Samogovor.
j^toj pred menoj, moj skriti obraz, samo za hip, le kratek čas, da te spoznam.
Nocoj ni med nama srednika, sodnik moj, brez besednika s teboj bom sam.
Veš, kaj prenesel sem v teh dneh, zato mi je pogum v očeh, da pretrpim
i tvojih vseprodirni soj;
daj, naj se, z možem mož, s teboj
izgovorirn.
Naj vidim blaznost svojih sanj, vso bedno ničevost dejanj, vso laž besed.
Proklel sem svet in njega slast — še sam od sebe, daj mi oblast, naj bom proklet.
Obraza ni. Le glas globin: Proklel si svet, ti, njegov sin? In zdaj si sam?
" 5. XXVII. 1907.
258
Oton Zupančič: Iz cikla „Marija\
Pa rad bi v očetovo hišo spet
s hinavščino: „Oče, i jaz sem proklet!"
In — ni te sram?
To ni te gnal visoki duh in bil je misli zgolj napuh in samoprid? —-
Bi pitano tele jedel rad ? Te bode svila, ki tvoj brat je v njo zavit?
Vem: nisi hotel teh besed od mene. Zdaj si res zavzet in trepetaš.
Vem: htel roke si krog vratu in htel na srce si medu — zdaj me poznaš!
Oton Zupančič.
Iz cikla „Marija"*
^vezde zdaj svetijo mladim ljudem, netijo plamen čez dan pritajeni, duše — po dve in po dve izgubljeni — slepo sledijo vabečim slastem.
S sencami gostimi mrak jih zastraži, otme očesu zavisti prežeče, plahi šepet jim boj prešepeče, da ga ne čuje, kdor ga sovraži.
Tiho naslonim se jaz na podboj, pošljem v mrakove oči vse razpaljene: „Njega iščite — na prsi razgaljene naj me poljubi — in v njih bo pokoj."
Oton Zupančič.