Samogovor. j^toj pred menoj, moj skriti obraz, samo za hip, le kratek čas, da te spoznam. Nocoj ni med nama srednika, sodnik moj, brez besednika s teboj bom sam. Veš, kaj prenesel sem v teh dneh, zato mi je pogum v očeh, da pretrpim i tvojih vseprodirni soj; daj, naj se, z možem mož, s teboj izgovorirn. Naj vidim blaznost svojih sanj, vso bedno ničevost dejanj, vso laž besed. Proklel sem svet in njega slast — še sam od sebe, daj mi oblast, naj bom proklet. Obraza ni. Le glas globin: Proklel si svet, ti, njegov sin? In zdaj si sam? " 5. XXVII. 1907. 258 Oton Zupančič: Iz cikla „Marija\ Pa rad bi v očetovo hišo spet s hinavščino: „Oče, i jaz sem proklet!" In — ni te sram? To ni te gnal visoki duh in bil je misli zgolj napuh in samoprid? —- Bi pitano tele jedel rad ? Te bode svila, ki tvoj brat je v njo zavit? Vem: nisi hotel teh besed od mene. Zdaj si res zavzet in trepetaš. Vem: htel roke si krog vratu in htel na srce si medu — zdaj me poznaš! Oton Zupančič. Iz cikla „Marija"* ^vezde zdaj svetijo mladim ljudem, netijo plamen čez dan pritajeni, duše — po dve in po dve izgubljeni — slepo sledijo vabečim slastem. S sencami gostimi mrak jih zastraži, otme očesu zavisti prežeče, plahi šepet jim boj prešepeče, da ga ne čuje, kdor ga sovraži. Tiho naslonim se jaz na podboj, pošljem v mrakove oči vse razpaljene: „Njega iščite — na prsi razgaljene naj me poljubi — in v njih bo pokoj." Oton Zupančič.