Glasilo je bilo dne 25.7.1970 odlikovano s Priznanjem Skupščine občine Domžale za uspešno informiranje, dne 24.4.1974 pa s srebrnim Priznanjem Osvobodilne fronte slovenskega naroda za uspešno informiranje delovnih ljudi in občanov občine Domžale. Domžale, 20. november 1979 Uto XVIII - Št. 13 Poštnina plačana v gotovini! GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA OBČINE DOMŽALE Zadnja srečanja sekretarjev osnovnih organizacij ZK so dokaj kritično obravnavala družbeno in gospodarsko stanje v naši občini. Vodstveni organi Zveze komunistov v občini so vedeli, da je potrebno vzpodbuditi vse komuniste, da se tvorno vključijo v tiste samoupravne sredine, kjer bo tekla razprava o: gospodarjenju, zunanjetrgovinski menjavi, investicijah in razporejanju dohodka, med ostalim za osebne dohodke, kakor tudi za zadovoljevanje skupnih družbenih potreb. Ponovno je bilo izpostavljeno delo osnovnih organizacij, njihova odgovornost in neposrednost, saj je reorganizacija z odpravo vmesnih oblik delovanja med občinsko in osnovno organizacijo le—tej dajala je potrebno, pomesti pred svojim lastnim pragom, in doseči, da bomo za sleherno odgovornostjo stali s polno zavestjo vsi in ne samo nekateri. Vsako ocenjevanje našega dosedanjega dela v vrstah Zveze komunistov moramo povezati z vsemi oblikami mnoštva interesov in oceniti lastni doprinos k že sprejetim stališčem in resolucijam. Še prav posebno pa moramo preveriti, kako smo tvorno delovali na področju samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja. Dojeti moramo resnico, da tam, kjer znotraj -delovnih organizacij nismo uredili prave'dohodkovne odnose in dograjevali sistem nagrajevanja, tudi nismo mogli vedno navzven razumevajoče delovati tako, kot smo zapisali. To pa PRIPRAVA KANDIDACIJSKIH IN VOLILNIH KONFERENC ZVEZE KOMUNISTOV: NALOGE ČLANOV ZK V SEDANJEM TRENUTKU s vso težo odgovornosti za njeno delo. Že začetek akcijske usmeritve za izvedbo kandidacijskih in volilnih konferenc pa je vsebinsko obogatila s številnimi stališči in sklepi 5.seje Centralnega komiteja ZKS, ki je v ospredje postavila tudi delegatski sistem, delo v zaostrenih pogojih gospodarjenja in dolžnost slehernega člana, da aktivno sodeluje povsod tam, kjer prihaja do kakršnihkoli negativnih pojavov. Stališča in prizadevanja Zveze komunistov so jasna, vendar niso bila povsod dosledno izvajana. V samoupravni praksi se je vse prepogosto dogajalo, da je bilo "politično" delo premalo povezano z ostalimi nosilci odločanja. Dostikrat pa je bila uveljavljena praksa, da je prihajalo do odločanja v imenu baze. To pa je pomenilo oženje odločanja in tudi odgovor-nisti za sprejete odločitve, tako da so bile te čestokrat enostranske in so dopuščale tudi izgovor, češ, da so se samoupravijalci pač tako odločili. Toda to smo spoznali, in teh slabosti ne moremo prenašati naprej. Kajti nihče nima pravice delovati izven sistema samoupravljanja in za šablonske odločitve, ki niso stvarne, kriviti druge. Zaradi tega smo sedaj pred tistimi nalogami, ki morajo izhajati iz konkretne sredine. Analizirati moramo delo in medsebojno povezanost vseh dejavnikov v posamezni sredini, če pomeni, da smo se skrivali za dvoličnostjo in da je stihija našla pot tudi tja, kjer jo nismo pričakovali. Res je, da smo doumeli bistvo družbenoekonomskih odnosov, da smo z akcijami ob zaključnih računih začeli razmišljati drugače, res pa je tudi to, da nismo bili vedno dosledni. Ti pojavi pa ne bodo smeli biti prisotni v prihodnje, posebno še v letu 1980, in tudi ne v prihodnjem srednjeročnem obdobju, saj bi z ostajanjem na pol poti resnično lahko nekatere stvari ponovno pripeljali tako daleč, da bi jih morali urejati z administrativnimi ukrepi. Ali drugače povedano na stranski tir bi postavili samoupravne odnose in s tem zmanjšali vlogo vseh subjektivnih sil, ki delujejo v našem sistemu. Volilne konference osnovnih organizacij Z K morajo zaradi tega predstavljati stvarni in dosledni obračun dela vseh članov, predvsem pa njihove odgovornosti na vseh področjih dela in družbenega življenja. Spoznati moramo, da je bolje odstranjevati posamezne negativne pojave tedaj ko nastanejo, ko se porajajo, kot pa da prepuščamo stvari drugim in da potem gasimo požare, ki bi jih sicer ne bi bilo potrebno. Stališča in sklepe 5. seje Centralnega komiteja ZKS imamo, vendar bo njihovo uresničevanje odvisno od zavesti slehernega komunista in njegove resnične akcijske usposobljenosti ter pripravljenosti za delo tako v temeljnih organizacijah združenega dela, kot v krajevnih skupnostih, skratka v vseh porah našega delegatskega in samoupravnega odločanja. Zveza komunistov ne more od strani ocenjevati dogajanj in zaradi tega je dolžnost vsakega člana, da najde torišče dela tam, kjer mora uveljavljati politiko Zveze komunistov in s tem celotnega našega samoupravnega socialističnega razvoja. Karel Kušar Smo v akciji podpisovanja samoupravnega sporazuma o ekonomskih stanarinah. Že skoraj pol leta razpravljamo o tem in ob akciji ugotavljamo tudi takšno ali drugačno aktivnost v družbenopolitičnih organizacijah, TOZD, krajevnih skupnostih, predvsem pa v hišni samoupravi. Res je, da smo do 2. novembra dosegli 36 odstotkov in da bomo kaj kmalu dosegli še enkrat tolikšni odstotek, vendar nas pri tem nekaj moti. Tolikokrat govorimo o solidarnosti, brez katere si težko zamišljamo uresničevanje humanosti v naši družbi, a na žalost nekateri humanost razumejo tako kot nekaj samoumevnega, seveda takrat, ko družba -delavci — rešuje njihove probleme. Domžalska družba je veliko problemov rešila s solidarnostnimi stanovanji, tj se pravi, da je precejšnje število občanov dobilo stanovanja ZASTONJ, ali drugače povedano: podarili smo jih tistim, ki smo jih hoteli iztrgati iz barak, vlažnih in neprimernih bivalnih prostorov. Danes živijo v modernih stanovanjih, v ulici Veljka Vlahovića številka 3, ven- dar zbor stanovalcev teh „soli-darnostnikov" kategorično zavrača podpis samoupravnega sporazuma o ekonomskih stanarinah. Težko bi rekli, da niso poučeni, kaj pomeni ta stanarina, da niso prebrali tudi vsega o možnostih subvencioniranja — pomoči, ki jo je domžalska družba tudi v bodoče pripravljena nuditi, seveda pod določenimi poaoii!? Vse bolj smo prepričani, da je bil njihov čut „solidarnosti" prisoten samo takrat, ko so dobili ključe od stanovanj, ko so z denarjem delavcev prišli v sodobna stanovanja, da pa so pozabili na to, da stanovanje ni samo za nekaj let, ampak je tudi prostor, ki ga je potrebno obnavljati. Tako vse izgleda, da naši „solidarnostniki" v ulici Veljka Vlahovića smatrajo, da niso dolžni sami ničesar dati za ohranitev stanovanj, ampak da je družba za njih postala večna „dobrotnica", če ne rečemo po kmečko „molzna krava". To pa ni solidarnost, temveč odnos, ki bi moral biti tuj družbeni stvarnosti! Solidarnostnik ŽIVLJENJSKI JUBILEJ NARODNEGA HEROJA Narodni heroj Franc Avbelj—Lojko je 27. oktobra praznoval 65-letnico rojstva. Ob tej priliki so mu čestitali predstavniki družbenopolitičnih organizacij, skuščine občine in izvršnega sveta. Jubilantu je čestital predsednik Občinskega odbora ZZB NOV Alfonz Avbelj in med drugim dejal: "Vsi te spoštujemo, ker te poznamo kot hrabrega borca — mitraljezca, komandanta, komunista, heroja in družbenopolitičnega delavca. Vedno si bil pošten, skromen, požrtvovalen in delaven, saj nisi odklonil ničesar, kar je bilo postavljeno pred tebe kot dolžnost, ki jo moraš opraviti. Vsa povojna leta si vestno zbiral gradivo, ki je zgodovinskega pomena ali pa ima muzejsko vrednost. Veliko si pripomogel k temu, da so izšli Pomniki revolucionarnega delavskega gibanja in narodnoosvobodilnega boja v domžalski občini. Poleg tega si veliko doprinesel tudi k temu, da naši otroci spoznavajo veličini našega NOB in revolucije, saj ni šole v občini, kjer ne bi pripovedoval bogatih spominov. Veliko bi lahko govorili o tvojem delu, vendar je v misli, "da za komunista ni počitka," vse povedano." Čestitkam se pridružuje tudi uredništvo glasila z željo, da bi tudi v bodoče spremljal našo mladino na pohodnih enotah, deloval v borčevski organizaciji in za naše bralce pisal prenekateri doživljaj iz veličastnega boja za našo socialistično stvarnost. ^Razgovor z glavnim urednikom Občinskega poročevalca"^ Karlom Kušarjem PROBLEMI FINANCIRANJA IN REDNEGA IZHAJANJA NISO MAJHNI ZADNJIČ SMO VAM PREDSTAVILI ODGOVORNEGA UREDNIKA, TOKRAT PA VAM PREDSTAVLJAMO GLAVNEGA UREDNIKA - KARLA KUŠARJA. Z NJIM SMO SE POGOVARJALI O PRETEKLOSTI ČASOPISA (sam je urejal glasilo sest let in pol), MENILI SMO SE O AKTUALNIH DANAŠNJIH PROBLEMIH. POSEBEJ SMO BRALCEM ŽELELI PREDSTAVITI PROBLEME OKROG FINANCIRANJA IN RAZDELJEVANJA NAŠEGA GLASILA. Tov. KUŠAR JE ZAČEL Z ..ZGODOVINO" NAŠEGA OBČINSKEGA POROČEVALCA. TOLE JE POVEDAL: Oblike financiranja glasila v začetku njegovega izhajanja t.j. novembra 1962, so bile dokaj različne. V prvih trenutkih so bila zagotovljena sredstva s strani proračuna občine, delovnih organizacij in takratnega Zavoda za gospodarsko propagando. Teh sredstev ni bilo veliko, saj je glasilo izhajalo v majhnih nakladah in so ga prejemali le naročniki in ostali zainteresirani v občini. Po ukinitvi Zavoda za gospodarsko propagando (leta 1971) je prevzela izdajanje glasila Delavska univerza in skušala zagotoviti tudi ostale vire financiranja in razširiti glasilo predvsem na vzhodna območja naše občine. Ta cilj je bil delno dosežen, saj je pred prehodom na to, da glasilo prejemajo vsa gospodinjstva v občini brezplačno, bilo le 4500 naročnikov, letna naročnina pa je znašala 5000 starih dinarjev. Tedaj je bilo mnogo problemov glede plačevanja, istočasno pa je stekla akcija za to, da bi le zagotovili stalne vire financiranja. Celotna zadeva je dozorela šele leta 1976, koje bil podpisan samoupravni sporazum za sofinanciranje glasila in katerega podpisniki so bile vse samoupravne interesne skupnosti, občinski odbor ZS Domžale, občinska konferenca SZDL, Sklad za dopolnilno izobraževanje delavcev pri zasebnih delo-daj altih in proračun občine. Posebni del tega sporazuma pa določa, da delovne organizacije (po velikosti) plačujejo stroške čestitk štirikrat na leto ob različnih praznikih. Tako je bilo rešeno vprašanje financiranja in glasilo so začela prejemati vse gospodinjstva v občini brezplačno. Glasilo je iz mesečnika postalo štirinajstdnevnik. So se razširili tudi viri financiranja? Viri financiranja se v bistvu niso razširili, saj se sredstva — razen občinskega proračuna — niso valorizirala, in so na ravni iz leta 1976, edino Kljub samoupravljalcev je v zadnjih dveh letih pristopil k sporazumu in daje del sredstev za glasilo. Viri financiranja so torej ostali isti, naklada se je povečala od prvotnih 9000 na 12000 izvodov, število strani se iz leta v leto povečuje, kakor tudi materialni stroški. V prvi vrsti je to papir, ki se je v zadnjih dveh letih podražil za več kot 50 odstotkov. To pa povzroča stalne težave rednega pokrivanja stroškov in seveda tudi izhajanje samega glasila. Sedaj je predvidena akcija, da bi skušali sprejeti aneks k samoupravnemu sporazumu, s katerim bi valorizirali zneske, ki jih dajejo SIS, kakor tudi prispevke delovnih organizacij. Dejstvo namreč je, da moramo za leto 1980 za redno izhajanje glasila zagotoviti 1,4 milijona dinarjev. Koliko nas stane ena številka glasila? Če upoštevamo vse stroške, ki nastanejo za eno številko na 24 straneh, potem lahko dobimo poprečni znesek približno 70.000 dinarjev. Pri tem izračunu stane stran 0,29 dinarjev, kar je absolutno zelo nizka cena za eno stran glasila. Trditi smemo, da skorajda ni glasila, ki bi izhajalo (kar zadeva ceno 1 strani) po tako nizki ceni. Velika postavka je poštnina, saj je v lanskem letu dosegla 180.000 dinarjev, letošnji stroški poštnine pa bodo še večji, saj plačujemo za poštnino več; omenim naj strošek za razpošiljanje ene številke. Strošek znaša od 13.000 - 15.000 dinarjev. Pri tem ostaja odprto vprašanje honoriranja, o čemer bo šc v letošnjem letu razpravljal Svet za informiranje in sprejel nov cenik. In katere probleme pri urejanju glasila smatrate kot najbolj pereče? Uredniški odbor se trudi, da bi skupaj z dopisniki čimbolj približal glasilo občanom, da bi bilo glasilo čimbolj aktualno in pri tem tudi uspeva. Postavlja pa se vprašanje, če glasilo resnično pride do občana. Lahko trdimo, da nastajajo veliki problemi pri distrubu-ciji, predvsem na območju, ki ga pokriva pošta Domžale. To pa zaradi tega, ker je na tem območju preko 6000 gospodinjstev, ki pa glasila redno ne prejemajo. To sklepamo iz tega, ker imamo dosti pritožb s strani občanov in kar je še posebno zanimivo, pritožbe prihajajo v različnih mesecih iz različnih delov samih Domžal. Imam občutek, da kljub plačilu, ki je redno, nekateri delavci PTT smatrajo, da glasila ni potrebno razna-šati, ker je zastonj, oziroma brezplačno. Stroški PTT so sestavni del stroškov in jih potem plačamo vsi občani. Torej plačamo uslugo, kakršne potem ne dobimo. Čeprav smo se o tem že večkrat pogovarjali, se kljub obljubam stanje iz meseca v mesec ponavlja. Popolnoma drugače pa je na območjih ostalih pošt, kjer dobivajo občani glasilo takoj, koje dostavljeno. Kako sta si z odgovornim urednikom razdelila delo okrog „Občin-skega poročevalca"? Do začetka letošnjega leta je bil odgovorni urednik odgovoren za vse. To je zahtevalo ogromno dela in časa, saj urejanje in izhajanje zahtevata ne le oblikovanje člankov, ampak tudi veliko novinarskega dela. Sedaj se je stanje spremenilo na bolje, saj je odgovorni urednik Matjaž Brojan prevzel skrb za vsebinsko stran časopisa, glavni urednk pa je odgovoren za redno sestajanje uredniškega odbora, izhajanje glasila in za urejanje Uradnega vestnika. Poleg tega pa bo največji del odgovornosti materialno vprašanje in zagotavljanje sredstev za redno izhajanje. Kljub vsemu pa verjetno ne bo prevelikih problemov, saj se Svet za informiranje kot organ občinske konference SZDL zaveda, da je glasilo osnovni informator v delegatskem sistemu in daje kot tako nepogrešljivo, posebno še če se zavedamo, da je od informiranosti odvisno odločanje v vseh zadevah družbenega življenja. Pobuda občinskega komiteja ZKS Domžale o združitvi komunalnih podjetij domžalske občine: OBČANU SMO DOLŽNI ZAGOTOVITI KAKOVOSTNO USLUGO, KAKRŠNO PLACA! Na pobudo občinskega komiteja ZKS ter ob prisotnosti predstavnikov Izvršnega sveta občine Domžale so se v Domžalah sestali predstavniki treh delovnih organizacij, ki opravljajo komunalne storitve v občini. Problemi s področja te za občane zelo pomembne dejavnosti so se pojavljali že dalj časa, saj je bilo delo razdrobljeno ne le med komunalna podjetja, temveč tudi med krajevne skupnosti. Ta razdrobljenost in slabša organiziranost pa sta bili tudi vzrok stanja, ko občani niso dobili takih komunalnih uslug, kakršne bi želeli in kakršne so plačali, kot je poudari/ sekretar občinskega komiteja ZKS Domžale tov. Mlakar. Tako stanje je seveda že dalj časa narekovalo novo organiziranost te dejavnosti — in sicer tako, ki bo občanom zagotovila kakovostne usluge tako pri oskrbi z vodo, kanalizaciji, odvozu smeti, javni razsvetljavi, oskrbi zelenic in drugem. Ker te urejenosti, ki bi to zagotavljala doslej ni bilo, je bila pobuda občinskega komiteja zelo umestna; to še tembolj, ker so v komunalnem podjetju Domžale že nekaj časa pripravljali novo samoupravno organiziranost. Kot je bilo na sestanku s predstavniki komunalnih podjetij povedano, se ta podjetja ubadajo z velikimi problemi. Poleg razdrobljenosti, ki je bila tudi posledica postavljanja plotov med delovne organizacije z isto ali podobno vsebino dela. ne priskoči na pomoč, da bi s svojo razširjeno reprodukcijo lahko spremljali dinamični razvoj občine. gre tu še za nekaj drugega, kar v komunalnih podjetjih postavljajo na prvo mesto. V Domžalah in okolici obilo in mnogo grade. Dinamični sta tako zasebna kot blokovna gradnja, rastejo nova naselja in soseske, občina se s hitrimi koraki razvija tudi komunalno. Seveda pa se ob tem z vsakim dnem postavljajo pred komunalna podjetja nove in nove naloge, ki jih očitno ne zmorejo v celoti opraviti. Nihče jim namreč Na sestanku, kjer se je izkristalizirala nujnost po novi organiziranosti, so osnovali skupno komisijo. Vanjo so določili poleg predstavnikov Komunalnega podjetja Domžale ter mengeških komunalnega gospodarstva in HIDROMETALA tudi predstavnike Samoupravno komunalne interesne skupnosti in samoupravne stanovanjske skupnosti tudi predstavnika upravnega organa. To pa bo tudi zagotovilo, da bodo občani domžalske občine s komunalnimi uslugami poslej bolj zadovoljni. Bili smo med delavci v delovnih organizacijah: POGOVORI O STORILNOSTI, NAGRAJEVANJU PO DELU ITD. Odpravili smo se v tri domžalske delovne organizacije: Mlinostroj, Toko in Univerzale, ter delavce povprašali o storilnosti, o nagrajevanju in možnostih za večjo storilnost. Ali delajo dovolj? Kaj pa vodilni? Bi z boljšim nagrajevanjem lahko naredili še več? Tole so nam povedali: več. Uvedli smo nov sistem nagrajevanja in videli bomo, kalćo bomo zadovoljni z njim. Funkcionar ima po moje še več dela, sestankov, če pa na delovnem mestu ne naredi toliko, je to zato, ker ima drugega dela preveč. V naši tovarni se ne zabušava! V delavnicah delajo ključavničarji na normo, ki jih obremeni skoraj do konca. Skrite rezerve za večjo storilnost pa so v izboljšanih pogojih dela v večjih prostorih, boljših strojih. Tako imamo v planu tudi novo halo. Še to: šefi bi lahko malo bolje opravljali svoje delo bolje bi morali delo organizirati. Alojz Bizilj, delavec v Mili-nostroju: Moje delo je merjeno po urah, povem pa, da bi lahko naredil še več kot sedaj. S sistemom nagrajevanja sem zadovoljen. Mislim, da ne sme biti nihče plačan po funkcijah, pač pa po tem, koliko naredi. Kako delamo pri nas? Jaz mislim, da če en dan zabušavamo, pa delamo naslednji dan toliko bolj. Narejeno mora biti! Skrite rezerve za večjo storilnost vidim v boljšem odnosu do dela: tako v delavnicah, kot v pisarnah. Ker je po moje zdaj sistem nagrajevanja res dobro urejen, menim, da bi morali delati tudi bolje in zlasti več. Ivan Majdič, orodjar v Mlinostroj u: Moje delo je merjeno po urah in ne po količini. Težko je narediti se kaj več. Tu v Mlinostroju je orodjar tako rekoč univerzalen - vedno in povsod ima dovolj dela. Če bi morda delal le kot orodjar, bi lahko naredil Tone Orehek, obratovni elektrikar v Mlinostroju: Delam na režijo in ne na normo. Moje delo je tako vzdrževanje kot montaža. Mislim, da bi se iz 8 delovnih ur dalo še več iztisniti. Tu bi bila važna zlasti stimulacija. Pripravljamo nov pravilnik o nagrajevanju, ker stari ni bil dober. Mislim, da pri nas ni nihče plačan po funkciji, da smo vsi po delu. Dela se dovolj, saj je norma visoka. Storilnost bi se povečala z boljšo organizacijo dela, ki bi pripravila delo vsakomur, ne pa da morajo mnogi iskati delo sami. Tudi mojstri bi lahko bolje pritisnili delavce, da bi več delali. Velikokrat je opaziti v teh odnosih tudi familiar-nost. Francka Habjan, delavka v Toku: Delam na normo, ki je zelo izčrpljujoča. Treba se je pošteno truditi, da jo dosežemo. Sistem nagrajevanja je kar pravičen. Zaslužim 4500 na mesec. Za to, da čim več naredim, je zlasti potrebno, da je delo dobro razporejeno. Nisem nikoli pod normo, a krepko moram delati za to, celo kako uro potegniti. Mislim, da so nekateri plačani tudi po funkcijah. Delo je pri nas dobro organizirano, saj šefi ne postopajo. Občutek pa imam, da zabušavajo zlasti mladi, ki delajo na režiji. Rezerve so v tem, da je delo vedno zares dobro organizirano. Zase vem, da bi kaj več kot sedaj, težko naredila. V sistemu nagrajevanja me moti to, da enako zaslužimo mi, ki smo že 30 let zaposleni in .tisti, ki so leto ali dve. Simon Jene, kvalificirani delavec v Mlinostroju: Delam na normo, s boljšim nagrajevanjem pa bi lahko naredil še več kot sedaj. Sistem nagrajevanja je v redu, saj bodo šle točke gor. Mislim, da ni nihče plačan po funkcijah. Tudi zabušava se. A če se dela, se dela pošteno. Mislim, da mojstri delajo dovolj. Rezerve za večjo storilnost so boljši stroji, organizacija pa je že zdaj zadovoljiva, saj je dela vedno dovolj. Majda Pestotnik, delavka -šivilja v Toku: Delam na normo in bi težko še kaj več naredila. Včasih je celo delo, ko norme ne dosežem. V sistemu nagrajevanja me moti, da smo delavci vedno nekje spodaj. Mislim, da bi tisti na funkcijah, morali biti ustrezno plačani. Sicer pa se v naši tovarni, razen morda na režiji, ne zabušava. Šefi dobro organizirajo delo, celo če zmanjka materiala, že kako uredijo, da ne gremo na dopust. Skrite rezerve za višjo storilnost vidim predvsem v boljšem sistemu nagrajevanja. Štefan Gjergek, šivalec na peranovi v Toku: Norma, na katero delam, je tako visoka, da moram hitro delati. S sistemom nagrajevanja še nisem povsem zadovoljen, ker delo še ni dovolj vrednoteno. Mislim da nihče ne zabušava, saj sicer bi se ne naredilo nič. Šefi sicer dobro organizirajo delo, imajo pa tudi napake. Predvsem bi morali bolje organizirati celotno proizvodnjo, da ne bi vsak dan menjali dela. Sicer pa, da le ne bo slabše. Branka Posavec, delavka v Toku: Težko bi naredila še kaj več, kot zapoveduje norma. Že tako je visoka. Mislim, da smo z novim sistemom nagrajevanja tu še kar zadovoljni. Kako delamo? Nekje sredi - ne zabušava se, garamo pa tudi ne. S šefi sem zadovoljna. Mislim, da rezerve za večjo storilnost so, a ne vem kje. Če bi morda več zaslužila, bi še več naredila. A zelo težko kaj bistveno več, ker je že norma visoka. (Nadaljevanje na 4. strani) ' LAHKO BI NAPRAVILI TUDI VEČ .. . (Nadaljevanje s 3. strani) OD ni v razmerju s tem, kolikor naredim. O bolje plačanih funkcionarjih se govori, a težko je kaj trditi. Mislim, da nekdo, ki ima funkcijo, lahko tudi zasluži nekoliko več. V mojem obratu se ne zabušava, šefi pa delo dobro organizirajo. Povečana storilnost ni več odvisna od delavcev, le še od boljšega tehnološkega postopka morda. Tudi z boljšim nagrajevanjem bi le težko iz 8 ur iztisnili kaj več, kot sedaj. vrnitvi bolj prijeti za delo. Nasploh mislim da kar dobro delamo. Tudi s šefi smo zadovoljne.Storilnost bi povečali le z urejeno dobavo surovin, tu se velikokrat zatakne. Joži Močnik, delavka v Toku: Jaz bi zelo težko naredila več, moja norma je komaj dosegljiva. Za sistem nagrajevanja pa mislim, da naj bolje nagradi tistega, ki si prizadeva in ga delo zanima. Lahko bi upoštevali tudi kvaliteto dela in ne le količino. Pri nas le redki zabušavajo, saj se tistemu, ki ne dela dovolj na normiranem mestu, pozna pri plači. Šefi so pravični in dobri organizatorji. Storilnost bi zlasti lahko izboljšali z nagrajevanjem. Kdor ni primerno nagrajen, ni preveč prizadeven. Je že tako, da vse gledamo skozi denar. Štefka Vilar, delavka v Toku: Norma, na katero delam, je težko dosegljiva. Mislim, da moj Vera Antonin, delavka za tlačno žago v Univerzale: Norma, na katero delam, je dosegljiva, vendar pa bi težko naredila še kaj več, saj bi bila večja hitrost pri delu z žago nevarna. Zaslužila pa bi rada še več. Če ima nekdo funkcijo, mislim, da lahko zasluži več, saj to pomeni dodatne dolžnosti. Z organizatorji dela sem zadovoljna, nerodno je le, kadar zmanjka materiala. V tovarni se povsod dela dovolj, tudi v pisarnah. Storilnost bomo povečali, če bo vedno dovolj dela, morda tudi z večjo naklado. Pa tudi stroje moramo stalno prenavljati. Vera Dermal, pripravljalka delovnih nalogov v Univerzale: Delam na skupno normo. Nimamo izrazitih težav, ker smo vse pridne, da je le delo pravočasno pripravljano. Mislim, da bi kaj več sploh težko naredile, no, 10 % ponavadi presežemo normo. Vsak pač naredi kolikor more. Vsi pa bi radi zaslužili še več. S sistemom nagrajevanja smo v glavnem zadovoljni. Po funkcijali plačanih pri nas ni. Če greš na sestanek, moraš pa po Marija Suhorepec, delavka v Univerzale: Norma je dosegljiva, vendar bi kaj dosti več težko naredili, saj prevečkrat menjavamo izdelke. Mislim, da na splošno dosti delamo. V pisarni pa jih je najbrž toliko, kot jih potrebujemo. Težave pri delu nastanejo, če kaj zmešamo, naredimo narobe in če zmanjka materiala. Me, ki delamo za šivalnimi stroji bi tudi z kakšnim izpolnjenim pogojem, na primer boljšo plačo, težko naredile več. Ljuba Preloviek, šivilja v Univerzale: Norma je tako visoka, da moramo hiteti. Odvisno pa je tudi od izdelka. Morda bi z boljšim nagrajevanjem iztisnili še kaj, a najbrž težko. Sistem nagrajevanja je pravičen, še nisem opazila napak. V naši tovarni se ogromno dela; moti me le nedelavna mladinska organizacija. Sestankov sploh nimamo. ČE BI IMELA VELIKO DENARJA Ta želja je zakoreninjena v vsakem izmed nas. Vse nas žene sla po denarju. Denar, denar sveta vladar. Pregovor, ki je marsikdaj resničen. Kaj pa bi storila, če bi imela veliko denarja? Saj, res, kaj? Saj mi ničesar ne primanjkuje. Hrano imam, obleko, toplo stanovanje in še marsikaj. Kaj pa si več se želim? Res je že, da meni ničesar ne manjka, mnogo pa jih je, ki nimajo niti hrane, kaj šele, da bi imeli kaj drugega. Vsem tem, ki jih je preveč na tem civiliziranem svetu in nimajo ničesar, ko jih vsak dan mnogo umre zaradi lakote, bi poslala hrano, obleko, odeje, knjige, igrače . . . Vsi ljudje na svetu bi bili tako siti. A mi, ki smo človeški in humani ljudje, porabimo mnogo denarja za najmodernejša orožja, medtem ko ljudje umirajo. S tem denarjem pa bi lahko vse nasitili.Zato se Jugoslavija s tovarišem Titom na čelu bori za mir. Z ranimi zbiralnimi akcijami in podobno, kljub temu da nimamo veliko denarja, pomagamo sovrstnikom. Torej, če bi imela jaz veliko denarja, ne bi bil nihče na svetu lačen, nihče ne bi več umrl od lakote. Če se vsi združimo v boju proti lakoti in pomanjkanju, bomo zagotovo zmagali. To si pa želimo, mar ne? Vanda Klopčič, 7.b OS Slandrove brigade ČE BI IMEL VELIKO DENARJA Če bi imel veliko denarja, ne bi vsega zapravil, kakor to delajo nekateri. Ne bi si nakupil igrač ali sladkarij . . . Denar bi namenil revnim, pa ne samo v naši državi, ampak tudi drugod. Imeti veliko denarja, to je želja prenckaterega človeka na našem planetu. Priznam, da bi tudi sam hotel imeti veliko denarja, vendar pa bi ga uporabil v koristne namene. Otroci v Zambiji, Mozambiku ali na Tajskem. Ti otroci rabijo denar, pa vendar jim ga nihče ne podari. Namesto tega pa preveč denarja porabijo pri izdelovanju orožja. Take države so ZDA, SZ, ZRN ... Če bi imel veliko denarja, bi pomagal nepismenim, da bi se naučili brati in pisati. Na svetu je malo takih ljudi, ki hočejo pomagati drugim. Večina ljudi skrbi le za to, da bi sami najbolje živeli. Drugi pa jih sploh ne zanimajo. Mislijo si:"Bodo že sami poskrbeli zase!" Vendar pa ne morejo storiti brez denarja nič. Vendar, če bi imel veliko denarja, bi ga vseeno nekaj prihranil zase. Kupil bi si najpotrebnejše reči, mogoče bi odšel tudi na kakšno potovanje, da bi se seznanil z otroki drugih ljudstev. Z njimi bi navezal prijateljske stike, ter jim tudi pomagal, če bi bili v stiski. Vendar pa je moja poglavitna misel, da če bi imel veliko denarja, bi pomagal drugim, revnejšim ljudem. Martin Hribar, 6.b OS Josip Broz Tito Nalogi spadata k Članku Mladi varčevalci na 15. strani. OB DNEVU MRTVIH: SO KRIZANTEME VSE? Dan mrtvih je mimo. Za eno leto! In za eno leto, kot se to dogaja, je mimo tudi naša skrb za urejenost groba, je mimo tudi spomin na mrtve. Ali res? Že dolga leta' prvi november dan, kc se spominjamo vseh mrtvih. Že dolgo in marsikje pa je to tudi žal edini dan, ko se spomnimo mrtvih. Tega edinega dne v letu — kot da bi se želeli odkupiti pred umrlim sorodnikom, znancem, prijateljem, pred sosedi — predvsem pa kot bi se želeli pred samim sabo. In da bi se odkupili, smo pripravljeni tega dne dodobra odpreti denarnice, pripravljeni smo se podati v nekakšno tekmovanje, kdo bo dragoce-neje opremil grob, kdo bo kupil bolj košate krizanteme. To upanje, da bo s tem dejanjem, z nakupom nekaj krizantem opravljen za eno leto naš dolg do umrlih, da bo naš obraz pred drugimi zaradi tega dejstva čist — je jalovo upanje. Neokusna tekmovanja, ki smo jim priča tudi v našem kraju, so prej dokaz naše nemoči, da bi človečnost, spoštovanje do umrlega pokazali na drugačen način — so dokaz, da ne mislimo na tiste, ki naj bi jim na prvo novembersko jutro nesli košaro krizantem in prižgali svečo, pač pa da mislimo predvsem nase, da je na nek način tako ravnanje dokaz naše sebičnosti. Nikakor ne gre takega ravnanja posploševati na vse ali na večino, res pa je, da je tega precej. V besedah, ko iz leta v leto to početje opazujemo, sicer še povemo, da to ni prav, pa žal tudi nas potegne vrtinec vsakodnevnega življenja v svoj tok, da tudi mi čez leto pozabljamo na to, da smo mrtvim dolžni spomina tudi čez leto. Ker pa smo tudi mi zajeti v naravno pravično zakonitost, ki se ji reče minevanje, bo v tem vrtincu vsakodnev-nosti slejkoprej enemu za drugim ugasnilo življenje in bivanjska pravica. Ta hip se bodo tudi naši zanamci in sorodniki vključili v že znani krogotok ravnanj in le prvonovemberskega spoštovanja. Naše bivanje, življenjske uspehe in neuspehe bo prekril prah pozabe, ki ga bodo z našega spomina otrli le enkrat na leto. Pa ne zaradi nas - kot smo ga enkrat samkrat na leto otirali mi — otrli ga bodo v prvi vrsti — zaradi sebe. Srečo imamo, da še živimo, da imamo čas predru-gačiti naša ravnanja. Mladi in vsi, ki prihajajo se uče: jih bomo vsaj v prihodnje znali naučiti drugačnega odnosa do vseh, kijih danes ni več med nami? Matjaž Brojan Po dolgih letih urejeno vprašanje lastništva: GRAD KRUMPERK OBNOVLJEN — ŽE KMALU? Prav gotov je znano vsem občanom, da smo se v občini že dolga leta pogovarjali o tem, da bi kupili grad ter ga zaščitili pred propadanjem. Te pogovore so predstavniki kulturne skupnosti Domžale in Skupščine občine Domžale konkretizirali, tako da je pred dnevi že prišlo do podpisa pogodbe o prenosu gradu ter bližnjih zemljišč na Skupščino občine Domžale. Dosedanji lastnik — (JLA) je grad z zemljišči prodal Skupščini občine, tako da so danes podani vsi pogoji za to, da se obnova gradu prične. Grad Krumpcrk jo doslej razpadal. Odslej ne bo več , Grad Krumperk s pripadajočimi objekti je danes precej zapuščen in zanemarjen, kar je posledica dejstva, da od leta 1953 dalje, ko je JLA prenehala uporabljati grad kot vojno okrevališče, grad ni imel gospodarja in ni nihče skrbel za vzdrževalna dela. To trditev nam lepo ilustrira primerjava fotografskih posnetkov zunanje fasade gradu iz leta 1934 v primerjavi s posnetki iz leta 1979, ki nazorno kaže hitro propadanje tega lepega objekta, ki je kategoriziran kot spomenik I. reda. Po letu 1953, ko so pripadniki JLA zapustili grad, so se vanj začeli samovoljno vseljevati stanovalci, kljub temu, da je grad iz sanitarno zdravstvenih razlogov povsem neprimeren za bivanje. Trenutno je v gradu naseljenih 32 občanov, ki zasedajo 17 prostorov od skupno petintridesetih. V letu 1976 je skupščina občine Domžale opremila 4 prostore, v katerih so danes zgodovinski arhiv in del arhiva skupščine občine Domžale. V naslednjih treh urejenih prostorih se nahaja slamnikarski muzej, ki ga je opremil Muzej Kamnik in prikazuje razvoj slamnikarske obrti in razvoj industrije na domžalskem območju. Trenutno je v gradu prostih 9 prostorov v pritličju in nadstropju. Da bi lahko pričeli s popolno adaptacijo oziroma preureditvijo gradu je bil najprej ustanovljen iniciativni odbor. Rezultat njego- vega dela pa je tudi že konkretiziran v programu, ki opredeljuje namembnost in organizacijo dejavnosti v gradu po obnovitvi. Ob tem je stekla tudi že konkretna akcija, da se najprej prepreči propadanje gradu. Tako bodo že v bližnji prihodnosti zamenjali strešno kritino. Ob lastnih sredstvih bo določen del denarja prispevala tudi republiška kulturna skupnost, saj so načrti za popravilo ostrešja že pripravljeni. V biltenu, ki so ga na Skupščini občine že izdali ter v brošuri, ki pa jo še pripravljajo, želijo delovnim ljudem in občanom prikazati program in nakazati razvoj kulturno — rekreacijskih dejavnosti na Krumperku. Ob tem ko se je kot začetek uresničevanja tega programa v okviru Kulturno — rekreacijskega centra Krumperk že razvila konjereja, bo druge dejavnosti šele treba vzpostaviti. Ob konjereji ter ob drugih športno — rekreacijskih dejavnostih in objektih bodo v gradu zagotovili prostore za stalno zgodovinsko muzejsko zbirko, omogočili likovno galerijske dejavnosti, glasbeno — koncertne pogoje, ter uredili poročno dvorano. Vse to je uresničljivo tembolj, ker je v okolici Krumperka že kakovosten gostinski lokal v Jamarskem domu, v okolici pa je cela vrsta speleoloških, prirodoslovnih ter zgodovinskih zanimivosti, ki bodo ob dograditvi centra pritegnile v te kraje gotovo mnogo obiskovalcev. Nov Napredkov gostinski lokal: POHVALA ZA IZBRANO IME... S KAPLJO GRENKOBE V centru Domžal domžalski Napredek renovira svoj lokal (medtem ga je že odprl), ki smo ga poznali pod imenom K A VARNA. Na ta lokal smo občani — tako kot gledamo na celotni "Napredek" — gledali kritično in mu nismo uveljavili ugleda oziroma renomeja, ki ga naj tak lokal uživa. Pa ne gre za to, da bodo ugled ali neugled temu lokalu krojili občani sami tudi vnaprej. Gre za nekaj drugega: Gre za pohvalo, ki jo naš Napredek tako redko, tako redko prejema za svoje delo (preskrbo občanov). To pohvalo pa smo Napredku dolžni za izbor imena novemu lokalu. Odločili so se za lepo slovensko ime "ČEŠMINOV HRAM". Stari Domžalčani vedo povedati, da so severovzhodno področje Domžal imenovali včasih „Češminovkonc" in lahko smo veseli, da je po češminovem koncu dobil ime tudi ta lokal. Ob vseh "snack", "aperitiv", whisky" in drugih barih - buffetih ter drugih gostinskih domislicah - je Češminov hram prava osvežitev, za katero smo Napredku pravzaprav lahko le hvaležni. . .. . in tudi bili smo vse dotlej, dokler nismo zraven "Češmino-vega Hrama"prebrali tudi "BISTRO"... IZ NAŠIH KRAJEVNIH SKUPNOSTI — IZ NAŠ HIMALAJSKI VEČER V MENGŠU ITUDI OBČANI DOM2ALSKE OBClNE NA GORI SVETA Ob sedmih zvečer smo v torek, 18.septembra, doživeli v Mengšu pravi himalajski večer. O himalajski odpravi in o svojih občutkih v njej in ob vzponu na najvišjo goro sveta je pripovedoval Stane Belak—Šrauf. Da je bilo predavanje nazornejše, je hkrati pokazal veliko število diapozitivov, ki so nas popeljali v daljne dežele in na koncu na vrh Everesta. Himalajska odprava je štela 25 članov, pozneje pa se jih je priključilo še pet. Predavanje se je začelo z diapozitivi o Nepalski državi, kraju, kjer so startali na goro sveta. Stane Belak nam je na kratko predstavil nekaj značilnosti, od ljudi, vere do različnih rož. Zelo zanimivo je na primer, da imajo v Nepalu kar 150 dni praznikov, prebivalstvo pa sestavljajo različna plemena, med katerimi so najbolj poznane Šerpe, ki živijo'v glavnem od tega, da pomagajo himalajskim odpravam. Jugoslovanska alpinistična himalajska odprava (JAHO 79) j-, imela s sabo okrog 8 ton hrane in 10 ton ostalega materiala, kar jim je pomagalo prenesti 700 nosačev. O Nepalu je zanimivo tudi to, da je sestavljen iz 32 milijonov teras, kjer pridelujejo krompir, riž ipd., tako da prideta po dve terasi na enega prebivalca. S sliko in besedo smo se ustavili s pogumnimi alpinisti na majhnem letališču, kamor so s pomočjo letala spravili del opreme. Vodja odprave Tone Škarja se je dobro znašel in si je pomagal s helikopterjem, sicer bi bila odprava zaradi drugih ovir v zaostanku. Sprehodili smo se po samostanu in se srečali z obredi tega preprostega ljudstva, ki se sicer poizkuša ukvarjati s turizmom, vendar so hoteli bolj podobni kamnitim zemljankam kot čemu drugemu. Mimo boga Bude, ki je imel osem življenj, se seveda tudi ne da, pa tudi sicer so Šerpe prepričane v uspeh odprave samo, če odprava žrtvuje dovolj denarja. Ob sjiki smo potem podoživljali z živo Belakovo besedo vzpon na Evere«t, od baznega taborišča do vmesnih petih taborov, ki so bili dobesedno vkopani v sneg. S svojo žičnico, ki so jo napravili iz vrvi, so potegnili v višino šest ton materiala. Stane Belak nam je pripovedoval o težavah s privajanjem, o kisikovih bombah, ki so nujne, a so pri dvojici odpovedale, najzanimivejši pa je bil zadnji naskok na goro sveta. 13. maja sta ga dosegla dvojica Zaplotnik—Štrempelj. Ko so ostali zvedeli, so jokali od sreče. In potem še dve dvojici, v drugi je bil s Stipetom Božičem tudi Stane Belak—Šrauf. Njun vzpon in spust je trajal 18 ur, poleg tega pa ju je oviralo, posebno v drugem delu, zelo slabo vreme. Na gori je bilo —45°C, divjal pa je vihar s 150 km/h. Kljub velikemu alpinističnemu znanju je bilo potrebno ogrom- no moči in spretnosti, da sta se sploh lahko vrnila. Ko se je na platnu pokazal Stane Belak—Šrauf na vrhu gore, so v mengeški dvorani burno zaploskali. Večer je doživel svoj vrhunec. Kar verjeti nismo mogli, da imamo pred sabo v resnici živega človeka, ki je kot član JAHO v resnici dosegel najvišji vrh sveta po eni najtežjih, po novi, jugoslovanski smeri. Dvorana je bila skoraj polna, toda vseeno se mi zdi, da je vsakdo, kogar le malo zanimajo planine, zamudil prijetno doživetje. Človeku se zdi kar nenavadno, da je tako na svetu, da pomeni slab nogometaš več kot ljudje, ki so dosegli takšen uspeh. V tem podvigu ni nobene lažne hvale; gore so neizprosne. Slabega zavrnejo, ostanejo le najmočnejši. Naši himalajski fantje so prav gotovo med njimi. Stane Belak—Srauf pa je eden tistih, ki je premagal vrh sveta in sebe zraven. Seveda bom šel še kam predavat, se je zasmejal ob koncu predavanja, samo če me bodo povabili. Kar preveč skromnosti zveni iz njegovih besed,, če samo za hip pomislimo, koliko" naporov in odpovedi je potrebno za takšen podvig, ki veliko pomeni za vse nas. , I. Sivec KOMEMORACIJI V MENGŠU IN NA LOKI Ob Dnevu mrtvih sta bili v mengeški KS dve žalni svečanosti; v Mengšu ob spomeniku talcem in na Loki ob spomeniku NOB. V Mengeški komemoraciji je sodelovala mengeška godba. Mešani pevski zbor je zapel pod vodstvom Tomaža Habeta, recita-torja Svobode Mengeš sta bila Minka Žun in Jože Gogola, spomina na padle pa je obudil sekretar ZZB Ljubomir Maligoj. Posebej je poudaril zgodovinsko odločitev CK KPJ, da je šel v borbo proti okupatorju. Tud; talci, ustreljeni v Mengšu in drugi borci so dali za našo svobodo največ, kar so mogli — življenje. Naši očetje in matere, sestre in bratje nas niso razočarali, ko je šlo za goli obstoj. Te žrtve moramo toliko bolj ceniti, saj ne bi bilo današnjega napredka, če ne bi imeli pogumnih junakov, ki se niso ustavljali ob nobeni prepreki. Posebno pozorno so pripravili komemoracijo tudi na Loki. Zato so poskrbeli mladinci sami. Poleg recitacij in mengeške godbe je predsednica mladinskega aktiva Loka Nika Horvat z občutkom obudila spomin na padle borce. Poudarila je, da se mladi zavedajo, da simboli preteklosti predstavljajo temelje naše današnje samoupravne družbe, to so simboli tovarištva, samoodrekanja, žrtvovanja. Večkrat se spomnimo na vse tiste, ki niso dosegli svobode, saj jim dolgujemo najglobljo ljubezen in spoštovanje. Glavno misel mladincev pa je dopolnil še predsednik ZZB KDAJ MENGEŠKI ŠPORTNI PARK? ___J Vsi tisti, ki vas zanese pot na Gobavico, se verjetno sprašujete, kdaj bo urejen mengeški športni park, ki je bil imenovan letos, ob krajevnem prazniku. Kot kaže, so se začela dela bistveno premikati. 23. oktobra je KK SZDL glede tega sklicala sestanek, na katerem >o bili vsi predsedniki društev mengeške KS in gosta Občinske KTS Domžale. Predsednik KK SZDL Mengeš, tov. Slavko Pišek, je prisotne seznanil z načrti in predlogom investicij. Svet KS Mengeš je Biroju 71 naročil lokacijsko dokumentacijo, ki je že izdelana. Športni park "8. julij" bo obsegal nogometno igrišče z atletsko stezo in lahkoatlet-skimi napravami, dvoje kombiniranih igrišč ( za rokomet, košarko in odbojko), (tooje teniških in bad-mintonsicih igrišč, štiri balinišča in dvoje pomožnih igrišč za treninge. V celotni lokacijski dokumentaciji pa so predvideni tudi zidani pomožni objekti, ki pa jih zaenkrat ne bodo zgradili, saj je v Mengšu postavljen v ta namen dom TVD Partizan. Iz celotne zamisli je črtan tudi pokriti plavalni bazen, ki ne bi bil rentabilen, saj ni niti tisti pri Loka Feliks Pogač ar, ki je v svojem govoru poudaril, da družba pričakuje od vseh mladih, da se spoznajo z veličino naše revolucionarne preteklosti ter da se ob vsakem koraku spominjajo na žrtve, ki so bile potrebne za današnjo svobodo. Le ob pravem odnosu do junakov revolucije bo mlada generacija sposobna - če bi bilo potrebno — braniti domovino. Mladi morajo imeti stalno pred očmi revolucionarni polet, domoljubje in pripravljenost premagovanja vseh naporov, tako kot so vse to imeli borci NOB, čeprav jih veliko ni dočakalo sadov revolucije. Spomin nanje mora biti prav zato še svetlejši in lepši. Ivan SIVEC Sternu, čeprav ima večje zaledje. Zaenkrat je pripravljeno nogometno igrišče. Ostale objekte pa je potrebno še zgraditi. Lahkoatlet-ska steza bo peščena, pod njo pa je treba položiti kanalizacijo in urediti odvodnjavanje. Kombinirani igrišči bosta asfaltirani. Teniški in badmintonski igrišči ter balinišča bodo tudi peščena, pomožna igrišča pa bodo travnata. Treba bo torej vsa igrišča odvodnjavati, pripeljati bo potrebno tudi vodo za zalivanje in močenje igrišč ter igrišča osvetliti. Celotna investicija bo stala nekaj čez 400 starih milijonov, od katerih bi največ prispevala KS Mengeš, delovne organizacije SKS, TTKS in OŠ Matija Blejca-Matevža. Športni park "8. julij' naj bi bil dan v uporabo ob 29. novembru prihodnjega leta. Predsedniki DS DO oz. sindikalnih drganizacij so na sestanku v Jablah, 24.10. z odobravanjem sprejeli načrt ter ga podprli, da ga bodo DO tudi.finančno izpeljale. Krajani KS Mengeš in delavci mengeških DO s tega področja bi tako pridobili pomemben objekt za rekreacijo in sprostitev ter za nabiranje novih, moči po napornem delu. Ivan SIVEC IZ NAŠIH KRAJEVNIH SKUPNOSTI — IZ NAŠ OBNOVLJENA CESTA SKOZI MENGEŠ Krajani Mengša, pa tudi vsi tisti, ki so se vozili skozi Mengeš, so že dlje časa zmajevali z glavo zaradi ceste. Posebno velike luknje so se pokazale po minuli zimi. Le za silo so jih zopet "zaflikali", vožnja po njej pa je bila vseeno še vedno neprimerna. Na številni pritisk krajanov na zborih KS, oziroma same Krđjevne skupnosti, so se končno začela obnovitvena dela, ki jih izvaja Cestno podjetje Ljubljana. Ker je cesta republiškega pomena, bo dela plačala Republiška skupnost za ceste SRS, stala pa bodo skupno okrog 10 milijonov dinarjev. Letos bo narejena dobra polovica dela - od Šunkarja do kranjskega oz. kamniškega mostu. Velike težave pa so nastale z obvozom, saj je Viator menda želel preusmeriti vse avtobuse na Jarše, kar pomeni, da bi bila spodnji del Mengša in Loka odrezana od avtobusnih zvez. KS Mengeš se je posebno prizadevala, da ji je uspelo speljati avtobuse po obvozu po Zavrteh. Prebivalci tega območja so to krepko občutili, saj so požirali več tednov prah in prenašali hrup ter bili stalno izpostavljeni nevarnosti. Seveda bi bil obvoz znosna varianta, če bi ga uporabljali samo tisti, ki jim je bil namenjen. Toda šoferji večjih in manjših tovornjakov so si sami prilastili pravico do tega obvoza, delavci milice pa niso posredovali, čeprav bi imeli dosti dela s predrzneži. Večkrat je prišlo do pravih zagoz-ditev. Tokrat so na cesti odstranili ves asfalt in zamenjali tampon, ponekod tudi več kot 40 cm debelo plast. Zaenkrat je položen le grobi asfalt, spomladi pa bodo položili še finega. Seveda pa s to obnovitvijo težav s cesto skozi Mengeš še ne bo konec. Nujno bi bilo potrebno, kot pravita predsednik sveta KS Kostja Modec in tajnik KS Mengeš tovariš Merčun, v naslednjem obdobju urediti avtobusna postajališča, dvoje semaforiziranih križišč (vsako bi menda stalo 10 milijonov dinarjev), v načrtu pa je tudi obvoznica. Zgradili naj bi jo v srednjeročnem planu 1980-1985, saj je zdajšnji promet skozi Mengeš zelo gost in močno ogroža varnost krajanov, zlasti najmlajših. Delo na cesti v Mengšu SREČANJE POBRATENIH KRAJEVNIH SKUPNOSTI Predstavniki krajevne skupnosti Belišče so prispeli na dvodnevni obisk v krajevno skupnost Toma Brejca Vir. Listino o pobratenju so podpisali 27. julija 1978 leta. Krajani iz Vira so tovariše iz Hrvatske povabili tudi za letošnji krajevni praznik, toda ti se zaradi slovesnosti in dogajan v svoji republiki takratnemu povabilu niso mogli odzvati. Pripotovali so v začetku oktobra. Prijateljskega srečanja in pogovorov so se udeležili: predsednik skupščine Ana Vukobratajič, predsednik sveta krajevne skupnosti Stjepan Kiš, predstavnik sindikata Kombinata Belišče in drugi predstavniki organizacij in društev. Z zanimanjem so si gostje ogledali proizvodnjo v Papirnici na Koli cevem in tovarni sanitetnega materiala na Viru. S predstavniki iz krajevne skupnosti Toma Brejca Vir in predstavniki delovnih organizacij na Viru in Količevem so si gostje izmenjali misli, izkušnje in ideje ter utrdili prijateljske vezi med krajevnima skupnostima. S krajani iz sosednje republike nas združujejo isti cilji: vsi si želimo, da bi bilo naše samoupravljanje uspešno, da bi delegatski sistem živo funkcioniral, da bi krajani in delovni ljudje uresničevali čimveč svojih želja in potreb.Toda pot do teh ciljev je različna, različne so Predstavniki Krajevne skupnosti Vir skupaj z gosti. . misli in izkušnje, ker so različni tudi materialni viri in organiziranost obeh krajevnih skupnosti. V Belišču ljudi povezuje ena družbenopolitična skupnost in vsi delovni ljudje v istem Kombinatu združujejo svoje delo. V krajevni skupnosti Toma Brejca Vir pa je povezanih več krajev in na njenem območju je več delovnih organizacij z zelo različno proizvodnjo. Kljub tej razliki pa je vloga krajevnih skupnosti v pobratenih republikah enaka, zato smo bili obiska naših pobratimov res veseli. TOSAMA, Papirnica in Oljarna so veliko pripomogle, da je bil obisk prijeten in uspešen. Zato se tem delovnim organizacijam krajevna skupnost Toma Brejca Vir iskreno zahvaljuje. USPELA UPRIZORITEV GOGOLJEVE 2 EN IT VE V okviru prireditev ob 30—letnici delovanja je Kulturno društvo Miran Jarc Škocjan v letnem gledališču na Studencu nadvse uspešno uprizorilo komedijo Ženitev Nikolaja Vasiljeviča Gogolja. Vloge so tolmačili: Stane Ma-selj, Rajko Majdič, Franci Prenar, Vinko Kepic, Lojze Stražar, Vinko Stražar, Jože Prašnikar, Marta Majdič, Petrinja Marn, Ivanka Mlakar in Milenca Kovač. Predvsem je pohvaliti nepozabni vlogi Staneta Maslja in Marte Majdičeve. Teža režije je bila na ramah neumornega predsednika društva Lojzeta Stražarja, ki se je uspešno predstavil tudi kot igralec. Tudi scena je bila po njegovi zamisli. Za masko je poskrbel Anton Žejn iz Ljubljane, ki je to delo dolga leta do upokojitve uspešno opravljal tudi v Ljubljanski drami in operi ter številnih dramskih skupinah. Šepetalka je bila Marija Kovač. Kar je še posebej razveseljivo je številni obisk na obeh predstavah, za igralce pa vzpodbuden aplavz, s katerim obiskovalci niso skoparili. To dramsko delo bodo prizadevni igralci še ponovili. Slovesnost ob 30-letnici društva pa je bila zaradi vremena prestavljena v prvo polovico meseca septembra. Ob tej priliki je v založbi Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan izšla tudi knjižica o delovanju društva z naslovom „Gledališče pod kozolcem" in dramsko delo „Bratova kri". Tako knjižica kot igra je delo Staneta Stražarja, kije bil tudi med ustanovitelji tega društva. Pokrovitelja jubilejnih prireditev sta Zveza kulturnih organizacij in Kulturna skupnost Domžale. Prizadevnim članom Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan želimo pri njihovemu delu še mnogo uspehov, predvsem pa, da bi čimpreje prišli do primernega prostora za svoje delo in da bi ne bilo treba v naslednjih letih zopet pisati o gledališču pod kozolcem kot je bilo to za 30—letni jubilej delovanja. Igralci Kulturno prosvetnega društva Miran Jarc Škocjan postal knjižničar Ljudske knjižnice Moravče. To delo opravlja še danes, čeprav mu je zadnje leto bolezen delo v šoli in knjižnici precej onemogočila. Dolga leta je tudi član Izvršnega odbora Kulturne skupnosti Domžale, kjer je s strani Kulturne skupnosti zadolžen za razvoj knjižničarstva v domžalski občini. „Janez, vem, da imaš bogato knjižnico. Ali mi lahko poveš koliko knjig šteje? " Seveda je bil takoj pripravljen odgovoriti. „Moja knjižnica šteje približno 12.000 knjig in je verjetno ena izmed najbolj bogatih zasebnih knjižnic v občini. Knjige tudi posojam in dajem na razpolago študentom iz Moravč. Poleg tega imam še približno 10.000 razglednic in to predvsem iz domžalskega območ- zaposlen v tovarni Helios, pa tudi sin Igor študira pravo. Za svoje dolgoletno kulturno delo je prejel več priznanj, leta 1975 pa tudi Kersnikovo plaketo, najvišje kulturno priznanje in to predvsem za delo na knjižničarskem področju. Janezu Vresku, ki je toliko let Telefon vse mogočni! Nastopila je telefonska vročica. Kdo bi našteval vse govorice. Kdo bi evidentiral vse pritiske na PTT delavce, kdo bi preštel vse telefonskega tu..... tu..... željne občane. Med dvem občanoma (enim s telefonom, drugim brez njega) je stekel tale pogovor: A: Kolega mi je v službo telefoniral, da priklapljajo telefone. B: Pa si šel domov, da bi ga še tebi priklopili? A: Nel Telefoniral sem tovarišu tja gor, on pa je samo zavrtel telefon in monterji že montirajo . . . B: Le kaj naj jaz napravim? V službi nimam telefona, prijatelja s telefonom prav tako ne, tudi tovariša z važnim telefonom tam gori ne poznam. A: To je hudo! Pojdi na pošto in tovarišem po telefonu zagrozi, da boš telefonično obvestil svoje vplivne prijatelje (saj ni važno če jih nimaš, glavno je, da oni mislijo, da jih imaš), kakšne svinjarije se dogajajo s telefoni. B: No in kaj bo potem? A: Kmalu bo tudi pri tebi zazvonil telefon. Takoj nato mi telefonično sporoči kdaj bo to, tako da bom lahko sporočil kolegu C, kakšne svinjarije se dogajajo s telefoni. B: Kako to misliš? A: Takole: On tudi nima telefona. Povedal mu bom nekaj, s čimer bo on lahko grozil tovarišem na PTT. B: Ne razumem tel A: Ker nima telefona, bo zagrozil tovarišem na PTT, da bo povedal onemu tovarišu pri „ta pravem telefonu", kako so nekateri (konkretno tovariš B) prejeli telefon kratko in malo na podlagi telefonske intervencije — da ne rečemo mahinacije. Poudaril bo, da je velika svinjarija, ker so v naši družbi še ljudje, ki to dovoljujejo oziroma omogočajo. * * ♦ Mater je zatajil... Cankar je zatajil svojo mater ... in se tega nelepega dejanja pokesal. • V Domžalah pa Cankarja nimamo, imamo pa obrtnika — ki je zatajil družbi 1 milijon dinarjev dohodka ... pa se tega nelepega dejanja — ne kesa . . . * » # Prošnja občanov v starih hišah . . . Mi občani Domžal, ki živimo še v preostalih starih, vlažnih, nefunkcionalnih, hladnih domžalskih hišah, vljudno prosimo pristojne načrtovalce razvoja Domžal, da tudi na parcelah, kjer stojijo naše hiše — predvidijo novogradnje. To pravimo zato, ker bi tudi mi, in naša bližnja žlahta imeli radi nove hiše . . . posvetil gospodarskemu, predvsem pa kulturnemu dvigu Moravske doline, želimo, da bi čimpreje okreval in da bi še veliko svojega bogatega znanja posredoval mladim pri kulturnem plemenitenju.za kar je že posvetil lep delež svojega ustvarjalnega dela. Tone Ravnikar ROKOVNJACEV STOLPEC Je že tako na tem svetu, da mora biti človek pri vsaki stvari previden. Nikar ne mislite, da gre nam, rokovn jačem, kaj bolje. Ondan se je mojemu pajdašu Gašperju dimnik od same starosti in žalosti podrl. Da ne bo revež celo žitno na mrazu v dlani huškal, sklenil si je postaviti novega. In je stopil mož k tistemu štacunarju, ki je opeko prodajal, da si pošteno novega kupi. Vse je bilo lepo in prav, dokler mu štacunarjev vajenec ni robe začel na voz nakladati. Pa glej, vsaka opeka je bila lepo na pol djana. Vajenec mu je razložil, da dobiš cel kos, če dve polovici vkup sestaviš. Pa Gašper ni bil zadovoljen. "Ne boste me ociga-nili," misli si in hoče celo opeko. Zato stopi kar k štacunarju. Hotel je celo v nekakove bukve klasifikaciji opeke pogledati! No, pa ga je štacunar le potolažil. Pošteno mu je povedal, da za isti denar kupec lahko dobi celo ali na pol djano opeko, kakor mu srce poželi. Zdaj je Gašper zadovoljen, da na Kurivu tako lepo za kupce skrbe, da jim samim ni treba opeke na pol devati. Jaz pa se le bojim, da imajo v štacuni kakšnega rokovnjača, pred katerim se še mi pravi rokovn jači lahko skrijemo. Naša mati me pogosto opominjajo, naj pošteno živim, češ da brez dela ni jela. Jaz pa trdim, da temu ni tako. Slišal sem namreč tole pripoved: Na majhni bajtariji živi mož, ki mu tudi trdo delo ne daje dovolj kruha, zato si ga je poiskal v večjem cehu. Ali njiva, hoče svoje, zato je ob poletni žetvi kar dva meseca in en dan lepo doma ostal, da letino pospravi. Pa je kaj hitro prišlo na dom pisanje, naj delat pride, sicer mu bodo zaradi enega zamujenega dne franke odtrgali od zaslužka. Mož se je nedeljsko opravil, saj ne stopiš vsak dan pred gospodo, ki ti kruh reže. Tudi lep zagovor si je pripravil. "Veste," je dejal, "jaz vem, kaj je zemlja in rad na njej delam, kajti ni prav, da bi ti v plevelu ostajala in greh bi bil, če si ne bi kruha z njive pospravil. Zato sem ostal doma tistih 60dni." Revežu ni šlo v glavo, zakaj je gospod kar poskočil in ga ven zapodil. Jaz pa takole razmišljam: naš Nande je včasih kar preveč zvita glava in takoj ve, če kateri doma ostane, da bi stari in bolni materi kaj pripomogel. Mogoče ne bi bilo napak, če bi se dela, poiskal tam, kjer še opazijo ne, da te cela dva meseca ni bilo na delo. VAŠ ŽONTA Kramljamo z znanimi občani Dober dan, domžalski občan JANEZ VRESK Pred dnevi sem obiskal prof. Janeza Vreska, učitelja moravskih otrok in otrok iz bližnje okolice že od leta 1956. Rojen je bil leta 1932 v Ljubljani. Oče je bil več kot 40 let grobar na ljubljanskih Žalah, mama, rojena Breznik, doma iz Tuhinja, je pa gospodinjila. Vreskov rod pa izhaja iz Hribov pri Trojanah. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani na Šmartinski cesti in jo končal leta 1940. Dolga leta ga je učil mladinski pisatelj Josip Ribičič. Gimnazijo je obiskoval za Bežigradom in jo končal leta 1951. Tega leta se je vpisal na Filozofsko fakulteto, kjer je študiral slovenščino, ruščino in srbohrvaščino in jo končal leta 1956. Se istega leta se je zaposlil na Osnovni šoli v Moravčah. V glavnem je tu, kjer je zaposlen še danes, učil materinščino, včasih pa tudi druge predmete. V Moravčah se je dolga leta udejstvoval kot politični in kulturni delavec. Dolga leta je bil predsednik SZDL, bil je dolgoletni podpredsednik in tajnik Krajevnega odbora Moravče. Veliko zaslug ima pri gradnji Partizanskega doma v Moravčah, saj je bil tajnik odbora. Veliko je sodeloval s pokojnim Jožetom Otolanijem, predsednikom Krajevne skupnosti Moravče pri gradnji ceste Želod-nik—Moravče ter pri izgradnji vodovoda Drtija-Češnjice. Obilo truda in skrbi je vložil pri gradnji nove Osnovne šole Jurij Vega Moravče, saj je bilo nemalo truda in skrbi s tem, da so za gradnjo šole pripravili potrebno dokumentacijo in oskrbeli lokacijo za gradnjo. Šola je pričela služiti svojemu namenu 1967. Takoj, ko je prišel v Moravče (bilo je leta 1956) je pričel tudi s kulturnim delom, saj je že tega leta ja" je z zadovoljstvom in nemajhnim ponosom povedal Janez. S pokojnim Jožetom Otolanijem je vseskozi sodeloval pri snovanju Muzeja v Moravčah. Pokojni Otolani je skrbel predvsem za zbirko NOB, on sam je pa zbiral gradivo o pisateljih in znamenitih možeh iz lepe Moravske doline. S pokojnim dr. Jakobom Šolarjem je sodeloval pri urejanju Dete-lovih zbranih spisov, saj je bil dr. Fran Detela Moravčan, rojen v znani Jurkovi gostilni poleg moravske cerkve. Vodil je tudi številne literarne ekskurzije, predvsem po Moravski dolini, pa tudi v celotni domžalski občini. Vsa leta sodeluje tudi pri Kulturnem društvu Tine Kos Moravče, kjer je tajnik društva že od leta 1957. Med drugim je zrežiral 12 iger, dolga leta je pa tudi pel v moškem pevskem zboru tega društva. Ta zbor je pred leti predstavil tudi na televizijski oddaji „Naši zbori pojo". Tako v šoli, kot pri društvu, je bil vodja in organizator recitacij-skih skupin, ki so sodelovale na pomembnih kulturnih programih v Moravski dolini. Sodeloval je tudi pri urejanju Vegovega muzeja v Zagorici. V svoji knjižnici ima med drugim tudi 15 izdaj Vegovih logaritmov, poleg tega pa hrani v svoji knjižnici tudi veliko knjižnih dragocenosti. Dolga leta se je tudi in se še zavzema za sanacijo in ureditev gradu Tustanj, ki pred našimi očmi počasi propada. Prav bi bilo, da bi se za ohranitev in obnovitev tega gradu, ki je eden redkih gradov v pretekli vojni ostal nepoškodovan, našla sredstva, dokler je še čas. Kajti že čez nekaj let bo morda za to že prepozno in marsikaj nenadomestljivo. Tudi žena, ki je sedaj zaposlena v tovarni Rašica - obrat Moravče, je bila dolga leta prosvetna delavka. Sin Marko, pravnik, je sedaj f