Kako inociia in imenitiia je privada pri odgojevanjii mladosti. Privada ali privajeaje je pervič takšaa, če se v vnaaje reči tako vdatao, da se zavoljo ajih v svojeia lastneai djanju ae daaio premotiti. Kdor je postavim pervikrat v mliau spal, temu ropota in raglja celo noč po glavi, kmali pa se tega privadi in tako spi, kakor da bi bile mlia ia kolesa aiirae. Kjer hišai oče nad svojimi podložaiaii zaiirom razsaja, kolne ia vpije, tako se jim kaj takega priaieri, kakor uaemu, ki je v mliau spal; hitro se družina aavadi razgrajanja, kletve, zmerjanja i. t. d. Nikdo se ne zmeai za tak ropot, ia se zavoljo tega v svojem djanju ne da motiti. Je pa to tako rekoč navada, ktera se človeka polasti, ia sem je le hotel omeniti, ker je za odgojitelja v tem važaa, ker se on za svojo osebo ne sme navaditi aičesar, kar bi njegovo veljavo kratiti vtegoilo. Privajenje je pa drugič začenjaaje kakšne navade, ktera ravno pričeaja rasti. XTavada sama pa je pripravaost za nektere djanja, ktera v točnih ali doloeenih okoliščinah nastopi, nekaj takšaega, kar človeka k djaaju prigaaja, neka urnost v občuteaju ia djaaju brez zavedaosti Bagibov, ali vsaj v tem trenatku, ko se delo pričae, ni čiste zavedBosti. Če pa kdo zavedao dela ali ravaa in s svojo lastao voljo namerja v to , kar hoče izpeljati, pa Be ravaa več iz zgolj saaie aavade. To je potein navada, ktera aagibuje djavno moč v človeku. Kakor izgledi tako rekoč po zuaaBJem spodbadajo ia vlečejo, tako ga navada od zBotraj priganja; kakor iaiajo izgledi takšno moč do našega duha, da se ji skoraj ubraaiti ae morebio, tako je navada vkoreainjeBa v telesfli aaravi, razodeva svojo bioč toliko gotovši, ker je terpežaejša ia se je tako rekoč v kri in aieso vrastla. Le laislimo si, kako je tisti, ki je navajea opoldne ea malo zadreaiati, ves popoldan čaieren ia aatakajea, če Be more svoje Bavade spolniti; nasproti se pa drugemu kaj takega primeri, če zoper svojo aavado zaspi'. So Ijudje, kteri niorajo je.sti, kolikorkrat meaio knišaice pridejo, med tem ko drugim — vsa hvala staršem, ki so jih odgojili — ae pride Ba Biisel, zuaaj obrokov kaj jesti. Od kod izhaja to? — To je takšaa navada, da je skoraj Batorna potreba, in je tako rekoč v Bjih aatoro postalo. Taka pa tirja večkrat s silo, da se ji vstreže, ter iaia tako rekoč aeko moč. XTekdo se p. boji nevihte, ia se je aavadil, da vsaki večer opravlja molitev v čast s. DoBata. Če se tedej eakrat prigodi, da pri večerni molitvi zaspi, in še ni svoje pobožaosti opravil, ia se po aoči Bevihta vzdigae, tako se precej spoaiai svoje pobožnosti, in š> le potem, ko je svojo aavado opravil, mirao ia sladko spi do juterae zarje. Od kod to ? Xavada je Barava postala, ia kakor se uai Biora zadostovati, tako hoče ta potolažeBa biti. V kaki šoli ne morejo otroci samostojno delati. Edea mora pri drugeui gledati, morajo se med saboj v delu pogovarjati; če se jim to Be perpusti, se aiorajo vsaj z zaamBJi porazamljevati. Ako le delo enega samega pregledaš, si dela vseh vidil. Od kod izhaja to ? Popred so se tega navadili, in učitelj ima zdaj aaj večjo sitaost, preden jih tega odvadi. V kakem drugem razredu otroci ne morejo številiti, da bi perstov ne šteli. Če ne iaorejo roke sploskoaia pred se na klop položiti, tako ne izdelajo aaloge, bodi še tako lahka. Zakaj? Ker so že od mladih nog tako navajeni, ali ker se ni ti navadi zadosti zgodaj v okom prišio. Xavada se je vrastla v aaravo, ia takšaa inia svojo oblast do človeka. ,,Stara navada, železaa srajca". Poslušajino še izgled iz življenja nekega moža, ali prav za 21* prav njegove lastae besede, ki tako le pripovedujejo: ,,Moji starši so me zgodaj aavadili tega, da niseai aikoli poprej iz hiše šel, da bi se ne bil pokropil z blagoslovljeao vodo. Storil seai to v svoji mladosti iz aavade, kcr se ae spomnim, da bi bil zravea si kaj aiislil. V poznejših letili, ko se pamet zbudi ia ko seai bil podučea, seai si večkrat pri besedah: V iaienu Boga očeta i. t. d. tudi mislil: Vse mojeaiu Bogu aa čast; ali pa sim v nebesa pogledal, ter prosil: 0 Bog! blagoslovi me daaes v imenu očeta i. t. d. Odrastel sem, prišel sem laed druge ljudi, sem postal vojak; neumae leta, v kterih lahkomiselaost človeka rada posede, so se tudi pri meai prikazale. V tovaršii drugih sem delal kot oai, pozabil sim svoje navade. Ko sim posledajič aioško starost dosegel, ia ko aie je resaobno življenje iz aravaega oslabljenja prebudilo, se stara navada zopet v meni zbudi, ia zdaj , ko sem visoko dobo aioške starosti docakal, ae zapustiai aikdar svoje biše, ali ae grem aa delo, ali na popotvaaje, ali če se k molitvi podain, da bi se ae poškropil. Prav velikokrat, če ravao ne vselej, se mi vprašanje vsili: Kam pa greš? ter si misliai: Gospod, blagoslovi me, blagoslovi tudi to, kar siai pričel! Ta aavada se mi je tako vkoreaiaila, se je tako prijela niojega telesaega življeaja, da je ne moreia drugače opustili, kakor če se aalašč aaaieaim, ia še celo silo bi si moral delati ia saoiega sebe prašati: XTo zakaj pa zdaj hočeš to opustiti? la kako bi zamogel to? Po ti aavadi ostaaem vedao v zvezi z Bogom; leta me varuje ia braai v veliko aevaraostih pred hudein ia me priganja k dobremu. Zdaj še le zapopadeai, kar so moj oče mislili, kadar so rekli: ,,Otroci, imejte Boga vedoo pred očmi!" — In pravi na dalje mož — ko se mu je solza v očeh vtreaila, »hvaležno se pri tein spomniai svojih preljubih staršev". iK,.,,ec Prih.)