M. J. ZALESKA
1                        Prisluškovan razgovor.                      ^
Iz poljščine poslovenil Vinko.
«¦          *-     oliko nepotrebriih stvari je na tem svetu — je govo=
l<«/^7j^^*       rila  štorklja,  resno stoječ  na -eni nogi ob   bregu
^'B^ŽTl^flitP    Pot°ka. — Čemu na primer   vsa   ta   drevesa,   ki
>^B^^^\|^     rastejo po gozdih, zelišča in cvetice po travnikih
^^^^^fcčti^    in žito na polju? Ali ne bi bilo lepše, da bi vso
r*Ki^^i«I§    zemljo   pokrivala   prekrasna   moevirja   in   mlake,
¦jinri mm    ¦     4  polne žab in drugih plazilcev? Tedaj bi rod štorkelj
plaval v razkošju! Ne vem res, zakaj ni gospod Bog tako uredil sveta.
—  Kaj blebetaš, neumna štorklja! — se je odzvala čaplja, potre= sajoč s perjanico. — Gozdi in travniki so res nepotrebni, pa tudi mlake ne  prinašajo nobene  koristi.  Lepše bi bilo,  ako bi reke  in potoki žuboreli po vsej zemlji drug poleg drugega,. ker v takih glo« bokih vodah je vedno dovolj rib vsake vrste.
—  Nič nisi modrejša od štorklje — se je oglasila vrana, sedeč na veji. — Drevesa so potrebna, ker kje bi mi gozdni ptiči gradili svoja gnezda? Jaz bi se prav nič ne jezila, ako bi se vse reke posušile, da bi bilo le v kakih potočkih malo vode za žejo. Cvetice po travnikih so   res   brez vsake   koristi,   žitno polje je pa koristno,   ker   prinaša okusno zrnje. Jaz pravim, da so od vsega najpotrebnejši črvi in mrčes, in hotela bi, da bi bilo tega povsod dovolj.
—  Čuden okus imaš, draga vrana — se je obregnila prezirljivo štorklja — in pravim, da ta mrčes samo prostor krade na svetu.
— Kaj vse blebetajo ti neumni ptiči — je šepnila lisica, skrita za grmom — žabe, črvi, ribe, golazen — vse to ni čisto nič potrebno! Tudi žito in trave bi lahko izginile s površja, jaz bi ne žalovala za njimi, samo da bi bilo mnogo ptičkov, posebna pa okusnih in mastnih kuxic, prepelic in jerebic. Ah, tega je res malo pretnalo. Ne vem,
22    .                   \                              _                     ¦
XXVII—1_____________________'__________________________ZVONČEK
zakaj ni gospod Bog tako uredil sveta, da bi ptiči povsod krožili v velikih jatah, da bi se mogla poštena lisica lepo pokrepčati. In če bi še ti ptiči ne imeli kril in bi se dali laže uloviti, to bi bilo šele Iepo!
—  Kako je mogoče izblebetati tako neumnost — je zabrenčal rjavi hrošč — to je res, da so ptiči popolnoma nepotrebni na svetu; oni najbolj  preganjajo uboge  žuželke.  Najbolje bi bilo,  da bi vsi izginili s sveta. Zemlja bi bila potem prekrasna, ko bi bila vsa obrasla s prekrasnim listnatim drevjem in cvetočim grmovjem, samo da bi se ne zalegle v njih kake grabežljive stvari. Tedaj bi bilo prijetno in lepo hroščem na svetu.
—  Dobro govoriš — je pritrdila čebela — toda jaz bi hotela, da bi imela drevesa in grmovje namesto Iistja samo cvetje; potem bi se dalo delati med,   od listja pa ni nobene koristi   in  lahko   bi   živeli brez njega. Travniki, na katerih cvete mnoga cvetic, so veliko korist* nejši kot zeleni gozdovi.
Mlad pastirček je dremal pod drevesom na robu gozda blizu pcx točka in v snu slišal ta pogovor. Ko se je pa zbudil in si otrl oči, se je začel smejati, da bi bil skoro počil od smeha.                                  '
—  O, to bi bil svet zares lep — je govoril pastirček — ako bi hotel Bog vsakemu teh sitnežev ugoditi! Kako podlo je misliti samo o sebi in o svojih koristih! Štorklja ne razume, da foi zmanjkalo tudi žab, ako bi ne bilo mrčesa, ker one se s tem največ hranijo. Vrana ne ve, da bi žuželke ne mogle živeti brez cvetja, ker srkajo iz njega sladki sok; lisica ni pa niti pomislila, kaj bi jedli mastni ptički, ko bi ne bilo ne obadov ne žita.  Sedaj  šele vidim, kako nespametno je prigovarjati, da ni na tem svetu tako, kakor bi mi radi, in misliti, da je kaj nepotrebnega na zemlji. To, kar je nepotrebno za nas, je potrebno za druge. Sploh pa mi večkrat niti lastne koristi ne moremo dobro razumeti