475
»Viš ga!« Na glas je vzkliknila, ko ga je zagledala ne daleč pod hrastom, zavitega v strgano ponjavo, ki jim je bila za streho pod kostanjem.
»Spi. Le počakaj,« mu je zopet grozila. »Prav tiho se ti priplazim, te zbudim in potem ti jih napovem!«
Šla je po prstih proti hrastu, večkrat obstala in spet rahlo šumela po travi dalje.
Sedaj je bila pri njem.
»Kako se mi je zamotal! Brenči ji so ga klali. Zato menda.«
Pripognila se je, prijela za ponjavo in mu jo potegnila z glave.
»Kristus pomagaj!« je zakričala, da je zaječalo po vsem drevju. Mož je bil bled kot stena. Na obeh zapestjih mu je zevala rana v strjeni krvi.
Žena se je vrgla na mrtvega moža, si okrvavila roke in kolena, planila kvišku in kot blazna drvela k barakam.
Vsi »državljani« so privreli pod hrast in obstopili truplo. Ženske so jokale; tudi možje so skrili kletev in kvanto. Samo tisti suhljač je mračno ponovil: »Saj sem rekel, da ne bo za med nas. Zato se je poslovil.«
FRAN ELLER
IZ CIKLA KOROŠKIH PESMI
MATI
Zapuščen grob je tvoj
v daljini zemlje tuje ...
nad njim le svod neba domuje
in Bog le nad teboj,
o moja mati!
V slovo, ko šla si mi odtod,
nič drugega ti mogel nisem dati,
le tri prgišča tuje zemlje te.
In krenil proč z gomile sem težke
med vrvež ulični na temno pot,
ves mračen, ves ubožen
in komaj zmožen
le ene svetle sinove solze. —
31*
476
Pod  Jepo pojdem in visoko v Rute ...
tam tvoje babice stoji
prastari mirni dom.
Čez mehke trate, z jagelci posute,
vedril, v jasninah tonil bom
in vem: ki ljubila si te strmi,
z menoj boš tudi ti.
V doli pokojne gledala,
v besede bova sinje se zapredala
in morda skrivnega še kaj
mi sporočiš v kramljanja sreči zlati,
kar culo ni uho nekdaj,
umelo ni razbrati
v bučanju mest otrplo mi srce.
Ah, saj od tebe le imam,
da mi tišine govore,
da kadar sred stvari sem kakor sam,
o njih mi v prsih strune zazvene.
Pred nama v plimi večnih zarij z Osojščice bo do Višarij pribliskal novi dan, na dnu megla se tajala in skoznjo jezerna ravan ko drage bisernice živa stran z modrinami se bo napajala in tam od meje pri Dobravi v naročaj sestri Dravi hitela verno sestrica bo Žila: tam si nosila, dete me vodila.
Vse vniz med brdi pa — o sen minulih časov, nikdar več kaljen —, kjer cerkvice cveto, po hribih rasejo, krog vaških lip se črede hišic pasejo, v žarenju žit, v molčanju senokoš ko prvi raj odpiral, kar seže vid, se bode razprostiral pod našim nebom najin rodni Rož.
DOMOVINA
Koroška, nisi več mi domovina, le venec ljubili brd si še in planj, le šopek za spomin, ki nagelj vanj povit je med zelenje rožmarina.
Saj nimaš niti praga več za sina, da k tebi najde ko čebela v panj, sovražiš tihe zarje mojih sanj in veseli te moja bolečina. —
Zakaj na stari grudi nisem kmet? Oral bi in sejal, da obrodi mi, in sirek žel in hedo kot moj ded.
In kljuboval bi vojski in uimi,
pa če bi v ves prišel kdo na posvet,
mu vzdal naš večnolepi: Bog te sprimi.
NEPLODNA PESEM
JNeplodna res, je res kakor breztalna ta moja pesem, solza iz očesa, in kot je prišla, spet se brez slovesa zgubi ko v sipkem produ kaplja kalna.
Čemu drhteča še beseda, žalna — krvnik je čas in gluha so nebesa, in kaj bi njim, ki sami pod ižesa krive se lok, nje borba kljubovalna?
O nisem pesmi sebi pel za hvalo in mar mi ni, bo li, kar moje duše v nji trepeta, živelo ali palo.
Pa naj ta volčji glad, ki zemljo rodno nam trga kos na kos do zadnje ruše, pogoltne ž njo še pesmi bol neplodno.