12) Mlinarica , prevel iz poljskega gosp. K. Strekelj , pozneje natisneno v podlistku „Slov. Nar.".   —   Poleg teh beril
!>a so podajali društveniki kratke ekscerpte iz novejših iterarnih del, osobito pa so se ozirali na slovansko literaturo. Tudi na kritiko se je ozir jemalo. Iz tega je dovolj razvidno, da je društvo zvesto spolnovaje svojo nalogo, krepko napredovalo in da zasluži vsestransko podporo slovenskih rodoljubov. Omeniti moramo tudi, da se je društvena knjižnica pomnožila z novimi knjigami. Posebno hvaležno je društvo „Matici Slovenski", gosp. prof. dr. Miklošiču in gosp. prof. Marnu. — Po požrtvovalnosti gosp. R. Poznika dobilo je društvo 60 gold, ter razpisalo nagrado za najboljši spis Cirilu in Metodu. Društvo namerava tudi izdati letos knjigo, ako bodo le količkanj ugodne društvene razmere. — Naj kratkemu temu poročilu pridenemo še željo, da bi slovenski rodoljubi podpirali, vsak po svoji moči, to društvo, kojega edin namen je, vzbujati nove moči za slovensko literarno delovanje, vsaj poročilo dovolj kaže, da je društvo vredno podpore. Sosebno prosimo naše rodoljube, naj se spomnijo društvene knjižnice, kajti znano je, da si slovenski dijak na Dunaji ne more nabaviti vseh knjig, ki so potrebne za splošno omiko.
Iz Trsta 10. nov. — Naj „Novicam" zopet nekaj poročam o „irredentarskem" blagu. Po naključji mi je prišel v roke najnovejši tiskani spis enega teh ljudi, ki ima čisto laško (?) ime Tedeschi. Ce človek to delo pogleda, brž zapazi, kam „pes taco moli", kakor se po domače pravi. Ob kratkem posneto se reče tu, da se ima vsa primorska krajina do Beljaka, toraj tudi Trst in Istra s primorjem odkrehniti od habsburške monarhije, s tem pa bi naj se tudi Slovencem vrat zavil.    Knjižici tej bodi ta-le kratek odgovor:
Najprej se mora pomisliti, kaj je Trst, kaj so bili in kaj so politično mislili stari Kranjci. Pravo so zadele „Novice", ko so omenile v Sušaku izišle knjižice znanega Bonghi-ja, zavračajoče take protiavstrijske propagande; „Novice" so storile le svojo sveto dolžnost, kolikorkrat so klicale na stražo ob Soči in Adriji. Saj stari Kranjci niso bili nič manj na straži. Da pa niso bili oni krivi temu, če je duševno izobraževanje po Slovenskem zaostalo in da so to zadolžili največ Nemci in Lahi, to je uže T. Elze, stri-njaje se o tem s Safari kom, dokazal v svojem spisu „die Universitat Tubingen und die Studenten aus Krain 1877".
Daje pa zasluga starih Kranjcev to, da slovenska dežela ni bila še huje raztrgana in razkosana in da Trst spada še zmerom k Avstriji, ne pa k Italiji, to je pomniti posebno še zdaj, ko ga ni dneva, da bi Lahi ne napadali habsburškega cesarstva, vzlasti hudo pa še slovenskih dežel. Par let je uže, kar je tukajšnji vladni list „Adria" nekoliko to pripoznal; najbolje pa se povdarja ta zasluga starih Kranjcev in njih politično izdatno delovanje v nekem spisu, ki je ravnokar na svitlo prišel v Kopru pod naslovom: „Del deca-dimente deli'Istria" (o propadu Istre), spisal Paolo Tedeschi. Pisatelj (ime „Tedeschi" ni laško) obžaluje , da je zdaj uže toliko Slovanov v Istri in da ne prebiva tam več toliko starih „latinskih rodov z mož-kim nosom" (1' antica razza latina dal maschio našo), kolikor jih je bilo, ko so deželo vzeli Rimljani. Pristaviti je tu pač, da tudi stari Istrijani niso bili Rimljani, toraj niso imeli „latinskih" nosov. Čeravno pisatelj tako žalostno javka, je vendar knjižica njegova jako podučna. V njej se nahaja veliko resničnega, česar
celć Lahi nič kaj radi ne slišijo, na pr., da se velika večina istrijskih mest nikakor ni radovoljno podala Be-nedkam, da so se marveč branila do zadnje moči, da so jih Benečani molzli, ter jih vladali ne po Istrijancih, domačinih, marveč po Benečanih, tujcih, ki so jih zanemarjali, in da se je polatinčenje zabranilo le po kmetih, katere so iz dežele klicali. O Trstu knjiga še posebno pravi, da se je zmerom in zmerom branil beneškega gospostva in se je leta 1382. raji podal avstrijskim vojvodam, le da ni prišel pod beneški jarem. Tedeschi pravi, da je bilo to najpametneje, kar je moglo storiti to mesto, ki je mislilo na svojo prihodnost. Po vsem tem bi človek mislil, da Tržačanom bi tudi zdaj ne smelo nič druzega mar biti, ko okleniti se s svojimi slovenskimi sosedi dalje v pobrežji. Kaj še! Zdaj pa pride na dan „irredentovski" pes s svojo taco. Tedeschi piše namreč (str. 81), da je cesar Karol V. po razdelitvi habsburških dedinskih dežel svojemu bratu Ferdinandu dal Stajarsko, Koroško, Kranjsko in vojvodino Avstrijsko ter prebrisanega duhd hotel si pridržati Gradiško, Trst, Reko in grofijo Istro s tem namenom , da bi iz teh napravil si posebno provinco ter združil jo s svojimi laškimi deželami, namreč z Na-poljem in Milanom.
„Toda naši bratovski sosedi Kranjci" — toži Tedeschi — „so pobili slavnemu cesarju jajca v čajni, mislili so namreč iz Kranjske in Istre napraviti enotno celo politično deželo ter si zagotoviti prosto pot do morja, zato so se postavili na boj in niso hoteli Ferdinandu priseči zvestobe, dokler ni svojega brata za božjo voljo prosil, naj mu prepusti tudi deželo takraj Alp (juliških gord), kar se je res zgodil o". Tako je pisano tudi v ravno izišli zgodovini Istre, katero je izdal De Franceschi in katero Tedeschi navaja.                     (Kon. prih.)
V Gorici 21. nov. — Cesaričin god je obhajalo naše veteransko društvo z mašo pri sv. Ignaciji, katere se je udeležilo več ko 200 veteranov v društveni obleki. Bili so pri maši tudi gosp. dvorni svetovavec baron Rechbach, deželni glavar vitez Pajer in mnogo druzih odličnikov. Veterani na kmetih obhajajo omenjeni god svoje presvetle pokroviteljice na enak način danes. — Naš župan g. dr. Deperis je poslal svoj diplom častnega društvenika veteranskega društva njega predsedništvu nazaj. Vzrok temu je neki spis, ki ga je priobčilo veteranskega društva pred-sedništvo v „Eco del Litorale", spis pojasnujoč neke nevšeČne razmere med županstvom in društvom in segajoč do 3. oktobra t. 1. nazaj, ko se je blagoslavljala društvena zastava. Danes je prilepljen po uliških oglih cesaričin odgovor na čestitanje veteranskega društva h godu 19. novembra. — Ker sem uže pri cesarici, naj povem, da bode naš prečastiti prvostolni kapitelj prihodnjo soboto obhajal smrtni spomin — za nas Goričane dvakrat „Velike" — cesarice Marije Terezije. Ona je namreč s papežem Benediktom XIV. dognala, — po dolgem pogajanji in po velikih težavah srečno dognala odpravo patriarhata oglejskega , ustanovitev naše nadškofije in pa dotičnega kapitelj na, kateri nosi še danes njeno ime (,,Capitulum Theresia-num"). Danes sem videl tisto zlato medaljo, ki je bila izdana v spomin srečne rešitve omenjenih zadev. Na eni strani kaže podobi Marije Terezije in njenega so-pruga, na drugi primeren napis. — Se drugo Marijo Terezijo naj omenim. Prišla je v petek zjutraj v Gorico prezimit M. T. grofinja Chambord. Pozneje pride tudi grof. Kraljeva rodovina stanuje, kakor druga leta, v Bockmannovi villi. — Za popravljanje cer-
380
kvevJoanic-u (v Lahih) je dala cesarica vdova Marijana 100 gold. — V naši prvostolni cerkvi bodo spet nekaj potrebnega popravljali, stopnjice na kor i. dr. Stroškov je preudarjenih okoli 1400 gld. — Naši ubogi mrliči še nimajo mini. Ne le, da jih polagajo v „prehladno" zemljo, temuč tudi zarad poti do mirodvora se živi za-nje prepirajo. Po magistratnem pogrebnem redu namreč je odkazana za faro Velike cerkve dolga pot okoli Grada; skozi mesto — po Travniku — smejo peljati le kakega odličnega mrliča, kateremu municipij to čast dovoli. Prvi krat (od 1. septembra t. 1.) je bila ta izjema dovoljena preteklo sredo rajnki soprugi dvornega svetovavca in nekdanjega župana dr. Visini-a. Brž drugi dan uže , o priliki nekega druzega pogreba, so si pogrebci mislili: Ce so peljali uno včeraj skoz mesto, zakaj te ne V Zakrmili so bili uže proti Rastelu in malo je manjkalo, da ni nastal škandal Zmagali ste ta pot pamet in postavnost; ali slednjič se bode moral menda municipij vendarle udati občni želji in stari navadi. — Seji deželnega šolskega sveta 17. t. m. je predsedoval namestništveni svetovavec g. Rinaldini. Pa ne, da bi bil odmenjen za novega dvornega svetovavca na mesti gosp. Pozzi-a, ki je odšel te dni v Inomost?! — O priliki čitalnične besede prihodnjo soboto 27. t. m. se bodo pobirali doneski za nesrečne Zagrebčane. (Predsednik naše čitalnice na mesti dr. Tonkli a je zdaj g. An dr. Jeglič.) — Nekaj, kar sem bral danes v „Obzoru" (od z0. nov.), me sili vsklikniti: „Zivio dr. Mra-zovič!" Izdal je namreč vrli župan zagrebški 19. t. m. razglas, v katerem kar naravnost prepoveduje — kletev. Opira se ta njegov ukaz na neko cesarsko postavo od leta 1854. Kazen zažugana tistim, ki bodo kleli, je zapor od 6 ur do 14 dni. Oj , da bi tudi v Gorici, v Trstu in bližnjih laških mestih vstal kak MrazoviČ!*) Bogokletstvo je po teh naših krajih uže v neb o v pi-) oče.
Iz Jelšan na Primorskem 17. nov. — Kakor sem
uže zadnjič omenil, dobili smo v Jelšanah nove orgle, katere je po najnovejši sistemi sestavil gospod Ignacij Zupan s sinovi. 7. dne t. m. prišel je to mojstersko delo poskusit gosp. Anton Forster iz Ljubljane, slav-noznani strokovnjak na orglah, Igral je gosp. Forster potem, ko so se orgle blagoslovile, pri veliki sv. maši, katero so služili prečast'ti gosp. dekan Val. Pušavic; pridigovali pa so častiti gosp. Anton Notar, lepo razla-gaje, kedaj in zakaj da so se vpeljale orgle pri službi božji. V izgled so postavili pevcem in organistom sv. Cecilijo ter priporočali cerkveni svečanosti primerne prave cerkvene pesmi. Poleg tega so omenili, da v veselih družbah se smejo poštene narodne pesmi popevati, a ogibati se je umazanih , ki so narodu na sramoto in na kvar morali. —¦ Po dovršeni službi božji je gosp. Forster nove orgle očitno pohvalil. Gosp. dekan so povabili mojstre Zupane, gosp. For s terja, pa tudi g. Pip pa, nadžupana in več drugih cenjenih oseb na prav okusen obed, pri katerem so se vršile napitnice osobito preč. gosp. dekanu, ki, čeravno uže v visocih letih, so vsi vneti za lepe nove naprave. Pod njimi napravili so se zvonovi, popravila cerkev in sezidal se prekrasni zvonik, ozidal se novi farovž in preskrbele se zdaj lične in dobre orgle. Očitna hvala pa gre tudi vsem faranom, da so v malo letih toliko tisoč forintov vkljub slabim letinam drage volje žrtvovali.
Iz Železnikov 20. nov. J, L. — Sinoči okoli 8. ure videti je bil tu pri nas nenavadni natorni prikazek, namreč o svitu meseca mavrica, ki se je razpenjala čez dolino od severne proti jugo-zapadni strani. Ozračje
*) Tudi za Kranjsko bi ga želeli.                       Vred.
bilo je nekako prijetno-toplo, in bliskalo se je. kakor o soparnih poletnih večerih. Ljudje menijo, da bomo imeli dolgotrajajočo toplo jesen, cesar si pač vsi želimo, ker s tem bi se zima izdatno okrajšala; zlasti pa bi si živinorejci prihranili mnogo krme , ako bi še kaj časa tako toplo ostalo. Pasejo namreč še vedno goveda in drobnico po prostem, in trava po travnikih in senožetih je tolika, da bi živina imela do Božiča dovolj paše zunaj. Da bi pač hoteli tudi železninski obrtniji nasto« piti kaj bolj prijazni dnevi! Le-ta se nahaja namreč tu pri nas v najnemilejših razmerah in je le dvojno mogoče : ali se mora cena železju sploh povzdigniti; ali pa mora vse zastati. Kaj pa potem? Vzemimo si pogum , naslednje spregovoriti: Ako se bo za gorenjsko stran res osnovala no?a obrtni j ska šola,*) bi visoki vladi naš kraj pač v živo priporočili. Kake nove zidanje in stavbe bi se dale tu veliko ceneje izpeljati, kakor kje drugej, ker je vsakovrstni materijal prav lahko in ceno dobiti; poleg tega je vodne moči dovolj na razpolaganje. Tudi stanovanj za učence bi ne manjkalo. Naj bi pač ta misel padla na plodno zemljo , in obrodila zlati sad boljše prihodnosti za mladino našega kraja in cele njegove okolice!
Iz Selške doline 14. nov. (Letina; cestne zadeve.) Letošnje leto se pri nas med srednje-dobra leta šteje, dasiravno tukaj ni posebno ugoden kraj za žito. Pšenica, rž, ječmen in oves so se dobro obnesli, proso tudi, turšica in fižol sta slabša kot lansko leto, ajda je komaj seme povrnila, sena in otave je tudi malo. Hvaležni smo kmetijski družbi za ruski lan, ki se je večidel dobro obnesel **) ; od.mernika semena je izrastlo nekemu kmetu 130 funtov lepega prediva in pa dva mernika semena, nekemu drugemu, ki mu je slabeje gnojil in ga bolj na glinasto zemljo sejal, je pa izrastlo le 45 funtov slabega prediva in 1 mernik slabega semena od mernika posejanega. Nekdaj so pri nas kmetje največ denarja za platno dobili; res, da današnje dni za kupčijo ne nese kaj lami sejati, ker se domače platno zavoljo fabrik in bombaža skoraj prodati ne more, vendar je za domačo obleko zmirom boljše od kotenine. Nekaj lami je zato vsakemu kmetu potrebno pridelati. Želeti je tudi, da bi si. kmetijska družba, ako je mogoče , to obrtnijo kaj povzdigniti pomagala, bodi-si s podukom ali pa dejansko; mnogo ljudi je nekdaj pozimi imelo zaslužek, če prav majhen, a sedaj nimajo kaj dela. — Poleg druzih neprijetnosti nam tudi okrajna cesta mnogo sitnosti in tudi stroškov prizadeva, ker je le na zemljiščni in hišni davek razdeljena tako, da pride en seženj ceste na goldinar davka. Kupci in obrtniki nimajo ž njo nobenih stroškov, fužinarji pa prav malo, akoravno jo ti vsi najbolj rabijo in le njim dobiček donaša. Res, da so dobre ceste tudi kmetu koristne, pa naša okrajna cesta se tako izvozi, da se mora vsako leto dvakrat posipati in popravljati. Nekateri posestniki so čez 3 ure oddaljeni od ceste, težavno jim je tedaj jo v dobrem stanu imeti; nekateri jo v najem dajo, kar pa mnogo stane — za manj ko 30 kraje, od sežnja je nihče ne posuje. Kako velik davek je to, ker je ima navadno vsaki kmet od 30 do 60 sežnjev in še več! Pa tudi se primeri, da najemnik slabo ali ne posuje o pravem času in se cesta po dražbi druzemu odda; kako je potem posestnik oškodovan, to vsak lahko ve; tudi zasip se težko dobi, še celo proti primernemu plačilu. Jaz vem za nekega gospoda v naši dolini, ki ima veliko kupčijo  z železom in lesom,  več žag in fužine;
*) Obrtnijska šola na Gorenjskem je dosihmal še zelo meglena stvar; naj bi se kmalu razjasnila!
**) Hvala za poročilo.                                         Vred.
381
a vendar ne pusti na svojem prudu šute jemati, dasi-ravno je brez vse škode in on skoraj največ ceste stare. Prav zelo bi želeli, da bi se nam ta „neimenovani" davek če ne preložil, vsaj polajšal tako, da bi bila cesta bolj pravično razdeljena; to se nam od cestnega odbora nekoliko obeta. Vsaj smo kmetje uže z drugimi davščinami preobloženi. — Prav bi tudi bilo, da bi se cesta čez Podbrd na Tominsko brž ko mogoče dodelala, ker je v vseh zadevah važna. Prav bi tudi bilo, da bi se ta cesta med deželne ceste v vrstila, da bi po mitnici tisti, ki vozi po nji, jo tudi posipal. — Tudi pri nas se je čutil potres 9. dne t. m. ob pol 8. uri zjutraj.                                         Nace Semen, kmet.
Iz Butoraja, okraja Črnomaljskega.   —  Pri volitvi
občinskega starešinstva 31. dne u. m. so bili izvoljeni: za župana Janez Penešič iz Lahina , — za svetovalca pa Peter Klobučar iz Sipka in Matej Kuzma iz Zorenc.
Iz Mokronoga 21. nov. — Pri volitvi župana 18. dne t. m. bil je izvoljen za župana gosp. France Penca,vusnjar in posestnik, za svetovalce pa gospodje Janez Sašelj, gostilnar, Janez Povše, usnjar, in pa Anton Keržičnik — vsi od konca do kraja vrli narodnjaki. Mislimo, da je s tem za vselej nemčurstvu v našem trgu konec! Na čast jzvoljenim streljalo se je na dan volitve na bližnji Žalostni gori na znamenje vesele do-godbe. Živili narodni volilci!
Iz Ljubljane. — Po šestmesečnih počitnicah prične državni zbor na Dunaji zopet svoje delovanje. Obraz, ki ga bode imela zbornica poslancev, bode precej drugačen memo prve sesije. Večina avtonomistične (našej stranke se je po novih volitvah pomnožila in se v svoji notranji zvezi okrepčala, — stranka liberalcev pa se je zrahljala in tako razcepila, da je cel6 svoje ime preme-nila; ne zove se več „ustavoverska", ampak „neuiško-narodna". Minister Taaffe ima zdaj krepkejšo stranko na svoji strani in ne bo mu treba „nad strankami'4 ali „med strankami" stati, kakor je stal dozdaj , vsaj je lastnost pravega parlamentarizma ta, da ima le dve stranki, katerih ena je za, druga proti vladi. Da bode vpri-hodnje v zbornici poslancev huje vršelo, kakor o prvem zborovanji, to je gotovo, kajti Avstrija zahteva, da se pomiri po besedah prestolnega govora. Ni nam pa treba, našim gospodom poslancem na drobno razkladati, za česa se jim bode treba potegniti v prihodnjem zboru; živeli so pol leta med narodom našim in zvedeli in slišali vse, za kar se imajo potegniti v političnem, narodnem in gospodarskem oziru. Mirno smo čakali in ministerstva dozdaj ne nadlegovali, da ne bi mu nasproti silovitim ustavovercem težili stanja njegovega, al zdaj, ko je svet v velikih shodih in skupščinah celo v glavnem mestu monarhije avstrijske videl in slišal, da ustavoverci niso druzega ko kričači, ki nimajo nikjer na-slombe razen svoje klike, zdaj je nujna potreba, da mini-sterstvo postane ministerstvo prava, kakor je avtono-mistična stranka stranka prava.
— V zadnji seji družbe kmetijske so bili za ude izvoljeni: gospod baron Henrik Gagern, grajščak v Mokricah, gosp. Hugo S tein dl, grajščinski oskrbnik v Jablah, gosp. Anton Reich, grajščinski oskrbnik v sv. Križu, in c k. profesor Emil Ziakovski v Ljubljani. — {Kmetijska družba) je danes imela občni zbor. Udeležilo se ga je 49 udov. Za podpredsednika je bil izvoljen gosp. Jož. Seunig, grajščak na Bokalcih, za odbornike pa gospodje: Brus Andrej, Lasnik Peter, dr. Poklukar, Franc Souvan stareji, Franc Vičel, pl. dr. Maks Wurzbach, dr. Kozler, Vene. Goli in Karol Neklovski. — Za revizorja druž-binih računov pa   sta  bila  izvoljena gosp. Ferdo Sou-
van, trgovec, in gosp. Karol Žagar, kontrolor deželne blagajnice.
Po dovršeni volitvi navedenih gospodov upravnikov je zbora predsednik baron Wurzbach v imenu centralnega odbora nasvetoval, naj zbor acclamando voli Nj. ekscelencijo grofa Julija Falkenhayna, c. kr. ministra kmetijstva, in pa c. k. deželnega predsednika gosp. Andreja Winklerja za častna uda družbi kmetijski. Zbor vstavši enoglasno pritrdi lepo motiviranemu predsednikovemu predlogu z glasnimi „živila* -klici. — Za dopisovalna uda tudi per acclamatiooem sta bila izvoljena gosp. dr. Ceh, ud ces. natoroznanske družbe v Peterburgu, in pa gospod Dume k, popotni učitelj kmetijstva in vrednik ,;Hospod. Novin" v Pragi.
—  (Od predsedstva Matice slovenske. [Konec.]) Drugi društveniki zopet pravijo , da so to ali uno leto svojo letnino odra]tali, in isto trdijo nekateri poverjeniki, da so od svojih društvenikov letnino pobrali in Matični blagajnici poslali, a da vendar se nahajajo za ravno ti s to leto v opominjevalnem listu in izkazu zaostankov kot dolžniki. — Na take ugovore omenimo, da se pri pošiljanji letnine mnogokrat odločno ne pove leto, za katero se donesek pošlje. V takih slučajih se je letnina na dolg prejšnjih let vpisavala, kajti mislilo seje, da stari dolg mora najprej poravnan biti. Z letom 1879. začenši se pa vsak donesek vpisuje za tisto leto, za katero je denar poslan. Od tod izvira razlika med Matično knjigo plačnikov in med zapisniki dotičnih društvenikov in poverjenikov.
Zgodi se pa večkrat, da društveniki ne dobo knjig tisto leto, za katero so se izdale , ampak še le v drugem letu. Nekateri potem trdijo, da so to leto uže svojo letnino odrajtali, — al tako se o času motijo, za katerega so plačali. Precejšnjo pomoto o vplačevanji letnine je naredilo tudi to, da po sklepu občnega zbora leta 1875. se tudi Matično leto končuje s koncem meseca decembra, a ne, kakor poprej, s koncem j u-nija meseca, ko je Matično leto po pričetku Matice se štelo od julija do konca junija druzega leta.
Pomote izvirajo pa tudi od tod, če se društveniki iz enega kraja v drug kraj preselijo in se to o pravem času ali celo ne naznani. Dotičnemu društveniku potem zaostajajo knjige, on pa tudi zaostaja s svojo letnino.
Likvidacija ima namen, kakor rečeno, vse razlike poravnati in vse v zaželeni red spraviti, toraj naj dotični gospodje društveniki in poverjeniki blagovolijo, odbor v tem radovoljno podpirati, in naj niso nevoljni, če jih pojasnila prosimo.
Naj h koncu še omenimo, da nam več gospodov ustanovnikov ali dosmrtnih udov na poslane opominje-valne liste ni še odgovorilo in toraj ne vemo, pri čem da smo, ali namreč jih je volja doplačati obljubljeni donesek ali ne.    Prosimo toraj kmalu odgovora.
—  Predstava poslovenjene vesele igre „Banditje", katero je dramatično društvo priredilo v nedeljo zvečer v deželnem gledališči na korist ubogi šolski mladini za zimsko obleko, je privabila toliko občinstva, da je bilo gledališče razen nekaterih lož čez in čez polno, tudi gosp. deželni predsednik z rodovino je počastil predstavo s svojo nazočnostjo. Igra se je večidel dobro, v nekaterih nalogah prav dobro vršila. Kakor slišimo, ostane čistega dohodka za milodarni namen okoli 100 gold.    Lepa podpora!
— (41 različnih šolskih Štipendij) je v včerajšnjem listu „Laib. Zeitg." razpisanih z dostavkom, da imajo prošnjiki svoje prošnje po dotičnem šolskem vodstvu c. kr. deželni vladi vložiti do 15. dne decembra.
—  Iz Zagreba, kjer še zmerom mali potresi prebivalce  strašijo,  nam je došlo  od dveh  odličnih  strani
382
poročilo, kako drago jim je bratovsko sočutje, ki ga o nji hovi nesreči Slovenci razodevamo. V velikih nadlogal tolažijo se zaupljivo, ,,da jih stari Bog hrvatski ne bod< zapustil." Zato ne obupajo, nadejajo se, da pretrpij< hudi ta udarec. „Slovenska plemena so — tako naa piše odličen mož — so kakor vrba. Klestijo jo in re žejo, a zopet nove mladike poganja."
— „Novicam" zmerom zvesti prijatelj in duševn podpornik velečastiti gosp. Davorin Trstenjak, k( nam je poslal članek v današnjem listu natisneni, nan ves vesele volje piše, da se „Kresu nadeja dovolj pisa teljev pa tudi potrebnih naročnikov; on sam je tudi už( „Kresu" nasekal obilo drv; ako Bog da in znanstvc slovensko, vse bode „Kres" žaril od Triglava do Bal kana.  —  Čestitamo!
—  Meteorologi dunajski prerokujejo kmalu nastop mrzlih dni.
—  (Vabilo k besedi ljubljanske čitalnice) v nedelje dne 28. novembra. Program besedi: 1. Hajdrih — „Hrcogovska", možki zbor. 2. „Pozdrav". Govor gospe Franje Ravniharjeve. 3. Verdi — „Velika arija Elvire iz  opere   „Ernani",   poje   gospica   pl. Endler,
4.   Eisenhut  —   ,,Tebe zlato^ja milujem", osmospev.
5.  a) Miroslav Vilhar — „Žalost", poje gospica pl. Endler; b) Brahms — „Ogerski plesi", četveroročna igra na glasoviru, igra gospica pl. Endler in gosp. %*%,
6.  Nedved — „Domovina", možki zbor. 7. „V spanji". Veseloigra v 1 dejanji. Spisal Julij Rosen, poslovenil Josip Nolli. — Začetek točno ob 1% uri. — Odbor mora opomniti, da vstop je vsled društvenih pravil dovoljen edino le udom.    K tej besedi vabi uljudno
Čitalnični odbor.
V   prijetno dolžnost si štejem javno izrekati srčno zahvalo velečastitemu pevskemu zboru narodne nase Čitalnice in pa velecenjenemu društvu našega „Sokola" za včerajšnjo prekrasno serenado k današnjemu mojemu imen-danu.
V  Ljubljani 24. novembra 1880.
Dr. Jan. Bleiweis. — (Pobirki iz časnikov.) Pretres „Wochenblattovih" laži o subvenciji za živinozdravsko ljubljansko šolo v poslednjem našem listu je tako občutljivo zadel onega pisača, da v štev. 142 skuša oprati svojo sramoto. A potrjuje se pa le zopet o njem, da če „dvakrat zine, se trikrat zlaže." Laž je namreč, da tajnik družbe kmetijske ima nadzorovati (inspiciren) družbeni vrt. Pisač se potuhne , kakor da ne bi bil vedel, da družbeni vrt od nekdaj ima svoje administratorje, zdaj celo dva in pa njunega pomočnika. — Ker je lažnjivca strast tako oslepila, da je v poročilu odborovem od leta 1878. iskal to, kar so „Novice" navajale o letu 1879., ne moremo mu druzega svetovati, nego to, naj gre kmalu k dr. Jenkotu, da mu slepoto operira. — Lažnjivo revše tudi nič ne ve, kako se je po odhodu dr. Strupi-a, tudi učitelja v tej šoli, predavanje 12 naukov menjalo in zakaj sta ^zdaj poleg učitelja podkovstva le dva učitelja. — Ce pisač, ki hoče svet v „Laib. Wochenbl." slepariti, naposled na pomoč kliče Stritarjev „gehar-nisehtes Sonnett Nr. XLI.", mora se misliti, da od dr. Bleiweis a razen tega, da zraven vodstva in uči-teljstva na živinozdravski šoli „inspirira" družbeni vrt, pisač „Wochenblattov" morebiti še to zahteva, da dr. Bleiweis „inspirira" tudi muzeum namesti gosp. Dežni an a, ki za to vsako leto 800 gold, vleče iz deželnega zaklada ali, da z „Wochenblattom" govorimo, „aus dem Sackel der Steuerzahler". V obče „Wochenblat-tovim" hudobnim lažem ne gre druga beseda kakor Greuterjev „pfui"!