izvirni znanstveni članek UDK 811.163.6'28(497.4Krkavče) prejeto: 2008-01-29 IZBRANI ISTRSKOBENEŠKI LEKSEMI V KRKAVŠKEM GOVORU I Suzana CILJANOVIC Univerza na Primorskem, Znanstvenoraziskovalno središče Koper, SI-6000, Garibaldijeva 1 e-mail: suzana.giljanovic@zrs.upr.si IZVLEČEK Namen pričujočega prispevka je razložiti istrskobeneške lekseme v šavrinskem govoru. Avtorica podaja etimološko razčlembo nekaterih izposojenk istrskobeneškega izvora, ki jih je zbrala na dialektološkem terenskem delu v vasi Krkavče (slovenska Istra). Etimološko utemeljevanje zbranega izrazja ponuja jasnejšo sliko prevzemanja leksemov in njihovo rabo med šavrinskimi govorci. Dialektološka raziskava, ki obsega 1898 vprašanj, je bila izpeljana na podlagi vnaprej izdelane ter socialnim in kulturnim razmeram prilagojene vprašalnice. Analiza zajema izposojenke, zabeležene v semantičnih poljih, ki zadevata običaje in institucije ter življenje, poroko in družino. Ključne besede: šavrinski govori, istrobeneščina, dialektologija, etimologija, izposojenke I LESSEMI ISTROVENETI NELLA PARLATA DI KRKAVČE I SINTESI Con il presente l'autrice intende spiegare i lessemi istroveneti nella parlata savrina. L'autrice presenta l'analisi etimologica di alcuni prestiti di origine istroveneta. Il materiale e stato raccolto a Krkavče durante una ricerca dialettologica. La spiegazione etimologica delle espressioni raccolte offre un quadro piu chiaro del prestito dei lessemi e del loro uso fra i parlanti del dialetto savrino. La ricerca dialettologica che contiene 1898 domande, e stata eseguita in base ad un questionario studiato ed adattato alla situazione sociale e culturale del punto inquisito. L'analisi e incentrata sui prestiti annotati nei gruppi semantici che riguardano le tradizioni e le istituzioni e la vita, il matrimonio e la famiglia. Parole chiave: le parlate savrine, istroveneto, dialettologia, etimologia, prestiti Suzana GILJANOVIC: IZBRANI ISTRSKOBENESKI LEKSEMI V KRKAVSKEM GOVORU I, 119-132 UVOD Namen pričujočega dela je razložiti istrskobeneške izposojenke v šavrinskih govorih. Logar (1996, 404) pravi, da je šavrinski govor rezultat mešanja slovenskih in hrvaških ter srbskih narečnih prvin. Pomembno pa je poudariti, da se v šavrinskem izrazju skriva bogato istrskobeneško besedišče, ki odraža prežetost slovanskega in romanskega sveta. Zanimiv je pojav tako imenovanih hibridnih izposojenk,1 sestavljenih iz romanskega in slovenskega jezikovnega elementa, ki še dodatno bogatijo istrsko narečje. ISTRSKO NAREČJE IN ŠAVRINSKI GOVOR Tine Logar, eden najbolj uglednih slovenskih dialek-tologov, je med prvimi proučeval govore v slovenskem delu Istre (in seveda Slovenije). Poleg njega velja omeniti Frana Ramovša. Tudi poljski dialektolog MieczysWaw Matecki in hrvaški dialektolog Josip Ribaric sta poskušala začrtati istrske dialekte. Najbolj prepričljiva je vsekakor Logarjeva razporeditev istrskih dialektov. Istrsko narečje, je narečje, ki se govori v Istri približno od črte Miljski zaliv-Kozina-Podgorje-Rakitovec na severozahodu do slovensko-hrvaške meje na jugu. Ima dva govora: rižanskega in šavrinskega. Prvi se govori do črti Koper-Marezige-Zazid, drugi južno od tod. Obema je skupna vrsta enakih pojavov, ki so značilni za dolenjska in primorska narečja: podoben besedni zaklad z mnogimi zlasti romanskimi izposojenkami; dinamični naglas; pretežno ena sama kvantiteta naglašenih samoglasnikov; y za dolgi u (myha); u za padajoči dolgi o v večini govorov (nus, bus); enak refleks za doga e in § ter za kratke naglašene i, u, e, kar dokazuje dolenjsko-notranjski izvorteh govorov; l za prvotni soglasniški skupini tl, dl (plela, pala); č/t' ta t' (nuč); šč za st' (na tšče); ohranjen r v skupinah čre-, žre- (čerešna); mehki n (lykna); w/v za nekdanji u, odvisno od sledečega samoglasnika (krawa/videt); -h za -g pred pavzo (buh); -n za -m (znan); samo nezveneči nezvočniki pred pavzo (zuop), ohranjen srednji spol (sieno); izguba dvojine pri glagolu; kratki nedoločnik na -t -č; pogojnik, tvorjen z bin, biš; končnica -ste v 2. osebi množine sedanjika; glagolske pripone -avat, -evat, -uvat; vezava predloga pri (pele/pul) z rodilnikom (pele/pulzida). Šavrinski govor (vasi Pomjan, Šmarje, Marezige, Kr-kavče, Nova vas, Sočerga, Trebeše in Rakitovec) je rezultat mešanja slovenskih in hrvaških ter srbskih narečnih prvin v zvezi z uskoško kolonizacijo Istre. Od rižanskega se loči zlasti po tem, da ima v dolgih ne-naglašenih zlogih večinoma same monoftonge: dolgi i iz dolgega i; dolgi y iz dolgega u; dolgi u iz padajočega in novorastočega dolgega o ter zlogotvornega trdega W (vus, muker, tučen); dolgi e 'z dolgega e (sneh); dolgi o iz dolgega o in sekundarno naglašenega ter kratkega nagla-šenega o (zoz, okno, kon); dolgi e iz dolgega padajočega oz. rastočega e, § ter kratkih naglašenih i, u, e (šes, reku; pes, petak; set, kep); dolga a/a iz sekundarno naglašenih ter kratkih naglašenih e, a, a; dolgi a iz dolgega a in a (brada, bolan). Tudi šavrinski e za dolgi e je nastal iz starejšega ej po monoftongizaciji, kar prav tako dokazuje dolenjsko-notranjski izvor. Druge značilnosti šavrinskega govora so še: zapleten razvoj kratkih naglašenih a, e, a; a iz e v nenaglašenih zlogih; -a iz -a (mačka); -e iz -i; -a iz -e; ukanje (u za o); šavrinski govor ne pozna mehčanja k, g, h pred sprednjimi samoglasniki (kypac, zgybiu, hiša); -s iz -st (pes); ohranjen g (goba); j/l1 iz l1 (kraj, kral1); srednji l tudi pred zadnjimi samoglasniki a, o, u; tvorba primernika z več (več mlat); tvorba prihodnjika s pomožnim glagolom čon/čen in nedoločnikom (Logar, 1996, 403-404). ISTRSKOBENEŠKI IDIOM Istrobeneščina je najbolj razširjeni romanski govor2 v Istri; včasih je imela vlogo Koivr/ za vse prebivalce, zato je njen vpliv na vse istrske govore najmočnejši (Filipi, 1993, 275). Goran Filipi v članku z naslovom Situazione lingui-stica istro-quarnerina pravi: "Istroveneto, il dialetto romanzo piu diffuso della regione istro-quarnerina. L1 idioma e parte integrale del dialetto veneto. Non e autoctono; dunque non e la continuazione (sviluppo) della parlata latina del territorio. Trattasi di un idioma importato dalla Serenissima che in pochi secoli ha co-perto praticamente tutti gli idiomi romanzi del posto. 1 Pri sestavljenih besedah in sintagmah za leksikalne enote, ki jih sestavljajo en ali ve č morfemov, so možni trije tipi interference: a) prenos vseh elementov, b) prenos vseh elementov s semantično raz širitvijo, c) preneseni so samo nekateri elementi, ostali so reproducirani, sem sodijo hibridne besede, d) dodajanje pomanjševalnih pripon (Weinreich, 1974, 68-88). 2 Poleg omenjenega idioma poznamo v Istri naslednje govore : 1) istrobeneški idiom: najbolj razširjeni romanski govori v Istri; včasih je istrobeneščina imela vlogo Koivr za vse prebivalce, zato je njen vpliv na vse istrske govore najmočnej ši; 2) istriotski idiom: edini avtohtoni istrski govori, ki so se ohranili do danes; 3) istroromunski idiom, romunski dialekti; 4) hrvaški dialekti; 5) slovenski idiomi; 6) črnogorski govor v Peroju: črnogorski otok v JZ Istri; 7) standardni jeziki: slovenščina, italijanščina, hrvaščina; 8) drugi idiomi: (gre za slovanske in neslovanske govore (srbski, bosenski, albanski ter drugi dialekti in jeziki), ki so v slovenski in hrva ški Istri od nedavnega, v glavnem po drugem velikem eksodusu Italijanov (a tudi drugih prebivalcev Istre) leta 1955, in nimajo mo žnosti pomembnejše vplivati na starejše istrske dialekte (Filipi, 1993, 275-284). Suzana GILJANOVIC: IZBRANI ISTRSKOBENESKI LEKSEMI V KRKAVSKEM GOVORU I, 119-132 L'lstria era completamente sotto il dominio della Repub-blica di Venezia nel 1420. Non tutti sono d'accordo che l'istroveneto sia un dialetto importato. Lauro Decarli dedica due capitoli del suo libro a questo problema [...]" (Filipi, 1988-89, 153). DIALEKTOLOŠKA RAZISKAVA Opis raziskovalne točke Krkavče, v Krkavčah, ljudsko Krkavci, krkočanski, Krkočani, 175 m nadmorske višine, 263 prebivalcev (podatek iz leta 1995). Razpotegnjena vas ob cesti Koper-Šmarje-Sečovlje v Šavrinskih brdih nad dolino Dragonje. Vrsta zaselkov je raztresena po vsem pobočju: Abrami, Draga, Girič, Gavini, Hrib, Mačkujek, Pršuti, Rov, Solne, Sv. Maver, Škrljevec in Zvabi.3 Bližnja vzpetina na jugu je Marišče. Kraj pokopališča verjetno še prazgodovinski kamen z reliefom gole človeške figure.4 Krkavče so med najbolj zanimivimi kraji slovenske Istre. Tu se je najdlje ohranila narodna noša. Domačini govore dokaj čisto slovensko narečje. Poučna so lepa ledinska imena, na primer Darinje, ki spominja na pogansko dobo. V župnišču hranijo glagolske listine iz 17. stoletja, v cerkvi so še leta 1886 brali glagolsko mašo. Ko so spadale Krkavče pod Beneško republiko, so va-ščani sami volili svojega župana in podžupana. Ko je prišel leta 1566 krkavški župnik Goja v Koper, da bi se pogovoril z nekaterimi člani mestnega sveta o dajatvah krkavških podložnikov, so morali sindiki poklicati tolmača (KLS, 1968, 136). Značilna istrska obmejna vas z gručastim jedrom leži v jugozahodnem delu Šavrinskega gričevja, na ozkem pomolu ob robu slemena, ki se spušča v dolino Krkav-škega potoka. K naselju sodijo še zaselek Hrib ob sle-menski cesti nad vasjo ter več zaselkov po sosednjih slemenih in pobočjih nad dolino reke Dragonje. Jedro vasi s cerkvijo vernih duš se je razvilo na apnenčasti skali sredi flišnega sveta. O njeni nekdanji gospodarski moči priča bogata stavbna dediščina. Naselje je zaradi ohranjene zgradbe in oblike pomemben spomenik kmečkega stavbarstva. Nad Hribom stoji župnijska cerkev sv. Mihaela (KLS, 1996, 204-205). Terensko delo Dialektološka terenska raziskava je potekala od marca do oktobra 20075 v Krkavčah pri Kopru. V vasi živi le še peščica starejših prebivalcev, ki govore krkavški, torej šavrinski dialekt. V govoru drugih vaščanov je čutiti interference knjižne slovenščine (tudi italijanščine) ter pogovornega jezika. Poleg maloštevilnih domačinov živijo v vasi novi prebivalci, ki so obnovili stare, zapuščene hiše, strnjene ob vaški cerkvi, in dialekta vsekakor ne poznajo. Za dialektologa je ustrezen informant torej tisti, ki od rojstva živi v vasi in v vsakdanjem življenju komunicira tudi v dialektu in želi z dialektologom sodelovati. Vprašalnica, po kateri je bila izpeljana raziskava, je zelo obsežna (1898 vprašanj) in zajema različna, včasih zelo specifična pojmovna področja. Pri SI. 1: Informatorka Ana Grižon (foto: S. Giljanovič). Fig. 1: Informant Ana Grižon (photo: S. Giljanovič). Informatorka Ana Grižon je naštela naslednje zaselke vasi Krkavče: Šksr'jevac, Zvabi, yla'vine, Pul A'brano, Pul Baščancica, Pol 'Pycaro, Rou, U D'raye, Pul kamena, Sveti Maver, H'rip, Pul Dvure (zapisano s slovensko fonetično pisavo). Pod opis vasi sodijo še naslednji, nekoliko zastareli, podatki (Krajevni leksikon Slovenije, 1968, 136): Kmetijstvo s poudarkom na vinogradništvu; bergonja. Razvita živinoreja; precej gozdov, največ hrastov in kostanjev. Gojitev oljk, ki je bila do zadnje vojne donosna, je precej nazadovala. Kljub temu so staro oljarno preuredili v stiskalnico na električni pogon, ki dobiva surovine iz širšega zaledja, celo iz krajev onkraj Dragonje. Staro zaledje z jedrom na živi skali, kjer stoji cerkev sv. Ane. Studenčnica; v vasi zajetje vode, kjer je tudi pralnica. Napajajo v kalih. Kraj je bogat narodopisnih zanimivosti; ohranjena stara ognjišča, žmrlje, ročni mlini za žito, stope in pileštrine. Nad Šrljevcem ostanki gradi šča. Zvočne posnetke hrani avtorica članka. Suzana GILJANOVIC: IZBRANI ISTRSKOBENESKI LEKSEMI V KRKAVSKEM GOVORU I, 119-132 najzajetnejšem delu raziskave (del le-te sta analizirani semantični polji) je sodelovala gospa Ana Grižon (gospodinja, stara 75 let), ki od rojstva živi v vasi in govori šavrinski dialekt. Nekateri specifični termini, ki zadevajo poljedelsko in kmetijsko izrazje, informatorki niso bili dobro poznani, zato smo po njih povprašali Krkočana Mihaela Pucerja, kmeta in delavca v upokoju, starega 84 let, in Jožeta Pribaca, 70 let starega kmeta, ki vse življenje kmetuje v vasi. Po seznanitvi z ustreznim informatorjem in natančni proučitvi (spodaj opisane) vprašalnice je dialektološko delu usmerjeno k snemanju in zapisovanju zbranega gradiva. Vprašalnica, ki ji je avtorica prispevka sledila pri izpraševanju informatorjev, obsega 1898 vprašanj in je bila izdelana za Atlas linguarum Histriae (ALH). Raziskovalci s področja dialektologije (med njimi sta tudi dr. Goran Filipi in dr. Rada Cossutta) so jo sestavili na osnovi vseh razpoložljivih vprašalnic za različne lingvistične atlase (ALI, ASLEF, AIS, SLA, AM). Prilagojena je bila socialnim, zgodovinskim in seveda jezikovnim razmeram obravnavanega območja.6 V članku so izpostavljene nekatere izposojenke iz semantičnih polij, ki zadevajo običaje in institucije ter življenje, poroko in družino. Celotna vprašalnica zajema naslednje sklope: 1. Vremenske razmere; Fenomeni atmosferici, 2. Geomorfologija; Configurazione del terreno, 3. Običaji in institucije; Tradizioni ed istituzioni, 4. Telo in občutki; Corpo e sensazioni, 5. Števniki in opisni pridevniki; Qualitá e quantitá del percetto 6. Čas in koledar; Scorrere del tempo e calendario 7. Življenje, poroka in družina; Vita, matrimonio e famiglia, 8. Hiša in posestvo; Casa e podere 9. Garderoba in dodatki; Vestiario ed accessori 10. Hrana in pijača; Cibi e bevande 11. Živali: sesalci, plazilci, dvoživke; Animali: mam-miferi, rettili, anfibi 12. Živali; animali: Ptiči; uccelli 13. Živali; animali: Insekti, insekti 14. Poljedelstvo; Agricoltura a) orodja in delo; strumenti e lavori b) vinogradništvo; viticultura c) reja živali; allevamento del bestiame č) čebelarstvo; apicultura d) oljkarstvo; olivicoltura e) sadno drevje; alberi fruttiferi f) gojene rastline; piante coltivate 15. Divje rastlinstvo; Flora spontanea a) drevesa in grmi; alberi e cespugli b) trave in gobe; piante e funghi Obsežno poglavje o pomorstvu in ribištvu zajema dodatnih 435 vprašanj. Informatorjev iz istrskih vasi po tem semantičnem polju nismo izpraševali, saj jim je specifična pomorska in ribiška terminologija neznana. Zelo dobro pa jo poznajo prebivalci nekaterih kraških (slovensko govorečih) vasi v tržaškem zaledju (Kontovel, Križ). 16. Pomorstvo; Marineria I. Morje; Mare II. Geomorfologija: Geomorfologia III. Meteorologija; Meteorologia IV. Navigacija in manevri; Navigazione e manovre V. Plovila; Imbarcazioni a) vrste; tipi b) deli; parti c) gradnja in vzdrževanje; costruzione e manu-tenzione d) oprema; atrezzatura e) veslo; remo f) jamborji in jadra; alberatura e velatura g) vrvi; cordame h) življenje na ladji; vita di borda VI. Življenje na ladji; Vita di bordo VII. Ribolov; Pesca a) vrste; specie b) pribor; arnesi c) mreže; reti VIII. Favna; Fauna a) ribe; pesci b) kiti; cetacei c) plazilci; rettili d) mehkužci; molluschi d) raki; crostacei e) iglokožci in mehkovci; echinodermi e cecen-terati f) ptiči; uccelli marini g) morska flora; flora marina SEZNAM ANALIZIRANIH ISTRSKOBENEŠKIH IZPOSOJENK7 92. creanza, olika kar'janca 93. ladro, tat 'ladro 97. pettegola, opravljivka caku'lona 98. pettegolezzo, čenča 'cakula 99. sparlare, opravljati di'skorit s'labo 6 Pričujoča raziskava se vključuje v zelo obse žen projekt, naslovljen NASIK (Narečni atlas slovenske Istre in Krasa), katerega nosilec je dr. Goran Filipi. 7 Zaporedje ustreza oštevilčenju vprašanj za NASIK. Suzana GILJANOVIC: IZBRANI ISTRSKOBENESKI LEKSEMI V KRKAVSKEM GOVORU I, 119-132 104. persona dello stesso nome di battesimo, soimenjak 'zensa 109. strega, čarovnica št'riya tudi šfrolija 111. malocchio, urok to'ka s'labijti 127. candelabro, svečnik kande'lar 133. borsa delTelemosina, torba za miloščino 'borša ot li'mozna 136. capella nei campi, kapelica ka'pelca 141. erbolaio, zeliščar do'maci 'medey 403. soprannome/ nomignolo, vzdevek šora'nome 413. cordone ombelicale, popkovina kur'don 422. fascia, povoj/ plenica 'faša 425. bavaglino, slinček bavar'jolčič 426. cuffietta, kapica ba'retica 428. babau, bavbav ba'bau 430. giocattolo, igračka $jo'katolo 431. bambola, punčka 'pupica 444. altalena, gugalnica 'yondula 447. vergine, devica ver$i'nela 449. innamorato, zaljubljen enamo'ran 451. fidanzato, zaročenec, ma'rožo 459. sposa, nevesta, no'vica 505. marito della sorella del padre, mož očetove sestre 'barba 510. marito della sorella della madre, mož materine sestre 'barba 514. fratello del padre, očetov brat 'barba 519. fratello della madre, materin brat 'barba 542. uomo/ donna che tiene al battesimo o alla cresima, boter 'boter/ 'šantla 543. bambino,a tenuto,a al battesimo o alla cresima, deček, kateremu smo boter pri krstu ali birmi fi'joco/ fi'joca ETIMOLOŠKA ANALIZA PREVZETIH BESED Običaji in institucije - tradizioni ed istituzioni 92. olika, creanza kar'janca Krkavški izraz kar'janca, ki je soroden z istopo-menskim istr. slov. (Sv. Anton) ka'rjanca (Jakomin, 1995, 51) in s čak. (Bergud) krijancija in krijanca, (Čepic) krijdncija (IrLA, 2004, 97, 98), je iz istrskobeneščine prevzeta beseda, izpričana na vsem beneškem območju: prim. trž. it. in ben. it. creansa /creanza (GDDT, 1987, 181; Manzini, 1995, 57-58; VG, 1999, 262); istr. ben. inačico criánsa (Manzini, 1995, 57-58) ben. dalm. creianza (GDDT, 1987, 181), creško crianza (VG 262), milj. creánsa (Stener, 2000, 45) in ben. creánsa (Durante, 1975, 75). Vsi navedeni izrazi se pojavljajo s splošnim pomenom "olika". V španščini je crianza izpričana že leta 1105 v srednjeveški latinski obliki, iz criar, 'allevar bene1, iz. lat. creare, it. creare (DELI-cd), kar je prešlo tudi v knj. it. creanza oz. kalabreš. crianza (GDDT, 1987, 181; Durante, 1975, 75). Doria v GDDT (1987, 181) omenja dva pomena za tržaškoitalijanska izraza creansa, creanza: 1) urbanita, belle maniere, buona educazione; 2) ció che si lascia in fondo del piatto o bicchiere per non apparire agli occhi altrui ingordo; (Fiume, Cherso, Zara, tj. Reka, Cres, Zadar). V šavrinske govore je beseda prišla iz bližnjega istr-skobeneškega dialekta, saj je izposojenka izpričana v vseh istrskoitalijanskih govorih. 93. tat, ladro 'ladro Šavrinska beseda ladro ustreza istr. slov. (Sv. Anton) 'ladro (Jakomin, 1995, 63). Razširjena je po vsem beneškem arealu, pa tudi drugod po Italiji: prim. trž. it. ladro (GDDT, 1987, 318), istriot. laro (ILA 53) in beneč. ladro (Boerio, 1856, 367). Izpričan samostalnik moškega spola je v šavrinski govor prišel s posredovanjem istrskobeneškega dialekta, morfološko in fonetično je identičen ital. sam. m. sp. ladro s pomenom: lopov, tat. Leksem izvira iz lat. tož. latrone(m), ki je pravzaprav prevzet iz grščine s pomenom it. 'brigante' knj. sl. 'razbojnik, ropar, bandit' in it. 'grassatore' knj. sl. 'kupljiv, najemniški'. Pojma, ki sta bila sicer Rimljanom neznana, sta nadomestila latinski samostalnik fur, 'lopov, tat'. Latinski samostalnik latrone(m) je prešel v italijanske dialekte iz imenovalnika ali orodnika (DELI-cd). 97. opravljivka, pettegola caku'lona Šavr. sam. ž. sp, caku'lona je z manjšimi fonetičnimi spremembami izpričan tudi v istrorom. (Brdo, Škabici, Zankovci) un cakulon (sam. m. sp.) (IrLA, 2004, 101), pa Suzana GILJANOVIC: IZBRANI ISTRSKOBENESKI LEKSEMI V KRKAVSKEM GOVORU I, 119-132 še istrorom. (Škabici, Kostrčan) o čakulons in o čakulona (sam. ž.sp.) (IrLA, 2004, 99). Izraz je pomensko identičen ben. ciacolon (Durante, 1975, 64), trž. it. ciacolon, ciacoldna (VG, 1999, 207), milj. ciacolon (Stener, 2000, 39), istr. ben. ciacolon (Manzini, 1995, 46) in vodnj. ciaculon (GDDT, 1987, 147). Leksem, ki označuje opravljivko, -ca je, izpričan v celotnem istrskem in beneškem arealu (VG, 1999, 207). 98. čenča, pettegolezzo 'čakula Šavrinski izraz 'čakula, je soroden istopomenskemu istr. slov. izrazu (Sv. Anton) 'čakole (pl.) (Jakomin, 1995, 25) in čak. (Čepic) čakulne (IrLA, 2004, 101). Izpričan je v celotnemu beneškemu in istr. it. jezikovnemu območju. Prim. raznovrstnost izrazov ciacola, ciacolada, v pomenu klepet (knj. it. chiacchierata) ciacoleta, s pomanjš. pripono s pomenom manjši klepet (knj. it. chiacchi-erina), ciacolezi (knj. it. chiacchiericcio), pa še različice z manjšimi pomenskimi in fonetičnimi različicami ciacula, ciacula, ciaculita- ciaculon-ciacoleta (VG 207). Prim. tudi ben. ciacola (Durante, 1975, 64), milj. ciacola, v it. razlagi = chiacchiera, parola, ne v pomenu čenča (Stener, 2000, 39), ben. it. ciacola, v obeh pomenih, tj. čenča in klepet (it. razlaga: chiacchiera, col-loquio, voce, petegolezzo), trž. it. ciacola (klepet) (GDDT, 1987, 147), rovinj. ciacula (GDDT, 1987, 147) in beneč. ciarla, chiacchiera; z razlago: "mormoramento, voce sparsa ma non vera, che dicesi anche chiappola, baia, vescica" (Boerio, 1856, 469). Izraz je prevzet in skupen celotnemu beneškemu, istr. ben., istr. slov. in istr. it. jezikovnemu območju, izhaja pa iz onomatopeične osnove *klakk- (Manzini, 1995, 46). Zingarelli-cd pod geslo ciacola, ciaccola navaja, da je beseda beneška in da se načeloma uporablja v množini. V knjižni italijanščini pa ji ustreza izraz 'chiacchiera1, istega izvora. 99. opravljati, sparlare di'škorit s'labo Besedna zveza di'škorit s'labo (dobesedno: govoriti slabo) je sestavljena iz romanskega in slovenskega elementa. Analiza je usmerjena samo na prvi, romanski del besedne zveze, to je na šavrinski glag. di'škorit. Glagol so Šavrini prevzeli od istrskobeneških govor- cev. Vzporednice najdemo v ben. discórare (Durante, 1975, 88), trž. it. discórer (VG, 1999, 314; GDDT, 1987, 203), furl. discóri (VG, 1999, 314; GDDT, 1987, 203) in beneč. descorer (Boerio, 1856, 228). Glagol discórer je fonetično in morfološko najbližji beneč. descórer; prim. rovinj. descóuri, vodnj. descûri (GDDT, 1987, 203). Izvira iz latinskega glagola discürrere (currere); sestavljeno, t.j. iz currere, knj. it. 'correre'; knj. sl. 'teči' in dis. knj. it. 'dispersione, separazione'; knj. sl. 'razkro-pitev, razpršitev, razsipanje' (DELI-cd). Ta oznaka je kasneje dobila drugi pomen, natančneje: "correre, nella mente, da un'idea all'altra". Prim. rek; el discore un pasto v pomenu, knj. it.: 'parla di continuo' (Durante, 1975, 88). V šavrinsko in istrskoslovensko narečje je vsekakor prešel iz sosednjega beneškega in/ali istrskobeneškega jezikovnega okolja. Vsekakor ga pozna tudi knjižna italijanščina v obliki discorrrere (Lo Zingarelli-cd). Gre za hibridno besedo,8 sestavljeno iz romanske osnove, ki ji je dodana poslovenjena glagolska nedoloč-niška pripona.9 104. soimenjak, persona dello stesso nome di bat-tesimo 'zensâ Krkavški sam. 'zensa je soroden z istopomenskim čak. (Čepic) zenso (IrLA, 2004, 102) in istrorom. un ženso (IrLA, 2004, 102) in označuje 'soimenjaka' (in ne samo) po celotnem istrskem in beneškem obmčju. Prim. istopomenski: vodnj. senso (Rosamani, 1999, 1002) in kopr. istr. ben. jenso (Manzini, 1995, 221). Prim. zgoraj navedeni in nekoliko drugačen pomen v beneč. zenso. "voce e maniera antica di saluto che s'usa ancora tra 'l basso popolo di Venezia, dicendosi Adio Zenso, Ve saludo Zenso, (...)., come se si dicesse Amico, Paesano, Concitadino, ti saluto. (...) Questa parola si esprime in due sensi, cioè per una specie di pronome, indicando che il salutato abbia il nome di chi saluta; o il più delle volte semplicemente per amico. Dice alcuno, per esempio, El tal de tali el ze mi zenso, cioè Ha il mio nome (...)" (Boerio, 1856, 810). Izvorni lat. pomen je glede na zgoraj navedeno ohranil beneč. dialekt v smislu sovaščan, prijatelj. Morda se je od tod (ali v obratni smeri) pomen razširil na "soimenjaka". Beseda izhaja iz govorjene latinske besede. *gentius, it. prev. 'della stessa gente'.10 8 Pri izposojanju so preneseni samo nekateri elementi, ostali so reproducirani (Weinereich, 1974, 68). 9 Pojav je definiran in razlo žen v Cossutta, 2002, 294. 10 Se si chiede l'etmologia di questo vocabolo, risponde l'Autore ch'esso è corrotto e proviene immediatamente dal lat. Gens, pronunziato e ridotto alla maniera del nostro dialetto, in cui il GEN è spessissime volte convertito in ZEN : come dal lat. Gente si fece ZENTE, da Gentile ZENIL ec., e nel qual dialetto è anche l uso fra gl'idioti di facilitarsi la pronuncia imbarazzata di alcune voci troncate da consonanti, coll'aggiungervi una vocale (...). Di Gen dunque fa zen e rimanendoti la consonante s, aggiungivi l'o, eccoti Gens trasformato in ZENSO. Gens secondo i Latini, riferivasi al nome o stirpe da cui si diramavano più famiglie ; o ben anche tutti i cittadini di uno stesso paese; il qual vocabolo adattato all'uso de' tempi presenti, corrisponde a Paesano ; Patriota; Concittadino, e se si vuole nel senso nostro più concludente a Veneziano (Boerio, 1856, 810). Suzana GILJANOVIC: IZBRANI ISTRSKOBENESKI LEKSEMI V KRKAVSKEM GOVORU I, 119-132 Gre za tipično benečanski leksem, ki sta ga prevzela tržaškoitalijanski in istrskobeneški dialekt ter ga posredovala šavrinskim govorcem. 109. čarovnica, strega š'triya Splošno znan šavrinski izraz lahko primerjamo z istr. slov. (Sv. Anton) š'triga (Jakomin, 1995, 127), s čak. (Bergud.) štrlga, štrigOn in čak. (Čepic) štriga, štrigon (IrLA, 2004, 104). Istrskobeneška sposojenka je izpričana v vsem beneškem in istrskem arealu: prim. beneč. striga (Boerio1856, 715), ben., kopr. istr. ben, muglis. in zadar. ben, striga (Rosamani, 1999, 1107), pa tudi ben. striga (Durante, 1975, 285), istr. it. pulj. striga (Glavanic, 2000, 181), milj. striga (Stener, 2000, 156), kopr. istr. ben. striga (Manzini, 1995, 239). Iz lat. strLga(m), ljudska različica obilke strTx, strLgis, v pomenu 'uccello notturno1; 'nočni ptič', ki je v latinščini izražen s stngem, iz gr. strix, strigos (morda ima onomatopeičen izvor). (DELI-cd). 111. urok, malocchio to'ka (3. os. ed.) s'labifä Po informatorkinem pričanju smo za urok zapisali analitično obliko oz. besedno zvezo to'ka s'labiyä, (slov. zgodi se nekaj slabega) sestavljeno iz beneš., beneč., istr. ben. ali tudi trž. glagola tocar in slovenskega elementa. Vzporednice zasledimo v: ben. tocar (Durante, 1975, 299), beneč. tocar (Boerio, 1856, 752), milj. tocar (Stener, 2000, 164) in trž. it. tocar (GDDT, 1987, 209; VG, 1999, 195). Neprehoden glagol v knj. it. 'capitare, avvenire, accadere', knj. sl. 'zgoditi se' je uporabil med prvimi S. Bernardino da Siena leta 1444 (DELI-cd). GDDT (1987, 209) izvaja glagol iz srlat. toccäre, morda iz onomatopeične osnove *tokk. Beseda je iz dialekta prešla v slovenski dialekt gl. tokati (A. Aškerc (1856-1919), U. Cenda v: 'Est Europa' 1, 1984). 127. svečnik, candelabro kande'lar Šavr. izraz kande'lar, ki je izpričan tudi v istrorom. (Jesenovik) un kandelar (IrLA, 2004, 110) je razširjen v beneč. candelier (Boerio, 1856, 127), trž. it. candelabrio (GDDT, 1987, 121), trž. it., istr. ben. candeler, (izpričan v Kopru v 15. stol. "chandeleri"), (VG, 1999, 158), furl. ciandeler (VG, 1999, 158) in milj. candelier (Stener, 2000, 34). Latinski učeni samostalnik moškega spola cande-läbru(m) je izpeljan iz latinskega samostalnika ž. sp. candela, ta pa iz glagola candere, knj. sl. 'bleščati se, svetiti se, lesketati se, odsevati' (DELI-cd). 133. torba za miloščino, borsa dell'elemosina 'borša od H'mozna Istrskoslovenska oziroma šavrinska besedna zveza je sestavljena iz dveh romanskih elementov, spojenih s slovanskim predlogom po istr. ben. kalku. V knj. slov. bi v omenjenem primeru bil ustreznejši predlog za in ne od. Sklepamo lahko, da gre za kalk po (istrsko) beneškem izrazu borsa da limosina (Boerio, 1856, 93). Besedno zvezo bomo analizirali ločeno. 'borša ot li'mozn~ a) 'borša b) li'mozna a) Istr. slov. in šavr. izraz uporabljajo istr. slov. govorci v Sv. Antonu 'borša (Jakomin, 1995, 17). Razširjen je po vsem beneškem in istrskem jezikovnem območju: prim. beneč. in trž. it. borsa (Boerio, 1856, 93; GDDT, 1987, 86; VG, 1999, 107). Prešel je v knjižno italijanščino in skoraj vsa italijanska narečja (GDDT, 1987, 86.). Prim.: fr. borse, bourse; špan. in port. bolsa; prov. in katal. bossa. Iz pozne, literarne latinščine byrsa(m) in ljudske oblike bursa(m), izpričano konec 4. stoletja. Leksem izvira iz gr. byrsa, ki pomeni usnje, ki pa jo je že srednjeveška latinščina razširila na pomene: 'usnjena vrečka, vrečka za denar' [...Jizraz bursa je zabeležen od leta 1206 v Emiliji in od leta 1301 v Venetu (DELI-cd). b) Istr. slov. in šavr. izraz je v rabi v istr. slov. (Sv. Anton) li'muezna (Jakomin, 1995, 66). Razširjen je na istrskem in beneškem ozemlju: prim. kopr. istr. ben. lemdfena (VG, 1999, 534), istr. ben., zadar. lemdjina (VG, 1999, 534), ben. lemosina (Durante, 1975, 138). Iz klas. latinščine, cerkv. izraz eleemosyna, iz gr. eleemosyne, izpeljano iz eleemon (misericordioso, usmiljen). Celotno besedno zvezo smo zasledili v čak. (Čepic) vrlča za lemdzinu (IrLA, 2004, 113) in istrorom. govorci (Šušnjevica) o barse de lemozins (IrLA, 2004, 113), pa tudi v beneč. borsa da limosina (Boerio, 1856, 93). Šavrinski govorci so obliko 'borša in li'mozn~ prevzeli od istrskobeneških govorcev. 136. kapelica, capella nei campi ka'pelca Krkavški izraz ka'pelca ustreza sorodnemu istr. slov. (Sv. Anton) ka'pelca (Jakomin, 1995, 50), čak. (Brgud, Čepic) kapelica (IrLA, 2004, 114). Poznajo ga beneški in istrski govorci; prim. istr. beneš. capela (VG, 1999, 165), ben. capela (Durante, 1975, 57), kopr. istr. ben. capela (Manzini, 1995, 39), trž. it. capela (GDDT, 1987, 126) in beneč. capela (Boerio, 1856, 133). Čeprav je samostalnik izpričan v vsem ben. in istr. it. arealu, ne moremo z gotovostjo trditi, da je v šavrinske govore prešel brez/s posredovanjem slov. knj. jezika. Kot pravi Slovenski etimološki slovar, je beseda prevzeta po zgledu nem. Kapelle in it. cappella iz srlat. cappella 'manjša cerkev', ker je prvotna manjšalnica srlat. cappa 'plašč' (Snoj, 2003, 256). Suzana GILJANOVIC: IZBRANI ISTRSKOBENESKI LEKSEMI V KRKAVSKEM GOVORU I, 119-132 141. zeliščar, erbolaio do'maci 'medex Informatorka ne pozna ustreznega šavrinskega izraza, ki bi bil vzporeden izrazu zeliščar. Za njegovo označitev uporabi besedno zvezo, sestavljeno iz slove(a)n-skega in istr. ben. elementa. Pričujoča analiza se bo osredotočila le na drugi element. Istrskobeneška izposojenka 'mede% ki je izpričana v šavrinski vasi Krkavče, je znana širšemu ben. arealu: prim. beneš. medego/miedego (Boerio, 1856, 408), ben. medego (Durante, 1975, 155), kopr. istr. ben. medego (pl. -isi-, -izi) (VG, 1999, 614), in podobno kopr. istr. ben. medego (plur. -ghi ali ci), z variantami pri tvorbi množine (Manzini, 1995, 129). Z gotovostjo lahko trdimo, da je izposojenka benečanska, beneška ali istrsko-beneška. V zaledja obalnih mest je bila sprejeta iz istrskobeneškega jezikovnega okolja brez posredovanja trž. it., saj tržaški dialekt, kot tudi creški in reški, namesto tega uporablja leksem dotor (GDDT, 1987, 213); zgoraj navedena izposojenka med govorci iz omenjenih območij ni v rabi. Iz knj. lat. medicu(m) iz glagola mederi (curare, medicare; negovati, zdraviti). Življenje, poroka in družina - vita, matrimonio e famiglia 403. vzdevek, soprannome sora'nome Izposojenka sora'nome je sestavljena iz prislova šora in samostalnika nome; v ben., beneč. in istr. it., je it. prislov sopra oz. latinski prislov super izpričan v širšem beneškem arealu. Najbolj poznan je kot sora, ampak z različicami: rovinj. in vodnj. sura, creš. in zadar. (de)sovra in galež. sora (GDDT, 1987, 650). Iz dialekta je prislov prešel v istr. slov. in šavr. govore (GDDT, 1987, 650). Šavrini so besedo prevzeli iz sosednjega istr. it. oz. ben. okolja. Sorodna je beneč., trž. it., istr. ben., ben., milj., kopr. istr. ben. obliki soranóme (Boerio, 1856, 675; GDDT, 1987, 651; VG, 1999, 1053; Durante, 1975, 271; Stener, 2000, 150; Manzini, 1995, 227) ter vodnj. različici suranon (GDDT, 1987, 650). Beseda izhaja iz srlat. supernome(n), prim. arh. it. fsopranóme (Lo Zingarelli-cd). 413. popkovina, cordone ombelicale kur'don Šavrinski izraz kur'don je prevzet iz istrobeneščine, sicer pa v določenih (istrsko)beneških govorih nima povsem enakega pomena. Prim. istr. ben. cordón tudi curdón (VG, 1999, 250 in 282), milj. cordón (Manzini, 1995, 55) in trž. it. cordon (GDDT, 1987, 175); nobeden od navedenih primerov ne označuje "popkovine", le ben. cordon s primerom: "el cordon del bunigolo" (Durante, 1975, 73) in beneč. cordón, cordón del parto z razlago: "budello che nel nascere pende fuori davanti a' fanculli" (Boerio, 1856, 197) so povsem sorodni zgoraj najdeni (istrsko)beneški oz. benečanski besedi. Oblika izhaja iz lat. chdrda(m) iz gr. chorde, ki je sicer indoevropskega izvora (latinski izraz je bil funis). Izraz cordone ombelicale se je pojavil leta 1771 (Buffon Storia XIII 26) (DELI-cd). 422. povoj, fascia 'faša Beseda je bila izposojena iz istr.ben. narečja in ima vzporednico v istr. slov. (Sv. Anton) 'faša (Jakomin, 1995, 34) ter čak. (Brgud, Čepic) faš (IrLA, 2004, 220). V rabi je med istrskoitalijanskimi, tržaškimi in "širše" beneškimi oz. benečanskimi govorci, natančneje: ben. in beneč. fassa (Durante, 1975, 95; Boerio, 1856, 26), trž. it. in pir. fassa z dodanim rekom, izpričanim v širšem ben. arealu "Bel in fassa, bruto in piaza; bruto in fassa, bel in piaza" (VG, 1999, 360, 361), kopr. istr. ben. in trž. it. fasa, s sorodnim zgoraj navedenim rekom iz istrobeneškega jezikovnega areala: "Bela in fasa, bruta in piasa" (Manzini, 1995, 75; GDDT, 1987, 226). Beseda izvira iz lat. fasciam iz fascis. Dante jo je v zgoraj omenjenem pomenu prvič zapisal leta 1321 (DELI-cd). 425. slinček, bavaglino bavar'jolčič Izraz, zabeležen v šavrinski vasi Krkavče, je isto-pomenski čak. izrazu (Brgud) babajdl in (Čepic) barbajol (IrLA, 2004, 221), pa tudi istrorom. različici un barbijol (IrLA, 2004, 221). Leksem je bil izposojen iz istrsko-beneškega narečja. Izvira iz ben. oz. beneč. jezikovega območja, saj je razširjen v vseh narečjih, ki mu pripadajo: trž. bavariol, monfalk. babarin in babariol, reš. barbariol, rovinj. bavarein in bavarol (VG, 1999, 80), tudi ben. bavarolo (Durante, 1975, 35), kopr. istr. ben. in beneč. bavaridl (Manzini, 1995, 17; Boerio, 1856, 71), trž. it. bavariol in (arh.) babariol (GDDT, 1987, 63). Boerio (1856, 71) o izvoru besede pravi: "Voce pro-babilmente corrotta dalla brbarica Bavara, definita nel Dizionario di Du Cange Pectorale linteum...mento sub-tensum ad excipiendam in infantibus bavam. Chiamasi italianamente Bavaglio". GDDT (1987, 63) pravi, da je izraz tipičen benečanski izraz, tvorjen kot npr. obliki puntariol, agariol ecc. Prim. tudi arh. it. bavagiuolo in knj. it. oz. tosk. bavagliolo (Lo Zingarelli-cd). Šavrinska beseda je torej najbližja beneč., beneš. in trž. it. vzporednici bavaridl, l in babariol. Beseda je izpeljana iz latinskega sam. baba, ki je ekspresivni leksem otroškega govora (onomatop. osnova bab-) (DELI-cd). Zanimiva je tvorba analizirane izposojenke ba-var'jolčič, ta je sestavljena iz romanske oz. beneške osnove bavariol- in diminutive pripone -čič, ki je slo- Suzana GILJANOVIC: IZBRANI ISTRSKOBENESKI LEKSEMI V KRKAVSKEM GOVORU I, 119-132 SI. 2: Ujeti trenutek v Krkavčah (foto: S. Giljanovič). Fig. 2: Captured moment in Krkavče (photo: S. Giljanovič). vanskega izvora in je bila v šavrinski govor prevzeta iz bližnjega čakavskega dialekta. 426. kapica, cuffietta ba'reticâ Šavrinizem iz vasi Krkavče ba'retica se ujema z isto-pomenskim ba!rjeta (Jakomin, 1995, 13) in čak. (Bergud in Čepic) barètica (IrLA, 2004, 221). Leksem je poznan tudi istroromunskim govorcem z manjšimi fonetičnimi premenami (IrLA, 2004, 221). Obliko bareta uporabljajo torej istrskobeneški, beneški in tržaškoitalijanski govorci (VG, 1999, 70; Durante, 1975, 33; GDDT, 1987, 57). Benečanski in istrskobeneški govorci iz Kopra pa poznajo obliko baréta (Boerio, 1856, 644; Manzini, 1995, 14). Doria (GDDT, 1987, 57) trdi, da gre pri izrazu najverjetneje za prilagoditev it. samostalnika berretta (ki pa v arh. fazi pozna obliko baretta). Navaja tudi srlat. oblike: barretum, birretum, biretum, izpeljane iz lat. birrum. Etimološki slovar podaja naslednjo razlago: iz lat. bïrru(m), z galsko osnovo, verjetno s posredovanje provens. berret (DELI-cd). Iz podane etimologije je razvidno, da so za omenjeni sam. obstajale v srlat. korenske osnove na "ber" in "bar". Lahko torej sklepamo, da so beneš. in beneč. dialekt besedo prevzeli neposredno in tako ohranili korensko osnovo "bar" in ne s posredovanjem knj. it., ki pozna korensko osnovo "ber". Zanimiva je tvorba besede ba'retica iz ben., beneč. oz istr. ben. osnove -baret- z deminutivno slovensko pripono -ica- in je med šavrinskim leksemi zelo pogosta. Tudi v takem primeru govorimo o hibridni besedi. 428. bavbav, babau ba'bau Šavr. izraz ba'bau je soroden z istrorom. (Letaj) babau (IrLA, 2004, 222) in je prevzet iz istrskobeneških govorov, v rabi je tudi v monfalk., trž. it., buj. babau (VG, 1999, 52), kopr. istr. ben. barabau, barabao tudi barabote (VG, 1999, 52; 54; 65), pir. barabo Je (VG, 1999, 65), pa tudi furl. barabao, baraboJe, barabote, bobo (VG, 1999, 52), ben. in beneč. babao, barabao, babau (Durante, 1975, 29; Boerio, 1856, 53, 62), pa še Suzana GILJANOVIC: IZBRANI ISTRSKOBENESKI LEKSEMI V KRKAVSKEM GOVORU I, 119-132 z različico kopr. i str. ben. in trž. it. babau (Manzini, 1995, 9; GDDT, 1987, 44). Doria (GDDT, 1987, 44) pravi, da je izraz poznan celotnemu istrskobeneškemu jezikovnemu območju, da gre za beneški leksem, poznan vsekakor tudi knjižni italijanščini. Leksem izhaja iz starodavnega, imitativnega izraza bau bau, v rabi za ponazoritev pasjega laježa, grški izaz je baúzein, izvorno latinski pa baurari. Pomen se je razširil za označitev namišljenega bitja, ki vzbuja strah (DELI-cd). Iz latinskega slovarja (Sandrone, 1992, 39) je razvidno, da pomeni baubor, aris, lajati poleg splošno znanega glagola latrare, latro, latras (Sandrone, 1992, 333). 430. igračka, giocattolo $jo'katolo Šavrinski samostalnik ¿jo'katolo, prevzet iz sosednjega beneškega narečja, je splošno znan in razširjen po vseh šavrinskih vaseh (Padna, Malija in Pomjan) jo'va-tolo, (Koštabona) zio'vatolo, pa tudi na obrobno kraško (notranjskem) jezikovnem območju (Črni Kal) jo'katolo (SDLA-SI I, 365). Pozna ga tudi istrorom. (Šušnjevica) jokatoli (IrLA, 2004, 223) in (Letaj) un gokatol (IrLA, 2004, 223). Izpričan je v vseh beneških in trž. dialektu; prim. kopr. istr. ben in trž. it. jogatolo (Manzini, 1995, 225; VG, 1999, 1265) z dodato trž. it. različico (redko) gio-gatolo, jogatolo in zogatolo (GDDT, 1987, 819; VG, 1999, 436) in še piran., pulj. Jogatolo (VG, 1999, 1047) ter beneč./ben. sogatolo, zogatolo (Boerio, 1856, 819; Durante, 1975, 269). Doria (GDDT, 1987, 819) ob tržaških različicah z ogatolo pravi, da je izraz zogatolo- skupen beneškemu in dalmatinskemu arealu, poznajo ga vsekakor v širši Istri in vič., pulj., ver. in trev. Vse ostale oblike se s fonet. premenami pojavljajo tudi kot soigatolo (Buje), sogatolo (Koper, Poreč, Pulj), zugatolo (padov., pulj.), ziogatolo (Piran, ben.-dalm.). Samostalnik izhaja vsekakor iz beneškega oz. benečanskega glagola zogar. Doria v (GDDT, 1987, 819) citira Pratija pa tudi Bolel-lijevo delo Parole in piazza (Milano, 1984, 214), ki menita, da je italijanski leksem 'giocattolo' izvorno beneški. Osnovni izvor ima beseda v latinskem iocu(m). A. Colmo je okoli leta 1566 v Lettere IV (str. 256) zabeležil leksem zugatolo (DELI-cd). 431. punčka, bambola, 'pupica Šavrinizem 'pupica je izposojen iz bližnjega istrsko-italijanskega jezikovnega območja in je istopomenski s sorodnim istrsko. slov. (Sv. Anton) 'pupa (Jakomin, 1995, 102) in čak. (Brgud) pupica, pupa (IrLA, 2004, 223) in Čepic pupa (IrLA, 2004, 223). Izpričan je torej v istr. ben pupa (VG, 1999, 839) in v vseh drugih beneških dialektih brez fon. in morf. sprememb prim: ben., trž. it., kopr. istr. ben. pupa (Durante, 1975, 204; GDDT, 1987, 497; Manzini, 1995, 172), pa tudi v: muglis., trevis., belun. (GDDT, 1987, 497). Iz lat pupa(m), 'fanciulla, bambola'; 'deklica', punčka', 'lutka'. Vse izpeljanke je posredoval rimskega dialekta (pupa, pupazzo, pupo), kar dokazuje že Vaccaro Belli (DELI-cd). Zanimiva je tvorba besede, z že omenjeno spojitvijo beneš. osnove pup- s slovensko pomanjševalno pripono -ica, za sam. ž. sp. 444. gugalnica, altalena 'yondula Izraz. 'vondula je prešel v besedišče šavr. govorcev s posredovanjem beneš. oz. beneč. narečja. V istopo-menski rabi 'altalena-gugalnica' je le ponekod v slov. istr. (Trebeše) 'vondolica (SDLA-SI I, 369) in čak. (Čepic) góndula (IrLA, 2004, 228). Vzporednice najdemo le v določenih beneških raziskovalnih točkah; prim. trž. it., beneš. zadar., góndola (GDDT, 1987, 275; VG, 1999, 445). Rosamani (VG, 1999, 445) pravi, da samostalnik izhaja iz beneč. gondolar, it. dondolare, gugati, nihati, zibati. Tudi Doria (GDDT, 1987, 275) omeni, da le ponekod (Albona, Zadar) govorci uporabljajo leksem góndola v prenesenem pomenu it. 'carosello, giostra', knj. sl. 'vrtiljak', gugalnica'. Pri zgoraj omenjenem izrazu v rabi v krkavškem govoru gre vsekakor za razširitev pomena zibanje gondo-le< guganje na otroških igralih. Etimološka razlaga romanskega izraza gondola je še vendo predmet raziskav in diskusij, najverjetnešji sta hipotezi, da beseda izvira iz gr. kóndy, 'vaso da bere', 'kozarec' ali iz srednjev. gr. kondoura iz pridevnika kóntouros 'dalla coda corta', 'kratkega repa'. 447. devica, vergine verjfi'nela Krkavški izraz verji'nela je soroden istopomen. istrorom. (Jesenovik) o verginela (IrLA, 2004, 229) in je v rabi v trž. it., goriš., splošno istr., dalmat. vergine (GDDT, 1987, 780; VG, 1999, 1213), kopr. istr. ben. ver jene (Manzini, 1995, 351), pa tudi beneč. vergine ali verzene (Boerio, 1856, 788). Fonem "3" se je ohranil v šavr. govoru, sicer je tipičen za beneč. dialekt, od koder je prešel v (koprsko) istrskobeneščino in vzporedno v šavrinske govore. Leksem izvira iz lat. vfrgine(m) Šavrinski govorci poznajo obravnavani leksem kot pomanjševalnico, vendar ga uporabljajo kot nevtralno obliko in ne kot pomanjševalnico ž. sam 'verji'ne. Podoben pojav smo opazili pri izposojenkah vrste ba-var'jolcic, ba'retica, 'pupica, le da gre pri obravnavani izposojenki za pomanjševalno pripono romanskega izvora (-ela). Suzana GILJANOVIC: IZBRANI ISTRSKOBENESKI LEKSEMI V KRKAVSKEM GOVORU I, 119-132 449. zaljubljen, innamorato inamo'ran Krkavška beseda inamo'ran je istrskobeneška izposojenka, vzporedna istopomen. čak. (Brgud) nemursjt (IrLA, 2004, 230) in (Čepic) namoron (IrLA, 2004, 230). Sorodna je beneč., beneš., trž. it., istr. ben. inamora (Boerio, 1856, 332; Durante, 1975, 120; GDDT, 1987, 298; Rosamani 485), od koder pravzaprav izhaja. Iz lat. amare (predindoevropskega izvora) > lat. amo-rem; sestavljen iz in- in -amore (DELI-cd). Beneška narečja imajo za ta glagol svojo obliko inamora, prim. knj. it. innamorato, tj. brez it. deležniške pripone -to. Šavrinski besedi je dodana dodana slovenska delež-niška in pridevniška pripona -an (Cossutta, 2002, 293294). 451. zaročenec, fidanzato ma'roío Krkavče poznajo za "zaročenca, -ko" izraz ma'rožo, -a ki je sopomenka istr. slov. (Sv. Anton) ma'ruežo, -a (Jakomin, 1995, 70). Omenjen izraz je izposojenka iz istrskobeneščine morojo (VG, 1999, 650). Prim. tudi ben. moroso, a (Durante, 1975, 163), kopr. istr. ben. morojo (-a) (Manzini, 1995, 135), trž. it. moroso (GDDT, 1987, 388) in beneč. moroso (Boerio, 1856, 427), za katero omenjeni avtor pravi, da je "voce bassa", tj. pogovorna različica. Knj. it. 'amoroso' izvira iz govorjene latinščine amo-rosu(m). Klasična latinščina leksema ne pozna, zatorej izhaja iz vulgarne latinščine (DELI-cd). Pri prevzemanju besede iz istrskobeneščine v šavrinski dialekt je prišlo do afereze, to je opustitve začetnega glasu ali zloga v besedi. Izraz je sicer poznan knjižni italijanščini in skoraj vsem italijanskim dialektom. 459. nevesta, sposa no'vica Šavrinizem no'vica je nedvomno beneškega izvora in pomensko ustreza istr. slov. no'vica (Jakomin, 1995, 81). Pozna jo celoten beneški areal: prim. pulj. noviza s pripisanim pomenom 'giovane sposa', 'mlada nevesta' (Glavanic, 2000, 118), milj. novissa,11 prav tako 'giovane sposa' (Stener, 2000, 97), ben. novissa,12 v pomenu 'fidanzata', 'zaročenka' (Durante, 1975, 170), kopr. istr. ben. noviso (-a), 'sposo, -a novello, -a', 'mladoporočenec, -ka' (Manzini, 1995, 142). Manzini (1995, 142) omeni še morfološko in fonetično identičen leksem, vendar s pomenom 'novizio', 'neizkušen, začetniški'. Doria (GDDT, 1987, 405) pripiše rabo leksema noviza 'giovane sposa', 'mlada nevesta' mestom: Piran, Valle, Pulj, Šišanu, Koper in Poreč in doda: "Altrove nel veneto noviza significa piuttosto "fidanzata" (Prati) e con questo significato e passato ad es. come prestito allo slov. del carso (...)." Za sam. m. spola novizo Doria zapiše "'novizio, ingenuo'; chi e alle prime armi.// (...) non puo definirsi, dal punto di vista del significato il maschile corispondente di noviza "giovane sposa" (o anche fidanzata) poiche ha mantenuto il sign. primitivo cioe quello di lat. novTcius." Doria še pravi, da v Gradežu pomeni novizio ali nuviso 'ženin, mož', mugl. nuvis mu prav tako pomensko ustreza, piran. noviso nosi pomen 'mladoporočenec', terv. in ver. novizo pomeni 'zaročenec'. Tudi Boerio (1856, 444) poda več pomenskih odtenkov izposojenke: "novizza, novizia o sposa, colei che s'e di fresco maritata; e quella ancora ch'e soltanto promessa in matrimonio, la quale dicesi donna giurata". Za sam. m. sp. pravi: "novizzo, novizio e novizzo; e sposo, uomo recentemente ammogliato, o anche soltanto promesso. Esser novizzo in una cosa, esser novizio, esser caloscio, fresco tenero, debole, ...(...)". Iz klasišne latinščine nóvus > novTciu(m), 'nuovo, novello, recente', 'nov, pravkaršnji' (DELI-cd) Zingarelli- cd navaja naslednje primere: 1) aspirante monaca nel periodo del noviziato e prima della pro-fessione dei voti, 2) jsposa novella, 3) (raro, sett.) fidanzata. 505. mož očetove sestere, marito della sorel la del padre 'barba 510. mož materine sestre, marito della sorella della madre 'barba 514. očetov brat, fratello del padre 'barba 519. materin brat, fratello della madre 'barba Splošno poznana šavr. beseda 'barba je v rabi tudi v slo. istr. (Sv. Anton) 'barba (Jakomin, 1995, 13), pa tudi drugod po Istri, npr. čak. (Brgud) babra (IrLA, 2004, 252) in čak. (Čepic) barba (IrLA, 2004, 252) pa tudi istrorom. un barba (IrLA, 2004, 252). Je tipični venetizem, izpričan in razširjen po vsem beneškem jezikovnem ozemlju: prim. istr. ben., ben., milj., kopr. istr. ben. trž. it. in beneč. barba (VG, 1999, 66; Durante, 1975, 32; Stener, 2000, 20-21; Manzini, 1995, 13; GDDT, 1987, 55; Boerio, 1856, 62). 11 Sam. m. sp. ni izpričan. 12 Sam. m. sp. ni izpričan. Suzana GILJANOVIC: IZBRANI ISTRSKOBENESKI LEKSEMI V KRKAVSKEM GOVORU I, 119-132 Nedvomno lahko takoj zaznamo polisemičnost it. sam 'barba' (knj. it.) brada, dialekt. izraz= barba (stric, ujec, mož očetove sestre, ...). Manzini (1993, 13) o razširitvi besede na drugo semantično polje pove: "dato che la barba ha un carattere simbolico di autorità e virilità, si capisce facilmente come il lat. tardo barba abbia asunto il signficato di "persona di rispetto" e quindi di "zio" (Editto di Rothari, a. 643). Oggi la vc., in questo senso, è limitata all'ltalia sett., poiché in quella centromer. si è imposto il tipo zio. (