148
Osel kralj zverin.
Po narodni pripovedki.
V času ko v klasu je bob in ko rastla je v stročji pšenica
Živel je dolgouhan, ki navadno ga zovemo osla.
Več gospodar mu ni všeč, preobilo nalaga mu dela,
Hrbet šibi od tovora se mu. in od bičanja gol je;
Noge ga komaj  drže, od lakote vamp mu je skrčen
Kajti slab je trnje obed. pa se redi od tega!
Ni strpeti mu moč, in misli si: posel je osel.
Tak govorijo ljudje.  Res, osel sem jaz po imenu.
Al da po djanji ne bom. odpovem se poselskim delom.
Reče in, mož beseda, zbeži in pusti gospodarja.
Šel je v gojzd in redil se je tam ob svojem na paši,
Ves svobode vesel, ki dozdaj mu bila je tujka;
Tepen je bil od kar ga rodila je mati oslica.
Ni je besede poznal, ki se ljubo glasi samostojnost.
Vedi pa vrag, kdo vžgal mu je um. da dospel je do znanja?
Saj mu dajal gospodar saj zmir je zveste čuvaje:
Trnje za jed in po rebrni bič — dva varha zadostna.
Vendar pa pustimo stvar, ker to modrovanje ne hasni.
Ali svoboda mu da, kar sanjati prej si ni upal,
Misli mu da in misli dado mu prebrisano glavo.
Enkrat se ravno gosti, kar vidi da k njemu koraka Vseh zverin gospodar, oroslansko njih veličanstvo. Splaši ga prvi ugled, da ti skor ni vedil pri čem je. Ali zave se mi kmal, in misli in zmišlja zvijače. Eno dobi, ki ko blisk mu um in možgane prešine. Dolgo ne misli, zvali se na tla in leži po oslovski. Miren in len. se ničesar boječ in pokojno čakaje. Modro drže približuje se lev in stopa počasno, Meri korak, da korak za korakom enak mu je vsakter. Pride srdit oroslan, al osel lenuh se ne gane. Reče mu lev govoreč: Al ne boš se meni naklonil? Kakšen rešpekt ti je to pred menoj, ti para oslovska? Ali ne veš, da sem jaz, da sem kralj vsevrstne zverine? Osel odriga na to: kaj, kaj si ti rekel, da ti si? Lev zarjove na glas, da je kralj vsevrstne  zverine. Ija, zariga oslič, nikar ti tak ne govori, Kar ti pride na um. moj lev; za mislijo jezik! Lahko bi jaz življenje ti vzel, le nikar me ne draži. Molči in fletno minij.   Kdo tebe izbral je za kralja? Lahko je vneti prepir, poravna pa s težo se vsikdar. Daj ti, povej: od kdaj  si ti kralj vsevrstne zverine? Kje ti je list, da si kralj, pokaži mi pisano spričbo; Nisi ti, lev. kralj; jaz sem ti kralj vsevrstne zverine.
(Konec sledi.)
152
Osel kralj zverin.
Po narodni pripovedki. (Konec.)
Takih besed oroslan se od osla ni slišati nadal. Reče mu: kako je to, jaz mislil sem vselaj in zmirom, Jaz da sem kralj zverin, in za kralja me klicalo vse je. Ker je moči mi nima žival nobena enake.
Ija, zariga uhan, in zadnjo dvigne nožuro,
Kaže mu podkev rekoč: lej moje tu pismu, pa beri.
Da si ti nič in da jaz sem kralj  vsevrstne zverjadi.
Žalosten reče na to oroslan:  čaj, malo poglejva.
Kdo da je kralj, al sem jaz al si ti, da se skaže resnica.
Kdor bo več nalovil zverin ta kralj je živalstva.
Dobro, zariga osle, pa se skusiva, prav mi je, v lovu.
Gre oroslan in drči po gojzdih, po ravnem in krivem
Ino lovi vsevrstno zverjad, kar pride mu v parklje;
Osel pa vleže se znak in siroma noge razklene.
Jezik iz ust pomoli in stori se kakor da crknjen.
Bistrooki gavran in vrane in škanjci in drugi
Mrhožrci lete kar trumama vkup na osleta,
Osel pa šavsa za vrat in mori, kar pride mu blizo;
Kar umori to dene na stran, da ne vidijo drugi.
Vrne se lev in pokaže n.u plen mnogovrstne zverine.
Dolgoušescu golči: čaj, koliko ti si nalovil.
Dolgoiih mu veli: ti  bedak, če bi take jaz hotel.
Kakor loviš jih ti. ki drče na zemlji po nogah.
Takih ti jaz nalovim, da jih nikdar ti ne prešteješ;
Ali čemu bi se motil še s tem? nalovi ti takih.
K' imajo zrak za dom, oraslan, nalovi ti ptičev.
Tega ne morem, veli oroslan, ki ne ve daje vkanjen.
Lepo ime ti je kralj  in boli ga prepustiti drugim.
Ali drugač se ne da, ker očitno ga zmagal je osel.
v
Žalosti poln govori oroslan: zdaj  vem, da si ti kralj) Ah. odpusti mi to, da sem k tebi bedasto prišel. O ne kaznuj me za zdaj, iz nevednosti  delal sem tako. Krivo misleč da sem kralj, al nisem  ne, ti si  vladavec; Dajem spodobno ti čast in poštenje za kralja dostojno. Dolgouhan mu veli zveličanstvu dostojno besedo : Vidiš ti, lev, da bi vzel ti po vsej pravici življenje, Naj  bo! za zdaj  odpustim, ker le iz nevede si delal, Al za naprej ne bodi bedak in opusti prevzetnost. Žalosten gre oroslan in sreča prijatelja volka. Volk se prikloni mu koj in pozdravi ga kralju dostojno: Zdravo, moj kralj, da si zdrav, vladar vsevrstne zverine! Odgovori oroslan: kaj, volk, se 'z mene norčuješ? Jaz sem ti vrabca kralj! ne, nisem ne. tam ti je drugi, On ti je kralj, pa ne jaz.  Volk gleda začujen leona Kaj govori,   in popraša rekoč: kje kralj ti je drugi? Kdo to veli da nisi ti kralj ? — B, nisem pa nisem J Vidiš ga, tam ti je kralj; al nehaj, nikar se ne bližaj. To ti povem da dobro ne bo; pokori se zvedavost. Volk govori: oroslan, gotovo te vkanil je nekdo, Nikdo drugi ni kralj, ne pozna ga celo živalstvo. Ti le si naš gospodar; čaj greva ga gledat goljufa. nDragi prijatelj, nikar, da se treba kesati ne bode, Toda če nočeš drugač priveživa vkup se za repe. Da se zedinjenima ne zgodi kaj kake nezgode." Zvežeta rep si za rep in gresta na zvišano mesto. Tukaj pokaže mu lev govoreč z drhčečo besedo: Vidiš, tamkaj leži, ki je kralj vsevrstne zverine. Volk se mu zahrohota: oj, brate, nikar ne budaii. Ho ho ho, to ti je kralj! al vidiš da to ti je osel „Osem jih je, govoriš? O jomnasta, jomnasta! beži.u Reče in steče na moč in leti, da se nič ne ogleda, Kodar pelje ga pot: po ravnem po krivem, po gošči Volka vlači za rep in ne čuti, da s sabo ga vlači, Dolgo drči, in ko se mu zazdi, da prestal je  nevarnost Vstavi si beg in ozre se nazaj po prijatelji volku : Ali, o joj, volk več ne živi, izdihnul je dušo — Paro, velim, da žalii ne zavdam s to grdo zarekbo, Para je duša zveri, in zatoraj: izdihnul je paro — Visi mu jezik iz ust in rana dotiče se rane. Slep oroslan na prvi pogled vse vidi megleno Jezik iz gobca viseč le zapazijo kalne očesa. Toraj veli: o volk, al ti se še smejati moreš? Kak' sem vesel, da "sem živ, da ušel sem toliko kraljem, Ni mi, zares ti povem, moj volk, do nobenega smeha. —
Jaz sem tudi se  zbal te strašne množice kraljev In sem za levem ceptal, da še zdaj od bega sopiham Pa sem vesel, da sem živ ti nevarnosti pete odnesel, Da sem pritekel do vas, da še presne prinesem novice, Porok, da res je ta laž, da se zgodilo to je v taistem Času, ko v klasu  je bob in bila je v stročji pšenica.
M. Kračmanov.