Sodobna nemška poezija
1055
*        *        *
Paul Celan
BESEDA O POTI-V-GLOBINO, ki smo jo prebrali. Leta, besede od takrat. Še vedno smo isti.
Veš, prostor je  neskončen,
veš, ni ti treba  letati,
veš, kar piše v  tvojem očesu, nas poglablja.
K OBEMA ROKAMA, tu
kjer so mi rasle zvezde, daleč
od vsega neba, blizu
celotnemu nebu:
Kot
da se tukaj bedi! Kot
da se nam odpre svet, sredi
skozi nas.
Ti si,
kjer je tvoje oko, ti si
zgoraj, si
spodaj,
najdem ven.
O ta potujoča prazna gostoljubna sredina. Ločen, ti pripadam, ti pripadaš meni, drug drugemu pripadajoča, vidiva skozi:
Isto
naju je
izgubilo,
isto
naju je
pozabilo,
isto
naju je------—