Iz debate o šolstvu v banskem svetu »Ljudsko šolstvo še ni tako dobro kakor bi moralo biti. Primanjkuje učiteljev, ki bi bili povezani z narodom in ki bi sodelovali s starši, ki so jim zaupali svoje otroke.« »Da bi bili mladi učitelji, ki prihajajo v podeželje, izobraženi tudi v kmetijskih stvareh, naj bi se v počitnicah med njihovim študijem na učiteljišču priredili zanje na deželi praktični kmetijski tečaji.« »Za kmečke fante in dekleta med 18. in 20., oz. 14. in 18. letom, naj se ustanove obvezne kmečko - gospodinjske nadaljevalne šole.« »Odpuste naj se omožene učiteljice iz državne službe, s čimer bi bilo mogoče zaposliti mnogo brezposelnih učiteljskih kandidatov.« »Sedanje učiteljstvo, razen nekaj častnih izjem, ne čuti z narodom in tudi ne sodeluje v njegovih organizacijah.« Iz celokupne debate je razvidno, da polaga ljudstvo in njega zastapniki veliko važnost na ljudsko solo. Ne plaši se nobenih stroškov in dela, da bi omogočilo svoji deci čim boljšo izobrazbo. Tudi naš kmet je danes prepričan, da »tisti več velja, kdor več zna«. Od vsakega stanu se zahteva, da izpopolni svojo poklicno naobrazbo, in tako izboljša svoje stanje. Tudi preprosti kmet je prišel do spoznanja, da mora intenzivneje sodelovati v narodnem občestvu in se strokovno temeljito pripraviti, če hoče »umno« kmetovati. Na banovinskem zasedanju se je kar pet ban. svetnikov zavzelo za obvezen obisk kmečkih fantov in deklet od 14. do 18., oz. 18. do 20. leta v kmečkih oz. gospodinjskih nadaljevalnih šolah. Razumljivo je, da mora vsaka nadaljnja izobrazba sloneti na temeljiti splošni podlagi, ki jo mora dati ljudska šola. Očitajo ji, da ima premalo stikov z narodom in da polaga preveliko važnost na »znanje«. Že večkrat smo omenili, da ima današnja ljudska šola hibe, ki jih pa ni krivo učiteljstvo. V pretežni večini se učiteljstvo trudi, da bi vzgojno delo rodilo resnične uspehe. Kakor povsod, je tudi v našem stanu nekaj učiteljev, ki jim vzgoja mladine ni prva skrb. Toda po njih ne smemo soditi. Ogrorrina večina pa se resnično prizadeva, da bi mladino vzgojila in pripravila za realno življenje. Vsi pedagoški članki poudarjajo, da morajo vladati med šolo in domom dobri in prisrčni odnošaji: Učitelj mora poznati starše svojih otrok ter se mora zanimati za njih socialne razmpre. Le učitelj, ki pozna otrokove razmere, lahko najde pravilno pot v vzgojstvu. Pa tudi za saroo umsko izobrazbo je velike važnosti, da ima učitelj stik z občestvom, v katerem deluje in živi. Poznati mora socialne, kulturne, gospodarske in verske razmere vasi. Šola ne sme posredovati zgolj umske izobrazbc, natrpati v otroka množico neživljenjske snovi, temveč mora predvsem razvijati čut odgovornosti do bližnjega in skupnosti ter mladino vzgojiti v dobre in delujoče člane človeške zajednice. To so principi, ki jih vedno in povsod poudarjamo Ako jim ni mogoče vedno slediti, je za to več razlogov. Najmanjši delček krivde je na učiteljstvu. Prvi razlog je v težkih socialnih razmerah, v katerih živi naše ljudstvo. Neki banovinski svetnik je rekel, »da hodijo otroci v naših obmejnih krajih v šolo raztrgani in slabo oblečeni ter da vlada velika revščina«. Pod bremenom težkih socialnih prilik ni v domovih soglasja, harmonije in »tihe sreče«. V hiši je prepir, kletev, spolzko govorjenje in večkrat so otroci celo priče intimnega razmerja staršev. V svojem dolgoletnem' službovanju sem imel priliko spoznati pogubnost teh nezdravih razmer. K vsemu temu se mnogokrat pridruži še neupravičen odpor do šole in učiteljstva. Učiteljstvo se kritizira in obrekuje kar vpričo otrok. Kako more imeti učenec zaupanje in spoštovanje do svojega vzgojitelja, o katerem ne sliši doma nič dobrega. Toda kako naj se zavedajo starši, da rušijo s tem avtoriteto učitelja, ko pa imajo priliko čitati, kako se tudi na takih forumih, ki bi morali prvi skrbeti za učiteljevo avtoriteto, učiteljstvo samo kritizira, omalovažuje in blati. Tretji razlog je iskati v našem učnem načrtu, ki zahteva preveč znanja. Šola ne sme ostati brez smernic, vendar do podrobnosti predpisana in za vso državo enaka snov ne ustreza življenjskim principom domorodnosti. Rigorozna vezanost na predpisane teine in z urnikom določeni predmeti onemogočajo tesnejšo naslonitev na gospodarske, socialne, kulturne in verske razmere šolskega okoliša. Vendar splošne naobrazbe ne smemo prezreti. Učenec mora obvladati najosnovnejše »veščine«, če hoče slediti nadaljnji izobrazbi, t. j. logično čitanje, razumno računanje in pravilno ter lepo pisanje. Naloga Ijudske šole je posredovanje življenjske izobrazbe. Nikakor pa ne smemo dopustiti, da bi se Ijudska šola izpremenila v strokovno - kmetijsko. Ljudska šola mora do neke meje podajati splošno izobrazbo, drugače pa mora pripravljati mladino za vredne člane človeške in narodne zajednice. Seveda ne sme pozabiti na poljudno obravnavo kmetijskih vprašanj, t. j. na pripravo za poklicno udejstvovanje. Ni pa potrebna učiteljstvu izčrpna strokovna izobrazba. Pozdravljam predloge, da naj se za kmečke fante in dekleta uzakoni obvezen obisk kmečko - gospodinjskih nadaljevalnih šol. O tem sem natančneje razpravljal v 26. številki »Učit. tovariša«. Ne morem razumeti predloga, da naj se odpuste omožene učiteljice. Predlagatelj menda ni vedel, da ni brezposelnih učiteljskih kandidatov. Učiteljskih kandidatov celo primanjkuje. Brezposelnost torej ne more biti razlog za odpust poročenih učiteljic. Poročene učiteljice so dobre učiteljice in še boljše vzgojiteljice. Kot matere imajo praktične izkušnje in dobro razvit čut za pravilno oblikovanje otrokove duše. Če živijo za svoj poklic, so nenadomestljive elementame učiteljice. Ze v prvem delu sem poudaril, da mora biti šola v dobrem odnosu z domom. Učitelj mora med ljudstvo, da spozna njega življenje in mišljenje. Učitelj se mora zanimati za so- cialne razmere svojih otrok, živeti z ljudstvom v prisrčnih odnošajih ter mu pomagati z nasveti in dejanji. Čuvati mora svoj ugled, s svojim življenjem mora biti najboljši vzgled mladini. Glavna učiteljeva skrb mora biti šolstvo. V izvenšolskem delu naj se vsakdo udejstvuje po svojih zmožnostih in v kolikor mu to dopušča čas. Ni mogoče predpisovati društvenega dela za vse, ker vsakdo nima zmožnosti do tega udejstvovanja. Vsak naj dela, kar je adekvatno njegovim prirojenim dispozicijam., Glede izvenšolskega dela moram še pripomniti, da mora biti učitelj najprej na svojem službenem mestu stalen. S stalnostjo je učitelju dana možnost za intenzivno izvenšolsko udejstvovanje. Ne zagovarjam tistih, ki jim je edina skrb, da pretolčejo šolske ure. Poudariti hočem le, da mora učitelj živeti samo za poklic. Če ima veselje do dela izven šole, naj se udejstvuje tam, kjer ga veseli in za kar ima sposobnosti. Nikoli bi pa ne smelo biti njcgovo izvenšolsko delo razlog za premestitev. Gledc učnih knjig naj omenim, da njihovo prepogosto izmenjavanje ni na mestu. Starši in šole imajo nepotrebne stroške, a tudt načrtno delo je ovirano. AJso se učbeniki naglo izmenjavajo, je učno delo vsakikrat pretrgano. Nisem pa mnenja, da naj ostanejo vedno ene in iste učne knjige. Nekateri starši bi imeli najrajši, da bi še otroci otrok imeli iste šolske knjige. Ne smemo pozabiti, da je šola živ organizem, vzgojno delo mora biti po vezano s stvarnostjo. Prilagoditi se mora vsakokratnim socialnim, gospodarskim in kulturnim prilikami dobe. Kakršno je življenje, takšna mora biti šola. Tudi učbeniki ne smejo preko teh načel in se morajo ozirati na živIjenjske izpremembe ter se izenačiti z novimi razmerami. »Večni« učbeniki so »neživljenjski« pripomočki. Učiteljstvo se zaveda svojega poslanstva in dobro ve, da je vzgojno delo silno važno. Mladina je up staršev in domovine. Prav vsi, ki resno pojmujejo svoj vzvišeni poklic, se trudijo, da bi svoje šolsko in vzgojno delo prilagodili resničnim razmeram slovenske vasi. Nič manjšo važnost ne polaga učiteljstvo na dobre odnošaje šole in doma, ker dom lahko podpira ali tudi ruši vzgojno prizadevanje šole. Realne razmere in dobri odnošaji so tisti temelji, na katere mora graditi dober vzgojitelj. Drugače je šola podobna zidarju, ki zida na pesek. Učiteljstvo hrepeni po podpori doma. Odklanjamo pa namero, da se nas sodi po poedincih. Vsem — učiteljstvu in staršem — pa mora biti vzgoja mladine najvišja skrb! — a —