LETO XV. ST. 12 (687) / TRST, GORICA ČETRTEK, 1. APRILA 2010
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Msgr. Franc Vončina
Vstali Kristus, naše upanje
Pred kratkim sem poslušal predavanji, ki sta ju podala nadškof Fisichella in znanstvenik Zichichi v stolnici svetega Justa v sklopu pobude Katedra sv. Justa. Res zanimivo je bilo slišati, kako stvarstvo ni delo slučaja, ker bi isti slučaj to, kar je ustvaril, tudi slučajno podrl. V stvarstvu veljajo stroge zakonitosti, in to ne samo na naši zemlji, ampak v ogromnem vesolju. Bolj ko človek prodira v vesolje, bolj se znajde pred Razumom, ki je vse to uredil. Podobno, ko človek prodira v zakonitosti življenja na naši zemlji, kar obstane ob ugotovitvah, ki si jih znanstveniki pred nekaj desetletji niso niti od daleč predstavljali. V stvarstvu pa tudi opazimo določeno smotrnost, h kateri teži vse to, kar biva in živi.
Mislim, da je prav znanost tista, ki nam pomaga, da vedno bolj občudujemo Njega, ki je početnik vsega, kar biva in živi. Še z večjim zanosom kot nekoč, lahko danes prepevamo osmi psalm: "Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji... ko gledam nebo, delo tvojih prstov... kaj je človek, da se ga spominjaš... dal si mu oblast nad deli svojih rok, vse si položil pred njegove noge".
Ko občudujemo, kaj vse je človek do danes naredil, spoznamo, da je prejel izredne sposobnosti, ki si jih ni mogel sam dati, ampak je človek predmet posebne Božje ljubezni.
Veliki teden, v katerem smo, pa nas hoče še posebej spomniti na Božjo ljubezen, ki se je izvršila na poseben način v Kristusu, kateri je za nas umrl in vstal. Bog je človeka ne samo ustvaril, ampak mu hoče obenem tudi podariti svojo večnostno dimenzijo. Veliki pok je bil na začetku materije, velik preskok je pojav življenja na zemlji in Jezusovo vstajenje nas hoče pripraviti na novo nebo in novo zemljo, o kateri piše apostol Pavel v svojih pismih krščanskim skupnostim. Stvarstvo ima svoj smisel, svoj cilj, h kateremu je usmerjeno. Ni stvar kaosa in nesmisla. Vstajenje in večno življenje sta in morata biti nekaj konkretnega, nekaj resničnega in nikakor ne le nekaj simbolnega. Mora biti krona vsega, kar se dogaja. Prav v to realnost kristjan veruje in to realnost tudi pričakuje. To so verovali apostoli, to so verovali mučenci, to verujemo mi danes in to je naše upanje, ki nam daje moč v težkih trenutkih in nas obenem usmerja proti tistemu konkretnemu bivanju, ki se s smrtjo ne konča.
J
H
7	.!*
1
»I
v
11
m
Poslikava v cerkvi v Štivanu, Avgust Černigoj (foto IG)
Obvestilo
Zaradi velikonočnih praznikov bo naše uredništvo zaprto do 6. aprila 2010. Uprava v Gorici bo zaprta sam o v petek, 2. aprila.
Cenjenim bralkam in bralcem ter zvestim sodelavcem voščimo veselo in doživeto Veliko noč! Naj nam Vstali Kristus vsem pomaga, da bomo tudi v prihodnje skušali pričevati veselo novico!
Noš pogovor
Spomini stoletne aleksandrinke Matilde Vidmar na otroštvo na Gradišču ter mlada leta v Kairu in Parizu
1. aprila 2010
Svet okrog nas
NOVI
GLAS
Pravica do rabe slovenščine
Tržaška pokrajina je sprejela nov statut
S:
Srečanje na Brdu, nuklearka Krško - NLB v Trstu
Slovenija v ospredju prihodnosti
lovenska skupnost izraža veliko zadovoljstvo, ker je tržaški pokrajinski svet v četrtek, 25. marca, dokončno odobril nov statut Pokrajine, ki vsebuje tudi pravico do rabe slovenskega jezika na sejah sveta in v odnosih do pokrajinske uprave.
Gre za pravico, ki jo predvidevata bodisi okvirni zakon za manjšine številka 482 iz leta 1999 kot tudi zakon številka 38 iz leta 2001, podrobneje pa to urejajo tudi izvršilne norme prvega od omenjenih zakonov", je dejal pokrajinski tajnik SSk Pe-
ter Močnik.
Pravica do uporabe slovenskega jezika v odnosih z oblastmi je bila že predvidena v mednarodnih pogodbah, ki jih je Italija sklenila, toda za posege izvoljenih v nekaterih krajevnih upravah, kot je Pokrajina, sta bila potrebna poseben zakon in sklep. Isto se je že zgodilo na Deželi v prejšnjem mandatu.
Za konkretno izvajanje priznane pravice je sedaj potrebna še odobritev pravilnika, ki pa mora biti odobren v točno določenem roku. "Če smo optimisti, bi torej lahko pričakovali, da bo pok-
pME
Vsem slovenskim rojakom in rojakinjam, ki se z nami trudite in žrtvujete za to, da bi slovenska narodna zavest, resnično demokratično prepričanje in vera v boljši jutrišnji dan bili vedno bolj globoko zakoreninjeni v srcih nas vseh, voščimo
veselo in blagoslovljeno Veliko noč.
SLOVENSKA SKUPNOST Trst-Gorica-Videm
SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ
Vsem svojim članicam ter celotni slovenski narodni skupnosti želimo blagoslovljene velikonočne praznike.
Naj vstajenjski duh oplodi vsa upanja ter prizadevanja za lepšo in mirnejšo skupno prihodnost.
Na dnu...
OPROSTITE, KJE LAHKO DOBIM SPOVEDNICO ZA VELIKONOČNO ČIŠČENJE?
raj inska uprava že do poletnega premora omogočila rabo materinega jezika slovenskim svetnikom. Teh pa ni malo zaradi volilnih pravil, ki jih je SSk izborila preko Ustavnega sodišča, saj so Slovencem celih štirideset let kratili pravico do izvolitve pravičnega števila predstavnikov". SSk se zahvaljuje politični večini in upravi Pokrajine, saj je vsem jasno, da v različnem političnem okolju podoben statut ne bi prodrl. Posebna zahvala pa gre svetniku SSk Zoranu Sosiču, ki je dosledno vztrajal pri jasnih stališčih stranke glede te problematike in je pridobil večinski glas za popravek, ki ga je predložil zato, da bi odpravili sleherni pomislek glede izvajanja jezikovnih pravic slovenske manjšine.
Zadovoljstvo je izrazil tudi pokrajinski predsednik SSO Igor Švab:
"Izražam zadovoljstvo, da je tržaška pokrajina odobrila novi statut. Ob tako pomembnem upravnem aktu gre zahvala upravi, še posebno pa svetnikom slovenske narodnosti, ki so si z veliko vztrajnostjo prizadevali, da je prišlo, kljub ostri obstrukciji desnice, do dokončne odobritve. To pa je tudi trenutek priznanja in uveljavljanja pravic slovenske narodne skupnosti v tržaški pokrajini".
Prejeli smo
Sožitje v slovenski manjšini in njen napredek: predlog
Kot sem v pismu, objavljenem v tem tedniku 25.3.2010 najavil, bom tu poudaril predlog, v kateri smeri iskati temelje sožitja v manjšini in njenega napredka. Iz tega, kar beremo v raznih pismih bralcev, odprtih tribunah, tiskovnih poročilih itd., ugotavljamo, da pojmi kot “sožitje”, "razvoj manjšine”, “ohranitev identitete” ipd. niso nekaj objektivnega, ampak so subjektivni: vsak posameznik, glede na vrednote, v katerih se prepoznava, na lestvico teh, na izkušnje, kijih ima, itd., drugače pojmuje razvoj naše zamejske narodne skupnosti in bistvo njene identitete (poglejmo le različne poglede na poslanstvo in nadaljnji razvoj našega šolstva). V glavnem ugotavljamo dve izhodišči: eno zastopa SSO s svojimi članicami (podobno razmišljajo tudi v stranki Slovenske skupnosti), drugo pa SKGZ s svojimi (podobno razmišljajo tudi razni slovenski predstavniki levice). Bi imelo smisel poveriti nekomu nalogo, da ugotovi, katero stališče je pravilno? Ne! Bi imelo smisel, da bi vsi skupaj sedli za mizo in rekli “sedaj pa predisku-tirajmo, kdo ima prav”? Ne! In še: lahko trdimo, da je razvoj in napredek nekega naroda močno oviran, ko je ta prisiljen v enoumje raznih fašizmov, ko-munizmov, stalinizmov itd.? Lahko trdimo, da narod najbolje razvija svoje intelektualne, moralne, duševne in druge sposobnosti, ko je pretok idej prost in je dana možnost, da različni pogledi pripeljejo tudi do različnih rešitev ter ni vsiljena samo ena? Kdor pritrdilno odgovori, se bo, po vsej verjetnosti, strinjal še z naslednjim: naj bo našim ljudem dovoljeno, da se prosto razvijajo v tistem sklopu vrednot, ki jim je najbližji! Tega bi pri sestavljanju predlogov, ki zadevajo obstoj in razvoj slovenske manjšine, ne smeli pozabiti!
Albert Devetak
V zadnjih tednih je bila Slovenija v ospredju pozornosti tako na mednarodni ravni kot na ravni odnosov z Italijo oz. Furlanijo Julijsko krajino. Minulega 20. marca je bilo na Brdu pri Kranju srečanje voditeljev držav Zahodnega Balkana, to se pravi držav naslednic nekdanje Jugoslavije (razen Srbije, ki je udeležbo odpovedala zaradi prisotnosti neodvisnega Kosova) in Albanije, ki se potegujejo za pridružitev oz. vstop v Evropsko unijo. Ta načelno podpira razširitev na območje Zahodnega Balkana, vendar določa tudi pogoje za pristop novih članic. Načrtovana širitev zanima številne evropske države, med temi še zlasti Avstrijo in Italijo, ki sta zainteresirani predvsem za nove možnosti na področju gospodarskih poslov. Pobudo za omenjeno konferenco na Brdu sta dali Slovenija in Hrvaška, da bi se začelo ustvarjati ugodno ozračje za vključitev še drugih nekdanjih republik Zvezne Jugoslavije v evropske povezave. Tudi sama Evropska unija pripravlja podobno srečanje v Sarajevu. Glavna ovira za polno udeležbo povabljenih držav je Srbija, ki ne priznava samostojnosti Kosova. Zato se, kot rečeno, srbski predsednik Boris Tadič ni udeležil srečanja na Brdu v Sloveniji. Udeležil pa se ga je (čeprav le za kratek čas) evropski komisar za širitev Štefan Fule, ni pa prišel novi predsednik evropskega sveta Van Rumsay.
Ne glede na omenjene odsotnosti pa je treba pobudo Slovenije in Hrvaške za srečanje pozitivno oceniti, ker je imelo namen zbližati vodstva nekdanjih federalnih držav Jugoslavije in vzpostaviti nove temelje za sožitje in za njihovo vključitev v evropsko povezavo. Po drugi strani sama EU nima še enotnega stališča do Kosova, saj ga nekatere njene članice še niso priznale. Udeleženci srečanja na Brdu so v zaključni izjavi potrdili odločnost, da se bodo podobna srečanja nadaljevala, da se bodo medsebojno podpirali in si izmenjavali izkušnje. Poudarili so tudi zavzetost spodbujanja dobro-
sosedskih odnosov s sodelovanjem v projektih skupnega interesa in s prizadevanji za reševanje odprtih dvostranskih vprašanj v skupnem duhu.
Veliko polemik politične narave je v naši deželi spodbudila nepričakovana izjava pooblaščenega upravitelja družbe ENEL (za električno energijo) Contija, da ni pogojev za sodelovanje Italije pri širitvi nuklearke Krško v Sloveniji, češ da Slovenija zadevne investi-
in interese slovenske manjšine v Italiji, pri drugih vprašanjih pa se obnaša neevropsko. Očital ji je tudi, da se vmešava v vprašanje gradnje plinskega terminala v Tržaškem zalivu in da ne stori ničesar, da bi odpravi meje dejansko sledilo čvrsto sodelovanje na tem območju. Menimo, da našim bralcem in drugim osveščenim zamejskim Slovencem ni potrebno pojasnjevati, kdo ovira in kdo želi pospeševati sodelovanje ob "bivši" meji. Značilen je v tem pogledu odnos tržaških pa tudi drugih krogov do vprašanja sodelovanja s koprskim pristaniščem.
Zelja po čim večji odprtosti in sodelovanju zlasti na gospodarskem področju je značilno prišla do iz-
cije noče deliti z nikomer in hoče jedrsko centralo obdržati zase, ker svojo energijo prodaja Italiji po visokih cenah. Politiki pri nas so to Contijevo izjavo razumeli kot dokončno odklonilno stališče Slovenije do možnega sodelovanja Italije pri širitvi krške nuklearke. V zadrego so te trditve spravile zlasti deželnega predsednika Tonda, ki se ogreva za sodelovanje Italije pri širitvi omenjene nuklearke, ker bi s tem odvrnil možnost gradnje jedrske centrale v Tržiču, ki je nihče ne mara, in hkrati ubranil svojo privrženost politiki vlade in gradnjo električnih central v državi. Izognil se je komentiranju Contijeve izjave, zelo grobo pa se je do Slovenije izrazil deželni koordinator stranke Ljudstva svobode Isidoro Gottardo (politično izhaja iz vrst nekdanje Krščanske demokracije), ki ji očita nacionalistično politiko, v okviru katere skrbi le za svoje interese
Povejmo na glas
raza na nedavnem uradnem odprtju novega sedeža Nove ljubljanske banke na Opčinah. Deželni predsednik Tondo je to priložnost spretno izkoristil, da se je s slovenskim premierjem Borutom Pahorjem domenil za dvostransko srečanje za razčiščenje vseh nesporazumov v zvezi z odnosi med obema državama ter Slovenijo in Furlanijo Julijsko krajino. Le nekaj dni zatem je pomemben predstavnik slovenskega ministrstva za energijo Franc Kopač v nekem časnikarskem intervjuju zanikal, da bi Slovenija nasprotovala sodelovanju sosednjih držav, med njimi Italije, pri prihodnji razširitvi krške nuklearke in s tem ovrgel vsa nasprotna podtikanja z italijanske strani. Tudi ni znano, da bi med Slovenijo in Italijo potekala kaka uradna pogajanja v zvezi s krško nuklearko.
Alojz Tul
Izvir življenja sredi tesnob sveta
Kot so v pradavnih časih praznovali pomladno vstajenje narave, tako v Veliki noči praznujemo vstajenje človeka in oboje je v svoji pojavnosti veličastno. Veličastno ježe vstajenje narave, ko se v spomladanskem času po zimski smrti vse prične prebujati in kipeti z neustavljivo močjo in lepoto. Res veličastna je tovrstna ponovna obuditev, ko zazeleni na milijone travnikov in dreves, ko zacveti na milijone cvetlic in se sonce razlije na polja z vso svojo toplino. Toliko veličast-nejša je Velika noč s ponovno obuditvijo človeka, kjer pa gre za enkratno duhovno neminljivost, ki se ohranja in nikoli ne umre zaradi tistega, kar je ali je bilo v nas dobro. Vstajenje človeka ni zgolj telesno, torej naravno, vstajenje človeka je vstajenje dobrega v človeku, tistega največ, kar lahko ustvari človek. In to vstajenje je osupljivo, je po svoji resnici in po svojem namenu nepopisno čudovito in v tej čudovitosti že čudežno. To vstajenje zagotavlja, da bo vedno izviralo in nikoli minilo, to vstajenje zagotavlja, da bo vsakršno storjeno dobro ostalo živo na zemlji, ker ga bodo nebesa nenehno hranila s svojim življenjem, ki brez konca obstaja. In ta izvir življenja, ki nikdar ne mine in oživlja človeka v tistem - kot rečeno -, v čemer je človek najbolj človek, namreč v dobrem, ta izvir življenja dandanes še kako potrebujemo. Še kako potrebujemo v časih, ki postajajo trdi in bodo nemara še trši, včasih, v katerih se dogajajo stvari, ki dajejo vse več hrane tesnobam in sti-
skam in te tesnobe in stiske zasedajo v nas vse več prostora. Še kako potrebujemo izvir življenja Velike noči v časih, ko se dobro nekako odmika od nas, da ga vse težje dosežemo, in so zato vse šibkejše vrednote, ki so drugo ime za dobro in so tisto, od česar živi naša duša in živi človek v skupnosti. Vse šibkejše so vrednote, namesto njih se vse bolj bohotijo besede, ki jih oponašajo, zgolj besede zato, ker se vrednote votlijo in praznijo. Bohotijo se prazne besede, ker pač vedo, da brez vrednot ni mogoče in zato o njih na dolgo in široko govorijo, ker se to spodobi in ne, ker bi vrednote ljubile iz srca. Zato potrebujemo izvir življenja Velike noči, ki proslavlja človeka in njegovo dobro in ga odtrguje izničenju smrti. Zato, ker z obolelimi vrednotami ni mogoče srečno živeti in se nas vse bolj polašča negotovost in se ne čutimo varne in se nam zdi, da na nas z vseh strani prežijo nevarnosti. In bati se nam je te negotovosti in občutka nevarnosti, zakaj v marsikom, tudi v velikih množicah, ta negotovost lahko postane neznosna in kadar postane neznosna, kaj hitro vodi v nasilnost do drugega, v izbruhe sovraštva, v dejanja zla, kar se je v preteklosti že tolikokrat zgodilo in se utegne zgoditi tudi v sedanjosti. Zato tako zelo potrebujemo neusahljivi izvir življenja Velike noči, da bo svetloba vsega dobrega, kar ustvarja in bo še ustvaril človek, močnejša od teme in močnejša od zla in bo nekega dne dokončno povsem in povsod prevladala.
Janez Povše
glas	Aktualno	,aprlla20lo	3
iflMMU Matilda Vidmar
Stoletna nekdanja aleksandrinka, vnukinja, hči in sestra aleksandrink
Ga. Matilda Vidmar z nečakinjo Suzano (foto DPD)
IV	/f" °ii Prv* sPomini
l\/I segajo v čas, ko XV A sem bila stara osem let”, je začela pripovedovati gospa Matilda Vidmar, rojena 26. februarja 1910 na Gradišču nad Prvačino, najstarejša izmed okrog 20 še živečih aleksandrink, sama tudi hči in vnukinja aleksandrink, šesta izmed osmih otrok, od katerih je kar sedem zaradi revščine in lakote zapustilo svoj dom in šlo v Egipt. Danes živi v stanovanjski hiši v četrti sv. Ana v Gorici. Bistrega duha in vedrega, odprtega značaja, še vedno ohranja veliko spominov na prehojeno pot, na katero gleda z zadovoljstvom in hvaležnostjo. Rada se smeje, rada ima ljudi; ti ji namreč veliko vračajo, ker so od nje veliko prejeli.
Obiskala sva jo v četrtek, 25. marca, na dan, ko so predstavniki Republike Slovenije in Mestne občine Nova Gorica na latinskem pokopališču v Kairu, kjer je tudi sama živela, odkrili spominsko obeležje z napisom v slovenskem, angleškem in arabskem jeziku, ki opozarja na vse primorske dojilje, varuške, kuharice, sobarice, guvernante in šivilje, ki veljajo za prve slovenske svetovljanke in so s svojim delom v Egiptu ohranjale naše domove. Gospe Matildi ob stotem rojstnem dnevu so se pred dobrim mesecem poklonili Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, go-riška in novogoriška občinska uprava, jubilej pa je praznovala v krogu nečakov in drugih svojcev, ki jo redno obiskujejo in zgledno skrbijo zanjo. Ob obisku je bila prejšnji teden pri njej nečakinja Suzana Černe, ki je teti za rojstni dan poklonila tudi pesem. Obema se zahvaljujeva za topel sprejem in prijeten pogovor, gospe Matildi pa še posebej želiva v imenu našega uredništva in vseh bralcev še veliko zdravja in dobre volje.
Kakšne spomine imate
na otroštvo?
Rodila sem se pod Avstrijo. Ko sem bila stara približno osem let, se spominjam, da so prišli vojaki; za novo leto so naredili božično drevesce. Prišli so s konji, otroci smo se jih bali, zato smo se skrili pod stopnice. Ko se je začela vojna, smo morali v begunstvo na Štajersko. Šli smo v prazno župnišče; tata, ki je bil pri vojakih, je prišel tja na dopust. Mama me je dela spati na od-deje, strah meje bilo, da kar nisem mogla zaspati. Tam je bil sneg, sankali smo se s stoli, saj nismo imeli sank. Ko smo se vrnili na Gradišče, je bilo tam vse porušeno. Italijani so nam dali dobre barake, lesene; v njih so bile sobe in kuhinja, stranišče ne. Na Gradišču nismo imeli vode; spominjam se, da smo imeli studenec; voda je tekla po kapljicah, kotšnops, ki se kuha; cela vrsta vrčev je bila pri njem, ljudje so čakali vodo ponoči. Rabili smo jo za kuhanje in pitje, prali smo v vodi iz Vipave. Tisti studenec je še vedno tam, tista voda je čista.
Ste se v Vipavi tudi kopali? Ko smo bili majhni, nas niso pustili. Ko smo se vrnili iz begunstva, je tata raje videl, da smo kaj delali okrog trt. Ko smo bili starejši, smo šli služit in delat.
Koliko otrok je bilo
v družini?
Bilo nas je osem. V Egipt je prva Šla starejša sestra, za njo brata in še druge sestre. Počasi smo se znašli tam vsi razen ene sestre, ki je ostala doma s starši. Pošiljali smo domov denar, ker je tu bila revščina, velika revščina. Največje uboštvo je bilo v letih 1933 in 1934. Vsi so bežali v Ameriko, Egipt in Milan. Na Gradišču in v Prvačini je imela
skoraj vsaka hiša vsaj eno aleksan-drinko.
Še večja “mižerija " je bila v mestu kot na deželi. Na vasi si vedno kaj našel, vsaj malo "škržažo-be" (regrata; op. p.), v mestih ni bilo nič.
Tako smo šli v Egipt v sedmih, eden za drugim, jaz leta 1933. Starejša sestra je šla prva in pošiljala domov denar, da smo lahko drugi vzeli parnik v Trstu.
Moj tata je vedno pravil, da bi rad imel polje. Prvi denar sem mu iz Egipta poslala, da si je kupil njivo. Bil je vesel. Naš tata je bil iz Rihemberka, Branika; ko je bil Simon Gregorčič v Rihemberku, ga je pesnik hodil obiskovat na dom. Poročil ga je in mu tudi krstil mojo starejšo sestro.
Kako ste se znašli v Egiptu? Šolske sestre so uredile papirje in našle službo. Tam sem ostala samo dvanajst let. Ko je prišel na vlado Naser, me je družina, pri kateri sem živela kot varuška, vzela s sabo v Francijo.
Je ostal kdo od vaših
v Egiptu?
Tam je ostala ena sestra, ki je umrla pred nekaj leti v revščini, v domu sester matere Terezije. Tri smo šle v Pariz, kjer smo se redno srečevale.
Kakšno je bilo življenje
v Kairu?
Ah, lepo. Jaz nisem živela v mestu, ampak v okolici, kjer so bile same vile, ob cestah polno cvetja. Nekaj lepega! Blizu nas je bil klub, kjer so v času vojne Angleži igrali nogomet in tenis. Punce so se v Egiptu imele lepo, se zabavale. A ne v slabem smislu, kot pravijo nekateri. Tisto ni res! Bile so poštene. Od sto je verjetno ena šla na stranpot, in še tista verjetno zato, ker je vedela, da je njen moški doma imel drugo.
V	naših krajih so bile družine polne dolgov, nihče ni delal, niso imeli kaj jesti. Zato so ženske hodile v Egipt in pošiljale denar domov. Marsikateri moški je izgubil delo, ker se ni hotel vpisati v fašistično stranko, zato so morale ženske v svet.
Kaj ste delali v Egiptu? Najprej sem bila v hiši družine Levi. Imeli so dva otroka. Po nekaj dneh so tja poklicali drugo varuško in mi je bilo skoraj žal iti proč. In šla sem v drugo hišo, v dobro in pošteno družino. Še vedno me otroci vsak teden kličejo in mi pošiljajo darila. Tisti, ki zdaj živi v Ameriki, me je prišel že dvakrat obiskat in me kliče enkratna mesec; tisti iz "Marsilje" kliče manjkrat, gotovo pa za praznike. Hčerka, ki dela pri Chanelu v Franciji, pa kliče vsak teden; za Božič mi je poslala dva litra "kolon je". En liter sem dala pranečakinji, drugega gledam jaz. (se zasmeje) Nečakinje me prihajajo obiskovat s stekleničkami, da jim ma-
lo	natočim.
Imela sem dobre ljudi, prav zares, nikoli mi niso rekli nič žalega. Imeli smo kuharja, jaz sem skrbela samo za otroke. Že ko so bili majhni, so bili zelo navezani name; spominjam se, da jim je mama hotela dati poljubček, pa so zbežali. Na vratih nismo
imeli ključev, vse je bilo odprto za vse. Italijani, ki so bili bogati, so imeli vse pod ključem. Tako so mi pravile druge alek-sandrinke, s katerimi sem se pogovarjala zunaj.
Brat je imel v Egiptu pred vojno in po njej jugoslovanski klub. Ribal in prodajal je domače zelje, tam so se srečevali Slovenci. Njegova hči, ki živi v Gorici, je imela cel kup njegovih knjig, največ mohorjevk, ki jih je on posojal Slovencem, da bi ne pozabili, od kod so.
Drug brat je bil šofer v Šoli, vozil je otroke.
Torej niso obstajale samo
aleksandrinke, ampak tudi
"aleksandrind"...
Kako pa je bilo v Parizu? Lepo, tudi tam sem se imela lepo. Gospodarji so bili prijazni, otroci dobri. Imeli smo veliko stanovanje blizu turške ambasade, v bližini Eifflovega stolpa. Gospodarji so bili trgovci, imeli so banko. Ko so otroci zrasli, sem pomagala v kuhinji. Bila sem kot njihova. Ko sem se leta 1980 vrnila v Gorico in kupila stanovanje, sem Še vedno zahajala po nekaj mesecev v Pariz, kjer me je vedno čakala moja soba. Bili so res dobri ljudje.
S to družino sem bila na počitnicah v Švici, Montecarlu, Monaku, Siriji, na Cipru in drugod. Šla sem vedno z njimi. Ko smo bili pri mizi v restavraciji, so stregli najprej gospe, potem pa po navodilih gospodarja prej meni kot njemu. Frizure si nisem nikoli delala, tudi oblečena nisem bila kdove kako dobro.
V	Egiptu ste govorili arabsko?
Samo nekaj besed, to je težak jezik! Če sem morala kaj kupiti, sem znala to, kar je bilo potrebno. Težje bi bilo, če bi morala prodajati... (se zasmeje). Sestra je znala več jezikov, ker je delala v hotelu. V Kairu so bili lepi magazini, oh, kako velike trgovine! Mesto je takrat bilo lepo, chic, čisto, ker so tam bili Evropejci. Zdaj, mi pravijo, je vse umazano.
V	Aleksandriji se nisem nikoli ustavila, šla sem direktno v Kairo, kjer sem imela sestre. Starejša nas je prišla iskat v pristanišče, kamor smo prišli iz Trsta.
Ste tudi vi hodili k šolskim
sestram?
Slovenske šolske sestre so v Aleksandriji in Kairu naredile veliko dobrega. Če kakšna izmed nas ni imela dela, je pri
njih lahko spala in jedla. Jaz nisem hodila dosti k njim, ker sem imela veliko opraviti z otroki. Ko pa sem bila prosta, sem hodila obiskovat brata. Ob nedeljah je bila pri sestrah maša, popoldne so ponudile kavo in čaj. Tam so se naši ljudje zbirali in se pogovarjali o tem,
kako je doma. Vsako nedeljo je bilo tam veliko ljudi.
Daleč od doma ste živeli kakih 50 let, še vedno pa ste ohranili lepo slovenščino. Govorim po domače. Gospa je bila zadovoljna, če sem z njenimi otroki doma govorila italijansko, tako da so pridobili jezik več. Kar sem se naučila, sem se naučila zunaj, v trgovinah in v mestnih parkih, kamor sem spremljala otroke.
Danes imate nečake, pranečake in prapra-nečake, ki vas imajo radi.
Ja, dosti jih je, ki me obiskujejo. Zmeraj sem bila z otroki. Ko je šla punčka prvič na dopust s starši in brez mene, ni hotela iti z njimi. S težavo so jo lovili po hiši. Hotela je ostati z mano. Še danes me imajo radi vsi otroci. Z njimi sem bila cele dneve, ponoči in podnevi, spali so blizu moje sobe, z odprtimi vrati.
Kako to, da ste se vrnili domov?
Imela sem sedemdeset let, kaj bi še delala tam? Tu blizu sem imela brate in sestre, nečake, pa tudi prijateljice. Odločila sem se in tu kupila stanovanje. Še vedno sem za daljša obdobja zahajala v Pariz, ob koncu tedna tudi k svojcem v Prvačino in okolico.
V	Gorici živim sama. Zjutraj pride pogledat nečakinjin mož, druga nečakinja mi skuha kosi-
lo	in večerjo ter kaj pospravi. Stoletnico ste praznično proslavili...
Ja. Prišli so podžupan Matej Arčon iz Nove Gorice, predstavnica Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink Neva Leban, v imenu goriške občine odbornica Silvana Romano, pa še novinarji. Popoldne je župnik iz Štandreža g. Karel Bolčina, po posredovanju župnika v Podturnu g. Ruggera Dipiazze, v mojem stanovanju daroval mašo.
Po svetu ste imeli domotožje?
Na začetku ja. Hiše v Egiptu nimajo strehe, ampak terase. Ko sem "stavla sošit", sem si rekla: "Oh, ma zakaj sem pršla dol, zakaj"? Potem pa se navadite, ni kaj...!
Sicer pa sem imela ob sebi brata in sestre. V Egiptu je tri leta bila že naša mama, pred njo pa še njena mama, moja nona.
Tri generacije aleksandrink? Ja, tri generacije iz naše hiše. Tudi pod Avstrijo so naše ženske hodile v Egipt. Tam je bilo res dosti Slovenk. Danes, hvala Bogu, ne hodijo več dol! Hvala Bogu!
Iva Koršič, Danijel Devetak
I FEEL...SLOVEEENIJA!
To, da je slovensko bančništvo talec dnevnih političnih muh, je že stara zgodba. Dejstvo, da so politiki uporabljali naj večje bančne zavode kot samopostrežne brezplačne trgovine, da bi z izplenom financirali prijateljske tajkune, tudi ni več skrivnost. (Ne) napovedano pa danes skačejo na dan podatki, ki kažejo, kako izrojeno je dejansko slovensko gospodarstvo in kako se sama država, ki bi morala biti garant za uravnoteženo tržno gospodarstvo med socialnimi partnerji, največji "kapitalistični kavboj", ki razlike med lastniki in delavci pomaga povečevati, namesto da bi jih blažila.
Največje slovenske banke, ki so monopolistično v rokah države, se na vse kriplje otepajo rdečih številk. Bančništvo naše matične domovine Evropski centralni banki dolguje 2,1 milijarde evrov. Vprašanje je seveda, od kod bodo črpali prepotrebna sredstva, da bi poplačali svoje "grehe" do Evrope. Trenutno stanje je vse prej kot rožnato, če pomislimo, da je samo NLB, največja slovenska banka, lansko leto sklenila z 80 milijonskim deficitom, njen dolg do ECB pa je v višini 800 milijonov evrov. Njihov uradni odgovor za rešitev evropske zanke, ki jih vse bolj stiska okoli vratu, so naložbe na medbančnem denarnem trgu in v prvovrstnih vrednostnih papirjih ter (ponovna) zadolžitev na grosističnem finančnem trgu. Pri tej operaciji pa se po ocenah Financ skrivata dve pasti. Za učinkovitost naložb na medbančnem trgu bi moralo finančno ministrstvo zmanjšati obdavčitev obresti na izdane obveznice na evropskem trgu. Trenutno naj bi bila namreč obdavčitev previsoka, tako da se nakup obveznic, ki bi sicer pomenil dotok svežih virov za posojila gospodarstvu, ne bi izplačal nikomur. Drugi pomislek pa gre na račun novega zadolževanja. Posojila, ki jih je doslej ECB nudila evropskim bankam, so bila namreč zelo ugodna: njihova obrestna mera je bila 1%. Nadomestni viri financiranja pa bi bili nedvomno dražji, kar bi se potem poznalo tudi na dražjih kreditih slovenskega gospodarstva pri naših bankah.
Skratka, gre za pravo črno luknjo, ki so jo v slovenskih bankah (NLB je tukaj seveda v prvi vrsti) ustvarile nerazumne odločitve bančnih uprav, tesno povezanih z dnevno politiko. Ekonomska kriza je namreč na breg naplavila številna trupla. Žrtve recesije pa so v številnih primerih vseskozi životarile na zelo trhlih nogah. Gre za podjetja, ki so živela od neustrezno pokritih bančnih kredi-
tov, gre za menedžerje, ki so z najemanjem kreditov imeli en sam cilj, postati večinski lastniki podjetij, ki so jih vodili. Država pa je zaradi interesov vladajočih politikov, ki so državo "upravljali", tako nepregledno ekonomsko politiko vseskozi podpirala. Ko je nevzdržnost takega stanja le prišla na dan in se je sesul papirnati grad velikih podjetij, je bilo treba postopati. Vlada se je v reševanje gospodarstva aktivno vključila. Kako? Sestavila je čisto novo jamstveno shemo: podjetjem, ki bi se odločila za najem posojila, bi določen delež tveganja krila sama država z davkoplačevalskim denarjem. Skratka, za zdravljenje krize je vlada ponudila načrt olajševanja zadolževanja podjetij pri bankah, ki je bil glavni razlog za nastop same krize. Na tak način so bile tudi banke, ki so beležile izredne izgube iz naslova neizterjanih dolgov, ponovno napeljane na pot "brezglavega" kreditiranja, ki bi ga v najslabšem primeru plačali davkoplačevalci.
Preko omenjene jamstvene sheme je do 31. decembra slovensko gospodarstvo od države prejelo 534 milijonov evrov posojil (!!!). In seveda, rezultat je tak, kot bi dekletu, ki je noro na "šoping”, podarili svojo kreditno kartico. Podpisanih je bilo 345 posojilnih pogodb z 266 podjetji. Delež posojila teh podjetij, ki si ga je na rame prevzela država, gre od 19 do 50 odstotkov. Največji delež (255 milijonov) je šel v predelovalne dejavnosti, na drugem mestu je bilo gradbeništvo (137 milijonov), na najnižji stopnički "zmagovalnega odra" pa najdemo dejavnosti v prometu in skladiščenju (54 milijonov). Pri vsem tem je najbolj problematično dejstvo, da so državna posojila v obliki garancij pri zadolževanju dobila tudi podjetja, ki so bila tik pred stečajem. Vzemimo dva zelo zgovorna primera: velenjski Vegrad ima danes blokirane račune. Njegova rešitev je prodaja 300 stanovanj v Ljubljani, katerih cena je bila še pred dobrima dvema mesecema po 3 tisoč evrov za kvadratni meter, a je danes (zaradi pomanjkanja povpraševanja) le še 1900, verjetno pa bo še nižja. Drugi primer, še bolj nazoren pa je celjski Gradis. Potem ko ga je država uvrstila v seznam prejemnikov davkoplačevalskega denarja, je
v	prejšnjem tednu najprej odpustil 36 delavcev, njegovo vodstvo pa je takoj nato naznanilo stečaj družbe.
Ni dvomov, davkoplačevalski denar je bil zelo skrbno in koristno uporabljen...
Andrej Čemic
IFEEL
SLOVENIA
1. aprila 2010
Kristjani in družba
GORICA
SD Sončnica: dr. Viljem Ščuka o vrednotah za vsakdanjo rabo
Če hočemo rešiti civilizacijo, začnimo pri vrednotah!"
p*
Min ■
Velikonočno voščilo slovenskih škofov
"Velika noč je praznik upanja"
Kriza, ki jo doživlja Evropa, ni samo ekonomska, finančna in politična. V pr-
vi	vrsti je to kriza človeka, kriza osebnosti, ki jo bomo lahko presegli samo s spremembo v glavi. S projekti, ki so že preizkušeni in preverjeni.
O "vrednotah za vsakdanjo rabo" in današnjem trenutku, ki gotovo ni z rožicami postlan, a je vseeno lahko najprimernejši za korak v pravo smer, je 23. marca
v	Domu Franc Močnik v Gorici govoril znani primorski šolski zdravnik, specialist šolske medicine in psihoterapevt dr. Viljem Ščuka. Sklepni večer niza v priredbi Skupnosti družin Sončnica je uvedla predsednica Ani Saksida, ki je gosta predstavila kot specialista v gestaltterapevtski metodi in mentorja za to področje na podiplomskem študiju iz psihoterapije, pa tudi kot specialista za bolezni odvisnosti in nosilca številnih projektov. Človek je danes vedno bolj nagonski, priče smo pešanju človečanskih vrednot. Kot vidimo, "tak človek ne more biti sposoben napredka". Šolstvo, politika in niti religija ne znajo kazati prihodnosti, mladi ne vidijo ne cilja ne smisla. Treba je ukreniti. Projekti pouka vrednot oz. t. i. "pouka oblikovanja osebnosti" so nastali v ZDA, že 30 let se uvajajo v skandinavskih državah.
Finci so ga po štiriletnem pilotskem poskusu vnesli v redni šolski sistem in doživeli znani razvojni preskok, "finski čudež". Dr. Ščuka je nekaj podobnega preizkusil pred leti na Tržaškem, zadnja leta pa dela na polno paro po vsej Sloveniji in ohranja stike na mednarodni ravni.
Vrednote, je povedal, so pridobljene izkušnje o ustreznosti oz. socialni sprejemljivosti nekega vedenja, ki so se izkazale za najuspešnejše in so povzročale najmanj zla. Oblikujejo se počasi, saj so del vedenjskih vzorcev vseh, s katerimi ima posameznik stike. Vredne so, samo če postanejo življenje in ne ostanejo le besede. Izgubijo smisel, kadar imajo ideološko ali politično vsebino. Nekatere, npr. Mojzesova postava, so trajne, druge, vsakdanje, se spreminjajo. Vedno bo ostalo zlato pravilo (Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drug storil tebi), zapisano v Bibliji, Koranu in drugih svetih knjigah. Prav tako je npr. prijaznost ena izmed trajnih vrednot, ki so usidrane v našem genetskem jedru. Da je npr. uboj človeka nekaj grdega, prav tako incest, je zelo stara vrednota; ta namreč pomeni varovanje lastnosti, ki zagotavljajo preživetje v določenem kraju. Zato so vrednote vsiljeni, a
dobronamerni vzorci.
"Ljudje nismo trop ali krdelo, ampak skupnost", ki naj bi spoštovala zlato pravilo, pa tudi druge trajne vrednote. Ljudje smo razmeroma mlada bitja, pri vrednotah še vedno šibki, saj imamo še močne nagone. Človek že vsaj
30.000	let zna misliti in doživljati, ima zavest o sebi, ima vest, ve, kako ravna. In vendar, kot je opozarjal že Taras Kermauner, smo ujeti v začarani trikotnik last-sla-st-oblast. Vrednote niso v krizi; v krizi so čuvarji vrednot, ki jim kaj pomenijo le last, slast in oblast, med njimi, v prvi vrsti, politiki, menedžerji in finančniki, ki se bojijo lastne vesti in so zelo površni, ko jo izprašujejo. "Odra-
sprejemajo družbene, gospodarske, ekonomske in politične odločitve, da se do leta 2015 s konkretnimi ukrepi zavzamejo za odpravo revščine otrok v Evropi. Poleg tega želijo, da bi pristojne ustanove zagotovile minimalno raven socialne varnosti za vse državljane, tudi s povečanjem socialnih in zdravstvenih storitev. Vsi ukrepi, ki jih spodbuja kampanja, so aktualni tudi v Sloveniji. Revščina se povečuje, zato narašča tudi število prejemnikov pomoči Karitas, ki se je (glede na leto 2008) v letu 2009 povečalo za 41 %. Nove stiske nastajajo zaradi brezposelnosti, neprimernega plačila za opravljeno delo in težav na področju financiranja osnovnošolskega izobraževanja. Tudi Slovenska Karitas se je v mednarodno akcijo vključila z zbiranjem podpisov na občnih zborih vseh šestih škofijskih Karitas, ki so potekali v mesecu marcu. Zbrali so več kot 450 pod-
sli smo že preveč nečedni, ker svojih nečednosti ne priznavamo"; zato je treba na novo začeti z otroki. Prvi oblikovalci vrednot so starši v prvih petih letih otrokovega življenja. Mati posreduje vrednoto darovanja ljubezni, oče pa odgovornosti. Do vrednot smo danes apatični, ker so po tehnološkem razvoju postale vrednote tiste, ki ne zahtevajo truda in naporov. Kdor pa se ne zna odpovedovati, ne zna biti gospodar svojega telesa. Mladih ne brigajo vrednote, ker niso nikdar izkusili napora, lakote, žeje in mraza. "Če hočemo rešiti našo civilizacijo, moramo začeti pri vrednotah". Skrajni čas je, da se Evropa preusmeri! Zato v vedno več državah razmišljajo, da bi vnesli v reden šolski pouk "oblikovanje osebnosti" kot izbirni predmet; v Sloveniji menda že naslednje leto. Cilj takega pouka je, da otrok osmišlja sebe, najde smisel in ve za pot naprej. Otroci, ki so to že preizkusili, imajo dobre uspehe, so bolj motivirani, hočejo znanje, so bolj odprti in odkritosrčni, odgovorni in ustvarjalni, dobri mediatorji in manj agresivni. Gre za izkustvene delavnice, v katerih se otroci preizkušajo v različnih vlogah. "Družba se boji vrednot, ker so ljudje z vrednotami močne osebnosti; politiki raje imajo državljane"... Zato hvala Bogu, da je prišla kriza, je zatrdil predavatelj. "Ta se ne bo končala, dokler se ne spremenimo v glavah". Fincem je to uspelo; počasi, v 10-15 letih, lahko ta korak stori vsa Evropa.
DD
pisov. Zainteresirani podpis lahko oddajo na spletnem naslovu. Zbiranje podpisov za peticijo se bo nadaljevalo do začetka decembra 2010, ko bo pobuda evropskih državljank in državljanov posredovana pristojnim evropskim institucijam. Slovenska Karitas se bo v družbeno dogajanje aktivneje vključila z okroglimi mizami, ki se bodo odvijale pod naslovom Kako preživeti? V nekaterih slovenskih krajih bo organizirala delavnice z naslovom Priložnost zate, ki bodo namenjene socialno ogroženim.
Dodatne informacije o akciji Evropske Karitas z naslovom Nič revščine - ukrepajmo zdaj so na voljo na Slovenski Karitas na Kristanovi ulici 1 v Ljubljani pri gospodu Alojziju Štefanu, GSM: 041/732-136, e-naslov: alojzij. stefan@karitas. si in na že omenjeni spletni strani: http: //www. zeropoverty. org.
Za vse, ki se tretji dan po velikem petku zberemo ob odprtem in praznem Kristusovem grobu ter prepevamo trikratno velikonočno alelujo z vedno višjim in močnejšim glasom, je Kristusovo vstajenje dogodek, ki nas osvobaja in Velika noč je praznik našega osvobojenja ali odrešenja. Na veliki petek zremo Kristusa v nemoči, kot poraženca in na križ pribitega. Na Veliko noč pa je pred nami kot zmagovalec nad hudobijo in sovraštvom, nad grehom ali zlom, še več: nad smrtjo. Poslednja zmaga je vedno njegova. Z njo nas osvobaja strahu pred ničem, nesmislom ali praznino življenja; osvobaja nas za novo življenje.
Za vse, ki verujemo, kar obhajamo in slavimo, je Velika noč "Kristusov danes". To pomeni, da ne gre le za spomin na dogodek pred dva tisoč leti, marveč za dogajanje, ki se uresničuje danes, med nami in v nas. Vstali Kristus je naš "danes" in naš "jutri", naš začetek in konec,
naše vse. Zato je Velika noč praznik naše vere v Kristusa, ki med nami in z nami živi.
Za nas, ki imamo v Kristusovem vstajenju zagotovilo svojega vstajenja in večnega življenja, je Velika noč praznik upanja. Naš Bog ni oddaljeni Bog, je z nami tudi v smrti. V njegovi roki je naša usoda, v Kristusovi smrti je smrt naše smrti in v njegovem vstajenju je naše vstajenje. Naš cilj ni veliki petek s štirinajsto postajo križevega pota, marveč Velika noč z vstajenjem v novo življenje.
Končno je za nas Velika noč dogodek, ki nas obvezuje, da smo vedno in povsod velikonočne priče, s Kristusovim vstajenjem zaznamovani pričevalci, oznanjevalci in nosilci sporočila, da je naše sedanje življenje delavnik za večno nedeljo.
Vsem sobratom duhovnikom, redovnikom, redovnicam, vsemu Božjemu ljudstvu, rojakom po svetu, posebej še bolnim in trpečim voščimo: Blagoslovljene velikonočne praznike!
slovenski Škofje
Akcija Evropske Karitas
& i*v	vv»
Nic revščine, zdaj!
Mednarodna zveza evropskih Karitas - Caritas Europa v evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti v Evropi organizira akcijo z naslovom Nič revščine - ukrepajmo zdaj.
Razširjenost revščine v Evropi je velika, zato je Caritas Europa sklenila čim hitrejše ukrepanje. Podatki, ki so spodbudili večjo angažiranost ustanov in ozaveščenost med ljudmi, so naslednji:
- V Evropski uniji živi 85 milijonov ljudi pod pragom revščine, kar pomeni, da vsak peti otrok ži-
vi	v revščini.
- Vsak četrti samski državljan EU, star nad 65 let, živi v revščini.
ukrepajmo
- V Vzhodni Evropi živi več kot 60 milijonov ljudi z manj kot 2 evra na dan.
- V Evropi naj bi bilo okrog
280.000	ljudi žrtev trgovine z ljudmi.
- 10 % zaposlenih v EU živi v revščini.
- Več kot 7 milijonov prebivalcev Srednje in Vzhodne Evrope je nepismenih.
- 73 % državljanov EU je mnenja, da je revščina v njihovi državi ze-
lo	razširjena.
- Vsak sedmi človek, v starosti med 18 in 24 let, predčasno zapusti šolanje.
- 80 % romskih otrok v EU se v šoli sooča z izključevanjem. Caritas Europa in njene članice s posebno peticijo pozivajo vse, ki
Velikonočni prazniki
Obredi velikega tedna
KRST ODRASLIH IN DRUGI ZAKRAMENTI UVAJANJA Po stari tradiciji Cerkve škofje podeljujejo zakrament sv. krsta in druge zakramente uvajanja (poleg krsta zakrament birme in sv. evharistije) odraslim katehumenom. V koprski škofiji že skoraj dvajset let deluje katehumenat - priprava odraslih na krščanstvo-v več krajih po Primorskem. Na letošnjo Veliko noč bosta tako pomožni škof Bizjak kakor škof ordinarij Pirih podelila zakramente uvajanja odraslim katehumenom. Delo katehumenata v škofiji koordinira solkanski župnik msgr. Vinko Paljk, ki lahko ponudi tudi več podatkov.
SVETO TRIDNEVJE
Višek cerkvenega leta je veliki teden, ki ga začenjamo na cvetno ali oljčno nedeljo, višek velikega tedna pa je velikonočno tridnevje: veliki četrtek, veliki petek in velikonočna vigilija, ki nas uvede v Veliko noč.
Na VELIKI ČETRTEK se spominjamo Jezusove zadnje večerje (ustanovitve maše, duhovništva in zapovedi ljubezni). Dopoldne so v stolnicah (škofovih cerkvah) slovesne krizmene maše. Pri njih škof blagoslovi olja, ki se uporabljajo pri deljenju zakramentov (krst, bolniško maziljenje, birma, mašniško posvečenje). Maše se udeležujejo tudi duhovniki, ki pri njej obnovijo svoje obljube posvečenosti Bogu.
Na VELIKI PETEK se spominjamo Jezusove smrti na križu - dan posebnega pomena. Nata dan je strogi post in edini dan v letu, ko ni maše, ampak posebno bogoslužje velikega petka (branje poročila o Jezusovem trpljenju, češčenje križa, prošnje za potrebe človeštva).
VELIKA SOBOTA
V	Sloveniji je ta dan znan še posebej po blagoslovu velikonočnih jedil. Zvečer se začnejo obredi velikonočne vigilije (bedenja), ki nas uvede v Veliko noč, največji krščanski praznik, praznik Kristusovega vstajenja. Škofje podeljujejo zakramente uvajanja katehumenom, to je odraslim, ki so se prej v katehumenatu pripravljali na prejem zakramentov.
PAVEL IN NJEGOVA CERKEV (2. del)
Vesoljna Cerkev
"Nisem vreden, da se imenujem apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev" (1 Kor 15,9). "Tako naj bi se zdaj po Cerkvi oznanila vladar-stvom Božja modrost" (Ef3,10).
"Njemu (Bogu) slava v Cerkvi in v Kristusu Jezusu skozi vse rodove" (Ef3,21).
"Možje, ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus ljubil Cerkev in sam sebe zanjo dal, da bi jo v vodni kopeli z besedo očistil in posvetil" (Ef 5,25-26).
"Zdaj se veselim, ko trpim za vas in na svojem mesu dopolnjujem, kar manjka Kristusovim bridkostim, za njegovo telo, ki je Cerkev. Zakaj zanjo sem postal služabnik po Božjem načrtu, ki mi je bil dan za vas, da izpolnim Božjo besedo" (Kol 1,24-25).
Cerkev je Kristusovo telo Kot Kristusovo telo je predstavljena tako krajevna kot vesoljna Cerkev. Družba kot telo je omenjena že pri Aristotelu, Ciceronu, Seneki, Plutarhu.
"Marne veste, da so vaša telesa udje Kristusovi"? (1 Kor 6,15).
Udje so 'utelovljeni' v Kristusa - to ni samo
prispodoba, temveč je resničnost!
V	eno s Kristusom nas združuje deležnost Svetega Duha: "Kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, vendar eno telo: tako tudi Kristus. Mi vsi smo bili v enem Duhu krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo bili napojeni z enim Duhom" (1 Kor 12,12-30).
"Bog ga je postavil čez vse za glavo Cerkve, ki je njegovo telo" (Ef 1,22-23).
Judje in Grki so eno:
Po križu jih je Kristus spravil med seboj (Ef 2,16). "En Gospod, ena vera, en krst: en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh"
(Ef4,4). "Iz njega dobiva rast celotno te- ■■BS8 lo, združeno in
spojeno z njim, ob sodelovanju celotnega veziva, po delovanju, v skladu z mero slehernega dela, tako da omogoča rast telesa in gradi sa-
mega sebe v ljubezni" (Ef 4,16; 4,25; 5,30). V telesu je Kristus glava: "Kristus je glava telesa, to je Cerkve" (Kol 1,18).
Kristus je glava
Ne gre vedno za vprašanje edinosti, temveč tudi za vprašanje podrejenosti. Pavel zahteva, naj bodo žene na shodih pokrite, ker jim je mož glava (lKorll,3-9).
Kristus je glava tudi vsakršnega vladarstva in oblasti - ne glede na telo! (Kol 2,10). Podoba glave in podoba telesa sta združeni v podobo Cerkve: "Ostali bomo v resnici in bomo v ljubezni v vsem rasli k Njemu, ki je glava, Kristus.
Iz Njega vse telo prejema rast, ko se zlaga in sestavlja z vsakršno vezjo medsebojne pomoči, po delovanju, kakršno je primerno vsakemu posameznemu delu, in tako samo sebe zida v ljubezni" (Ef 4,15-16).
Vez med Kristusom in Cerkvijo je podoba krščanskega zakona: "Kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo žene v vsem pokorne možem " (Ef5,24). Tudi trpljenje Kristusa v njegovih udih je do
konca sveta znamenje povezanosti: Kar mora Kristus še dotrpeti v svojih udih do konca sveta (Kol 1,24).
Kruh je Kristusovo telo "Kruh, ki ga lomimo, mar ni udeležba pri Kristusovem telesu"? (1 Kor 10,16). Kruh zahvale nas združuje s Kristusom in med seboj. Najstarejši zapis je v 1 Kor 11,23-25; podoben Lk 22,5-20, verjetno iz Antiohije. Pavel ne poroča o dogodku, temveč navaja samo obrazec Gospodove večerje. Zahvala je Gospodova večerja, Božje ljudstvo uživa duhovno hrano in pijačo. Ljudstvo je deležno Gospodove mize in tako uresničuje novo zavezo. Udeležba vključuje tudi ponovitev in uresničitev Kristusovega dejanja. Pavel prinaša tri vidike: Zahvala je obed, po katerem je Kristus oprijemljivo navzoč med ljudstvom. Kruh in vino sta telo in kri: zato naj vsak sam sebe presodi! Gre zares. Zahvala je obed zaveze, povezanosti in edinosti: Kri nove in večne zaveze! Je kri večne zaveze, ker je kri umora, kri daritve in žrtve (1 Kor 11,25). Zahvala je obed, ki napoveduje Kristusov drugi prihod: Dokler ne pride v slavi! "Duh in zaročenka pravita: 'Pridi'! In kdor sliši, naj reče: 'Pridi'"! (Raz 22,17). "Tisti, kito izpričuje, pravi: 'Da, skoraj pridem'! 'Amen. Pridi, Gospod Jezus'! " (Raz 22,20). Mara-natha!
NOVI
GLAS
Kristjani in družba
1. aprila 2010
Ob biserni maši
Kar naj bi povedal č.g. Bogomilu Breclju
Osma številka otroške revije Pastirček
Vesela aleluja!
Spoštovani, dragi biserno-mašnik gospod Bogomil Brecelj, pred petimi leti Vas je huda bolezen prisilila, da ste zapustili Nabrežino. Upali smo, da si boste kmalu opomogli, saj smo Vas poznali kot korenjaka, ki ga ni ustavila nobena ovira. Naj le spomnim, s kakšno vnemo ste se lotili obnove župnijske dvorane. Vaš bratranec Ivan, ob pomoči občasnih prostovoljcev, je v kratkem času na novo sezidal dvoranico, takrat edini spodobni prostor za vaške prireditve. Tam so otroci nastopali, tam smo se srečevali ob mesečnih konferencah, tam ste gostili pevce, predavatelje, prirejali razstave in še marsikaj. Po telefonu ste vabili župljane, naj se udeležijo prireditev, udeležba pa ni bila vedno zadovoljiva. To pa
Vas ni potrlo, s fotoaparatom in z župnijskim listom Srečanje, ki ste ga sami pisali in razmnoževali, ste skušali pritegniti čim več vernikov k delu na tej božji njivi. Srečevali ste se tudi s težkim problemom, kako zadovoljiti slovenske in italijanske vernike. Po svojih močeh ste, po Kristusovem zgledu, iskali najboljše rešitve, žal je nabrežins-ki, večkrat svojevrsten značaj, preprečeval, da bi prišlo do zadovoljivega stanja. V iskanju rešitve ste bili sami, nihče Vam ni mogel ali znal pomagati. Kljubovali ste tri desetletja v tej "posebni" fari, niti huda bolezen in posledična odsotnost Vas nista prepričali, da bi se odpovedali svoji fari, ki Vam je bila zelo pri srcu. Šele z dokončno odločitvijo, da Vas upokojijo, se je v župniji začelo novo poglav-
je verskega življenja. Posamezne rešitve so nas navdajale z upanjem, da se bo v Nabrežini dobila taka rešitev, ki bo zadovoljevala vse. Do danes smo še vedno v nekem prehodnem stanju brez samo našega župnika; čeprav se izredno delavni župnijski upravitelj trudi in se je izkazal z razstavo sakralnih predmetov in starih slik, ki je dosegla odmeven uspeh. Ostajata nam slovenska maša in ob velikih praznikih z moškimi okrepljeni cerkveni zbor.
To stanje je žal sad objektivnih okoliščin: narodnostne sestave prebivalstva ter pomanjkanja duhovnikov. S tem se moramo sprijazniti. Ostaja nam hvaležen spomin na Vas, dragi župnik Bogomil. Hvala za vse!
Antek
Grozde in Gnidove< - odobren dekret
V soboto, 27. marca 2010, je sveti oče Benedikt XVI. v posebno avdienco sprejel prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov, nadškofa msgr. Angela Amata SDB, in odobril objavo o priznanju mučeništva Božjega služabnika Alojzija Grozdeta.
Škofijski postopek za beatifikacijo Lojzeta Grozdeta seje pričel leta 1992 in je bil uspešno sklenjen leta 2003, ko je bila vsa zbrana dokumentacija za t. i. “Positio”, ki govori o mučeniški smrti. Zbrano gradivo je bilo izročeno Kongregaciji za zadeve svetnikov v Rimu. Kongregacija je preučila življenjepis, spise in celotno zbrano gradivo na škofijskem postopku ter ugotovila pravilnost in znanstvenost dokazov. Na podlagi tega je izdala dovoljenje, da se Lojze Grozdet povzdigne na čast oltarja.
Iz dokazov je nedvoumno razvidno, daje umrl zaradi sovraštva do katoliške vere (in odium fidei).
Krajevna Cerkev v Sloveniji želi predstaviti Grozdetov lik kot zgled krščanskega življenja, ki premore zvestobo Kristusu tudi v najtežjih okoliščinah.
Pri mučeništvu gre za posebno obliko pričevanja za vero v Jezusa Kristusa, ki se navzven pokaže z vdano sprejeto nasilno smrtjo. V katoliški Cerkvi je kandidat za svetnika v večini primerov najprej razglašen za blaženega, kasneje pa (lahko) tudi za svetnika. Za razglasitev mučenca za blaženega (kar imenujemo beatifikacija) ni potreben čudež, za razglasitev blaženega mučenca za svetnika (kar imenujemo kanonizacija) pa je potreben čudež.
Osmo, aprilsko številko Pastirčka prežarjajo radost in veselje ter svetla moč Odrešenikovega vstajenja, ki nam je s smrtjo na križu odprl nebeška vrata in dal upanje, da bomo tudi mi nekoč v polnosti uživali to neizmerno srečo. Da bi čim bolj globoko doživeli velikonočno skrivnost, obenem pa se veselili pomladnega prebujenja in vsega, kar prinaša s seboj ta največji krščanski praznik, želi vsem bralcem urednik Pastirčka Marijan Markežič. O Jezusu, "ki nam stoji ob strani, prinaša mir, luč in up" poje pesmica Vstajenje V. T. Arharja.
Da pogledamo v Jeruzalem,
kjer je moral Jezus pretrpeti toliko bolečin, nas vabi rubrika Potujmo po sveti deželi, ki ji je ilustracijo okrvavljenega Križanega in Marije v solzah dodala Paola Bertolini Grudina. Tehten zgodovinski zapis o judovski veliki noči, pashi, opremljen s slikami, bodo bralci našli na 34. in 35. strani te številke. O Jezusu, ki se poslavlja, da "svoj križ gre razpet", milo pojejo stihi z naslovom Bele cvetice, ki jih je tankočutno stkala Barbara Ru-stja, dodala še dopolnjevanko, risbice pa ljubko narisala Svetlana Brecelj. Velikonočno ozračje veje tudi z ustvarjalnih Pastirčkovih strani: Tatjana Ban ja-
sno prikazuje in opisuje, kako lahko napravimo prikupne kokoške za pirhe. Velikonočni in pomladni motivi so prisotni tudi v Pastirčkovi pošti, ki prinaša veliko dopisov pridnih učencev na raznoliko tematiko. Štan-dreški otroci so ob zapisu o Dnevu slovenske kulture, ko jih je s svojim obiskom presenetila domača pesnica Ivanka Zavadlav,
poslali še fotografijo. Pevmske osnovnošolce je tako prizadelo, da jim je burja izrula priljubljeno smreko na šolskem vrtu, ki jo je pred davnimi leti vsadil oče Marize Perat, da so ta dogodek zabeležili in napisano poslali Pastirčku. Prihod pomladi je spodbudil pujska Bineta (omislila si ga je Danila Komjanc), da je začel prekopavati vrt. Kakšne cvetice je posadil, bodo otroci sami lahko ugotovili in jih seveda odeli v prave barve. Pobarvali bodo tudi dve strani, kjer sta zabeležena dva Jezusova čudeža, ozdravitev slepega in pomiritev viharja na jezeru. Pesmica Aprilska na besedilo Berte Golob in
glasbo Dominika Krta zapoje veselo alelujo, saj je Jezus iz temine groba ves sijoč vstal od mrtvih. Izpod peresa iste pesnice je izšla tudi pesmica Čas, v kateri so na privlačen način predstavljeni slovnični sedanjik, preteklik in prihodnjik.
Pomlad je čutiti iz zgodbice Marize Perat, v kateri sta protagonista rumeni lišček in kos, ki se domenita, da bosta skupaj razveseljevala starejšo osamljeno ženico. Pomladna razigranost je skrita še v pesmicah o žuželkah in živalicah V. T. Arharja, ki jih je nežno ilustrirala Paola Bertolini.
Damijana Čevdek Jug nadaljuje z uvajanjem Pastirčkovih bralcev v glasbeni svet; tokrat opisuje, kako je Peter prvič pristopil k zborčku glasbene šole in kako ga je petje razveselilo. Vzgojni strip, ki ga piše Walter Grudina, ilustrira pa P. B. Grudina, otroke postavlja pred nov izziv: poležavati ali urno vstati, ko zazvoni budilka? Pacek pa se huduje nad slovarjem, ker v njem ne najde "svojih" besed!
V	aprilski številki so še zanimiv zapis o čebelah v rubriki Halo?, ki jo pripravlja Nina Grudina, še-gavo pa ilustrira P. B. Grudina, radovedni Fof, ki si ogleduje krave, dopolnjevanka o bolniškem maziljenju, zabavni zanki KrižK-raž in Kengurujevi skoki, recept za pripravo pomladne solate in razvedrilni kotiček.
Velikonočni oddih bo gotovo lepši ob Pastirčku!
IK
OB PETI OBLETNICI SMRTI PAPEŽA WOJTYLE FAMIGLIA CRISTIANA PREDSTAVLJA:
PRIJATELJ VSEGA ČLOVEŠTVA
Lunica produzione realizzata in collaborazionecon il Centro Televisivo Vaticano 'unico documcntario basatosui testi e le parol di Giovanni Paolo II.
Zanimiva m pretresljiva pripoved prek besed, tekstov, osebnih trenutkov enega najbolj priljubljenih papežev v zgodovini
Famiglia Cristiana obhaja peto obletnico smrti svetega očeta, prijatelja človeštva, z izvirno in edinstveno produkcijo. Dokumentarni film prikazuje še neznane trenutke in najbolj pomenljive anekdote prek misli in besed velikega papeža.
Risanka ponazarja izredno življenje svetega očeta od otroštva prek mladih let vse do ključnih trenutkov njegovega papeževanja
hus« n
g B S
»orni«
Od 1. aprila s tednikom Famiglia Cristiana, če dodaš samo 6,90 evrov več
Zagotovi si takoj svoj izvod v trafiki, v župniji ali na brezplačni telefonski številki 02.48027575 ali po e-mailu: vpc@stpauls.it
gTTIMMMu
SINODO PER L AFRICA
contmente aspetta oar» giustizia e riconciliazione
L’ARTE Dl EDUCARE
fj £“ando mamme
. amano “troppo'
M
www.famigliacristiana.it
Kratke
Slovenski Pasijon v Gorici
Kot že dolgo vrsto let je na oljčno nedeljo v cerkvi sv. Ignacija, med slovensko mašo ob 9. uri, spet prišlo do izvedbe slovenskega Pasijona po Mateju skladatelja Frana Kimovca. Delo, pisano za moški zbor, so izvajali pevci iz mesta in okolice, ki jih je vodil zborovodja Zdravko Klanjšček. V prezbiteriju pa sta pasijon izoblikovala še Alessio Stasi in Dario Bertinazzi. Pri orglah je tokrat bila mlada organistka Eva Dolinšek.
Veliki teden za vernike duhovnije sv. Ivana
Veliki četrtek, 1. aprila: ob 10. uri v stolnici krizmena maša, ob 20. pri sv. Ivanu maša v spomin na zadnjo večerjo, sledi češčenje. Veliki petek, 2. aprila: ob 15. uri pri sv. Ivanu križev pot za mlajše in spoved, ob 18.30 križev pot za odrasle, ob 19. obredi velikega petka, ob 20.30 mestni križev pot s Travnika na grad. Velika sobota, 3. aprila: v vseh cerkvah češčenje ob božjem grobu; ob 20. pri sv. Ivanu obredi velikonočne vigilije. Velika noč, 4. aprila: ob 6.30 v stolnici slovesno vstajenjsko slavje z nadškofovim blagoslovom, nato blagoslov jedil; ob 8. uri maša pri sestrah na Korzu, ob 9. uri na Travniku, ob 10. uri slovesna maša pri sv. Ivanu, ob 19. uri pri kapucinih. Velikonočni ponedeljek, 5. aprila: maše kot ob nedeljah, razen pri kapucinih (kjer odpade).
Mladinski dom: filmski forum, predavanje itd.
Mladinski dom iz Gorice opozarja na nekatere pobude v spomladanskem času. Vse dejavnosti so brezplačne, za nekatere pa je potrebno včlanjenje. Podrobnejše informacije lahko dobijo zainteresirani na sedežu v ul. Don Bosco 60 ali na tel. 0481546549, 3283155040.
ZA MLADE OD 11. DO 14. LETA:
Od 26. do 28. marca je potekal v Domu Franc Močnik v Gorici, ul. San Giovanni 9, filmski forum z naslovom Odkrivanje klasičnega filma. Delavnice je vodil ljubitelj filmov Carlo Zivoli iz Trsta. Podobna pobuda za višješolce bo potekala 17. in 18. aprila.
ZA MLADE OD 12. LETA DALJE:
V torek, 13. aprila, bo ob 17. uri v Domu Franc Močnik mladim spregovoril časnikar in odgovorni urednik revije Ognjišče Božo Rustja na temo Kaj imajo mediji od knjige do interneta dobrega in kaj slabega? ZA MLADE OD 11. DO 14. LETA:
V nedeljo, 18. aprila, izlet v naravo z obiskom Kraljice Krasa. Vabilo bo razdeljeno po Veliki noči, že zdaj pa sprejemajo prijave (število mest je omejeno).
Mladinski dom: predvpis in ponudbe 2010-11
Mladinski dom obvešča, da do 30. aprila 2010 poteka predvpis k pošolskemu pouku za šolsko leto 2010-11 z znižano vpisnino. Gojenci MD imajo pri vseh dejavnostih izredne ugodnosti. MD nudi za naslednje šolsko leto prevoz od šole do Mladinskega doma, kosilo in malico, spremstvo pri opravljanju domačih nalog, pripravo na vstop v srednjo šolo in na izpite male mature; po potrebi pa še inštrukcije v posameznih predmetih ter strokovno pomoč in svetovanje pri specifičnih učnih težavah. Ob teh dejavnostih prireja tudi strokovna predavanja, izpopolnjevalne tečaje in izobraževalne delavnice, poučne ekskurzije in izlete, poletne izzive v naravi, zelene tedne in zimovanja ter mladinske skupine. Informacije na tel. 0481 546549 ali 328 3155040.
O šolah na Krminskem
Pokrajinski predsednik Sveta slovenskih organizacij VValter Bandelj je v preteklih tednih večkrat posegal pri občini Krmin v zvezi s šolsko problematiko. Najprej seje srečal z družbama APT in Strade FVG ter Civilno motorizacijo, da bi evidentirali dodatno avtobusno postajo v Krminu. Te bi se posluževali dijaki, ki obiskujejo slovensko nižjo in višjo šolo v Gorici. Postopek je že stekel in postaja naj bi bila nared v dobrem mesecu. Prejšnji petek pa je Bandelj skupaj s pokrajinskim predsednikom SKGZ Liviom Semoličem obiskal novo odbornico na občini Krmin Gizelo Reja. Bandelj in Semolič sta odbornici predstavila problematiko slovenske šole na Krminskem oz. selitev osnovne šole Ludivik Zorzut s Plešivega ter otroškega vrtca v šolsko stavbo v Bračan. Krminski odbornici sta podčrtali potrebo, da se šolska stavba na Plešivem nameni za razvoj slovenske narodne skupnosti, njene kulture in jezika. Dogovorili so se še, da bi obe krovni organizaciji priredili na to tematiko srečanje z domačini in starši, ki obiskujejo slovensko šolo.
OŠ O. Župančič
Pomladni
Ko se je vendarle, sicer še malce sramežljivo prikazala pomlad tudi pri nas, so se njeni prekipevajoči sokovi in omamne vonjave neustavljivo razlili po veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž, ki se je ob tej priložnosti napolnila z gledalci in radovednimi poslušalci do zadnjega kotička.
Kakih sto otrok, učencev OŠ O. Župančič iz Gorice, je želelo na čim boj radosten način izraziti svoje veselje ob teh prvih pomladnih dneh. Učiteljice so sklenile, da dosežke svojih učencev že v marcu ponudijo v pogled mamicam, očkom, nonam, nonotom, stricem... in vsem tistim, ki so jim pri srcu otroci in rast naše šole. Omislile so si tako prireditev, pri kateri so imeli svoj prostor pod odrskimi lučmi prav vsi otroci, ki so se za to priložnost ob cvetkah, razvrščenih po odru, spremenili v "tankonoge" pajke, v čebelice, čričke, žabice, čuke, miške, bele mucke, kmete..., da bi čim bolj povedno in razigrano odpeli in odrecitirali ter tudi z mimiko in gibom prikazali vsebino pesmic, ki so jih s posluhom za otroško čutenje spisali veliki mojstri naše vezane slovenske besede. Splet besedil, pesmi in plesov so otroci
Slavje v Šturjah in zlati pečat občine
Biserna maša č. g. Bogomila Breclja
Natanko ob 60-letnici maš-niške posvetitve je g. Bogomil Brecelj v četrtek, 25. marca 2010, ob 18. uri bral biserno mašo v domačih Šturjah pri Ajdovščini. V nabito polni cerkvi so z njim stali ob oltarju šturski župnik g. Marko Kos, diakon Boštjan Fegic in g. Anton Štrancar, ki je bi-seromašnika počastil z doživetim govorom. G. Štrancar je opisal slavljenčevo življenjsko pot in med drugim poudaril, kako zahtevno je izprositi duhovniški poklic. Med vojno umorjeni jubilantovi sestri Angela in Marica sta namreč izrazili pripravljenost darovati tudi svoji življenji, da bi se kdo od njunih bratov odločil za duhovništvo. Na prav poseben način sta bili uslišani.
Med slovesno sveto mašo je ubrano in mogočno pel domači cerkveni pevski zbor pod vodstvom dirigentke Marinke Šuštar. Kljub krhkemu zdravju je jubilant čvrsto vodil koncelebracijo prav do konca in se nato po mašni daritvi še zaustavil vbližnji župnijski dvorani, kjer mu je veliko domačinov in tudi nekdanjih faranov ob skrbno pripravljeni zakuski čestitalo za tako pomemben življenjski dosežek. Že v cerkvi pa sta mu česti-
tala nečak Aleš Brecelj v imenu šturskih župljanov in sorodnikov ter Antek Terčon v imenu nekdanjih faranov iz Nabrežine.
Sicer pa se je jubilejni 25. marec za biseromašnika praznično pričel že dopoldne. V Duhovniškem domu v Semeniški ulici v Gorici, kjer prebiva po upokojitvi, je iz rok občinskega odbornika Daria Bare-sija prejel zlati pečat goriške občine kot priznanje za dolgoletno plodno delo v goriški nadškofiji.
G.	Brecelj je namreč kot duhovnik služboval v Štandrežu, Sovodnjah, Doberdobu, Zgoniku in Nabrežini. Med podelitvijo zlatega pečata so se tudi spomnili, kako je bilo na dan jubilantovega mašniškega posvečenja v Gorici 25. marca 1950. Na slovesnosti ni bilo njegove matere Emilije, ki je živela z nekaterimi sorodniki v Žapužah pri Šturjah in ni smela čez mejo. Zato je g. Brecelj po posvečenju odšel do mejnega prehoda pri Rdeči hiši in blagoslovil mamo, ki je sicer prišla do razmejitvene črte, a je morala ostati na drugi strani žice. Dogodek ni ostal brez odmeva: tednik Domenica del Corriere je prizor objavil 23. aprila 1950 v obliki ilustracije na naslovni strani ter ga po svoje komentiral. / avb
Tolminski poklon Ljubki Šorli
V nedeljo, 28. marca, je bila v Kinogledališču v Tolminu lepa kulturna prireditev v spomin pesnice Ljubke Šorli, ki seje tu rodila pred 100 leti. Pod naslovom Kadar ciklamni dehtijo... se je odvijal izbran kulturni spored, ki sta ga pripravili Občina Tolmin in ZKD Tolmin.
V začetku je pred polnozasedeno dvorano pozdravil tolminski župan Uroš Brežan, ki je poudaril pomen akademije na čast Ljubke Šorli. To so sooblikovali Evelin Kranjc z Umetniške gimnazije v Novi Gorici, igralki Alida Bevk in Mira Lampe Vujičič, Dekliški pevski zbor Gimnazije Tolmin, Mešani pevski zbor Canto ergo sum iz Tolmina in Oktet Simon Gregorčič iz Kobarida.
Zbore je vodil dirigent Matej Kavčič. Nastopil je tudi cerkveni pevski zbor F. B. Sedej iz Števerjana, ki ga vodi Aleksandra Pertot.
Režiser je bil Marjan Bevk, ki je z Matejem Kavčičem oblikoval tudi scenarij. Scenografijo sta podpisali Polona Hvala Mrak in Nada Humar Leban. Oblikovalec pa je bil Lucijan Lavrenčič.
Slavnostni govornik je bil prof. Tomaž Pavšič iz Idrije, ki je v toplih besedah orisal življenje in delo Ljubke Šorli, ki je iz rodnega Tolmina prišla v Gorico in tu živela in kulturno delovala skupno z možem Lojzetom Bratužem. Govornik je orisal njeno kruto in težko življenjsko usodo. Zaustavil se je ob bogatem pesniškem sporočilu Ljubke Šorli in njenem mestu v slovenski literaturi.
Že prej omenjene igralke in recitatorke so zelo občuteno podale niz poezij Ljubke Šorli, enako pa tudi tragično pričevanje o okrutnem mučenju v tržaškem zaporu.
Celotna tolminska spominska proslava je vsekakor izzvenela v prisrčen poklon pesnici, ki je za seboj pustila neizbrisne duhovne sledove.
Višješolci so proslavili Dan slovenske kulture
Prireditev so posvetili Cirilu Kosmaču
Višješolski center v Gorici je tudi letos primerno obeležil dan slovenske kulture. Pobuda je spadala v sklop srečanj z ustvarjalci, ki jih za oba pola organizirata profesorici Marija Kostnapfel in Neva Klanjšček. V gosteh so že bili pisatelj Drago Jančar in mladinska ustvarjalka Janja Vidmar, svoje življenjsko pričevanje in svoj literarni opus pa je zbranim dijakom predstavil še tržaški pisec
Pino Roveredo.
Ker poteka letos stoletnica rojstva velikega slovenskega pisatelja Cirila Kosmača, so se dijaki in profesorji odločili, da dan slovenske kulture posvetijo njemu, njegovi svetli, izbrušeni in obenem domači besedi, ter njegovim "malim ljudem", "božjim otrokom", katerih milina in globoka človečnost sta tudi danes lahko kažipot iz sveta brez vrednot v svet dobrote in hrepenenja. Dija-
S-rifijl
l' "Tl r 1' r "	_	L
^	NOVI
Gonska	glas
iz Gorice
v* v
zivzav
pripravili s skrbnim, potrpežljivim in požtvovalnim delom razrednih učiteljev, zborovski, pevski del pa pod taktirko učiteljice Martine fflede in ob klavirski spremljavi prof. Michele De Castro, ki je že večkrat v šoli Župančič s strokovnim znanjem vodila glasbeni tečaj. Otroci, razen napovedovalcev, ki so prihajali iz dvorane, so zasedli pedane na zadnjem delu odra, posamezni učenci oz. razredi pa so za svoje izvajanje stopali v ospredje in tu razgibano podajali svojo točko. Prvi razred je razigrano prikazal plesalca-pajka, knjižničarko-uš, plesalko, pa še žabjo, čričkovo uspavanko in še tisto za čuke. Drugošolci so se prelevili v miške, ki plešejo kolo in se pred muco skrijejo v luknjico...Tretješolci so se prelevili v kmete s slamnikom na glavi, ki se mučijo, da bi s krtačo osnažili prašička, a ta se boji vode
-	rožnati pujsek je bil domišljeno izdelan iz odpadnega materiala. Prikazali so pa tudi, kako bela mačica iz Kosovelovih stihov leži pod rumenim soncem in se nato usede blizu kolovrata in zadovoljno prede. Četrto in petošolci so imeli kar dolg program:
pokazali so, kako sta lisica in volk postala par, kako se je polžku-kolesarju zgodila nesreča, kako je vrana hodila po cesti, kako lovec poka, kako ga Miha piha, pa tudi važiča ježa, zasedo za medveda in lov na volka. Vmes so učenci napovedali različne točke programa, med katerim so se oglašale zapete pesmi (tudi v ritmu rapa!); v uvodu so obrazložili, da je prireditev "poklon pomladnemu prebujanju v svetu in v nas samih, je naša himna življenju, ki nas vabi, je želja po živžavu, ki naj ga ne bo nikoli konca".
Za njihov nastop, ki je pričaral bujno pomladno brstenje, se je učencem zahvalila ravnateljica Elisabetta Kovic. Dejala je, da so bili vsi res pridni in pripravili čudovito presenečenje. Zahvalila se je seveda vsem učiteljicam in učiteljem za prizadevnost, ki nemalokrat ostaja prezrta, in za ves napor, ki so ga vložili v bogato in
prijetno prireditev, prirejeno tudi s hudomušnim pristopom. Besede zahvale je namenila še staršem, ki zaupajo svoje otroke naši šoli v upanju, da jih bodo tudi v prihodnje.
Združenju staršev, ki je poskrbelo za najem dvorane ob petkovem nastopu, še predvsem pa Kulturnemu centru Lojze Bratuž, ki je brezplačno kar nekajkrat dal na razpolago svoje prostore za vaje, se je v imenu šole iskreno zahvalila učiteljica Cristina Ožbot. Predstavnica staršev Laura Blasig je izrekla prisrčno zahvalo nastopajočim in povabila vse učiteljice na oder, da bi jim izročili cvetni dar, ki ga je bila deležna tudi ravnateljica.
Veselje in radost vzbujajoča Kekčeva pesem je sklenila zelo posrečen in s kakovostnim programom zaznamovan Pomladni živžav.
Iva Koišič
ki so pod vodstvom režiserja Tomaža Susiča, ki je izbral in uredil nekaj utrinkov iz Kosmačeve novele Tantadruj, pripravili kratek nastop. Zatem je nagovorila dijake Maja Vidmar, ki spada med najvidnejše slovenske sodobne pesnice. Za svoje verze je prejela že celo vrsto odmevnih nagrad, od Jenkove iz leta 2005 do nagrade Prešernovega sklada iz leta 2006. Zbranim je osvetlila Kosmačev lik in pomen njegovega literarnega ustvarjanja, zaustavila pa se je še pri lastni
poeziji, ki je zaznamovana z ljubezensko in eksistencialno tematiko. Ob kulturnem
prazniku je zatem ravnateljica Mihaela Pirih nagradila tri dijake, ki so se med študijem prav poseb-
no izkazali in z znanjem in vsestransko razgledanostjo pripomogli k ugledu šole na državni ravni. Anna Roversi in Albert Vončina, ki sta diplomirala na klasičnem liceju, ter Aljaž Srebrnič iz zavoda Jurija Vege so namreč med državnimi nagrajenci, ki so lansko leto maturirali z odliko in pohvalo. Prisoten je bil Aljaž Srebrnič, ki se je gospe ravnateljici lepo zahvalil, dijakom pa svetoval, naj v sebi gojijo predvsem radovednost, ki jim bo zagotovo v veliko pomoč pri kritičnem in osebnem odkrivanju sveta in njegovih zakonitosti.
Č. Šiskoviž, S. Gadžijev in V. Legiša
grafica goriziana
tipografia
tiskarna
34170 gorica ul. a. gregorčič, 1£ tel. 0481 22116 fax 0481 22079
ionziana.com
Gostl,na Pri Francetu
«FDANr»
Domača kuhinja
Zaprto ob nedeljah in ponedeljkih
SOVODNJE OB SOCI (GO) Prvomajska 86, tel. (0481) 882038
ALUMINIJASTE ZASTEKLITVE KOVAŠKI IZDELKI
Tabaj F.lli s.n.c.
Miloš in Rajmund
ŠTANDREŽ
GORICA
Ul. A. Gregorčič 24 Tel. 0481/21514 • Fax 0481/21987
lonlanda vrh svetega mihaela
"	Tel. 0481.882488
“rDevetai “ 1870 www.devetak.com
1870 - 2010: PETA GENERACIJA NAŠE DRUŽINE VOŠČI VSEM BLAGOSLOVLJENE VELIKONOČNE PRAZNIKE
kraj Monte 22 Krmin (GO) Tel. (0481) 60531 www.lasubida.it
GORICA Drevored XX. Septembra, 134
Tel. 0481.82117 Faks 0481.548864
PRODAJA IN POPRAVILA KOLES
E. CUK
GORICA - Trg Cavour 9 Tel. 0481 535019
URARNA
ZLATARNA
ŠULIGOJ
Gorica, ulica Carducci, 49 0481.535657 • www.suligoj.com
NARDIN G. ZA&ropsrvo
gorica FOR5T
Ulica Svetega Mihaela 324
Tel. 0481.21065, Faks 0481
profesionalnim orkestrom. Na tega pa se je podal pogumno, čeprav je tam, kjer se gradijo s počasnejšim tempom in tišjo dinamiko tista naj-nežnejša in najsubtilnejša čustva, ansambel zaigral nekoliko razpršeno. Toliko večjo homogenost pa je dosegel v virtuoznejših, hitrih in tehnično zahtevnih delih, da je izrazil lepoto teh zastrtih glasbenih pastelnih nizov. V koncertu švedskega modernističnega, neoklasicistične-ga skladatelja Larsa-Erika Larssona je zablestel pozavnist Erik Žerjal. Koncert za pozavno je skladba, v kateri je solist v ospredju kot osamljen glasbenik, kot pravi solist, medtem ko ga orkester podpira v niansiranju razpoloženj in dodaja barvni kontrast, ki trobilo s svojim plastenjem mehča, spet drugič ga spodbuja, da zazveni v svoji pompozni bravuri. Erik Žerjal je svojo nalogo opravil na zavidljivi umetniški ravni. Orkester mu je nesebično prepustil glavno besedo, da je koncert izzvenel v velik glasbeni užitek. V Beethovnovem Koncertu za klavir, violino, violončelo in orkester so dih jemali Gadžijev, Legiša in Šiškovič, nesporne zvezde večera, ki so poganjale utrip skladbe. Orkester je igral z velikim spoštovanjem do solistov in se Beethovnovemu 'trojnemu koncertu ' - enemu izmed skladateljevih ustvarjalnih viškov - predal z vsem znanjem. Prvi stavek Allegro je tako minil v dramatični napetosti tega romantičnega skladatelja in ni popustil v muzikalni strastnosti niti za trenutek. V spevnem Largu in hudomušnem Rondoju alla polacca je napetost nekoliko popustila. A Beethovnov zahtevni in redko izvajani koncert je v interpretaciji treh odličnih solistov, na katerih je slonela ta skladba, in z orkestrom, ki je igral na vse ali nič, dobil zgledno izvedbo. Pobudi organizatorjev in zagnanosti glasbenikov so poslušalci, pod umetniškim vtisom večera, namenili dolg pohvalni aplavz.
Metka Sulič
Koncert Solo &0rkester v Kulturnem centru Lojze Bratuž
Ko ljubezen do glasbe premaga vse prepreke
Minulo nedeljo, 28. marca, je Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel ob podpori Kulturnega centra Lojze Bratuž in drugih organizacij (Združenje cerkvenih pevskih zborov Gorica in Arsatelier - Mednarodni center za glasbeno umetnost) pripravil koncert, kjer so bili osrednji akterji glasbeniki Orkestra Arsatelier pod taktirko Marca Feruglia. Kot solisti pa so se predstavili pozavnist Erik Žerjal, violinist Črtomir Šiškovič, violončelist Vasja Legiša in pianist Sijavuš Gadžijev - prijatelji, profesorji Centra Emil Komel. Organizatorji ambiciozno zastavljenega projekta, imenovanega Solo & Orkester, so želeli opomniti, da jih obe 'materi' državi pozabljata, se ne ozirata na njihove potrebe in se vedeta, kot da ne pripadajo nobeni. Letošnji finančni odtegljaj je tolikšen, da je pod vprašajem obstoj ne samo glasbene šole, ampak tudi drugih Slovenskih organizacij v Italiji. A ljubezen do glasbe je glasbenike - oblikovalce tega čarobnega večera spodbudila k srčnemu nastopu in pokazala
številnim poslušalcem, tudi tistim iz sveta politike, ki so se pridružili koncertu, kot sta minister za Slovence po svetu Boštjan Žekš in goriška pre-fektinja Maria Augusta Marrosu, da glasba osrečuje.
Ob tej priložnosti je Fundacija Goriške hranilnice (Cassa di Risparmio) kot ena redkih podpornic kulture v zamejstvu podarila perspektivnim mladim glasbenikom, ki so se izkazali na avdiciji, štipendije in s tem dala žarek upanja na nadaljnje glasbeno in kulturno
življenje v zamejstvu.
V izredno atraktivnem in ambiciozno zastavljenem programu je orkester Arsatelier zaigral nežno suito Moja mati gos Maurica Ravela. Niz skladb za klavir štiriročno, ki jih je napisal za dva mala pianista - otroka svojega prijatelja, je skladatelj orkestriral in ga razširil tudi v balet. Tako je orkester Arsatelier pred nami razgrnil pravljični svet v Pavani za Trnuljčico in Malem moži-clju, se sprehodil z Laideronnette po Orientu med Pagodami, nas privedel v Razgovor z lepotico in zverjo ter nas nazadnje popeljal v Pravljični vrt. Skladba je bila za Arsatelier vsekakor velik izziv, to je skladba, ki je izziv tudi najodličnejšim
Obvestila
Barvanje pirhov, otroški velikonočni ustvarjalni kotiček, bo v četrtek,
I. aprila 2010, od 15. ure dalje, na sedežu kulturnega društva Briški grič v Števerjanu. Za informacije tel. +39-334-2294517.
Stranka Slovenska skupnost v sodelovanju s Krožkom Anton Gregorčič iz Gorice pripravlja razstavo volilnih plakatov SSk na Goriškem. Pobuda spada v sklop 35-letnice ustanovitve SSk na Goriškem. V ta namen prosi vse nekdanje in sedanje aktivne člane SSk, da posodijo morebitne plakate, kijih hranijo v osebnih ali sekcijskih arhivih. Na razpolago je telefonska številka 335-8011948 Mladinski dom vabi mlade od 12. leta dalje na srečanje s časnikarjem v torek, 13. aprila, ob 17. uri. Božo Rustja bo predaval na temo Kaj imajo mediji od knjige do interneta dobrega in kaj slabega? Dom Franc Močnik, Gorica, ulica San Giovanni 9. Informacije: 0481 546549 ali 328 3155040. Lepo vabljeni! Mladinski dom išče vzgojitelja/ico za vodenje popoldanskega pouka dijakov nižje srednje šole za prihodnje šolsko leto. Prošnje in curriculum vitae sprejemajo v pisarni MD v Gorici, ul. Don Bosco 60, do vključno 22. aprila 2010 ob
12. uri. Informacije na tel. 0481 546549 ali 328 3155040, e-mail mladinskidom@libero. it.
Do 30. aprila poteka predvpis k pošolskemu pouku za šolsko leto 2010-11 pri Mladinskem domu z znižano vpisnino. Informacije na sedežu v Gorici - ul. Don Bosco 60, tel. 0481-546549 in 328-3155040.
PD Štandrež prireja petdnevni avtobusni društveni izlet v Provanso od 21. do 25. aprila 2010. Za informacije in vpisovanje tel. 0481 20678 (Božo) in 347 9748704 (Vanja).
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja avtobusni izlet v Beograd, Vukovar, Novi Sad, Jasenovac in Džakovo od 30. maja do 3. junija. Vpisovanje bo samo na sedežu Društva upokojencev na korzu Verdi 51 int. v četrtek, 8. aprila, od 10. do 12. ure ali na tel. št. 3496708562 ali 0481 390688 (Saverij R.) do razpoložljivih mest na enem samem avtobusu. Na račun 200 evrov.
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja v sodelovanju s KRUT-om sklop ustvarjalnih srečanj za dobro počutje Po sledovih notranjih barv, ki so namenjena članom in prijateljem. Predstavitveno srečanje je bilo v torek, 23. marca, v sejni sobi KBcentra na korzu Verdi 51/int. Naslednja srečanja bodo vedno ob torkih, in sicer 13., 20. in 27. aprila ter 4. in
II. maja od 16.00 do 17.30. Vse dodatne informacije in prijave na tržaškem sedežu v ul. Cicerone 8/b, od ponedeljka do petka med 9. in
13. uro, tel. 040 360072.
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja potovanje z letalom na Sicilijo od 11. do 18. oktobra 2010 za ogled najpomembnejših krajev. Vpisovanje bo
samo na sedežu Društva upokojencev na korzu Verdi 51 int. v četrtek, 8. aprila, od 10. do 12. ure ali na tel. št. 3496708562 ali 0481 390688 (Saverij R.) do razpoložljivih mest na enem samem avtobusu. Na račun 200 evrov. Gradbeno parcelo za kombinirano industrijsko in stanovanjsko gradnjo na področju Vipavske doline (izvoz Selo) prodam. 6000 kv. metrov po 50 evrov meter. Tel. št. 00386 41625393.
Vabimo vas na osemdnevno potovanje z Novim glasom v Romunijo od 18. do 25. maja 2010 z ogledom Moldavije, Bukovine z znamenitimi samostani in Transilvanije. Vpisovanje na upravi v Gorici in uredništvu v Trstu vse do razpoložljivih mest. Akontacija pri vpisu 200 evrov.
Darovi
Namesto cvetja na grob nečaka Davida Faita darujeta Fait Mara in Devetak Remo 50 evrov za društvo krvodajalcev iz Sovodenj, 50 evrov za “Via di Natale” iz Aviana in 50 evrov za Kulturno društvo iz Sovodenj ob Soči.
Za slovenske misijonarje: Ivanka Koren 20 evrov.
Zahvala
Ob podelitvi priznanja Kazimir Humar, za stoletnico delovanja na Goriškem, se Šolske sestre Zavoda svete Družine iskreno zahvaljujemo vsem, ki so nam pripravili tako prijeten in domač večer v Centru Lojzeta Bratuža. Vsem želimo obenem voščiti veselo Alelujo in obilen blagoslov Vstalega Kristusa.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje (od 2.4.2010 Jo 8.4.2010)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91,103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 20.00 do 21.00, na soboto ob 15. uri. Spored: Petek, 2. aprila (v studiu Andrej Baucon): Domače viže in popevke -Zborovski kotiček - Iz krščanskega sveta - Zanimivosti v naši okolici -Humor in obvestila.
Sobota, 3. aprila (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v beneškem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 5. aprila (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba - 'Za znoret' in vroči šport - Zanimivosti in obvestila.
Torek, 6. aprila (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 7. aprila (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Veliki misijonar Janez Janež (ponovitev) -Ubor melodij.
Četrtek, 8. aprila (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2.
Vabilo na SLOVESNO LITURGIJO V BIZANTINSKO SLOVAŠKEM OBREDU v nedeljo, 11. aprila, ob 17. uri,
v župnijski cerkvi sv. Roka v Nabrežini
ob mainiškem jubileju g. Jožeta Markuže.
Pel bo ekumenski pevski zbor iz Gorice.
Ob bisernem jubileju mašniškega posvečenja g. BOGOMILA BRECLJA
izreka njegova nekdanja župnija sv. Roka v Nabrežini zahvalo in čestitke z željo, naj ga Bog s svojo milostjo podpira v trpljenju ter nudi potrebno pomoč in tolažbo.
Nabrežina 25. marca 2010
■H Podelitev 6. Priznanja Kazimir Humar
Izredno zaslužne dobitnice so šolske sestre v Gorici
Veliko gledalcev je v torek, 23. marca, s svojo prisotnostjo počastilo šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja, ki so izredno zaslužne prejemnice 6. Priznanja Kazimir Humar. To priznanje, s katerim se spominjamo zelo dejavnega duhovnika in vsestranskega kulturnika dr. Kazimirja Humarja, podeljujejo Kulturni center Lojze Bratuž, Združenje cerkvenih pevskih zborov Gorica in Zveza slovenske katoliške prosvete posameznikom, društvom ali ustanovam, ki so se s svojim delom izkazali v prid slovenski skupnosti v Gorici. Letos so pobudniki priznanja soglasno sklenili, da ga podelijo šolskim sestram, ki imajo svoj dom v Zavodu sv. Družine na ul. Don Bosco v Gorici. Podelitev tega odličja v letošnjem letu se čudovito ujema s stoletno prisotnostjo šolskih sester v Gorici. One so v teh dolgih letih odigrale nenadomestljivo vlogo pri vzgoji naših otrok in mladih deklet. Cele generacije slovenskih osnovnošolcev in nižješolcev ter mladih dijakinj so v popoldanskih urah, v skrbnem in varnem okolju ob spodbujanju narodnostnih vrednot in klenih moralnih načel ter seveda v krščanskem
duhu opravljale šolske obveznosti in sploh preživljale obdobje šolskega leta v zavodu šolskih sester. Še vedno se med šolskim letom v popoldanskih urah v toplem okolju Zavoda sv. Družine zadržuje lepa skupina osnovnošolskih otrok ob pisanju domačih nalog. Ker pa je v zadnjih letih otrok manj kot včasih, so šolske sestre odprle gostoljubna vrata zavoda tudi bolnim in ostarelim ženam; zanje zgledno skrbijo in jim nudijo telesno in duhovno hrano. Poleg tega svoje prostore dajaj o na razpolago slovenskim duhovnikom, katehetskim tečajem in duhovnim vajam. Pod gostoljubno streho sprejemajo skavtska srečanja, v počitniških dneh pa odstopajo svoj čudoviti park poletnima središčema Srečanja in Izzivi za malčke iz vrtcev, osnovnošolce in nižješolce. Šolske sestre so bile in so še danes velikodušne do vsega in do vse goriške skupnosti, ki jim je neizmerno hvaležna za opravljeno delo. Zato, kot je ob branju utemeljitve poudarila predsednica KCLB Franka Žgavec, " naj bo to šesto priznanje Kazimir Humar le skromna zahvala za vse, kar so dobrotljivo opravile v našem mestu". Vidno
ganjena se je za odlikovanje, ki sta ji ga zaradi upravičene odsotnosti prof. Lojzke Bratuž, predsednice ZCPZ, izročili le Franka Žgavec in predsednica ZSKP Franka Padovan, zahvalila pred-
nica goriških šolskih sester, s. Lucija, ki je dejala, da priznanje sprejemajo z veseljem in s hvaležnostjo Bogu. Pozdrav in knjižni dar z novogoriškega županstva je prinesla Darinka Kozinc, ki se je spomnila tudi na plemenito delo, ki so ga šolske sestre opravljale v Egiptu. Svojo odsotnost sta pisno opravičila kve-storka Maria Augusta Morrosu in
predsednik SSO Drago Štoka. Slavnostni nagovor je imel dekan Karlo Bolčina; v celoti ga objavljamo na 10. strani.
Ker so predvsem v preteklosti šolske sestre največ svojih energij in truda ter požrtvovalnosti namenjale osnovnošolskim otrokom, so prav ti ta lepi večer odeli v toplo prisrčnost z neposrednim srčnim izvajanjem na odru. Nanj je najprej stopil otroški župnijski zbor iz Štandreža, ki je pod vodstvom in ob spremljavi harmonike Michele De Castro za uvod zapel venček ljudskih pesmic, obarvanih s hudomušnostjo. Za zvonkimi glasovi se je oglasila recitacija pesmi Toneta Pavčka Besede takšne in drugačne, ki so jo pripravili pe-tošolci OŠ Josip Abram iz Pev-me z učiteljico Jožico Zni-derčič. Potem pa je z igrivim, sproščenim, razigranim otroškim nastopom lepa skupina četrtošolcev iz pevmske šole podala splet pesmi naših pesnikov - Vrata Daneta Zajca, Malim so všeč Dušana Radoviča v prevodu Ivana Minattija, pa še Žabe O. Župančiča in Zdravljico omenjenega D.
Radoviča. Stihe in besedilo je lahkotno in pristno, kot le ona zna, v razgiban, pravi mali odrski prikaz prisrčno stkala učiteljica Lidija Jarc.
Prijetno domači večer je z lepimi, šegavimi pesmicami sklenil otroški pevski zbor SKPD F. B. Sedej iz Števerjana pod vodstvom Martine Hlede in ob klavirski spremljavi Martine Valentinčič.
IK
POGOVOR
Iris Silič, stažistka na Novem glasu
To je bila zame koristna izkušnja"
Prav na mednarodni praznik žena, 8. marca, je prišla na delovno prakso na uredništvo našega tednika prikupna študentka 4. letnika goriškega družboslovnega liceja S. Gregorčič, Iris Silič, in ostala pri nas do petka, 12. t. m. Izkazala se je kot prijazno, pridno, delavno in tiho dekle, ki se resno loteva vsake nove izkušnje in želi od nje čim več pridobiti. O tem tednu "časnikarske" pokušnje smo ji postavili nekaj vprašanj, na katera je dala zrele odgovore. Želimo ji veliko uspeha pri študiju in da bi po končani višji šoli našla sebi čim bolj prikladno poklicno pot ter se morda še kdaj oglasila v našem časopisu.
Bi se lahko najprej predstavila našim bralcem: koliko si stara, katero šolo obiskuješ, od kod si?
Sem Iris Silič, stara sem 18 let, obiskujem pa družboslovni licej na šoli S. Gregorčič v Gorici. Sem ena
izmed številnih slovenskih dijakov, ki so se odločili za šolanje v Italiji. Živim v majhni vasi
Orehovlje, ki je zraven Mirna in torej prav v neposredni bližini Italije.
Ali je ta tvoj prvi staž?
Ja, to je zame prvi staž, saj obiskujem 4. razred. Prav s tem razre-
dom pa se na šoli, ki jo obiskujem, prične enotedensko pripravništvo za dijake. Delovne prakse pa bom deležna tudi naslednje leto, torej v 5. in zame tudi zadnjem razredu.
Zakaj so delovne prakse pomembne za dijake?
Delovne prakse so, po mojem mnenju, pomembne za dijake, ker se ti tako začnejo uveljavljati v delovnem svetu. Tako iz teorije preidejo na prakso ter pričnejo počasi tudi spoznavati, kaj naj bi jih vprihodno-sti pričakovalo. Poleg tega pa delovna praksa dijaku pomaga tudi pri tem, da ga usmerja na pravo pot, ki naj bi si jopo končanem šolanju izbral. Kako bi ocenila enotedensko izkušnjo na redakciji Novega glasa?
Enotedensko izkušnjo na redakciji Novega glasa bi zelo dobro ocenila, saj mi je bilo v tem tednu zelo prijetno, predvsem zaradi nadvse prijaznih in pozitivnih oseb, ki ekipo Novega glasa sestavljajo. Poleg tega pa sta se mi tudi organizacija in potek dela zdela zanimanja vredna. Kaj si se v tem tednu naučila? Naučila sem se, kako se dejansko odvija delo pri časopisu, saj nisem še nikoli obiskala niti enega. Torej mi je izkušnja na Novem glasu zares pomagala pri spoznavanju
dejavnosti, ki je bila meni doslej skoraj popolnoma tuja.
Ali misliš, da ti bo ta izkušnja
koristila za tvojo poklicno pot?
Ja, mislim daje bila ta izkušnja zame koristna, saj sem prišla v stik s panogo, s katero se doslej nisem imela priložnosti srečati. Koristila pa mi bo tudi pri moji poklicni poti, saj, kot sem že povedala, mislim, da so delovne prakse velika pomoč prav za vse dijake. Kljub vsemu pa sem še vedno precej zmedena glede svoje prihodnje poklicne poti, saj obstaja še preveč zanimivih poklicev, s katerimi bi se bilo vredno ukvarjati. Na srečo pa imam vsaj še nekaj časa za razmišljanje o tem, kam bi se lahko po končani višji šoli usmerila.
Kateri delovni profil na redakciji ti je bil najbližji?
Mislim, da si ne bi mogla na redakciji izbrati sebi najbližjega profila, saj so se mi vsi zdeli v enaki meri pomembni in zanimanja vredni. Prepričana pa sem, da je v redakciji Novega glasa in tudi pri vseh ostalih delovnih področjih in skupinah pomembna prav vsaka oseba, ki določeno delovno ekipo sestavlja. Vsak s svojimi edinstvenimi sposobnostmi prispeva k lažjemu in učinkovitejšemu poteku dela in torej je prav vsak posameznik bistvenega pomena v delovnem sklopu, kateremu pripada.
V sovodenjski knjižnici
Predstavitev knjige o domačem sirarstvu
V sklopu cikla srečanj z avtorji, ki jih Občina So-vodnje prireja pod pokroviteljstvom Fundacije Goriške hranilnice, se je v ponedeljek, 29. marca, predstavila Goriška Mohorjeva s knjigo Domače sirarstvo za zabavo in zares avtorj a Danijela (Danila) Čotarja. Po pozdravu županje gospe Alenke Florenin je v imenu založbe pozdravila prof. Marija Češčut, ki je tudi predstavila avtorja in njegovo bogato dejavnost na področju
sirarstva. Besedo je nato prevzel avtor, ki je najprej povedal, kako je do te izdaje prišlo. Knjiga, ki sicer nosi letnico 2007 in je tudi že pošla, je v vsem tem času doživela velik odziv tako strokovnih uporabnikov kot tudi preprostih bralcev, ki so v knjigi lahko dobili veliko praktičnih napotkov za pripravo sira in drugih mlečnih izdelkov. Priročnik o sirarstvu je bil v resnici med slovenskimi uporabniki kar potreben. Ob prijetnem pripo-
Danilo Cotar in Marija Ceščut (Foto M. Simčič)
vedovanju Danila Čotarja, iz katerega poleg velike strokovne izvedenosti izžareva predvsem sočnost slovenskega jezika - saj se avtor na izreden način tako v knjigi kot med pogovorom zna
izogniti vsem tujkam, tudi ko gre za uporabo strokovnih izrazov in raje isto stvar pove z lepo slovensko besedo -, se je večer sklenil ob pokušnji domačih sirov, ki jih je pripravil avtor sam.
Velikonočno voščilo goriškega nadškofa
"Bog pa ga je obudil tretji dan" (Apd 10,40)
To je praznično in zahtevno oznanilo, ki ga Cerkev nenehno oznanja skozi stoletja, od apostola Petra naprej, v prepričanju, da je Božja ljubezen tista, ki se razodeva v Kristusovem vstajenju.
In prav prvim pričam moramo biti hvaležni, če smo danes tu in slavimo Boga in obhajamo Veliko noč. Velikonočni praznik se ne tiče samo Kristusa, ampak je praznik vseh, ki verjamejo v Njegovo ime. Kdor verjame Vanj, je deležen odpuščanja, rešitve, upanja.
Preden pa začnemo oznanjati in pričevati o vstajenju, moramo vedeti, da so že pred nami žene in apostoli morali stopiti na pot, ki jih je pripeljala k odkritju dejstva, da je Gospod vstal.
To je pot, po kateri mora hoditi vsak vernik, kajti do vere v vstajenje ne pridemo takoj, predvsem pa te vere ne dobimo enkrat za vselej, kajti dvom in osuplost, grehi in temne sile nam lahko zatemnijo pogled. To so grehi in temne sile vseh časov, ki skušajo zatemniti pot Cerkve in to zaradi majhne verodostojnosti nekaterih pričevalcev.
Vsaka Velika noč je v nevarnosti, da se mora prebiti skozi malo svetlobe jutranje zarje, kot takrat, ko je Marija Magdalena odšla na pot, kajti: "...in se je svital prvi dan tedna..." Prav to nam omogoča, da lahko razmišljamo o trpkem iskanju upanja človeškega rodu. To upanje je večkrat zakrito in čaka na luč, da se lahko spet pokaže, in tega upanja ne morejo zbrisati niti medijske kampanje, s katerimi se skuša metati blato na Cerkev zaradi tistih, ki so se izneverili duhovniškemu poklicu, ko so zapustili prvenstveno nalogo duhovništva in so zlorabili otroke. Ne smemo se predati obupu zaradi teh strašnih dogodkov,
ki lahko dobesedno paralizirajo življenje krščanske skupnosti. Morda se v tem trenutku tudi sami sprašujemo: "Kdo nam bo odvalil kamen z vhoda v grob"? (Mk 16,3), tisti kamen, ki sedaj zapira Cerkev? V tem trenutku je potrebna zbrana molitev, poleg poguma, da smo zvesti našim obveznostim, seveda! Vendar pa bo Kristusova ljubezen do svoje Cerkve tista, ki bo odvalila kamen!
Oznanilo: "Gospod je vstal"! moramo tudi danes ponesti sestram in bratom kotna dan prve Velike noči.
In vsem tistim, ki se jim v sedanjih trenutkih maje gotovost v vstajenje, ponovimo Jezusove besede Tomažu: "Položi svoj prst semkaj in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, temveč veren"! (Jn 20,27).
Cerkev, ki je živa po dveh tisočletjih, in to kljub krhkosti predstavnikov Cerkve, nam nenehno ponavlja: “Vstal je!Aleluja"! Buona Pasqua a tutti, fratelli e so-relle.
Veselo Veliko Noč vsem Buine Pasque a duc.
Msgi. Dino De Antoni, goriškl nadškof
Goriška Mohorjeva družba
vabi na predstavitev knjige
Msgr. RUDOLF KLINEC
DNEVNIŠKI ZAPISI 1943*1945
Dnevnik bo ob sodelovanju urednikov Petra Černiča in Renata Podbersiča ml. predstavil novinar Igor Devetak
Petekf 9. aprila 2010, ob 18. uri Galerija Ar s, Travnik 25, Gorica
FondazionE
Cassa di Risparmio di Gorizia
*
Comuntdi Savogna itison:« Obiina Sovodnje
Občinska knjižnica Sovodnje ob Soči in Goriška Mohorjeva družba
vabita na srečanje z avtorjema
Eriko Jazbar in Zdenkom Vogričem
ki bosta predstavila knjigo
Gorica - Vodnik po mestu in po sledovih slovenske prisotnosti
Ponedeljek, 12. aprila 2010 ob 20. uri
Občinska knjižnica Sovodnje ob Soči t
Velikonočno brani e
------------------^	M-
Živ je in v cerkvi Te <qkq
Združenje ARS,
ki Vas bo tudi v prihodnje osrečevalo z odličnimi razstavami naših umetnikov, Vam vošči vesele velikonočne praznike!
Mesto ob morju,
zakaj ne odeneš se v svilo?
Jezus, Tvoj Bog,
iz smrti objema je - vstal!
Živ je
in v cerkvi Te čaka, resnično in milo: ran se dotakneš lahko, vsak bo sebe spoznal...
Mesto ob morju,
s prastarim slovenskim imenom:
On ga nikoli ni vzel
iz prekatov Srca,
zanj še na Križu ni hotel
pozabe v zameno,
hotel umreti za vse je,
Edinec Boga.
Vstal je od mrtvih!
Še danes se z žarki smehljaja ladij dotika
in hiš in skladišč in poti.
Novo življenje
še zdaj se iz Njega poraja.
V Srcu Njegovem je kraj, ki ga najdeš le Ti.
Vladimir Kos
u\JcN/Ay
tOR I
C o.
GORIGP'
ZDRUZENJE
CERKVENIH
PEVSKIH
ZBOROV
vošči
vesele velikonočne praznike cerkvenim pevcem, pevovodjem, organistom in vsem ljubiteljem zborovskega petja
smehom obrnil do njegove sosede, mlajše pevke, ter "popravil" svojo prošnjo: "Ali pa me lahko raje obdaruje tale gospodična"? Tudi ona se je nasmehnila, odpela si je značko in mi jo dala s pripombo, ki pa je v tistem prijetnem živžavu nisem dobro zaznal in sem jo uganil šele kasneje. Zahvalil sem se obema, ljubeznivo sta mi dala razumeti, da nisem bil preveč neroden. Razšli smo se kot prijatelji, ki so že dolgo vedeli drug za drugega, le srečati se jim dotlej še ni bilo dano.
Podarjeno značko sem si seveda ponosno pripel na prsi, ob ne prav dobri razsvetljavi sploh nisem pazil, kako je pritrjena in kako se mi kaj poda. Bolj pozorni pa so bili drugi ljudje tam naokoli. Zazdelo se mi je, da se mi nekoliko muzajo, če ne kar nasmihajo. Jasno, sem si rekel, privoščijo mi prisrčen souvenir, mogoče mi ga celo zavidajo.
Šele kasneje, že doma in pred ogledalom, sem razumel, kaj so mi privoščili, in tudi uganil, na kaj me je bila rahlo opozarjala darovalka. Na znački je namreč blestel napis: SLOVENKA SEM.
Saša Martelanc
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
želi včlanjenim
društvom,
pevskim
zborom in
organizacijam
kakor tudi
vsem,
ki njeno delo podpirajo in spremljajo, vesele
velikonočne
praznike.
Značka iz Clevelanda
Med stranske sestavine velikonočnega doživljanja spada tudi znana mrzlica čiščenja in pospravljanja naših domov in sploh vsega, kar nas pobliže obdaja. Meni prisojeno področje so predali, torej izrazito manjšinski del operacij. Lahko bi pravzaprav kar hitro opravil in se razmeroma poceni zmuznil z bojišča. A ne gre tako enostavno, tukaj so zapleti.
Vsakič, in tudi letos ni bilo drugače, vem že vnaprej, da se bo zamudni napor končal z neslavno polomijo: ničesar ne bom zavrgel, le drugače bo razporejeno, da bo potlej še teže najti, kar bom kmalu iskal... ali vsaj želel spet videti. Le kdaj bom končno iskren in si priznal: lažem, ko si dopovedujem, da bo vse še kdaj koristno. Resnica je drugačna: rad imam vso tisto šaro iz preteklosti, ljubim one drobne predmete, ki so me kdaj spremljali pri delu, razvedrilu ali kar tako.
Svinčniki, stare ure, peresca, vizitke, vžigalniki, značke, kovanci, vozovnice, figurice prvih jaslic, karte za tarok, ključi, orglice, potni listi, žepni nožiči, svetilke, izkaznice, piščalke, podobice, nalivna peresa... Da bi jih zavrgel,
nedoživetem.
Dolgo smo jim ploskali, kasneje smo se pomešali mednje, navezovali smo poznanstva in stike, za katere smo pa vsi slutili, da po sili razmer in daljav ne bodo trajni. Za spomin smo se slikali, tudi kak naslov smo si izmenjali, vsaj do prvega Božiča bo mogoče le držala vez...
Mene je posebej zamikala njihova posebnost, značka, ki jo je imel vsak pevec pripeto na prsih. SLOVENEC SEM je pisalo na tisti okrogli izkaznici zvestobe in ponosa.
"Bi mi jo lahko odstopili za spomin"? sem si upal zaprositi sogovornika približno mojih let. Takoj je prijazno privolil in si jo je že hotel odpeti, ko me je nekaj pičilo in sem se z na-
da bi jih ne imel več rad?
Vsi spet nazaj, nazaj v predale in
predalčke, škatle in škatlice! Ostanite pri meni, malovredni! Tudi tale značka - poglej no, čisto sem že pozabil nanjo in na dobro voljo, ki jo je povzročila nekega že davnega večera v družbi izbranih ljudi.
Sredi leta 1981 je prišel med nas na gostovanje mešani pevski zbor KOROTAN iz Clevelanda. Blizu osemdeset umetnikov srednje in mlajše generacije, z zelo ubranimi glasovi in toplino domoljubnega repertoarja, da je bilo zares praznično in doživeto: najprej na Koroškem in Goriškem, potem pa še na Tržaškem, v zeleni zbranosti na-brežinskega SOKOLA. Bili so prvič v Evropi, prvič pred vrati tedaj še neprijazne domovine, katero so bili morali po vojni zapustiti njihovi starši. Koncert nas je prevzel kot vedno, ko prihaja pesem ne le od srca, ampak tudi iz nekega posebnega hrepenenja po izgubljenem, iz nostalgije po
	
Dal si mi drobna,	in me je zbil
majhna krila	na tla.
in rekel	A Ti si bil ob meni,
leti	me na roke vzel,
leti,	me ljubkoval
a ne leti mi	in vse krog naju
pri tleh,	je bila pomlad,
hočem,	bilo vstajenje.
da letiš visoko,	
visoko,	Zato se ne bojim
tako boš moja	leteti,
pesem.	brez jate
In sem letel,	in brez zbora,
letel,	sam
od luči skoraj	in peti
oslepel,	iz ljubezni zate,
letel sem proti	kakor vem
vetru in pel,	in znam.
letel proti viharju	Bruna M. Pertot
j Goriška Mohorjeva družba
0
Šs.imi)lr\iLh\zL
“ NEVNISKIZAPISI
/»*■«
Msgr. RUDOLF KLINEC
DNEVNIŠKI ZAPISI 1943-1945
Uredila, spremno besedo in opombe napisala Peter Černič in Renato Podbersič ml.
Vesele velikonočne praznike
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ
ZADRUGA
GORIŠKA
MOHORJEVA
želi
blagoslovljeno
Veliko
noč!
Vsem svojim članom, prijateljem in bralcem voščijo vesele velikonočne praznike
SLOVENSKA
PROSVETA
DRUŠTVO
SLOVENSKIH
IZOBRAŽENCEV
MLADIKA
GORIŠKA
MOHORJEVA
DRUŽBA
želi prijateljem dobre knjige blagoslovljeno Veliko noč
Hotel s 24 sodobno opremljenimi sobami
Restavracija z zavidljivim razgledom in odlično kuhinjo
Sprostitveni kotiček s turško in finsko savno odprta tudi za zunanje goste
HOTEL KOZANA
Kozana 94, SI-5212 - Dobrovo v Brdih t +386 5 39 88 700 - f +386 5 30 41 053 - e info@hotel-brda.si - w www.hotel-brda.si
TT 1 '1	V	~t	•	NOVI
10 1. aprila 2010________ Velikonočno	brani	e	glas
Podelitev priznanja K. Humar v KCLB 23. marca/ Nagovor K. Bolčine
Šolske sestre: 100-letnica prihoda na Goriško
Neprecenljivo je delo, ki so ga Šolske sestre opravile v stoletni prisotnosti na Goriškem. Njihov prihod iz Maribora sega v leto 1910, ko so sprejele skrb za vzgojo otrok v Slovenskem sirotišču na ulici Don Bo-sco. Slovensko sirotišče, ki je bilo edino na Primorskem, je nastalo na prizadevanje msgr. Andreja Pavlice zato, ker je v tistih letih premnogo slovenskih otrok bilo razpršenih po raznih italijanskih sirotiščih, kjer so se potujčevali.
Sledila so težka vojna leta, zavod je bil hudo poškodovan in otroci so bili izseljeni. Zavod je po vojni ponovno zaživel s svojim delovanjem, a v največjem razmahu ga je italijanska fašistična oblast prevzela in v upravo zavoda poslala komisarja.
Otroke so namestili po raznih italijanskih zavodih in tudi Šolske sestre so morale oditi. V sirotišču so odprli šolo za gluhoneme, ki je ostalo v tujih rokah do leta 1944, ko so ga spet vrnili lastniku. Pri tem ima ponovno glavno zaslugo msgr. Andrej Pavlica. Med drugo svetovno vojno so zavod zasedli nemška policija, nemški zrakoplova in družine beguncev. Ko so se ti izselili, je sirotišče ponovno zaživelo in v zavodu pod vodstvom Šolskih sester so našli zatočišče ne samo otroci z Goriškega, ampak iz vse Primorske. Ko je staro poslopje odslužilo, so Šolske sestre, ki so medtem postale lastnice imovine, dale zgraditi novi sedež Zavoda svete Družine, ki nadaljuje s poslanstvom nekdanjega Slovenskega sirotišča. Svoj trud in prizadevnost so Šolske sestre kronale 1.1974, ko je zavod docela obnovljen bil svečano predan svojemu namenu. V slavnostnem nagovoru, na dan odprtja, je msgr. Franc Močnik prikazal pomen Zavoda za goriške Slovence, ki naj bo vzgojno središče najmlajših rodov v lepem vedenju in nravnosti ter v zdravi narodni in verski zavesti. Najlepša dota in priprava na življenje, ki jo je mogoče dati mlademu človeku, je krščanska vzgoja, ki odpira svet resničnih vrednot in ki oblikuje
v	krepostih. In to so Šolske sestre vsa leta uresničevale. Sprejemale so in vzgajale številne gojence: naj mlajši so zahajali v otroški vrtec, šoloobvezni v osnovno šolo ali na nižjo srednjo šolo, nekatera dekleta na učiteljišče. Zadnja desetletja, ko je vse manj otrok, pa so Šolske sestre odprle gostoljubna vrata zavoda bolnim in ostarelim, za katere velikodušno
skrbijo.
Sestre so vedno in še danes nudijo lastne prostore kot gostoljubno streho slovenskim duhovnikom, katehetskim tečajem, duhovnim vajam, slovenskim dekletom in materam za duhovne obnove in kuharske tečaje, sprejemajo skavtska srečanja, poletna središča. Vedno so bile in so
še danes velikodušne do vsega in do vse goriške skupnosti. Nagovor dekana Karla Bolčine
Spoštovane šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja tržaške province, cenjeni gostje, dragi gospe in gospodje.
Še danes se živo spominjam dneva, ko sovdon Boskovi ulici v Gorici rušili staro poslopje Sirotišča. Okrog železne ograje se nas je zbrala lepa gruča otrok in radovednežev, ki so občudovali enkratno dogajanje. Najstniki smo bili sicer bolj navdušeni nad stroji in bagerji, ki so se z vso silo zaganjali ob stare stene, pri tem pa povzročali plazove grušča in obilico prahu. Zraven so stali tudi ognjegasci, ki so z vodnimi pljuski blažili dvigajočo se meglo peščenega prahu.
Verjetno pa nista spremljala enaka radost in podobno veselje sestro Rafaelo, sestro Ahacijo, hišno predstojnico sestro Beatriko in druge sosetre, ki so v tiste preperele stene vtisnile neizbrisen duhovni pečat: ne čas ne rušenje ne bosta mogla izbrisati spomina. Tistega spomina, ki ima številko ena vprotokolni knjigi in se začne 16. maja 1905. Takrat je namreč cesarsko-kraljevi namestnik v Trstu podpisal odlok, s katerim je dovolil obstoj in določil smoter leto prej ustanovljenemu društvu Slovensko sirotišče. Pobudo za njegovo ustanovitev je dal nadvse cenjeni, znani in razgledani msgr. Andrej Pavlica, do smrti velik dobrotnik šolskih sester in go-riškega kulturno-prosvetnega prostora. Vsakdanji stik z ljudmi v
goriškem mestu in še posebno na deželi mu je pomagal razkrivati utesnjene razmere, neprimerno okolje in duševne stiske mnogih slovenskih otrok, ki so ostali brez staršev ali celo brez sorodnikov. Nekatere so sprejemale v oskrbo italijanske ustanove, a jim niso bile sposobne upodobiti duhovnih vrednot narodne pripadnosti in krščanske istovetnosti. Msgr. Pavlica ni bil mož čvekanja, ne brezveznih besed, pač pa mož načrtov in dejanj. Sklical je svoje prijatelje in znance, med njimi zlasti duhovnike, in se z njimi dogovoril: s postavko NUJNO moramo ustanoviti dom, v katerem bodo sirote rastle v človeški ljubeznivosti, narodni zavednosti in verski poglobljenosti. Novoustanovljenemu odboru je predsedoval prelat dr. Josip Gabrijelčič, za podpredsednika in tajnika pa so izvolili msgr. dr. Andreja Pavlico. Med prvimi odborniki je bil tudi takratni stolni župnik msgr. dr. Frančišek Borgija Sedej.
Odboru je bil torej postavljen temelj, smotri novega društva začrtani, manjkali so še primerno poslopje ali vsaj zemljišče ter sposobne vzgojiteljice. Msgr. Pavlica se je obrnil na plemenito gospo baronico Klinburg, ki je takrat prodajala po ugodni ceni palačo in posestvo v Soški ulici (danes ulica don Boško).
Gospa, ki je tudi sama rada podpirala dobrodelne ustanove, je privolila v prodajo in sklenila ku-po-prodajno pogodbo. Začela se je obnova večnadstropne hiše, z njo pa tudi iskanje primernih vzgojiteljic. Msgr.
Pavlica je dobro vedel, da je bil škof Slomšek goreč dušni pastir in ljubitelj slovenskega naroda.
Tudi sam je želel imeti v svoji škofiji redovnice, ki bi skrbele za krščansko vzgojo ženske mladine. Blaženemu škofu Slomšku se je izpolnila želja dve leti po smrti, ko so prišle prve šolske sestre iz Gradca v Maribor, msgr. Pavlici pa ob sklepu gradnje novega poslopja Slovenskega sirotišča. Novi skupnosti so zaupali oddelek za sirote in oddelek za študentke, ki so obiskovale višje šole v Gorici.
Tako se je začela zgodovinska pot ustanove, ki jo danes imenujemo Zavod sv. Družine in ni nikoli prenehala služiti Cerkvi in narodu, razen prisiljeno v dveh obdobjih. Tudi nad sirotišče so se namreč nagrmadili črni oblaki bližajoče se prve svetovne vojne. Ko je leta 1915 Italija stopila vanjo in je Gorico zasedla italijanska vojska, je vodstvo zapustilo zavod in se z gojenci zateklo v sorodne zavode na Kranjskem in Štajerskem. Tudi oddelek za študentke so zaprli, toda za vedno. Šele leta 1921 so se vrnile sestre v Gorico in zbrale ob sebi vojne sirote. Tokrat je bilo sirotišče v pravem pomenu besede zavetišče otrok brez staršev. Toda družinska sreča in prijetno vzdušje v zavodu nista dolgo trajala. 12. maja 1930 se je predstavil msgr. Andreju Pavlici goriški vladni komisar, ki je še istega dne prevzel upravo zavoda. Po končanem šolskem letu se je večina otrok vrnila domov, ostale pa je vladni komisar poslal v južno Italijo -dečke - in v planinska zavetišča -deklice. Niti sestram ni bilo prizaneseno in 31. avgusta istega leta so še zadnje zapustile hišo in premoženje. Fašistična diktatura ni prizanesla zavodski imovini, ki jo je razdelila italijanskim ustanovam, v hišo pa nastanila najprej gluhoneme, kasneje še noviciat ženske redovne skupnosti Božje previdnosti. Slednje so hotele hišo kupiti, a jim je msgr. Pavlica natančno dokazal, da ne morejo kupiti hiše od tatu. Po razpadu Italije so si hišo lastili tudi nemška policija in njihovo letalstvo, Kozaki in begunci iz Ukrajine, kakih trideset družin z vozovi in konji. Ko se je vojno ozračje le umirilo in so hišo izpraznili vsi njeni nepričakovani stanovalci, je msgr. Pavlica opravil prvi pregled stavbe in ugotovil pravo razdejanje. Nove razmere pa ga niso potrle in je že leta 1947 obvestil vodstvo šolskih sester v Tomaju, da je hiša vseljiva in se sestre
lahko vrnejo. Marljive delavke so začele pripravljati bivališče in uredile prostore za približno sto otrok. Zastavljenih ciljev pa niso mogle uresničiti. Pariški sporazum med Italijo in Jugoslavijo je dodelil goriško mesto Italiji, njeno vzhodno okolico pa Jugoslaviji. Begunci so drli v mesto kot reka in stanovanjski urad je nastanil dvanajst begunskih družin v poslopje slovenskega sirotišča. Sestre so le s trudom ohranile zase nekaj prostora ter par večjih sob, v katerih so gojenci obenem delali, bivali, spali in se hranili. Šest let je trajala prisiljena delitev dobrin, končno pa so se izselile še zadnje družine in zavod je polno zaživel. Sirotišče se je polnilo, gojenci in gojenke so prihajali iz vse Goriške in celo iz Benečije. Lepa, velika in prostrana stavba iz leta 1910 je postaja vedno bolj negotova, njeni temelji so začeli popuščati, prostori so postajali vse manj varni. Piko na i pa je dala goriška vladna pa-
lača, ki je ob koncu šestdesetih let izdala uradni opomin, da je potrebno stavbo posodobiti. Ker se je upravni odbor Slovenskega sirotišča vedno bolj staral in ni imel dovolj moči, da bi se lotil novega načrta, je na svoji zadnji seji sklenil podariti zemljišče in
hišo šolskim sestram tržaške province pod pogojem, da zgradijo novo hišo. Sestre so ponudbo sprejele in ustanovile delovni odbor, ki so ga sestavljale same, pa tudi nekateri duhovniki in laiki iz Gorice. Leta 1972 je novi odbor ukinil tudi uradno ime Slovensko sirotišče in izročil novo stavbo varstvu in vodstvu sv. Jožefa, Device Marije in Božjega Sina. Od tedaj se hiša in vzgojna ustanova imenuje Zavod sv. Družine.
Da, otroci smo spremljali mšenje starega poslopja slovenskega sirotišča z izbuljenimi očmi. Niso pa gledale z enakimi očmi šolske sestre, ki so imele v tistih urah uperjen svoj pogled v srce. Med tistimi stenami, ki so se rušile v prah, so zapuščale spomine, vklesane v večnost: preprosto frančiškansko duhovnost, ki jim
je krojila življenjsko pot, da so po njej in zaradi nje vztrajale tudi v težkih časih in neugodnih okoliščinah; trdno vzgojo za narodne vrednote, ki se je izražala tudi
v	kulturnem delovanju s krščanskim pridihom; raznoliko, pestro in številno prisotnost otrok, ki so potrebovali očetovo roko in materino srce ter ju našli v ljubeči dobrohotnosti šolskih sester; misijonarsko prisotnost v goriškem mestu, ki je omogočala mnogim slovenskim vernikom, da so se zatekali v njihovo hišno kapelo in skupaj s sestrami izročali svoje domove in družine v Božje varstvo; iskreno veselje ob težkih preizkušnjah, ki so sestrsko skupnost pripeljale v Gorico in odpeljale iz nje, pa jih zopet pospremile k nam in nam jih še enkrat odvzele, dokler niso pred šestdesetimi leti dokončno pognale kali tistih korenin, ki so jih polagale v zemljo na začetku dvajsetega stoletja in se še danes niso osušile. Vse te in mnoge druge misli so prevevale sestrski spomin tiste dni in solze, uperjene v preteklost, so se mešale z veseljem ob odprtju novih prostorov - današnjega Zavoda sv. Družine.
Stara stavba je morala dati mesto večji in trdnejši, saj zaradi dotrajanosti ni več mogla sprejeti ne sester ne otrok.
Danes je štirideset let staro zavod-no poslopje dovolj veliko za sestre in otroke, pa še za kakšno starejšo gospo se najde soba ali po-
stelja. Toda prostrane sobe, široki hodniki in mnoge celice sestrske klavzure so oddani v najem zraku in pajkom. Danes, ko bi sodobne sirote ločenih zakonov, razbolelih družin in pretepajočih se staršev potrebovale novo sirotišče, se z veliko naglico krči število njih, ki so dospele v Gorico pred sto leti in ji privzgajale krščansko dušo.
Proslavljanje obletnic in počastitev osebnih jubilejev je nadvse prijazno dejanje, a lahko tudi srhljiva resnica: rajši se spominjamo znane preteklosti, ker nam je gradnja prihodnosti tako tuja, tako neznana, tako težka in morda celo zapisana ponikanju.
Božji odsev je po šolskih sestrah žarel na naše mesto in njegovo predmestje. Danes se vedno bolj zapirajo vase, ker nimajo nasledstva in si tesno druga od drugi po-
dajajo roko za svoje preživetje. In potem?
Navadno tožimo, da je pomanjkanje duhovnih poklicev posledica današnje razkristjan jene družbe. Obenem pa nam ni do tega, da bi priznali, da družbo sestavljamo mi, in če je razkri-stjanjena, je zato, kersmojorazk-ristjanili mi. Naše ustanove postajajo le še kraj za humanistično oblikovanje človeka, njegovo kulturno delovanje in športno odlikovanje. Tistemu Bogu in tisti Cerkvi, ki so ju šolske sestre postavile na prvo mesto, pa dajemo le praznične drobtinice o Božiču in Veliki noči. Iz take slovenske družbe ne bodo mogli vzkliti no-
vi	redovniški poklici, ki naj bi popeljali Zavod sv. Družine in mesto Gorico v prihodnje stoletje. Današnja slovesnost v spomin pok. msgr. Humarja in ob jubileju mariborskih šolskih sester naj nam bo prej priložnost za razmislek in stvarno vrnitev h krščanskim koreninam kakor pa zgolj vljudnostno dejanje še tako plemenitega in vzornega stoletnega delovanja v vzgojnem načrtu naših ustanov.
Hvala.
OPZ SKPD F.B. Sedej iz Steverjana s pevovodkinjo Martino Hlede in Martino Valentinčič (foto JMP)
Velikonočno brani e
------------------^	M-
Pomladansko razmišljanje
Sveti Jožef v Sesljanu
SSG / Premiera: Oblomov
Apatičnost, pomanjkanje volje, ki duši življenje in sanje
Letošnja sezona Slovenskega stalnega gledališča ni zaznamovana le s časovno okrnjenostjo, ampak tudi z duhom velikih ruskih avtorjev, Čehova in Gončarova, ki sta ju izbrana režiserja, Paolo Magelli in Egon Savin, čisto drugače interpretirala. Petinpetdesetletni režiser Savin, rojen v Sarajevu, je izoblikoval že več kot osemdeset predstav v državah nekdanje Jugoslavije, pa tudi na svetovno znanih odrih in vselej dosegel zavidljive uspehe, ki so mu prinesli kar nekaj pomembnih nagrad. Gotovo z velikim zadoščenjem ugotavlja, da so nekatere njegove stvaritve žive že dolgo let. Umetniški vodja SSG, Primož Bebler, mu je zato brez zadržkov zaupal režijo oz. najprej dramatizacijo romana Oblomov, s katerim je zaslovel ruski pisatelj Ivan Alek-sandrovič Gončarov (1812, Sim-birsk - 1891, Peterburg), ki ga literarna kritika uvršča med pomembne predstavnike ruskega
objektivnega realizma. Protagonista Oblomova iz istoimenskega romana označuje nekakšna brezdelna apatičnost, kronična utrujenost, nezmožnost se spopasti z delom in težavami vsakdana, skratka z življenjem. Vse to ga priklepa k postelji, tako da opušča vse posle, vezane na propadajoče posestvo. Zapira se v svoj svet in odklanja zunanjega, ki ga predstavljata dinamičen prijatelj Andrej, ki stalno pluje, in pa lepa Ol-
ga, polna iniciativ, v katero se zaljubi, a nima dovolj moči in volje, da bi z njo navezal trdnejšo vez. Nemočen je, strah ga je ljudi, "drugih", življenja, ki je izven njegove spalnice. Moral bi kaj ukreniti, a se raje varno potuhne v posteljo. Ni mu mar za hlastanje po dobrinah (to je sicer čudovita lekcija za našo potrošniško miselnost!). Pestuje svoje čutenje, občutke; v njegovo bolezensko klico, "oblomovščino", v nezmožnost reakcije, se zatekajo njegove misli, fantazije. Ob tem izgubi zaročenko Olgo, ki se odloči za Andreja, ker Oblomova pač ne more spremeniti, kot bi rada, takega pa tudi ne more sprejeti. Oblomovo notranje beganje se umiri ob preprosti, srčni dobroti mlade služkinj e-gospodinj e Agate, ki ga kot otroka varuje pred zunanjim svetom in mu celo rodi sina.
Režiser Savin je zelo dolg roman mojstrsko strnil v dveurno predstavo, ki je prvo premiero dožive-
la v Mali dvorani tržaškega Kulturnega doma v četrtek, 25. marca, in si zaslužila dolgotrajno odobravajoče ploskanje. Iz kopice nastopajočih oseb romana je Savin izluščil le pet protagonistov. Pri tem je bil očitno zelo spoštljiv do pisatelja; iz dramatizacije je čutiti utrip ruske duše, pa tudi tisto dekadentno ozračje ob zatonu avstro-ogrskega cesarstva, v katerega je domiselno postavil dogajanje Marko Sosič, ki je po-
skrbel za prevod Savinove dramatizacije, pa še za izredno posrečeno, sočno, barvito prilagoditev jezika. V tekstu se namreč prepletajo slovenščina, ki jo govorita Andrej in Olga, mešanica slo-
venščine in italijanščine, ki jo govori Luigi de Oblomov, obubožani plemič italijanskega rodu, in narečje, ki prihaja iz ust Oblomo-vega zvestega služabnika Zaharja in gospodinje Agate. Jezikovna pisanost daje predstavi še več živosti in jo jasno umešča v naš prostor. Glavnega junaka z zelo občutljivo dušo, ki se pred svetom skriva pod odejo in tam misli na načrte, ki jih bo sicer začel snovati jutri..., je z rahločutnostjo, nežnostjo, pa tudi nebogljenostjo, ki v gledalcu vzbuja sočutje, izredno subtilno odigral Radoš Bolčina, gost iz Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Pri izoblikovanju Oblomova je pronicljivo obdelal njegovo duševnost in znal tenkočutno izrisati vse njegove psihološke odtenke. Pri tem je Bolčina popolnoma spremenil svoj razpoznavni igralski pristop do oblikovanja dodeljenih vlog. Njegov Oblomov se gledalcu takoj priljubi; ob njem mu večkrat zaigra nasmeh na ustih, a ga tudi zaskeli solza v očeh. Savin je namreč dosledno vodil predstavo tako, da je ta vseskozi v ravnovesju med humornimi trenutki in grenkobno resnostjo.
Ob Radošu Bolčini so imenitne igralske kreacije ustvarili Vladimir Jurc, vdani Oblomov služab-
nik Zahar Fučka, ki se še sam nagiba k "oblomovščini", čeprav nagovarja gospodarja, naj že kaj ukrene; Lara Komar kot očarljiva in življenjsko praktična Olga Petkovškova; Luka Cimprič kot
podjeten in uspešen Oblomov prijatelj Andrej Wieser in Maja Blagovič kot Agata Matučeva, ovdovela delavna, poštena mlada kmečka mati, ki pride gospodinjit v Oblomovo hišo.
Binom strah in ljubezen prežema predstavo, njima pa se ne more izogniti niti današnji človek. Tako se v Oblomovu in "oblomovščini", v strahu pred življenjem, odgovornostmi in odločitvami zrcali tudi del nas samih, zato je vsebina uprizoritve tako zelo domača in seveda aktualna, saj se prej ali slej njeni odtenki tičejo vsakogar.
Predstavi je pravšnjo scensko sliko s sivimi poševnimi stenami, posteljo, naslanjačem in stolom ter rekviziti dal Geroslav Zarič, Svetlana Vižintin pa kostumsko podobo, ki odslikava modni stil s konca devetnajstega stoletja, bodisi v elegantnih oblekah, predvsem Olge in Andreja, bodisi v preprostih oblačilih Zaharja in Agate.
Savinova uprizoritev Oblomova neposredno nagovarja gledalca, ki ob njej še sam pogleda vase. Ostaja pa mu v spominu tudi kot konceptualno jasna, uglajeno zgrajena predstava, ki ne potvarja avtorja in njegovih misli, a je obenem tako sodobno prodorna.
Iva Koršič
Sesljan, mala naselbina, ki pa je že v rimskih časih slovela kot pomembno pristanišče, se je v zadnjih desetletjih tako razširil, da se prebivalci med seboj sploh ne poznamo. Najprej naselje za istrske begunce, nato gradbena mrzlica, ob podpori (ali ne nasprotovanju) vseh občinskih uprav, ki je popolnoma spremenila vas in vaške navade; vse to je danes Sesljan. Pravi, tu rojeni domačini, ki jih lahko preštejemo na prste obeh rok, danes živijo samovšečno in se za druženje ne zanimajo. Stari običaji so šli v pozabo.
Svetemu Jožefu, zavetniku tega takrat malega zaselka, je posvečena ljubka cerkvica, sicer last devinskega princa, ki jo lahko obiščemo na pol poti do obale. V tej cerkvici se je skozi deset (sto) letja slovesno proslavljalo ime tega svetnika. Prihajali so prebivalci bližnjih in oddaljenih kraških vasi, da se ob začetku pomladi srečajo in si zaželijo obilno žetev v prihajajočem letu. To se je ponavljalo, dokler niso ukinili zapovedanega praznika sv.
Jožefa. Tudi pri nas se je občutilo pomanjkanje duhovnikov in v Sesljanu, ki je bila podružnica mavhinjske fare, se je odvijalo nedeljsko bogoslužje le ob razpoložljivosti župnika. Ko je po novi farni uredit-
vi	postal Sesljan samostojna fara, je sesljanski župnik obnovil redno praznovanje sv. Jožefa in ga skušal ponovno ovrednotiti, da bi postalo praznik tu bivajočih. To mu je uspe-
lo.	S svojo neutrudnostjo in pomočjo župljanov (na žalost samo prišlecev) je olepšal cerkev in skušal dostojno proslaviti
vaškega zavetnika.
Tudi letos se je slovesnost obnovila. Polna cerkev, med prisotnimi je bilo skoro ducat Slovencev, je pobožno sledila verskemu obredu, ki se je začel s slovensko molitvijo in s pridigo, ki je spominjala navzoče, da so v cerkvici, ki so jo skozi leta ohranjali domačini Mavhinj in Sesljana, Slovenci. Tega naj se vsi zavedajo in naj skupno nadaljujejo z že ustaljenimi običaji ob spoštovanju domačinov. Sledili so cerkveno petje (italijanskega zbora, ki je zapel tudi slovensko pesem), dvojezični Očenaš in še skromna zakuska, ki so jo pripravile skrbne župljanke.
Večkrat slišimo pritožbe nad takim stanjem in neutemeljene kritike, ki so same sebi namen. Mislim, da se moremo zavedati, da je današnje jezikovno stanje v občini in še posebno v Sesljanu tako, kot pač je, sad zgodovinskih dogodkov. Slovenci smo si marsikaj zapravili, ne glede čigava je krivda, sprijaznimo se z obstoječim stanjem in sprejmimo, kot je rekel don
Ugo Bastiani, svoje brate, ki so, sicer n epovabljeni prišli k nam, z odprtim srcem, kot jim je svetoval isti don Ugo. Pustimo polemike in predvsem podtikanja in odprimo na stežaj vrata, ki pa naj bodo tudi za nas vse odprta.
Antek
Radoš Bolčina in Maja Blagovič (foto A. Divo)
i mtmsm
Ena izmed novejših publikacij Narodne galerije
Osvetlitev zgodovine od ustanovitve do prve galerijske postavitve
Ena novejših publikacij Narodne galerije, ki je prišla iz tiskarne že v letošnjem letu, nosi pa letnico 2009, osvetljuje zgodovino galerije od natečajnega razpisa za postavitev Narodnega doma -najstarejšega poslopja, v katerem danes inštitucija domuje - do ureditve prve galerijske stalne razstave v njem.
Monografiji vsebinski poudarek dajejo trije izvirni znanstveni prispevki. Prvi (Dom za Narodno galerijo. O arhitekturi in nastanku najstarejše galerijske zgradbe na Slovenskem) je delo v Hamburgu delujoče slovenske umetnostne zgodovinarke Monike Pemič, ki s svežim pristopom predstavlja čas in okoliščine, ki so leta 1896 pripeljali do izgradnje Narodnega doma v
Ljubljani, ter arhitekturo poslopja samega. Sledi prispevek Pavla Vlčka, člana češke Akademije znanosti v Pragi, v katerem predstavlja delo doslej skoraj neznanega praškega arhitekta Fran-tiška Skabrouta, avtorja načrtov Narodnega doma. Mojca Jenko,
kustosinja Narodne galerije, pa v svojem članku (Kresija -Jakopičev paviljon -Narodni dom. Reševanje prostorske problematike Narodne galerije 1918-1928) nadaljuje z raziskovanjem delovanja Narodne galerije v prvem desetletju njenega obstoja; predstavi vzroke, ki so bo-
trovali vselitvi v del poslopja Narodnega doma, ki ga zaseda še danes, in predstavi potek dogodkov vse do postavitve prve stalne zbirke in slovesnosti ob predaji javnosti ter hkratnem praznovanju desete obletnice obstoja.
Prispevke bogato ilustrirajo reprodukcije arhivskih dokumentov iz zbirk Narodne galerije, arhivskih fondov Arhiva Republike Slovenije in Zgodovinskega arhiva Ljubljana, muzejskih zbirk Narodnega muzeja Slovenije in Arhitekturnega muzeja Ljubljana (mnogi od njih so javno objavljeni prvič); slikovno gradivo pa je obogateno tudi z avtorskimi fotografskimi posnetki, ki so jih prispevali foto-
grafi iz Narodnega tehničnega	žeja septembra 2008.
muzeja iz Prage (Katarina	Publikacija ni namenjena samo
Uskova), Narodne galerije (Janko	strokovni publiki, temveč je za-
Dermastja in Bojan Salaj), Mu-	nimiva za vsakega, ki bi se želel
žeja in galerij ___________............................
mesta Ljubljana (Damjana Ša-lehar) in Pavel Vlček. Po zunanji podobi monografija predstavlja 'd-vojčka' publikaciji Mojce Jenko Porajanje umetnostne zbirke, ki je izšla ob obe-ležitvi 90-letnice obstoja
osrednjega slovenskega umetnostnega mu-
pobliže seznaniti s časom, ko so si slovenski meščani tudi preko arhitekture šele pridobivali svoj prostor v Ljubljani, slovenski razumniki pa so si prizadevali v narodu vzbuditi zanimanje za likovno dediščino in sodobno umetniško snovanje v slovenskem etničnem prostoru ter s pogledom v širše evropsko okolje.
Velikonočno brani e
------------------^	M-
Kristjani leta 2000: pričevalci Vstalega - Chiara Lubich
Veliki teden
Novi častni člani Mohorjeve družbe
200-letnica prve omembe besede Slovenija
Objavljamo izjemno aktualen zapis Chiare Lubich o Veliki noči iz leta 2000.
Vsako leto je za veliki teden posebno ozračje, tokrat, za praznik 2000. obletnice Jezusovega rojstva, pa ima še posebno težo. To so namreč dnevi, ko se bolj ko kdaj drugače razodeva njegova ljubezen do nas, kajti vsa ljubezen je tisto, česar se spominjamo, je ena sama ljubezen.
Veliki četrtek: Ljubezen je duhovništvo, ki vsebuje ministe-rialni značaj, torej značaj služenja in s tem konkretne ljubezni.
Ljubezen je evharistija, v kateri nam je Jezus dal vsega samega sebe.
Ljubezen je edinost, učinek ljubezni, za katero je prosil Očeta: "Da bi bili vsi eno kakor jaz in ti".
Ljubezen je tista zapoved, ki jo je Jezus hranil vse življenje v srcu, da bi jo razodel dan pred smrtjo: "Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če se boste ljubili med seboj".
Ne moremo preživeti tega dne, ne da bi se za trenutek zbrali in rekli Jezusu, da z vso dušo pristajamo na tisto zapoved, ki jo je imenoval "svojo" in "novo"; zapoved, ki je odmev samega življenja Sv. Trojice. Odkrili smo jo že v Trentu, medtem ko je divjala druga svetovna vojna. Jezus, Božja Beseda, se nam je zdel kot božji izseljenec, ki se je, ko je
postal človek, seveda prilagodil načinu življenja tega sveta. Postal je otrok, vzoren sin ter mož in delavec. A k nam je prinesel način življenja svoje nebeške domovine in je hotel, da bi se ljudje in stvari ponovno vzpostavili v nov red, kot to narekuje nebeški zakon: ljubezen.
In prav s smrtjo na križu na veliki petek nam Jezus daje najvišji, božanski, herojski nauk, kaj je ljubezen. Dal je vse: celo življenje ob Mariji v tegobah in v poslušnosti. Tri leta pridiganja, ko je odkrival resnico, pričeval Očeta, obljubljal Sv. Duha in delal najrazličnejše čudeže ljubezni. Tri ure na križu, s katerega je odpustil tistim, ki so ga križali, odprl raj razbojniku, nam daroval Mater in nazadnje še svoje Te-
lo	in svojo Kri, ko nam ju je že dal skrivnostno v evharistiji. Ostalo mu je še božanstvo.
Njegovo združenje z Očetom, sladko in neizmerno združenje z Njim, ki ga je naredil tako mogočnega na zemlji, kot Božjega Sina, in tako kraljevskega na križu, ta občutek Božje navzočnosti se je moral potopiti prav na dno njegove duše, da ga ni več čutil. Na neki način ga je ločil od Njega, o katerem je rekel, da je z Njim eno: "Jaz in Oče sva eno" (Jn 10,30). V Njem se je ljubezen izničila, luč je ugasnila, modrost utihnila.
Izničil se je torej za nas, da bi nas naredil deležne vsega; postal je črv (Psalm, 22,7) zemlje, da bi nas naredil za Božje sinove. Bili smo ločeni od Očeta.
Potrebno je bilo, da je Sin, v katerem smo bili vsi, izkusil ločenost od Očeta. Moral je izkusiti zapuščenost od Boga, da mi ne bi bili nikoli več zapuščeni.
Učil je, da nima nihče večje ljubezni kakor ta, ki da življenje za svojejmjatelje.
On, Življenje, se je ves podarjal. To je bil vrhunec, najlepši izraz ljubezni.
"Ljubite drug drugega, kakor
sem jaz vas ljubil".
To je mera naše medsebojne ljubezni: dati življenje. Skrivnost, da bi bil Vstali vedno med nami.
Ko smo v zakloniščih brale te besede, smo zaradi nove luči odkrile, da so srce evangelija. In s prvimi tovarišicami smo naredile zavezo: "Jaz sem pripravljena umreti zate; jaz zate". In duhovne in materialne dobrine so postale skupne. Naše življenje je naredilo kakovosten skok naprej, kakor da bi nas neka mreža dvignila više, in prvič smo izkusile mir in luč, kakršne še nismo poznale, novo, vztrajno voljo namesto naše, ki je bila pogosto nestalna, in sveže, redko veselje, ki je kar vrelo iz nas. Jezus, Vstali, je postal duhovno navzoč med nami, ker smo bile zedinjene v njegovi ljubezni, tako kakor je obljubil (prim. Mt 18,20).
In svet je žejen prav Njega.
V	tem letu 2000 svet od kristjanov ne pričakuje samo, da bodo verni ljudje, ki verujejo vanj in ga ljubijo s kakšno lepo pobožnostjo, ampak da bodo osebe, ki ga poznajo, ki se zavedajo njegove navzočnosti med seboj. On hoče pričevalce, ki lahko vsem po pravici rečejo: videli smo ga s čuti duše; odkrili smo ga v luči, s katero nas je razsvetlil; dotaknili smo se ga v miru, ki nam ga je vlil; slišali smo ga v njegovem glasu na dnu srca; okušali smo njegovo nezamenljivo veselje, spoznali smo vonjave nove jeklene volje, ki nam jo je dal. Tako bomo lahko vsem zagotovili, da je On najbolj polna sreča. Ljubimo se torej tako, da bomo lahko pričevali: "Videl sem ga, slišal sem ga".
Kakšen prispevek k novi evange-lizaciji!
Svetu se bo tako lahko nasmehnil in vrnilo se mu bo upanje.
Akademik Kajetan Gantar, prof. Mirko Mahnič, predsednik Goriške Mohorjeve družbe msgr. Oskar Simčič ter msgr. Janez Zdešar so novi častni člani Mohorjeve družbe. Msgr. Oskar Simčič je prejel diplomo častnega člana Celjske Mohorjeve v letu 2009 za predano in neutrudno ohranjanje živega izročila Mohorjeve iz zvestobe materinščini med
Slovenci v Italiji. Priznanje mu je izročil nadškof Franc Kramberger na slovesni akademiji v Celju, ko so se spomnili 200-let-nice prve uporabe imena Slovenija.
Celjska Mohorjeva družba in Dom sv. Jožefa sta 24. marca v Celju pripravila slavnostno akademijo Naprej zastava slave ob 200-letnici prve uporabe imena
Slovenija. Slavnostni predavatelj Stane Granda je povedal, da se v pismu Janeza Nepomuka Primica, ki ga je leta 1810 poslal Valentinu Vodniku, prvič omenja ime domovine Slovencev v slovenskem jeziku. V tisku pa se je beseda Slovenija prvič pojavila leta 1844, ko so Bleiweisove Novice objavile pesem Ivana Vesela Koseskega Slovenja presvitli-mu, premilostljivimu gospodu
in cesarju Ferdinandu Pervimu, ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano. Granda je spomnil na slovenskega koroškega pesnika Urbana Jarnika, ki je imel v prvi polovici 19. stoletja izjemno veliko zaslug za utrditev pojmov, kot so Slovenija, Slovenci, slovenstvo. V Ljubljani pa je bila beseda Slovenija živa v Vodnikovem krogu.
Chiara Lubich
SLOV I K
£
7ssdi
Korzo/Corso Verdi 51 - Gorica/Gorizia - www.kbcenter.it
KB
v&nto Mih hm
SLOVENSKA KULTURNO - GOSPODARSKA ZVEZA
UNIONE CULTURALE ECONOMICA SLOVENA
GLASBENA MATICA
KMEČKA ZVEZA
ASSOCIAZIONE AGRICOLTORI
KROŽEK ZA KULTURNO ŠPORTNO IN PODPORNO UDEJSTVOVANJE
CIRCOLOATTIVITA CULTURAU SPORTIVE ED ASSISTENZIALI
SINDIKAT SLOVENSKE ŠOLE
SINDACATO SCUOLE SLOVENE
AD FORMANDUM - SOCIALNO PODJETJE
AD FORMANDUM - IMPRESA SOCIALE
SLOVENSKI IZOBRAŽEVALNI KONZORCII
CONSORZIO SLOVENO PER LA FORMAZIONE
ZDRUZENIE SLOVENSKIH ŠPORTNIH DRUŠTEV V ITALIII
UNIONE DELLE ASSOCIAZIONI SPORTIVE SLOVENE IN ITALIA
DRUŠTVO SLOVENSKIH UPOKOJENCEV ZA GORIŠKO
CIRC0L0 PENSIONATI SLOVENI DEL G0RIZIAN0
SLOVENSKA KNIIŽNICA - DAMIR FEIGEL
mUOTECA SLOVENA - DAMIR FEIGEL
SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO GORICA
SOCIETA ALPINA SLOVENA GORIZIA
ZVEZA SLOVENSKIH KULTURNIH DRUŠTEV
UNIONE DEI CIRCOLI CULTURAU SLOVENI
CENTER GLASBENIH SREČANI
CENTRO INCONTRI MUSICALI "ALPE ADRIA"
CENTRO GASPARINI CENTRO GASPARINI - IL FOCOLARE
SLOVENSKO DEŽELNO GOSPODARSKO ZDRUZENIE
UNIONE REGIONALE ECONOMICA SLOVENA
d
cen er
želi VHtn
Tudi v Trstu o Kocbeku
V Sloveniji močno odmeva izid bogato dokumentirane in obsežne knjige Edvard Kocbek - Osebni dosje št. 584, ki jo je napisal ekonomist in nekdanji politik Igor Omerza. Predstavili so jo 16. marca v Cankarjevem domu v Ljubljani, o njej pa je bilo objavljenih že veliko poročil, komentarjev in odmevov. Ker je osrednji del knjige tesno povezan s Trstom, sta se Društvo slovenskih izobražencev in Knjižnica Dušana Černeta odločila še za tržaško predstavitev v Peterlinovi dvorani v ul. Donizetti 3, in to na poseben, ne na tradicionalni “ponedeljkov večer”. Okrogla miza ob izidu knjige bo tako v četrtek, 8. aprila, ob 20.30.
Avtor Igor Omerza je bil član Odbora za varstvo človekovih pravic, ki ga je vodil Igor Bavčar, ko so bili v času “slovenske pomladi” aretirani Ivan Borštner, Janez Janša, David Tasič in Franci Zavrl. Kasneje je bil državni poslanec (1992-96) in ljubljanski podžupan. Vedno gaje zanimala tudi polpretekla politična zgodovina. Tako je že leta 1989 v knjigi obdelal “cestno afero” ali veliki spor gospodarske in politične narave med Ljubljano in Beogradom iz leta 1969, zaradi katerega je moral oditi z javnega prizorišča Stane Kavčič s svojo liberalno strujo.
Pred časom je Omerza sprejel nalogo, da uredi knjigo o vlogi Odbora za varstvo človekovih pravic pri demokratizaciji Slovenije. Med raziskovanjem pa je naletel na lik in politične prigode Edvarda Kocbeka, ki so ključnega pomena za razumevanje polpretekle slovenske zgodovine. Tako je kot uvod v obravnavo časa “slovenske pomladi” najprej napisal knjigo Edvard Kocbek -Osebni dosje št. 584, kije na 594 straneh izšla pri založbi Davida Tasiča Karantanija.
Omerza obravnava tudi predvojni Kocbekov spor s Cerkvijo in ločitev duhov med katoličani v času vojne, vendar je osrednji del knjige posvečen v Trstu izdanemu intervjuju s Kocbekom o povojnih pobojih v Sloveniji in o značaju povojnega režima. Izšel je leta 1975 v znani knjigi Borisa Pahorja in Alojza Rebule Edvard Kocbek - Pričevalec našega časa. Intervjuje povzročil policijsko gonjo na obeh straneh meje, v matični Sloveniji pa tudi moralni in politični pretres z dolgoročnimi posledicami.
Omerza se pri pisanju naslanja na osebna pričevanja, objavljene in številne neobjavljene vire, zlasti iz političnih in udbovskih arhivov. Z mnogimi podrobnostmi razgalja politične in policijske metode prejšnjega režima (zasledovanja, prisluškovanja, zasliševanja, ustrahovanja itd.), vključno z delom režimskih sodelavcev na Tržaškem (Udba je imela takratvTrstu “60 pozicij”!).
V knjigi izstopa vloga, ki jo je pri prelomnem Kocbekovem dejanju odigral tržaški pisatelj Boris Pahor, osvetljene pa so še vloge pisatelja Alojza Rebule, poznejših političnih zapornikov Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča, a tudi mnogih negativnih likov v “Kocbekovi aferi”.
Na tržaškem večeru 8. aprila bodo o knjigi in času, ki ga opisuje, spregovorili avtor Igor Omerza, pisatelj Boris Pahor, Kocbekov sin, pesnik in dramatik Matjaž Kocbek, in drugi ugledni gostje.
Članice Slovenske Vincendjeve konference v Trstu so kot vsako leto pred Veliko nočjo pripravljale oljčne vejice, ki so jih nato prodajale pred cerkvami na cvetno nedeljo. Izkupiček je organizacija namenila dobrodelnim ustanovam.
PETERLINOVA DVORANA
| Društvo slovenskih izobražencev
Piranski zaliv je piranski
Tudi minuli ponedeljek so se v prostorih Peterlinove dvorane zbrali člani Društva slovenskih izobražencev, ki so bili tokrat priča kar dvema dogodkoma. Prva točka na sporedu je bilo odprtje razstave v dobrodelne namene Umetnikov za Karitas, sledil pa je klepet s pesnikom, esejistom in zgodovinarjem Bertom Prib-cem, ki je pred kratkim izdal publikacijo z naslovom Piranski zaliv je piranski. Pesnika je predstavila radijska in televizijska urednica in režiserka pri državni ustanovi Rai v Trstu Lo-redana Gec, njegovo novo publikacijo, ki se ukvarja predvsem z aktualno problematiko risanja mej med slovensko in hrvaško državo, pa je predstavil Milan Gregorič.
Razstava Umetnikov za Karitas je nastala v likovni koloniji, ki jo vsako leto organizira škofijska Karitas in je bila lani v poletnem času na Sinjem Vrhu nad Ajdovščino. Tu se je namreč zbralo deset priznanih likovnih umetnikov, ki so svoje stvaritve namenili dobrodelni akciji. Izkupiček slik bo škofijska Karitas namenil družinam, katerih člani so zaradi finančne krize izgubili službo. "Dobrodelna akcija vsako leto opozarja na različne problematike in stiske ljudi in jim želi pokloniti vsaj majhno pomoč", je povedala organizatorka razstave Jožica Ličen in poudarila dobrosrčnost umetnikov, ki vsako leto poklonijo svoje izdelke v ta namen. Teh je bilo doslej več kot devetsto, letošnjih deset pa
je predstavila likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, ki se je zaustavila bodisi ob umetniškem, kakor tudi dobrodelnem pomenu slik.
Po predstavitvi se je pozornost preusmerila k istrskemu pesniku Bertu Pribcu, ki ga je predstavila Loredana Gec. Pesnikova zgodba se začne v istrski vasici, od koder se zaradi sporov z jugoslovansko oblastjo preseli v Avstralijo. Tu preživi kar 43 let svojega življenja, ukvarja pa se predvsem s knjižničarstvom, v čemer je diplomiral na avstralski fakulteti. Vrnitev v domovino mu narekuje, naj raziskuje svoje šavrinske korenine, med dokumentiranjem pa naleti na različne dokumente, ki pričajo o sporih s Hrvaško v zvezi s Piranskim zalivom in Savudrijo, in se odloči, da se bo najprej posvetil tej temi. Tako je nastala publikacija z naslovom 'Piranski zaliv je (samo) piran-
ski', ki govori o hrvaškem apetitu po slovenskih področjih in risanju meje v Istri. Ostra kritika sloni na zgodovinskih virih in overjenih dokumentih, ki pričajo o nasilju, s katerim so si sosedje želeli prilastiti kraje onstran Dragonije, kjer so žive-
li	Slovenci. Poleg tega dokumentira nemočne proteste lokalnih politikov in tamkajšnjih prebivalcev. Milan Gregorič je poudaril, da želi publikacija izraziti željo, da bi bila nekoč meja pravično zarisana. K temu pa je dodal še osebno željo: "Meje se morajo nekega dne dokočno izbrisati".
Kot je v navadi, je sledila debata o temi, ki ostaja še vedno aktualna. Sprožil jo je sam pesnik Bert Pribac, ki je med drugim poudaril zaostrenost odnosov med Slovenci in Hrvati že iz časa svetovnih vojn. "Hrvatje nam niso bili nikoli prijazni", je dejal. "S tem se pač moramo sprijazniti”.
Patrizia Jurindc
STOLNICA SV. JUSTA
] Viteški red Božjega groba Jeruzalemskega
Stiki med slovenskimi in italijanskimi vitezi se krepijo
Stolnica sv. Justa je v soboto, 20. marca, imela v gosteh bratsko srečanje Namestništev Avstrije in Slovenije pri Namestništvu Severne Italije v Trstu Viteškega reda Božjega groba Jeruzalemskega. Vitezi in dame reda so v tradicionalnih oblačilih (moški v belih plaščih, ženske pa v črnih plaščih, na katerih kraljuje večji rdeč latinski križ, ob katerem ležijo še štirje manjši križi: ti simbolizirajo pet Kristusovih ran) napolnili baziliko in ob glasbi stolnega zbora obhajali slavnostno bogoslužje, ki ga je daroval častni tržaški škof msgr. Evgen Ravigna-ni.
Tržaško srečanje reda je imelo poleg evharistične in glasbeno-kul-turne tudi organizacijsko naravo, saj je namestnik za severno Italijo povedal, "da bo imela tržaška delegacija nalogo vzdrževati stike s slovenskim namestništvom",
nam je povedal odv. Peter Močnik, vitez Reda. "Z dr. Janezom Zajcem, namestnikom za Slovenijo, pa smo se že domenili za operativno srečanje, da bi določi-
li	nekaj konkretnih projektov v podporo palestinskim kristjanom". Pri končnih pozdravih je slovenski namestnik napovedal, da bodo prihodnje leto pripravili srečanje sosednjih namestništev, medtem ko je avstrijski delegat prevzel skrb za srečanje čez dve leti.
Namestnik za Slovenijo, prim. dr. Janez Zajec, pa je v krajšem pogovoru z odv. Močnikom analiziral kočljive trenutke našega časa.
Kaj pomeni biti vitez Božjega groba v današnji družbi, v kateri so šli viteški ideali v zaton pod pritiskom zahteve po vsem in takoj, brez moralnih skrbi?
V	današnji družbi je čutiti velik
manitarne potrebe. Na ta način vsaj nekoliko omejimo vsakoletno upadanje števila kristjanov v Sveti deželi.
V	našem namestništvu imamo tudi zelo veliko podporo v ordinariju, saj je bilo leta 2001 (pravna
Italije, Avstrije in Slovenije v Trstu je bilo organizirano prav na pobudo kolegov iz Trsta. Gre za izmenjavo izkušenj treh sosedov, kjer bogatimo drug drugega in to nas med seboj še bolj utrjuje. Morda smo imeli v mislih tudi
upad moralnih vrednot, ne samo pri nas, temveč po vsem svetu. Kljub temu se še marsikdo trudi živeti po teh vrednotah. Tudi Red vitezov in dam Božjega groba iz Jeruzalema - namestništvo za Slovenijo spada mednje. Kaj je bistvo našega Reda ? Da skrbimo za osebno rast v veri, da živimo po moralnih vrednotah in da materialno pomagamo kristjanom v Sveti deželi. Zato vsako leto organiziramo za člane duhovne vaje, se na naših rednih sestankih izobražujemo ob pravilih našega Reda in redno plačujemo članarino. To nato vsako leto dvakrat pošljemo na našo kurijo v Rimu in od tod dalje se plačujejo projekti, ki se predhodno, na predlog jeruzalemskega patriarhata, vsako leto sproti obnavljajo. Gre predvsem za projekte izobraževanja palestinskih otrok, za obnavljanje splošnih ambulant in druge hu-
Govorili bomo o našem prihodnjem sodelovanju, o naših težavah, si izmenjali izkušnje in se med seboj še bolj povezali in utrdili naše prijateljstvo. Prav gotovo bomo govorili tudi o smernicah našega Reda. Vsakih pet let imamo namestniki s celega sveta (danes nas je 52) redno srečanje z vodstvom Reda v Rimu - ta sestanek se imenuje konzulta na njem sprejemamo smernice za naše nadaljnje delo. Zato se je potrebno o teh stvareh pogovarjati in jih še izboljševati. Na ta način pridemo na naše srečanje v Rimu dobro pripravljeni.
Kaj vam je všeč v Trstu, kaj pa ne? Se boste vrnili?
Verjetno ni prebivalca Slovenije, ki ne bi poznal lepega mesta Trsta. Spomnimo se še časov "železne zavese", ko je bil Trst za Slovence prava meka. Sedaj se je to spremenilo. Mesto se mi zdi lepše kot tedaj, je bolj čisto in pravo obmorsko mesto. Ima dolgo zgodovino in je bilo v preteklih časih zelo pomembno. Vanj se vračam bolj poredko, čeprav sem svojo delovno kariero začel zelo blizu - namreč v Šempetru pri Novi Gorici. Morda mi je zaradi tega še ljubše.
TRŽAŠKA KNJIGARNA
Predstavitev pesniških zbirk A. Pregarca in M. Moretti
Poezije ne smemo razlagati, treba jo je brati
Čeprav nekateri primerjajo pisanje poezije z osvajanjem nekoristnega sveta - kot se je nekoč pravilo o osvajalcih himalajskih vrhov -, je vsekakor vsaka izdaja nove pesniške zbirke praznik.
V	Tržaški knjigarni je bilo zato v četrtek,
25. marca, praznično: resnici na ljubo je bil praznik dvojen, saj so predstavi-
li	kar dve dvojezični pesniški zbirki, ki sta izšli pri tržaškem založniku Hammerle ob financiranju Evropske pobude. Po uvodnem pozdravu upraviteljice knjigarne Ilde Košuta je predsednik založbe Hammerle Claudio
H.	Martelli poudaril, da sta knjigi izšli v zbirki Nuovo Timavo, ki je nekoč predstavila tržaškim bralcem nove krajevne pesnike, v sedanji preobleki pa ponuja tudi dvojezične publikacije: "Tudi to je način, da se italijanska in slovenska literatura
srečujeta. Do pred nedavnim je bil zid med tema kulturama visok, danes pa je ločnica med njiju tako nizka, da je pretakanje izkušenj in izmenjav izredno
ca je označil za pesnika samohodca, ki je že v teh svojih 'zgodnjih' poezijah uvidel predrznost gospodarskega sistema, ki zaničuje človeške vrednote:
poldno".
Odgovorni urednik našega tednika Jurij Paljk je predstavil avtorja Aleksija Pregarca in Marino Moretti ter spregovoril o posamezni pesniški zbirki. Pregar-
nedavna finančna kriza je njegova predvidevanja potrdila. "Vsaka zbirka je rešena, če vsebuje samo eno vrhunsko poezijo. Pri zbirki Marine Moretti je to poezija z naslovom Grenke al-
ge. Gre za spev, ki nagovarja človeka v samoti", je dejal Paljk, za katerega pa je treba poezijo čim manj razlagati, da " jo čim več beremo..."
To se je tudi zgodilo, saj sta avtorja segla vsak po svoji zbirki in prebrala nekaj poezij. Marina Moretti je pred tem potrdila Paljkovo izbiro glede omenjene poezije, saj se v njej zgošča avtoričina poetika: "Poezija pomeni poglabljanje vase, v lastno identiteto: poezija je krik zoper smrt"! Pregare je časovno uokviril svoje pesniške stvaritve: nastale so v zgodnjih osemdesetih letih, ko je vanje prelil svojo tovarniško izkušnjo. "Takrat sem ob traku videl svet v vsej svoji goloti", je dejal pesnik, ki je poudaril tudi dejstvo, da je naš prostor te njegove poezije odklonil, ker "je tedanja poetika zasledovala drugačne literarne teme, muka delavcev ni nikogar več zanimala...", je grenko pripomnil. Dodati gre, da sta poezije Marine Moretti prevedla v slovenščino Jolka Milič in sam Aleksij Pregare, Pregarčeve verze pa je v italijanščino v celoti prevedla Jolka Milič.
IG
pobudo tedanjega ljubljanskega nadškofa dr. Rodeta) ustanovljeno naše namestništvo za Slovenijo.
Čemu to srečanje Namestništev iz severne Italije, Avstrije in Slovenije v Trstu?
Srečanje namestništev severne
"nadomestek" za nekdaj zelo pomembno srečanje treh dežel - Al-pe-Adria. Zelo verjetno je, da se bomo dogovorili za vsakoletno srečanje, ki bo enkrat v tej, drugič pa v drugi državi.
O čem se boste pogovarjali med namestniki?
NOVI
ŠKOFIJA TRST
Sporočilo msgr. Crepaldija za postni čas 2010
Od greha prestopimo k novemu
življenju (6)
Alternativno bi lahko pomislili, da je krščanstvo kot kvas civilizacije ustvarilo neke vrednote, ki so kljub vsemu tudi posvetne narave in so, po zatonu krščanskega ustroja, vsekakor ostale kot skupna dediščina, kot razpršena pokr-ščanska etika. No, tudi v tem primeru Guardini pravi, da ne. Pravi, da vsekakor izhajajo iz krščanstva in brez krščanstva se ne morejo obdržati: "Spoznanje človeka je namreč vezano na krščansko vero. Osebo lahko nekaj časa priznavamo, krepimo in razvijamo tudi, ko je ugasnila vera, potem pa to postopoma izgine" (R. Guardini, Konec moderne dobe
La fine dell'epoca moderna, Morcelliana, Brescia, str. 100). Človekove pravice ter vrednote osebe predpostavljajo po Guar-dinijevem mnenju "življenjsko" spoznanje osebe same, ki potrebuje "krščanski odnos z Bogom", brez katerega "izginejo tudi tiste vrednote in tiste navade".
12. Zaključujem to sporočilo s spominom na velikega papeža Janeza Pavla II., ki je bil v naši dobi eden izmed najbolj verodostojnih in učinkovitih pričevalcev krščanskega upanja. Svoje poslanstvo kot naslednik sv. Petra je začel oktobra 1978 s temi besedami: Ne bojte se, odprite, celo na stežaj odprite vrata Kri-
stusu. Bilo je vztrajno povabilo za pogumno vero in upanje v vstalega Gospoda. Z močjo upanja in stanovitnostjo pričevanja so se vrata odprla in so se celo nekateri zidovi zrušili. Mnogo vrat je žal še zaprtih, ker je sebičnost brezmejna in omejevalno pojmovanje svobode nam onemogoča, da bi znali videti preko nas samih. V svoji knjižnici skrbno čuvam njegovo knjigo Prestopiti prag upanja, ki mi jo je sam podaril. V naslovu najdemo veliko poezije in tudi veliko realizma. Prestopiti prag; pogum, da se ne ustalimo v sebi; navdušenje, da izvemo, da je prag kraj vstopa v svet, kjer bomo mo-
gli v polnosti okusiti sadove obljube; svoboda, da si dovolimo vzgib, da naredimo prvi korak, ki ga moramo sami opraviti in nihče drug namesto nas... Spominjam se besed razodetja: "Glej, stojim pred vrati in trkam". Pogum, da odpremo tista vrata in da prestopimo prag ter hodimo za Kristusom, našim upanjem, ki obsega ves smisel našega osebnega življenja v veri in tudi poslanstva naše tržaške Cerkve, ki nas v različnosti poslancev vse naredi za priče upanja in odgovorne za odrešenje sveta.
Namene iz tega sporočila izročam Mariji, ki je - svet v nebesih - košček sveta, ki ježe v nebesih, prvenec preobraženega stvarstva, ki že živi v polnem občestvu s Stvarnikom. Vsem pošiljam Gospodov blagoslov. Vsi ste prisotni v mojih molitvah.
/konec
prev. msgr. Franc Vončina
Velikonočno voščilo msgr. Crepaldija
Predragi bralci Novega glasa!
Z vstajenjem Gospoda Jezusa zajame svet nov tok odrešenja, začne se novo človeštvo, oblikujejo se "nova zemlja in nove sinjine":	_	_	-	_
človek ni več sam, ker je Bog sklenil postati njegov sopotnik. Človek hkrati ni več jetnik slabega in strahu pred smrtjo. Človek se svobodno predaja novi svobodi: svobodi Duha. Vstali Kristus širi svoj Stvarniški Duh, s katerim je Bog premagal smrt, je prelomil sovraštvo in vstavil - v našo zemeljsko dimenzijo - seme nesmrtnosti. Velika noč je prehod do nove zemlje, do dimenzije prenovljenega življenja. Obhajanje Kristusovega vstajenja nas torej sili, "da odstranimo zastareli kvas" iz našega življenja, "da postanemo novo testo" (IKor 5.7), to je brez pokvarjenosti in brez greha, da bomo živeli "s Kristusom, za Kristusa in v Kristusu", Osvoboditelju in Odrešeniku človeka. Vsem voščim veselo in sveto Veliko noč in vas blagoslavljam.
Nadškof Giampaolo Crepaldi, tržaški škof
Gledališki vrtiljak 2009/10
Po uradnem še neuradni konec sezone
Pri Radijskem odru se lahko upravičeno pohvalijo s še eno uspešno sezono družinskega abonmaja Gledališki vrtiljak, ki je postal stalnica kulturne ponudbe za naj mlajše tako rekoč od Milj do Devina. V nedeljo, 14. marca, so se v Marijinem domu pri Sv. Ivanu zbrali abonenti in priložnostni obiskovalci, ki so si ogledali sedmo in zadnjo predstavo letošnjega programa. Dve nedelji zatem, točneje 28. marca, pa so organizatorji priredili še izvenabon-majsko srečanje, da bi nagradili risbe in druge ročne mojstrovine na temo Moj najljubši gledališki junak, s katerimi so malčki upodabljali prizore lutkovnih in gledaliških iger, ki so se zvrstile od septembra dalje. A pojdimo po vrsti.
Sredi marca so v Marijinem domu nastopili člani ansambla Lutkovnega gledališča Ljubljana, med katerimi gre posebej poudariti Tržačanko, Ireno Zubalič, ki se v domače kraja občasno vrača tudi kot mentorica otroških lutkovnih skupin. Ljubljanska postavitev z naslovom Suško je nastala izpod peresa Svetlane Makarovič. V njej so abonenti in priložnostni gledalci spoznali Šuška, prijaznega fantiča, ki ima tako rad živali, da jih celo sanja, ko npr. zaspi med pisanjem domače naloge v vrtni utici. V sanjskem gozdu pa je nekaj hudo narobe: živali se prepirajo, pretepajo in kričijo druga
čez drugo. Kot se za vsako pravljico spodobi, pa se še tako hudi spori in nasprotovanja zgladijo. Natanko dva tedna po ljubljanskih lutkarjih so na odrske deske Marijinega doma stopili gledališki navdušenci iz Brega, ki so pod mentorstvom Bože Hrvatič prikazali morski svet Mavrične ribice. Prijetna pomladanska nedelja je marsikaterega stalnega obiskovalca Gledališkega vrtiljaka najbrž zvabila na daljši ali krajši izlet, tako da je bilo v dvorani v ul. Brandesia slišati precej manj otroškega vrveža, ki je bil skozi vso sezono prisoten na srečanjih Gledališkega vrtiljaka. Prisotni so vsekakor pozorno spremljali nastop mladih Brežanov, ki so se izkazali tudi kot pevci, in jim čestitali s toplim aplavzom.
Potem ko je padel zastor, se je Gledališki vrtiljak prevesil v svoj sklepni del, razglasitev letošnjih zmagovalcev likovnega natečaja Moj najljubši gledališki junak (Aisha Calligaris, Patrik Cingerli, Veronika De Luisa, Maja Devetak, Cosimo Fabris, Katja Koren, Noemi Kralj, Boštjan Petaros, Ines Racman, Luka Raseni, Marko Sancin, Danjel Švab) in podelitev zasluženih nagrad. Sicer ni nihče ostal praznih rok, saj so čokoladna jajčka, s katerimi so organizatorji zaželeli vesele velikonočne praznike čisto vsem, razveselila sladkosned-neže vseh starosti.
AL
Videonatečaj Ota - Hrovatin
Zmagal je Bruno Amelio s svojim Obiskom
NARODNI DOM
N/
Z e na začetku leta 1959 so bili postavljeni temelji za razvoj ljubiteljske fotografije v Trstu. Društvo, ki naj bi združevalo slovenske fotografe na Tržaškem, je pod imenom Foto Trst 80 uradno nastalo aprila 1980. Prvi predsednik je bil Aleksander - Saša Ota, ki ga je vodil in podpiral do svoje prerane smrti. Leta 2005, ob svoji 25-letnici delovanja, se je odbor spremenil in pomladil. Nove sile so dale krožku novega zagona in elana, da je po nekajletnem premoru spet polno zaživel in nato svoje ime spremenil v Fotovideo Trst 80, saj v njem deluje tudi videosekcija, ki že deseto leto zapored organizira videonatečaj Ota - Hrovatin v
spomin na dva slovenska video operaterja, ki sta umrla pri opravljanju svojega poklica. Videonatečaj je postajal vedno bolj pomemben, saj se je število udeležencev ob vsaki izvedbi večalo (lani je morala komisija izbirati med skupno 50 posnetki). Letos je bil material razvrščen med tri kategorije: igrani in dokumentarni filmi, v katere spadajo filmi posameznikov, ter posebna kategorija šol, v kateri so sodelovale šole s svojimi videlodeli. Obenem so prireditelji letos dodali še kategorijo slikovnih predstavitev, ki so bile namenjene zlasti fotografom.
Nagrajevanje natečaja je v petek, 19. marca, potekalo v dveh izme-
nah: v jutranjih urah so prireditelji nagradili šolske prispevke v prostorih Prosvetnega doma na Opčinah, v večernih urah pa je v Narodnem domu na ul. Filzi bilo nagrajevanje ostalih kategorij. Najprej je bilo na vrsti nagrajevanje udeležencev ex tempore ob 43. Kraškem pustu: v kategoriji odraslih je zmago slavila Susanna Serri.
V	katgoriji otrok pa je prvo nagrado prejel skoraj triletni Samo Nevo Kovačič.
Večer se je nato nadaljeval z gledanjem filmskih in dokumentarnih prispevkov. V kategoriji igranih filmov je tretjo nagrado prejel Daniel Radetti s prispevkom Zbudi se, Jakob, uspelim poskusom "remake-a" Piratov s Karibov v malem. Drugo nagrado je prejel Federico Manna z igranim filmom Gugalnica, v katerem je avtor orisal nostalgično podoživljanje lastnih otroških izkušenj skozi kratko srečanje na otroškem igrišču v
parku. Prvo nagrado je letos prejel Bruno Amelio z delom Obisk. Film pripoveduje o srečanju, ki ne potrebuje veliko besed, ker ga v resnici ni. Scenarij se diahrono
odvija v obiskovalčevih mislih, v njegovi neizmerni želji, da bi ljubljeno osebo lahko še enkrat obiskal tam, kjer je bil še zadnjič deležen ljubečih gest in besede. Kratki film pripoveduje namreč o
trenutku iz življenja vsakogar, ki je kdaj utrpel izgubo ljubljene osebe. Žirija je film izbrala tudi zaradi "režijsko dodelanega scenarija, ki ga v realizirani film
vkomponiran čustveni naboj samo še nadgrajuje".
V	kategoriji dokumentarnih filmov je prvo nagrado letos prejel Silvo Jelinčič z dokumentarcem Poslednji boj: videozapis odlikuje
izjemna in izjemno zahtevna fotografija. Za žirijo je avtor "skozi poetičen osebni pristop dokazal veliko obvladovanje medija v zgradbi scenarija, teksta, glasbene opreme in suverenosti pri snemanju in montaži".
V	letošnji novi kategoriji slikovnih predvajanj so se predstavile Veronika Carli (tretja nagrada za prispevek Saraje-vo-Mostar: nikoli več), Alenka Petaros (druga nagrada za prispevek Čevlji) in Petra Carli, ki je prejela prvo nagrado s fotoposnetkom Človek je slep.
Natečaj je tudi letos potekal v sodelovanju z deželnim sedežem Rai, Zvezo slovenskih kulturnih društev in Zadružno kraško banko. Najlepše filme bodo v kratkem predvajali na deželnem programu RAI, tik pred TV dnevnikom.
fotovideo
Foto Kroma
KATEDRA SV. JUSTA
Zadnje srečanje
Povrnimo se k psalmom, ki hranijo srce in dušo vernikov
Psalm je značilna biblijska pesniška vrsta verskega značaja. Razkriva posameznikovo razmerje do Boga, saj izraža tožbo, prošnjo, pokoro, čaščenje, hvalo in zahvalo. Psalme odlikuje bogat figurativni slog z izraznimi sredstvi, kot so metafore, metonimija in razne retorične figure (ogovor, vzklik, retorično
Tržaški škof je zadnje predavanje zaupal švicarskemu menihu Nico-lasu Buttetu, ustanovitelju bratovščine Eucharistein. Ker pa je bil gost zadržan v Južni Ameriki, se je vodja tržaške Cerkve odločil za drug spored in sklepno srečanje niza, ki je tržaške vernike spremljalo skozi postni čas, posvetil bogati zakladnici judovskega in kr-
vprašanje, antiteza, stopnjevanje, paralelizem členov). V Svetem pismu je 150 psalmov, razdeljenih v pet knjig. "Psalmi so torej poetični in hkrati molitveni vzorci, ki jih Cerkev hrani, kristjani pa nanje včasih pozabljajo", je dejal tržaški škof, nadškof msgr. Giampaolo Crepaldi, v svojem uvodnem pozdravu na zadnjem srečanju niza letošnjih predavanj z naslovom Katedra sv. Justa.
reč merita razdalja in bližina, ki jo človek čuti do Boga, Stvarnik pa svojega ljudstva nikoli ne pozabi. Knjiga psalmov, ki jo je nadškof označil za "največjo zbirko krščanskih molitev", se žal večkrat zapostavlja in verniki se raje lotevajo izvirnih, kreativnih, sicer poplitvenih molitvenih vzorcev. "Povrnimo se k psal-
ščanskega verskega izročila. "Sporočilnost odnosa Bog-člo-vek se v psalmih razprede na podlagi širokega in večplastnega semantičnega spektra". Ljubezen, zvestoba, upanje in intimnost: to so po mnenju nadškofa Crepaldija koordinate, s katerimi se vernik poglobi vase in v dialog s Stvarnikom. V psalmih se večkrat pojavlja tudi tematika spomina in tišine: na tej relaciji se nam-
mom, ki so hranili srce in dušo židovskih in krščanskih vernikov, kar še danes delajo". Nadškofu Crepaldiju sta stala ob strani igralca Valeria D'Onofrio in Francesco Gusmitta. Igralca sta vernikom, ki so tudi na zadnjem srečanju Katedre do kotička napolnili stolnico, prebrala sklop psalmov, ki jih je nadškof razvrstil v tri skupine; vsako je sestavljalo troje molitev. S tem iz-
borom (verniki so prisluhnili psalmom 1, 31, 150, 115, 90, 51, 55,	101,	133) je
nadškof Crepaldi želel prikazati različne odgovore, ki jih človek v dialogu z Bogom lahko najde v psalmih. Hkrati je poglobitev obravnavanih tem dokazala večno aktualnost teh molitev, kot na primer odnos, ki naj ga vernik ima do edinega Boga in do ostalih idolov, razmerje, ki naj ga državnik vzpostavi do svoje javne vloge in do državljanov; nekateri psalmi (kot na primer psalm 90 in 51) so v času postali iztočna mistična šahovnica za nadaljnje filozofske, telološke in pesniške obravnave, zlasti psalm 51, znameniti Miserere, je dobil pri Bachu in Donizettiju tudi glasbeno podobo. "Sklepna molitev letošnjega niza predavanj pa naj bo Oče-naš. To molitev pa dajmo izpovedati z občutkom globoke predanosti in bodimo pozorni do vsake besede, ki sestavlja ta spev Bogu: bodimo torej pozorni do besed, ki nam želijo izkazati svoj pomen", je dejal msgr. Crepaldi, ki je s Katedro sv. Justa zadel v črno tako na kakovstni kot na pastoralni ravni: izredno dobro obiskane konference in teža predavateljev so dokazale njegovo trdno prepričanje, da se verska vprašanja najraje rešujejo na intelektualni ravni in na trdnih teoloških temeljih.
IgorGregori
KULTURNI DOM
Dragan Živadinov
Obvestila
Škofijska komisija za pastoralo zakoncev in družine je pripravila tudi letos sklop srečanj. Odvijajo se pri Šolskih sestrah pri Sv. Ivanu s pričetkom ob 14.30. Kot je bilo že v preteklosti, se končujejo ob 17.00 s sv. mašo. Prvi predavanji sta že bili na vrsti, zadnje pod naslovom Napočil je čas za dvorjenje bo g. Marko Čižman imel 16. maja. Vabimo vas na osemdnevno
Oddajo, ki jo je g. Dušan Jakomin posnel za televizijsko rubriko Lada Ambrožiča, bodo predvajali za Veliko noč ob 21.45, ponovili jo bodo v torek, 6. aprila, ob 12. uri.
Darovi
Za cerkev na Pesku: v spomin na pokojno Milko Capponi daruje družina Kariš 30 evrov in Dorjana z družino 20 evrov.
potovanje z Novim glasom v Romunijo od 18. do 25. maja 2010 z ogledom Moldavije,
samostani in Transilvanije. Vpisovanje na upravi v Gorici in uredništvu v Trstu vse do razpoložljivih mest. Akontacija pri vpisu 200 evrov. Duhovska zveza vabi na enodnevno romanje na Ptujsko Goro v soboto, 1. maja.
Vsem dragim Slovenkam in Slovencem želi Blagoslovljene Velikonočne praznike
IGOR ŠVAB tržaški občinski svetnik
Vabilo na SLOVESNO LITURGIJO V BIZANTINSKO SLOVAŠKEM OBREDU v nedeljo, 11. aprila, ob 17. uri,
v župnijski cerkvi sv. Roka v Nabrežini
ob mašniškem jubileju g. Jožeta Markuže.
Pel bo ekumenski pevski zbor iz Gorice.
Cijan za kostume. Pri klavirski spremljavi se je zvrstilo lepo število pianistov, ki prihajajo iz raznih krajev Italije. Nadaljevalo se je sodelovanje z otroškim zborom Fran Venturini od Domja in njegovo zborovodkinjo Suzano Žerjal, saj so otroci sodelovali s petjem in igranjem v produkciji Broadway, kot statisti pa v operi, ki je predstavljala višek celotne ponudbe in je postavila v ospredje sposobnosti treh vokalno in scensko že zrelih izvajalcev, ki bi bili vredni preskoka na profesionalne odre (predvsem sopranistka Monica Cucca), kar bo morda omogočilo sodelovanje tržaškega gledališča Verdi. Akademija promovira in z velikim trudom uresničuje glasbene načrte z namenom, da bi postali koristna izkušnja in odskočna deska za mlade operne pevce, na drugi strani pa sredstvo za širitev pevske in operne kulture predvsem med šolsko mladino. Razne produkcije, realizirane z minimalnimi razpoložljivimi sredstvi, so že dokazale, da je projekt vreden pozornosti in bolj konkretne podpore, katerih še ni deležen v zadostni meri. Morda bo trud mladih ustvarjalcev končno bolje poplačan (materialno in duševno) poleti, ko bo zaživela opera II Campiello Ermanna Wolf Ferrarija.
PAL
BJ Cerkev Sv. Duha
Doživet postni koncert
O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca. Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen, razumnost in spoznanje, o Gospod, da se bom držal tvoje svete in resnične zapovedi. Amen.
S to molitvijo, ki jo je pred razpelom sestavil sveti Frančišek Asiški, se je na predvečer oljčne nedelje, v soboto, 27. marca, začel doživet postni koncert, na katerega nas je vabil devinski župnik, dr. Giorgio Giannini. V cerkvi Sv. Duha pod devinskim gradom sta ga oblikovala violončelistka Eli-
sabetta Moretti, sicer zborovodkinja krminskega cerkvenega zbora pri sv. Adalbertu, in organist, krminski kaplan, g. Mirko Butkovič. Uvedel pa ga je devinski mešani cerkveni zbor, ki je pod vodstvom organista Hermana Antoniča zbrano zapel Mavovo in Levič-nikovo postno pesem.
Glasba velikih mojstrov s svojo univerzalno govorico, od Allessandra Stradelle s skladbo Aria da chiesa (Pieta', Signore) do našega Gallusa, čigar pretresljivi responsorij za obrede velike sobote, motet Ecce, quomodo moritur iu-
stus, je sklenil koncert, se je prepletala z odlomki molitev, psalma in besedil koralov, ki so jih uglasbili Telemann, J. S. Bach in njegov učenec Johann Ludwig Krebs ter sta jih v slovenščini in italijanščini recitirala Barbara Rustja in Gaetano Di Orazio, medtem ko sta Nina Pahor in Nada Tavčar brali razlage in vezne tekste. Globoko doživetje je bilo prisluhniti štirim interpretacijam znanega Davidovega spokornega Psalma št. 6., v katerem skesani grešnik iz dna duše zaupa v Božje usmiljenje. Za zbrane je bila to nova izkušnja, ko smo skušali v tišini in zazrti v stari križ pred oltarjem, na katerem visijo znamenja mučenja in smrti našega Gospoda, prisluhniti glasbi in nagovarjajočim besedilom,
mogoče zbrati misel za osebno molitev in se zamisliti v skrivnost odrešenja.
Taka glasbeno-molitvena praksa bi zahtevala še drugačno pripravo in temeljito predznanje. S koncertom je bil narejen prvi korak v to smer tudi v luči izziva, ki ga postni koncert postavlja vsaki pozorni duši, da se s sv. Pavlom vpraša o skrivnosti Jezusove obuditve od mrtvih in Njegovega vstajenja. Podobno kot so skladatelji znali razviti svoje glasbene stavke v pomirjujoče sklepne akorde, tudi mi bomo lahko na velikonočno vigilijo pri svetih obredih ponovno spoznali Božjo moč, ki "vrača grešnim nedolžnost in žalostnim veselje".
O.T.
fnlli ,	=*	.	«1	riT|
r	~^
SLOVENSKO PASTORALNO SREDISCE
V	TRSTU
ob bližajočem se ljudskem misijonu VOŠČI VSEM SVOJIM ROJAKOM VESELE VELIKONOČNE PRAZNIKE
[au—. ■	■	.—-iSl
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - TRST
VOSCl
vsem organistom, zborovodjem, pevkam in pevcem ter njihovim sorodnikom
blagoslovljene in miru polne velikonočne praznike
V
k
l“ii’ ‘ ■
SKLAD MITJA CUK IN VZGOJNO ZAPOSLITVENO SREDIŠČE MITJA ČUK voščita vsem svojim prijateljem veselo Veliko noč!
Sedem področnih sestankov ZKB
Zadružna kraška banka je marca organizirala sedem področnih sestankov, na katere je povabila člane zadruge in jih seznanila s svojim delovanjem. Vodilni predstavniki banke so na teh srečanjih poročali članom o uspehih in načrtih te kreditne zadruge. Ker ZKB posluje na celotnem teritoriju tržaške pokrajine, so se omenjena srečanja zvrstila v raznih krajih, in sicer v Nabrežini, Križu, na Opčinah, Colu, v Bazovici, Boljuncu in Trstu. Med Slovenci v Italiji delujeta že dobrih 100 let ZKB in Zadružna banka Doberdob in Sovodnje. Na sklepnem srečanju teh članskih sestankov na sedežu TPK Sirena v Barkovljah, ki je bilo namenjeno članom iz Trsta in predmestja, je najprej spregovoril predsednik Upravnega odbora banke Sergij Stančič. Poudaril je pomembno vlogo članov (teh ima trenutno ZKB približno 1700). Vse delovanje zadružne banke sloni na medsebojnem zaupanju, zavesti odgovornosti in skrbi za skupno dobro. Zato mora ZKB ostati politično neopredeljena in vzdrževati dobre odnose z vsemi javnimi in zasebnimi dejavniki, obenem pa mora ohraniti slovenske korenine. Ravnatelj banke dr. Aleksander Podobnik je prikazal rezultate bančnega poslovanja ter strategijo banke, ki se trudi, da bi bila še bolj prepoznavna v mestu, kjer bo še okrepila svojo prisotnost. Dotaknil seje tudi nekaterih konkretnih vidikov poslovanja. Podpredsednik Upravnega odbora dr. Adrijan Kovačič je pa poročal o raznih pobudah banke v povezavi s krajevnimi dejavniki. ZKB se zaveda svojega poslanstva v naši skupnosti, zato namenja del dobička dobrodelnim, kulturnim, športnim, cerkvenim in drugim ustanovam in društvom, saj zadruga temelji na solidarnosti, vzajemnosti in medsebojnem zaupanju. / (mab)
Dejanje v Kulturnem domu je bilo podobno poletu v vesolje. Od začetnega bobnenja motorjev rakete, kar je Živadinov stopnjeval bodisi z besednim sredstvom bodisi z glasbeno in video kuliso, je pripovedovanje polagoma pridobivalo mirnejši slog, vzporeden s tistim, ki ga vesoljna ladja doživi, ko prebode zemeljsko atmosfero in se preda mirnemu vesoljnemu brezčasju. Avtor je tačas občinstvu večkrat poudaril etično relacijo, ki se je med italijanskim futurizmom in slovensko - rusko avantgardo pretrgalo tedaj, ko je futurizem postal umetniško sredstvo v rokah fašistične politike. Med občinstvom in Živadi-novo ekipo (za vizualizacije je bila zadolžena Dunja Zupančič, za digitalne konstrukcije Miha Turšič, za gibalno strukturo Mateja Rebolj, za glasbo Dario Seraval, za koreografijo Marko Mlačnik in za animacijo Boris Balant) se je ustvarila tudi neposredna vez, ki jo je avtor 'požegnal' tudi s kozarcem vodke: potem je bil polet v konstruktivistični kozmos še slastnejši...
IG
Slovenska avantgarda v vesolju
Pred začetkom 'postgrav-itacijskega dela' slovenskega režiserja Dragana Živadinova v petek, 26. marca, je na stopnišču Kulturnega doma vladalo veliko pričakovanje. Ob slovenski ministrici za kulturo Ma-jdi Širca (njen resor je namreč osrednji podpornik načrta) je za vstop v preddverje velike dvorane, kjer je bilo nameščeno Živadinovo delovno 'orodje', čakalo veliko umetnikov iz zamejstva, mnogo pa je bi-
lo	tudi italijanskih someščanov.
Petkova performansa je bila le prva produkcijska stopnja tridelnega načrta z naslovom Procesiranje 'Tržaškega konstruktivističnega ambi-enta'. V multimedijsko zastavljenem prostoru je Dragan Živadinov razpredel lok, ki je konstruktivistični načrt Edvarda Stepančiča -to je levitacijsko konstrukcijo, ki je bila med prvimi levitacijski-mi abstraktnimi skulpturami na
svetu nasploh, saj so jo Stepančič, Černigoj, Carmelich in Vlah leta 1927 obesili na prozorne nitke - dejansko udejanjil: leta 1999 je repliko Stepančičeve
umetnine Dragan Živadinov, kandidat kozmonavt, odnesel v središče za usposabljanje kozmonavtov Jurij Gagarin ter jo s posebnim kozmonavtskim leta-
lom prenesel v stratosfero, kjer jo je uporabil s svojimi igralci in plesalci na generalki za prvo celovito gledališko predstavo v pogojih gravitacije 0 na svetu
Biomehaniko Noordung. Tako je leta 1999 Stepančičeva lev-itacijska konstrukcija resnično lebdela v stratosferi nad Zvezdnim mestom.
Sveti Križ
Trojni projekt Mednarodne pevske Akademije
OPERNO PETJE
Z dvema matinejama in štirimi večernimi ponovitvami v dvorani Tripcovich v Trstu je Mednarodna pevska Akademija iz Svetega Križa predstavila občinstvu svojo naj novejšo glasbeno pustolovščino, tro-
jni projekt, ki obsega operno enodejanko II Tabarro Giacoma Puccinija, potpuri pesmi iz znanih muzikalov Broadway ter še
večer nabožne glasbe z izvedbo Rossinijeve Petite messe solen-nelle. Umetniški vodja celote in mentor zasedbe je ustanovitelj Akademije, basist Aleksander Švab, ki je z razvejeno pobudo dal možnost nastopanja prav
vsem pevcem. Maša je zazvenela kot celovečerna celota, diptih pa je združil tragedijo v Puccinijevi uglasbitvi z lahkotnejšimi toni
glasbene komedije: "Pristanišče je v določenem smislu povezovalni element celote. V pristanišču se dogaja zgodba enodejanke II Tabarro in ravno tako se vse točke glasbene lepljenke dogajajo na pomolu, od prizora iz Gershwinove opere Porgy and Bess in skozi vse ostale pesmi iz kultnih muzikalov, kot so Cats, Phantom of the Opera, West side story, Chicago in drugi. Izbira Puccinijeve enodejanke je naravno nadaljevanje načete poti z deli znanega opernega triptiha, iz katerega smo že uprizorili Giannija Schicchija. Poskus na področju muzikala pa ima dodatno, pedagoško vrednost, saj menim, da je za vsakega pevca pomembno obvladati različne zvrsti". Novost teh projektov je širši obseg sodelavcev, saj so se pevcem pridružili še dirigent Hein-rich Unterhofer iz Bočna, režiser Tommaso Franchin, koreografinja Carolina Bagnati in Erika
1. aprila 2010
Koroška / Beneška
°3(mvmmdot^" JG/MviMMe m>A 'leimai
AVSTRIJA
Na Unescovem seznamu
Ledinska imena -kulturna dediščina
domače strani s poudarkom na izrednem pomenu kulturne raznolikosti! (glej tudi: http: //www.unesco.at/kultur/immat_ kulturerbe. htm). "Žal so slovenska ledinska in krajevna imena ter hišna imena na južnem Koroškem s strani uradnih mest večkrat zapostavljali in pačili. Mnogo imen je šlo v izgubo, zato upamo, da bo Unescovo priznanje pripomoglo do preobrata v mišljenju", pravi soiniciator dr. Karl Hren.
Slovenska ledinska in hišna imena so danes še živa dediščina, v
vsakdanu jih uporablja v glavnem le še starejša generacija na podeželju. Unescova listina je priznanje vsem, ki ta imena ohranjajo in dokumentirajo kot jezikovne priče, v katerih se zrcali zgodovina tega prostora: imena so namreč odraz materialne zgodovine ter geografske, krajinske, biološke, geološke in socialne stvarnosti. Slovenska ledinska in hišna imena so sestavni del kulturne dediščine koroških Slovencev in tudi nemško govorečih Korošcev in Korošic v tej regiji.
"T T eselimo se uvrstitve \/ slovenskih ledinskih V in hišnih imen v listo nesnovne dediščine v Avstriji. Sprejem v Unescov seznam je izraz spoštovanja in truda za ohranitev te kulturne dediščine, ki ustvarja identiteto dvojezične regije južne Koroške".
To je bila prva reakcija na razglasitev s strani podpisnikov prošnje iz Kotmare in Žitare vasi ter Sel. Kot zastopniki raznih iniciativ so prošnjo podpisali: Vinko VVieser in Joži Pack iz Kotmare vasi, Milka Olip iz Sel in dr. Karl Hren iz Žitare vasi. Podlaga za prijavo so bile obsežna dokumentacija hišnih in ledinskih imen ter objava karte v občini Kot-mara vas, objava karte za trženje kmečkih izdelkov z zapisanimi hišnimi in ledinskimi imeni iz Sel in druge rokopisne dokumentacije te kulturne dediščine. Prošnjo so podprla tudi društva v Bilčovsu, Smarjeti v Rožu in Št. Jakobu v Rožu, ki dokumentirajo bogato imenoslovno dediščino v svojih krajih; projekt strokovno spremlja Inštitut Urban Jarnik (mag. Martina Piko-Rustia). Informacije najdete tudi na spletni strani: www. gorjanci, at in www. košuta, at/projekt. Nacionalna agencija za nesnovno dediščino v Avstriji ob imenovanju slovenskih ledinskih in hišnih imen v svoji izjavi ugo-
tavlja: "Prošnja za vpis elementa odgovarja razumevanju nesnovne dediščine, kot je to obrazloženo v Unescovem sporazumu o ohranjanju nesnovne dediščine in predstavlja bistven prispevek
k ohranjanju kulturne raznolikosti in trajnostnega razvoja". Pomembno za delo slovenskih kulturnih iniciativ je - kot poudarja Vinko VVieser (predsednik društva Gorjanci) -, da Unescov sporazum predvideva "prepoznavnost raznolikih kulturnih tradicij vAvstriji na državni in na mednarodni ravni" kakor tudi določitev novih akcentov na področju izobraževanja z ozirom na kulturno dediščino in trajnostni razvoj. Poleg tega je predvidena obsežna dokumentacija v obliki
Grajsko naselje in stari del mesta (11)
GORICA, NJENE ZANIMIVOSTI IN NJEN ČAS Mal1za Perat
VIDA VALENČIČ	KO	SE	DOTAKNEŠ	OSEBE
Ali le polovično dihaš?
Rabili bi devet življenj. Samo, da bi se približali vsemu zanimivemu, kar nas obdaja. Osebe, narava, sporočila, ki nam jih dajejo vsak posamičen čut in vsi čuti skupaj. Občasno, ko je razpoloženje nihajoče, se mi uspe v zavest prikrasti nekaj pomenljivih verzov iz ene Elisinih uspešnic:
"Ali ne vidiš, da le napol dihaš, kako sam sebi dovoljuješ le polovično priložnost? Ali ne vidiš, kako si blokiran v štetju dni do svobode, na katero čakaš? Ali se še vedno motaš okrog istih stvari? Še vedno plezaš po isti gori in ne uvidiš, da se sploh ne vzpenjaš? Samega sebe zasleduješ. Iz pekla ustvari nebesa".
Spominjam se, kako sem se instinktivno močno odzvala prvič, ko sem slišala besede "ali ne vidiš, da le napol dihaš"? Zdrznila sem se.
Res je. Kolikokrat sem pomislila, da živimo v družbi, ki nas sili v to, da le napol dihamo? Kolikokrat se čutimo upehane, ker živimo v nenehnem tempu, ki nam ga narekuje brezsmiselno hlastanje? "Iz pekla ustvari nebesa". Spremeni se. Spremeni formo mentis, ki te sili v opažanje mankov in v prez-retje obstoječega bogastva.
Pred nekaj dnevi sem povlekla na dan šop fotokopiranih člankov iz časopisov in revij, pogosto jih zbiram in se tu pa tam vsaj nekaj minut pred spanjem mi uspe jim posvetiti. Pritegne me naslov: "Sin me je ujel v zanko pozitivnosti". Takoj pomislim na "običajno" temo: odkrivanje novega v svetu in sebi, ki te lahko doleti, če se otroku duševno odpreš. In vendar je v članku vse prej kaj drugega kot običajna zgodba otroškega (in starševskega) razvoja.
"Saša je imela vse. Kariero, partnerja, pričakovala je prvega otroka. Še pred amniocentezo je sprejela velike fizične in duševne motnje svojega otroka.
Ko je negibno ležal v kritičnem stanju na intenzivni negi, seje Saša spraševala, kako bi mu lahko pomagala. Spoznala je, da samo tako, če se sama spremeni in postane vzor, ki nase vleče vse najboljše, kar je v drugem". Prebiram dalje. Mati, ženska, ki je postala trdna kot hrast in obenem dovzetna za svet kot voda. Pravi, da je življenje podobno šoli. Stalno nas uri, na nas pa je, če bomo napredovali v višji (spoznavni) razred.
Z velikim občudovanjem sledim iz vrstice v vrstico spoznanjem te ženske, ki je zaradi sina, ki je bil zanjo in za vso okolico velika življenjska preizkušnja, spoznala vse razne zmote "prejšnjega" življenja. Pred njegovim rojstvom je bila perfekcionistka, natančna, strokovna, brezhibna, stalno je od sebe in okolice zahtevala samo najboljše. V ZDA je končala magisterij, kariero si je s trdim delom gradila najprej v Španiji, zatem pa na domačih tleh. A za kakšno ceno. Perfekcionizem jo je vodil v negostoljubne vode kritičnosti, prvenstveno do sebe.
Potem pa, ko so v eni sekundi ovržena vsa pričakovanja "idealnega otroka", se znajdeš na tleh. In moraš samega sebe na novo graditi. Tej ženski je uspelo. Sprašujem se, ali bi bila sama tega zmožna. Koliko nas bi našlo tako moč v sebi? Spominjam se besed očeta, ki že vse življenje predano skrbi za močno prizadeto hčerko: "kljub vsemu, kar nama ta otrok daje in kar nama pomeni..., kdo ve, če bi se z ženo odločila za drugo nosečnost, če bi to bila najina prva - in ne druga - hčerka"?....
Mama iz članka mi govori dalje: "S sinom se mi je odprl nov svet. Iskati sem začela povode za hvalo. Cenjenje. Pravi vrstni red ni, da bom srečen, ko bodo k meni prišle nove izkušnje ali ljudje, temveč: spremeni svoje misli, tako da boš začel vanje verjeti, in gotovo dobiš fizično potrditev".
Leta 1770, pod vlado cesarice Marije Terezije, je bilo prvo štetje hiš v goriškem mestu. Hiše so opremili s številkami, ki so v tistem času v našem mestu šle od 1 do 490. Od tega leta dalje so v župnijskih knjigah poleg imen oseb dodajali tudi hišno številko.
Med zanimivosti stolne župnije spadajo tudi dragocenosti, ki sta jih ob ustanovitvi goriške nadškofije goriški stolni cerkvi poklonila oglejski patriarhat in avstrijska cesarica Marija Terezija. Dragocenosti z letnico 1751 so:
1) srebrn križ s štirimi srebrnimi svečniki (avstrijska izdelava)
2) dragocena monštranca (avstrijska izdelava)
3) ciborij (avstrijska izdelava)
4) spominske svetinje ob ustanovitvi nadškofije
5) bogato vezen mašni plašč iz sinje svile in srebra, dar cesarice Marije Terezije in zelo verjetno njeno ročno delo.
Nekateri ostali predmeti, izdelani pred letom 1751, pa so:
1) škofovska palica, ki naj bi pripadala sv. Mohorju (XI. -XII. stol.)
2) dragocena platnica evangelijske knjige s konca XVII. stol.
3) prenosljiv oltarček iz 1. polovice XIV. (izdelan v severni oziroma srednji Italiji)
4) dragocena naprsna posodica - relik-viarij - iz začetka XVI. stol. (izdelana v Augsburgu)
5) dragocena naprsna posodica - relikviarij - iz začetka XVI. stol. (bavarska izdelava)
6) križ knezov iz XIV. stol. (izdelan na ozemlju oglejskega patriarhata)
7) doprsni kip - relikviarij - kralja sv. Sigismunda iz leta 1531 (izdelal Marcantonio Bellino iz Benetk)
8) doprsni kip - relikviarij - sv. Mohorja iz XVI. stol.
9) doprsna lesena pozlačena kipa sv. Hilarija in Tacijana iz začetka XVI. stol.
10) srebrn kelih, izdelan okrog leta 1580.
Še nekaj zanimivosti...
V bližini stolne cerkve imajo svoj samostan klarise. Tu so od 7. oktobra 2001.
V stolni župniji imajo svojo cerkev in samostan tudi kapucini. Njihov prihod je v veliki meri povezan s širjenjem protestantizma v naših krajih. Janez Tavčar, od 1574 do 1580 župnik pri sv. Hilariju in Tacijanu in arhidiakon, se je namreč zelo zavzemal za katoliško versko obnovo v naših krajih in to tudi pozneje, ko je že bil ljubljanski škof. Tako je prav on podprl željo Goričanov, da bi se v našem mestu naselili kapucini, saj bi njihova prisotnost bila nadvse dragocena in bi vernike v veliki meri obvarovala pred Lutrovimi nauki. Kapucini so leta 1591 res prišli v Gorico in si tu postavili samostan in cerkev. Zaradi svoje uslužnosti in preprostosti so se ti redovniki ljudstvu takoj prikupili. Še posebno so kapucini ljudem stali
ob strani ob raznih stiskah, ki so prizadele naše kraje. Med leti 1858 in 1861 so kapucinsko cerkev povečali. Zaradi naraščajočega števila prebivalcev pa so začeli graditi novo, večjo cerkev. Posvetil jo je nadškof Sedej 18. junija 1911. Pred cerkvijo, na prostoru, kjer je danes ploščad, je približno do konca 18. stol. bilo pokopališče za redovnike. Prvotna kapucinska cerkev in samostan sta ob ustanovitvi stala sredi polja, saj je do takratnega mestnega središča bilo precej daleč. Samostan je bil kar velik, saj je v njem poleg drugih prostorov bilo še 30 manjših celic in šest bolniških sob. Na dvorišču je stal vodnjak, ki se je ohranil do danes. Ob zidu, ki je obkrožal samostanski vrt, je bil prostor imenovan "tebaide", kar v bistvu pomeni "samoten kraj". Tu so redovniki posamezno molili ali pa so se tudi zbirali k skupnemu razvedrilu (Podatki kap. samostana v Gorici).
/dalje
Priznanje nekdanjim beneškim partizanom
Minister Zekš je sprejel vdovo J. < š jaka
Po drugi svetovni vojni se je v Beneški Sloveniji začela psihološka vojna proti domačim slovenskim partizanom. Zapustiti so morali dom in se zateči v Jugoslavijo oz. Slovenijo. Med preganjanimi sta bila na vidnem mestu Joško Ošnjak (Osgna-ch), nekdanji komandant beneškega bataljona, in Mario Zdravljič (Sdraulig), komisar tega bataljona. Oba sta bila primorana ostati v Sloveniji. Leta 1958 sta bila v Firencah v odsotnosti obsojena na vsak po 24 let zapora. Po nekaj letih ju je Sandro Pertini, predsednik italijanske republike, pomilostil, vendar sta ostala v Sloveniji. Joško Ošnjak je prvič lahko obiskal svoj rojstni kraj Ošnje v Italiji v Beneški Slo-
veniji šele leta 1962. Nekdanji predstavnik desničarske organizacije FUAN in poznejši član Severne lige in Forza Italia Marco Piri-na in njegova žena Anna Maria D'Antonio sta leta 1995 v svoji knjigi "Genocid” objavila seznam
okrog 90 ljudi in jih označila za pripadnike Titove armade in vpletene v deportacije in umore v fojbah med letoma 1943 in 1945. Okrivila sta jih za pobijanje Italijanov, češ da so bili pobiti samo zato, ker so bili Italijani. Ošnjak in Zdravljič sta skupaj s Francem Pregljem proti piscu vložila zasebno tožbo. Proces je trajal 15 let in 21. januarja letos so svojci sedaj že pokojnih Ošnjaka in Zdravljiča prejeli dokončno pozitivno sodbo vrhovnega italijanskega sodišča iz Rima. Vrhovno italijansko sodišče je potrdilo razsodbo tržaškega prizivnega sodišča iz leta 2004, da morata avtorja tožnikom zaradi obrekovanja plačati odškodnino. Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan Žekš je pred kratkim na prijateljski pogovor sprejel vdovo pokojnega Joška Ošnjaka, gospo Drago Ošnjak. Njuno skupno mnenje je, da je slovenska javnost v Sloveniji premalo seznanjena s celotno zadevo, ki je po petnajstih letih vendarle dobila pravičen epilog.
Izjava Slovenske konference SSK
O napovedani razpustitvi NSKS
Svet Slovenske konference SSK je na svoji redni seji 19. marca 2010 obravnaval napoved predsedstva Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS), da konec marca letos to organizacijo razpusti. Vzrok za to naj bi bilo predvideno zmanjšanje finančne pomoči Republike Slovenije političnim organizacijam slovenske manjšine v Avstriji v letu 2010, s čimer naj bi Republika Slovenija posredno podpirala raznarodovalno politiko na avstrijskem Koroškem. Svet SK SSK v prepričanju, da bi bili tako napovedano zmanjšanje pomoči iz Republike Slovenije kakor tudi napovedana razpustitev NSKS hudo zgrešeni potezi, sprejema naslednjo izjavo: 1. Razpustitev Narodnega sveta koroških Slovencev bi bila škod-
ljiva, saj ne bi v ničemer prispevala k izboljšanju položaja Slovencev na avstrijskem Koroškem, bistveno pa bi ošibila njihovo povezanost in s tem organiziran odpor manjšine raznarodovalnim pritiskom.
2. Urad Vlade RS za Slovence v za-mejstvu in po svetu pozivamo, naj slovenskim političnim organizacijam na avstrijskem Koroškem tudi letos zagotovi finančno pomoč vsaj v enaki višini, kot jo je v preteklem letu.
3. V želji, da bi Slovenci na avstrijskem Koroškem končno dosegli vse tiste pravice, ki jim jih zagotavlja 7. člen Avstrijske državne pogodbe, Slovenska konferenca SSK poziva vodstva vseh njihovih političnih organizacij, naj naredijo vse, da bo slovenska narodna
skupnost na avstrijskem Koroškem v razmerju do avstrijskih zveznih in koroških deželnih oblasti vendarle začela nastopati enotno. V ta namen bi bilo nujno, da vodstva slovenskih političnih organizacij čim prej dosežejo zavezujoč medsebojni dogovor o ustanovitvi skupnega reprezentativnega zastopstva slovenske manjšine.
4. Od Vlade RS pričakujemo, da bo Republika Slovenija storila vse, da bo Republika Avstrija v razmerju do pripadnikov slovenske narodne manjšine na Koroškem izpolnjevala vse svoje obveznosti iz 7. člena Avstrijske državne pogodbe. Če se bo Avstrija tem obveznostim še naprej izmikala kakor doslej, predlagamo, da Republika Slovenija uradno seznani druge podpisnice Avstrijske državne pogodbe ter pristojne organe Evropske zveze, Sveta Evrope in OZN s sabotiranjem mednarodnega pravnega akta v škodo slovenske narodne manjšine v Avstriji.
Borut Korun, predsednik
Sloveniia
--------^	M-
Sindikati zavračajo sodelovanje pri socialnem sporazumevanju z vlado
O meji s Hrvaško na referendumu
V	Sloveniji je več pomembnih vprašanj v zasnovi, o njih se razpravlja, toda malo se jih rešuje. Tako morda lahko povzemamo sedanje stanje duha in politične razmere v državi. Vlada sicer deluje in se zavzema za premostitev težav na najbolj občutljivih po-dročljih, kot so spremembe oz. omejitve na trgu dela, v zdravstvu ter v pokojninsko-invalidskem sistemu. Povsod so predvidene razne omejitve in zniževanje pravic, kar naj bi bilo nujno in potrebno zaradi odpravljanja finančno-gospo-darske krize. V opoziciji in tudi v večini sindikalnih organizacij vladi nasprotujejo in ponavljajo, da izraža in deluje samo korist kapitala. Zato se je zgodilo, da je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije bojkotirala pogovor socialnih partnerjev, med katerimi so tudi predstavniki vlade in delodajalcev, o zasnovi oz. predlogu novega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Premier Borut Pahor zahteva, da bi novo ureditev omenjenega zelo zahtevnega in pomembnega področja (v Sloveniji je že okoli 600.000 upokojencev) uveljavili v kratkem času, morda že v enem mesecu, sindikati in društva upokojencev pa opozarjajo, da je za obravnavo predloga novega zakona potreben daljši čas. Po predlogu vladne pokojninske reforme bi v prihodnje ženske za polno pokojnino
morale delati do starosti 63 let, moški pa do 65. leta starosti. Najnižja starost za upokojitev naj bi za oba spola znašala 60 let, pri čemer bi morale imeti ženske 38 let in moški 40 let pokojninske dobe. Predlog za preračunavanje pokojninske osnove naj bi bil 34 najbolj ugodnih zaporednih let. Predvideno je nadalje, da bodo delavci, ki izpolnijo minimalne pogoje za upokojitev, lahko ostali v rednem delovnem razmerju in do polne pokojnine prejemali ali 20% pokojnine, ali pa se jim bo pokojnina povišala za 0,3% za vsak mesec do polne upokojitve. Leta študija in vojaške obveznosti bo za pridobitev
pokojnine mogoče odkupiti. Najpomembnejša pripomba sindikatov je, da bi pri določanju pokojnin morali najbolj upoštevati delovno dobo, ne pa starost žensk in moških. Mnogi so namreč pričeli delati že v rani mladosti, pri starosti 63 oz. 65 let kot pogoju za upokojitev pa so ali bodo izčrpani in v mnogih
primerih tudi bolni ali onemogli.
Znova je postalo zelo aktualno tudi vprašanje določitve meje med Slovenijo in Hrvaško. Ustavno sodišče je namreč presodilo, da arbitražni sporazum o postopku za določitev meje, ki sta ga sklenila premierja obeh držav Borut Pahor in Jadranka Kosor, ni v neskladju s slovensko ustavo. Pri tem se ni spuščalo v oceno njegove primernosti, niti ni o njem podalo kakršne koli vrednostne sodbe. Sporazum ne določa poteka meje med državama, temveč vzpostavlja samo mehanizem za mirno rešitev spora o meji.
Vendar je usoda arbitražnega
sporazuma s Hrvaško v Sloveniji negotova in odprta. Mogoči so različni zapleti. Predvidoma v aprilu bo Državni zbor odobril sporazum, pri čemer koalicija zatrjuje, da bo pri glasovanju dovolj navadna večina glasov, opozicija pa vztraja pri dvotretjinski. Predsednik vlade Borut Pahor in predsed-
niki parlamentarnih političnih strank so se dogovorili, da bodo o arbitražnem sporazumu odločali na naknadnem zakonodajnem sporazumu, ki bi bil v mesecu juniju. Izidi takega referenduma so obvezujoči. Boje se, da bo referendumska kampanja vročična, polemična in bo vključevala tudi sedanja politična trenja in nasprotja med oblastjo in opozicijo v Sloveniji. Ugibajo, da bi na referendumu lahko zmagala opozicija na čelu z Janezom Janšo, ki trdi, da je arbitražni sporazum slab predvsem zato, ker ne zagotavlja stika Slovenije z odprtimi mednarodnimi vodami v Jadranskem morju. Domnevno obstaja velika nevarnost, da bi izgubili polovico Piranskega zaliva, ki ga je zmeraj v preteklosti upravljala Slovenija.
Na političnem odru pa se je v prejšnjih dneh dogajalo še marsikaj. Premier izbira nova ministra za zdravje ter kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
V	nekaterih okoljih menijo, da bi za reševanje težav in stisk pri upravljanju države bila bolj uspešna in učinkovita t.
i.	velika koalicija, ki bi jo sestavljali Socialno demokratska stranka Boruta Pahorja in Slovenska demokratska stranka pod vodstvom Janeza Janše. Na nemoč Boruta Pahorja v vladi kaže tudi dejstvo, da mu je z veliko težavo uspelo, da je finančni minister Franc Križanič iz svojega kabineta odslovil nekdanjega agenta tajne policije Dragana Isajloviča. Ta je najbolj znan po tem, da je ob začetku procesa osamosvajanja Slovenije sodeloval pri aretaciji Janeza Janše.
Marijan Diobež
uvodnik, ki ga je v njihovem glasilu Delavska enotnost napisala odgovorna urednica Mojca Matoz. Po njenem mnenju "je vse bolj očitno, da so tudi sedanji vladarji, s Pahorjem na čelu oz. z njim še posebej, postali tako samovšečni in vase zaverovani, kot so bili vsi dosedanji, najmanj toliko kot tisti, ki lajajo nanje iz opozicijske sence. Najbrž tako mis-
li	sam veliki premier, ki je na zadnjo sejo ekonomsko-so-cialnega sveta vkorakal le za nekaj minut in v vladarskem slogu napovedal, da bo tako in tako, ker tako in tako mora biti. S tako držo predsednik vlade ne bo prišel v drugi mandat. In sindikati bomo, kot kaže, vedno znova, in v vseh režimih, edini, ki se bomo takim bolnim idejam sposobni upirati".
Kratke
Teja Glažar, članica SNG Nova Gorica, dobitnica priznanja ZDUS
Komisija za priznanja Združenja dramskih umetnikov Slovenije, v sestavi dramski igralec in režiser Nikolaj Jožef Goršič (predsednik), dramska igralka Maja Boh (članica) in dramaturginja Staša Mihelčič (članica), je ob svetovnem dnevu gledališča, 27. marcu, razglasila dobitnike stanovskih priznanj Združenja dramskih umetnikov Slovenije za leto 2009. Med njimi je v soboto, 27. marca, v Slovenskem gledališkem muzeju v Ljubljani odličje “Marija Vera”, igralsko priznanje ZDUS za življenjsko delo, prejela dramska igralka Teja Glažar, dolgoletna članica SNG Nova Gorica. V gledališču je doslej ustvarila okroglo 120 vlog, z izjemnim darom pa je zaznamovala tudi sedmo umetnost: nastopila je v več kot dvajsetih celovečernih filmih. Teja Glažar je svojo igralsko kariero posvetila Primorskemu dramskemu gledališču - Slovenskemu narodnemu gledališču Nova Gorica, v katerem je s številnimi, izrazitimi in bogatimi igralskimi interpretacijami prispevala k profesionalizaciji novogoriškega gledališča in njegovi umetniški rasti ter uveljavitvi v širšem slovenskem prostoru. S svojo igralsko zrelostjo in obenem mladostno zagnanostjo gledalce in stroko vedno znova očara in zapelje v iskrena in prepričljiva soočenja s figurami najrazličnejših žanrov in estetik. Teja Glažarje igralka svežih interpretacij, markantna in karizmatična, je velika igralka slovenskega sodobnega gledališča.
Poglobljena pričevanja o slovenskih narodnostnih skupnostih v sosednjih državah
Iz uredništva Svobodne misli, nestrankarske revije za socialna, gospodarska, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja, v Ljubljani so javnost obvestili, da bodo v prilogi Naši razgledi v prihodnje objavljali poročila in razprave o življenju in razvojnih možnostih slovenskih narodnostnih skupnosti v sosednjih državah. Prvi celovit prispevek je namenjen Beneški Sloveniji, objavljen pa je v številki, ki je izšla konec marca. Sledile ji bodo priloge o Slovencih na Tržaškem in Goriškem, na Koroškem, na Hrvaškem in o naših rojakih na drugih območjih nekdanje Jugoslavije.
V Novi Gorici razstava slik Antona Susiča
V galeriji Frnaža v Novi Gorici je na ogled razstava slik likovnega umetnika Antona Susiča. Svoj slikarski in umetniški svet je povzel v naslovu razstave, ki se glasi Refleksije. Predstavlja se s pregledno razstavo del, ki prikazujejo njegov slikarski razvoj od devetdesetih let prejšnjega stoletja pa do sedaj. Razstava del slikarja Antona Susiča v novogoriški galeriji Frnaža bo odprta do 10. aprila.
V Sloveniji kljub krizi še vedno rast obrti
Kljub finančno-gospodarski krizi, ki je povzročila veliko težav tudi drobnemu podjetništvu in obrti, le-ta še vedno napredujeta. V Sloveniji so lani ustanovili 1.081 novih obrtnih delavnic, kar v primerjavi z letom 2008 pomeni povečanje za 2,1%. Seveda je stanje v raznih poklicih in dejavnostih različno. Po podatkih iz obrtnega registra se je lani povečalo tako število samostojnih podjetnikov kakor tudi pravnih oseb, pri čemer je bila rast samostojnih podjetnikov neznatna, tako daje bil pretežni del porasta dosežen v skupini gospodarskih družb in obrtnih zadrug. V Sloveniji so na področju drobnega podjetništva in obrti določeno stopnjo rasti zabeležili v nekovinski, grafično-papirni, gradbeni, živilski, gostinski, kmetijski in v storitvenih dejavnostih. V registru slovenske obrti je zdaj vpisanih skupaj nad 52.000 delavnic oz. obratov, pri čemer gre za 41.793 ali 80,3% samostojnih podjetnikov in 10,280 ali 19,7% pravnih oseb, to je gospodarskih družb in obrtnih zadrug.
Idrijski žlikrofi čedalje bolj priljubljena jed
V Sloveniji in tudi pri mnogih tujih obiskovalcih postajajo idrijski žlikrofi čedalje bolj priljubljena jed. To se dogaja, potem ko so bili januarja letos odobreni kot zajamčena tradicionalna posebnost in s tem postali zaščiteni na celotnem območju EU. Navajamo, da so idrijski žlikrofi narodna jed iz testa, polnjena s krompirjevim nadevom in z značilno obliko. Idrija in njena okolica sta po žlikrofih znani že od 19. stoletja. Idrijski žlikrofi so že od nekdaj praznična jed, največkrat postrežena z “idrijsko bakalco”, jedjo iz jagnjetine in zelenjave, medtem ko jih imajo mnogi še vedno najraje z ocvirki. Recept za pripravo pravih idrijskih žlikrofov je mogoče dobiti na spletni strani z naslovom: www. idrija-turizem. si/si/kulinarika/idrijski-likrofi. htmi.
Muzejski večer v Idriji
O pomembnosti arhivskih fundusov
V	Idriji so v sklopu Muzejskh večerov, ki jih prireja tamkajšnji Muzej za Idrijsko in Cerkljansko, pred dnevi obravnavali vlogo in pomen idrijskega zgodovinskega arhiva. O njem je govoril profesor zgodovine in sociolog Janez Pirc. Navedel je misel in spoznanje, "da vsaka družba, ki izpolnjuje kulturno dolžnost do same sebe, varuje arhivsko gradivo kot vir za spoznavanje svoje zgodovine. Zato je namen arhivov varovanje
pomembne	kulturne
dediščine".
Pričetki delovanja arhiva v Idriji segajo v zgodnja petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bil ustanovljen Mestni muzej. Ta si je kot posebno nalogo zadal tudi "prevzemanje in urejanje arhivskega gradiva, dokler ne bo ustanovljen poseben arhivski zavod".
Tako je Mestni muzej Idrija sprva skrbel za osnovno urejanje	pridobljenega
arhivskega gradiva in - kljub prostorski stiski - za njegovo varstvo. S pogodbo med Občino Idrija in Mestnim arhivom v Ljubljani je bil leta 1972 ustanovljen njegov odd-
elek v Idriji s stalno zaposlenim arhivarjem. V pogodbi je bilo posebej poudarjeno, da bo vse gradivo, nastalo na območju občine Idrija, shranjeno v Idriji, Enota zgodovinskega arhiva Idrija in Cerkno. Med 239 arhivskimi fondi je najpomembnejši in najobsežnejši fond rudnika živega srebra. Brez tegale v Idriji verjetno sploh ne bi bilo arhiva. Naslednja tema Muzejskih večerov v Idriji bo imela naslov: Tolminska z Idrijo v začetku 16. stoletja, po urbarju iz leta 1523. Uvod bo podal Drago Trpin, zgodovinar iz pokrajinskega arhiva v Novi Gorici.
Goriška Mohorjeva družba in Muzej novejše zgodovine
vabita na predstavitev knjige
Msgr. RUDOLF KUNEC
DNEVNIŠKI ZAPISI 1943*1945
Dnevnik bo ob sodelovanju urednikov
v
prof. Petra Černiča in mag. Renata Podbersiča ml. predstavil dr. Boris Mlakar
Ponedeljek, 12. aprila 2010, ob 11. uri Muzej novejše zgodovine ■ Ljubljana, Celovška 23
Borut Pahor
Iz glasila Delavska enotnost
Sindikati zelo kritično o premierju Borutu Pahorju
V	zvezi svobodnih sindikatov Slovenije so zelo kritični do vlade in premierja Boruta Pahorja, ki naj bi zanemarjala oz. podcenjevala slabe socialne in življenjske probleme ter potrebe delavcev, zlasti tistih z najnižjimi plačami. S spremembami zakona o delovnih razmerjih bi vladna	koalicija
delavcem	bodisi
odvzela ali pa zmanjšala vlogo in pravice na področju odpuščanja,
brezplačne malice, stroškov prevoza na delo in druge. V Sloveniji se dogaja, da nekateri delodajalci ne	plačujejo
prispevkov	za
zdravstveno in pokojninsko zavarovanje zaposlenih, pristojno ministrstvo pa ne ukrepa in dopušča tako stanje. Liberalni voditelj dr. Rastko Močnik je zapisal, "da je pričakoval, da bodo slovenski	socialni
demokrati v državo prines-
li	vsaj malo socialnega čuta in socialne politike, liberalci pa inteligenco. Ne eno ne drugo pa se ni uresničilo". Na stanje odnosov med zvezo svobodnih sindikatov Slovenije, največjo sindikalno centralo v državi, kaže tudi
Pogovor s prof. dr. Jožetom Ramovšem
Prekletstvo najbolj cenjene in dovoljene tekoče droge na Slovenskem
Pavel Stojan Bruno Bračko se je pogovarjal s prof. dr. Jožetom Ramovšem (roj. 1947), ki dolga leta predava o zdravljenju alkoholizma ter drugih zasvojenosti in omam na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, v praksi pa že leta 1974 pomaga alkoholikom in njihovim družinam pri socialnem urejanju. V osemdesetih letih je bil pionirski pobudnik ustanavljanja anonimnih alkoholikov (AA) na Slovenskem. Obenem je bil še v študentskih letih osebni prijatelj nepozabne osebnosti, karizmatičnega profesorja psihologije in filozofije na teološki fakulteti, narodnega buditelja (v času socializma), Antona Trstenjaka. Obenem je ustanovitelj Inštituta Antona Trstenjaka za psihologijo, logo-terapijo in antropohigieno, ki deluje v Ljubljani na Resljevi ulici.
Alkoholizem je večstoletna sramota, da ne rečem prekletstvo slovenskega naroda. Dandanašnja t. i. globalna etično-moralna kriza v Evropi še posebej potencira ta problem. Naša kultura se ne zaveda, da je alkohol kot kemična substanca v bistvu toksična, ki možgane direktno poškoduje, jih deloma ubija in povzroča progresivno odvisnost od snovi, ki možgane uničuje. To je fatalno dejstvo, ki ga naša zahodna krščanska kultura ne pozna, zato sploh ne jemlje tega strahotnega problema re-
sno, da je namreč alkohol težka smrtonosna droga, ki prinaša sladko smrt. Kako to, da se kljub smrti tisočerih, razbitim družinam, pretepenim ženam, neskončnemu gorju, propadlim človeškim življenjem, prometnim nesrečam, pretepom, umorom
in samomorom... praktično popolnoma nič ne naredi za zmanjšanje proizvodnje vina, piva in žganih pijač?
Povsem drži, da je alkohol kemična snov, ki biološko spreminja delovanje človekovih možganov in s tem njegove zavesti - spremenijo se zaznavanje, razumevanje, čustva, spomin in vse drugo doživljanje in vedenje. Spremenjeno delovanje možganov pod vplivom alkohola se do-
gaja po dveh poteh. Na kemični način (nevrotransmitersko) se spremeni delovanje možganov -to se kaže kot omamljenost ali pijanost. Pri anatomskih povezavah živcev v možganih pa se utirajo nenaravne živčne poti, kar se kaže kot nova škodljiva potreba po alkoholu - to je zasvojenost z alkoholom ali odvisnost od njega, človek začne doživljati, da alkoholne pijače čedalje bolj potrebuje, postopoma bolj kot hrano ali lepe odnose z bližnjimi. Kako mikavna in škodljiva je pijanost, zahrbtna in neizprosna je zasvojenost z alkoholom, dobro vedo človeške kulture že tisočletja. Pregovori, svete verske knjige in vsakdanje šale svarijo pred enim in drugim, prav tako pa pesmi slavijo pitje alkoholnih pijač in ga neštete navade ljudem dobesedno vsiljujejo. V Svetem pismu najdemo od njegovih najstarejših do najmlajših delov veliko jasnih besed, ki govore na svoj način o isti bolezenski sliki človeškega doživljanja in ravnanja zaradi zlorabe alkohola, kot ga na znanstveno zelo jasen način odkriva zadnja leta najbolj hitro razvijajoča se znanost o človekovih možganih.
Poškodbam zaradi pitja se lahko v življenju izogibamo na dva načina.
Vi omenjate prvega, ki je bil v zgodovini človeštva bolj uspešen, to je zmanjšanje proizvodnje in prodaje alkoholnih
Nekaj misli ob pogovoru z dr. Jožetom Ramovšem
Globoko, do dna svoje biti sem zgrožen in šokiran, ker ugotavljam, daje alkoholizem kot fenomen na Slovenskem popolnoma zaobit, pozabljen problem, kot da bi se ne zavedali, kako katastrofalne posledice ima ta pojav. Večina ljudi v naši preljubi deželi se sploh ne zaveda neizrekljive, pošastne škodljivosti te strašne, da ne rečem magične substance.
Predvsem glede na slavno zgodovino znamenitih slovenskih protialkoholnih borcev katoliškega tabora v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, kot so bili Anton Mrkun, Janez Evangelist Kalan - VVasser Kalan, knezoškof ljubljanski Anton Bonaventura Jeglič, in v luči sijajnega obdobja vseslovenskih protialkoholnih taborov, z masovnim nacionalnim abstinenčnim gibanjem, ne morem dojeti, da je danes, po taki sijajni protialkoholni preteklosti, ta boj popolnoma poniknil v neznano. Očitno je leta 1991 nastal neki strahoten etično-moralni pok v slovenski biti, ker je pač popustila socialistična opresija in je namesto nje nastopila absolutna svoboda, ki pa je žal izrinila prisotnost Boga v srcih ljudi in ga nadomestila z najbolj morilskim, demonskim liberalizmom, v obliki v nebo vpijoče požrtnosti in uživaželjnosti ter nezmernosti. (Njih Bogje trebuh in njih konec pogubljenje! Flp3,19!) Vsekakor je bilo leto 1991 več kot prelomnica.
Osupel sem, ker so naši teologi ta pojav konca komunističnega režima popolnoma neresno sprejeli in se niso zavedali strašnih nevarnosti ob tej zgodovinski prelomnici, na katere je pri nas opozoril samo sveti oče Janez Pavel II. leta 1996 na stadionu v Stožicah, ko je rekel: Vaše ljudstvo se je znebilo ene totalitarne ideologije, komunizma, ampak sedaj je pa dosti več nevarnosti zaradi popolne svobode. Deset novih hujših demonov lahko pride, kot je razvidno iz evangeljske parabole o ozdravljenju obsedenega.
Alkoholizem lahko označimo tudi kot najbolj jasen pokazatelj globoke etično-moralne krize družbe in izgube karšnihkoli vrednot. Eden italijanskih katoliških slovarjev bioetike, se pravi Dizionario di Bioetica, ob geslu alkoholizem razlaga, da je to eden naglavnih smrtnih socialnih grehov. (Sic!) Ob tem pa še dodaja, česar se naša kultura sploh ne zaveda, da je alkoholizem v bistvu 'malattia nascosta' - skrita, prikrita, nespoznavna bolezen, morda zato, ker so alkoholne pijače že stoletja, da ne rečemo tisočletja, splošno prisotne.
Zaradi diktature uživanja v svetu sodobne poganske evropske civilizacije vseprisotnosti alkoholnih pijač sploh niti malo ne spoznajo kot strahotne uničujoče snovi. Potrebna je vrnitev k osnovnemu in bistvenemu! / P. B.
NOVI
GLAS
GLAVNI UREDNIK Andrej Bratuž - ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 30. marca, ob 14. uri.
pijač. O tem se v današnji Evropi precej govori, učinka pa - sami ugotavljate - ni videti veliko; kar precej ga je zadnja leta v prepovedi vožnje pod vplivom alkohola, ko policija strogo kontrolira in kaznuje vožnjo v opitem stanju.
Druga pot pa je uporaba te iste človeške pameti, ki jo opijanje uničuje. Posamezni človek, zlasti pa družine in razne skupine ljudi (npr. zakonske, družinske in druge civilne) se lahko zavestno odločijo za zdravo življenje in se zavestno učijo lepšega sožitja v družini, službi, osebni in širši družbi. Če to delajo pametno, in ne vsak posameznik sam, ampak skupaj v družini in raznih skupinah, je stranski učinek gotovo tudi to, da ne zlorabljajo alkohola - se ne opijajo, ne pijejo redno in ne preveč ali pa sploh nič. Zdi se, da je ljudem današnje evropske in tudi slovenske družbe bolj dostopna ta druga pot. Država, civilna družba in Cerkev lahko ustvarjajo ugodne pogoje za nastajanje različnih pozitivnih skupin, zlasti zakonskih, konkretno pa se mora vsak posamezen človek za to odločiti
sam. Pri tem, da se v življenju izognemu vsemu hudemu, ki ga prinaša (čezmerno) pitje, ali da se človek, ki je zabredel v to bolezensko nesrečo, izkoplje iz nje, lahko torej človek računa v glavnem le nase in na svoje najbližje, ki ga imajo radi. Najboljša, pravzaprav neizbežna pot pri tem pa je, da si zavestno izbiramo dobro osebno družbo. Hrvaški starodavni pregovori pravijo: "Vino i najmudrijeg pobudali", "Vino daje dobru volju, a ne daje pamet bolju", "Više utopilo se ih u vinu, nego u mora", "Svaka čaša tuda pamet", "Ko mnogo pije, za dugo nije"; naš slovenski pregovor pa pravi: "Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne".
Ti in žena Ksenija že skoraj pol stoletja delata za reševanje problemov alkoholizma in poznata to tragedijo do potankosti. Ali meniš, da je kaj možnosti, da se ta tragika vsaj deloma v kali zatre in se začne z radikalnim zmanjšanjem poroizvodnje alkoholnih pijač?
Množično zapitost z alkoholom so v kali zatrli pred dvema in pol tisočletjema na Kitajskem in od tedaj ta velika kultura ni bila nikoli več množično zapita. Od tedaj to ni uspelo več nobeni kulturi, medtem ko jih je že več skoraj ali povsem propadlo zaradi množičnega omamljanja in
zapitosti.Je pa danes prvič v zgodovini človeštva možno priti iz pekla zasvojenosti z alkoholom z zdravljenjem. Pri anonimnih alkoholikih in v raznih strokovnih terapevtskih skupinah je veliko zdravljenih alkoholikov, ki so vsej svoji okolici življenjski zgled zdravega življenja, uspešnega usklajevanja medčloveškega sožitja in duhovno poglobljenega doživljanja sebe, drugih ljudi in sveta. Menim, da danes zdravljeni alkoholiki in njihovi socialno urejeni svojci s svojim zgledom največ naredijo za preprečevanje alkoholizma in za reševanje njegovih zlih posledic. Osebno se počutim strahotno prizadetega od tega zahrbtnega prevaranta - alkohola, ki me je oropal mišljenja in mi povzročil, da sem invalid v glavi in komaj prenašam samega sebe. Stokrat preklinjam dan, ko sem spil prvi kozarec vina. Bil sem briljanten študent in veliko obetal, prekleto malo pa dosegel. To svojo tragično izkušnjo jemljem kot Kristusov križ in skušam kljub hudim težavam čim bolj dostojanstveno skromno živeti, da čim več ljudi obvarujem te strašne nevarnosti alkoholizma, da ohranijo zdravo pamet... Moje pričevanje je živ opomin komurkoli, ki me pozna, kako trpim zaradi "sladkega vinca". V začetku 20. stoletja so imeli slovenski abstinenti geslo: "Napij se iz studenca, živela abstinenca"! Sapienti sat.
Pavel Bračko
Trst / Muzej istrske kulture
Razstava grafičnega futurizma
Do 5. aprila si je mogoče ogledati v tržaškem Muzeju istrske, reške in dalmatinske kulture dokaj svojsko razstavo "Avanguardie di regime,
Futurismi al confine orientale", posvečeno grafičnemu ustvarjanju v duhu futurizma na našem obmejnem področju, od Furlanije, Gorice, Trsta, do Istre,
Reke in Dalmacije. Glavni pobudnik razstave je IRCI, Deželni inštitut za istrsko, reško in dal-macijsko kulturo, ki ima nov sedež prav v prostorih novega muzeja v ulici Torino ob trgu Hortis. Direktor IRCI Piero Delbello je tudi kustos razstave, saj kot umetniški zgodovinar in raziskovalec ima tako rekoč dvojno specializacijo. Na eni strani zbira in ureja gradivo zgodo- GRANDE vinske in etnografske dediščine italijanske prisotnosti v Istri in Dalmaciji, na drugi pa proučuje produkcijo in manj znane osebnosti likovne uporabne umetnosti iz polovice prejšnjega stoletja, naj si bo grafike, reklame, fotografije, plakatov, knjižne opreme in ilustracije.
Pred leti je na primer, skupaj s slikarjem Athosom Peričinom in Bruno Pompei, posvetil razstavo in zajeten katalog slavnemu tržaškemu ustvarjalcu reklam in plakatov Marcellu Dudovichu (2002), ob 100-letnici Lege nazio-nale je pripravil zbirko razglednic in knjigo, tudi znanih slikarjev in grafikov. Sedaj pa, vedno z omenjenima sodelavcema, je postavil zanimivo in bogato zbirko (preko 400 enot) plakatov, razglednic, platnic knjig, revij, raznih biltenov in publikacij, razglednic, fotografij in slik, ki so bile realizirane s futuristično "maniro" v dvajsetletju 1920-1940.
Z določeno mero nezaupanja in predsodkov smo vajeni sprejemati kulturne izzive in predloge, ki prihajajo iz istrskih krogov. Isto velja za fašistično obdobje, ki
smo ga do pred kratkim stoodstotno zanikali. Hvala Bogu se stvari spreminjajo, mimo vsakega revizionizma, postaja vse bolj splošno sprejeto, da sta se v tistem obdobju ustvarjali tudi izvirna kultura in umetnost. Kdor si je ogledal razstavo ali seže po zelo lepem katalogu s srebrno rdečo "futuristično" platnico, lahko pritrdi, da so zbrani eksponati, kljub nedvomno propagandističnim
OND
DOPOLAVORO FROTIHCIIALE DI
TRIESTE
A
RADUNO
DOPOLAVORISTICO PROVINCIALE A
GORIZIA E SUL MONTE SANTO
Domenica 26 aprile XIV
Oonvegno e sc unionisti co ■ Oonoerti bandistlci e corall ■ Fmu dol oootiunl, c oantl fHfilnnl ■ Adonata delistica o mot»dclistioa ■ Olro podistioo di Oorlzl« Treni speetall R Rldozloni ferrovtnrie del 70 per oento u tat tl 1 gruppl dolla provincia ■ Tras po rti in corriera
da Tri ©ste a ZSoote Santo e da Oorlzla a Mont© Santo. Programmt ed boizoni al Dopoiavoro Provlndale (vta Mazzini 32)
namenom, še zelo sveži in živi. Ne glede na vsebino ali priložnost so grafični načrt, kompozicija, uporabljeni materiali in referenti odraz svojskega doživljanja futurizma in tudi nekakšne enotne grafične občutljivosti ustvarjalcev iz "julijskega", furlanskega ali primorskega mejnega prostora. Seveda sporočilo v ospredju je politično obarvana, družabna, zabavna, sindikalna, sejemska, literarna ali gospodarska pobuda institucij, ki so plakat, tiskovino ali razglednico naročile. Naj si bo to G. I. L. - Gioventu' italiana del Littorio ali G. U. F. - Gioventu' Universitaria Fascista, O. N. B -Opera Nazionale Balilla in O. N. D - Opera Nazionale Dopoiavoro. Vendar rezultati so z grafičnega vidika zelo lepi in slikoviti. Ne le, da so dragoceno pričevanje o estetskem čustvovanju tistega ča-
sa, ampak kažejo tudi na dokaj izostrene osebnosti. Ob znanih imenih, ki so se uveljavila tudi v tradicionalni likovni dejavnosti (Brumatti, Cara', Carmelich, Ora-
li,	Dudovich, Mascherini, Pocari-ni, Timmel), tudi slovenskih umetnikih kot Černigoj, Gorše, Marussig, Saksida in Spazzapan, bi opozorili predvsem na tiste avtorje, ki jih je Delbello potegnil iz ropotarnice zaprašenih družinskih arhivov in skladišč ter jih oživil v učinkoviti, futuristično nastrojeni postavitvi. Na primer: Bruno Agheben, Marcello Claris, Urbano Corva, Eval (Enrico Valdi-ni), Nino Ferenzi, Ernesto Mitri, Gustavo Petronio, Antonio Quaiatti, Umberto Ranzatto, Bruno Giordano Sanzin in Edoardo Ricci, tiskar, ki ga Delbello zaradi samouške izvirnosti in grafične učinkovitosti še posebej poudarja
-	logos razstave je vzet z njegovega plakata za miting goriškega "dopolavora" na Sveti Gori. Pri nekaterih so razpoznavni vplivi raznih drugih izmov, denimo od decoja do kubizma in konstruktivističnih kolažev.
Razstavo dopolnjuje zbirka skodelic in krožnikov industrijske keramike, ki so opremljeni s futurističnimi živobarvnimi kompozicijami. Da je Edoardo Ricci,	vsebinski do-
rnrting Dopoiavoro	prinos oziro-
Gorica - sv. Gora	ma doslednost
umetnika pri dani "režimski" vizualni komunikaciji lahko zelo relativen pojem, je hudomušna Delbello-va ugotovitev, da je Omero Valenti leta 1944 narisal platnico brošure "Nostro Socialismo" sa-lojske R. S. L, 1953 pa plakat za 1. maj Socialistične stranke Julijske krajine. Nekaj eksponatov je tudi iz prvih let po vojni, ko so italijanske trobojnice zamenjale fašistične "snope", a so še prisotni dinamičnost, drznost, kolori-zern, pač značilne prvine futuristične poetike.
Razstava je odprta vsak dan od 10. ure do 12.30 in od 16. ure do 18.30, v nedeljo od 10. do 13. ure. Razstavo prirejata Famiglia di Gri-signana (Unione degli Istriani) in IRCI s prispevkom tržaške občine, pokrajine in drugih pokroviteljev, katalog sta založila IRCI in Edizioni Italo Svevo iz Trsta.
Davorin Devetak
Naš topli, zdravi prijatelj
v
O soncu, pa čeprav so vsi že pisali o njem
Ravno na začetku pomladi, tedaj, ko je sonce prvič zasijalo in sem verjela, da je vsega hudega konec, je še enkrat udarilo po meni in znašla sem se v postelji z vodenimi kozami. Čeprav me je bilo zelo strah, saj kljub temu da se dejansko tega še ne zavedam, nisem več ravno rosno mlada, me je bolezen prizadela v dokaj mili obliki. Tako da me je vročina kuhala samo tri dni, in to pozno popoldan in ponoči do jutra. Ob urah kosila, ko je bilo zunaj prijetno toplo, pa sem se nekako splazila ven, na kraško gmajno, daleč od ljudi. In bližje soncu. Takoj mi je bilo lažje in bolezen se mi je zdela bolj znosna.
Zvečer me je poklical prijatelj zdravnik, češ, kako je, in sem mu povedala, da sem šla ven. Seveda sem ga vprašala, ali je to sploh prav. Odgovoril mi je, da lahko grem za kratek čas na zrak, če si tega zaželim, samo strogo v senci naj bom in sonca naj se na vse kri-plje izogibam. Saj se ga bom, sem hinavsko odgovorila, sama pri sebi pa pomislila, kako željno sem se opoldne nastavljala njegovim žarkom. In, zagotavljam vam, tam, kjer je bila koža izpostavljena blagodejnim žarkom, so se rane najprej in najbolje zacelile.
V
Športno društvo Cheerdance Millenium je v soboto, 20. marca, priredilo v dvorani PalaTrieste prvo izvedbo pobude Millenium Cup, mednarodnega pokala v plesnih in navijaških veščinah. Pokroviteljstvo nad odmevno prireditvijo, ki je privabila na ugledno prizorišče skoraj petsto tekmovalcev in tekmovalk ter približno ravno toliko gledalcev, so zagotovili Združenje slovenskih športnih društev v Italiji, Občina Trst in Dežela Furlanija
Julijska krajina. Udeležilo se je je kar 24 društev iz petih evropskih držav, in sicer iz Italije (poleg predstavnikov domačega kluba še društva iz Turina, Modene in Palmanove), Slovenije (Piran, Nova Gorica, Ljubljana, Hrastovlje, Domžale, Brezovica, Grosuplje), Avstrije, Hrvaške in celo Finske. Približno polovica skupin je tekmovala v raznih kategorijah plesnih točk, polovica pa v navijaških koreografijah. Navdušeno občinstvo si je v sedemurnem programu lahko ogledalo kakih osemdeset nastopov, od najm-lajših do odraslih kategorij. Društvo Cheerdance Millenium, ki deluje že skoraj celo desetletje po začetkih v obliki Motorične
Ne bo me prepričal nihče, niti znanost niti uradna medicina, še čarovnik bi me ne, če bi posegel vmes. Sonce je meni sreča, življenje mi kroji, moči mi daje in vsakič, ko se zazrem vanj, se na moja lica prikrade nasmeh blaženosti. Sonce je najlepše, kar imam in česar mi nihče, prav nihče ne more vzeti. Od otroštva je tako. Kot otrok sem ga iskala na balkonu, potem sva ga z očetom oboževala na plaži in on mi je ure pripovedoval o njem. Kot študentka sem v njem našla moč, da sem šla skozi najtežje izpite. Učila sem se na plaži in od časa do časa zaspala pod toplimi, božajočimi žarki. Sonce imam po očetu, mama ga ne mara. Moj oče, rojen v Barkovljah pri Trstu, pa je živel zanj. Ko je bil drugič operiran zaradi raka na želodcu in smo vedeli, da ni več upanja, nas je prosil, da bi smel na sonce v Barkovlje. Dokler bo poletje ne bom umrl, je obljubil. In res je vsak dan hodil k morju, ves zagorel je bil, tak, da nas je za trenutek preslepil in smo mislili, da je ozdravel. Živel je dlje, kot mu je bilo napovedano, jesen je bila tistega leta topla in sončna. Začel je hirati novembra, ko je megla zakrila sonce, umrl pa je drugega januarja. Mene ni bilo ob njem,
plesne šole (pobudnica in duša prof. Petra Križmančič jo je ustanovila leta 1998) v gropajskem društvu Skala, je že organiziralo več nastopov z mednarodno udeležbo. Tokrat pa so klubski športni delavci s pomočjo samih članic in članov, njihovih staršev in skupine kakih petdesetih požrtvovalnih prostovoljcev doživeli svoj ognjeni krst pri priredbi tako mogočne manifestacije, ki sta jo briljantno povezovali Mairim Cheber in Jennifer Coppola. S
svojo prisotnostjo so prizadevne organizatorje počastile številne športne in politične oblasti, tržaški podžupan in odbornik za šport Pariš Lippi je tudi napovedal, da bo Občina še naprej podpirala tovrstne pobude, potem ko je naši ustanovi brezplačno odstopila novo športno palačo za celoten sobotni popoldan. Cheerdance (ples) in cheerlea-ding (navij aštvo) sta v naši športni srenji po zaslugi društva Millenium postali že pravi pojav med mladino, saj se v energične klubske sestave, ki veliko trenirajo in nudijo hkrati zelo dobro gibalno podlago (kar pri več športnih panogah danes objektivno primanjkuje), vpisuje čedalje več
povedali pa so mi, da je umrl pri oknu, kamor se je trudoma zvlekel iz bolniške postelje v upanju, da bo zagledal sonce. Pa je bila zunaj megla, tistega dne, taka, ki ubija. No, taka sem po očetu, sonce nosim od nekdaj v srcu. Vsemu temu natolcevanju o škodljivosti sonca pa enostavno ne verjamem. Ne vem, kaj se skriva za paniko, ki jo skušajo "dohtarji" širiti med ljudmi, vem pa, da je veliko bolj škodljiva kot koristna. Tale panika
je, predvsem v Sloveniji, kajti Italijani imajo sonce nekako zapisano v genih, pripeljala do prave he-liofobije. In ko smo že pri fobijah, ugotavljam, da je strahov v ljudeh dandanes vse več, vemo pa tudi, da je tistim, ki so na oblasti, veliko lažje ukazovati prestrašeni množi-
deklet (pa tudi fantov). Kot znano, dosegajo postave gropajskega kluba zelo dobre rezultate tudi v mednarodnem merilu in so nazadnje kajpak opozorile nase tudi na nedavni tržaški tekmi. Glede samega športa obstajajo v resnici še vedno določeni pomisleki o kakovosti tekmovanj, saj temeljijo evropska in svetovna prvenstva še vedno na prosti prijavi ekip in reprezentanc, ne pa na kvalifikacijah, ki bi odločale o zaslužnih potnikih na sama tekmovanja. V nekaterih državah, vključno s Slovenijo, so te športne zvrsti (da so res športne, ni več dvomov, saj gre za izrazito razvijanje motoričnih spretnosti, pa tudi za tekmovalne vsebine in naboj) ameriškega izvora zelo razvite, manj pa v Italiji, kjer je bil Cheerdance Millenium celo prvi uradni klub in je sama zveza športnih plesov (katere predsednik je bil prisoten na Millenium Cupu) dejansko še v povojih.
Mednarodni pokal s prestižnimi nastopajočimi je torej še dodatno utrdil ugled in samozavest društva predsednice Ivice Štok, ki je z Millenium Cupom obenem pridobil nove vezi s klubi iz vse Evrope, z mednarodnimi sodniki, tujimi strokovnjaki, vedno potrebnimi pokrovitelji, pa tudi izkušnje z organizacijsko in logistično platjo prirejanja tako velikih športnih pobud. Pohvale od vsepovsod kažejo, da je klub izdelal zrelostni izpit in da lahko - tudi po zaslugi močne baze številčnega podmladka - ambiciozno kuje nove podvige.
HC
HOKEJ IN LINE
Al liga: Play-out: Empoli - Polet Kwins 3:2 KOŠARKA
C1 liga: Jadran - Venezia 58:65
C2 liga: Breg - Roraigrande 77:62, Latisana
-Bor 65:58
D liga: Kontovel - Sbrindella 82:77 ODBOJKA
Ženska C liga: Bor/Breg - Sloga 0:3 Moška C liga: Sloga - Olympia 3:2, Soča -Nalisonia 3:1, Porcia - Val 1:3 Ženska D liga: Rizzi - Kontovel 3:2, Govolley - Cordenons 0:3
Moška D liga: Naš Prapor - Altura 3:2 TENIS
Moška C liga: Gaja - Aurisina 3:3
ci kot pa ljudem, ki so samozavestni in se počutijo svobodne in varne.
No, kakorkoli že, če smo le malo pozorni, lahko sami ugotovimo, kako pozitivno vpliva prvo pomladansko sonce na naše razpoloženje, in če prisluhnemo telesu, vemo, kako močno željno je sončnih žarkov ob koncu zime (predvsem če je tako dolga, kot je bila letošnja). Še nekaj je zdravnikov, psihologov in psihoterapevtov, in jaz sem na njihovi strani, ki sonce in morje upravičeno imenujejo naravno lekarno za hrbtenico, kožo, imunski sistem, srce, hor-
monsko ravnovesje, pa živčevje in psiho.
Pa to niso samo prazne besede. Vse več je bolezni, ki so povezane s pomanjkanjem sonca, nekateri zdravniki so ugotovili celo, da Slovenci trpijo za kroničnim pomanjkanjem vitamina D, ki ga v vedno večji meri potrebujejo predvsem starejši ljudje. Vitamin D pa ni samo ključni vitamin pri ohranjanju zdravih kosti, ampak ovira tudi nastajanje rakavih celic.
Pa da ne govorimo o ljudeh, ki imajo težave s ščitnico in hormonskim ravnovesjem, teh je vedno več, vse manj pa je zdravnikov, ki vam bodo namesto tablet priporočili sončenje. Da sončenje, kajti sonce spodbuja delovanje ščitnice in izboljšuje celotno hormonsko ravnovesje v telesu. Pa še samo to, da ne bom postala hudo dolgočasna: ali ste vedeli, da je človeška intelektualna zmogljivost po sončenju veliko boljša in bolj dinamična, tisti, ki so se pred izpiti sončili, pa so bili veliko uspešnejši, kot tisti, ki so pri učenju čepeli doma?
Sonce ima tudi veliko vlogo pri vzpodbujanju medčloveških odnosov in pri družbeni dinamiki. Od nekdaj je znano, da so južnjaki bolj odprti, bolj komunikativni, tudi turisti s severa, ki so sicer zadržani in zaprti, se na počitnicah ob morju sprostijo in postanejo včasih celo preglasni. Pa smejejo se na vse pretege in se veselijo teh nekaj dni na morju, o katerih so pravzaprav sanjali leto dni. No, z znanstvenimi besedami, bi lahko rekli, da UV žarki krepijo socialno empatijo.
Zaradi vsega naštetega, predvsem pa, ker mi je zjutraj najlepše, ko me skozi okno že navsezgodaj pozdravijo sončni žarki, ne maram tega pretiranega natolcevanja o smrtno nevarnem sončenju. Pa veliko laži sem našla v izjavah priznanih dermatologov. To, da je sončenje v solarijih boljše kot sončenje na prostem (solarije bi morali po mojem prepovedati, a kaj, ko solarij plačaš in je torej donosen, sonce pa je na srečo še vedno zastonj), da kozmetika ni kancerogena (pomislimo samo na fta-late, ki so v zaščitnih kremah), pa tudi to, da mi morali že majhne otroke opozarjati (beri strašiti)
pred soncem in jih z igro, majčkami in raznimi pobudami navaditi, da se ga izogibajo (beri bojijo). Ljudje, dajmo no, malo zdrave pameti! Res je veliko rakavih obolenj tudi na koži, ampak predvsem pri ljudeh, ki skozi vse leto čepijo v zaprtih, umetno zračenih prostorih, jedo tako slabo, da bi se človek zjokal, po enajstih mesecih stresnega in nezdravega življenja pa gredo nekam na jug, na morje. Kdo pa je že slišal, da bi kožni rak prizadel človeka, ki je od zgodnje mladosti vajen življenja na odprtem, ima morda celo svojo kmetijo in se zdravo prehranjuje.
Pa še nekaj. Zakaj zdravniki ljudi ne opozarjajo, kako močno nezdravo je to, da vsako jutro pod svojim ali sosedovim oknom grejejo avto, seveda s prižganim motorjem. Ja, seveda, prodaja avtomobilov je življenjskega pomena za obstoj naše potrošniške družbe, to da ljudje odhajajo na plažo ali v naravo, pa zdravi proizvodnji bolj škodi kot koristi. No, ko si že želijo tega, naj vsaj nakupijo nekaj ton zaščitnih krem, pa klobuke in očala. Da bo družba imela nekaj koristi od tele zdrave, nagonske želje po soncu.
Prvi dnevi pomladi so, končno sem zdrava, zemlja na naši njivi je voljna in nežna. Ko sem utrujena, se naslonim na motiko, zaprem oči in se nastavim sončnim žarkom. Pri tem uživam kot martinček in sanjam o poletju, ki mu ni konca. Ne boj se, prijatelj, ki prinašaš življenje, zvesta ti bom ostala do konca dni in tvoji žarki bodo risali nasmeh na moja usta. Smejem se, ko se spomnim na prijatelja, ki mi je lani dejal, da ne pozna osebe, ki bi tako ljubila sonce, kot ga ljubim jaz. No, in kaj je v tem slabega???
SvziPertot
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 30
Pred prazniki se vedno počutim tako kot se najbrž večina ljudi, včasih se mi zares zdi, da je lepše pričakovanje praznikov, kot pa so prazniki sami. In tudi Velika noč ni nobena izjema, pa čeprav bi moral, kot človek, ki skuša biti kristjan, seveda razlagati vsem naokrog, kako vesel in srečen sem. Če pa je ena stvar, ki je ne prenašam, so pobeljeni grobovi, kot jih lepo imenuje evangelij, vse tiste ljudi namreč, ki govorijo eno, delajo drugo, in, dodajam sam, mislijo tretje. To nepotrebno sprenevedanje, laži, “farbanje” drugih in “govorjenje za hrbtom”, kot preprosto, a povedno, rečemo opravljanju, vse te nečedne zadeve me zelo motijo, še posebej seveda med kristjani. Saj ni, da tega drugod ni, a med kristjani pa teh grdih stvari ne bi smelo biti. Ker vas nočem utrujati z že stokrat slišano pridigo, moraliziranja pa tudi ne maram, bi vas danes rad nagovoril, da sežete po knjigi, ki je žal ne boste zlahka dobili v knjigarnah, morda pa jo boste le našli v kaki knjižnici, žalje v slovenskem jeziku ni, pa čeprav bodo avtorja poznali vsaj filmski ljubitelji, saj je bil učenec slovitega režiserja Tvardovskija, vse življenje pa je ostal zvest tako filmu kot knjigi, pisanju knjig. Umrl je mlad, kot se za resnično velike pesnike in pisatelje spodobi, bi posmehljivo dejal moj prijatelj, ki iz starorimskih klasičnih del potegne samo tisto, kar mu je pogodu, da lahko smeši današnji čas in vse nas, ki pišemo.
Vasilij Šukšin je temu pisatelju ime, rodil seje 25. julija leta 1929, umrl pa je 2. oktobra leta 1974, ko mu je bilo le 45 let, če dodam še, da je umrl zaradi rane na želodcu, ki bi jo danes hitro ozdravili, sem o tragiki njegove smrti povedal dovolj. Za Šukšina seveda ne bi vedel, če ne bi v Trstu pred tridesetimi leti prijatelj Davorin Devetak tako vneto hodil v Capello Underground gledat tiste filme, kijih navadni smrtniki lahko vidimo samo včasih, ponoči, ob nemogočih urah, po navadi na tretjih, četrtih, petih in desetih kanalih in še to samo takrat, ko nas bolijo zobje ali pa ne moremo spati, slučajno, kot se slučajno najdejo biseri, lepe, redke stvari. Za tiste, ki neveste, Capella Underground je bila mit, za filmske ljubitelje namreč in... za prijatelje le-teh. Sam imam navado reči, da je lepe stvari treba deliti, in tako je tudi med nami študenti bilo na univerzi, kar nekaj nas je bilo knjižnih moljev in iskalcev lepega, življenje nas je sicer razpršilo, razgnalo po svetu, še vedno pa nas druži tisto prijateljstvo, ki nikdar ne mine in ti omogoča, da se po dolgih letih s prijateljem enako lepo lahko pogovarjaš, kot si se v časih, ko si živel skupaj, z ramo ob rami, tovariško in prijateljsko, ko si marsikdaj preskočil kako večerjo, da si lahko zavil v knjigarno in pod pazduho zvečer prinesel vštudenstko sobo knjigo, ki si jo odkril, pisatelja, ki ga nisi še poznal, in si potem to lepoto delil s prijatelji. Po spominu vam
lahko povem, da je leta 1981 pri Mondadoriju izšla knjiga Vasilija Šukšina z naslovom Viburno rosso, da, zagotovo vem, da jih imam doma vsaj dve, ker je eno s seboj v zakon prinesla žena Adriana, moja pa mora tudi nekje biti, morda vtretji, četrti vrsti na knjižnem regalu, vem, da mora biti, kot tudi to, daje obrabljena, ker smo jo brali in brali. V slovarju boste za Viburno rosso izvedeli, da se temu grmu po slovensko reče dobrovita, kalin, meduljevka, hudolesovina, po latinsko pa se rastlini reče “viburnum latnana”, sam bi torej v slovenščino naslov te čudovite Šukšinove knjige prevedel Rdeči kalin. V knjigi Viburno rosso pa ni samo kratek istoimenski roman, ampak so zraven dodane še imenitne Šukšinove zgodbe, kot sam raje imenujem črtice in novele, knjigo pa je za italijanski trg pripravila Serena Vitale. Dovolj podatkov, dajo boste našli, če vas slučajno zamika, da si boste privoščili nekaj izjemno lepih ur branja in uživanja ob mojstrskem pisanju Vasilija Šukšina, predvsem pa boste trpeli, živeli in se veselili s Šukšinovimi preprostimi, malimi ljudmi, katerejeta izjemni ruski umetnik imel najraje. Na misel mi prihaja naš pesnik Srečko Kosovel, ki je imel rad preproste besede preprostih ljudi, kot še danes stoji zapisano v Tomaju, in prav tak je moral biti Vasilij Šukšin, sicer ne bi s tako ljubeznijo opisoval malih ljudi in njihovih navidez nepomembnih življenj, ki pa se nam kažejo z neznansko lepoto in tudi bolečino, ki je lastna vsakemu polnemu življenju vsakogar izmed nas. V spomin mi prihaja samo drobna zgodba o človeku, ki poleti tam daleč v vroči Sibiriji ne more spati ob speči ženi in posluša radoživo petje in igranje na harmoniko vaških fantov in še posebej enega med njimi. Ta mladenič se nekega dne oženi in na vasi je kar naenkrat mir, v dolgih in vročih nočeh pa naš možak srednjih let še vedno ne more spati... in mu je žal, da mladenič ne prepeva in ne igra več na harmoniko, pa čeprav ga je prej vedno kregal zaradi tega. Življenje pač, boste rekli. Ja, življenje, a lepo, lirično opisano tudi v primerih, ko gre za hude zadeve, mostrsko pisanje. Ko člogek odloži knjigo Rdeči kalin, ve, da se bo k njej vrnil. In kaj ima to opraviti z Veliko nočjo in pričakovanjem praznikov?
Veliko, saj Šukšinu uspe potegniti na dan tisto melanholično otožnost, ki je lastna vsakomur izmed nas, plemeniti pa le tankočutne in žlahtne duše, kiji znajo prisluhniti, če pa jo le-ti znajo tudi lepo ubesediti ali kako drugače izraziti, govorimo o umetnikih. 0 tistem neizrekljivem in lepem, zaradi česar se bodo vedno znova rojevali ljudje, ki bodo vedno znova pisali, slikali, skladali, snemali filme, prepevali, razmišljali. A vedno znova se bodo tudi spraševali: “Kaj sploh počnem tukaj”?
PalaTrieste: Pokal Millenium Cup
Silovit vzpon društva Cheerdance Millenium
h
Veselo Veliko noč
vam želita banki, ki se razlikujeta in sta vedno na vaši strani.
v
S-
JU
C
C
ZKB 0
credito cooperativo del carso
iyUO;
• zadružna kraška banka
CREDITOCOOPERATIVO
ZADRUŽNA BANKA
Doberdob in Sovodnje