Poštnina plačana v gotovini.
ŽAR
DIJAŠKI LEPOSLOVNI LIST
LETO IV — 1932-33 — ŠTEV. 1
List izdaja prof. Gnjezda Franc, za srednješolsko organizacijo »Žar« na drž. klasični gimnaziji.
Odgovorni urednik prof. Gnjezda Franc. — Tiskarna »Slovenija« (predst. A. Kolman), Ljubljana, Wolfova ulica št. I.
VSEBINA:
Jože Kastelic — Sredina.
Vinko Vipotnik —1 Novi dnevi.
M. — Iz dnevnika.
France Novšak — Le sjej, le s je j. ti sonce! France Novšak Preko polja.
Slavko J. Žabkar — Večerno razpoloženje. Paskal — Gotika.
Jože Prochžzka — Čehoslovaška književnost. Književna poročila: Tri modrosti starega Wanga.
Prokletstvo.
Gledališka poročila: Zločin in kazen (J. B.
Lopez (Tone).
LISTNICA UPRAVNIŠTVA.
Vse naročnike in člane prosimo, da nam plačajo naročnino čim preje (po možnosti ves znesek naenkrat). Prav tako prosimo, da poravnajo svoje denarne obveznosti iz lanskega leta oni, ki tega še niso storili.
Vse reklamacije in prošnje je treba nasloviti na društveni odbor na državni klasični gimnaziji v Ljubljani.
Cena letnika (10 številk) znaša 30 Din, ozir. 35 Din s poštnino.
Čekovni račun pri poštni hranilnici št. 16.046.
V	zalogi je še nekaj lanskih vezanih in nevezanih letnikov ter nekaj predlanskih vezanih letnikov in posameznih številk (vse številke razen prve in druge — 20 Din). Prav tako morete dobiti še »Pregled zgodovine I.«, cena 10 Din. in originalne platnice za III. letnik, cena 12 Din.
Kdor pridobi pet solidnih naročnikov, dobi list.zastonj. Podrobne informacije dobite: pri odboru na drž. klasični gimnaziji v Ljubljani!
ŽAR
DIJAŠKI LEPOSLOVNI LIST NA DRŽAVNI KLASIČNI GIMNAZIJI V LJUBLJANI
LETO IV	1932-33	ŠTEV.	1
Jože Kastelic — Sredina.
Moj dom je sredi naše vasi, naša vas je sredi sveta —
Vse okrog je jasnina in luč in jaz sem sredi vsega.
Iztegnem roko in pravim: Drevo, pa se pod oknom vzpne moj mecesen
in zasumi — Zaprem oči in pravim: Poljub, pa se na ustnih mi z vetrom okus zrelih
sadov pomudi.
faz sem doma na sredi sveta in svet je sredi vseh zvezda, vse zvezde so v božjih rokah.
V	brezmejnosti Bog zaklepa ta krog in se z menoj in svetovi igra.
Vinko Vipotnik — Novi dnevi.
Zakaj ste mi zgradili ta dom, ki mu je premalo sonca in senc, zakaj ste v moje rastoče srce iztočili toliko zlatega hrepenenja, da bi vsemu rado živelo? Cesta me čaka — dobra, smehljajoča deklica —. ki želi mojih korakov kakor dragocene ljubezni.
Pozne ure.
Nekoliko sem že utrujen in dež mi škropi v lica. Izven (eh cest ne zaniha nikoli moje življenje. Kamen v tleli — mrzla ljubezen mladih nog —. visoko ocetno nebo skrbno šepeče vame. kakor tolaži pozno sonce rože, ki usihajo na jesen.
\ teh pustih, golih dneh je tudi majhna ljubezen gor-kejša. ljubezen kamnov in ljubezen tihega neba. ki je osivelo kakor pločevina izžgana v ognju.
Nekdo mi je zadnjič od blizu pogledal v obraz in mi povedal, da sem slab in otemnel pod očmi. Pa tiste žive strahote nisi prebral iz globine, človek, tiste lepe. ki se mi privija kot se prepenja jutro nad poljem. Tudi tega sem se spomnil sedajle, ko stojim v tej rdeči luči. ki seva iznad tujih vrat. kakor nepotrebna milost na umazane mlakuže. Kako pomilovalno me liže njena slepeča svetloba, ubogega, poslednjega gosta v hladni noči. ki se je upognila kakor bogata veja nad samoto tega kraja.
Takole tipljem počasi za malenkostmi in se pomudim pri njih le trenoiek, ker nočem, da bi se mi kdo smejal v tako prazni uri, ko tanka telesa kandelabrov raslo iz asfalta kakor ponižni, umrli potniki pozabljenih cest. Hripav smeh vetra se lovi v kostanjih, trgajoč z vej onemogle liste, ki medle v blatu kakor siromašne sanje.
Še preko tega trga moram, zapuščenega doma. ki rahlo spi. z otroško bojaznijo, da ne bi preslišal mojega toplega pozdrava...
Česa še čakam nocoj? Saj ni. da bi se poslavljal od koga. ker nobenega ne poznam. Kako naj verjamem lažnim solzam in privajenim besedam. Novo ljubezen kujem, bogato in rožno, podobno ranemu vetru, ki ziblje prve cvetke v pomladnih gredah.
Polnoč udarja ...
Dež drobi v ceste kot skrita moliiev.
Do j ui ra je še daleč.
Vendar boni čakal, da se zvijo le temne zastave oblakov. ki plapolajo na nebu. da zbledi noč. ki (išči kakor greh dušo. da vzide sonce, razkošno in polno in me obišče — I) rata.
Zbogom.
A eselo se je naslonila name in gledala sva. kako zahaja sonce. Na zobčasti konturi gozdov je stala razkošna zarja, kakor velik, zlat metulj, razpenjajoč svetla krila. Mo gočna. sinja bič je utripala nad krajino kot razposajen smehljaj.
Čudim se še vedno, v čem je bilo toliko tople privlačnosti. toliko nedopovedane lepote in ljubkosti, dči mi še danes gorko zaveje v duši. ko so že davno minuli tisti zlati hipi.
1 ako daleč je vse to. Odbežalo je. kakor odlete ptice v jeseni, srce je prekril mrzel plašč, ničesar zdravega ne pn-sije več skozenj, iz oči mi je že zdavnaj zdrknila zadnja solza.
Ostal sem sam in moj mrtvi pogled se plazi po raztrganih jadrih. Nekdaj so se bočila v svetlem vetru in se pozdravljala z bogatimi obalami v prešernem smehu.
Ugasnilo je vse. kakor ugasne pozna luč v globoki, tihi noči, da je ne vidi nihče, kako zadnjič zatrepeče in izdihne.
Tako leže pred menoj ta bela jadra, kakor ustreljeni golobje, kakor bele žalostne rože. ki hlepe po vodi.
Y	njihovo belo tkanino sem risal svoje sanje, s toplo mlado krvjo. O. ti. čudni, nenavadni grob! Moj obraz je miren in bel kot sveža kost. moje oči dva svetla kamna. Zd: se mi. da soba nima štirih sten. da je naokrog brezkončen mrak. ostudna pajčevina mi lega na glavo, da v grozi zapiram veke.
Ta tišina je suh.	zadrževan	jok.	ki bo	zdaj	zdaj	iz-
bruhnil. silno in trdo.
Glava mi je težka,	dež	udarja	na šipe.
Veter je zaplakal	pod	oknom	kot	prestrašen	otrok,	da
se mi je stisnilo srce. ko da bi kdo stopil nanj. Domislil sem se, da je kasno in da je zunaj meglena in žalostna jesen.
Tudi tedaj je bila jesen. Jasna in polna smeha, kakor so srca slavcev, ki pojo spečim rožam.
Povlekla me je razigrano k sebi in lasje so se ji vsuli po travi. Lahno sonce je pritajeno zvenelo na beli obleki kakor dragulji, svoje lice sem vroče pritisnil k njenemu in nad nama je lesketalo nebo koi mehka svila.
Dvignila je lepo. do ramen razgaljeno roko. v kateri je držala rdečo cvetko, in pokazala na svetle, rahle oblačke, ki so hiteli čez nebo kot tihi. pobožni romarji bogvekam.
Nagnil sem se nadnjo in polne ustnice so vztrepetale kot redka dragocenost in čakale: oči so ji gorele koi drobne lučce. pod temnimi obrvmi so ležale tako čiste in tako nedolžne kot da je kdaj snežilo vanje.
Ko sem tako držal njeno glavo v rokah, gledal v polodprte oči in rahlo razmaknjene ustnice, je potrkalo na srce tiho spoznanje, da je to ura slovesa, da me jutri ne bo več in bo morda mrzel dež rosil na ta kraj.
Položil sem glavo nazaj v travo, da so me prestrašeno pogledale sanjave oči in zastrmel v slabotno luč. ki je še kipela na zapadu.
Srce je bilo trudno in naveličano.
List je padel raz drevo v njeno naročje kot vzdih, žalostno je sklenila roke. hoste so temnele in sonce je drselo z njenih las. z oči, z ustnic ...
Vračala sva se počasi in zvezde so vzhajale, l akrat nisem čutil takšne zoprne grenkosti v sebi. Držal sem njeno roko poslednjič v svoji in mrak se je preplezal kol tenko predivo nad hišami.
Ko sem ji dejal zbogom, se je v mesečini odražal na obrazu skrivan obup in vlažne oči so ležale globlje v njem. Mesec je čolnaril na nebu in se drobil kot čudovit prah n i strehe, drevesa in polja.
Vrata so se nekje ječe zaprla in zdelo se mi je. da je zaplakala za menoj.
Ko sem jo zadnjič srečal, je tuja lepota šepetala na njenem obrazu in visok ponos je ležal pod težkimi trepalnicami. Gorak veter je podil po \iinitem nebu kosme vlažnih oblakov, daleč na cesti je izginjala pod kostanji njena postava in sonce jo je poljubljalo na ramena.
To so obrabljene, rožne sanje. V tihem uboštvu tega življenja se včasih zasvetlikajo, kot poletje nad zlatim poljem. toda star sem že in me ne vznemirjajo malenkosti.
M. — Iz dnevnika.
Včasih sem pisal dnevnik. In nekega večera sem napisal tudi tole:
Da bi dobil deklico, kot živi v mojih sanjah in mislih, vedno, ko hodim sam po zapuščenih stezah, ko mi dvomi koljejo dušo, ko gledam grdobo in zvijače sveta, ko ob poletnih večerih slonim ob oknu, ko iščem tolažbe v gozdu in v samoti. Da bi jo dobil — saj bi me tako lahko srečala in mi dala upanja, veselja, mladost, veselo in razkošno.
Sedela bi in bi se menila o soncu in zvezdah, kako se drevesa ljubijo in si ptiči pojo zaljubljene pesmi.
Iskala bi zapuščenih potov, da bi bila sama. ona in jaz in z nama mladost in rože, sonce in zvezde, ki bi se nikoli ne utrinjale.
Gledala bi. ko bi sonce zahajalo, videla bi zvezde in si želela večnosti v objemu.
Nikjer bi ne bilo zapuščenih steza za mene, nikdar bi ne jokal nad svojo samoto.
Ob večerih bi pravil svoji deklici o življenju, ki je šlo mimo moje mlade duše. o lakoti in zatohli, nezakurjeni sobi. pa o dragih cigarah in pojedinah bogatinov, ki sem jih gledal in jih pomiloval — reveže bogate. Pravil bi ji o umazanih strujah v reki življenja, ki je teklo mimo moje duše. O materi bi ji pravil, ki zame skrbi in joka, šiva in moli in lepe sanje sanja o meni.
Ona bi mi pravila o sebi, kako se pogovarja z rožami, kako zvezdam izroča pozdrave zame. Jn bi mi pravila o smešnih ptičih, ki ji vsako jutro podoknice pojo in o veščah. ki letajo okrog petrolejke. Vsak večer, ko piše lepo pismo za mene.
Tako bi hodila in se menila, rož bi si trgala in se smejala in bila bi tako mlada v ljubezni.
Da bi dobil deklico ...
Moja duša je odprta knjiga, kdo bo bral v njej vse. kar me veseli in kar mi greni mlade dni.
Da bi dobil deklico ... Tako sem včasih pisal v svo j dnevnik, da se sedaj smejem, kadar ga prebiram. Sedaj bi nemara več tako ne pisal, če mi hočete verjeti.
France No vsak — Le sjej, le sjej, ti sonce!
(Zgodbe mladih dni.)
1.
Lahko mi verjamete, da se prav nič ne spominjam, kdaj sem se rodil, tudi ne morem povedati, kje. Gotovo sem bil tedaj še mnogo nemirnejši kot sedaj, ko trgam že nekaj lei hlače po šolskih klopeh.
Nemara je bila tedaj vojska. Vsaj pravili so tako. l}o mestu je bilo vedno polno vojakov, ki so gledali nekam temno predse. Vsak dan so prihajali novi begunci. Vsak dan so koga ustrelili zaradi nekaj besed. Tudi našega soseda so. ker je rekel, da ta vojska ni za nič.
Takrat sem prvič spoznal, da je na svetu hudo. Bili smo v mestu in lakota je prežala iz vseh kotov. Pri nas je bilo troje otrok, oče pa je odšel na vojsko. Samo mati je bila pri nas. šivala je pozno v noč. da si je prislužila toliko, da nam je mogla drugi dan kupiti košček kruha.
Še zdaj me je groza, če se spomnim, kako strašno je bilo čakati na kruh. Že nekaj ur preden so odprli trgovino, so stali ljudje, trudni in lačni, v dežju, v dolgih vrstah. Čakali so za nekaj koščkov kruha vse popoldne in mnogokrat se je zgodilo, da so trgovino zaprli preden so vsi prišli na vrsto.
Tiste dni je neprestano deževalo. Bila je že pozna jesen in na okna je udarjal dež. Ljudje so bili temni in žalostni, megle so se tiho priplazile v mesto in ga objele s svojimi težkimi peroti.
Stali smo v dolgi vrsti pred trgovino. Bilo je še zgodaj, toda mrak je že objemal čakajoče ljudi. Prav počasi smo se pomikali naprej in za nami so še vedno prihajali novi.
Včasih so se na široko odprla vrata in na cesto je planila topla luč. Najprej sem zagledal za dolgo mizo mastni trgovčev obraz, po policah je bil razstavljen kruh. Mnogo ga je bilo, toda premalo za toliko lačnih ljudi.
Dan se je zlil v noč. megle so se spustile na cesto, kakor kresnice so žarele redke cestne svetiljke.
Bili smo žalostni. Bili smo lačni Bili smo trudni.
Vrsta pred mano se je skrčila. Stara ženica je zadnja pred mano pomolila trgovcu karto, ki jo je vse popoldne tiščala v premrlih rokah.
Za menoj je stala deklica. Večja je bila od mene, žalostno je vsak trenotek pogledala na vrata. Kakor bi se bala, da je ves dan zaman čakala na košček kruha.
V	meni se je zganilo nekaj toplega Zelo majhen sem še bil, najmanjši v dolgi vrsti. Komaj sem vedel, da je na svetu hudo.
Prijel sem deklico za roko in jo hotel potisniti predse. Začudila se je. kaj hočem.
»Pojdi pred mano. sem rekel tiho. Težko je čakati, kaj ?«
Nasmehnila se je in bledi obraz je nalahno zardel.
Prav tedaj je zapustila trgovino stara ženica in deklica je vstopila. Ko je odšla, se mi je nasmehnila in izginila v meglo. Nič več je nisem videl.
Truden in lačen sem vstopil. Pomolim tisto karto. 1 rgo-vec se nasmehne. Sladko je rekel:
»Nič več. Poglej. Nič ni.«
Kakor bi mi kdo prebodel srce. Zaplesale so prazne police. zaplesal je trgovčev tolsti obraz.
Težke solze so mi privrele iz oči. Planil sem na cesto v meglo. Temna je bila noč. Še temnejše je bilo moje srce. Ko sem prišel domov, sem jokal. Tiho sem odprl vrata, mati je sedela pri mizi in šivala. Petrolejka je metala mehke sence po stenah.
Zraven matere je sedel vojak. Z veselim nasmehom je gledal name. V naročju je imel Janka. Na mizi pa je ležal
velik hleb kruha.
Ko sem vstopil, je vojak vstal in me mehko poklical:
»Ali me nič več ne poznaš? Ne poznaš več svojega očka ? «
Nasmehnil sem se in si obrisal solze. Čutil sem, da je pri meni nekdo, ki me ljubi.
Zunaj pa je bila jesenska noč in veter je zanašal dež
v okno.
To je moj prvi spomin.	(Dalje.)
France Novšak — Preko polja.
Nocoj je tako žalostno moje trudno srce — preko polja jesenskega moja temna senca gre.
Na sinjem večernem nebu krvavo zarja žari, daleč, daleč nekje se mlado dekle smeji.
Sredi jesenskega polja moja mati leži. morda še moje marjetice v drobnih rokah drži.
Preko polja jesenskega plašna senca gre — nocoj je tako žalostno moje trudno srce.
Slavko J. Žabkar — Večerno razpoloženje.
Ponehal šum nervoznega je dneva in noč se vlegla je v obcestne jarke in luči blede so se v borih razletele in moje misli nekam daleč zaželele —
Paskal — Gotika.
Tedaj, koncem 12. in v začetku 13. stoletja je sedel na papeškem prestolu Inocenc III.. »varuh zatiranih in pribežališče nesrečnih«, kakor ga je nazvala zavržena žena francoskega kralja Filipa II. Papeštvo je na vrhuncu svoje
moči. Papež vlada Evropo. »Nikdar se ni posluževal nobenega nasilnega sredstva, kakor so se jih posluževali oni. ki so hoteli v onih časih obnoviti svetovno gospodstvo; vsa njegova moč je bila vzvišena papeška avtoriteta, na podlagi katere se je vsled časovnih okoliščin in vsled svojih sposobnosti dvignil izmed vseh papežev tako visoko, da ga po vsej pravici lahko imenujemo Avgusta med papeži . ..« (Dr. J. Turk: Cerkvena zgodovina. 1930.) Ko pa je umrl. je izbruhnil boj med papežem in Staufovci v vsej svoji bolestnosti. najkruteje pač za Friderika II., Inocencovega varovanca. zelo izobraženega moža. ki pa »kot vladar ni poznal nobene pravice: pravica in postava je bila le njegova neomejena volja: zato je bil strasten v sovraštvu in preganjanju svojih osebnih in političnih neprijateljev«. Po dolgem boju je podlegel. Moral je podleči, kajti vede ali nevede se je boril proti krščanstvu. Na čelu božjega kraljestva na zemlji, kraljestva, ki mu je v prejšnjih časih tudi cesarstvo samo bilo naklonjeno in ga pospeševalo, stoji namestnik Kristusov. In v tistem trenotku, ko se je dvignil Friderik proti papežu, se je dvignil proti vsemu krščanstvu m tudi proti sebi samemu. Gotovo, sedeli so na Petrovem stolu manj zmožni možje, toda krščanski nauk, ki uči. da ljubezen, ne sila silo premaga, je moral kljub temu zmagati. In prav zato so morale Friderikove tako zvane reformacijske težnje propasti. Nekdo drugi je obnovil cerkveno življenje, v ljubezni, siromaštvu in preproščini. Bil je to Frančišek Asiški. Ta Friderikov sodobnik je pripeljal Cerkev v novo življenje, novo dobo. In zopet je bila vsa moč v rokah katoliške Cerkve. Vzklila je nova kultura: gotska kultura srednjega veka. Toda tragično v tej kulturi se mi zdi, da sta se ločila menih in bojevnik, prej tako rekoč ena oseba. Ločila sta se in odslej je hodil vsak svoja pota.
Med vinogradi, med mehkimi griči, ob počasnih rekah Francije so vzcvele kot čudovite rože gotske katedrale. Vsako mesto, vsak trg ima svojo. In krog vsake se razrašča cel trop kapel, opravljenih lično, kot da bi bile princese. Ta zdrava ličnost se mi zdi ena bistvenih potez gotike. — Kamenje je obdelano v naj čudovitejše oblike, obloženo z zlatom in veselimi barvami. Povsod govori z njega stari zakon, evangelij in življenje svetnikov. Kristusovo življenje na zemlji in preroške predpodobe njegovega delovanja,
življenje Marijino, s sto in sto vabljivimi okrasi in potezami. ki jih mi moderni že davno več ne poznamo, življenje svetih vojščakov, romarjev in pnščavnikov: vse to se menjava v pisani barvitosti. Prav isti motivi se vračajo na oknih katedrale. Ta velikanska okna trgajo zaprtost prostora in ga širijo skozi barvane šipe v nekako vizionarno daljavo. In te elegantne ladje, ti stebri, zdi se. da segajo gori do nebes in da dvigajo vernika visoko nad vsakršni prostor.
(Dalje.)
Jože Prochazka — Čelioslovaška književnost.
Čehoslovaška književnost so deli na tri glavne dobe: staro, srednjo in novo dobo. Stara doba traja od konca IX. stoletja do začetka XV. stoletja, srednja od Husa do prosvetljenega absolutizma. to je druge polovice XVIII. stoletja in nova do danes.
I. Stara doba.
Literatura stare dobe ji' bila pod vplivom vzhodne in zapodile kulture. Literarne spomenike nam je ohranilo krščanstvo, ki je prineslo tudi pisavo, in sicer sv. Ciril in Metod glagolico, ki jo je pozneje nadomestila cirilica, nemški duhovniki pa latinico. Po padcu velike moravske države in po zavzetju sazavskega samostana (II. stol.) sta prenehali glagolica in cirilica. Glavni ostanki teh so praški glagolski odlomki manjših molitev vzhodne liturgije v starocerkvenoslovanskem jeziku, legenda o sv. Vaclavu in glagolski odlomki kijevskih listov, ki so ostanki glagolskega misala rimske liturgije.
/o v 10. stoletju so bili samo nemški duhovniki, ki so uvedli zapadno liturgijo in latinico. S tem je dobila latinščina velik vpliv na ostali razvoj, posebno še, ker jo je podpirala država sama. Saj so državne in pravne listine te dobe in še pozneje pisane v latinskem jeziku. Najvažnejši latinski spomenik je Kozmasova »Kronika češka«. Ko z m as (1045.—1125.), praški kanonik, začenja svojo kroniko od svetovnega potopa in opisuje dogodke do leta 1125. Verodostojen je od leta 1092. Pozneje sta kroniko nadaljevala Petr Žitavskyod 1294. 1. do 1338. in svetovidski prošt František od I. 1283.—1353.
Že v 13. in 14. stoletju so se pojavile češke pobožne pesmi in legende. Domneva se, da sta najstarejši znani pesmi — »Ho-spodine, pomiluj nv« in svetovaclavska — iz 13. stoletja, prav tako tudi prve legende, ki se pa niso ohranile, le iz 14. stol. je ostalo nekaj odlomkov. V istem stoletju se je razvila nabožna
drama. Ohranila se je igra o treh Marijah. Predstave so bile na prostem, igrali pa so dijaki. Iz nabožne se je razvila posvetna drama. Ohranil se je odlomek komedije »Mastickar« (mazač) iz 14. stol. v latinskočeški mešanici.
Zelo so bile razširjene nemške viteške romantične pesmi o Aleksandru Velikem. Tristanu in Tzoldi in druge. Po njih vzoru je spesnil nepoznani pesnik češko Aleksandriado, ki pa je vendar precej različna od podobnih pesnitev drugih narodov. Jezik je še zadosti dovršen, verzifikacija pravilna. Ohranilo se je 4000 stihov.
Ker so si pridobivali Nemci vedno večji vpliv, so jim bili Čehi, zlasti plemstvo, zelo sovražni. Iz rodoljubnih namenov je nastala »Dalimlova kronika«. Pisec je neznan. Naslanja se v mnogem na Kosmasa, ima isti začetek, opisuje pa dobo do 1318. leta. V kroniki je podal zahtevo, da mora biti češka država svobodna, vlada naj jo od plemstva izvoljeni kralj, oboji pa morajo biti čuvarji češkega jezika, zakonov in običajev. Delo ima zgodovinsko vrednost od 1. 1278. Razen imenovane kronike se nam je ohranila še »Kniha Rožmberska«. Neznani avtor opisuje stare češke običaje, ki bi se jih morali držati sodniki.
Splošen padec morale je povzročil, da so duhovniki-pridi-garji karali napake svoje dobe ne samo z besedo, ampak tudi s peresom. Pojavili so se tudi didaktično satirični spisi. Prevedene so bile tudi Ezopove basni, ki jim je prevajalec dodal uvod. kjer opisuje boj greha s krepostjo.
Najvažnejša in najbolj plodovita doba stare češke litera-ture je od Karla IV. (1346.1.) do konca 14. stoletja. Že leta 1348. je ustanovil Karel IV. praško univerzo, ki je bila prva v srednji Evropi. Sam je napisal svoj življenjepis v latinskem jeziku Vita Caroli«, ki ga je dal pozneje prevesti na češki. Delo ima predvsem vzgojni pomen za sina Vaclava. Spisal je še nekaj pobožnih del. Dal je sestaviti zakonik »Maiestas Carolina«. Po njegovem naročilu so pisali češko zgodovino trije zgodovinarji: Pfibik Pulkova, Jan Marignola in Beneš Krabice. Iz te dobe sta tudi prevoda Marco Polovega »Milliona« in »Potovanje Jana Mandevilla«, najrazširjenejše knjige srednjega veka poleg svetega pisma. Poleg češke legendarne proze so se pojavila neka-tera viteška epska dela in romani, večina predelave nemških. Prva češka tiskana knjiga iz leta 1468. je viteški roman »Kronika Trojanska«, prevod iz latinskega. Dijaki so pesnili Iju-bavne pesmi, najprej v latinskem jeziku, pozneje pa v češčini. Od teh lirskih ljubavnih pesmi se odlikuje »Pisen Zavisova«.
Že za Karla IV. je morala globoko padla, za Vaclava IV. pa še bolj. Zato je pozval Karel slovitega pridigarja, Nemca Konrada Waldhauserja 1. 1358. z Dunaja v Prago. Ta je napisal svoje govore v latinskem »Postillu«. Imel je več posnemovalcev. Matej z Janova, ki se je v svojih nazorih približal poznejšim protestantom, je napisal delo »De regulis veteris et novi testa-
menti«. »Nova rada« (novi svet) — je alegorija v stihih, v njej razlaga pisec Smil Flaška z Pardubict svoj ideal krščanske države.
Staro češko prozo je privedel do viška Tomaš St itn v ze Štitneho (1331.—1401.), ki prvi piše teološke razprave v češčini, je prvi češki filozof in kot tak pripada sholastiki. Glavno njegovo delo so »Reči besedni*; v tem delu razlaga nauk o Bogu. sv. Trojici, angelih, božji milosti itd. Prevedel in predelal je dela sv. Avguština, sv. Bonaventure in drugih. Svoje razprave, originalne in prevedene, je sestavljal v zbornike, ki se je od njih ohranil eden iz I. 1376. (»Knižkv šestery o obecnych vecech krenst anskveh«). Z njim konča stara doba.
(Dalje.)
Književna poročila.
Henri Gheon: Tri modrosti starega Wanga.
Kitajska igra v 4 slikah.
Na zapadu se je vzbudilo močno teženje, da bi zablestela v naš čas nad tisočere poti brez svetlobe nova polna luč. Konec naj bo duha, ki je zgubil vrednote življenja in ki sovraži večna etična načela! To teženje klije v vseh odrastkih sodobnega življenja. Vsa polja so sejalci posejali. Polje ljudskega odra — Henri Gheon.
Henri Gheon ni šel mimo klicev sedanjosti, klicev po pomoči. Igre minulih decenijev so bile povečini v idejnem in umetniškem oziru brez izraza. Tudi v etičnem. Mesto da bi bila igra dala vsaj malo za rast in dvig nad valovje zmaterijaliziranega duha 20. stoletja, ko človek ne ve več, kaj je in kje je, je igra le množila bolečino ter zmedo in gasila tiste poslednje luči, ki so morda še komu svetile. Tedaj je vstal Gheon, ves soroden svetlemu srednjemu veku. Napisal je v 7 letih nad 30 iger (miraklov, misterijev, burk), jih sam režiral in v njih sam igral.
Igra »Tri modrosti starega Wanga« sloni na zgodbi o kitajskem starcu, boksaškem mojstru, ki mu vse kriči po maščevanju krvi sina, snahe, žene, vnukov. On pa izpolni ves evangelij in kot kristjan objame morilca: »Odpuščam ti — in te ljubim!« Vsega je preje razvihralo maščevanje. Zdaj je postal pokojen. — Kdor se ne ukloni večnostnim božjim zakonom, se ukloni tisočerim drugim zakonom materije. Kdor pa se zakonom Boga vda. ga Bog napravi svobodnega, brez vezi.
Jezik igre je močan in sočen. (Nekateri mirakli Gheon-a so izza Verlain-ove pesniške zbirke »Sagesse« najboljše katoliško pesniško delo v francoski literaturi.)
Knjigo je izdala in založila misijonska tiskarna v Domžalah. Prevod je oskrbel Niko Kuret.
Martin Andersen Nexi>: Prokletstvo. Homan.
Prevedel Mirko Javornik. Krekova knjižnica. 1932.
Izdala Delavska založba.
Dela iz nordijske literature se [>ri nas v zadnjem času menda najraje prevajajo. Imena, kakor Knut Hamsun, Johan Boj er, Sel-ma Lagerlof, Sigrid Undset in Martin Andersen Nexo, nam odpirajo docela nov, tako tuj kot privlačen svet. ki ga doslej skoraj nismo poznali. Nad vsem je razlita tista čudovita luč severa, ki daje vsaki malenkosti svojstven videz. Roman »Prokletstvo« je že druga Andersenova knjiga, ki je izšla kot publikacija Krekove knjižnice. Avtor, ki šteje v vrsto svetovnih piscev, je v tem socialnem naturalističnem romanu zajel življenje malih ljudi, takšnih, mimo katerih gre često naš korak in oko brez zanimanja Kot oster, objektiven opazovalec riše dejanja z živo, severnjaško izklesano besedo, ogibajoč se vsakega pridigarstva. V živahnem, neprisiljenem kopičenju epizod, dramatično se vrstečih, obseva življenje v tolikih pomembnih in nepomembnih pozah, z neubranljivo resničnostjo in prepričevalnostjo, da nenadoma spoznaš, kako to dogajanje zasoplo, težko diše okrog tebe samega, kako vsi ti bedni ljudje hodijo mimo in trpe. Doumeti življenje do dna. dojeti ga in govoriti o njem tako neposredno, kot da bi ga trgal iz sebe, more le (isti, ki ga je to dno rodilo in ga v vsej krutosti izbičalo. Vse to je izkusil Nexo. — Beda in naporno delo sta vladajoči sili moje mladosti. Delal sem, odkar sem mogel laziti — pravi sam.
Silhueta danske krajine vstaja pred očmi z bledim, sivim nebom in motnim morjem, mogoče še z boječe našopirjeno zarjo nad obalami, kjer se zibljejo majhne ribiške ladje. Poleg majhno mesto z ljudmi majhnega življenja in velikih skrbi.
Čudno izpeljana je pot usode družini Frankovi. Trije jo hodijo: Elias Frank, krojač, njegova žena in sin Thorwald. Frank, pijanec, bedasta kreatura, nezmožen vsakega dela razen pitja, je živo breme v pomanjkanju in bedi živeči družini. Gospa Frankova pa nasprotno, vzor najtrdnejše volje do življenja, ki se na vse kriplje muči in razmišlja, kako bi spreobrnila svojega ničvrednega moža. Kljub vsem mogočim sredstvom, ki se jih poslužuje v ta namen, je njen mož top in nepoboljšljiv. Poleg tega mora krotiti še svojega sina Thorwalda in prenašati njegove lopovščine. v katerih je posebno iznajdljiv. V tej skrbi, v večnem trudu in delu za družino se že skoro zruši, ko izgine njen mož. kar deluje nanjo nadvse blagodejno. Po tednih potem, potegneta na ribolovu Thorwald in njegov prijatelj Lars iz vode utopljenca, v katerem spozna Thorwald očeta.
To žalostno zgodbo je napisal umetnik brezobzirno trdo. bičajoče in prav zato tako pretresljivo. »Potrebno je, da pove kateri izmed družbe tudi neusmiljene resničnosti: in kdo je za to bolj sposoben od onega, ki je spoznal bedo do jedra?« je napisal Andersen v noveli »Mladostna leta«.
Gledališka poročila.
Zločin in kazen.
Dramatizacija romana F. M. Dostojevskega v treh dejanjih. Dramatiziral P. F. Krasnopol jski. Prevedel J. Vidmar. Režiser B. Kreft.
Mirno lahko rečem, da je ruska literatura vobče socialna v polnem pomenu besede. Ko pa to trdim, hočem povedati samo to. da skoro noben ruski pisatel j ni samo opazovalec in neinteresirani tvorec, marveč tudi videc in vzgojitelj. Zato je nujno, da je sleherni ruski pisatelj obenem tudi družabni kritik. Toda družabna kritika ruske literature ni bičanje posameznih navad in položaja kot takega, ampak je kritika človeka in njegovega življenja. In vse hotenje po izboljšanju ne obstoja v ničemer drugem, kot v zahtevi po pomoči posameznega človeka, nikakor ne v zahtevi po spremembi sistema in družabnega reda. Mislim, da ima ta trditev precejšnjo veljavo za literaturo vse do Gorkega. Za Dostojevskega velja v polni meri.
»Zločin in kazen« je delo, zgrajeno na taistem problemu, ki pa se tu razvije v problem češčenja. Toda včasih se mi hoče zdeti, da v »Zločinu in kazni« temu očiščenju manjka na resničnosti. Po takšnih strahotnih blodnjah, živčnih torturah in zgrešenih prijemih. tale končni prijem tudi ni več popolnoma varen, je zopet bolj v meglo kot za nepremakljivo in jasno oporo. Meni, čisto osebno, se zdi celo. da priča bolj o brezmejni izmučenosti kot o svetlem, veselem vstajenju. Vem. da Razkolnikov noče usmiljenja. pomilovanja še najmanj, vendar pomilujem njega in Sonjo in Marmeladova in ves njihov svet, kajti vem zanesljivejšo pot skozi življenje.
Škoda, da dramatizacija, ki je sicer posrečena, in režiser tisto očiščevalno noto dela tako malo poudarjata. Tako bi bila uprizoritev še bolj organska, kajti večina igralcev je dala zelo mnogo. Ne vem koga bi hvalil: ali Kralja, ali Lipaha. ali Levarja, tako zelo prepričevalni so. Posebno Kral j zraste v nekaterih prizorih v živo resničnost. Pravo nasprotje njegovi fini psihološki igri je bogata igra Lipahova. Druge moške vloge stopajo man j v ospredje, a razen krčmarja, zadovoljujejo. Ženske manj. čeprav je igra Vide Juvanove nad povprečnostjo.
H koncu še vprašam, kaj odnašam od tega dela, kakšna je trajna korist, ki jo zapušča v meni? In odgovarjam: pogledal sem neki drugi svet. šel sem mimo. Prav nič me ni zanimal njegov kaos.	J.	B. Ž.
Vladimir Bartol: Lopez.
Literati se kaj radi med seboj prepirajo. Vsebina prepirov so jim poleg resničnih idejnih nasprotstev tudi osebna, izvirajoča iz nevoščljivosti, zavisti in medsebojnih sovražnosti. Nato pa se ta nasprotstva v širših pisateljskih krogih cesto zamenjavajo in
med seboj mešajo: iz idejnih postajajo osebna nasprotstva in obratno.
Nekako tak svet si lahko ogledamo v Lopezu. V začetku drame so duhovi že razburjeni. Miguel Lopez. bivši častnik, sedaj pisatelj, vsevprek napada s svojim bojevitim peresom svoje to-variše-pisatelje in jim očita njihovo nedoslednost in njihovo laž sebi samim, ko svoja dela in načela postavljajo v službo denarja in politike zato, da lahko že skoraj vsak pisatelj izdaja svoj list in tako ustreza svojemu samoljublju. Lopez tako razkrije vse nagibe in namene svojih tovarišev in voj lije proti njim brezobziren boj za načelnost ter neodvisnost mišljenja. Njegovi tovariši pa ga z umazanimi sredstvi ugonobe, in Lopez pade kot žrtev svoje iskrenosti in njihove maščevalnosti. Vse dogajanje je postavljeno med Baske, majhen narodič v severni Španiji. Razdeljena pa je drama prav posrečeno na 12 slik. česar pa naš oder vsled svoje tehnične zastarelosti žalibog ne prenese.
Ideja ali tendenca drame je dobra. Je res nekaka upravičena obtožba današnjega literarnega sveta in sicer ne samo med »Baski«. Večina pisateljev je zaverovanih v nepremakljivost svojih nazorov, večina je iz političnih razlogov neiskrenih. Izogibljejo se v malenkostih, polemikah, kritikah, medsebojnih večkrat osebnih napadih in v samoljubni samozavesti, kakor da ne bi poznali smisla in namena umetnosti. (Nekateri ga pa morda res ne poznajo.) Tn na kaj so tako ponosni? Na te drobne drobce resnice in lepote, ki jih najdemo v njihovih spisih, res ne morejo biti ponosni! — Pa so tako ponosni, to je zaslepljeni, da niti kritike ne prenesejo, čeprav je pravična. Mnogo kritike imamo, a vendar le premalo <1 obr e kritike. Take kritike, ki hi obdržala literaturo na umetniški višini in bi ji kazala pravo pot kam in kako. To je bistvo kritike, ne pa zgolj obsodba, izvirajoča včasih iz popolnoma drugih nagibov kakor umetniških. Pa še tega naj bi se literati zavedali, da ne pišejo zase. ampak za druge, ki naj bi jih moralno dvignili in oplemenitili njihov estetski čut. kar je v današnjih časih tako zelo potrebno. Tak pisatelj je lahko upravičeno ponosen, zavedajoč se svojega visokega poklica.
To bi bila ideja igre. ki sem jo pa po svoje razširil. Ima nekaj na sebi la ideja, ukrojena po naših kulturnih razmerah. Posebno tisto medsebojno obračunavanje kulturnih delavcev je v drami dobro povdarjeno. Gledalcu se kar zasmili narod s takimi literarnimi vrhovi. — Le škoda, da je ta ideja slabo prikazana. Drama skuša biti moderna, pa je to le deloma. Kaj naj z nekaterimi simbolizmi in romantizmi v moderni drami začnemo? Poleg tega je v igri polno nejasnosti, da človek včasih ne ve ne kako, ne kaj. Tako so značaji vseh nastopajočih literatov megleni. Lopez sam je najbolj nejasen lik. Je sicer zdrav, vesel, noben klavern junak, ne poznamo pa njegovih idejnih odnosov do njegovih tovarišev. Vsled tega na primer lahko sumimo, da dela 011 — sam zase — Santa Fe-ju krivico, ko se norčuje iz njega. Lopezova etika je tudi zelo nejasna in sumljiva, ko smatra
m
za največje dobro, da udriha po svojih nasprotnikih, samega sebi' pa prav nič ne presoja. Tudi ne vemo, ali je Lopez nasprotnik Bonus-ov le osebno — 1o po pravici, ali je tudi njegovim idejam — to mogoče po krivici, ker je pač že nasproten njegovi osebnosti; načel Bonusovih pa itak ne poznamo. Najboljši lik je še Alvarez — idejno dobro zasnovan in dovršeno izpeljan. Dobra lika sta tudi »Stenica« in Hazdrubal; slednji je pa prav za prav za lase privlečen v dramo. Splošno pa napravlja delo vtis. da je dramatsko neizdelano in nepopolno. Marsikaj se da le slutiti. Zato je razumljivo, da predstava pri širšem občinstvu ni dobila primernega odziva. Če bi avtor posamezne osebe točneje označil iu vse sploh idejno razširil ter izpopolnil, bi delo, mislim, veliko pridobilo na pomenu.
Režiser O. Šest in igralci so imeli splošno težko stališče, ker so morali vse osebe dramatsko žive šele ustvarjati, oziroma oživljati. A so se uživeli v miselnost drame in splošno storili kar največ mogoče.
Vsem dijakom pa priporočam ogled tega domačega dela že radi njegovega zdravega jedra.	Tone.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Ob začetku četrtega leta našega delovanja pozivamo ponovno vse lanske sotrudnike k sodelovanju z nado, da se bodo našemu klicu odzvali tudi drugi, ki se do sedaj še niso udejstvovali v našem listu, zlasti mlajši. Prav tako upamo, da nam bodo ostali vsi lanski člani in naročniki zvesti in da se bodo naročili na naš list še novi.
Posvečali bomo še nadalje predvsem pažnjo leposlovnim produktom srednješolcev; poleg čisto beletrističnih stvari bomo priobčevali razprave o sodobnih problemih. Mnoge bodo najbrže zanimali literarni pregledi, ki bodo predvsem informativnega značaja, clasi ne povsem pristni (saj nihče ne more zahtevati, da bi kak srednješolec obvladal kako tujo literaturo). Naš list bo prinašal še nadalje književna poročila, redno o knjigah, ki nam jih bodo založbe poslale v oceno, sicer pa predvsem o pristno slovenskih delih. Izostala tudi ne bodo poročila o dramatskih prireditvah. Uredniški konzorcij si bo prizadeval, da bodo vse priobčene stvari na zadovoljivi višini.
Ob koncu pa se še enkrat zahvaljujemo vsem. ki so nam v prejšnjih letih šli na roko. g. direktorju, g. prof. Gnjezdi, celokupnemu profesorskemu zboru, vsem sotrudnikom, članom in naročnikom.
DRUŠTVENA POROČILA.
V	četrtek, dne 22. septembra 1.1932. se je vršil četrti redni občni zbor. — Prof. Franc Gnjezda je prevzel še nadalje pokroviteljstvo. Po zaključenih formalnostih in poročilih je bil na predlog preglednikov in starega odbora sprejet sledeči odbor: presednik Stare Leo, podpredsednica Grafenauer Marija, tajnik Snoj Jože, zapisnikar Trdin Mihael, blagajnik I. Prochazka Jože, blagajnik II. Dolenc Franc, odborniki (voditelji odsekov): Roger Anton (dram. odsek). Grum Janez (sestanki), Polič Branimir in Prevoršek Uroš (glasb, odsek) ter uredniški konzorcij, uredniki: Žabkar B. Jože, Truhlar Karel, Logar Valentin, upravni urednik: Stare Egon. Za. preglednika sta bila izvoljena Pogačnik Lija in Novak Stojan.
Med počitnicami je priredilo naše društvo ekskurzijo na Koroško, ki se je je udeležilo štirinajst dijakov pod nadzorstvom g. prof. Gnjezde. Na svojem potovanju, ki je trajalo teden dni, so obiskali vse poglavitne slovenske kraje v Rožu, ter priredili šest uspelih sestankov s tamkajšnjimi izobraževalnimi društvi. Za uspeh, ki ga je dosegla ekskurzija, se moramo predvsem zahvaliti gg. Zormanu in Uršiču, ki sta nam šla pri ekskurziji na roko ter g. profesorju Gnjezdi, ki nas je spremljal na potovanju. Dalje se moramo zahvalili vsem onim, ki so nas finančno podprli in s tem omogočili ludi nekaterim revnejšim članom udeležbo ekskurzije, zlasti Ciril Metodovi družbi, ki je prispevala 2000 Din, dalje g. županu dr. Pucu (250 Din), g. banu dravske banovine dr. Marušiču (200 Din), ministru n. r. ing. Sernecu (100 Din), dr. Kuharju (100 Din), podbanu dr. O. Pirkmajerju (50 Din), L Hribarju (50 Din), ing. Dukiču (50 Din), E. Ganglu (50 Din), dr. Kambiču (50 Din), dr. I. Tavčarju (30 Din), B. Kaj-zelju (30 Din), dr. Kreču (20 Din) in ostalim (45 Din).
Glede sestankov je sklenil odbor, naj Se vrše vsak mesec enkrat. Prvi se je vršil dne 14. oktobra ob 4. uri. Predaval je Stare Egon o »Romanskem stilu v upodabljajoči umetnosti«. — Upamo, da se bo članstvo tem sestankom v Velikem številu odzvalo.
Dramatski odsek.
Na željo nekaterih naših članov bo dramatski odsek letos uvedel pouk in vaje v deklamiranju, recitiranju ter govorništvu. Skrbeli bomo za strokovna predavanja o dramatični umetnosti. Poleg tega pa se bomo vadili v deklamiranju na praktičnih zgledih. Poudarjajoč veliko važnost gladkega nastopa, ki si ga bomo prisvojili le t dolgotrajni in sistematični vaji, vabimo vse člane, ki se tega zavedajo, da se udeleže prvega sestanka. Kraj in urp sestanka bomo še razglasili po razredih.
Poleg tega pa bomo tudi letos vprizorili kako odlično dra-matsko delo. Upamo, da je med našimi člani nekaj takih, s katerimi bomo delo lahko primerno i postavili na oder. In nanje računamo.