U;
stiau^E-««
9WS0iJ ^UMvIOP 0^°3.
m.
3FT-------
k&j*.
ižttic
' 2-975-
IN'	nn^lj.	-	»iOt.SU«	**“	"	4-60
Uredm	* ,»■' - stvo: 11■>,, la Iv.	e	uri
za stran	^ondeljkih	in	petkih	od	10—>	e	ene
kolone Kosti 63 mm: finančni oglasi 1 L, osmi	pdsiana,	vabila	80
cent., ti gorski, obrtniški oglasi 60 cent. Plača se vnaprej. Posamezni izvod 20 cent.
Trst, 8. februarja 1923. — Leto IV. - Štev. 157.
DELO
Glasilo Komunistične stranke Italije
Naj divja reakcija buržoazije.
Skuša naj uničiti to, kar se ne da uničiti, kar je sad razredne razdvojenosti.
Naj le divja! Njeno divjanje jo ne bo rešilo pogina. Pospešilo bo le družabni preobrat.
Brezuspešni naperi konferenc
Mnogi sodrugi mislijo, da more cvesti Kominterna le, ako so delavske mase v napadu. Naša internacionala ni le stranka osvojitve vlade, ampak stranka borbe ža vlado Reči, da ne moremo sedaj ničesar, je brezmiselno. Naša internacionala ni parasit proletarskega razvoja, ampak borec za ta razvoj. Vsled tega ne sme biti naša parola razočaranje in čakanje na revolucijo, ampak borba za vsako ped naprej. Vse naše debate imajo smisla le, ako razumemo, da za naše stranke niso le dovolj resolucije, ampak izpolnjevanje naših zadatkov.
(Priredil Peter Razbojnik)
letarsko gibanje proti kapitalizmu organizirali in da so učili svete nauke Komunizma. V to svrho se je poprijela metod, ki niso v modemih državah več v navadi marveč le v kakih neciviliziranih balkanskih državah.
Komuniste se dolži, da so devali v nevarnost obstoj države in, da so hoteli na komando narediti revolucijo. Odveč bi bilo govoriti kako je to nadvse smešno. Resno je pa, da se nahaja ves proletariat v nevarnosti, da zgubi, kar si je s težavo priboril v dolgih letih boja in, da se ga politično usužni.
Lahko trdimo, da je vos napor zastonj. Komunisti imajo preveč aliirancev. Njihovi aliiranei so glad in izkoriščana masa, ki se giblje in bi se gibala tudi če nebi bilo na svetu nobenega komunista.
Naj se zgodi karkoli. Mi ostanemo na svojem mestu. Naša vest je Čista in vemo da nismo naredili nobenemu ničesar slabega. Če nas vse aretirajo, jili ostane še, ki bodo naše delo nadaljevali, ki se bodo borili za sveto idejo, za sveto stvar, ki se ne boje nobenih žrtev, nobenega truda.
Našim aretirancem ipiš pozdrav. Vsemu proletariatu naš poziv naj sc vse te nove reakcije ne plaši marveč naj gre svojo pot naprej do popolne zmage.
Stara in zastarela diplomacija evropejskih držav nima s svojimi mednarodnimi konferencami nobene sreče več. Kar je sklenila na teh svojih konferencah, ki so bile sklicane po vojni zato, da se potom njih zagotovi anta.ntinemu kapitalizmu sadove antantine zmage nad osrednjimi velsilami, vse je ostalo na papirju. Ali se je pa zgodilo, da niso bile konference v stanu priti do nobenih sklepov. Med te poslednje smemo šteti tudi ono konferenco, ki se je vršila v Lausani. Lausanska konferenca se je namreč zaključila na večer 5. t. m. popolnoma brezuspešno. Iz uradnega poročila, ki je bilo o tej konferenci izdano sledi, da so antantini delegatje popustili Turkom marsikaj. Iz tega poročila j e jasno razvidno, da se antant in kapitalizem ni hotel preveč zameriti an-gc-rski turški vladi in da je naredila antanta vse mogoče za to, da bi iztrgala novo, mlado Turčijo ruskemu vplivo. Vsi ti napori pa so ustali brezuspešni. Turški delegatje so bili pripravljeni podpisati vse one točke pogodbe, ki jim je bila predlagana, o katerih so vedeli, da ne škodujejo časti in zmagi turške armade nad Grško. Odločno so pa izjavili, da no podpišejo onih točk, s katerimi se je hotelo spraviti v nevarnost sadove turške zmage in omejiti komaj pribojeno gospodarsko in politično neodvisnot turškega naroda. Antantini zastopniki so skušali še v zadnjem trenotku prepričati turške delegate, da je mirovna pogodba, kakor je bila proti zadnjemu izdelana, nad vse pametna, za vse častna in za vse koristna. Turki so pa ostali trdni in so povedali, da se skrivajo pod nekaterimi točkami pogodbe pogoji bodočih konfliktov in da se hoče z njimi vzeti Turčiji na lep di-plomatičen način ono politično in gospodarsko neodvisnost, za katero so stopili v boj in v imenu katere so zmagali. Ko so se antantni delegatje prepričali, da se Turkov ne da omehčati, so konferenco zaključili in so se razšli. Nekateri delegatje so odpotovali še tisti večer, drugi so pa pričeli pospravljati svoje reči in se pripravljati na odhod.
Tako reven in klavem je bil torej konec Lausanske konference. Oni, ki so verovali in verujejo še vedno v sposobnost kapitalistične diplomacije, so obogateli za novo razočaranje. Razočaranje v kolikor so si od te konference obetali mnogo več nego je bilo v danih razmerah mogoče pričakovati in v kolikor je neuspeh konference nad vse kelosalen. Nas ni ta nevspeh nič presenetil. Presenečeni bi bili ako bi bila dosegla konferenca oni cilj, ki ga je hotela doseči: sprijazniti dve trdovratni sili, ki si stojita v boju za hegemonijo na vshodu.
Mi smo trdili od vsega začetka, da je Grčija le dolga roka angleškega kapitalizma, ki noče imeti nobenih tekmecev pri svojem izkoriščevanju azijskih bogastev.
Predmet vseh naših taktičnih debat je v bistvu isti: ofenziva kapitala proti proletariatu v svetovnem obesgu in obrambni ukrepi proletariata. Vprašanje kapitalistične ofenzive se tolmači v naših krogih precej ozko, ko se jo tolmači edino kot napad na mezde in delovni urnik in ko se vsa zgodovina svetovne revolucije deli v dve fazi, v fazo ofenzive proletariata in fazo kapitalistične protiofenzive. Brezdvoma je svetovna buržoazija mnogo bolje razumela kot svetovni proletariat, da pomenja ruska revolucija prvo dejanje mednarodne proletarske ofenzive. Do volj je, ako se prečita tajne spomenice, ki so jih voditelji centralnih sil pisali svojim vladam leta 1917. in začetkom 1918. Govornik omenja n. pr. spomenico grofa Czernina in Ludendorffove zapiske, v katerih stoji da je poslednji pustil bolj-šcvike v Rusijo vsled vojaškega položaja čeprav je razumel vso nevarnost tega koraka. Bil je tu obupen korale svetovnega kapitalizma. Po porazu Nemčije je nastopil drugi val proletarske revolucije. Nekdanji centrumaši, sedaj elani li. internacionale govorijo ironično o. tem, kako kratkovidni smo mi hili in. kake iluzije smo imeli v dobi osnovanja Kominterne, da smo umerili našo politiko nasproti svetovni revoluciji. A proti njim govori tajni dokument, ki ga je podpisal Lloyd George za časa našega prvega kongresa, in ki ga jo lansko leto objavil bivši italijanski min. predsednik Nitti. Radok bere nekoliko mest iz tega dokumenta v katerem je podal Lloyd George sliko revolucionarnega položaja v tem času druge faze revolucije, začetkom nemške revolucije. Svetovni kapital je pariral to proletarsko ofenzivo z defenzivo na zapadu in prvo kapitalistično ofenzivo na vzhodu. Radek opisuje, kake usluge je tedaj nudil svetovni kapital delavcem, da bi zadržal naval revolucije, medtem ko je prešel v napad proti Sov. Rusiji.
Sov. Rusija ni le odbila ofenzivo svetovnega kapitalizma, ampak je 1. 1920. prešla iz obrambe v napad. Poljska vojna je bila poskus tega prehoda. V isti dobi vodijo delavci v Italiji pokret za zasedbo tvornic.
"Zlom vojaške ofenzive proti Varšavi in proletarske ofenzive v Italiji imajo različne vzroke in po njem so začne težka doba, v katerem se nahaja danes proletariat. Stvarno je bila kapitalistična ofenziva možna vsled prehodne konjunkture, ki jo nastopila po vojni.
Začne se gospodarska kriza v vseh deželah, ki je bila ogromnega pomena za politiko svetovnega kapitalizma naprum proletariatu. Le narast brezposelnih delavcev je oslabila ofenzivno silo sindikatov. Radek navaja število štrffjkov na Angleškem, opozarjajoč, koliko se je poslabšal položaj angleških delavcev v 1. 1921.
In smo trdili, da se v Lousani ne bo sklepalo miru med Grčijo in Turčijo, marveč med Turčijo in Anglijo in, v obsežnejšem obsegu, med vshodnimi, k svobodi in življenju se prebujajočimi narodi in za-padnim kapitalizmom. Tega boja pa ni mogoče rešiti z zastarelimi dipiomatiččni-mi formulami ker se ne mere z nobenimi najidealnejšimi sklepi zajeziti tek zgodovine, se ne more ukleniti vanje nesramnih zakonov kapitalističnega razvoja in njegovih nujnih potreb in se ne more z najlepšimi liričnimi spisi zadovoljiti narodov, ki v orjaškem hrepeneju streme po svojih naravnih in najsvetejših življen-skih pravicah.
V Lausani se je pokazala še enkrat v izredno jasni luči vsa brezpredmetnost di plomatičnih konferenc in diploraatičnih intrig in vsa velika nesposobnost buržoazije, ki so logična posledica razvojne stopnje, ki jo je dosegel kapitalistični gospodarski sistem.
Neuspeh Lausanske konference je skalil še bolj umazane in smrdeče vode v katerih se nahaja mednarodni 'politični položaj. Turčija ima zopet proste roke in bo skušala, da si zagotovi z orožjem, kar ji niso hoteli privoliti diplomatje zbrani c kolu zelene mize. Francija se bolj 'in bolj zapleta v svoje pustolovstvo, ki ga je zgrešila s tem, da je okupirala nemško ruhrsko kotlino. Nemško proletarsko gibanje se širi in splošna stavka delavcev je že prekoračila nemške meje in stopila na tla, ki so podvržena vplivu francoskega kapitalizma. Francoski pohod v ruhrsko kotlino in prijazno siabščc, f.; ga je zavzela Francija v Lausani v prilog Turkom, deva v nevarnost francosko angleško prijateljstvo. Anglija je zaposlena v Aziji radi petrolejskih vrelcev. Italija je zaposlena v Tripolitaniji kjer ji tamošnji turški uporniki ne dajo niti sekundo miru. Med vsem tem negotovim političnim položajem in med vedno bolj v strašen prepad šilečim kapitalističnim gospodarstvom, ki se pri vseh naporih ne more odmaknili niti za centimeter usodnemu polomu ko j emu je sojen, se dviga obupaj o-či glas do duše izmozganega proletariata, ki stremi, v trpljenju in v junaškem odpornem gibanju k cilju svoje rešitve, svoje svobode. Vsa Evropa se nahaja na strašni grmadi pod katero gore prve uži-galne snovi. Ugasnite, ugasnite, ako ste sposobni, plamen, ki preti, da poruši vse kar jo zlega in nepotrebnega. Zajezite vi, ki imate usta polna besed, ki govore o vo lji in o energiji, ta val, ki ne vzame mej in ne pardona.
Mi vsi, vi vsi ste igrače te strašne usode, ki je proletariat ni pokrivil.
Naj pride kar mora priti. Naj se zgodi kar se mora zgoditi.
Mi bomo na svojem mestu.
In z nami bo ves proletariat!
IV.	kongresu Kominterne.
in 1922. Navaja tudi podatke o ofenzivi kapitala v drugih kapitalističnih deželah. Jasno je, da je to velik svetovni gospodarski načrt. Po propadu nemškega militarističnega načrta, ki je hotel stvoriti velike imperialistične oblasti, kjer bi se navalile bremena na nosilce svetovne vojne, in po propadu Wilsonovega načrta, je -prišel tudi propad versailleskega načrta, ki je hotel navaliti gospodarsko obnovo na rame poraženim deželam. Ta načrt se je razbil vsled odpora Sov. Rusije in nemoči Nemčije. Vsled tega svetovnemu kapitalu ni ostalo drugega, kakor da navali stroške za gospodarsko obnovo na pleča širokih delavskih mas vseh dežel.
Drug izhod iz krize bi bilo razširjenje tržnih oblasti, a po tej poti ni mogoče nadaljevati. Vsled tega kapitalistična o-fenziva ni le prehodno izkoriščenje slabosti delavskega razreda. Ako ze zlomi o-fenziva kapitala, bo delavski razred premagal kapital, vsaj v najvažnejših deželah Evrope. Tako velika stvar se ne more izvojevati z zlamljanjem štrajkov, znižanjem mezd in daljšanjem delovnega časa. Tu pridemo do političnih oblik kapitalistične ofenzive.
Ako hoče svetovni kapitalizem vreči delavski razred na nivo 1914. leta, vreči na kolena, jo jasno, da more to doseči le vsled kombinacije notranjih borb in svetovno političnih borb proti delavcem. Na Angleškem se je kapitalu posrečilo doseči, da se delavci ne borijo več za nacionalizacijo glavnih industrialnih podjetij, ampak za obrambo mezd a še v tej borbi so poraženi. V Ameriki je ravno tako že premagan pokret za nacionalizacijo. V Nemčiji stojhno pred predajo drž. želez nic privatni industriji. Stinesov načrt za rešitev Nemčije obstoji v prodaji državnih dobrin, v predaji rudnikov in železnic, na podlagi česar bi bilo mogoče dobiti posojilo. To je razbremenitev težke industrije in navalite v bremen na rame širokih mas, kot sredstvo za novo akumulacijo nemškega kapitala,
Radek poda nato davčni program Mussolinija ter dokazuje, da je to popolnoma isti program kot oni težke industrije v Nemčiji. V Franciji je isto. Brian-dov padec po konferenci v Lnnnes-u ,p0. menja zmago energične kontrarevolucionarne politike. Isto pomenja tudi prihod Bonar Lawa v Angliji na površje. Danes obstoji poleg legalne protirevolucionarne vlasti v Evropi tudi
Ilegalna protirevolucija
ki obsega najzavednejše protirevolucionarne olemente. Nemški kontrarovoluclo-narji so v najtsnejši zvezi z ruskimi nao» narhlsti, z Mussolinijem, Horthyjom in s francoskimi militaristi. Oni vidijo v srednji Evropi tri ognjišča revolucije: v industrialni Nemčiji, Čehoslovaški in Ita-
L	A	A	-	A,.j
liji. Zmago fašistov v Italiji treba razumeti. To ni le mehanična zmaga fašistov-skega orožja, ampak naj večji poraz socializma in komunizma od začetka periode svetovne revolucije.
Kako je bila mogoča zmaga fašistov v Italiji. Mussolini je zmagal vsled tega, ker socialistična stranka ni povedla mase v borbo. Ko so delavci zasedli to varne, ko je italijanska buržoazija bila tako brez moči, so italijanski reformisti prepričali delavce, da je treba zapustiti tovarne. Takrat je minil strah buržcazijo. Stare stranke so bile trhle, a fašizem nastopi z novo vero malomeščanstva. Fašisti so napadli delavske organizacije, a te se niso branile. V mestih in industrialnih centrih se mase še drže, toda v malih mestih in vaseh, kjer so proletarci raztreseni so padli ped vpliv fašizma. Naj-prejo je fašizem z orožjem premaga 1 njihove organizacije, a nato jih je vodil. Na vasi ni le fašizem z orožjem zmagal, pridobil je tudi mase za nacionalistično politiko. Ako ne bodo naši ‘sodrugi v Italiji razumeli vzrokov poraza, bomo dobili še drugo fašistično vlado. Fašizem treba pobijati politično. Le ako bomo v. stanu, da damo masam navzlic vsemu, kar smo doživeli, novo vero, bomo tudi v stanu, da spravimo italijanski proletariat iz opas-nosti. Zopetno oživljanje italijanske stran ke zavisi od tega, ako bomo zmogli mobilizirati kmete proti Mussoliniju. Stranka mora jx)stat.i krik mase po osvoboje-nju. Ujediniti mora mase v napad na vlado fašistov.
Kakšno izgleda ima ofenziva kapitala ?
Ali je to val protirevolucije, ki bi zame-nil revolucionarni naval, kakor v letu 1849?
Evropska protirevolucija jo leta 1849. zmagala, ker vzrnah kapitala je dal bur-žoaziji profitov, delavskemu razredu pa kruha, kar je proletarce odvrnilo od misli na prevrat. Današnji protirevolucionarni val ne bazira na kaki splošni začetni periodi gospodarskega poleta, nego je izraz obupa, poskus, da se z nasiljem zaustavi razpad. Današnja protirevolucija ne nudi izhoda, nego poostruje položaj. Ona ne more dati ne kruha, ne miru, vsled tega je to protirevolucionarni naval, ki se mera kmalu končati. To bo v mnogem odvisno od nas samih.
Kakšen je načrt naše obrambe?
Ono, kar najbolj označuje današnjo dobo, je to, da so najširše mase izgubile vero, da bo delavski razred v najkrajšem času zavojeval oblast. Postal jo pasiven in to tedaj, ko so bile delavske stranke, celo liberalne vržene iz vlad. Vsled tega osvojitev oblasti ne stoji na dnevnem redu kot aktualen smoter. To je zgodovinsko dejstvo. To bo mogoče, a sedaj ni mogoče. Iz tega sledi, da moramo v prvi vrsti voditi borbo za vprašanja, ki so najaktualnejša za najširše mase: vprar šanje mezde, delovnega urnika, stanovanja in vseh vprašanj, ki se tičejo vsakodnevnega življenja delavskega razreda. Delavec v delavnici razumej da. se ne more boriti za najbližja življenska vprašanja, ako se ne bori zajedno z drugimi. On vidi še več. Vidi, da so vsi delavci brez razlike strank, v tem vprašanju složni. Vsled tega jim treba dati točen odgovor na vprašanje, kaj naj počnejo pri obstoječi razcepljenosti strank s svojimi skupnimi zahtevami. Komunisti so danes oni element, ki ujedinjuje delavski razred. Mi smo se odcepili od socialne demokracije v vprašanju proletarske diktature. Delavci, ki na to niso bili pripravljeni, so videli le razcep. Ideja enotne fronte, je i-deja združenja delavskega razreda proti kapitalizmu.
Drugo vprašanje je: Alije enotna fronta potrebna in
kako jo izvesti?
Ali jo bomo izvedli na način, da se obrnemo pred najširše mase in jih pozovemo: pridite in borite se pod našo zastavo, mi se hočemo pogajati s sindikati in centralnimi instancami!? Naj preprostejše raz mišljavanje pokaže vso nesmiselnost misli, da je na ta način mogoče izvesti c-notno fronto. Člani socialistične stranke Nemčije 'vedo, da je njihova stranka proti proletarski diktaturi, a oni so kljub temu overjeni, da zastopa ona njihove vsakdanje interese. Ako so te mase uvarjene, da se hoče sindikalna birokracija boriti za osemurni delovnik, nam bo rekla: Izvrstno, mi se moramo skupno boriti, toda ali ste se pogajali o tem s Scheidemanom? Ako jim
mi na to odgovorimo: Scheidemann je izdajalec, ni to nikak odgovor, ako bi tudi delavstvo tako mislilo, bi bilo z nami. Reči moramo, da ne obstoji razlika v tem, češ, mi smo za proletarsko diktaturo, a oni niso, nego v tem, da se oni nočejo boriti niti za košček kruha. Ko jih kompromitiramo, ko masam z dejstvi dokažemo, da se oni nočejo boriti, potem je pet za edinstvo fronte proletariata odspodaj odprta.
Mnogi sodrugi porečejo: ker mi to vemo, ni treba, da vzbujamo v proletariatu iluzije, ki jih potem zopet moramo pobijati. A te iluzije treba, ravno pobijati z dejstvi, ne pa s besedami. Nahaja se v naši stranki nekaj smešnih ljudi, ki se zelo plašijo enotne fronte, češ, mi ne bomo razkrinkali socialdemokratov in da | se bodo eni borili. Mislim, da ni človeka I z zdravim razumom, ki bi ne tega radost-| no pozdravil, ako bi se pokazalo, da se oni nameravajo boriti. In ako oni porečejo: Vi j Tiha j ate z nožem za hrbtom, hočete nas objeti, da nas uničite, jim moramo odgovoriti: To zavisi od vas. Dokažite, da se h,ičete boriti! Mi se tega ne bojimo. Tudi kadar sedimo z njimi za isto mizo in se pogajamo, tega ne delamo z bojaznijo v srcu, da bodo oni pristali na borbo, ampak mi bi pozdravili tako borbo, kot dan začetka zmage proletariata. Dejstvo, da ss socialdemoknatje nočejo boriti, a da imajo kljub temu velike mase za seboj, drži delavski razred v položaju, v katerem se sedaj nahaja.
Vsled tega nismo mi na konferenci treh eksekutiv prišli ne radi manevriranja, ne radi igranja, ne da dokažemo, da so znamo igrati, oni pa ne, ampak smo prišli, da organiziramo enotno fronto, da omogočimo proletariatu, da preide v pro-ofenzivo, ali vsaj da brani svoj položaj. Ta naš načrt je propadel. Propadel je, ker sta hoteli 2. in 2% intem. napraviti neko Spekulacijo na račun Sov. Rusije. Zahtevali sta legalizacijo menjševikov v Rusiji, tu se pravi, zahtevali sta povratek v kapitalizem in opustitev nacionalne produkcije; kajti menjševiki dobesedno zahte vajo: Odstranite ovire za razvoj kapitalizma v Rusiji! In ko sta ti dve internacionali hoteli pomagati Rusiji pod pogojem, da legalizira menjševike in socialne revolucionarje, je pomenilo to zahtevati kapitulacijo Sov. Rusije. Mi smo na to odgovorili: Prosimo, opustite rusko vprašanje, odrekamo se vaši pomoči.
Ko smo rekli: borimo so za. osemurni delovnik, proti znižanju mezd, so nam odgovorili: Ne, mi se ne borimo skupno z vami, dokler ne razpustite Profinteme (Rdeče strok, intern.) To se pravi: dokler se ne odrečemo borbi proti sindikalni birokraciji, ki povsod kapitulira pred bur-žopzijo. Berlinska konferenca je propadla vsled tega., ker smo mi prišli s predlogom za Ar bo, a naši nasprotniki so zahtevali, da se ji cdreeemoi
Sedaj stoji pred nami vprašanje: Ali opustimo ta boj, ali odpustimo poskuse, da stvorimo ne le enotno fronto od spodaj navzgor, ki more biti le rezultat bankrota socialne demokracije — ampak tudi vse poskuse, da jo stvorimo od zgoraj? Mi na to odgovarjamo: ne le da ne opuščamo tega načrta, nego preiti moramo k uresničenju tega načrta. Socialdemokratski veditelji vedo, da mora prinesti početek te borbe kot posledico razpad koalicije z meščanstvom. Proti temu se bodo oni borili z vsemi štirimi, a mi bomo delali na to, da pride ta trenotek, ko se bodo morali odreči tega stališča. Ako se jim je maja meseca posrečilo, da sabotirajo prvi poskus stvaritve enotne fronte, se je moglo zgoditi to vsled tega, ker niso zmogli še izvesti zadostne agitacije med masami za to idejo. V Nemčiji smo napravili na j večji mogoči pritisk. V Franciji so francoski sodrugi sabotirali našo politiko. V Italiji je naš sodrug Bor-diga iznesel hudičevo pametno idejo, da treba stvoriti enotno fronto na sindikalnem in ne na političnem polju. Mi te borbe nismo vodili edinstveno v naših vrstah. Pritisk moramo ojačiti, če tudi ne bi imeli niti takoj uspeha. To ne znači, da se moramo odreči pogajanj z voditelji Ako nam ne pojdejo na roko, da stvorimo enotno fronto v internacionali, toliko bolje: to pomenja, smrt njihove internacionale.
Le z zahtevo za zvišanje mezde, z zahtevo ohranitve delovnega urnika, za izvedbo pokreta obratnih svetov, ne moremo dospeti do konca. DelaVci že izpregledu-jejo, da povišanje papirnaste mezde ne pomenja izhoda. Kolikor dalje se bo borba razširila, tem potnebnejše se bodo izkazale v borbi parole socialne organizaci-
je. To bo v onem trenotku, ko bomo prešli iz obrambe v protinapad. Parola za kon trolo produkcije je potrebna vsled tega, ker daje delavcem smer. Parala za kontrolo produkcije mora postati središče komunističnega pokreta, ker kaže ona masam izhod, ker daje masam idejo za prihodnjo periodo borbe.
Radek govori potem o paroli delavske vlade, ki ne sme biti kaka parlamentarna kombinacija, ampak platforma mobilizacije mas. Trenutek, ko se delavci zedinijo za borbo za delavsko vlado, za kontrolo produkcije, bo pomenil dobo početka naše ofenzive.
Mimogrede
Teden dni je tega kar sc jc zgodilo na AnglcSkem nekaj, ki jc globoko in tudi povsem opravičeno užalilo duše in srca vseh poStenih in dobromislečih anglc-žev. Berite in strmite.
Angleški lcralj in kraljica sta sc vračala domov. Bila sta na zimskem do-pustu, da se odpočijeta od težkega dela, ki sta ga. morala dovršiti po končanem jesenskem dopustu in zato, da se navii-jeta novih sil, nove energije, ki jo bosta rabila pri delu, pri dolgem delu do prihodnje pomladi„ ko bosta smela zopet na predpoletni dopust. Vračala sta sc torej domov. Na mali. londonski postaji se jc dvorni vlak ustavil. Tam je čakal kraljevo dvojico avtomobil, da ju popelje v londonsko residenco. Postaja je bila o-deta v praznično obleko. Zelenje, cvetje, zastave in po tleh tapeti. Vse to radi tega, da ne bodo videle kraljeve in kraljičine, nežne oči vsakdanjih umazanih in grobih reči. Na postaji neveliko Število dvorjanov in drugih radovednežev, ki so bili kot zastopniki navdušenja in ljubezni angleškega ljudstva do svoje kraljeve dvojice. Ko sta kralj in kraljica stopila iz vlaka je godba zaigrala tuš. Županje in dvorjani so krivili srnje nalašč za take reči ustvarjene hrbte. Ostali so snemali klobuke in cilindre ter ploskali in v vzhičenih klicih pozdravljali. Vse se je izvršita v najlepšem redu in po najdostojnejSih predpisih. To se pravi: bi se bilo zgodilo, da ni vtaknilmbognasvaruj svojih črnih prstov vmes. Ko sta kralj in kraljica veselih lic gledala na slavnostni sprejem, je padla pred kralja, kakor da jo je tajna sila vrgla, umazana brglja. Začudenje, jeza in stud. Taka sramota. Brglja in pred kralja in pred kraljico. Fejl!
Zares sramota, zares neolika in zares nedostojnost. Zgodovina nam je zapustila o lem dogodku sledečo vest: Med radovedneži je bil človek brez noge. Pa ne, da bi se bil rodil brez noge. Izgubil jo je nekje na. Francoskem tekom vojne. V pijanosti jo je izgubil. V svoji brezpameti jo jc položil ravno tja kamor je priletela krogla nemškega topa. Tako je. ostal brez nje. Kadar se je vrnil domov na Angleško je zgubil tudi delo. Ostal je tako brez noge in brez dela. Zato jc pa dobil berglje. Mož je hotel protestirati proti takim rečem, ki se mu niso zdele preveč lepe in dobre. Ze radi tega ne, ker mu je ostal Želodec popolnoma zdrav in torej sposoben za delo. Pa je protestiral tako-le: Vrnil se je na omenjeni postaji, med radovedneže in ko je godba igrala kraljevi dvojki tuš in so se hrbti krivili, glave odkrivale in so roke ploskale in usta kričala živ jo, je on, on ki je branil v vojni domovino, koji je daroval svojo nogo in svoje blagostanje, je. torej on vojni pohabljenec vrgel eno izmed svojih bergelj pred kraljeve noge.
Njegov protest je imel rspeh. Moža so aretirali, uklenili in odvedli v norišnico. Tako se. bo naučil kaj se spodobi in kaj se ne spodobi uganjati pred kraljem in kraljico. Revežu bodo pr eiskali možgane. Izvedeli bi radi ali je mož pri pameti ali ne. Sumijo, da je ob pamet, zakaj le nespameten človek je sposoben da užali tako nedostojno občutljivost kraljevo. Mož ni vedel da kralj ne sme vedeti, da je na svetu Črna mizerija, da ljudje stradajo in da stradajo celo potem ko so dali svoje najboljše njemu in domovini,
Ako se izkaže, pa, da je človek pri pameti, tedaj ga odvedejo n zapor.
Tako sc godi ljudem, ki jih glad prisili da populijo na dostojnost.
1 ' !	.	’	;	»..zna
Evropa v oblasti kapitalističnih roparjev
Kapitalalizem pehd Poincare»ja, ta pa peh6 Evropo v prepad vojne
Politični teden
0 francoskem pohodu
v Poruhrju
Zasedba ruhrske kotline po francozih postaja vedno bolj opasna za Nemce, za Francoze in pa za ves svet. Število francoskega in belgijskega vojaštva se množi čezdalje bolj. Znamenje, da namerava Francija povzeti še druge vojaške ukrepe, ki naj bi imeli namen, da, prisilijo Nemčijo da izvrši česar ne more izvršiti.
Nemčija že ne dobiva več iz Poruhrja nobenega premoga. Obroč francosko-bel-gijske blokade se vsek dan bolj jači in zožuje. Iz Poruhrja ne gredo več vlaki v notranjost Nemčije. Iz poslednjih notic se izve, ,da ima Francija namen o-kupirati tudi premogokopno dolino Vuper. Na drugi strani izgleda da nima Nemčija nobene volje se udati pritisku. Obratno se pripravlja na najkas-nejši čas odpor potom pasivne rezistence.
Med tem postaja življenje v ruhrski kotlini skrajno težko. Čuti se že pomanjkanja živeža in Francija si beli glave tudi radi vprašanja, kako bo izplačala, mezde tamošnjim rudarjem za katere po trebuje tedensko več milijard nemških markov. Položaj je tem bolj opasen, ker se stavka nemških železničarjev v Po-ruhrju nadaljuje in ker je železničarska - zveza s Holandsko, odkoder so živila prihajala, popolnoma pretrgana. Tudi nemški poštni, brzojavni in telefonični u-službenci so stopili v stavko. Sedaj vrše tam železniški in poštni promet v ridu-cirani obliki, francoski uslužbenci.
Razmerje med okupacijskim vojaštvom in prebivalstvom je vedno želo ojstro. Vojaki so prisiljeni rabiti vozove premoga, ki se nahaja po ulicah in cestah ako hočejo zagotoviti premog kasarnam in francoskim oficirjem. V nekaterih krajih so francozi odpovedali do bavo premoga penzijonirancem. Od vseh krajev prihajajo vesti, ki poročajo, da so spori med nemškimi prebivalci in francoskimi vojaki vsak dan na dnevnem redu. Zalo imamo vsak dan nekaj mrtvih in ranjenih.
Iz Poruhrja se je stavka razširila na Saro, t. j. na ono pokrajino, ki jo okupirajo Francozi od vsega početka vsled določb mirovne pogodbe. V Sari stavka sedaj 70.000 delavcev, ki niso samo nem-cj marveč tudi francozi.
Kakor smo že od začetka omenili, so posledice tega koraka škodljive ja ves mednarodni promet. Po vsem svetu se že občuti v vseh ozirih slabe posledico te francoske okupacije o kateri bi bilo danes riakantno trditi, da bo imela tak ali drugačen vspeh-
Bližnja bodočnost nam bo povedala kam pes taco moli in kako bo usoda pre-strigla francosko voljo.
Boji v Tripolitaniji
BOJI V TRIpolitaniji
Od 29 januarja do 4. februarja so se vršili v Tripolitaniji neprestani boji med italijanskim kolonialnim vojaštvom in tripolitanskimi uporniki. Poslednji so bili dobro oboroženi s puška-m.i topovi in strojnicami. Vendar so so morali umakniti prod premočjo italijanskega vojaštva ki je uporniki skoro docela razpršilo. Po najnovejših vesteh hi še dalo sklepati, da je Tripolitanija po teh bojih skoro vsa v posesti italijanskc-l ga v oj » It a»
Protiproletarska reakcija
Italijanska vlada si je mislila, da ne sme zaostati za jugoslovansko reakcionarno in balkansko vlado, pa je pričela še ona z legalno reakcijo proti komunistom in socialistom. Pričela je z a-retacijami na veliko. Aretirala je po vseh italijanskih mestih več sto komunistov in socialistov. V Rimu je aretirala nekatere člane osrednjega komunističnega vodstva med njimi sodruga Bor-digo. Da je dosegla ta svoj namen, je zasedla prostore našega osrednjega vodstva v Rimu. V Trstu je udrla v tiskarno »Lavoratora« in »Dela« in je aretirala vse politične urednike prvega lista in ravnatelja »Dela« sodruga Pertota in študenta Martelanca ki se je slučajno tem nahajal. Povod za vse te aretacije je vzela iz dejstva, da je III. Internacionala izdala na ves mednarodni proletariat oklic proti mednarodnemu fašistov-skemu gibanju. S tem si misli naša vlada, da bo zatrla komunistično gibanje in vse proletarsko gibanje sploh. Kako so vlada pri tem moti, bi bilo odveč govoriti kakor bi bilo odveč protestirati proti aretacijam. Buržoazija čuti, da ni še zagospodarila nad proletariatom. Čuti, da ima proti sebi vsa proletarska srca in duše. V svoji onemoglosti se maščuje s tem, da zapira ljudi, ki so samo vršili svojo dolžnost s tem, da so pro-
Ofenziva svetovnega kapitala
1 Govor s. Radeka na
Kongres Komunistične stranke Nemčije
v Lipskem
IV nedeljo 28. januarja se«jc otvoril III. kongres Komunistične stranke Nemčije.
Delavski dom v Lipskem, kjer se je vršil kongres, je bil okin?an z neb roj rdečih zastav. Lipska je še vedno revolucionarno mesto in zato se kongres vrši lahko nemoteno.
Ovoritveno zasedanje
Točno ob 12. uri otvori Klara Zetkin, pozdravljena po burnih ovacijah, kongres. Naša sodruginja opozarja zastopnike stranke, da naj imajo pred očmi sedanje težkoče, v katerih se nahaja proletariat Nemčije: Ruhrska kotlina je zasedena. Toda mi se moramo spominjati, da to se ne vrši prvič: leta 1919., "kadar so rudarji Wcsfalshe proglasili so-vjete, so bili tudi tedaj rudniki zasedeni po mladi republikanski vojski. Nemški komunisti protestirajo proti francoskemu imperializmu, toda njihovo protestiranje se ne sme pomešavati z nemškimi nacionalisti, Ti zavijajo v plašč domovine umazana barantanja, ki jih vodi Stinnes s francoskimi kapitalisti. Cuno je postal zaveznik Stinnesa. Cuno hoče prodati težki industriji tudi železniško omrežje Rajha. Klara Zetkiin konča svoj govor, spominjajoč se junaškega zadržanja komunistov v zasedenih ozemljah in demonstracij, ki se vrše te dni v Rusiji v znak solidarnosti z delavskim slojem Nemčije.
Sodr. Pick predstavi na odru dve krasni rdeči zastavi, z zlatimi napisi in okraski. Eno so poslali v dar petrograj-ski Sovjeti delavcem Lipskega, druga je bila poslana s strani moskovskih kovinarjev delavcem Hamburga. Sodr. Pick predloži, da se pošlje eno veliko zastavo rdeči armadi. Kongres sprejme ta predlog z navdušenjem.
Manifest komunistom in revofu*
cipnarnim sindakalistom Francije.
Klara Zetkin predlaga v imenu centrale, da se pošljo pozdravilno pismo Komunistični stranki Francije in Udruženi delovni zvezi, (burna odobravanja). Pismo je gorak pozdrav, pozivajoč k skupnemu delovanju in se'glasi kakor sledi:
»Kongres Komunistične stranke izrazi Komunistični stranki Francije in revolucionarnim sindikalistom najglobolccjše priznanje. Vi ste nadomestili trobojnico, ki ne predstavlja več revolucije, ampak požrešnost in profit imperialistične bur-zoazije, z zastavo Komunistične internacionale, simbol revolucionarne solidarnosti vseh sužnjev. Kongres ugotovi z zadovoljstvom, da 'komunistične stranke in revolucionarni sindikati so se združili v borbi proti imperializmu in proti buržoa-3iji. Voditelji in mase revolucionarne pred straže francoskega proletariata so se pokazale vredne tega zgodovinskega časa.
Parola: »Ven iz Ruhrske kotline, dol z nesramno pogodbo! Nočemo imperialistične vojne!« nadkriljuje ivenketanje poin-carčejvih mečev in šum tistih, ki so zaslepljeni po šovenistični propagandi.
Zaprtih je sicer nekoliko uplivnih komunističnih voditeljev, toda proletarske mase ostanejo nasprotne nacionalizmu. Kongres je ponosen na francoske sodruge in jih smatra kot prave potomce slavnih, nesmrtnih bojevnikov pariške Komune, ki so razrušili vendomski spomenik, ki je bil simbol grabežljive vojne in suženjstva narodov. Mi pozdravljamo bratovsko zaprte in preganjane. Komunistična stranka Nemčije, bo vodila z vsemi močmi bor-"m> proti nemški buržoaziji in bo pozvala mase k združenju z delavstvom Francije, jih bo pozvala, da tirjajo od onih, ki so bili povzročitelji vojne, kapitalisti vseh barv, reparacije za razrušene kraje.
Skupaj bomo obnovili razdejane pokrajine, razrušene po veliki vojni, toda nc kakor sužnji kapitalizma, to in onostran Rena, ampak kot prostovoljni obnovitelji.
Pozdrav Internacionale
Zasedanje se otvori ob 9. točno. Predsedujejo Pick in Kotscher. Po imenovanju nekaterih komisij stopi na oder sodr. Ko-larov, bolgarski komunistični poslanec in delgat izvrševalnega odbora Komunistične internacionale, (burno ploskanje). Sodr. Kolarov izvaja sledeče:
»Komunisti vseh dežel gledajo danes nemški proletariat. Položaj v ruhrski kotlini je resen. Francozi so zasedli rudnike, ne za si zagotoviti vojne reparacije. Reparacije, so bile že zagotovljene s tem, da so hoteli nemški kapitalisti naložiti delavstvu tozadevne stroške. Francija si hoče zagotoviti hegemonijo v celi Evropi: iiDružba plavžev« hoče postati gospodar ekonomičnega življenja v Evropi. Z druge strani ni nemški kapitalizem manjši ovratnik miru: ena stran nemških nacio-,',alislov izjavlja jasno, da hoče novo v ojno.a
Proletariat mora imeti zaupanje v svojo moč. »Mi smo ponosni zadržanja francoskih komunistov. Tisti sodrugi so srečno prestali notranjo krizo, oni so ju laško zavzeli mesto borbo in ga bodo ohrani!:.« Vsa internacionala bo mobilizirana, ako bo hotel imperializem povzročati nove konflikte. Situacija ni danes taka', kakor je bila leta 1914. Danes nima delavski raz
red samo socialdemokratičnih strank, am pak obstojajo v vseh deželah komunistične stranke, zvezane dobro med seboj. In na čelu tem strankam stoji dobro opremljena rdeča armada. »Buržoazija ima danes opraviti s komunističnimi strankami in z rusko rdečo armado.« Situacija leta 1914., to je bratenje delavcev z bur-žoazijo, se ne bo nikdar več zgodilo, nikoli več, nikoli več! (burna odobravanja).
Sovjetska republika sloni danes na trdnih stebrih. Gospodarska situacija se je zboljšala. Medtem ko se v kapitalističnih državah vedno bolj desorganizira. Proletarska država se bo lahko tako pečala z internacionalno situacijo. Proletarska e-notna fronta bo postala realnost. Bojevala se bo preko vseh mej, nemški delavci bodo zmagali samo v sporazumu z njihovimi francoskimi brati.
Kolarov konča svoja izvajanja z ugotovitvijo, da smo v Nemčiji pred proletarsko revolucijo, (gromovito ploskanje in živio klici Internacionali).
Reinhardt (zastopnik izvrševalnega odbora Rdečih sindikatov) izvaja sledeče:
»Amsterdamska organizacija sindikatov je bolj nego poprej v službi kapitalističnih držav. Reformistična organizacija je v enem in istem času odobravala in nasprotovala protestni stavki proti zasedanju Ruhrske. Proti so glasovali belgijski sindikati, medtem ko so bili nemški za stavko. Internacionala v Amsterdamu hira na bolezni narodnostnih razlik in to ovira njeno delovanje; zato pa je treba udejstviti vpliv rdečih sindikatov, (odobravanje)
Predpoldanska seja drugega dne kongresa je ostala vsem v neizbrisnem spominu.
Nepopisna je bila manifestacija navdušenja, ki jo je izzavl prihod zastopnika Francoske komunistične stranke. Odobravanja so se vrstila s hurra klici, pela se je »Internacionala« z nenavadnim navdušenjem. Nihče ne bi mogel skrivati svoje ginjenosti. Posebno pa je pomembno nav dušenje delavcev Lipskega, ki so stali natlačeni po tribunah gostov. Čutili so se srečne, da vidijo v svoji sredi sodruga, ki je prišel iz Pariza iz solidarnosti do nemškega delovnega ljudstva.
Francoski delegat je dejal ginjen: »Prišel sem, da vam povem, da se mi, francoski delavci, popolnoma strinjamo z vami, nemškimi delavci. Radi takih trditev je mnogo sodrugov v ječi. Toda to nič ne de, mi bomo nadaljevali po tej poti. Prišel sean, da vam to naravnost ponovim.. Med nami in Poincarejem je ista razlika. Moramo se sporazumeti kako se borno branili, ker se moramo skupno braniti. Komunistično delovanje ne sme poznati državnih mej. Francoski komunisti so pred nedaljnim časom prestali notranjo krizo. Sedaj pa smo začeli novo življenje s protestom proti zasedbi Ruhrske kotline. A v kratkem ne bo zadostoval protest, treba nam bo odločno nastopiti. Mi čutimo, da je francoski militarizem podoben kamnu’ ki se vali z gore v dolino. Francoski militarizem je zgubil zavoro; ako noče zatajiti svojega dosedanjega delovanja’ bo moral neizogibno strmoglaviti v brezen.
Vi poznate ekonomične razmere ki so dovedle francoski militarizem do tega nastopa. Mobilizacija je deloma začela. Že se pošiljajo skrivne oddelke železničarjev v Rfihrsko. V kratkem ne bo zadostovalo protestiranje, ampak bo treba odločno nastopiti. Morali bomo ovirati in onemo-
gočevati mobilizacije, izrabiti moramo priliko Poincarojeve vojne za revolucionarno vojno, ki stoji v našem programu. Prepričani smo, da bomo imeli v tem boju ob naši strani nemške revolucionar-ce. Tretja internacionala je naša nada! (živahna odobravanja se večkrat ponovijo).
Predsednik da na to besedo Cobianchi-ju, delegatu izvrševalnega odbora Komunistične stranke Italije, (klici »pfuj, pfuj Mussoliniju!«)
Cobianchi opisuje v kratkih obrisih položaj italijanske notranje politike, po prevzetju vlade s strani fašistov. Komunisti so prisiljeni delovati skoro ilegalno. Proti njim so združeni reformisti z belogardisti. Medtem, — povdarja govornik, — ko je bil tajnik podružnice kovinarjev v Turinu umorjen, je bila ista izobčena iz Federacije kovinarjev Italije, s strani reformistov. Komunistični tisk je bil deloma prisiljen k motku.
Delovanje stranke je sedaj le organiza-tivno, ker se pričakuje združenje z mak-simalisti. Del zadnjih pa se strašno boji kreniti na levo stran, pod Mussolinijevo vlado in nočejo poslušati sveta Komunistične internacionale. Italijanski revolu-cionarci zasledujejo z zanimanjem razvoj nemškega položaja. Nemčija bo v bližnji prihodnjosti središče vseh gibanj delavskih mas zapadne Evrope, (odobravanje)
Keibisch prinaša pozdrav čehoslovoških komunistov; Togerson, junaški sodrug, kateri je ravnokar prestal triletno ječo, govori v imenu komunistov Danske; Grade, v imenu tova,miških svetov Nemčije, pravi, da na zadnjem kongresu tovarniških svetov, ki se je vršil v Berlinu, so
sklenili (tovarniški sveti), da se bodo postavili na komunistične direktive. Sodrug Pick iz Essena poroča, da volitve v vodstveni svet kovinarske zveze so se zaključile z zmago komunistične liste, (odobravanja).
Politično poročilo vodstva
Sodrug Mager poda nato politično poročilo za centralni odbor. Najvažnejši problem, ki se ima predložiti kongresu je, da konstatira, ako je naša stranka zmožna pridobiti novih moči in nadaljevati z dobrimi uspehi, kakor do danes. Naša sredstva so odvisna od naše volje in tudi od okoliščin. Nemški socialdemokratje so izročili vlado v roke kapitalizma težke industrije. Gospodarski položaj se nahaja v svojem najkritičnejšem trenutku. In v tem gospodarskem in političnem kaosu gledamo mi na Sovjetsko Rusijo.
Vrhutega se moramo vprašati, kako to, da je toliko elementov, ki so simpatizirali s proletariatom 1. 1919. prešlo v sovražni tabor, k fašizmu. To se jc zgodilo radi tega, ker socialdemokratje niso znali spremeniti zaupanje mas v ravnotolikšno moč. Ako noče Komunjstična stranka napraviti konca socialdemokracije, ki jje edina odgovorna za današnjo reakcijo, mora pričeti takoj intenzivno delovanje v prid zatiranim, (odobravanje).
Žal, da je en del proletariata omamljen po reformistični ideologiji, razbil to voljo boja. Neodvisneži so hoteli s svojo politiko dovesti socialdemokrate iz vladne koalicije, toda oni sami so bili privlečeni v njeno sredo in tako jo prišlo do zmeša, ki jim ni nič pripomogel tlačiti njih organizem.
Za časa atentata na Erzbeigerja in Rathenaua je socialdemokratična stranka bila najbolj zvesta zastopnica republikanske buržoazije. Bila je zavedena na teren buržoazne demokracije, da odobri zakon proti nasilju na današnje institucije, ki so v resnici naperjene proti proletariatu.
V naših krogih se je mislilo, da bo stranka neodvisnežev vedno obstojala, do-čim nam so dejanja dokazala, da smo bili v zmoti. Mi moramo sprejeti v našo stranko najširše plasti revolucionarne mase. Vrhutega trdimo, da smo za enotnost sindikatov. Komunistična stranka ni samo edina stranka, ki vodi k socializmu in komunizmu, ampak je tudi stranka, ki resno vodi razredni boj. Treba je imeti zaupanje v njeno taktiko. Na kongresu v Jeni bil je nekdo, ki jp rekel, da predstavljajo sklepi III kongresa gotovo nevarnost oportunizma. Danes lahko trdimo, da so bili tisti sklepi predpogoj za. premagati nevarnost oportunizma, (glasovi: čujte, čujte!)
V gladovni stavki Liehtenberga se lahko najdejo nove organizacijske forrne za enotno fronto. Skupne demonstracije I. maja niso izzvale velike diskusije v strankini sredi, medtem ko so se pojavila raznoglasja glede slučaja Rathenaua. soudeležba naše stranke pri demonstracijah 4. junija je bila neobhodno potrebna, ker nas je to obvarovalo osamljenosti in je povečalo naš vpliv.
(Nadaliuie).
ima i
(Sporočilo izvrševalnega odbora)
Odpravlja se navadne in rezere vatne naslove Izvrševalnega odbora v Rimu. Tozadevne odredbe bodo dane notranjim potom. Deželne zves ze in sodrugi naj prekinejo vsakršno dopisovanje z Izvrševalnim odbo; rom, dokler ne bodo vnovič oba veščeni.
Deželni kongresi, ki so se imeli vršiti meseca februarja in marca, se ne bodo vršili.
Tudi o tej zadevi bodo dana nas vodila notranjim potom.
Sodrugi, pozor!
Pogostoma se dogaja, da prihajaš jo k vam ljudje, ki se vam predstavs Ijajo kot preganjani člani Komunis stične stranke ali kot politično pres ganjani proletarci kake subverzivne stranke sploh in vas prosijo pods pore. Ti ljttdje nimajo v največ sius čajih pri sebi nobenega izkazila, nos benih dokumentov; lahko pa so o-premljeni s celimi kupi priporočila nih pisem vplivnejših oseb iz stros kovne ali naše politične organizacis je. Taki ljudje pokažejo lahko tudi izkaznico Komunistične stranke, ki izgleda popolnoma pravilna. — Os sebe in dokumenti so pa vedno tas ke, da se vi ne morete na licu mes sta prepričati o njih identiteti ods nosno verodostojnosti. — Skoro v vseh slučajih imamo tu opraviti z navadnimi pustolovci, ki hočejo pod pretvezo političnega pripads ništva h Komunistični stranki ali pod pretvezo političnega mučenis štva izvabiti od vernih in dobrohotnih proletarcev denarne svote. Med njimi so tudi čisto navadni vohuni (špioni), ki jih pošilja »varnostna oblast« med naše sodruge in v naše organizacije, da potom nedolžnih pogovorov z našimi sodrugi izvejo podrobnosti o organizacijskih zades vah, ki bi morale ostati tajne. Lahko so pa tudi med takimi ljudmi res naši sodrugi, ki se morajo zates kati v sili k izredni podpor^ v pros letarsko organizacijo.
Mislimo, da tolmačimo prav1 tos zadevne številne objave in odreds be stranke, ako sporočimo vsem na šim sodrugom, predvsem onim na deželi, sledeče ravnanje:
Dokler se ne prepričate o identis teti oseb odnosno verodojnosti nje* nih dokumentov, ne zaupajte n os benemu ničesar in ne nas kazujte nobenih podpor. Le as ko je za zanesljivost osebe več verjetnosti kot ne, pošljite jo nas prej do bližnjega večjega kraja ali mesta, kjer se nahaja pri Delavski zbornici strokovni odbor za polis tične begunce in kjer so nhši sodrugi, ki imajo več možnosti poizvedos vati o zanesljivosti političnih begun cev in preganjancev.
Komunisti, ki so znani kot širos kosrčni in dobrohoteči ljudje, mos rajo znati biti tudi strogi in nelzs prosni. In naših Komunističnih sekcij, strokovnih organizacij in Ljudskih odrov se ne sme matras ti v nobenem slučaju za nekake »bratovščine usmiljenih bratov«.
Ako se bedo vsi sodrugi in vseks dar ravnali po teh navodilih, ne bo se nikdar pripetilo, da bodo dajali podpore pustolovcem, ,'spionom in drugim ničvrednežem, ki jih bodo potem v zahvalo za dobljeno pods poro šli ovadit policiji in karabinjer jem, češ da so komunisti, da imajo toliko in toliko denarja v organizas cijski blagajni ter da so se tako in tako izrazili proti državi.
Toliko za prvo opozorilo!
Pošiljatelji denarnih svot naj VEDNO omenijo na odrezku pošts ne nakaznice V KAKO SVRHO POŠLJEJO DENAR.
Nova nalezljiva bolezen — Ruhr!
i
Med jugoslovanskimi kapitalisti: »Kaj pa,
eno Ruhrsko?«
če bi imeli tudi mi
Ustanove
ki služijo višjim ciljem...
»Morala«, »poštenje«, »naobrazba«, »zdrav razvoj človeške družbe.« Prekrasne besede, kaj ne da? Besede so prav krasne in top, degeneriran bi moral biti oni, ki ne bi hotel, da bi bil človek obdarjen s temi plemenitimi lastnostmi.
Pogledam malo višje zaglavja članka, ki vsebuje te besede. In. ko vidim s kakšne prižnice donijo te lepe besede, se prepričam, da res mora biti tako...
Kajpada! To besede izgovarja zastopnica slovenskih modrijanov. Toda poglejmo malo globoke je. Kot zasledovatelj vael: pojav cv. ki se vrše v človeški .!ruv i,:, s’ mis.im, da morajo te plemenit'! lahnosti: »morala«, »poštenje« itd., izvirati c d nekod, morajo biti vzdrževane in negovane. To pa mi pove list, ki piše o tem.
Ta propovednica pravi: »Cerkev, šola in justica so temeljne ustanove vsake države..« Iz tega sledi, da so te ustanove tiste, ki negujejo in vzdržujejo omenjene lastnosti v pripadnikih te ali one države.
Nekaj pa nam je pozabila povedati ta modrica, kdo je namreč tisti ki ima v rokah te institucije? Odgovorila bo menda: »vlada, pod katero se sedaj nahaja-mola Kajti gledala se bo dobro omeniti, da mora biti neki razred na vladi, tej ali oni, ki ima v oblasti razne ustanove služeče njemu.
Torej: »Cerkev, šola, justica, so temeljne ustanove človeške družbe.« In, ker je na krmilu gospodarskega in političnega ustroja sedanje družbe — razen v sovjetski Rusiji —• kapitalistični razred, je jasno, da morajo te ustanove služiti le temu razredu. Tako se mora postaviti to vprašanje in ne drugače.
Kapitalistična družba je podvrgla sebi različne institucijo kakor: šolo, cerkev, sodišče itd. in morajo torej te ustanove vršiti svojo nalogo tako, kakor hoče kapitalistični razred.
Ali se pa dejanja tega poslednjega lahko smatrajo taka, da bi mogla služiti kot zrcalo »višji etiki«, »višji morali« itd.? Nenasitni kapitalisti se poslužujejo naj-gnjusnejših dejanj, le da pridejo do za-željenega cilja. Vse življenje buržoazne družbe, javno in zasebno, je tako polno ogabnosti, da bi bilo naivno misliti, da je »čista« tista etika, morala itd., ki jo vcepljajo meščanski pedagogi mladini. Odveč bi bilo ponavljati vse ono, kar se hoče uporabiti kot »najčistejšo« duševno hrano, namenjeno edinole v to, da se potom nje pripravlja naraščaj za nadaljno izkoriščanje.
Ravno isto je s pravosodstvom. Justica, meščansko pravosodstvo, ne more služiti višjim ciljem, ker je tudi ono izraz sedanjega gospodarskega in političnega sistema.
Omenjena umnica, ki razmotriva o vprašanju materinega jezika v cerkvi, šoli in sodili dvorani, pravi, da so »sodišča zaščita materialnih interesov človeku m Čisto gotovo je, da so sodišča zaščita interesov, toda kakih?!
. Dan za dnevom se ponavljajo slučaji, ko se človeku v meščanskih sodiščih ne da zadoščenja, ali pa se ga obsodi baš radi tega, ker se upa braniti svoje materialne interese! Bili so n. pr. v Jugoslaviji razni štrajki, kjer so delavci branili svoje gmotne interese. Sodišča, ki baje »iščejo resnico«, pa so jih obsodila baš radi tega, ker »morajo krojiti pravico.. •«, seveda v interes kapitalistov!
Vprašanje, ki jo postavljeno v omenjenem članku, namreč o materinem jeziku v ustanovah buržoazije, ima prostransko črednost, ako pomislimo, da te ustanove ne služijo, kakor gori omenjeno, višjim ciljem, pač pa koristim vladajočega razreda.
Jasno je torej, da ne more biti jezikovno vprašanje izhodišče k reformi raznih ustanov v meščanski družbi. Kaj naj ima n. pr. revež od tega, ako se vse občevanje z njim, n. pr. na sodišču, vrši v njegovem materinem jeziku, če pa kljub temu ne dobi zadoščenja ali pa je obsojen ravno zato, ker sc njegovi interesi križajo z onimi tistega razreda, kateremu mora služiti sodišče? Res je, da občevanje v materinem jeziku prepreči marsikatero krivo sodbo, to pa v tistih slučajih, kjer nima pravda značaja rezke razdvojenosti med enim in drugim razredom.
In o šolskem problemu? Naravno je, da se mora pouk vršiti v materinem jeziku. Toda tista »duševna hrana«, toliko livali-sana od meščanskega časopisja, razne laži v obliki povzdigovanja zločinov, ki jih izvršuje kapitalizem, so škodljive, in naj se prepovedujejo v tem ali onem jeziku.
Cilj razredno zavednega delavstva v tem vprašanju mora biti: resnica, prava kultura mladini, — laži pa nikakor ne, v nobenem jeziku!
V vprašanju rodnega jezika nam lahko služi kot lep primer Sovjetska Rusija. Tam se ni samo temeljito reorganiziralo šolo, ampak se je postavilo v prakso načelo rodnega jezika v pogledu manjšin drugih narodnosti: pričelo se je intenzivno delovanje na kulturnem polju, in to potom izdajanja knjig in spisov v jeziku dotičnih narodnosti. Toda tisti, ki so najbolj kričali o »osvobojenju« narodov, pisarijo in kričijo, da je Rusija pala v barbarstvo! Torej: raje nevednost pod absolutističnim carskim režimom kot prosveta pod novim, ker je ta — komunistični!
Ko bo trpeče ljudstvo vrglo raz sebe kapitalistični jarem in uničilo to, kar je škodljivega, drugo pa spremenilo v svojo korist, tedaj še le bo prišla v svojo veljavo jezikovna enakopravnost.
V. M.
Ženski vestnik
Proletarski feni
Večina ženskega spola v današnji družbi uživa le navidezno prednost pred moškim spolom, v resnici pa ima strogo omejen krog, v katerem mora živeti.
Proletarska žena je duševno zaostala za možem in to vsled svoje brezbrižnosti in nezavednosti. Buržoazija zaposluje v vseh svojih podjetjih, kjer le more, žensko delovno moč, ker ve, da žena se ne udeležuje razrednega boja proletariata, iz vzeanši le oni del, ki je takorekoč primoran, vsled svojega stališča, udeleževati se tega razrednega boja. Zaposluje ker ve, da ne naleti na odpor proti svojemu izkoriščanju, ampak strah pred brezposelnostjo, strah pred njim, že samo za to, ker jo gospodar, jo zadržuje od odpora. Vsled tega ji odmerja lahko po svoji volji živi jenska sredstva in ji nalaga dostikrat prenaporna dela, katera izpodko-pu,jejo še ostalo telesno in duševno moč.
Pa ne samo to, da se proletarska žena odteguje delavskemu gibanju, marveč ga tudi ovira in zadržuje v svojem napredovanju. Doma, ko mož ve, zakaj se izpostavlja nevarnosti reakcije, zakaj gre prostovoljno v boj za gotovo boljšo bodočnost, mu žena brani iz nevednosti in pred strahom preganjanja. Poslavljala se je, ne da bi se vprašala zakaj ta boj.
To je bilo tedaj, ve proletarske žene in naj vam bo v poduk danes, ko se pripravlja novo prelivanje kivi. Danes, ko hoče nacionalistični duh, orožje kapitalizma, udušiti vsak čut človekoljubja.
Danes je čas, ve žene, ki zaman pričakujete svoje drage iz svetovnega klanja. Od vas žen, v kterih očeh se niso še pa-sušile solze, od vas, katerim je še kletev ostala na ustnicah, kletev proti povzročiteljem svetovne vojne, je tudi deloma odvisen uspešni odpor proti grozeči vojni pošasti. Ve morate vstati, ker prevelika je vaša bol in trpljenje po izgubljenih dragih, da bi mirno gledale na to povra-čujoče se barbarstvo današnje »civilizirane družbe.«
Morate vstati, da preprečite nadaljno duševno in telesno pobijanje človeštva za interese umazanega kapitalističnega e-goizma, ki videnja v verige suženjstva proletariat celega sveta.
Cas je, da tudi ve proletarske Žene s svojo prisotnostjo pokažete svojo zavednost in trdno voljo za nadaljevanje po poti, ki vede do končnega cilja — svobode!
Mara
Z rnje
Od kako se je proletariat počeo organizirati i voditi borbu protiv najamnog ropstva, on je doživio mnogo poraza. Me-djutim, ti porazi nisu uništili radnički po kret. Istina je, da su mnoge borce razočarali i ubili, ali drugi su znali, da je to posve naravno, da nema velikih pobeda bez razočaranja, zapreka i poraza. Oni su se znali koristiti na račun poraza, vuči iz njih pouko za buduči rad. Ovo se je osobito jasno pokazalo za vreme velike ruske revolucije, koja je otpočela u oktobru 1917. godine.
»Kad oblačiš svoje odijelo, sjeti se na rad tkalca«, — veli kineska poslovica. — Dobar savjet za bogataše i sve ostale parazite, koji ništa ne proizvadjaju, nego samo troše društveno bogastvo i utvara-ju si, nego samobfskx,4,zfae7dn k.mrP ju si, da su velikani i spasitelji čovječan-stva.
*
Vatra je kušnik zlata, a nezgoda —* snažnih ljudi. — Seneca.
PODLISTEK »DELA"
1. CANKAR:
Krona
Takrat je bilo Pavli komaj Štirinajst let, nosila je kratko krilo in hodila je še v šolo. Ali fine oble njenega telesa so se že vzdvigale in krožile; če so je uprl veter v njeno krilo, so se prikazale prelepo ustvarjene noge in kadar je hodila po cesti malomarno in sanjarsko, so se zibala nalahko mlada ledja; tudi bluza se je že vzdigala na prsih in če se je slučajno odpel gumb in se je Pavla slučajno sklonila, se je zalesketala gorka, nedotaknjena belota iznad globoko izrezane čipkaste srajce. Obraz je bil nekoliko bled, ali ustnice so bile iMeče, vlažne in skoro prepolne; oči so gledale zamišljenno in neodkritosrčno.
Kadar je bila Pavla zvečer na cesti, je hodila po temnejši strani; pogledala je časih v nerazsvetljeno vežo, odkoder je slišala pritajeno šepetanje in poljubavdnje prisluškavala je, kadiar je prišel mimo zaljubljeni par. Če jo je kdo nagovoril in jo je dotaknil njenih ledij, jo je streslo slad ko in blago po vsem telesu in zbežala je, toda v veži je postala in vrnila bi se, da bi se dotaknil še enkrat njenega obraza in njenih ledij in njenih nog.
Kadar je upihnila luč, ni mogla zaspati dolgo v noč. Poleg njene posteljo sla spala njena mlajša brata. Poslušala je
in poklicala tiho: »Karl, ali spiš?« Nihče se ni oglasil. Nato se je vzdignila, šla po prstih k durim ter pokleknila. Izza špranje so je svetilo. V drugi sobi sta ležala mati in gospod Maron, ki je stanoval pri njih že |>ol leta, skoro od očetovo smrti. Pavla je poslušala: šepetanje, šumenje, časih kakor pritajen, kakor presekan smeh ... Žile so ji bile v senčili tako glasno, da je slišala njih enakomerno tiktakanje in da so jo motile v prisluškava-nju. Ko se je vrnila v posteljo, se je premetavala dolgo in vse telo ji je bilo potno...
Mati in Maren sta povabila družbo na veselo božičevanje. Pavla je imela opravila od ranega jutra; pospravljala je po sobi, kabinetu in kuhinji, tako da se je že opoldne smejalo stanovanje v prazniš-ki lepoti. Popoldne je hodila nakopavat, napravljala je božičnico, privezovala jabolka, pomaranče, sladko pecivo, natikala svečke in že se je dan nagibal. Oči so bile Pavli vlažne od globokega veselja; kadar je stopila k materi, ki je pripravljala v kuhinji vočerjo, se je naslonila ob njeno ramo in če jo rekla besedo, je bil njen glas mehak in ljubezniv, kakor nikoli prej. Kot da bi se bil angelj dotaknil njenoga srca; bilo jo čisto kakor studenec
O mraku so je Maren vrnil in kmalu so prihajali gostje.
Naj prvo je prišlo dvoje žonsk. Obe sta bili že precoj starikavi. Prva je bila zelo majhna in drobna; Imela je morda že štirideset let, todu nosila se je mladeniško,
ušesih je imela.velike ciganske uhane, lica si je bila napudrala, smejala se je zalo na glas in široko, da so se prikazovali rumeni ribji zobje; oči so gledale zo-perno in poželjivo. Moža in otroke je bila ostavila doma; jemala jih ni nikoli seboj, ker so bili preslabo oblečeni, a mož — krojač —- ni imel časa, delal je do pozno noči. Druga je bila nekoliko mlajša in večja, govorila ni veliko, pač pa so je neprestano in brez povoda nasmihala; prinesla je bila citre sabo.
Pavla je pregmila v sobi dolgo dolgo mijo ter napravila luč. Maren je postavil na mizo božičnico in nato so prižigali svečke. Veliko si jo dala opravila gospa Bergarjeva, ženska b ciganskimi uhani. Kakor slučajno se je dotikala Marna na nedostojen način in so je smejala.
»Nekoliko shujšali sto, gospod Maren ...«
»»Kaj še, zdebelil sem se... dajte, da si ne opalite las!««
»Res, bolj ste bledi... imate pač mnogo opravila?«
»»Hudobni ste!««
In tudi Maren so jo smejal. Pavla je začula smeh in jo prišla v soho. Zunaj se je oglasila gospa:
»Kaj pa vidva tam notri? Dajte, da mi ga no pohujšate, gospa Bergarjeva!«
»»AH jo še kaj ostalo, gospa Fricova?««
Citrarka je ubirala strune^ slišalo se jo, kot da bi prihajali glasu ji > daleč od zunaj; plašni so bili in žalostih
Prišlo je dvoje novih gos^v: majhen, plešast, brkat človek, zelo lUvtojnd oble-
čen; v obraz je bil nekoliko podoben Ber-garici; oči so buljile surovo in smejal se je s jiosebno zoprnim glasom. Kdor ga je ugledal prvikrat, je bil prepričan: ta človek misli samo na grde in spolzke reči. Njegova žena je bila skoro večja od njega, rdeča, krepka ženska z zlovoljnim pogledom in tenkimi ustnicami. Bila je na svojega moža zelo ljubosumna in ga ni ostavila nikoli; sama se je okrenila na cesti za vsakim mladim fantom. Živela sta dobro, on jo bil stavec v veliki tiskarni.
Ko je prišel, je pozdravil gospo, a nato jo stopil k Pavli ter ji pobožal podbradek; mimogrede se je ozrl z debelim pogledom po njenih mladih udih in Pavlo je spreletelo.
Božičnica je bila vsa v luči. Moren je odprl duri v kabinet in prišla sta v sobo praznično oblečena dečka; gledala sta zaspano in topo in posegla sta hitro po stvareh, ki so ležalo pod drevescem. Drugi so stali naokoli in so delali slovesno obraze. Dorer, stavec, jo stal poleg gospe Frico-ve ter drsal z roko po njenem krilu.
Slovesnost je bila hitro pri kraju; pogasili fso svečko ter postavili božičnico v kot prt oknu.
Pričakovali so še trojo gostov in prišli so, ko jo bila večerja napravljena: posta-rcn zakonski par,* dolgočasen in tih; šele pozno po večerji so je ženi razvezal je. zik in govorila je mnogo tor namigavala Inko naravnost, da so je celo pohotni starec čudil; njen mož se jo smejal v brke in pl! jc dokler so ni upijanil. Za njima je
priplesal še mlad fant, lepo počesan, ženskega oblizanega obraza in sladkih oči. Bil je frizer, obenem statist pri gledališču; zato se je vedel pretirano in govoril je izobraženo in pretirano. Muren ga ni imel rad, ker je vedel, da se ozira po njem gospa Fricova z motnimi pogledi.
Pavli je bilo pri srcu slovesno in skrivnostno. Sedela je za mizo na levi strani materini; vstajala je vsak hip ter hitela v kuhinjo, stregla je gostom in gledala s paznim očesom po omizju. Lica so ji gorela; od veselega nemira je pokusila komaj dobre stvari ki jih je bila miza polna, celo prelepe velike ribe se ni dotaknila. Bilo ji je podobno, kot da bi bila iz ljubez ni povabila vse te prijazne ljudi, da^ večerjajo z njo za isto mizo in pokušajo dobro vino, ki ga je bila postavila prednje. Spominjala se je takega večera, bilo je že dolgo: samo zvonilo so še iz daljave slovesni božični zvonovi, glasile so se vesele pesmi, prijazni, smehljajoči, prazniš-ko oblečeni ljudje so sedeli za mizo ter so prijateljsko pogovarjali... Vse jo bilo tako čisto in neomadeževano...
Opazila j° debele in surove poglede Do-rerjove in vznemirjali so jo; ozrla su mu je plašno in sramežljivo v brkati obraz, hotela bi mu reči prijateljsko, da bi ne slišni nihče: »Ne danes, danes no! Danes j,, praznik in vi ste moj ljubeznivi gost!«
Ko so povečerjali, je spravila mati dečka v posteljo in takrat se je pričela vesela gostim. Razgovor, ki jo bil prej nekoliko dolgočasen, se ju hipoma oživil in kmalu
se je razlegal po sobi glasan in raz smeh.
Citrarka si j'e napravila na mi: štora za citre in ubrala jo poskoč: sem. Že po prvih glasovih jo poprij rer s hreščečim glasom, frizer se je nil na stol, nagubančil čelo ter s tenorjem in zadonela je razpo zdravica. Pavla je hotela peti, ali p Sila se je pijanih glasov, in mučn bilo. Nekaj umazanega je legalo poč čistotp tega prazničnega v.ečera. O: jo pot materi in je takoj okrenila začudena in prestrašena; materin je bil zabuhel, rdeč, mokre oči so le surovo in spolzko.
»Nocoj in, ne nocoj!« je prosila natihoma, ali nikogar ni bilo, da prosila. Vse grdo poželjenjo se ji jt v tem trenotku neizmerno umaži zaničljivo — oškropilo bi z blatom to tega prazničnega večera.
pesem je umolknila ali zunaj t>< glasili zvonovi. Vstala je in ves ol: ji jo zasmejal.
»Poslušajte, zvonovi!«
Nihče se ni ozrl, razgovarjali hrupno. Frizer, ki je sedel poleg , jo pogladil z roko naskrivoma p< in ledjih. Pavla je stala osramoči zmedena, čutila jo roko", ki je tip nogi in zadrgetala jo in sedla. O: je na frizerja, a on je gledal stran kdo ne otežil, kako se igra z roko. so je odmaknila in roka se jo vzi tiho in onrezno na mizo.
Glasovi z dežele
Pobrdo
V tej lepi gorski vasi se nahaja društvo imenom »Bralno društvo gorska vila«. Ali obžalujem, da se imenuje »bralno« društvo, ker ga vodi predsednik in nekaj drugih, ki so gotovo podrepniki buržoazije in ki ne vedo kaj delajo. Ti nasprotujejo, da bi zahajalo »Delo« v Čitalnico društva. Nekateri člani so namreč to zahtevali in ker niso bili uslišani, so raje odstopili. Spoznali so, da le ta list je glasilo trpinov, njih edina tolažba in da le to glasilo nas privede do zmage in svobode.
G. predsednik je temu nasprotoval, ker on je podrepnik meščanstva in je vedel, da list »Delo« očisti tem ubogim članom tisti črni narodni prah iz oči, da bi iz-pregledali in tako bi jih ne mogel več slepiti.
Dragi prijatelji, delavci in kmetje! Pomislite kakšen dobiček nam je dala narodnost prod vojno, v času vojne in sedaj po vojni. Od trgovanja z narodnostjo ima jo srečo in dobiček le državni poslanci, kakor Šček in -drugi. Dragi moji! Ali ste že pozabili, kako je bilo med vojno, kako so ubogi vojaki trpeli lakote, mraza, dežja in žeje? Streljali so eden na drugega a bili so sami reveži. Državni poslanci, naj si bodi Slovenec, Italijan ali Francoz, so se pa po kavarnah zabavljali in smejali revnemu ljudstvu kako se po frontah pobija in trpi. Ali oni niso trpeli in se niso sovražili a se tudi ne bojo. Le revno ljudstvo do tega pripravljajo in slepijo z ono narodnostjo, da se revno ljudstvo med seboj sovraži.
Dragi! Ne poslušajte one, kateri ima-30 prepolne trebuhe in prepolne žepe, ker oni vas hočejo potlačiti v še večjo suž-njost. Zatorej, dragi delavci in kmetje, združimo se in bodimo kakor bratje in sestre, kakor je učil Kristus »ljubite se med seboj." Radi tega ne sovražite druge narode, ker je to nam trpinom v škodo in buržoaziji v dobiček.
Dragi! Naročite se na »Delo« in širite ga, ker le-ta nas pouči, dia narodnost nas privede do boljših dni in svobode. Marsikateri reče: »Jaz nočem ne tega nc onega, 'jaz nočem delati ne za tega ne za onega«. Tako govorjenje je nesmisel! Ako bi kmet rekel:»/a3 ne bom ne oral ne sejal«, bi tudi nič ne žel. Zato pa pomislite dobro, da ne bodete slabo sejlali, kakor že nekateri tam pri vas. Obžalujem, da se tako godi.
Trpini! Le na delo brez strahu, kakor Kristus. Rajši se je pustil križati kakor da bi odnehal. Res je, da so nad nami trni oblaki kateri nam branijo do dela, ali proletarec je naučen in mora potrpeti, ne pa biti ustrašljiv. Ker ako delamo, je to gotovo v našo korist, v korist proletariata.
Zatorej: junak za junakom, korak za korakom, naj se razvije rdeči prapor in pojdimo za njim v7 boj!
Živela Sovjetska Rusija!
Živel proletariat
služimo toliko da bi jedli vsak dan zabeljeno jed, niti toliko ne, da bi si privoščili pri delu dobro cigareto. Gorje nam, ako bi nas bog udaril samo za en teden z boleznijo. Kajti kdor ima družino, če en dan ne dela temu se že pozna. In če mi zbolimo, če pošljemo naše žene k premožnejšim slojem prositi vsaj košček kru ha, nas ljudje pometajo iz hiše. Medtem ko gospodu kuratu pri vsem njegovem zdravju mu vedno polnijo koš z jajci, salami, svinjino, sploh z vsem kar hoče.
Torej mi od svojega bornega zaslužka ne moremo zraven družine še takšne pa-rasite ravnati in jih futrati. In vse naj bi že bilo, saj smo vsi ljudje. Ampak po mnenju nekaterih smo ljudje le kadar je treba kaj pridjati v nikdar site malhe.
Zato vam kličemo: Ne damo nič. Gada na svojih prsih ne bomo ravnali.
Ko ga bomo pa potrebovali, ga že sami plačamo če bomo videli da že ni od dru god mastno plačan. Če ga pa vi lipovci hočete, potem pa le plačajte ga, saj je le vaš politični pastir.
Kar nam je znano, v Rusiji so dali vsa kemu svečeniku kos zemlje da jo sam obdeluje, od nje živi in to je tudi prav. Saj Kristus jih ni postavil zato da bi ljudstvo odirali na »meh«. Števerjanska cerkev ima mnogo zemlje na katero je postavila kolone. Naj je nekaj odstopi kuratu, ta pa naj le pridno vzame kramp v roke in hajd. Bo že videl kako sladak je delavski kruh. Ko bo tega kruha enkrat okusil? ga ne bo hotel niti koščka dru.Bjemu odr',opiti, to smo že naprej prepričani. Poskusite če bo šlo.
Več Občinarjev
Podgora
Po kratki in mučni bolezni je podlegel delavec Franc Jerončič, ki je bil že itak nesrečen, pohabljen na eni nogi. Nesreča se mu je pripetila pri spodaj omenjenemu podjetju. Pokojnik je redno vršil dolžnosti do strokovne organizacije. Podgorski delavci izražamo svoje sožalje.
• *
Podpisana družina, mati in otroci, se toplo zahvaljujemo vsem delavcem in u-radnikom tvrdke Brunner za podporo, na kazano pred in po smrti mojega soproga.
Žalujoči ostali Marija Jerončič
Števerjan
Ker se vse huduje in jezi v našem in nasprotnem taboru radi določitve plače kuratu Sedeju, spregovorimo tu še mi svojo besedo.
Plačo jc določal od starešinstva zato voljeni odsek; v temu odseku je bil tudi naš občinski zastopnik, ki pa žal radi pre. kasnega obvestila ni bil pri seji dotične-ga odseka ko se je plača kuratu zvišala. Sedaj pa prihajajo strankam plačilni listki z opominon: »telcom tega meseca ste dolžni plačati itd.«
In kako je ta odsek določal posameznim strankam svote? Boronici Tacco katera poseduje 64 Kolonov ki ji pridelajo do 2000 hi vina, so naložili 25.— Lir. U-bogernu delavcu, ki ne poseduje ničesar, ravno toliko. Na nekatere kmete bolj premožne pride do 35 lir, in zopet na delavce kateri nimajo drugega kot dnevni zaslužek pa po 20 lir.
Mi vprašamo tisti veleugledni odsek ali je določal koliko mora vsaka stranka plačat glede dohodninski ali na zemljiški davek? če je iz tega stališča določal, tedaj se je grdo motilo. Če bi določali kakor gre po pravici magnatom toliko, premožnim kmetom toliko in delavcu z ozirom na njegov zaslužek, bi lepo molčali in lepo plačali.
Tako pa, ker se dela vse brez nas vam razsodimo mi po pravici kakor gre.
Mi delavci ki delamo dan za dnem da preživljamo sebe in naše družine, ne za-
»Vi imate srečo, gospa Fricova!« je govorila Bergarica in se naslanjala Marnu na ramo.
»Takega moža bi si jaz želela... aj} j0 priden?«
»Še preveč!« je odgovorila Fricovka. »Zakaj pa niste svojega privedla sabo?«
»»Prinesel bi bil dolgčas... Ali verjamete, da že pol leta prav za prav ni več moj mož?««
»Ah!« se jo začudila Fricovka in družba se je na glas nasmejala.
»Zakaj si pa ne poiščite koga... jaz napriliko, sem Vam takoj na uslugo... .«
In Dorer jc motril drobno in kožat.o Bergarico od glave dol in premišljeval, če bi se dala iztisniti iz osušenega telesa še kapljica slasti.
»O, saj bi... toda ni nikogar. Z Vami, Dorer, ni nič, žena bi mi izpraskala oči. Gospoda Marna bi najrajši...«
»Le vzemite ei ga!« se je zasmejala
Fricovka.
Maren je bil v zadregi; ni znal biti razposajen v razposajeni družbi. Njegov o-braz je bil precej prijeten, še mlad, toda na zalitih očeh so mu je poznalo, da jc živel veliko. Priselil se j0 bil pred pol lotom k Fricovki, vdovi poštnega uradnika. ŽiVela je zelo slabo od male ponzije in čakala je,.da odda kabinet; bila bi zadovoljna tudi s posiamim človekom. Naj prvo je prišel fabriški dolavec, ki pa je oil zmirom pijan in so ni zmenil zanjo; i« neko noč, ko mu je prišla odpirat neopravljena, jo jo objemal, ali ona se jo oraniia, ker jc smrdel po žganju. Odpo-
Delavski pisma
Oblaki, ki se zbirajo nad horizontom Evrope, grozijo z novo vojno. Kapitalistični egoizem hoče vnovič podžigati narodnostno sovraštvo, iz katerega naj bi spet zaplapolal ogenj, v kojega bi pahnili pr o letariat Evrope.
Po petih letih vojne grozote, zapuščajoč strelske jatrke vračajoč se domov z e-nim samim upanjem, z eno samo besedo: »Mir/«, dospevši domov ni bilo dela, tisti, kateremu so obetali zlate gradove, ni dobil miru. Začele so se konference, katerih ni šc konec, katerih edini rezultat je ta ,da so poostrile razmere med evropskimi narodi, da pahnejo enega proti drugemu v interesu kapitalizma. Tako so se zaključile konference v Parizu in Aixu, Londonu, Washingtonu, St. Remu, Genovi, Lousanni Ud. — In še bi se nadaljevalo s temi brezuspešnimi konferencami, ako bi se ne pojavila nevarnost iz Vzhoda in ako bi Turčija ne raztrgala pogodbe, ki ji jo je usilila antanta.
Danes je povsod mrzlična napetost, katera se opazi pred izbruhom vojne. Vse sc pripravlja: Francija daja izliva svojemu imperializmu v industrialni nemški pokrajini. Litva je zasedla obmorsko mesto Menici, Romunija mobilizira, pripravlja se velike množine vojnega materiala. In medtem reakcija ojačujc svoje vrste, da uniči vsako proletarsko gibanje. Spet se začenja in kakor takrat, 1914, leta, bo brezposelna intcligcncija porabila svoj čas za to, da, pripravi ljudstvo zadnjikrat »za svobodo«, »za končni mir». »Domovina je v nevarnosti«, »neobhodno potrebno je, da jo braniš«. In tako bo ljudstvo spet povedeno v klavnico.
Ali pa bo res tako? IV'c! Proletariat mora zaupati samemu sebi, Leto 1914. sc ne. sme ponoviti nikdar več! Proletariat, ki jc v svetovni vojni žrtvoval svojo najboljšo moč, svojo kri, žel jc brcposelnost, glad in trpljenje. Danes pa se mora zavedali svojega stališča in dolžnosti. In ko iz teh oblakov, ki se danes zbirajo nad Ev ropo, da jo zagrnejo z gromom in bliskom, zasije solnce mednarodne solidarnosti ki bo edina izvojevala mir in svobodo vsemu proletariatu, ko se bo vsula iz pušk in topov toča, ne več nad gladnc, raztrgane, do krvi izmozgane proletarce ene in druge narodnosti, marveč na tolpe
krviželjnih buržujev in njihovih podrepnikov, belogardistov, — tedaj bo res »zadnja« vojna, tedaj bodo narodi res rešeni, ne od »tujca« Francoza, Angleža, Italijana, Jugoslovena itd., ampak od razrednega nasprotnika.
Meščanstvo kopa samo sebi grob. Naloga trpina pa je, da vrže na. to gnjilo mrhovino skalo, da potlači to pošast tako, da se ne bo dvignila nikdar več!
K. K.
iz Juaosiav5!e
Socialpatriotje dobavljajo kapitalistom strajkoka/s!
Zagreb, 3. februarja,
Socializdajice pokazujejo z njihovimi gnjusnimi dejanji z vsakim dnevom bolj in bolj, da so pravi agentje buržoazije.
V Brodu je izbruhnila stavka kovinarjev, ki je trajala 40 dni. Ta kategorija se je postavila v odločen boj proti delodajalcem in .je bila kompaktnost prav u-zorna. Zmaga se je čim bolj očrtavala in to tudi vsled gmotne pomoči, ki so jo nudili štrajkujočim kovinarji iz drugih mest. Zbranih je bilo približno 200.000 dinarjev.
Borba sodrugov kovinarjev proti kapitalistom in ponižnim slugam, policistom, je veliko lažja nego borba proti izdajicam delavskega razreda, ki mu kopljejo grob zato, da bi si mogli na njem sezidati palače.
To ogabno vlogo igrajo že preko dve leti, a to, kar uganjajo v teh zadnjih dveh mesecih, posebno pa v zadevi Brod-skega štrajka, gre preko vseh mej!
Uprava tovarne v Brodu je pozvala zastopnike kovinarjev na pogajanja. Do končnega rezultata sicer ni prišlo, ampak ostalo je pri temu, da mora še tovarniški ravnatelj poročati vodstvu v Beo gradu ter da se bodo potem pogajanja nadaljevala.
Našla pa sta se socializdajalca Bublič in Braničac, ki sta svetovala tovarniškemu ravnatelju, da naj ne vodi več pogajanj, ker da mu ona preskrbita 250 štrajkokazov, ki se bodo pismeno obvezali delati na akord. Samo po sebi umevno je, da je tovarniški ravnatelj sprejel ta nred-log in odklonil pogajanja z zastopniki kovina^ ev.
Čim je tovarna dobila 250 Biačincevih štrajkokazov, je policija naznanila brod-skim delavcem, da jih bo izgnala iz mesta, ako se takoj ne povrnejo na delo. V tej strašni situaciji ni delavcem preosta-jalo drugega, kakor da se, škripajoč z zobmi, povrnejo na delo. Tovarna je medtem odbila zopetni sprejem 250 delavcev, to je toliko, kolikor štrajkokazov so pripeljali Amsterdamski policajsocialisti. Tem 250. delavcm pa je dala policija kratek rok, da se izselijo iz Broda.
Takšno je delo socialpatriotov v Jugoslaviji in drugod.
" ’ politične vesti
M\i delavskih M M
proti Poincare-ju
Iiristiania, 7. februarja. Tajništvo strokovnih organizacij Norveške, Osrednji odbor delavske Komunistične stranke in Osrednji odbor social-demokratične stranke so sklenili pozvati delavske stranke in strokovne organizacije Švedske in Danske na pogajanja, ki imajo dovesti do mednarodne akcije proti zasedbi Rulirske kotline.
Predlaga se bojkot in blok proti vsakršnemu izvozu in uvozu blaga v Francijo.
Cehoslov. komunisti prali imh
Na zadnji seji čehoslovaškega parlamenta sta sodr. Beneš in Skalak podala, v imenu Komunistične stranke, izjavo, s katero se ostro žigosa pustolovščine francoskega militarizma, kojega podpira dobrohotno Čehoslovaška.
V omenjeni izjavi je rečeno med drugim: »Komunisti vseli dežel smatrajo zavzeti v tej vsesplošni zmešnjavi eno samo stališče, to je: podpirati lastni razred ter se v vsaki deželi bojevati proti kapitalizmu. Izražamo francoskim in nemškim sodrugom vso našo simpatijo in izjavljamo, da se bomo tudi mi naliajali v enaki situaciji. Mi smo videli posledice Versaillska pogodbe, ki bodo vedle delavski razred vseh dežel v revščino in radi toga smo se vedno bojevali proti tej pogodbi.
Pisma rdečil^ vojakov
Dragi sodrugi, drage sedružice!
Minilo je štiri mesece odkar nas je »božja roka« ločila in domovina razkropila po vseh mestih Italije. Štiri mesece je, odkar nas pretvarjajo, to se pmvi: hočejo napraviti iz nas podložnike, staro-veške sužnje, ter zveste lilapce kapitalizma. Ali najbrž, da se gospoda moti! 1-deja revolucionarnega proletariata je v naših srcih dovolj ukoreninjena. Posebno, ker ta ideja, prihaja iz zdravega vzhoda in nc gnilega zapada. Kot take nas torej nc omamijo mili govori sitih častnikov, ne zvoki »Giovinczze«, tem manj pa grožnje fašistovskih manganelov (gorjač): Mi sprejmemo boj hladnokrvno, ker smo 0-boroženi; kar je gnilega bo pa narava pomela iz svetovne oble. Takrat bodo svobodno zadihali milijoni uklenjenih proletarcev, kateri danes nestrpno zrejo proti iztoku, na že vzhajajoče solnce svobod?.
•<lkinn pa je življenje pod vojitl;o kapo? Različno, iz kakoršnega	se
tauvu'. Narodnjaški vojaki na,mre \ bi rajši pili srbsko »prižgano juho« kot pa jedli laško »pašto šuto«. Zavcdn, vri (/*-lavstvu pa je vseeno: služiti zeleairi.u, ali pa plavemu buržoaznemu grbu.
Ono je prepričano, da dokler sc. bo ljudstvo prepiralo kakšni kapitalistični zastavi naj služi, dotlej ostane vedno v tokuh lastnih izk>r.ščevo,cev. Nui^ujic je za nas to, ker m.ormno molče poslušati kako se vedno in povsod sramoti našo i-dejo. V šolali, kjer se poučujejo vojaški predmeti, sc govori vedno proti Sovjetski Rusiji. Graja se vsako početje delavstva v zadnjem času, kot n. pr. stavke, upor vojaštva v Ankoni, okupacije tovarn ter sploh vse gibanje se nam predstavlja kot najhujši zločin. Vojaku jc strogo prepovedano čilati komunistično in socialistično časopisje, pač pa lahko čitaš in se še celo priparočuje fašistovsko. Pred znanimi dogodki zadnje meščanske revolucije smo včasih — seveda tajno — dobili »UOrdine Nuovo«, danes je tudi ta naš list uničen. Slučaj jc bil, da ir častnik irtrgal ir. rok vojaku socialistični »Avantin opominjajoč ga, da jc to nesramen protidržaven list. Njih cilji so: naša idejo se mora s silo zatreti! Sodrugi! Slovenski vojaki zelo pogrešamo proletarskega čtiva. Zato sc obračamo, posebno do naših »Ljudskih odrov«« — ker smo bili in se nas lahko smatra, da smo še Hani istih — naj nam večkrat pošljejo kaj naših časopisov, posebno »Dela«. S tem si bomo vsaj deloma skrajšali grenke vojaške urce. Kličemo Vam: Ostanite na svojem mestu! Mi smo z Vami in ko se vrnemo v vašo sredo, bomo z združenimi močmi sestavili močan kordon, katerega ne bo podrla nobena sovražna sila. Pogum! Naprej do zmage!
Voajk J—čič
Pismo
raških kmetov Leninu
Ruski kmetje v Kukuškinu, ki tozras-tli z Leninom in se ž njim igrali^Vo so bili dečki, so naslovili na predsednika ljudskega sveta ginljivo pismo. Vsebina pisma, ki je bilo objavljeno v moskovskih listih, je sledeča:
Dragi naš sodrug Vladimir! Gotovo sc še spominjaš, kal;o smo pred petinštiridesetimi leti pazili na konje v šumi in se igrali ob potoku. Danes smo mužiki. Pred petimi leti smo se iznebili knosc-sov, ki so nas pritiskali k tlom. Toda toni JC prišla katastrofa lakote in naša živina, je poginila, naša posestva so v žalostnem stanju, naše hiše razpadajo in naše kašče so prazne.
Nc moremo Ti poslati božičnega darila, ker nimamo nič. Davek smo plačali v zrnju in meri. Imamo Ti pa sporočiti dvojno žalost, ki nas tare. Nimamo konjev in nimamo šole. Vemo, da nam sovjeti lah ko dado konje na kredit in zato Te prosimo kot našega nekdanjega prijatelja v mladih letih, da nas priporočiš pri sovjetih za konje. Brez konj smo delavci brez rok; imamo zemljo, toda obdelovati je ne moremo.
Dalje Te prosimo za. šolo. Naši*otroci potrebujejo pouka in med nami samimi je malo pismenih. Šoli, ako jo dobimo, bomo dali ime Tvoje drage matere Marije Aleksandrovne. Ko bo šola odprta, moraš bili naš gost. Obiskali nas moraš in se z nami vred spominjati časov, ko smo se igrali ob potoku in pazili na konje v šumi. Kukuškino sc bo odslej imenovalo po Tebi Lenin, dragi naš sodrug Vladimir!
Slede podpisi kmetov.
Gospodarska situacija
v Avstriji
Priobčujemo to poročilo, ker nam podaja sliko ene onih držav, ki jih je stvorila modra in miroljubna politika antante.
‘T	/.	POLJEDESTVO.
Austrija obsega 84.000 km kv. Od teh je
98.5 procentov produktivnih. Od 75.000 kv. km. produktivne površine spada 42 odstotkov na gozd, 29 odstotkov na pašnike in Alpe. Austrija jc torej dežela gozdov in pašnikov. Samo 29 odstotk. produktivne površine 21. 750 kv. km služi po-jjedelstvu in vrtnarstvu. Poševna površina najvažnejših zrnatih plodov (pšenica, rž, oves, ječmen, koruza), ki je do konca vojne nazadovala od 1.1 milijona hektarjev na 872.000 hektarjev, je zopet dosegla mirovno višino. Vendar se še ni dosegel tisti iznos žetve na hektar kot pred vojno^ (t. j. 13.6 meterskih stotov pšenice,
13.5 met stotov rži).
Pri štetju živine v aprilu 1919 se je napram 1. 1910 ugotovilo nazadovanje v bikih za 26, v teletih za 27, v kravah za 16, v volih za 38 odstotkov. Mlada živi na je napredovala za 44 odstotkov. V splošnem je število goved padlo od 2.22 na 1.93 milijonov glav. Število svinj pa od 1.84 na 1.11 milijonov repov. Danes je že doseženo mirovno stanje po številu goved, toda po kvaliteti živina daleč zaostaja za mirovnim stanjem.
V splošnem je danes avstrijsko poljedelstvo zopet doseglo ono stališče, ki ga jc. imela pred vojno na teh tleh, ki danes tvorijo avstrijsko republiko. In vendar znaša avstrijsko poljedelstvo v primeri s skupno potrebo Avstrije velikanski deficit.
Letna potreba vseh vrst žita znaša 26 milijohov meterskih centov, lastni pridelek pa le 14 milijonov. Celokupni nekriti deficit v žitu za hrano na ljudi, živinorejo in industrijo znaša najmanj 12 milijonov meterskih centov.
Letna potreba krompirja je 23 milijonov met. cent. Domači pridelek, odštevši potrebno množino za posev, zanša pa le 11 milijonov m. c., pri čemu je treba omeniti, da so en del krompirjevega pridelka porabi kot živež za živino ali pa za izdelovanje špirita. Najmanj 12 milijonov meterskih centov krompirja je treba,na leto uvažati.
Letna potreba sočivja presega štirikrat domačo produkcijo. Produkcija mesa, masti in mleka zaostaja daleč za domačo uporabo. Za pokritje letne potrebe sladkorja v iznosu približno 180 tisoč ton je na razpolago samo 50.000 ton avstrijske produkcije.
2.	INDUSTRIJA.
Po sklepu miru so se v Avstriji začeli eksportirati vsi količkaj pomembni premogovniki in tako se je produkcija premoga zvišala na 3 milijone ton. Povečini je ta premog manjvredni rjavi premog. Toda letna potreba (pri polno zaposleni industriji) znaša približno 15 milijonov ton premoga. Uvažati se torej mora 12 milijonov ton iz inozemstva.
Povprečni letni učinek vodnih sil Avstrije znaša 3 milijone konjskih sil, od česar odpada na večje vodne sije 1.5 milijona netto konjskih sil. Ker odgovarja število konjski sil približno energiji desetkratnega števila ton premoga, bi same večje vodne sile lahko krilo celokupno potrebo Avstrije po premogu, če — bi bile zgrajene. Do tja pa jo na kapitalistični podlagi še dolga pot. Zgraditev vodnih sil je šele v povojih.
Jako sposobne so železna in strojna industrija, izdelovanje kovinskih predmetov, industrija vagonov, avtomobilov, motorjev in koles, kakor tudi lesna pohištvena in papirna industrija.
Avstrijska industrija mora celo vrsto surovin dobavljati iz inozemstva: bombaž, volno, kavčuk, baker, cin, kože itd. Tudi morajo razne industrije kot volnena in bombažna svoje polprodukte pošiljati v inozemstvo v izdelavo, ker je razbila mirovna pogodba prejšnjo industrijsko enoto.
3. AVSTRIJSKI UVOZ.
Stolper je zračunal, da znaša uvozna potreba Avstrije za živila (žito, krompir, sočivje, meso, mast, riž, sladkor, kondenzirano mleko, jajca) 56 milijard kron; letna uvozna potreba za premog 19.5 milijard kron in za druge surovine, pol in celotne izdelke pa 50 milijard kron. Torej znaša skupna vrednost potrebe Avstrije za eno leto okoli 125.3 milijard kron in to po tedanjem kurzu, ki je bil v Curihu šc štiri, Danes pa stoji avstrijska, krona v Curihu na 0.0075, torej 5300 nižje in še bolj.
Notranjo potrebo presega lesna indukcija. Leta 1920 se jc z velikanskim 0-pustošenjem gozdov izpeljalo za več kot 100 milijonov frankov lesa. Za izvoz v velikem stilu delajo nadalje strojna, kovinska, vagonska, motorna, avtomobilska, ko lesna, papirna in pohištvena industrija.
Skupno je leta 1920. Izvoz znašal 13,175.800 centov, uvoz pa 60,610.719 centov. Uvoz je bil torej za 47,434,919 centov večji.
Avstrija je torej globoko pasivna dežela.
Dejstvo, da jo bilo po zadnjem štetju 1. julija 1922. samo na Dunaju 87.750 brezposelnih, jo značilno za nesposobnost Avstrije za življenje. Nizki tečaj valute ustvarja najugodnejše pogoje zaposlenja industrije in vendar je v samem glavnem mestu 38.000 brezposelnih. Položaj brezposelnih je obupen.
3.	FINANČNI POLOŽAJ.
Dejstvo, da Avstrija v nobenem slučaju nc more zravnati izvoza z uvozom, je pripeljalo do progresivnega zgubljanja vrednosti krone. Razlika se je krila z neprestanimi novimi emisij anu bankovesv. kar /.opet ubija njihovo vredn \?t. 1 julij 11014 sl plačal za 1 dolar 4 k 95 v„ 1. julija 1919 pa že 30 Iv 25 v. in 1. julija Ii)Zi> 145 K. Nato pa se je začelo katastrofalno padanje avstrijske kron-;. ta±io dd danes stane v Avstriji 1 dolar 75.000 K.
K temu pride še strahovita zadolžitev Avstrije. Zunanji dolgovi avstrijske republike, ki jih je sprejela v nasledstvo od monarhije, znašajo 26996 milijonov mark, 42,900 tisoč holandskih goldinarjev, 8 milijonov švedskih mark, 20.6 milijonov danskih kron in 3.6 milijonov levov.
K temu so prišli še nadaljni inozemski dolgovi za živila in surovine, ki so že spomladi 1. 1921 znašali približno 150 milijonov dolarjev. K temu je treba prišteti še razne inozemske kredite, ki jih je Avstrija dobila vedno, kadar je bila tik pred smrtjo. Da o zadnjem kreditu ki znaša čez 50 milijonov zlatih kron niti ne govorimo.
Naiven mora biti tisti, ki misli, da bo Avstrija kdaj te dolgove mogla plačati.
POLOŽAJ DELAVSTVA.
Proletarci morajo za vse, kar rabijo plačevati neprestana naraščajoče cene. Povprečno so cene glavnih potrebščin 20.000 krat višje nego pred vojno.
Nasproti temu pa je zaslužil visoko kvalificiran delavec, ki je imel julija 1914'. 36 K tedenske plače, .5 septembra lotos, približno 340.000 kron na teden, torej nekako 9.500 krat toliko kot leta 1914. Vendar je večina delavcev začetkom septembra letos zaslužila tedensko samo od 180.000 do 260,000 K., torej povprečno 7 do 8000 krat več kron kot v miru.
Blagovne cene so torej 20.000 večje, mezde pa so prosečno le 8000 večje. Dejanske plače delavcev so torej približno za dve tretjini nižje kot pred vojno.
Pred vojno si je lahko visoko kvalificiran delavec za svojo tedensko plačo 36 K lahko kupil: 113 hlebcev kruha ali 82 kg moke ali 170 kg krompirja ali 18 kg mesa ala 20 kg svinjske masti ali 43 kg sladkorja ali tri pare čevljev ali pa ena obleko.
5. septembra 1922 pa si je mogel s svojo tedensko plačo 240,000 kron kupiti samo 52 hlebcev kruha ali 23 kg moke ali 170 kg krompirja ali 12 kg mesa ali 6 kg svinjske masti ali 16 kg sladkorja ali 1 par čevljev ali pa, po kvaliteti, eno sedmino do 3 sedmine obleke, torej nekaj čez tretjino tega, kar si je mogel kupiti pred vojno.
Dejansko pa dolavec nit toliko ne dobi, čemur je vzrok v velikanskih goljufijah, ki jih izvaja vlada v določevanju indeksa. Vsak mesec se namreč plače potom indeksa »krilagodi draginji«. Kako se tu postopa, naj pokaže en sam vzgled. Uradno se je izračunalo, da je draginja od 15, julija do 14, avgusta 1922 zrasla za 124%. Na tej podlagi so so zvišale 26. avgusta plače za 124%. V resnici pa je draginja od 15. julija do 26. avgusta zrastla za 372jg k iSedaj pa pride še druga goljufija. S ’ie»jl§&o, ki je zračunana na podla-' *(ined 15. julijem in 14. avgu-'eijkvec živi do 25. septembra, a cene rapldno naraščale!
?jše trpijo pri teh razmerah katerih število znaša v celi aj 65.000. Polovica teh ne dobi-inarja podpore. Drugi pa dobijo ravno toliko podpore, da si niti hlebca kruha ne morejo kupiti na dan!
va
Jugoslavija hoče posnelnati
Francijo
Kako je Ruhrska nalezljiva bolezen, nam priča poročilo srbskega lista »Epo-ha«, ki pravi, da ima Jugoslavija na-en zasesti obmejni okraj Pcrnik, ki je najvitalnejše središče Bolgarske.
Te namere bi bile povzročene baje vsled tega, ker bi morala plačati Bolgarska Jugoslaviji reparacije, ki so jej bile naložene. Ker pa ni Bolgarska sedad v stanu da plača dotične reparacije, hočejo jugoslovenski militaristi up,.rabiti trenotek in zasesti omenjeni okraj.
limiiM in Biveiiil
Sporočila o spremembah števila izvodov in sploh ona, katera se tičejo pošiljatve, naj nam se pravočasno pošljejo in sicer tako, da jih dobimo NAJKASNEJE do vsakega ponedeljka.
UPRAVN1ŠTVO
vedala mu je kmalu in potem je prišel Maren, komi v majhni predmestni trgovini. Čez par tednov — Maren je bil zelo plaši j iv in neroden — se je pričela med njima ljubezen in dajal ji je ves svoj denar, tako da so živeli pošteno. Kljub temu se je Fricovka dolgočasila; želela si ie gledališča, balov, lepili oblek, toda Mar nova plača je bila skromna.
Obrazi so bili že razgreti od vina. Bese-a.G 80 bile zmirom bolj razuzdane', ni se Jim zdelo več potrebno, da bi namigava-• _ avli 80 gorela lica in razumevala je polagoma. Bergarica se je naslanjala na Marna z vsem telesom in je položila nogo na njegovo koleno, Dorer je posegel z roko po stegnu citrarice, ki je rdela in sc nasmihala.
Polagoma, oprezno, je položil frizer roko na Pavlino koleno, pokril je Hebi in Pavli noge z namiznim prtom ter drsal z roko počasi navzdol. Pavla se je branila in tiščala krilo z obema rokama, ali frizer se je nagnil in zašepetal s prosečim glasom:
»Pustite!«
»Ne, nocoj ne!«
Prestrašil bo je, da bi kdo no bil opazil in pustil je krilo.
Tako je bila čistota, prazničnega ve-čora že vsa omadeževana in izza ffrdoga smeha, iz zaduhlih razgovorov so se o-glasili le so časih plašno in trepetajoče božični zvonovi. Razen Pavle jih ni slišal nihče, ali tudi zanjo so polagoma u-mirali. Kmalu ji je odela tolo tisia vročina, ki jc dihala pod njeno sladko in
strastno težo, kadar je klečala zvečer pred durmi in prisluškovala.
Fricovka je iskala pod mizo frizerjeve noge. Maren, ki je sedel poleg nje in ni veliko pil in govoril, je opazil poželjivost njenih pogledov. Ozrl se je po vsem 0-mizju, po zabuhlih, že pol pijanih obrazih, po Bergarici, ki mu je skoro že sedela v naročju; zagnusila se mu je družba, sam sebi se je zagnusil... Ugledal je Pavlo, ki je stala oh mizi z zardelimi !ici in mokrimi očmi in zgenilo se mu jo v srcu: zdelo se mu je, da je bil ugledal prvikrat to polrazvito telesce, ki je trepetalo pod tenko obleko.
»Meni je vroče!« je zavzdihnila Ber&a-rica. Vstala je izza mizo, odprla duri v ka Diuet in se ozrla na Marna.
»Da, v kabinetu je okno odprto!« je dejal Maren in sc ni genil.
Dorer pa jc vstal kakor slučajno in ko si je dala žena opraviti s človekom, ki je bil prišel zadnji s svojo soprogo in je sedel poleg nje ter ji delal komplimente, je stopil za Fricovko v kabinet.
Tudi frizer jc vstal in odšel za Pavlo v kuhinjo, ki je napravljala čaj. Mann se j c vzdignil malo potem in je šel z.i njim.
Pavla je stala pri ognjišču in so ni zge-nila, ko je slišala, da je stopil nekdo blizu k nji; noge so se ji tresle in oči so gledalo in niso videle ničesar, čutila je, kako je tipala oprezna roka po telesu; a nato jo je stisnil k sobi..,
»Pavla, saj ne vidi nihče, vrata so zaprta ...«
Branila se je nalahko in je tiščala krilo ria kolena.
»Ne,,, tega nc... Nocoj je sveti večer ...«
»»Pustite, Pavla!««
»Ne... ne...«
Obšel jo je čuden strah pred nečem neznanim, silnim in pot ji je stopil v velikih kapljah na čelo...
Frizer je poskočil in se okrenil v zadregi; Maren je bil odprl duri, pogledal v kuhinjo ter se takoj spet vinil. Vrnil se je tudi frizer; osvestil se je in sram ga je bilo...
V sobi so se zasmejali hrupno in na pragu kabineta sta stala Dorer in Bergarica nekoliko v zadregi; nji so se bili raz-kuštrali lasje ter so ji viseli na čelu v dolgih kodrih. Fricovka se je bila po steg nili in se smejala, da so ji tekle solze po licih.
»No, v kabinetu jo hladno, pri oknu sva stala«, se je izgovarjal Dorer resno in zlovoljno. »Ne bodi neumna!« se jo razsrdil nad ženo, ki ga je gledala s srepimi očmi. »Kosti nisem željan, posebno če jih je bil oglodal že kdo drugi!«
Citrarica mu jo strmela v obraz z začudenim in užaljenim izrazom in ko je sedel, je umaknila koleno.
Pavla jo prinesla Čaj na mizo in Fricovka jo nalila v vsako čašo tretjino špirita. MaVen je izpil dvoje čaš in izginil jo gnjev, ki ga je bil začutil nad to družbo. Bilo mu je prijetno, da bi sedel tako in pil do jutra. Bergarica mu jo aedola v naročju, Dorerica pa se jo igrala pod mizo z njegovimi nogami.
Govorilj in kričali so vse vprek; pohotno besede, ki so čakale toliko časa v mislih in na jeziku, so frfotalo svobodno; špirit jim je odplavil jez.
Tudi Pavla je pila.
Frizer je bil nekoliko poparjen, utrujen, dotikal se je samo s kolenom Pavlinih nog. Sram, ki gja j« bil obšel, mu je ležal še zmirom neprijetno na prsih.
»Ne povej nikomur, Pavlica; na, Pavlica, krono!«
Pavla ni imela krone še nikoli, — in ko je dejal: »Na, Pavlica, krono!« je začutila hipoma, da. ni imelo krone še nikoli in da je krona bogastvo, srebrno, svetlo bogastvo.
Roka se ji jo tresla, ko je segala z njo proti frizerjevi, po svetlo krono.
Za trenotek so je omahnila in domislila se j«: »Samo zato mi daje krono... svetlo srebrno krono...!«
In posegla je in vzela. Ali roka se ji je tresla tako, da je zdrknila krona na krilo in s krila na tla. Zažvenketalo je pod mizo.
Maren se je ozrl ter pogledal naravnost na frizerja in Pavlo in onadva sta mu gledala, v oči, zmedena, osramočena.
»Krono ji je dal!« si je mislil Maren; spustil je Bergarico z naročja ter jo posadil na zofo.
In potem je pomeril z dolgim in žejnim pogledom mlado telo Pavlino in si je mislil:
»Zakaj bi ji jaz ne dal krone, ko sem ji bližji?"
Premišljeval je, kolikokrat bi imel tihe priložnosti in ko jo je objemal s pogle-
dom, se mu je porajalo v krvi vroče po-željenje....
»Krona mi je bila padla iz žepa...« je zajecljal frizer, poiskal jo je pod mizo ter jo stisnil naskrivoma Pavli v rokoA Maren je opazoval njegovo plašne kret- * nje in se je smehljal. Ozrl se je na Pavlo, kakor na svojo poslušno last, ki čaka na gospodarja. •
»Zakaj bi ji jaz ne dal krone?« —
Gostba je minila v vseobči pijanosti. Po sobi, po mizi je bilo vse polito in razmetano, vzduh je bil težak in smradljiv. Kričali so nerazumljive besede, objemali se pohotno in nič več naskrivoma. Ko so odhajali, so se opotekali po stopnicah in zunaj pod oknom se je slišalo pijano petje....
Fricovka je objela Marna okoli vratu ter se privila poželjivo k njemu; on pa je bil razmišljen in objemal jo je samo iz navade...
Ko sta zaprla duri, se je Pavla vzdignila iz postelje in je pokleknila na tl i. Trudna je bila in vsa se je tresla. Poslušala je, ali v.glavi se ji je medlo, razumela ni več ničesar, glasovi, ki so prihajali iz kabineta, so se spajali z drugimi, ki so prihajali od zunaj, bogve odkod. Polagoma jo klonila glavo, roke in noge so ji omahovalo in zaspala jo pred durmi.
V spanju ji je trepetalo razgaljeno telo in ustnice so se ji premikale ter govorile nerazumljive besede... V roki je tiščala krouo.
Tako je nastopila Pavla svojo pot.
Delavska šola
Birokratizem
Birokratizem ali škribantarija je že dokaj časa sem na slabem glasu. In to razpoloženje napram škribantariji ne povzroča morda njen historičen madež iz prvih dob feudalnega gospodarstva izza časa Merovingov ali Karolingov, ko je moral feudalni škribant pisariti za železno ograjo, takozvano »kancelo«, da se ni mogel diati podkupiti ali oslepariti svojega gospodarja pri stiku z različnimi strankami. No — ta madež je že davno pozabljen in le spomin nanj nosi še naš skromni »kancelist«, ki grize peresno tr-siko med različnimi svetniki, nadsvetni-ki in še večjimi svetniki mogočno razpletenega škribantarskega birokratizma sedanjo buržoaznega-kapitalističnega gospo darstva.
Sodobna škribantarija se je torej popolnoma osvobodila feudalne preziranosti in sumničenja in je stopila celotno v sloj takozvane inteligence, ki nosi po modernem »demokratičnem« izražanju ime duševnega delavstva in ki se v italijanščini tako srčkano zave z besedami — »i lavo-ratori del pensiero«. — Zaman pravi Manc: »Buržoazija je spremenila misel v mkodelstvo«, ko so še nekateri njegovi u-siljivi epigoni poslužujejo tega izraza; ga sicer stavijo vsporedno z »lavoratori del braccio«, ampak realno življenje vedno izpTičuje, da to ni le kaka navadna telino logična opredelitev, pač pa se v njej odraža tudi ves star buržoazni prikus o dvojnem delu, aristokratičnega in plebejskega značaja.
No, mi kot mai*xisti se imamo predvsem baviti z gospodarskim vprašanjem škribantarije in nas mora prav malo brigati, če v krogu tega duševnega delavstva slišimo repravljati le o plačilnih razredih, če taksira kulturno stopnjo ljudstva po proeentualni uporabi žajfe in če rešuje žensko vprašanje z dobro, kuhinjsko šolo. Nas zanima predvsem gospodarska stran birokratizma; in tudi ljudje, ki dan danes razpravljajo o »političnih in gospo- j darskih vprašanjih« imajo dober nos ter j so izvohali, da jih birokratizem ovira v njihovih gospodarskih kšeftih.
Ta reakcija proti škribantafriji ni pa posebno sistematična in stvarno utemeljena ter je največkrat *le odpor vsled o-šk odo vanj a ozkih osebnih interesov; naš verižniški mali producent se togotno izraža proti škribantariji, sam pa zalitem po drugi strani navadno za vsak najnavad-nejši gospodarski akt napram tretji osebi kako potrdilo s »črno na belem«, da si uto-laži svojo kosmato vest; tako močno je zajeden birokratizem v ljudsko zavest-
Eden temeljnih vzrokov, da so birokracija sploh poraja in da je postala prava cokla gospodarskega obrata in razvoja, leži v okosteneli Specifikaciji ne samo dela ampak tudi delavcev samih. Naša škribantarija sedi z ritjo na stolčkih, v svojih uradih »upravlja« ali se vsaj peča z »višjimi zadevami produkcije, sama pa nima niti pojma o »nižjih« zadevah produkcije same. Njeno »višje« stališče kot duševnih delavcev (o lavoratori del pensiero!) zi ne dopušča niti misliti, da bi se zainteresirala za proizvajalni proces: o J litju železa, o kopanju rude, o osipanju j krompirja, sejanju repe itd. Ona, ki se j ponaša, da kot duševni delavec, nadvladuje vse družabno življenje, se ne briga za temeljno podlago družabnega živ-ljenskega procesa, to je za materialno produkcijo. A buržoazna družba tudi ne dopušča, da bi se delavstvo, »i lavoratori del braccio« v duševnem oziru razvilo in svoje fizično delo oduševilo. Francoski e-konomist Gamier proglaša občo izobrazbo za nasprotnico delitve dela in vidi v »lavoratori del pensiero« in »lavoratori del braccio« socialni napredek. O tej delitvi in specifikaciji dola vladajo še med komunisti zmotni nazori. Manc sicer pravi: »Od trenutka ko se individualen produkt spremeni v socialen produkt, v produkt l^olektivnega delavca — so opredelitev produktivnega dela, produktivnega de lavca samega razširi. Da kdo dela, ni več potrebno da se z rokama udeležuje dela; dovolj je, da je le organ kolektivnega dela ali da vrši kakršnosibodi opravilo.« To pa prav razumevamo, če vzamemo gotov, časovno omejen delavni proces v poštev. Smo pa popolnoma v zmoti, če smatramo ta delavni proces kot stal no obliko dela, kajti Manc nam pri razpravi odncšajev industrije do poljedelstva izrečno j>ovdarja: »Vendar, ko ruši (namreč industrija) pogoje, pod katerimi zaostala družba vrši skoro samovoljno to cirkulacijo (namreč menjavo dela in snovi med industrijo in poljedelstvom), sili sama v to, da so ta cirkulacija zopet vpo~ stavi ti sistematični obliki, ki omogoča vsestranski razvoj človeka in ki tvori uravnjujoe zakon socialne produkcije.« In vsak dvom se nam razprši, če sc spomnimo Marxovih in Engelsovih pozorkov na industrielno patologijo, ki je neizbežna posledica manufakturne delitve dela in njej odgovarjajoče okostenelo specifikacije delavca snmega; in mi bi se še vedno šopirili z masko božjega stvarstva, če bi ne spoznali resnice tega darvinističnega biologičnega zakona.
Drug važen vzrok številne birokracije jc delitev gospodarstva v produkcijo in upravo. Kaj pa je 1a uprava? Marx pravi: »Kapitalist začenja upravljati na ta način, da se jame odtegovati »ročnemu delu«, da se končno odpove tudi upravnemu dolu s tem, da poveri svoj posel svojim direktorjem. Pri buržoaznem gospodarstvu vidimo, da je pravzaprav ta upra va duša vsega gospodarstva. Delavci že še znajo napraviti hišo, napraviti obleko, ampak »upravljati« tega ne znajo. Za to
je sposobna le jata direktorjev, ki se tembolj širi in veča, čim boljše upravlja na stroške in škodo produktivnih slojev. Tudi pri tej upravi se kažejo i »lavoratori del pensiero" lie toliko kot kak tehnologi $en > faktor upmve,' temveč kot parasi-tarski element, ki se ponaša z višino špekulativnega duha. Naj si tudi trgovski kapital dobiva svoj delež iz nad vrednosti, ki jo proizvajalec izžema iz delavca, se naša uprava zraven tega poslužuje tudi stare »anahronistične« oblike trgovskega kapitala ki potom konkurence, sugestije in drugih mahinacij posega prosto v žepe svojih strank. Ta štorija se vsepovsod ponavlja in ovo zato znajo »upravljati« prefrigani direktorji in ne proizvajajoči delavci. Buržoazno kapitalistično gospodarstvo, ki sloni na tej podlagi »samostojnih« gospodarjev nam no podaja v tako-zvani upravi skoro nič drugega kot svo-to običajnih gidih, zahrbtnih, špekulativnih odnošajev posameznih gospodarjev med seboj in to posebno v škodo delovnih slojev.
Če nam manufakturna delitev dela in njena specifikacija ter delitev gospodarstva v produkcijo in upravo porajata birokratizem, sta pa ta dva momenta precej neznatna uzroka za razvoj in zamotanost škribantarskega aparata. Temeljni vzrok temu tiči v sodobni produkciji blaga in njej odgovarjajoče število »samostojnih« producentov — gospodarjev in naj k varnejšo ulogo igra pri tem mali producent — gospodar. Ze sleherni mali producent jo stopil v obrat svetovnega gospodarstva: to je naš mali gospo-darček si kupi angleške hlače, nemško žago, amerikansko žajfo in obratno gre njegov produkt križem sveta. Pri svojem gospodarstvu se poslužuje deželne in državne ceste, železnice, pošte, telegrafa in to vse za svojo skromno fajfco. Če je že izmenjava blaga med velikimi produktivnimi organizmi težavna, povzroča mnogo sporov, razprav, pisarije, nam vsaj Jconč-no izdatno uporabi ogrodje svetovnega gospodarstva: železnico, parobrod, pošto, državno in deželno cesto, ne pozna tolikih zastojev in zamotanosti, doseže točneje cilj svojega namena ter izloča na ta način v precejšnji meri birokratieen a-parat. Kroženje blaga malega producenta nima pa še te dobre strani na sebi. Zbiranje in predeljevanje njegovih malenkostnih dobav in oddajanj zahteva mnogo malenkostnega, neuspešnega dela in kri tem se birokratična registracija in evidenca javlja kot nujna a zoperna in nezmiselna pisarija. »Samostojna« produkcija pri svetovnem gospodarskem o- _ bratu, to je tisto bedno krošnjarstvo, ki; nmniselno zamotava, če ne že naravnost paralizira in lami žeiozniški, parobrodni,; poštni in telegrafni aparat z njegovim o-; gromnim birokratizmom. Malo gospodar-: ske edinice in svetovni gospodarski obrat | v tem gospodarskem protislovju je zarodek mnogoštevilne birokracije.
In birokratizem v posameznih gospodarskih organizmih jo komaj senca biro- j kratizma v, recimo, socialnih gospodar-1 skih organizmih, ki jih navadno upravlja ; država, če se nam javlja mala zasebna produkcija kot nezmiselno in nepotrebno razmetavanje delovno energije in materialov, nam se kaže tudi zasebna velepro-dukcija pri širših socialnih organizmih vsaj tako nezmiselna in nevzdržljiva. Državni organizem, ki navadno sprejema te naloge nase: zidanje in upravo državnih cest, železnic, parobredov, vzdrževanje šol, vojaštva itd. se nam predstavlja pri dani gospodarski strukturi kot drag, zapleten gospodarski labirint« Ozrimo se le na finančni sistem države. Za vzdrževanje onih socialnili gospodarskih potreb imamo vsemogočo vrste davkov, dačo v, kolekov, monopolov in temu odgovar jajočih ogromnih stebrov škribantarija,
»lavoratori del pensierou, ki so pa skoro vseuprek čisto navadni, topi ročni delavci, samo da nimajo žuljavih rok. Nadalje, zasebni proizvajalni zistem pozna tudi vse polno zamotanih pravic in pravičič, ki jih neguje in zamotava cela ja'a sodnij ske birokracije itd.
Birokratizem duši in zavozlava ves sedanj gospodarski red. Boj proti n u okra* tizj.u jc obenem boj proti sedanjemu go-s-.] • dar&kcmu redu. A za ta boj je tis|vst.b Ijen le revolucionarni proletariat. Naloga proletariata ni, da pomaga organizirati škribantarijo, ampak, cla jo še bolj demoralizira. Boj proti birokratizmu se no more izražati v tem, da odstavimo tega ali onega negodnega škribantiča, kajti ta ostane vso svoje življenje škribant, am pak ta boj se nam javlja kot boj proti zasebnemu gospodarstvu, kot boj proti buržoaznim konfinom in za proletarske konfine, to je normiran delovni čas. Ob enem znoči, vsled razvoja produktivnih sredstev, boj proti malim gospodarskim edinicam za večje gospodarske komplekse. Boj proti birokratizmu znači boj proti »lavoratori del pensiero« in »lavoratori del braccio«, boj za izobraženega delavca: to je boj proti sodobni bedasti šoli, ki uči mladino sortiranja grehov in drugih pedagogičnih budalosti, za novo, real no delovno šolo. Boj proti birokratizmu znači boj proti okosteneli Specifikaciji za delovno gibčnost, ki naj ustreže tudi fizio-logičnim potrebam delavcev. Boj proti birokratizmu znači boj proti proizvajanju blaga in njega špekulativnemu kroženju, za proizvajanje življenskih potrebščin. Znači boj proti buržoaznim bankam, za proletarska blagovna skladišča. Znači boj proti varljivi denarni vrednosti, za e-dino realno vrednoto, delavska knjitico itd.
V Italiji smo priče izrazitega pojava. Mussolinijeva vlada je napovedala boj proti onegavemu birokratizmu. Buržoazi ja misli, da je našla Herkulesa, ki ji sčisti augijeve hleve, da bo lažje zbirala svojo dobičke ampak dobila je k več-
jemu don Kišota, ki se bori proti mlinom na veter. Birokratizem je sinonim bur-žoazije; boj proti buržoazi ji ki ga je v stanu vesti edinole revolucionarni proletariat ki polaga srp in kladvo za temelj nove delovne demokracije.
Ne »viva il re«, ne »viva il papa«. ne premosti tega nasprotja in Mussolini se bo kmalu prepričal, da je Don Kišot že davno mrtev, >ečno živ pa je — Cervantes.
Jluslci
Novi rešitelji slovenskega proletariata
Po najnovejših vesteh opaža se, da so se pojavili med slovenskim delavstvom ljudje, ki .naglasa j o s ponosom, da so le oni rešitelji delavskega razreda izpod kapitalističnega jarma. Način in metode s katerim nameravajo pričeti svoje osvobo-jevalno delo polcazuje nam, da tu imamo opravka z naivneži ali pa s pravimi izdajalci. Po vseh znakih izgleda, da je zadnje. Vem, da se bode vdarilo po meni in da se bode poskušalo ovreči moje trditve in, da je pričakovati pri teh osebnih napadov je samoposebi razumljivo. To priča polemika s sodr. Gustinčičem, zagrebško »Borbo« in »Beogradskim radnikom«. To je v navadi sovražnikov odgovor na vsako stvarno politiko. Da se zavarujejo pred opravičeno kritiko zato so a priori naglasili, da so vsi kritičarji sovražniki delavstva in agenti buržoazi j e. Na to se najmanj oziram, ker vem da bo bodočnost pokazala kdo je sovražnik in kdo prijatelj. V svoji iznajdljivosti napredom--] li so tako daleč, da odgovarjajo na vse j kritike češ: vi zato tako pišite, ker no poznate naših razmer. Da je ta izgovor nemarksističen ni potrebno povdarjati, j posebno pa ne v t^jp slučaju, ker som i-mel za časa mojega delovanja v Slove-j niji dovolj prilike, da vpoznam s temi ■ tako kompliciranimi prilikami, ki baje o-! pravičujejo njihovo delovanje.	j
^	f
S tem prehajam na samo stvar, gle- j dajoč pri tem, da se vzdržim osebne polemiko in le v toliko, v kolikor bo potrebno za potrditev mojih izvajanj se bom dotaknil osebnosti, ki vpravljajo danes s tem novim političnim kurzom.
Razlogi ki so me prisilili, da posežem v polemiko, so občinsko volitve v Ljubljani in vstanevitev nove socialistične stran ke delovnega ljudstva, ki se je ustanovila dne 23. I. 1923.	----------
Da je volilni kompromis s klerikalnimi in socialističnimi disidonti iz načelnih in faktičnih razlogov nedopusten, je jasno vsakomur, ki se ni skregal z lastno pa-mdtjo. Trditev, da. volilni kompromis ni napravljen s klerikalci, pač pa z krščanskimi socialisti, je smešnost in delanje norca iz zdravega instiaktia delavstva. Že dejstvo, d/a so kandidirali na eni listi predstavniki razredno zavednih proletarcev skupno z Gosarjem, Terseglavom itd. pobija njfhovo trditev. Kdo so krščanski socijalci in kdo jih je poklical v življenje, je znana stvar. Da so dr; Gosar, Terseglav in Kremžar člani izvrševalnega odbora Slov. Ljudske stranke, tega ne more oporekati nihče, še manj pa grupa Delavskih Novic. Tudi dejstvo, da klerikalna stranka ni postavila svoje lastne liste, govori proti njihovim trditvam. Jasno je, da je tu storjen kompromis s stranko, ki je zagovarjala Koroščevo reakcionarno protide^&vsko politiko in ki še danes smrdi po Črvi zaloških žrtev. Za maskiranje tega nečuvenega izdajstva navajajo potrebnost enotne fronte in frazo, da je delavstvo zahtevalo ta kompromis. Kakšna je ta delavska volja in kdo jo je sugeriral, ni težko vganiti. Izkoriščanje enotne fronte v to svrlio je zločin, ki mu ga ni para. Da je enotna fronta v sedanji dobi kapitalistične ofenzive življensko vprašanje delavskega razreda, to je, jasno, Ali, da te pod tem ne sme razumevati volilne kompromise, to je stara resnica, ki soglaša načelu razrednega boja. Enotna fronta pomeni združitev vseh delavcev v b»ju zoper kapitalizem na podlagi direktnih akcij delavskih množic. V boju proletariata proti buržošaziji stvarjati volilne kompromise z buržoazno stranko pomeni sodelovanje s kapitalističnim razredom v škodo proletariata. Iz tega sledi, da je ta čin velik korak nazaj v reformizem, ki vodi v buržoazni tabor. Smešno je trditi, da je to z oziram na slovenske prilike pravilno in koristno. S tem, da sedi v občinskem svetu 10. delavskih zastopnikov nima delavski razred nobenih koristi To se vidi povsod, kjer je proletariat dobil občine v svoje roke, a da je državni a-panat ostal še nadalje v rokah kapitalističnega razreda. Tako sr.di j o mandsti in kdo sodi drugače ta je id i jot brez vsakega razumevanja. S tem ne mislim na intelektualce okrog »Delavskih Novic«, ker oni presneto dobro vedo, kaj hočejo. To so pokazali kmalu po volitvah s tem, da so se kar čez noč ujedinili z raznimi Golou hi, Tokani, Mihevci itd. S t^m čimin so pristopili k popolni likvidaciji revolucionarnega gibanja in k d°iu za zopet m življenje pokojne so :Vue;nokracije.
V uvodnem članku »Delavskih Novic«, od 18. I. 1.1. razpravljajo po svoje — vpra Sanje enotne fronto in razlagajo razvoj delavskega gibanja v Sloveniji. Med raznim zavijanjem resnice povdarjajo, da so danes odpadli vsi povodi razkola, ker jo bil edini povod temu le ministerializem
A. Kristana, ki ga je baje zagovarjal oh sam. In ker se je takrat nahajalo delavsko gibanje v poprevratni revolucionarni situaciji je razkol pomenil vjedinje-nje razredno zavednega delavstva Jugoslavije v boju zoper ministerializem in ne proti socialdemokratski stranki. To je v glavnem osnovna vsebina celega članka, s katerim so obsodili siame sebe in vse svoje prejšnje delovanje. S tem priznavajo odkrito svojo zmoto, da so takrat vsled revolucionarne situacije bili na napačni poti in da so žele sodaj prišli v pravi ko-lotek. Boljše pečenke niso mogli prinesti buržoaziji in njenim lakajem socijcin, kakor je to globoko priznanje. S tem odobravajo buržciaziji, ki jo nnglašala, da je komunistično gibanje le povojna psihoza zrevolucioniranih mas, ki bo pa propadlo ako se tekom dveh lot ne udejstvi diktatura proletariata. Tako glupost napravi lalilco samo tisti, ki gleda na svetovni raz voj z malomeščanskim daljnogledom, ne pa ljudje ki se ponašajo, da so mandsti Glupost je tudi trditi da je celi boj veljal le ministeriializmu, ko je vendar jasno, da se vodi boj med dvema načeloma. In sicer boj med buržoazno demokracijo, ki jo zagovarjajo socialisti in diktaturo proletariata, ki jo zagovarja ves razredno zavedni proletariat celega sveta. In ker socialdemokratje še danes stoje na istem načelu pomeni ujedinjenje z njimi no-polno kapitulacij« revolucionarnega gibanja prod reformistično in kotabcmcio-nistieno teorijo 2. in 2’-' internacionale.
V kolikor jim je do resnične edinstvene fronte naj posluži sledeča karakteri, zacija.
V času, ko so se zbrali v Beogradu delegati e iz celo države, da vstanove j edinstveno Proletarsko stranko za celo zemljo, zapušča, slovenski delegat to konferenco, se vrača v Slovenijo in zahrbtno izvede ujedinjenje vseh nazovi-socialistov v eno stranko. S tem je zabit klin, ki onemogoča stvoritev enotne fronto za celi delavski razred, ker sodrugi v Srbiji in Hrvaški niso pozabili kaj so delali socialpatriotje proti delavskemu razredu. Ta enotna fronta, ki je vstvurj ena v Sloveniji, pomeni odkrit razkol in separatizem. V tem poglodu ima sodr. Marcel Žorga popolno prav če trdi, da stvorjanje enotne fronte samo v Sloveniji je kontrarevolucionarno delo. Tega mnenja ni samo on temveč vsak sodrug, ki misli z zdravim razumom in ki se ne da sugerirati cd nikogar. Ta čin je najpadlejše izdajstvo nad slovenskim delavstvom. Od Klemenčiča, Fabjančiča in Lemeža ni bilo drugega pričakovati, ker s svojim delovanjem so že zdavnaj namigavali kaj hočejo. Obnašanje dr. Lemeža na Vukovarskem kongresu, kjer je takrat stal na strani centrumnšev, je ja sen dokaz s kom imamo opravka. Od Fabjančiča, ki pravi da Marxov kapital ni nič posebnega, se drugega istoteko ni moglo pričakovati. Za Klemenčiča zadostuje povedati, da rad igra vlogo diplomata in diktatorja. Če prištejemo k njim še skrajno ambicijozneg® Stefanoviča, ki je v svojstvu vojaškega atašeja pisal v »Slov. Narodu« članke, kako se jo obvarovati boljševizma, tedaj imamo jasno sliko o teh novih rešiteljih slovenskega proletariata.
Od ljudi te kvalifikacije in značajnosti sc ni drugega pričakovalo.
. Sploh vspeh imajo zahvaliti edinole o-kolnoati, da ni izvzemši njih najti med slovenskim delavstvom onega sodruga, ki bi imel intelektualno sposobnot in energijo vzeti iniciativo v svoje roke in voditi delavski razred po poti strogega razrednega boja. če uvažamo še, da je slovensko delavstvo izolirano od ostalega sveta in da nima prilike zasledovati mednarodno delavsko gibanje, tedaj se ni čuditi, da se je dalo zavesti na kriva poto. In če bi se našel kak sodrug, ki bi nastopil proti tej izdajalski politiki, tedaj bi romal v ječo in izgnanstvo. To priča dejstvo neštetih aretacij dobrih funkcionarjev po raznih industrijsih krajih.
Tu se vidi kdo uživa naklonjenost buržoazi j e.
Ta enotna fronta ne pomeni dnigega, kakor separatizem in lov za mandati. Pričakovati od njih, da bodo zastopali interese delavskega razreda, je iluzorno. Kajti pokazali so za časa donošen j a zakona o zaščiti države s svojim begom v inozemstvo, koliko jim leži dobrobit delavskega razreda. Iz strahu pred reakcijo so čez noč postali reformisti. S tem svojim činom so odvrnili delavski razred Slovenije od ostalega revolucionarnega mednarodnega proletariata in ga zopet privedli v o-k ril je 2. in 2’^ internacionale. Proletariat celga sveta obsoja ta izdajalski čin in u-verjen je, da bo znal slovenski proletariat pomesti z vsemi elementi ki ho-
čejo na račun delavskih žuljev priti na ugodna mesta. Proletariat Srbije in Hrvaško bo vedno podpiral vsako razredno-zavedno gibanje. Ali z voditelji noče imeti nič skupnega. Zatorej je dolžnost slovenskega delavstva, da prične misliti z lastnimi možgani in da se otrese sugestije raznih frazerjev ki ga zavajajo na kriva pota v tabor buržoazije, v tabor kontrarevolucije.
V artulovič
IB Elit
A!
V Aleksandriji se je vršil kongres socialistične stranke Egipta, kljub temu, da so ga prepovedale oblasti. Udeleženi so bili clelegatje raznih sekcij.
Kongres je sprejel enoglasno 21 točk Komunistične internacionale in sklenil, da sprejme stranka ime »Komunistična stranka Egipta«.
Kongres je izdelal program in določil taktiko o narodnostnem, sindikalnem in agrarnem vprašanju.
Kot zastopnik Kominterne K. S. I. prinaša svoj pozdrav sodr. Ariel, ki očrtuje v glavnih potezah akcijo, ki jo mora vršiti K. S. E. Sodr. Ariel je rekel, da bo Egipt v stanu priti do neodvisnosti od angleškega kapitalizma le potom take revolucije, ki bo v istem času politična in so cialna.
Stranka Zagkml-a, ki jo vodijo egiptovski veleposestniki in kapitalisti, ne bo nik dar v stanu diati ljudstvu prave svobode, ker bo ta stranka vendair navsezadnje sklenila kompromis z Anglijo.
Edinole velike delavno mase Egipta: intelektualne, kmetske in delavske, bodo dalo s socialno revolucijo, neodvisnot deželi.
Razno
ŠALJIVA SLONA. — V menažeriji v Central Parku se je pred kratkim dovršil dogodek, iz katerega bi posnemali, da sta slona Hattie in Jule res pravi misleči bitji. Toplo popoldne je bilo, ko je nenadoma Hattiju padlo v glavo, da bi bilo dobro, če bi se okopal. Posebno mladiči so ka,r, zehali vročine. Nenadoma je Hattie el izza ograje k vodovodni cevi, odprl vijak in prijel v rilec konec cevi, iz katere je že škropila voda. Prvo je obrnil cev proti mladičem, ki so zadovoljni stali in se močili, potem je obrnil cev proti Jule-ju in ko je bil tudi ta moker, je Jule prijel za cev in močil Ilattija. Oskrbnik mena-žerije je kar ostrmel tem premišljenim početjem, se smejal, nato, ko je mislil, da je močenja dovolj pa hotel odvzeti slonu cev iz rilca. Jule pa se ni pustil tega dopasti in obrnil je cev proti oskrbniku in mu preskrbel neprostovoljni tuš. — Pa naj še kdo reče, da je žival brez vsake misli!
GROZDAN GROZDANOVIČ:
Život proletarca
I znojim se i mučim na ropskoj ovo}
zemlji
poput bednog roba. Ali čemu?
Ne za -mene.
I rad loga katkad proklinjem i ječam.
ali iza vručih suza Slobodu ja čutim,
l<oja več če doči
licem vedrim i ervenim,
jer u nama srce žarko bije,
vrača krvca telo grije:
u nama je oganj sveti.
I za mene nema pravoga života, jer ne živim
neg robujem poput bednorj roba i nastavljam sudbiL hudu, klctu koja moje srce jede, grize; ali isto — jao! — mesto mene parazit žive parazit sveta raj u£iva.
Radi toga katkad proklinjen i ječam
al' ja isto pevam himne
ervenoj Komuni,
ervenoj Slobodi;
jer več eto
Sloboda če doči-
licem, vedrim i ervenim
i doči če samo zato,
jer u nama srce, žarko bije
vruča krvca telo grije.
u nama je oganj sveti
i rad toga Sloboda če doči!
Doči! — Doči-----------
Nova vlada ..rekonstruira"
Vodstvo državnih železnic je sporočilo vsom podjetnikom del za zgradbo nove železniške proge Vittario — Pont«, da se morajo vsa dela ustaviti z dnem 1. februarja.
S tem ukrepam bo vrženih na cesto, drugih 0000 delavcev.
Ker se govori ravno o »obnovitveni« politiki, ki jo vodi min. predsednik, posebno kar so tiče železnic, naj bodi omenjeno še to, da se vprašanje gospodarskega »procvito« dežele rešuje na ta način, da se — glej jih čudeže! — omejuje promet na železniških progah.
Z dnom 6. t. m. bo odpravljenih nešta-vilo osebnih vlakov.
*
Da h# »obnovitveno« delo čim popolnejše, je treba — po nazorih Mussolinija, skrčiti tudi poslovanje tistih ustanov, ki služijo občnim koristnim, dobrodelnim namenom, n. pr. poslovanje požarnih bramb.
Nedavno temu je bila razpuščena požarna bramba v Milanu. Sedaj pa se razpuščajo požarne brambe v nekaterih drugih mestih. Tako n. pr. so bile razpuščene požarne brambe v mestih Alessandria in Varese.
Pravi	komunist hpče	vedeti, kako	se presojajo svetovni dogodki	s
komunističnega stališča in s trezno pametjo.
To mu po v© „De!o“.
Pravi komunist hoče do dna spoznati razmerje med delom in kapitaloij).
To mu olajšuje „Delo“.
Pravi komunist hoče spoznati težave in uspehe delavskega gibanja.
Na tej poti ga spremlja „Delo“.
Razun	„ D e I ali ni v	Julijski Benečiji	slovenskega delavskega časopisa.
Kako	more slovenski	delavec misliti,	da je zaveden delavec, zaveden
komunist, ako ne čita „ D e I a “ ?.
Kako	more delavec upati v boljšo	bodočnost, ako nima kažipota,	ki
mu kaže pot v boljšo bodočnost?
Čitajte in širite „ D e I o
„Delo“ se nahaja v razprodaji
V TRSTU (Mesto)
V. Broletto 181 V. Cologna 6 Coirso Caribaldi 2 V. Giulia 508 Piazza Garibaldi 7 V. Industria 16 Largio Pestakrazi 1 V. Molin a vento 48 V. Miramar 1 ■
V. Roma 17 V. del Rivoi 44 Piazea S. Lucia V. Sette Fontane 14 V. S. Marco 26 Sv. Andrej (toliodvor)
V. Sealinata 3 V. Spiro Xydias 4 V. della Tesa 19G
V.	Udine 29
Predmestje In okolica
Barkioivlije, Delavske zadruge Greta 8
Opčine: Ana Daneu.
Rotian 8 Sv. Ivan 556
Sv. Marija Magdalena, Delav. zadruge Škadlenj, Delavske zadrugo Vrdela 556 (Kjer ni posebne pripombe so raz-priodajalniee «Dela» Cobakarne ali raz-prodajalnice Časopisov.)
V Gorici
Molesini Vitt,. V. Teatm 5 Molesini Jos., V. Cartducci Sciominia Jios., V. Rastello Hovansohi Rjosalia, V. Pellico Guaktani Jos., Gouso V. E. 60 Bregant Mafija, Viale XX. Sotternhre 9
Piccioli Brurw, V. Cipressi 2 Mara Augusto, V. Seminario 2 Rressan Augusto, V. Mameli 2 IDRIJA, Ivan Krasna, Hintoo Sax IDRIJA SPODNJA, Anton Lulkan KOPER, Franc Loinzar PAZIN, Josip. Russian PULJ, Delavska zibarnica REKA, Ott. Parenzan, Del. zbornica.
NA DEŽELI
(razprodajale! in poverjeniki)
BERTOKI pri Kopru: Apoilonio Josip,.
društvena gostilna.
BOVEC-DVOR, Jože Mlekuš BREGI, Vjekosl&v Puž DEKANI, Vinko Fortuna, Ivan Klepec DESKLE, Ljudski oder DORNBERG, Andrej Vodopivec GORJANSKO, Josip Metljak HRASTJE pri Šempetru n. Krasu, Josip Mohorčič JUSICI, Viktor Vlah'
KOBARID, Anton Unban*iC LOKEV NA KRASU, Andrej Miodtero MATULJE, Ivan Puž MILJE, Pangher Josip NABREŽINA, Anton Gruden OPATIJA, Anton Tomanič OPATJESELO, Stavbinska zadruga POSTOJNA: Marin|3i‘č.
RENČE, Franijo Cotič RUKAVAC GORENJI, Josip Martinid, Franc Jurduna „
SEŽANA, Alojz Jogan, Franc Štolfa, Ferdo Gulič SV. LUCIJA, Eligij Marega SOLKAN, Josip Srebrnič TOLMIN, Avguštin Negro TRZIC, Anton Tonet VIPAVA Marija Feiuanicic VOLOSKO, Sekcija tramvajskih u-
službencev	f
VRTOJBA, Ivan Aj$om ŽAGA, Jožef Rot
KDO MORA PLAČATI?
Poincarč Stinnesu: »Plačaj!«
Stinnes nemškemu delavcu: »Plačaj!«
Nemški delavec: »Pojte k vragu oba skupaj!«