3UG0SL0VENSKI ISTORISKI ČASOPIS Godina - ----- Sveska- .—- PREŠTAMPANO 'j I 0500 3&M 4 Periodizadja jugoslovanske istorije A. SLOVENSKA ZGODOVINA Vsaka periodizadja zgodovine je do neke mere nasilje. Kajti živi tok historičnega dogajanja se ne da vkleniti v tesne spone, razdeliti in omejiti z letnicami ter opremiti po posamez¬ nih oddelkih s točno odgovarjajočimi naslovi. Ali vendar, od začetkov znanstvene obdelave zgodovine poznamo njeno peri- odizacijo. Ni bila le potreba po pregledu in redu, ki je nare¬ kovala delitev zgodovinskega dogajanja v večja ali manjša ob¬ dobja. Pri vsakem globljem proučevanju preteklosti so se mo¬ rale nujno pokazati smernice, ki so historično dogajanje sveta, države ali naroda razčlenile v večja ali manjša v sebi zaokro¬ žena in v njih utemeljena obdobja. Ali je tudi zgodovinopisje, ki se je bavilo s preteklostjo Slovencev in slovenske zemlje/ poznalo take smernice in po njih delilo slovensko zgodovino? Kako jo je delilo, oziroma kako bi jo po našem mnenju moralo deliti? S temi vprašanji so bo bavila pričujoča razprava. O zgodovini Slovencev, to je take vrste obravnavi sloven¬ ske preteklosti, ki bi zavestno vzela v poštev preiskovanje zgo¬ dovine naroda in zemlje, ki ta na njej biva, pred izidom Lin¬ hartovega „Versuch einer Geschichte von Krain und der libri- . , gen siidlichen Slaven Oesterreichs” (dve knjig£, 1788, 1791) [j pri Slovencih ne moremo govoriti. Kar je bilo napisanega po¬ prej je pokrajinska zgodovina, v katero je več ali manj spretno vključena zgodovina Slovencev. Že okvir pokrajinske zgodo¬ vine je vplival na periodizacijo, kajti v prvi vrsti so bili za delitev merodajni posebni momenti v preteklosti dotičnih pro¬ vinc, ne pa mogoče Slovencev kot naroda, ki v njih biva. Take vrste pokrajinska zgodovina so Hieronima Megiserja "„Annales Carinthiae” (1612). V dvanajstih knjigah tega dela so avtorju za periodizacijo merodajni le momenti iz politične zgodovine, prav pogostokrat celo taki, ki se ne dajo uteme¬ ljiti niti iz posebnega historičnega življenja Koroške. Nikakega 51 * 314 M. Kos povoda ni na primer začeti z nastopom cesarja Konstantina Velikega ali pa cesarja Maksimilijana I. novo poglavje v zgo¬ dovini Koroške. Še mnogo bolj prisiljena in shematična je periodizacija v prvi obsežni zgodovini Kranjske, v Schonlebenovi „Car- niolia antiqua et nova” (1681). S svojo analistično zasnovo in poseganjem nazaj do ustvarjenja sveta, sledi Schonleben zgledom davne srednjeveške historiografije. Kristusovo rojstvo mu je dovolj utemeljen dogodek, da deli starejše „anale” Kranjske v dva dela, dočim začenja mlajše z okroglo letnico 800. Schonlebenova periodizacija ne črpa iz zgodovine dežele, ki jo avtor obravnava. Schonlebenovo delo sega po času le do 1. 1000. Nadaljeva¬ nje si je zamislil, ga sestavil in sprejel v svojo „Die Ehre des 'Hertzogthums Crain” (1689) J. V. Valvasor. V Valvasor¬ jevemu delu se bijeta dva principa historiografske obravnave. Kjer Valvasor nadaljuje Schonlebena, ne uporablja le gradivo, ki ga je ta nabral, marveč se drži tudi okostenele zasnove svo¬ jega prednika. Nastop kralja Rudolfa Habsburškega se mu zdi dovolj pomemben fakt za razdelitev zgodovine Kranjske v pred- in pohabsburško dobo. Kjer pa se je Valvasor osvobodil vpliva svojega prednika, tam se pokaže kot domovinoznanec, ki zna v svojih, še danes nenadkriljenih prikazih združiti histo¬ rično podobo svojo domovine z novodobnim topografsko- statističnim opisom. Prvi zavestni zgodovinar Slovencev je Anton Linhart. Žal je ostal njegov „Versuch einer Geschichte von Krain” ne¬ dokončano delo, sega namreč po času le do Karla Velikega. Linhart se zavestno prizadeva dati s svojo zgodovino več kot so dale dotlej običajne kronologije. Kakor v vsem ne zatajuje Linhart tudi v periodizaciji svojega dela vernega učenca pro¬ svetljene historiografije. Zavaruje se pred očitkom, da gre preko meja Kranjske. Njegova zgodovina naj ne bo le histo¬ rično zrcalo te dežele, marveč vobče Slovanov, „ki žive od Srbije in Dalmacije na Jadranskem morju pa do Tirolske in Bavarske, od Istre do Mure na Štajerskem”. Zgodovina vsakega naroda in pokrajine mora jemati v poštev zgodovino sosedov in sosednih zemelj. Izolirana historija je nemogoča, kajti „red in zveza vladata v celokupni prirodi”. Linhartovi predniki so o izvoru Slovanov, o naselitvi Slovencev ali o prihodu Hrvatov razpravljali le mimogrede v poglavjih, vrinjenih v kronološke prikaze dinastične povestnice. Linhartu nasprotno so Slovani središče njegovega prikaza. Vsa poglavja njegovega dela imajo v prvi vrsti v vidiku slovansko preteklost. Drugo knjigo zaklju¬ čujejo obsežna „opažan'ja o stanju starih Slovanov na Kranj¬ skem”. Slovenska zgodovina 315 O periodizaciji svojega dela se izraža prosvetljenec Linhart na sledeči način: »Epohe, po katerih določam razdelke, iščem v deželi sami, v narodih, ki jo obljudujejo. Torej ne v cesar¬ ski zgodovini, tudi ne v veri. Le slučajno se je zgodilo 1 , da je padel eden najvažnejših preobratov na Kranjskem, zasužnjenje zadnjih svobodnih prebivalcev od strani Rima, skoraj v isto dobo, ko je bila zasajena krščanska vera.” Periodizacija zgodovine Slovencev in slovenske zemlje se v 19. stol. nikdar ni povzpela do jasnih načel, ki jih je zanjo podal v predgovoru svojega dela Linhart. Dimitzu na pri¬ mer, ki je napisal na nemškem jeziku obširno »Zgodovino Kranjske” (1874-5), je za periodizacijo merodajna predvsem dinastična zgodovina. Menjava dinastov tuje krvi, ki so imeli politično oblast nad Kranjsko, mu drobi snov v periode in po~ glavja. Ko pride na prestol nov vladar habsburškega rodu za¬ čenja za Dimitza novo poglavje kranjske zgodovine. »Slovani” so mu le oddelek tretje, francoski režim 1809—1813 pa poglav¬ je osme knjige. Na podoben način prevladuje princip, naslo¬ njen na vladarska obdobja raznih dinastov tudi v periodizaciji Fr. Orožna »Vojvodini Kranjski” (1902) in M. Potoč¬ nika »Vojvodini Koroški” (1910). Utesnitev na zgodovino posameznih pokrajin je avtorjem teh in drugih del jemala po¬ gled na celotno zgodovino Slovencev in kvarno vplivala na njeno periodizacijo. Linhartova načela ni osvojil nihče od njih. Nekaj novega je hotel podati Janez Trdina v svojem mladeniškem delu »Zgodovina slovenskega naroda” (1868). V ospredju mu res stoje Slovenci in slovenska preteklost, za pe¬ riodizacijo mu niso merodajni le tuji vladarji in njihove vla¬ darske dobe, avtor obdeluje le to kar se mu zdi, da spada v nacionalno slovensko zgodovino. Ali, moči mladega avtorja niso bile dorastle take vrste narodni zgodovini, preddela za¬ njo še oddaleč niso bila opravljena. Trdinov prikaz slovenske zgodovine je le vrsta slik, pa še ta nepopolna in prežeta ro¬ mantičnega pojmovanja, ki išče v slovenski preteklosti v prvi vrsti junaška in slavna dela prednikov. Oblike zgodovinskih slik in povesti iz slovenske preteklosti se drži tudi J. Gruden v svoji »Zgodovini slovenskega naroda” (1911—1916). »Razporedba v razne dobe, kakršna je navadna v šolskih učnih knjigah”, se zdi Grudnu »pri sloven¬ ski zgodovini tem mani mogoča, ker ji manjka prave enote, in so razne slovenske dežele imele tudi različen zgodovinski razvoj”. Navzlic temu je avtor v glavnem razdelil snov na stari vek, zgodnji srednji vek, pozni srednji vek in novi vek. V no¬ vem veku, kjer je po času dosegel konec 18. stol., se najbolj oddaljuje od prikaza v obliki zgodovinskih slik. 316 M. Kos Nova je periodizacija, ki je vanjo razčlenil slovensko zgo¬ dovino Lj. Pivko v svoji poljudni »Zgodovini Slovencev” (1909—1911). Pivko računa vsega šest dob ali vekov sloven¬ ske zgodovine: 1) slovanski vek do naselitve Slovencev po od¬ hodu Langobardov v Italijo (586), 2) pogansko-slovenski vek, ki mu napravi konec uvedba krščanstva in politična pripadnost pod Nemce (do okoli 800), 3) vek ponemčevanja in propada¬ nja v tlačanstvo, ki se končuje z nastopom habsburškega vla¬ darskega rodu, tako pomembnim za Slovence v političnem oziru, 4) vek najhujših narodnih stisk, ki sega do srede 16. stol., 5) vek verskih bojev ah novi vek, ki ga Pivko računa do okoli 1. 1800, ko „se je jela buditi duševna moč slovenskega naroda”, 6) od okoli 1. 1800 dalje sega »vek narodnega preporoda ali naš vek”. •— Poudariti moramo, da predstavlja Pivkova perio¬ dizacija prvi poizkus dobiti osnovo za razdelitev zgodovine Slovencev v njej sami, razumeti njena obdobja iz slovenske preteklosti, ne pa iz one sosednjih narodov ali vladarjev, ki so limeli nad Slovenci politično oblast. Iz slovenske preteklosti črpa svojo periodizacijo tudi Fr Kovačič v svoji »Slovenski Štajerski in Prekmurju”, ki je — čeprav regionalna zgodovina — razdeljena vendar pod vi¬ dikom celokupne slovenske preteklosti. Kakor Pivko deli tudi Kovačič slovensko zgodovino v šest obdobij. »Staroslovenska doba” mu je za stoletje daljša, kajti končuje jo z madžarskimi navali. Značilni zanjo so poizkusi lastne državotvornosti in po¬ časna izguba politične neodvisnosti. Druga, »doba restavra¬ cije in nove kolonizacije”, se tudi po Kovačiču zaključuje s habsburško zavlado na koncu 13. stoletja, ko je bila v glavnem tudi dovršena kolonizacija. »Ustalitev oblasti Habsburžanov in celjskih grofov” imenuje Kovačič tretjo dobo, ki sega po njem do okoli 1. 1500. »Kmetske vstaje in verski boji” je naslovljeno četrto obdobje, ki obsega še dobo absolutizma in kmetskih olajšav v 18. stol. Od začetkov francoske revolucije, ki je »za¬ sejala ideje, ki so rodile narodno probujenje ter izzvenele L 1848 v odpravi tisočletnega fevdalizma” pa db 1. 1848 računa 'Kovačič novo dobo slovenske zgodovine. Zadnji, od 1. 1848 do 1. 1919, dajejo značilno podobo »ustavni in narodni boji”. Nove vidike v periodizacijo slovenske zgodovine je uvedel A. Melik (Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev, I—II, 1919—1920), ki je prvi poizkusil spraviti obdobja slovenske zgodovine v sklad s periodizacijo jugoslovanske zgodovine vobče in je, ne da bi delal snovi silo, združil, kijer je bilo to mogoče, snov iz slovenske zgodovine z enako ali sorodno iz srbske in hrvats-ke. Glavno cezuro v slovenski zgodovini — ki je prav tako ostra v zgodovini Srbov in Hrvatov —- vidi Melik v dobi turških navalov, ki so uničili zadnje starosrbske držav- Slovenska zgodovina 317 ne tvorbe ter po času sovpadajo z začetkom politične oblasti Habsburžanov nad Hrvatsko, med Slovenci pa preneha tedaj „prva doba germanizacije, začenja pa prva doba narodne pro- buje, ki jo označujejo kmetski upori in začetek lastne knji¬ ževnosti.” Povsem nova periodizacija slovenske zgodovine je ona Lj. Hauptmanna (Slovenci, istorija, Stanojevičeva Narodna enciklopedija, IV, 235 dalje, 1929). Osnova (ji je vzeta iz poli¬ tične zgodovine. Ker so pa Slovenci v politični zgodovini — po samih besedah avtorjevih — bili skoraj vedno le nakovalo in nikdar ne kladivo, so tudi periodizacijo njihove zgodovine, po Hauptmannovi delitvi, usmerjali prej zunanji faktorji nego taki, ki jih je ustvarfal njihov lasten historičen razvoj. Iz na¬ slovov štirnajstih poglavij, v katera deli Hauptmann svoj pre¬ gled, je odvisnost zgodovine Slovencev od zunanjih faktorjev jasno razvidna. Obri, frankovski zapad in nemško gospodstvo usmerjajo politično zgodbvino Slovencev do okoli 1. 1000. Di¬ nastične državne tvorbe, druženje teh v personalni uniji in sta¬ novska država razčlenjujejo politični razvoj Slovencev in slo¬ venske zemlje v srednjem veku v tri velika obdobja. Tri velike krize: vojna, socialna in verska stoje na prehodu v novi vek. Dvorni in prosvetljeni absolutizem ter njegove reforme dajejo pečat slovenskemu razvoju od ok. 1620 do okoli 1780. Šele od konca 18. stol. so novi pokreti, v katerih so pokazali Slovenci že aktivno sodelovanje, dali označbo za razčlenitev njihove preteklosti od okoli 1780 pa do zjedinjenja 1. 1918, tako na¬ rodni preporod, revolucija 1. 1848, ustavne in narodne borbe v Avstriji ter nacionalno gibanje v začetku 20. stol., ki ga konča osvobojenje in zjedinjenje. Hauptmann je bil prvi, ki /je periodizacijo slovenske zgodovine trdno zasidral v širok okvir srednjeevropskega razvoja, na katerem so bili Slovenci kot majhen del soudeleženi. V svoji »Zgodovini Slovencev od naselitve do reformacije” (1933) sem skušal podati periodizacijo slovenske zgodovine, ki se povsem ne ujema z nobeno doslej postavljenih. Za sred¬ njeveško, pa tudii za sledečo ji dobo od reformacije do najno¬ vejših časov, hočem utemeljiti svojo razdelitev v sledečih od¬ stavkih. Povedati hočem, zakaj smatram tako delitev sloven¬ ske zgodovine za upravičeno in pojasniti kje iščem temelje ter vzroke za svojo periodizacijo slovenske zgodovine. Z naselitvijo v novi domovini v 6. in 7. stol. stopa oni del Južnih Slovanov, ki mu je ostalo ime Sloveni oziroma Slovenci do danes, v razvoj, ki ga je odtrgal od dotedanje slovanske skupnosti. Od naselitve do madžarskih navalov računam prvo veliko obdobje slovenske zgodovine. Trem stoletjem, od konca 6. pa do konca 9. stoletja, daje enotno obeležje vrsta pojavov 318 M. Kos in do neke mere skupnost razvojnih smernic, ki nas upravi¬ čuje gledati v tej dobi naše preteklosti epoho kolikor toliko zaključenega značaja. Slovenska ekspanzija je v tem obdobju dosegla obseg, ki ga v kasnejših stoletjih ni nikdar razširila. Slovence tedaj še ne loči ona kasneje po tuji politični in vo¬ jaški osvojitvi ustvarjena in ostro začrtana meja od rojakov istega rodu in krvi na jugu in jugovzhodu. Bolj kot kdaj kasneje so jim ti enaki po načinu življenja in jeziku. Od kake nacionalne skupnosti so Slovenci v tej dobi še daleč. Značilna zanje je razbitost, povzročena po načinu doseljevanja in tere¬ nu, ki so ga naselili. Prvi štadij plemenskega oblikovanja je ustvaril med njimi dvoje samostojnih državnih tvorb. Sloven¬ ska Karantanija obstoja od časov kralja Sama pa do okoli 1. 740, ko pride pod bavarsko-frankovsko nadoblast, a izgubi ,domače kneze ter notranjo samoupravo šele okoli 1. 825. Koc¬ ljevi panonski kneževini se je pa posrečilo, da se je za neko¬ liko let (869—874) celo povsem oprostila nemškega politične¬ ga varuštva. Še so med Slovenci žive težnje po politični neod-_ visnosti z naslonitvijo na istorodne in sorodne sosede. Priklju¬ čitev vsaj dela Slovencev panonskemu Ljudevitu in odpad kneza Koclja z naslonitvijo na Veliko Moravsko je temu do¬ kaz. Končno je to doba prve nemške kolonizacije, prvega po¬ litičnega, kulturnega, gospodarskega in socialnega vplivanja evropskega zapada na Slovence ter prvega uvajanja krščanske vere in krščanske organizacije na slovenskih tleh. Konec tej periodi slovenske zgodovine napravijo madžarski navali. Uni¬ čijo na vzhodu velik del slovenskega kolonizacijskega območja, strejo večji del političnih tvorb frankovske dobe na slovenskih tleh, razdvojiljo Slovence po prostoru od severnih Slovanov, de¬ loma zaustavijo ali pa vsaj zadržijo prvo politično in kulturno evropeizacijo slovenske zemlje. Drugo veliko periodo v srednjeveški zgodovini Slovencev imenujem dobo velikega nemškega političnega in kolonizato- ričnega osvajanja. Obsega dvesto let, od konca madžarskih navalov pa do srede 12. stol. V politični zgodovini je to doba naglega menjavanja upravnikov na čelu edinic, v katere so Nemci razdelili našo zemljo po končanih madžarskih navalih. t Do oblasti v posameznih se povzpne manjše število plemiških rodbin, nedomačih po izvoru, ki si kot dedni dinasti začno po¬ lagati temelje deželnoknežje in politične oblasti v posesti last¬ nega rodu. Nekdanji krajišnik in vojvoda, prvotno uradnik /krone, se je do 12. stol. spremenil že povsem v mogočnega dinasta. Nemško vojaško osvajanje je v tej dobi zasekalo po¬ litične meje med Slovence in Hrvate, usmerujoč s tem Slovence v političen razvoj, različen od onega onostran Sotle, Gorjan¬ cev in Kolpe. V zunanji kolonizaciji je do 12 stol. nemški kmet Slovenska zgodovina 319 kolonist že dosegel bližino pasu, kjer se je v bodoče izobli-_ kovala slovensko-nemška meja. V nacionalnem Oziru pome- njajo stoletja od 10. do 12. za Slovence dobo najhujše koloni- zatorične, gospodarske in socialne germanizacije ter največjih teritorialno-nacionalnih izgub. V notranji kolonizaciji je v teku podrobna naselitev plodne in za obdelavo z manjšim trudom pripravne , zemlje. Do prve polovice 12. stol. je kronska zem¬ lja že razdeljena, velike zemljiške darovnice vladarjev prene¬ hajo. Naturalno gospodarstvo, pomanjkanje meščanskih na¬ selbin ter propadanje svobodnega stanu so glavne oznake go¬ spodarske in socialne zgodovine te dobe. Krščanstvo, organiza¬ cija cerkvenega življenja ter prodiranje zapadne kulture je še zelo ekstenzivno. Naspi oš n o pomenja obdobje od 10. do 12. stol. za Slovence dobo največjih sprememb v zgodovini njiho¬ vega nacionalnega posestnega stanja in počasnega toda nepre¬ trganega prehajanja v nove politične, gospodarske, socialne in kulturne razmere, ki jih čimdalje bolj približujejo evropskemu zapadu. Z 12. stoletjem začenja obdobje slovenske preteklosti, ki ga moremo po pravici imenovati višek slovenskega srednjega veka. Borba za prevlast nad slovensko zemljo mu daje v po¬ litični zgodovini poglavitno obeležje. Zato tudi imenujem pe¬ riodo, ki sega od srede 12. do druge polovice 15. stol. „borba za politično prevlado nad slovensko zemljo”. Po dolgotrajnih naporih različnih tujih dinastov za politično oblast nad sloven¬ sko zemljo ter po težki preizkušnji, ki so jo habsburški vla¬ davini v 15. stoletju prizadjali napori celjskih grofov, streme¬ čih za ustvaritvijo lastne državne tvorbe na habsburških ruše¬ vinah, je borba v dirugi polovici tega stoletja odločena s pre¬ vlado habsburškega rodu nad ogromno večino slovenske zemlje. V gospodarstvu in kulturi pomenja razdobje od 12. do 15. stol. za Slovence — v očitnemjiasprotstvu k prejšnjemu ki stoji v znamenju prehajanja — periodo umerjenosti in konso¬ lidacije ter z njo duhovnega in materielnega napredka, ki so ga šele proti koncu tega obdobja začeli izpodkopavati težki gospodarski pretresljaji in dolgotrajne vojne. Slovenska zemlja začenja dokončno živeti s politično, gospodarsko, socialno ter kulturno Evropo visokega srednjega veka, jer več ali manj sou¬ deležena na vseh velikih političnih, gospodarskih, socialnih, umetnostnih in duhovnih pokretih, ki se pojavljajo in pretre¬ sajo v tej dobi zapadno in srednjo Evropo. Vzporedno v raz¬ voju z njo se dvigajo in spajajo ministeriali tudi pri nas v nov plemiški stan, začenja razvoj mest in meščanskega življenja ter z njim trgovine in obrti, se dvigne naš kmet na primeroma visoko stopinjo gospodarskega blagostanja. Evropeizacija pre- paja čimdalje bolj slovensko zemljo. Z njo pa gre vzporedno 320 M. Kos tudi germanizacija, ki je do konca te periode potisnila strnjeno severno mejo Slovencev v bližino črte, kjer še danes poteka slovensko-nemška jezikovna meja. Tudi Slovenec na strnjenem svojem ozemlju -— v kolikor ni pripadal kmetskemu stanu —- podlega nemškemu jezikovnemu vplivu čimdalje bolj. Četrto veliko periodo v zgodovini Slovencev računam od konca 15. stoljeta pa do začetkov narodnega preporoda sredi 18. stol. Z njo stopajo Slovenci v odobje evropskih narodov, ki ga navadno novi vek imenujemo. Cela vrsta pojavov nas upra¬ vičuje začeti s koncem 15. stol. novo periodo slovenske zgo¬ dovine. Najpomembnejši je verski pokret, imenovan prote¬ stantska reformacija, ki je v drugi polovici 16. stol. zasegel tudi Slovence in jim udaril temelje lastne literature na narod¬ nem jeziku. Reformacija je najpomembnejši pojav, ki kaže, da stopajo Slovenci — obenem z začetkom evropskega novega veka — v dolga stoletja prekinjeno dobo aktivnega narodnega življenja. Res je bila sicer protestantska reformacija med Slo¬ venci v prvi polovici 17. stoletja dokončno zatrta vendar se nit lastnega književnega udejstvovanja tudi v dobi sledeče ji rekatolizacije ni pretrgala — vse d!o narodnega preporoda, ki šele je doslej le na versko in cerkveno področje usmerjeno slo¬ vensko pismenost razširil tudi na druga. So pa še drugi pojavi v onodobni zgodovini Slovencev, ki nas upravičujejo gledati v razdobju „konec 15. stol. — sreda 18. stol.” periodo zase. Najprej socialni boji slovenskega kmeta, vse od prve pomembne vstaje na Koroškem 1. 1478, preko ve¬ likih puntov 1. 1515. in onega iz 1. 1573. ki 'je družil v skupni borbi hrvatskega in slovenskega kmeta, do zadnjega ,.vseslo¬ venskega” kmetskega upora 1. 1635, ki mu pa slede še manjši vse do 18. stol. Upori slovenskega kmeta, čeprav so se po vrsti ponesrečili, so nedvomna aktivna postavka v slovenskem narod¬ nem izživljanju, vsaj gredo preko običajnega „puntanja” proti gospodi in takratnemu gospodarskemu redu, celo za politič¬ nimi cilji (kot koroški iz 1. 1478 ali vstaja iz 1. 1573). Zelo pomembna v historičnem razvoju Slovencev in_ slo¬ venske zemlje v tej dobi je po dolgih stoletjih prekinitve zopetna oživitev stikov s hrvatskim in srbskim svetom. Vrsta okoliščin jih je ustvarjala in pospeševala. Po 9. stol. se je 1. 1527 zgo¬ dilo prvič, da je prišel del Srbov in Hrvatov pod istega poli¬ tičnega gospodarja, pod katerim so že živeli Slovenci. Vojeva- nje in obramba proti Turkom je močno približala Slovence Srbom in Hrvatom. Hrvatska, v kolikor je ni bilo pod Turki, postane torišče skupnih protiturških vojnih akcij. Prebegi iz južnih krajev, na kratko „uskoki” imenovani, se v znatnem številu naseljujejo in spremešavajo s Slovenci. Poglavito iz krogov slovenskih protestantov izhajajo akcije, ki streme za Slovenska zgodovina 321 širjenjem evangeljske besede s sredstvom knjige, tiskane na narodnem jeziku, tudi med Hrvati in Srbi. V drugi polovici 17. stol. prenehuje vrsta pojavov, ki je dajala slovenski zgodovini od konca 15. stol. sem enotno obeležje. V turškem vprašanju je prineska bitka pri Sisku 1593 leta preokret, ki je Turke čimdalje bolj odmikal od slovenskih meja. Dokončno je bila odstranjena turška nevarnost po brez¬ uspešnem obleganju Dunaja 1. 1683. Leta 1619 je konec od 1. 1554 obstoječe posebne notranjeavstrijske deželne skupine z Grad¬ cem kot sedežem, pristojnem za večino slovenske zemlje. Ukaz cesarja Ferdinanda iz 1. 1628, dla morajo tudi plemiči ali opu¬ stiti protestantsko veroizpoved ali pa se izseliti je zadnji velikih udarcev protestantizmu na Slovenskem. Obenem z obnovo ka¬ tolicizma je zmagal knežji absolutizem nad doslej stanovsko vladanimi deželami. Zadnji veliki slovenski kmetski upor je iz leta 1635. Dobrih sto let za tem, do nastopa Marije Terezije in nje¬ nih reform ter do začetkov narodnega preporoda, pomenja dobo političnega in narodno-književnega zastoja med Slovenci in na Slovenskem (ob močni oživitvi sodobne likovne in glas¬ bene umetnosti). Absolutizem deželnega kneza je moril vsako samostojnejšo politično akcijo stanov, rekatolizacija pa, ki dela tesno v zvezi s političnimi smernicami absolutnega vladarja, nikakor ni dajala slovenskemu literarnemu in kulturnemu iz¬ življanju onega razmaha kot v prejšnji dobi protestantizem in reformacija. Stoletju „okoli 1640 — okoli 1740” manjka enotno obeležje; nazivi ^katoliška”, „p'rotireformacijska” ali ,,doba knežjega absolutizma” niso zanjo niti s stvarnega niti s stališča slovenske zgodovine upravičeni. Je to za Slovence perioda poli¬ tičnega in književnega zastoja ter mrtvila. Stoletju „okoli 1640 — okoli 1740” manjkajo vsi znaki, ki bi nas upravičevali šteti ga kot posebno izrazito periodo naše preteklosti. Ker pa pomenja doba med reformacijo in narodnim preporodom za duhovno življenje Slovencev kontinuiteto, ki je izza protestantskih časov ohranila slovensko tiskano besedo v okviru nabožne in cerk¬ vene književnosti ter se po svojem verskem izživljanju bolj prilega prejšnji kot kasnejši dobi, jo prištevam velikemu ob¬ dobju, ki sem ga začel s koncem 15. stol. Imenovati bi mogli to periodo slovenske zgodovine tudi njeno versko obdobje. Peto in zadnjo periodo slovenske zgodovine računam od srede 18. stoletja pa do leta 1918. Je to doba narodnega pre¬ poroda, sprva kulturnega, od 1. 1848 tudi politišnega. Skozi vse, preko poldrugo stoletje trajajoče obdobje, so žive one struije slovenskega nacionalnega izživljanja ,ki v svoji celoti pred¬ stavljajo proces, imenovan slovenski preporod. Raba narodne¬ ga jezika v šoli in javnem življenju, v uradu in uradnem pošlo- 322 M. Kos: Slovenska zgodovina vanju, v korespondenci in občevanju inteligence, pri pisavi imen, priimkov in krajevnih označb, v književnosti uvajanje posvetnih panog in ustvarjanje takozvane literature za višje potrebe, pri jeziku njegovo čiščenje in vračanje k oblikam žive narodne govorice — to so pojavi in zahteve, ki se plaho po¬ javljajo v drugi polovici 18. stol. in so tedaj podprte od! ono- dobnih idejnih pokretov in nehote pospešene od političnih, gospodarskih, socialnih in cerkvenih reform avstrijskega pro- svetljenstva. Doba francoske revolucije, francoske vladavine v Ilirskih pokrajinah (1809—1813) in ilirizma je splošno-kul- turne, književne in jezikovne težnje slovenskega preporoda močno okrepila, tako, da jih tudi doba restavracije in pred¬ marčne birokracije ni mogla več zatreti. Slovenščina postaja preko vseh regionalnih posebnosti enoten književni jezik z enotnim pravo- in črkopisom, začenja se uporabljati za lite¬ rarne proizvode takozvane „višje vrste” posvetnega značaja, postane predmet znanstvene obdelave v slovnicah, se s šolskimi knjigami začenja uvajati v šole in dobi končno tudi že svoje prve časopise. Revolucija 1. 1848 je slovenskim preporodnim težnjam do¬ dala politično noto. Že v prvih slovenskih političnih programih so slovenske jezikovne težnje prejšnjih dob potencirane v zahtevi po „ravnopravnosti slovenščine v šoli in uradu”. Za 70 let trajajočega političnega življenja Slovencev v Avstriji (1848 —1918) — prekinjenega po absolutizmu 1849—1859 — je slo¬ venski preporod čimdalje bolj rastel po obsegu in globini. Obsegel je poleg kulturnih in jezikovnih panog tudi čisto po¬ litične. Slovenščina se v trdi borbi uveljavlja v šoli in uradu, v parlamentarnih in drugih zastopstvih, postaja čimdalje bolj enoten jezik znanstvene in leposlovne uporabe vsake vrste. Slo¬ venci se bore za politične pravice v centralnih, pokrajinskih, občinskih in cerkvenih uradih. Po globini sega slovenski pre¬ porod čimdalje bolj v vse plasti naroda, zajame preko posa¬ meznih inteligentov prejšnjih dob — s pomočjo razvitega časopisja, društvenega življenja in zadružnih organizacij rudi meščanstvo in široke plasti kmetskega ter delavskega ljudstva ter tako pripravlja s probudo celokupnega naroda, s čimdalje globljim upoznavanjem ter približevanjem k Srbom in Hrva¬ tom, predpogoje za vstop Slovencev v svobodno državo in jugo¬ slovansko edinstvo. M. Kos Ferdo Šišifc: Hrvatska historija 323 B. HRVATSKA HISTORIJA Periodizaciju hrvatske historije prvi je kušao da sredi, ali bez ikakove motivacije, Šime Balenovič (* 1835 f 1872) u svojoj popularno j knjiži „Povjestnica hrvatskoga naroda” (Zagreb 1870), koju je izdalo „Društvo Sv. Jerolima”. Bale¬ novič je razlikovao „tri doba”, prvo: „Hrvat sam za sebe” (ili. vrijeme narodnih vladalaca od VII do XII st.), drugo doba: f „Hrvat s Madžarom” (ili vrijeme od 1102 god. do 1526) i treče doba: „Hrvat i Madžar pod domom Habsburškim” (ili vrijeme od 1526 god. do njegova vremena 1870). Balenovič je dakle. podijelio hrvatsku historiju na tri zaista prirodno odijeljene organičke djeline, kako su ih u šezdesetim godinama XIX st. bez sumnje osječali i svi drugi stručnjaci, političari i državnici, ne samo kod Hrvata nego i kod Madžara. 1 ) U isto vrijeme, 1870 god., počela je da izlazi „Povijest Hrvata” Ivana Krst. Tkalčiča. (* 1840 t 1905), ali izišla je samo prva knjiga obuhvatajuči dva perioda: prvi do 1102 god. i drugi od 1102 do 1526. Jedva može da bude sumnje da bi i Tkalčič, da je dlošlo do produženja njegova djela, znao još samo za jedan dalji period, od 1526 god., „dO' danas”; dakle i Tkalčič bi pridržao onakovu periodizaciju, kakovu je iznio Balenovič. 2 ) Poslije Balenov-iča i Tkalčiča izišla je medu publikacijama ,,Matice Hrvatske” u dva opsežna sveska prva ozbiljna i me- todički radena hrvatska historija pokojnoga profesora zagre- bačkoga Universiteta T a d i j e S m i č i k 1 a s a (* 1843 f 1914) „Povijest hrvatska” (Zagreb I. sv. 1882, II. sv. 1879). 3 ) Smiči- klas se prvi još napose zabavio periodizacijom hrvatske histo¬ rije u osobitoj glavi: „0 razdiobi povijesti hrvatske u četiri periode ili dobe. Glavna karakteristika svake dobe” (str. XXII do XXXII Uvoda u prvi svezak »Povijesti hrvatske«) i detaljno obrazložio svoju podljelu. On je razdijelio hrvatsku historiju u četiri doba ili perioda. Prvi „ide od onda, kada prvi trači svi- 1 ) Kod Madžara razlikovali su tako isto tri doba: Doba narodne Arpadove dinastije od X do XIV st., doba različitih dinastija od 1301 do 1526 i doba Habsburške dinastije od 1526 godine dalje »do danas«. 2 ) Tkalčič štampao je još 1361 knjižicu »Hrvatska povjestnica« (Zagreb); ona prikazuje ukratko čitavu hrvatsku historiju do 1860 u devet poglavlja, ali perioda nema. s ) Smičiklas napisao je najprije drugi svezak (1526—1848) a tek onda prvi (do 1526). Razlog bilo je to, što je vrijeme od 1526 do 1848 bilo manje poznato širokoj puhlici. 324 Ferdo Sišič jetia povjestnoga obasjavaju Hrvate, pak do kraja vladanja kraljeva krvi hrvatske; drugi „od god. 1102 do god. 1437”, to jest od krunisanja ugarskoga Kralja Kolomana hrvatsko-dal- matinskim kraljem u Biogradu na moru do smrti čara i kralja Žigmunda Luksenburškoga (9 dec. 1437uZnojmu u Moravskoj); treči „od god. 1437 do god. 1699”, to jest od smrti Žigmun- dove do Karlovaekoga mira; i najposlije četvrti period „od god. 1700 do 1848”, na ko ji bi se imao nadovezati još i peti period od 1848 dalje („do danas”), ali „to ispitivati — kaže Smičiklas —• nije više naša zadača”. 4 ) Bilo je sasvim razumljivo, da ova periodizacija hrvatske historije nije naišla na opčeni prihvat. Na prvi je pogled naime bilo jasno, da su periodi od 1437 do 1699, pa onalj od 1700 do 1848, veoma neprirodni, iako je ispravno, da je glavna karak¬ teristika hrvatske historije u trečem periodu, od 1437 do 1699, stalna borba s Turčinom, a u četvrtom periodu, od 1700 do 1848, najprije trajna borba s bečkim centralističkim težnjama, a onda, od 1790 godine dalje, sa identičnim madžarskim pre- sizanjem. Jer borbe s Turcima započele su još mnogo ranije, prije 1437, a trajale su još i poslije Karlovaekoga mira (1699), upravo do Svištovskoiga mira (1791); tako su isto ozbiljne borbe s bečkim centralističkim težnjama izbijale več u XVI, a u XVII st., prije 1699, izazvale su čak poznatu Zrinsko-Franko- pansku katastrofu (1671), dok se sukobi s Madžarima nikako i nipošto ne mogu da miješaju i stavljaju pod istu kapu s bor¬ bama sa bečkim dvorom. Šta više, baš protiv težnja bečkoga dvora bili su Hrvati zajedno s Madžarima u istom frontu, a protiv presizanja Madžara bečki je dvor stajao na strani Hrvata. Več je i sam Smičiklas osječao da mu periodizacija hrvatske historije nije osobito srečna, pa je zato i kazao u .predgo¬ voru” prvoga sveska svoga djela (str. VII—VIII): „Moram ovdje još spomenuti, zašto se druga doba hrvatske povijesti svršava upravo neznatnom godinom 1437. Priznajem, da sam bio u neprilici, kako ču ovdje pronači pravu godinu. . . Puno sam se mučio i navijao si uz to mnoga pitanja, pak se zasada odlučio, da svršim drugu dobu sa smrču Sigmundovom, premda več sada dvojim, hoču li to isto učiniti i u budučem izdan ju ove knjige”. Poslije Smičiklasa napisao je Rudolf Horvat (* 1873) djelo „Povjest Hrvatske” (Petrinja 1904). U osobi- tom poglavlju „Razdioba hrvatske povjesti” (str. 7—12) pošao je u torne pitanju svojim odvojenim putom; on reče: „Po dina¬ stijama, koje su Hrvatskom vladale, dade se povjest hrvatska 4 ) Za Smičiklasom poveo se H o i č. Povjesnica hrvatska za VITI gimnazijski razred. Zagreb 1897 3 , 3—4. Hrvatska historija 325 podijeliti u pet doba. Prvo doba govori o Hrvatima pod Vla¬ dom narodnih vladara njihovih .. . Drugo doba hrvatske povje- sti prikazuje nam dogadaje od god. 1102 do god. 1386; u to doba več Hrvatskom vladaju Kraljevi tude krvi. Nijesu ipak do prijestola hrvatskog došli šilom oružja, nego slobodnim izbo¬ rom samih Hrvata... Treče doba hrvatske povjesti ide od god. 1386 do god. 1526 ... Četvrto doba nam pripovijeda povjest hrvatsiku od god. 1526 do 1780... Dinastija Habsburško-Lota- rinška vlada Hrvatskom u peto doba, tj. od god. 1780 sve do danas.” Nije teško uvidjeti, da se razdioba u pet perioda, a po di¬ nastijama, ne može održati; naročito je sasvim nemoguča pod jela izmedu drugoga i trečega doba, naime smrču (ubij- stvom) kralja Karla' II (Dračkoga) u febr. 1386. 3 * 5 6 ) Jer prvo i prvo na njegovo mjesto odmah je postavljen, na osnovu baštinskoga prava i privole velikega dijela hrvatskih velikaša i plemiča, ali i mnogih madžarskih, malodobni sin njegov Ladi¬ slav Napuljski, koga su hrvatska i madžarska gospoda 1403 godine okrunila ugar. hrv. kraljem u Zadru (jer se mladi kralj, jmajuči pred očima očevu sudbinu, nije ufao da pode u ugarski Stolni Biograd i Budim), i drugo, u budimski kraljevski dvor vratila se još onaj dan, kad je kralj Karlo II smrtno ranjen, kao ugar. hrv. Kraljica, Marija Anžuvinska, kči i nasljednica (1382 —1395) kralja Ludovika I. Anžuvinca. Ovaj krvavi spor i obra¬ čun, prvenstveno u krugu kraljevskoga Doma Anžuvinskoga, zaista ne može da čini u hrvatskoj historiji epohu.") Poslije Rudolfa Horvata objavio sam ja „Pregled povijesti hrvatskoga naroda” (Zagreb 1916). U ovoj knjiži ja sam hrvat- sku historiju periodizirao ovako: „Prvo doba ide od onoga vremena otkad se južni Sloveni — od kojih se docnije jedan dio stao okupljati oko političkoga imena Hrvati — uzeše naselja- vati u svojoj današnjoj postojbini, pa do krunisanja ugarskoga kralja Kolomana za hrvatsko-dalmatinskoga, od druge polo- .. vine VI st. do godine 1102... Drugo doba obuhvata vrijeme od godine 1102 do 1526, ili od krunisanja Kolomanova hrvat- sko-dalmatinskim kraljem u Biogradu na moru do katastrofe kod Mohača . .. Treče doba ide od godine 1526 do 1790, od 3 ) Kod toga polazio je Rudolf Horvat sa stajališta, da je Karlo II (Drački) u prvom redu hrvatski kralj, nametnut Madžarima. To je sasvim netačno. Karlo II bio je kandidat legitimističke stranke ne samo hrvatskih velikaša nego i velikoga broja madžarskih. 6 ) Da ni godina 1780, kad je umrla ktaljica Marija Terezija (29. nov.), a s njome ujedno izumrla i dinastija Habsburška, ne može da bude grani- com medu dvjema periodama hrvatske historije, pokazaču nešto niže u ovom članku. 326 Ferdo šišič Mohačke katastrofe do smrti čara Josipa II... Četvrto doba zaprema vrijeme od godine 1790 do danas” (1916). 7 ) Meduto je Rudolf Horvat izdao novo izdanje svoje „Povijesti Hrvatske’’ Knj. I (do 1657) (Zagreb 1924) i u njemu znatno izmijenio ranije svoje mišljenje o razdiobi hrvatske hi- storije (str. 7-8). Rudolf Horvat sada poznaje samo četiri pe¬ rioda: „Po vladarima dijelimo povijest Hrvatske u četiri doba. Prvo doba zaprema najstanju povijest Hrvatske do god. 1102. . Drugo doba zaprema povijest Hrvatske od god. 1102 do 1526. .. Treče doba zaprema povijest Hrvatske od god. 1526 do god. 1780 ... Četvrto doba traje od god. 1780 do god. 1918.” Prema torne Rudolf Horvat približio se mojoj periodizaciji jedino s tom razlikom, da treči period svršava god. 1780, smrču Marije Terezije kao poslednjega potomka Habsburškoga vla- dalačkoga doma, a ja ga svršavam deset godina docnije smrču njena sina i nasljednika, čara Josipa II (20 febr. 1790). Razlog sto sam tako postupio i što ostajem kod ove periodizacije, jeste to, što smrču čara Josipa II začinje onaj opčeni nacionalni pokret u Austrijskoj monarhiji, koji je najzad, u oktobru 1918, našao svoj prirodni završetak u njenom raspadu. Iako je izmedu moje i Horvatove periodizacije hrvatske historije pravo reči u broju godina tek neznatna razlika, ja ipak držim, da je početak raspadanja Austrijske monarhije mnogo krupniji datum od smrti jedne vladarice, koja nije u dušama savremenika iza- zvala baš nikakova osječaja, da se oni nalaze na prelazu iz jednoga historijskoga perioda u drugi, ali su to dobrano osje- čali i naslučivali, zbog kritičnoga stanja Austrijske monarhije, u času smrti čara Josipa II. Osim toga još je od golema inte¬ resa i taj važni fakt, koji nipošto ne valja smetati s uma da je malo pred smrt čara Josipa II začela Velika francuska revolu¬ cija (5 maja 1789), a ova obilježuje —• kako je poznato — za čitavu Evropu početak novoga perioda historijskoga života. Ja dakle i dalje ostajem kod svoje prirod ne periodizacije hrvatske historije, kako sam je /zn/o 1916 i 1920 godine, pa i kod god. 1790 kao zaključne trečega perioda. Još od godine 1899 dalje do 1911 izdavao je pokojni pro¬ fesor zagrebačkoga universiteta, Vjekofslajv 'Klaič (* 1849 t 1928) opsežno djelo u pet svezaka s natpisom: „Po- vijest Hrvata od najstarijih vremena do svršetka XIX st.” O pe¬ riodizaciji hrvatske historije Klaič nije nigdje nista napose kazao (kao Smičiklas, Rudolf Horvat i ja), več se samo iz 7 ) U drugom izdanju: »Pregled povi/esti hrvatskoga naroda od r,aj- starijih dana do 1 dec. 1918« (Zagreb 1920), ostao sam (str. 48—50) kod ove periodizacije, samo sam prvog decembra 191S uopče zaključio hrvatsku historiju, jer ovim datumom začinje se jugoslavenska. Hrvatska historija 327 rasporeda grade u pojedinim svescima vidi, kakove je periode imao pred očima. Klaič je najine očito razlikovao pet perioda, ali različitih od onih Tadije Smičiklasa 1 Rudolfa Horvata go- dine 1904. Prvi period ide sasvim prirodno — i Klaiču do god, 1102; drugi od 1102 do 1301 godine obuhvatajuči »vladanje kra¬ ljeva Arpadoviča”; treči od 1301 do 1526 obuhvatajuči »vla¬ danje kraljeva iz raznih porodica”; četvrti od 1527 do 1740 obuhvatajuči »vladanje kraljeva iz poroaice Habsburga”. Dalje od 1608 godine (do otstupa kralja Rudolfa, a nastupa kralja Matijaša II) Klaič nije više dospio da izradi svoje djelo, jer ga je zatekla najprije teška bolest, a onda smrt (u Zagrebu 1 jul a 1928). Ipak se po njegovu četvriom periodu jasno vidi, da je imao u vidu još i dalji peti period, od 1740 do 1918 to jest »vladanje kraljeva iz porodice Habsburg-Lotarinške do danas”. Da ova periodizacija nije zgodna, mislim da za to nije — po¬ bije svega što sam dosada kazao ■— nužno iznositi naročite razloge. Najposlije, držim, da treba da dodirnem još jedlno pitanje, a to je: kako se moja periodizacija hrvatske historije slaže s periodizacijom srpske historije. Sasvim je prirodno, dla se hrvatska i srpska, kao dvije osobite i potpuno jedna od druge nezavisne historije do 1 dec. 1918, ne mogu da podudaraju ni u decenijama, a kamo li u godinama. Radi se dakle jedino o večoj ili man jo j hronološkoj razlici kod pojedinih perioda. Pa iipak, tako mi se bar čini, ova razlika kod periodizacije nije baš suviše velika. Prvi period u srpskoj histeriji može samo da bude Pred- nemanljičko doba, dakle vrijeme od zajedničkoga doseljenja Srba i Hrvata do velikoga županstva Stjepana Nemanje godine 1168. Kad bismo. uzeli da se prvi period srpske historije svršava smrču kralja Bodina oko 1101 — kad se srpska kraljevina sa središtem u Zeti uzela raspadati, dok je nije Stjepan Nemanja opet sklopio (oko 1170) u jednu traljnu državnu ejelinu — onda bismo se čak i u godini potpuno primakli svršetku prvoga perioda hrvatske historije. Svršetak drugoga perioda srpske historije mogao bi da se stavi u godinu 1499, kad je posljednja srpska nezavisna državna organizacija, Crnojevičeva Zeta, pala u tursku vlast. I taj se datum dosta primiče svršetku drugoga perioda hrvatske historije (1526). Treči period pak stoji još najpovoljnije, jer je on za srpsku historiju vrijeme turske pre- vlasti, iz koje če srpski narod prvi da oslobodii i da ga probudi na nov nezavisni državni život, Karadorde, 1804, prvim Srpskim Ustankom. Ali ovaj 'je ustanak svojim direktnim povodima tijesno povezan s turskim ratom čara Josipa II, »Kočinom kra- jinom”, i zato je vrijeme oko 1790 godine od važnosti i za srpsku historiju; mnogi historici, čak i počinju srpsku historiju JyrocJi. hct. naconnc 22 '328 Ct. CTaHojeBHh Novoga Vijeka (dakle četvrto doba) upravo ovom Kočinom krajinom (1788—1791). Četvrti period srpske historije svršava, kao i onaj hrvatske historije, danom narodnoga našega Ujedi- njenja, 1 decembra 1918, kad počinje zajednička jugoslavensika historija. ' Ferdo 5/s/c C. CPnCKA HCTOPMJA I OAyseK cy ce, pa^n oo/ber nperAeAa, AaKiner naMhema h 3 roAHHjer opnjenraca/ba, HCTopnje nojeAHHHx Hapo.aa h ApAta- Ba AeAHAe Ha oAceKe hah nepHOAe. Ocoohto je Kopncno h no- Tpe&HO a£Ahth HCTopnjy y ihkoackhm K/bHraMa, jep Aepa Ha Taj HauHH 6 oA>e naiMfTe Aorabaje h HMajy abkiuh nper/ieA peAor rpaAHBa. noAe/iy HCTopnje noj cahhhx AP*aBa h HapoAa Tpeda «3- BpiHHTH no raaBHHM MOMeHTHMa y pa3BHTKy yHyTpamK>er h Gnojbrner ACHBOTa AOTHHHor HapoAa h ApacaBe, no AorabajnMa, xojn cy, y auhom MOMeHTy hah y 6nroKoj hah AaJboj 6yAykno- cth, npecyAHo yTnua/in Ha cyA6nHy h Ha paaBHTaK penora na- poA.a hah AP>«aBe, hah ko j h cy 6 hah npecyAHH h OAAy i /HH 6ap 3 a OHaj Aeo HapoAa, Kojn je tokom BpeMeHa y cbom pa3BHTKy Aomao y noAOAcaj Aa 6yA.e HocHAap h npeTCTaBHHK penora na- poAa hah napoAHor hah Ap/Kasnor acHBOTa. rioce&HH AenoBH HapoAa h noceČHe Hapo ah e ApAy SHanaja nojeAH«Hx poraba j a h y oachh BaacHOCTH nojeAHHHx (j/aKTopa Mory 6hth pasna, necTO cacBHM cynpOTHa, rneAHniTa. OcoShto je TeiHKO hsbphihth noAeny Hcropnje jeAHor HapoAa, nuja je HCTopHja pacpenKaHa, Kojn je HMao y hcth Max BHine Ap>KaBa h nnjH cy nojeAHHH acaobh y nojeAHHHM KpahHM hah AyAKHM pa3Mau;HMa BpeMeHa noTnapann n op pa3He, CBoje hah Tybe, AparaBe, h npeMa tomc hmbah HejepHaKy, necTO cacBHM pa3Hy, cyp6HHy. riHTame o nopeAH HCTopnje nojepHHHx Hapopa h ppAtaBa join ce BHnie komhahkob aAo THMe, mTO cy inpBObHTHo totobo gb e HCTopnje peA>eHe no AHHHOCTHMa, no BnapaopHMa h pHHa- CTnjaMa, a He no AorabajHMa, Kojn cy yTHpaAH Ha pa3BHTaK pe- Aora HapoAa. MopaM MebyTHM HCTahH, Aa cy ce Hnan Ta pBa MOMeHTa necTO noKAanana, hah napaBHO to Hdje yBeK 6 ho £Aynaj. CpncKa HCTopnja 329 ycjie^ csera Tora hctophu,h o6hhho HHcy cjiojkhh y nnxa- n>HMa, KaKO Tpe6a AeJiHTH HCTopnjy nojeAHHHx AP^aBa h Ha¬ poAa. y Hayu;H T iaK unije jam Hunano yTBp^eHo hh nano xpe6a AeaHTH HCTopHjy CBeTa. Jep /j,qk j cahh y3HMajy, a a CTapn sen npecTaje h pa nonnibe cpeAitH Ben 375 rop-) ca nonemoM npo- .Anpama Xyna Ha sanaj, ApyrH panyHajy noneTan cpeAmera Bena ca AecjmHHTHBHOM no^ejioM pHMCKe Apa HeKH, h to BehHHa, ca npoHajiacKOM AMepHKe (1492 rop.), a neKH ca noneTKOM JIyTepOBor nonpeTa h pe^opMapnje (1517 r.). II H 3a HCTOpHjy Hamera HapOAa HHje jiano h npocTO H3Be- cth nepHOA,H3au,Hjy. Koa Hac je to nan tokc n3BecTH nero koa .mhothx Apyrnx HapOAa. Jep HCTOpnja Hamer HapoAa je Heo- feraHO paaSnjeHa h pacpennaHa. Mh cmo h m a ji h He caMO hccto no HeKOJiHKO Apa noje cy HMajie cacBHM pasHOBpcHy cyA6nHy, h Koje cy 6wie noA pa3HHM HcnpenAeTeHHM h H3ynpmTaHHM, necro cacBHM cy- npoTHHM, yTHnajHMa, Hero je Ham HapoA oa AOJiacna y CBOjy ■caA,amH>y OTap6HHy 6 ho CTajino Hi3Jio>neH chjihhm yTHcpHMa ,ABa noce&na cseTa, Asa cacBHM cynpoTHa, a riojiHTHnna h Bepcna h KyjiTypHa, cjaaKTopa. Taj Asojmi jkhbot namer Hapopa Temno je yMecTHTn y hcth Kajiyn h nocMarparn ra noA jeAHOM npna- mom. CeM Tora, Ham je HapoA necTO Homeo y pasHHM Apncasa- Ma, maja je CTpyKTypa 6njia cacBHM pa3Ha, y nojmvia je >khbot necro 6 ho AnjaMeTpajrao paaHOJiHK, a noje cy HMajie cacBHM 1 pa3HOJiHKy HCTopHjy h pa3H0JiHKy cyA6nHy. ycJieA csera Tora, HCTopnja cpnenor HapoAa je y MHoroM norjieAy tako 3aMpmeHa h noMHJiHKOBaHa, Aa je BehHHOM Bpjio Temno, necTo nan AtfpenTHO HeMoryhe, yxBaTHTH h noHCTaTo- BaTH rAaBHe h ocHOBHe iiprniuHne, no nojHMa 6 h ce, y nojeAH- hhm inepHOAHMa, Miorjia bpiuhth noAeJia HCTopaje pejiora cpn- ■CKora Hapopa. JJa HanoMeHeM caiMO nano je Ham Hapop Ha up. y XVIII bckv >KHiBeo y noTnyHO pa3HHM npH.innaMa. 3HaTaH /ieo HapoAa )kh- Beo je noA TypnHMa, jepan Aeo hchbco je y UpHoj Topa, v ‘Cjio6oah, jeAaH Aeo y yrapcnoj, Aeo y XpBaTcnoj, y cacBHM APyrHM npHjiHna.via, a Aeo tioa MneTaHKOM peny6AHKOM, rAe cy ycjioBH h npHJiHne SHJte oneT cacBHM Apvnne, ho y Typcnoj h y .AycrpHjH. CTora HajBaacHHjH AoraljajH, noja cy ce OAHrpaBaAH 22 * 330 C T. C T a H O j e B H h y j e.iHOM nenv Hapona, HHcy ce 'iccto npyrora ne ji a ^orauaJiHf hh y najMamoj iMiepu hhth cy yTHpajiH Ha meroB >khbot h me- roBy cyn6nHy. CTora, ihto je npoinnocT namer Hapona TaKO KOMinjiHKO- Bana, mio je vcnen Tora noneny Hame HCTopnje Tano toiiko HBBecTH, HHje y Hainoj HaypH nobena HCTopnje cpncKora na¬ poja yTBp^eHa, hhth cy npHanaTH ochobhh npHHnnnH, no ko- jHMa OHa Tpe6a na ce H3Bene h HSBpmn- 36or Tora oneT, ihto HHcy yTBpt)e«it iiphhhhiih, no KojHMa 6h ce Bpmnjia nonena HCTopnje cpncKora Hapona, cb3kh je on nncana cpncne HCTopnje Bpuino noneny Ha CBoj HannH, no npyr«M npnHnmiHMa h no- npyro.M MeTony. lil ZlecnoT 'Rypat) BpaHKOBHh je rpal>y y CBojoj HCTopnjH cpncKora Hapona nonenno y neT Kmnra. jTIpbo6htho je oh 6ho 3aMHcnHo, na CBana KH^nra 6yne 3ace6Ha peHHHa. Oh je noKy- mao na toi< noraljaja npHKaaie chhxpohhcthhkh, a na hx rpy- nHiue oko jiimhocth BJiananana. y I kibh3h BpaHKOBHh je npH- Ka3ao ncTopnjy no V Bena, ann je OHna Harno npeKHHyo npn- name. y II kibh3h npHKa3ao je cpncKy HCTopnjy no OreBaHa npBOBeHnaHor, y III kh>h3h no BpaHKOBnha, a y IV je roBopno o CBojniM npenHHMa y EpneJby h o cečn. 1 ) IlaBJie JyjiuHap je y cbom KparKOM ysony y HCTopHjy cpncKora Hapona (1765 ron-) OBano none-nno cpncKy HCTOpnjy: I. ripBH pen cpncKHx BJiananana hjih Kpan>eBa. II. /lpyrH pen cpncKO-nanMaTHHCKHx Bnananapa. III. Tpehn pen cpncKnx Kpa- JbeBa HeMan>HhcKe nnHnje. IV. /jecnoTH. JoBaii Pajnh je C80jy HCTopHjy cpncKora Hapona (1794 r.) nonenno y 11 rnaBa: I. O cnoBeHCKHM HaponHMa. II. O Byra- pHMa. III. O nanMaTHHCKMMi CnoBeHHMa. IV. O jy>KHoj /lajiMa- HHjn T.j. CpčnjH. V. O CpBnjH y onuiTe. VI. O cjiobchototckom KpajbeBCTBy y ZUnManHjn. VII. O HeMamHhnMa. VIII. Jla3ap h necnoT CTeBaH. IX. BpaHKOBHhn. X. Cp6n y VrapcKoj no Oep- nnHaHna I. XI. Cp6n y yrapcKoj non AycTpnjoM. 0. riejaveBuh HMa y CBojoj HCTopnjH Cp6nje (1799 ron-) 13 masa: I. On ceo6e CnoBena no ZlyBamcKor caSopa. II. Zlo cpenHHe IX Bena, no MacjiaBa(!). III. Zlo noneTKa XI BeKa. IV. Zlo cpenHHe XII BeKa. V- Zlo noneTKa XIII Bena. VI. O PanocnaBy, BnanncnaBy n ypomy. VII. O ZlparyTHHy h MHnyTHHy. VIII. BnanHcnaB, KoHcraHTHH, CTeBaH ypom III. IX. Llap CTeBaH. X. ypoui h ByKamHH 1356—1373 ron- XI. ZlccnoT CreBaH JIa3a- 1 ) JoBaH Pa/iOHHh, rpofp "Boptje BpaHKOBHh (1911) 631—2, 646—8„ 651, 674, 701. CpncKa HCTopHja 331 peBHh, Tž>ypai) h JIa3ap 1374—1458. XII. Heropnja BocHe 1374 .po 1463. XIII. HcTopnja UpKBe. J. EHreji hm a y cBOjoj Hctophjh Cp6nje h BocHe (1801 r.) HeTHpH rnaBe: I. npepHeMa:-i>HhcKH nepnop (640—1165 rop.). II. HeMaHjHhcKH nepnop (1165—1371 rop.). III. llepHOA Jla3ape- JBHha (1371—1427 roA-)- IV. riepHOp BpaHKOBHha (1427—1468 rop.). I locne Tora £nren roBopH, 6e3 nepHopnisapHje (V), o HCTopHjH BocHe op xypCKor ocBajama ao Haj-HOBHijer Ao6a, 3a- thm o HCTopnjH Cp6a noA TypcKOM Bnamhy, h (VI) o ncTopnjH cpncKHx KOAOHHCTa y yrapCK0j ao 1526 rop. flHMHTpHje flaBMflOBifh je CBojy HcTopnjy papopa cpncKor (1821 toa-; Apyro H3patt>e 1846 rop.), KOjy je napapno y rnaB- hom no Enrejiy, nopenno na peBeT „BpeMeHa”: 1. lipe ponaaca Cp6a Ha EanKancKO nonyocrpBO. 2. Oa ponacKa ao 1015 rop. (Kap cy nonejiH Bnapara KpajbCBH). 3. Zlo HeMafoe (1165 rop.). 4. /lo KHe3a JIa3apa (1371 rop.). 5. Zlo T>ypl)a BpaHKOBHha .(1428 toa-). 6. Zlo ceo6e jeAHor pena Cp6a y yrapcKy (1460 r.). 7. Zlo MoxanKe 6«TKe (1526 toa-). 8. Zlo CMpra AecnoTa Ti^plja (1711 rop.). 9- Ho capa. MujioBaH BujiaKOBuh, ko j« je CBojy HCTOpnjy cpncKora itapopa (1833-9 toa-) Hapapno no Pajnhy, nopenno je Ha neTHpH »nacTH”, a hx inopenno Ha rnaBe: I nacr o6yxBaTa BpeMe ao ZlymaHa; y H>oj cy oBe rnaBe: O CnoBe- HH;Ma y onniTe. 1. O Cp&HMa, 2. O cpncKHM KHe30BH'Mia ao Kpa- .Jbeaa, 3. O cpncKHM Kpan>eBHMa H3 poMa HcMaibnha, 4- O cpncKHM KpajbeBHMa. II nacT o6yxBara BpeMe oa ZlymaHa ao peonoTa; y Bboj cy ose rnaBe: 1. ZlymaH, 2. ypoui, 3. ByKaniHH, 4. ZIa3ap, 5. O&HOBa papcTBa, 6. JIa3apeBo BeHnafbe Ha pap- ctbo, 7. TypcKH yinapH y Cp6njy, 8. KocoecKa ČHTKa, 9. Zlo6a nočne JIa3apa ao nopopmje BpaHKOBHftat 10. ZlecnOT OeBaH, 11. rpal)aHCKH paxoBH, 12. ZUa>h paroBH h cmpt pecnoia Gre- BaHa. III nacT roBopn o BpanKOBHhHMia h HCTopHjH cpncKor Hapopa ao MoxanKe SHTKe. y n>oj cy OBe rnaBe: 1. O nneMeny TDypl>a BpaHKOBHiha, 2. O crynaH>y Ha npecTO pecnora Toyp6a, 3. O CTpaHCTBOB3H>y pecnoTa T^plja, 4. O iterOBOM noBpaTKy, 5. BHTKe Ha BapHH h Ha Kocofly, 6. O HanacTHMa, noje je npe- Tpneo AecnoT Tiplje oa Xyn>apHja h oa papa Mypara, 7. ZlpV- ro cTpaHCTBOBatbe peonoTa T>yplja h fberosa CMpr, 8. ZlecnoT JIa3ap, 9. npOMeHe nočne pecnoTa JIa3apa, 10. O ceočn Cp6a y yrapae paTOBaite h CMpT ByxoBa h nasnoBa, 15. JoBaH h T5ypal) BpaHKOBHhn, 16. Mbkcmm BnapHKa, 17. OcBojen>e Beorpapa h ppyre 6op6e, 18. MoxanKa 6htk3. IV nacr o6yxBaTa po6a op MoxanKe 6ht- :xe po čeorpapcKor MHpa. y «>oj cy OBe rnase: 1. Cp6H y 332 Ct. CTanojeBHh yrapcKoj nočne MoxanKe Ohtkc po pecnora Toyp})a, 2. ^ecnor Toypa{) BpaHKOBHh, 3. BIobhb napa Jleonojipa h ceo6a Cp6a,. 4. Hačop BHne-Bojsope h o xpa6pocra Cp6a, 5. Xpaopa pena Cp6a h papcKe mhpocth, 6. PaKoimjeB ycTaHaK, 7. Bop6e kop. BapapnHa, TeMHiHBapa h Beorpapa, 8. Ceo6a Cp6a nop Apce- HHjeM IV h ry6Hxai< Beorpapa. ByK KapaijHh je Ha jepHOj xap™jn 3a6ene)KHo: „BHjbere- 3a yna3aK y cpncKy HeropHjy Hauiera BpeMeHa”, na je Ty Ha- 3HanH0 ose rjiaBe, noje 6h HKHHJie capp>KHHy HCTopi je cpn- CKora Hapopa: „1. Op Kap cy CpČJbH nosHaTH y Ebpotih, h K apa cy ce HajnpHje HacejiHJin. 2. KaKO cy ce kpcthph h nn- cmo poBhjthi. 3. Op Kap je cpricKO KpajbescTBO nocTano, h po- KPe je rpajaao. 4. TpaHupe cpncKor KpajbeBCTBa h papcTBa. 5. OponacT cpncKor papcTBa Ha KocoBy. 6. nocjinje Kocosa pe¬ čno™ cpncKH (no CpČHjn h no CpHjeMy). 7. flponacT h pe- cnoTCTBa cpncKora. 8. /4oxop MapHojeBiaha naTpnjapxa y Ma- yapcKy. 9. riponacT cpncKor naipnjapcTBa. 10. /JaHamtBe cra- H>e Hapopa cpncKor (a. y CpOnjH, 6. y Bochh h XepHeroBHHH>. b. y UpHoj Fopn, r. y H>eMaqie po r(ymaHa. III. Op /IymaHa po KocoBa. IV. Op KocoBa po 1800 rop. V. Op 1800 po 1815 rop. VI. Op 1813 po 1850 rop. He3aBHCHO op pOTapaiHH>HX nopejia H3Bpmno je nopenjr HCTopHje cpncKora Hapopa Ha HaynHOM ocHOBy B. KaJiaju. Oh je CBojy HCTOpHjy cpncKora Hapopa nopejiHO Ha uiecr rpaea: I. BajiKaHCKO flojiyocrpBO y BpeMe ceo6e. II. Op ceo6e po Kpa- jbesa. III. HanpepaK. IV. Cbctjio po6a. V. Onapan>e h npomaer. VI. Op 1780 po 1806 rop, J. Tum je HCTop«jy cpncKora Hapopa (1892 rop.) nopejmo, Kao h Kajiajii, y uiecT rnaBa, a jih je iterosa nopejia cacBHM ppyKna op KaJiajeBe. IBeroBe rjiase o6yxBa'rajy: I. Op ceo6e po HeMaanha. II. Cp6nja h BocHa po KocoBCKe 6htkc. III. Op KocoBCKe ČHTKe po nocjieptt>HX BpaHKOBnha h Cp6n y y"rap- CKoj. IV. Typcxo po6a. V. IlpBH ycraHaK. VI. flpyrn ycTaHaK. Jby6. KoBaveBiih h Jby6. JoBaHOBMh cy CBojy HCTopnj y cpncKora Hapopa (1895-6) 3a cpepme niKone nopejrann Ha nex rpaBa: I. Op nonerea VII po nojiOBHHe XII Bena. II. Op inono- BHHe XII Bena po 1371 rop. III. Op 1371 rop. po Kpaja XV 0 CKynJbeHH hctophckh h eTHorpacjicKH ciihch ByKa Orei}). Kapa- unfca I (189S) 350—1. CpncKa HCTopHja 333 BeKa. IV. Oa Kpaja XV Bena ao Kpaja XVII Bena. V. Oa no- MeTKa XVIII Bena ao AaHac. Cahhho KoBaneBHhy h JoBanoBnhy noAeAHO je HCTopnjy cpncKora HapoAa h Mhji. BymheBnh (1904 toa-)- Oh HMa Kao }’boa Tpn iviaBe: I. CpoH y CTapoj nocrojSHHH. II. 0&pa30BaHOCT CAOBena. III. BajiKattCKO flojiyocTpBO npe AOJiacKa CjiOBeHa. 3a- thm je BymheBnh HCTop«jy cpncKora HapoAa n dačah o Ha nex raaBa: I. Oa noAOBHHe VII ao noneTKa XII Bena. II. Oa no- AeTKa XII sena ao 1371 roA- III- Oa 1371 toa- AO 1500 toa- IV. Oa noAOBHHe XV Beiy nOAeAHO y TpHHaecr raaBa: I. BajiKaHCKO nojiyocTpBO npe AoaacKa CaoBeHa. II. Hacejba-. Ban>e Cjiosena Ha BajiKancKOM rioAyocTpBy. III. Upa e cpncKe ApHy (1926 foa-) AOAaro je y HarnHcy XI raase: CreapaHbe CpOnje, h AOAaHa je XIII raaBa: CpOnja ocao- 6ai>a h yjeAHH>yje Cp6e, XpsaTe h GiOBeHue. ripotj). K. JiipeveK je CBojy HCTopHjy cpncKora HapoAa ao 1537 toa- (AOKAe je AOfieo) hoacaho y neT Ktbnra: I. PIpeA- cAOBeHCKO Ao6a. II. Caobchh HaceJbaBajy Hahphk. III. Caobbhh y paunjeM cpeAJfc>eM BeKy. IV. CpOnja BeAHKa CHAa Ha BaA¬ KaHCKOM! rioAyocTpBy hoa noTOMpHMa HeMaTbHHHM. V. CpeAtte- BeKOBHa CpSnja y 6op6H npOTHB TypcKe (1371—1459 roA-)- CpncKH AecnoTH y jvaaioj JPrapcKoj (1471—1537 toa-)- noneT- AH Upne Tope. /JaAeKO 6h Me OABeao h Tpe&aAO 6h bpao mhoto h npo- CTOpa h BpeMieHa, KaAa 6hx XTeo Aa kphthhkh nperpeceM CBe OBe noAene HCTopnje cpncKora HapoAa h Aa noKameM HeocHO- bbhoct h iieAOrHHHOCT, y neAHHH hah y n o j c ahh o ctt!'M a, sehniie oa h>hx. MecTo Tora H3Hehy chcbhm KpaTKO CBOje MHiujbefte o TOMe, KaKO Tpe6a peJimu HCTOpnjy cpncKor HapoAa- IV HeKaAa ce cMaTpaAo, Aa ce nepnoAH y HCTopnjH AP*aBa h HapoAa He Mory orpaHHHaBaTH; roAHnaMa, a noroTOBy He Aa- HHMa, Hero chmo ihhphm pasMaKOM BpeMeHa. CaAa je MeI)yTHM jacHO, Aa to HHje TanHO, h Aa ce h bcahkh nepnoAH y HCTopnjH 334 Ct. CTaHojeBHh Apx h Aa Taj astvm hhihh oAceK y iBeroBoj HcropHjH. Ako ce HCTopHja cpncKora HapoAa nopejiH Ha Haj.uaibH 6poj nepHOAa, Ha Asa, OHAa He Mo>Ke 6 hth cyiMiH>e, Aa ce OHa AeAH Ha ABa Aena: 1. HcTopnja cpncKora HapoAa ao 1 AepeM- 6pa 1918 toa-, h 2. Hciopnja cpncKora HapoAa oa 1 AepeMčpa 1918 roA- npBH nepnoA cpncKe HCTopnje, ao 1 AepeMopa 1918 roA-> MOiKe ee, ano ce oneT penn Ha HajMamH opoj, noAejiHTH Ha psa Aejia: 1. HcTopnja cpncKora HapoAa ao e6pyapa 1804 ao 1 pe- peM6pa 1918 rop. TopHHa 1804 phhh oacck y cpnacoj hcto- p»jH, jep je ycTanKOM 1804 rop. ocnoBana HOBa epncKa pppca- Ba, H3 noje ce nočne, onajameM ca ocraJiHM cpncKHM, xpBai- CKHiM! h cjioBeHaHKHM oSjiacTHMa, pa3BH^a Jyroc,iaBHja. Uo6a ao 1804 rop. Moace ce TaKoI)e nopeJiHTH y ABa ne- pnopa: 1. HcTopnja cpncaora Hapopa ao TypcKor po6a, h 2. HcTopnja cpncKor Hapopa 3a BpeMe rypcKe bjihcth y BehHHH cpncKHx 3eMajna. Ta ABa nepHOAa ce cacsuM npnpoAHO Asoje h pene jeAaH oa APyror. /1,0 k ce y HOBHjoj HCTopnja rpaHHpa H3MeI)y nojeAHHHx nepHOAa Moxy Ta Apa nepnopa Mopa 03HaPHTH peJia Apyra POJiOBHHa XV BeKa, jep TyppH cy noKopnjin pecno- T0BHHy 1459 rop., BocHy 1463 rop., XepperoBHHy 1482 rop., UpHy Topy 1499 rop., a Heice KpajeBe y J/rapcKoj h XpBaTCKoj, v noj HMa cy CTaHOBajiH h jih cy ce HacejiHJiH Cp6n, Ten tokom XVI Bena. HcTOpHja ao TypcKora ocBojema peJin ce TaKol)e Ha pea AeJia: 1. HajcTapnjH nepnoA (npeAHeMarbHhcKO Ao6a) h 2. He- MaH>HhcKH nepHOA h po6a caMocTajiHor ppniaBHOr naiBOTa y Bochh. H noneTaK HeiMarbHhcKor nepHopa h po6a caMocTajiHor ApncaBHor HCHBOTa y Bochh He Mome ce opBojHTH KpaTKHM ne- Phoaom BpeMeHa. JJoJiasaK HeMame h KyjiHHa na npecTo He Mory ce 03HanHTH xao roAHHe, ko j HMa nomufce hob neppop, jep je Teic h>hxob pap tokom BpeMeHa AOBeo poTJie, Aa ce oa T ora po6a papyHa hob oacck y Harnoj HCTopnjn. CeM Tora, HHje CHrypHo hh yTBpl)eHa ropmia it>HxoBor AOJiacKa Ha npecTo. Taxo ce xao po€ia noneTKa hobot nepHopa Mopa 03H3HHTH Apyra no.TOBHHa XII Bexa. CpricKa HCTopnja 335 Ty 6h ce m, orno cTaTa ca Aen>eH>eM cpncne HCTOpnje. TIpe/iHeMaHjHhcKH nepnop je Tano seoMa pa3HOBpcTaH pora- })ajn.Ma, pa je mera jano Temno y oniure penHTH, noroTOBy ra je HeMoryhe nopeAHTH Ha pBa pe;ia, nao mTO ce to MO)Ke ymi- hhth nop pa,7bHx nepmopa. y TOMe po6y HMa hckojihko nepH¬ OAa: 1. /jo6a npopHpaH>a h HacejbaBama Cp6a Ha BannaHcnoM IIoJiyocTpBy h npHJiaroljaBame hobhm npHAHHaMa (VI—IX Ben). 2. /J,o6a npBHx cpncie6pyapa 1804 rop. 3. Oa cj)e6pyapa 1804 rop. po 1 peu,eM6pa 1918 rop. 4. Oa 1 pepeMOpa 1918 rop. IV. Ha neT nepHopa: 1. Hcropnja cpncnora HapoAa ao AP yre nonoBHHe XII Bena. 2. HeMamHhcnH nepnoA n pooa ca- MOcraPHor Ap>naBiior jnnBOTa y Bochh, oa ppyre nopoBHine XII Bena ao Apyre nonoBHHe XV sena. 3. HcTopnja cpncnor H£- poAa oa ppyre nonoBHHe XV' Bena ao cj)e6pyapa 1804 r$p 4. Oa e6pyapa 1804 rop. ao 1 pepeM&pa 1918 rop. 5. Oa 1 pe- peMčpa 1918 rop. Mhcphm, Aa y nopejni pene ncropnje cpncnora Hapopa ne TpeSa hHh pajbe, h Aa je osa nopePa poBOAma. /I,aJbe pename, pa np. po6a po ppyre nonoBHHe XII Bena, nao ihto je nanpep H3HeT0, hph po6a op APyre noJiOBHHe XII Bena ao ppyre nopo- BHHe XV Bena, y poda ao 1355 toa- hph ao 1371 toa- hjih ao 1389 rop., mhcphm Aa naje hh noTpeSHO hh onpaBpaHO. no ce6n ce pa3yMe, pa ce npn oSpapn nojepHHH[x hcto- Phckhx nepHopa Miory hhhhth ppyre h peTajbHHje nopepe, a hcto rano h v HCTopnj h nojepMHHx pp>naBa (Parane, BocHe, XepperoBHHe, 3eTe, UpHe Pope) h očnacTH, h y HCTopnjH noje- ,Ahhhx pePOBa Hapopa (Cp6a y XpBaTcnoj, Cp6a y yrapcnoj). Ct. CTaHojenuh COBISS NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000497101