Jože Pogačnik
Prvo sv. obhajilo
Jiiz oain pa kar naraunost pooetn:
pririkrat me k oltarju
je mamica nesla,
ko sem  pnto majhen bil.
Druftič za roko mc k Je'/.us.u je popeljala.
ko je bU boiji grob;
poljubUa soa soete inu rane
tn po prsiih domot> soa odila.
Ko seni ina/o odraztel,
najprrj pri snp(t ?nasi
suetiti sem amel.
O, ne oeste, knko
je to bilo tcpa!
Pottej setn knjigu stnel nesti,
tmzadnje pa tudi pri maŠi zoončkati,
da se je s/iša/o pran do duri
in tudi na kor.
To  je  gotono  najlepše:
Ijudem  pooe.dati, kdaj
odpre se nad mašnikom rnj
in kdaj
Jezua pride na beli oltur.
To je gntono najlepse:
prao gori xn mašnikom  tiho klečali
in Jezusu z /.latiiiii zoončki zuončkaii
in p hostiji gledati ga.
Pu oendar za trdnn pooertt:
Še lepše kakor ose to
znme je danes bilo.
Danes je jezus  priiel
fc meni blizn tako,
da ne oern benede, kako,
Danes so  jaselce  mrtjc srce,
ja&elce čisto frele;
ii njtfi se moj Jezu* smehlja,
»oetloba   vbiurja  mega.
C'e ne oerjamete, pa kar poglejte
n rnoje oči in pooejie,
kdaj še t&ko so žarele,
kdaj so d njih take Toie coetele.
Iti danes oes dan bo lepo,
š<> dreoi bo o srčku ose čttdno snetlo.
Pa  tudi to nam nnraonost   pooem,
da zdaj bo oečkrai  iako.
Od danes oelikokrut  pojtfem k  oltarju.
Pa ne bom t-ttmo pri tnaši zoončkal,
ampak vselej bom Jezusu o srčku postla!.
In ne le zato, ker blizu sem cerkot' dotmt.
ampak zato, kcr 7.  Jezusom
od  (ianefi sua dobra  prijatelja,
o, jaz scrn njegoo in oekomaj btim!