Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani 94821 O R M 0 ŠI E G A OKI A J A. PO načrtu, sestavljenem od odbora, priredil in založil odborov pVedsedn ik: Fran Rakuša, naducitelj' pri oy. Bolfenk.,u. . ■ ^>'"rf <*>-------r---------- 1886. Natisnil J. L.-on-ov naslednic: L. Kordefi v Mariboitt, 94821 »Spoznavaj 3yoj'd dem; vino in Ijufcil jo bodal T" Narodna šola ima ono uzvišeno nalogo, otroke navajati in dovesti, kolikor je najbolje mogoče, do prave samostalniki i v mišljenji 'in dejanji. K tej nzvišenej svrhi imajo vsi predmeti, ki se v narodnej šoli poučujejo, vsak po svojej vsebini in mogočnosti pripomoči in eden najzadnjih v .tem obziru gotovo ni predmet v zemljepisji. Ta predmet razdeluje se pa v domoznanstvo in zemljepis, za une, kateri svoje ožje domovine to je svojego rojst-venega kraja nikedar ne zapuste ter žive od zibeli do groba le ondi, kjer njim prirašča vsakdanji kruh, potrebnejši je prvi del to je ,,domoznanstvo". Xe bodemo navajali prednosti tega predmeta v sedanjem času, ki se odlikuje z živo in vsestransko trgovino med enim in istim ljudstvom, kakor tudi med raznimi narodi in deželami, omenimo pa, da marsikateri Stajarec ne bi mislil na „Pitomačo" (kraj na Hrvaškem, kamor se navadno Štajerci preseljujejo) še manj pa na Ameriko, če bi se kedaj svojo domovino, nje prednosti od drugih dežel, bolje na tanko spoznavati učil. Iz tega je razvidno kako pomenljiv je zgorej navedeni izrek! Ali teško je poučevati v tem predmetu učitelju, ki pozna okraj in šolski kraj le po imenu. Koliko truda smo imeli pri „pripravah" za domovinski nauk, je pač vsakemu znano. Od današnjega dne pa bodemo oproščeni vsi od tega dela; kajti danes bode zagledalo „Domoznanstvo ormoškega okraja" beli 1* dan. To delce priredil je prebivalcem ormoškega okraja, po-sebe pa učitelj stvu in učencem, odbor obstoječ iz sledečih udov: Fran Rakuša, predsednik; Simon Strenkelj, zapisnikar Ivan Jurša, Ivan Košar, Fran Megla in Ferdinand Ravšl odborniki. Celo delo je urejeno po razpravi, katero je omenjen odbor sestavil in je bila v okraj nej učitelj skej konferenciji za leto 1884 od učiteljstva potrjena. Razdeljeno je na tri dele in sicer: a) zemljepisni, b) zgodovinski in c) krajepisni del. Opisi posameznih šolskih krajev v 3. delu so popolni ali pa manj popolni, kakor so dotični šolski vodje odboru podatke poslali. Pri spisovanji tega delca služile so nam te-le knjige in rokopisi: Slovenski štajar, Občim zgodovina, Avstrijska in posebe Štajerska zgodovina, Janisch. Aluhar, Lapajne, Zgodovina štajerskih Slovencev, šolske in cerkvene kronike in listine in Statistični imenik c. kr. centralne komisije od leta 1883. A največ vredni pa so zgodovinski in statistični podatki, katere nam je poslal in dostavil, znani zgodovinar veleč. g. M. Slekovec, ko je delce pregledoval. Le-te podatke povzel je imenovani gospod iz deželnih in konsistorijalnih arhivov. Podatki, katere so nam poslala šolska vodstva, se s6 zgorej omenjenimi nikjer ne vjemajo. Šolskim vodstvam bi tedaj na tem mestu svetovali, da popravijo pomote v šolskih kronikah na podlagi „Domoznanstva ormoškega okraja." Veleč, gospodu M. Slekovcu pa izreka podpisani v imenu učiteljstva ormoškega okraja za blagodušno in izdatno pomoč najtoplejo zalivalo. Pri sv. Bolfanku naKogu, na dan sv. Ljuboslave 1886. Fran Rakuša. A. Zemljepisni del. I. ime, meje; bregovi, doline in potoki. Ormož, okrajna sodnjja v okrožji c. kr. okr. glavarstva ptujskega, meji na severu na okraj ljutomerski na zahodu na okraj ptujski, na, jugu kraj Hrvaške, dela mejo reka Drava, konečno na vzhodu kraj Medjimurja oziroma Ogrskega, deželna meja od Drave do potoka Trnave, od tod Trnova sš šantovskim potokom do brega Gomile od tod pa zopet deželna meja do ljutomerskega okraja. Od severja proti jugu vzdigujejo se štiri višave, med katerimi so tri precej dolge doline, namreč: savska, lešnička in pavlovska dolina s potoki istega imena, kateri se iztekajo v Dravo. Zapadno bregovje je uno od sv. Tomaža, za njim na vzhodu stanovsko, ki se končuje pri Ormoži, potem glaso-vite jeruzalemske gorice in slednjič vrhovi št. bolfenski na medjimurski meji. — Na severnih pobočjih imenovanih bregov so večidelj šume. a na, jugu vinogradi. 2. Velikost okraja in imena občin. Okraj ormoški meri 4.* milje ali 39768 oralov to je 22866.600 hekta. in se deli v te-le občine: 1. Adrijanci z Oodeninei; 2. Brebrovnik s Krčevinami in Vinskim vrhom; ::. i' aionečice z Gradiščem, Malovestjo, Litmerkom in Se-janco; 4. Cvetkovci s Oslušovci; T>. Krankovci z Lopršicami; 6. Holm; 7. Hardek s Pavlovci; 8. Hermanci z Ilovci; 9. .Tast robci; 10. Kog z Gomilo; 11. Koračice s Hranjigovci, Za-j.-ivi. sv. Tomažem in Pršetinci; 12. Lalionci s Hujbarjem; 18, Litmerk z Libanjo, Lešničkim in Pavlovskim vrhom; 14. Mlhaljevci z Ivankovci; 15. Sv. Miklavž s Kajžarjem in Vuzmentinci; 16. Obrežje z Grabami, 17. Podgorci s Proelavo, Sterjanci Bresnico in Cvetkovskim vrhom; 18. Pušenci; 19. Kunec z Dobrovčakom, Žvabom, Stanovnem in Trezetiuo; 20. Savci z Rakovci; 21. Samošani s Tibavci; 22. Sodinci s Senežicami; 23. Središče; 24. Šalovci; 25. Šardinje s Ključarbvci, Lunov-cem. Kešnico in Strmcem; 26. Trgovišče; 27. Trnovci z Mezgo vci, Rucmanci in Senčakom; 28. Veličane z Jeruzalemom in Plešivnico; 29. Vitan z Lačavesjo; 30 Vičanci s Senikom: Ml. Žirovinci s Cerovcem in Huj barski m vrhom. 3. Prebivalstvo. Kristjausko katoličko prebivalstvo šteje 17698 duš (8191 umskega 8507 pa ženskega spola) ter ima 3776 prebivališč, govori slovenski, ob hrvaškej meji uže precej enako kakor sosedni Hrvati. Hiše so snažne, več od polovice je zidanih; sob dimnjač, kakeršne se najdejo še na Pohorji, tukaj ni. 4. Zrak; vremena. Zrak je v tem okraji precej vlažen, kar pouzročuje nekoliko Drava, ki okraj ha jugu v daljavi od 7-58 km. obteka, a po dolinah se še nahajajo močvare. Po leti in jeseni pihajo večinoma južni in južno vzhodni, po zimi in spomladi pa severni in severnozahoditi vetrovi. Vinograde skoraj na tem ali unem kraju vsako leto toča poboje. Plohe prihajajo navadno od sv. Tomaža preko Jeruzalema. Spomlad, ki so začenja sredi meseca sušca. jo zelo vetrovna ; slana osmodi cesto cvetje sadnih dreves in ndado popje na rozgah. dostikrat škoduje tudi meseca septembra ajdovemu cveti. Leto je navadno vročo in suho; jesen deževna, a časih tudi zelo lepa in ob takih dneh je trgatev zelo prijetna; po zimi večkrat sever ostro brije in sneg zapade precej globoko. Zemljišče ima na ravni podravini za podlago prod. pesek, glino, lapor in Več ali manj debele prstene plasti. Tretje gorje ali' terciarna tvorba tukajšnjih bregov in hribov je iz glinatega škriljnika, peščenea in apnenca, vmes je tudi malo premoga. Rodovitna zemlja na bregovih, ki so večinoma strmi, sestoji iz razpadenih delov podlege, iz žolt-kaste, peščene gline in iz rastlinskih ostankov. To rodovitno zenlljo časih deževje poplavi, vsled tega pa postane lo-ta zemlja nekoliko slabeja. 5. Pridelki. Najbolji zemljiščni pridelek je vino, ki se je uže, kakor se nekaterim zdi, tukaj pripravljalo pred gospodarstvom mogočnih Rimljanov; postalo je pred nekaterimi leti tako glaso-vilo. da so ga prištevali najboljšim evropejskiiu vinom. Ker je večji del vinogradov v ormoškem okraji in ker se večinoma šipon nasaja. imenuje se tedaj „ormoško-ijuto~ rnersko-šipensko vinsko okrožje", obseže pa samo ormoške vinograde v dravskem okrožji. Najbolji vinski vrhovi so: 1. Brebrovnik; 2. Brezovčak; 3, BresniČki vrli: 1. Cigani ja : 5. Cvetkovski vrh; 6. Drakšl; 7. Gomila; 8. Grofovnjak; 9. Hajndl; 10. Hermanci; 11. Hum; 12. Jeruzalem; L3. Ilovec; 14. Kog; 15. Kogel; 16. Kajžar; 17. Korački vrh; 18. Križjanščak; 19. Lahonščak; 20, Luno-vec; 21. Lešniški vrh; 22. Litmerk; 23. Male vina; 24. Miha-Ijevski vrli; 25. Ormoškograjšeinski vrh; 26. Pavlovski vrh; 27. Plešivec; 28. Podgorski vrh; 29. Prerod; 30. Rokavski vrh; 31. Runeč; 32. Rojs; 33. Ručmanski vrh; 34. Savski; 35. Samošanski; 36. Šardinj; 37. Serof; 38. Seneški vrh; 39. Senik; 40. Senčak : 41. Sodinjski vrh ; 42. Strmec; 43, Stanovski vrh; 44. Stresetina; 45, Svetinjščak; 46. Temnar; 47. Trnovski vrh; 48. Tibavski vrh; 49. Tiefenbach ; 50. Veli-čanjski vrh; 51. Vičanski; 52. Vinski vrh; 53. Valerščak; 54. Vrablovoak; 55. Vrbanzl; 56. Zasad; 57. Zasavec; 58. Že-rovinščak; 59. Žvab ; 60. Tomaževčak. Žalibog so pridelki v vinogradih slabi, ker pomanjkuje gnoja, večkratno splavljenje rodovitne zemlje, drago obdelovanje in pri velikih vinogradskih posestvih z raznimi nepri-likami spojeno viničarstvo nareja mnogo škode. Dohodek od orala ceni se sploh samo na 10 do 20 veder. Ali kakovost je tem bolja. Večinoma se tukaj goji šipon, čegar grozdje navadno ne gnjije in iz njega, narejajo se pogostoma cibebe iz katerih se lahko dela „samotok" (Ausbruch). Ali vendar je samotok ormoško-ljutomerskega vina, ki ni nikako manje cene od „tokajca", tako redek, da se malokedaj ž njim trguje. Ormoško-ljutomerska vina so znana kot zelo močna pijača, ki je, dokler povsema ne zavre, j;;ko sladka, potem nekoliko let nežna in sladkoduha, pozneje pa spremeni vso svojo sladkorno vsebino v vinovico, katera sladki aroma tako prevzame, da diši iz nje samo vinovica. Ta zelo močna pijača je pa brez razlogov v slabem glasu; pravi se, da je nezdrava, da nastopa v ude in pouzro- čuje protin. Ta bolezen je vendar v ormoškem in ljutomerskem okraji redka, čeravno se tukaj nuj več popije tega vina. Starina omenjenega vina je sama premočna pijača, zbog tega bi bilo dobro ž njo popravljati slabša vina. Ker se iz tega vina lahko prireja samotok, kakor iz tokajca, storili bi vinogradniki dobro, ko bi se bolje tega posla poprijeli. V svetovno razstavo na Dunaj poslalo je 1. 1873 dvaindvajset posestnikov „ormoško-ljutomersko" vino. Izmed teh dvaindvajset posestnikov bilo je sedemnajst obdarovanih ; nekaj jih je dobilo diplome priznanja, nekaj sreberne kolajne za zasluge in nekaj kolajne napredka. V novejšem času, odslej kar učiteljstvo o sadjereji poučuje in ljudstvo na imenitnost sadjereje opozoruje, poprijelo se je prebivalstvo s posebno marljivostjo sadjereje. Vlani pričela se je s sadjem uže precej živahna kupčija. Na Vitani št« Bo t lanske fare prodal je posestnik Alojzij Stampar sadja za 100 gold. ter je razven tega naredil še za domačo pijačo 24 polovnjakov jabelčnice. Iz sliv, droži in tropin kuha se žganji1. Po dolinah so njive in travniki. Na severnih pobočjih so temni bukovi lesovi, na ravninah proti jugnovzhodu malo dobrav, pomešanih z borovjem, brezjem in gabrovjem. Na severu zahodu je smereka doma. S poljodelstvom pečajo se najbolje „dravski poljanci" nekoliko tudi prebivalci stanujoči po ozkih dolinah. Največ se pridela koruze; razven tega precej žita (rži in pšenice) in krompirja. Sploh pa vrže poljedelstvo le toliko vseh pridelkov, kolikor jih prebivalci potrebujejo za živež. Poljanci prodajajo poljske pridelke, vrhovljani pa vino; le-ti si pa za zmeček kruha kupiti morajo. Na živinorejo, posebej na govedo, ne gleda se še tako, kakor po drugih okrajih ; vendar le odslej kar se je se vso po/.ornostjo poprijel nov okrajni zastop, veselo napreduje. — V podravji rede se lepi močni konji; redi pa se tudi dosti svinj za domačo rabo in v novejšem časi tudi za prodajo. Puranov, gosi in rac je v vaseh ob Dravi, pesnici in potokih mnogo, ker imajo ondi lepo pašo in dovolj jim potrebne vode. Mnogo je tudi kokoši ter se prodaje mnogo jajec. Tudi s čebelarstvom se prebivalci, posebno uni v spodnjem to je v izhodnem delu, precej radi pečajo. Iz strdi ku-hajo sami doma „med;{ ter ga točijo v poletnem časi, kar nekaterim res mnogo denarja vrže. Divjačina je bogata na zajcih, divjih racah; redkeje so divje gosi; precej je še lisic, a malo jazbecev; rede se pa v gosposkih šumah srne, a jelenov ni več najti; zadnjega jelena so tukaj ustrelili 1852. leta ter ga , pojedli na Hergovi pri-. miciji v Središči. Mnogo škode narejali so do leta 1870 cvetkovčanom, trgošancem in mihovčanom volkovi, ki so se vsako leto priklatili v „Otok" kamor hodi živina omenjenih vaščanov na pašo. V navedenem letu prišla je jedna volkulja z mladiči za volom Jurija Hanželič-a (cvetkovčan) celo v vas. Med potom odtrgovala je istemu volu vedno meso iz zadnjih nog. V istih časih pojedli so volkovi v otoku več živine. Jerebov je mnogo. Udomačili so se tudi kraj Drave fazani. Spomladi in jeseni streljajo se tudi kljunači. Rib je mnogo, tudi po vseh najmanjših potokih v okraju. Nad vse rib bogata je pa „Pesnica", kjer jih spretni ribiči Cvetkovei neizmerno mnogo polove. Po zimi lovijo ribe tudi prebivalci stanujoči ob Dravi v tako imenovanih „zat6nih" (majnši dravski zalivi). ('volkove an ji so tako razvajeni ribiči, da trde: „da če en tjeden rib ne jedo, ne mogo se ničesar do sitega najesti!" V postnem času, ko pridejo ribe iz Drave v Pesnico, love jih Cvotkovčanji nbe in dan. Prodajajo pa jih potem surove in pečene ter marsikateri ž njimi toliko skupi, da lahko plača letni davek. V Holinu in Kogu nahaja se v enakoimnih bregovih mnogo kamna za zidanje in apno. Holm ima štiri kameno-kope, Kog, prav za prav, Vitan pa jednega. Trguje se večidel le z apnencem, ki baje nije slabeji od ,.Leitovca". 6. Ceste-komunikacija. Glede spajanja tega okraja z drugimi prerezuje ga južna železnica (proga: Pragersko-Budapešt) od zahoda proti jugovzhodu na 3 '/a milje, pride v njega pod Možganjci in ide mimo postaj pri Veliki nedelji v Ormoži in v Središči zapustiva! okraj in tudi Štajersko pod Središčem. Pod njej je most preko Pesnice, podgorskega potoka, Brinjage, Lešnice, Žabnjaka, Libanje, Črnca in Trnave. Pri Ormoži vije se precej daleč tik Drave. (■»lavne ceste so: Velika (državna cesta) vodeča iz Ormoža v Središče in v Čakovec v Medjimurji; cesta vodeča iz Ormoža preko Mihaljevec in Kamenščaka v Ljutomer (Salz-strasse); nova okrajna cesta iz Ormoža proti sv. Miklavži, spajajoča se se središko-ljutomersko cesto in ima, ki vodi iz Ormoža k sv. Tomaži, kjer se zveze s ptujsko-ljutomersko cesto. Občinske ceste so po bregovih, posebe za deževnega vremena in spomladi, ko se sneg taja, zel6 slabe. V ormoškem okraji je c. kr. pošta v Ormoži in v Središči, polom poštni uradi v Veliki nedelji, sv. Tomaži, sv. Miklavži in poštna postaja vMihaljevcih. Iz Ormoža v Ljutomer je vozna pošta in ide tudi telegraf. 7. Šolstvo. Okraj ima deset šol in sicer poučuje na četinrazrednicah v Ormoži in v Središči po šest učiteljev, na trirazrednicah pri št. Miklavži, v Svetinjah in pri sv. Tomaži po 4, na dvo-razrednicah pri sv. Bolfenki, na Humu in pri Velikej nedelji po 3, a na enorazrednicah na Runeču in pri sv. Lenartu po 2 učitelja. Pod temi števili razumeva se tudi povsod dotični veroučitelj. Prebivalstvo je novemu šolstvu prijazno in s polajšavo šolskega obiskovanja zadovoljno. 8. Zdravništvo. Ves okraj je prilično zdrav, samo se je pokazalo v prejšnjih letih po nizkih, močvarnih krajih, kjer je slaba voda —* mrzljica ■— katere nasledki so bili večkrat — vranični otoki, vodenica in sušica, ali sedaj je skoro povsem nehala. Tudi griža prikazuje se skoraj vsako leto, ali se nikoli jakd ne razširi. V novejšem časi prikaže se tudi večkrat „davica", ki je, posebe otrokom, zelo nevarna bolezen. Za zdravje skrbijo en doktor vsega zdravilstva, enrauo-celnik v Ormoži, eden pa v Središči; potem ena babica stanujoča v Ormoži in dve v Središči. Živino zdravi pa en diplomiran živino-zdravnik stanujoč v Oslušovcih. Tudi dva konjederca, jeden v Ormoži, jeden pa v Lahoncih se s tem nekoliko pečata. Mrliče ogleduje v Ormoži zdravnik, drugje po farah pa za to odrejeni možje. 9. Varstvo. Varstvo okraja je izročeno žandarmeriji in finančno} straži, od katerih je po jeden oddelek v Ormoži in v Središči. 10. Fare. Okraj šteje sedem far, namreč: Ormož, Velika nedelja (dekanija) Središče, sv. Bolfenk, sv. Miklavž, Svetinje, sv. Tomaž in lokalija sv. Lenart v Podgorcih. Vse fare izvzemši sv. Bolfank, Svetinje in lokalijo sv. Lenart spadajo nemškemu vitežkemu redu. 11. Jezile; podnarečja. Vsi prebivalci ormoškega okraja govore slovenski jezik, in sicer precej pravilno; le redko kje še meša kak doslužen vojak germanizme. Ob hrvaški nuji in ob Medjimurji pa se govori, posebe v Središči, skorej čista „kajkavščina". V teh krajih, pa tudi v unih "dalje proti jugnovzhod, ima malo da ne vsaka vas svojo podnarečje. Le-ta podnarečja dado se razdeliti na tri različna, namreč: v središko. bolfensko-mi-klavževsko-ormoško (samo izhodni del ormoške fare), sve-tinjsko-tomaževsko-lenarsko-veliko nedeljsko (tudi v zahodnem delu ormoške fare se isto govori). Središko podnarečje je skorej čista kajkavščina hrvaška; celo izraze za posamezna orodja, pohištvo itd. jemljo središčani iz kajkavščine; razlika je le ta, ka Središčani predzadnji zlog v besedi naglašajo ter ga močno zategujejo. Ostali narečji ste pa le v tem različni, ka končuje prvo (bolfensko-miklavževsko-ormoško) glagole na „o" na pr. doišo, kupio, a drugo (svetinjso-tomaževsko-lenarčko-veliko nedeljsko) l»a na „a" na pr. priša, kupa, hoda. Bazven tega še rabi prvo besedico „veli", drugo pa „pre". 12. Šege in navade. (Po abecednem redu.) 1. Na Barbarino zjutraj hodijo jako zarano dečki po ).malej pameti vi ali Herodežu" od enega hrama do druzega, 1 i pa brez šil). V hišo prešedli pozdravijo; Hvaljen bodi Jezus Kristus, potem pa pravijo svojo častitko: Bog vam daj dosti piščancev, pmičev, žiuric itd. — Za to pa dobe jalielk ali kaj dmzegu. 2. Na coprnieo še ljudje mnogo držijo. Večer pred sv, Jurjem se z blagoslovljenim strelnim prahom strelja ter se plotovi majejo, kar baje pomeni, da istemu gospodarju nobena coprnica toliko let ne bode škodovati mogla, koliko se je zganilo kolov v plot i. 3. Na Florjanovo hodijo dečki po vasi že zjutraj ob treh k sosedom v peG kurit in dobijo za to od hišne gospodinje cvrtje. 4. Na Jurjevo dekle oziroma pastirje kravam vence okoli rogov oniotajo ter na paši pojejo in z biči pokajo da je kaj. 5. Na sv. Štefanov, Ivanov večer in pred sv. Tremi kralji pojejo koledniki. 6. Večer pred Ivanjem se kuri „kres"; na ogenj mečejo „dremotko" (kresna cvetlica Kreutzkraut) da si odpravijo za vse leto dremanje. 7. Zadnja dva dneva v pustnem času hodijo „kurenti" po vaseh ali uže kot orači ali nosijo kokota, velbljoda, lint-verna, morsko deklico ali kaj druzega smešnega, zakar dobodo mesa, jajec in klobas. 8. Kadar se nevihta, hude megle bližajo, na Humu in pri sv Bolfanku zvonijo, da jih razpode. 9. Toča ali sploh nevihta se odpravi, če se zblagosiov-jenim lesom kuri. B. Zgodovinski del. . Pogostemu izkopa naš delavec v vinogradih ali izorje oratar na polji rasne kamene reči, katere ljudstvo navadno „strela" naziva, misleč, ka so to iste stvari, koje kakor blisk (strela) iz oblakov na zemljo padajo, — Oglejmo si pa te reči bolj na tanko in vedeli bodemo, da niso nič druzegu. nego prosta orodja, na pr. kladiva o. d. C, g. Slekovec, bivši kaplan v Središči nabral je v okolici središkej pred vsem v Salovcih več enacih reči ter jih poslal v Gradec v Ivanišče. Živeli so tedaj tod nekedaj ljudje, kateri še kovin niso poznali ter kamen mesto njih rabili, [me tega naroda sicer ni še določeno poznano, vendar ga imenujejo nekteri zgodovinarji „Iberia, ki so prišli baje iz vzhodnih krajin. Živeli so v zemeljskih duplih, oblačili se v obleko iz kož divjih zveri, sešitih z ličjem in s živalskimi črevi, a hraneč se od divjačine. Ognja še poznali niso ter vsled tega tudi mesa niso kuhali, nego so surovo ali pa osučeno použivali. — Prejšnje prebivalce pregnali so pozneje drugi najbrž „Keltik< imenovani, prišedši tudi iz Azije. Govorili so čisto drugačen jezik nego Iberi (jezik Keltov še dandanes kacih 500.000 Ircev govori). Kelti poznali so že železo in druge kovine, stavili so lesene bajte, najraje v močvirji na tako imenovanih stolpik. Pozneje so rabili tudi bron. Drugi zgodovinarji pa trd6, ka so Kelti prišli iz Galije v letih 400 do 336 pr. Kr. ter tukaj našli že Slovence, kateri so se jim deloma umaknili nazaj čez Karpate v sedanje Poljsko, zahodno Rusko in Galicijo j le nekaj jih je še ostalo v sedanjih naših krajih med novo prišlimi Kelti. Tako trde nekateri zgodovinarji, vzlasti naš Trstenjak in češki Safaržik. Na tak način bili so tedaj že takrat Slo-veni zelo pomešani s Kelti in tedaj že prej tod stanovali kakor so prišli Kelti v naše kraje in potem takem bili bi naši prednamci (Sloveni) prvi znani stanovniki štajerske zemlje. Toda že kacih 30 do 40 let pr. Kr. prišli so v naše kraje Rimljani, ker na vzhodnej strani našega okraja se še nahajajo dendenes sledi rimske ceste, kojo ljudstvo stara cesta ali ajdovska pot naziva in ki je vodila iz Ptuja mimo Ormoža, Holma, skozi Šalovce in Godenince v Strigovo. Tudi čez „staro cesto", na meji ljutomerske in svetinske fare je šla rimska cesta. A Rimljani niso dolgo gospodovali na našej zemlji. Za časa preseljevanja narodov, ki so ga prouzročili divji Huni, bivali so tukaj za Rimljani zahodni Goti, ki so prišli semkaj leta 378. Leta 379 razdrli so že Ptuj ter tukaj ustanovili arijansko škofijo. Toda tudi zahodni Goti niso dolgo gospodarili v Panoniji, h katerej je namreč spadalo tačas ozemlje okraja ormoškega, ker uže leta 448 pr. Kr. razsajal je tod kruti Atila, kralj Huncev. Po njegovej smrti razrušila se je nunska moč in od zdaj prihajali so od severa grmanski narodi; Longobardi prišli so iz Češke in Saške tu sem v letu 550, a ti so bili okoli leta 568 od nadležnih roparskih Avarov ali Obrov pregnani, šli so namreč v Sedanjo Tirolsko in go-renjo Italijo. Na njihovo mesto prišli pa so Slovenci iz zakar-patskih dežel, kamor so se leta 400 do 336 pr. Kr. umaknili Keltom. V letih 568 do 570 so tedaj se stalno naselili pri nas Slovenci ter našli tu vže nekoliko svojih bratov in od te dobe stanujejo še v naših krajih Slovenci dendenes. — Noben sovražnik jih ni več pregnal, če tudi podjarmil. Sosedni na- i odi, v zahodu Franki, v vzhodu pa Obri, pa so jih vedno mučili; Slovenci imenovali so te svoje sovražnike pesoglavce, ali pesjane. Nekoliko časa so imeli Slovenci svoje lastne vladarje, od katerih je bil „Samo" najmogočnejši, vendar so kmalu prišli v oblast nemških Frankov. Okoli leta 900 pri-drli so semkaj Madjari, ki so pa bili za kacih 60 let pozneje od Franko-Nemcev zopet premagani; pa vendar je ostalo vse ozemlje, ki ga obsega sedanji ormoški okraj lastnina Madjarov. Pozneje jih je Friderik Ptujski (I.) premagal in jim odvzel vso krajino, kjer so sedaj fare: Velika nedelja, Ormož, Središče, št. Voligang, št. Miklavž in Svetinje. Ta kraj je spadal od leta 119^ k Stajerskej, vendar ga je Leopold VI. Baben-bergovec pustil v rabo in korist ptujskim grofom; toda že prihodnje leto l2ot priča: „Richter von Holermne". M. Slekovec. 2 Vsporoki Ladislava Pethe-ja, orinožkega ^rašoaka od dne 4. nov. 1617 nahaja se sledeča točka: „Das Gueth Orniosd, so man nun vvegeu des daselbsten Zakhl-ischen gesehlossenen FriedensscMusse.s allla inSteier-markh Kriduu neunt, mit dessen Appertinentiis lneiiiem jiinsjeren Sohne .Stephan." M. Slekovec. Ta kamen se je izgubil in ni se znalo dalje časa kje da je, dokler se ni našel 1878. leta v gradu pri Veliki nedelji, od koder so ga nazaj prinesli in shranili v ormoškem rotovži. Leta 1530 morali so vsi odrasli moški iz okolice dve milji daleč vsak 4 dni v roboto, da bi mesto zavarovali zoper napade Turčiuov, ali vendar so Turki leta 1532 Ormož sežgali. Vsled ukaza od dne 19. majnika leta 154o morali so okoličani mesto obdati in utrdili z novim 3 i do m in zbog tega razširila se je med ljudstvom misel, da je Ormož bil nekedaj jako veliko mesto. (Hirsch trdi, da 30 km. daleč na okrog) L. 1487 so mesto užgali cesarski vojaki in oblegali grad — a kralj Matjaž jih je zopet odpodil. Leta 1605. oropali in užgali so Ormož Turki. V mestu samem je 59 hiš in 490 stanovnikov, v gornjem predmestji 34 hiš in 280 stanovnikov, v dolnjem predmestji pa 36 hiš in 230 stanovnikov in v Dobravi 16 hiš in 120 stanovnikov. Skupaj ima mesto Ormož 539.925 hkt. površnosti, na kateri je 129 hiš in 1130 stanovnikov. Tukaj je sedež c. kr. okrajne sodnije, c. kr. davkarije, c. kr. poštnega in telegrafskega urada z nabiralnico za poštno hranilnico, žandarmske postaje, finančne straže, merstva za sode, enega bilježnika in dveh odvetnikov, doktorja vsega zdravilstva in enega ranocelnika, okrajnega zastopništva, okrajnega in krajnega šolskega sveta, ljudske šole in župnijskega urada, V mesti je več uradov ; Podružnica c. kr. štajersko deželne gospodarske družbe, okrajno učiteljsko društvo z okrajno učiteljsko knjižnico, mestna hranilnica, c. kr. poštna hranilnica, slovenska posojilnica, katoličko političko društvo „Sloga,^ Čitalnica in društvo ognjebrancev. S časom kani se ustanoviti muzej. Bolnišnico za 6 moškov in o" žensk ustanovila je neke-danja ormoška gospodska. Mestna fara sv. Jakoba v Ormoži je fara nemškega vitežkega reda v okrožji Velike nedelje, pod dekanijo veliko nedeljsko v lavantinski vladikovini ter šteje 2517 stanovnikov v vaseh (občinah) Ormož, Frankovci, Lopošice, Pušenci, Holm, Hatdek, Pavlovci in Litmerk z lesničkini vrhom in kuhanje. Cerkev dali so gospodje nemškega vitežkega reda sezidati v 13, stoletji in sicer je bila, kakor ljudstvo pripoveda, stranska kapela tedanja cerkev, katere oltar in ,.arca sanc-tissinur' pričujeta pravo gotiško stavbo. V tej cerkvici služil je meso en duhovnik in kakor ena-koglasni napisi svodočijo, bila jej je sedanja sv. Jakobu posvečena cerkev že leta12.71 prizidana, tudi z eno „arca sanctis-simi'. Ozidanji in tudi o pozuejem časi ni mogoče izvedeti nič zanesljivega, ker bilježke farnih oskrbnikov segajo samo lazaj do leta lt>21. Med raznimi plemenitniki, kateri tukaj počivajo pred ogromno kameno ploščo, je Jakob Oekelj pl. Keventh ali Kiiend gospod ormoški. Ta Oekelj, katerega je ogrski kralj Matjaš Korvin, ko je imel Štajersko v svoji oblasti, postavil za. namestnika v Ptuju in Radgoni, bil je njegov naj bolj i vojskovodja. Ko je pa kralja Matjaža 1. I Pao pohabila na I)uiuiji smrt, pristopil je k cesarjevi stranki, postal lastnik Ormoža in Borbi in S6 za l/riderikovega naslednika, cesarja Maksimirana kol .pogumni poveljnik štajerskih Slovencev bojeval proti Turkom in bil povzdignen v viteški stan. Umrl je v Soboti na Prekmurskem na jesen 1. 15d teh so tri za velikim oltaijem zazidali, vsled česar je cerkev mnogo izgubila od svoje lepote; ostala tri okna so malana in na njih napis: Spomin dragega soproga, starišev in predstarišev posvetila Henrieta baronica Werner, rojena Friedau leta 1374." tfove orgije, katere je Lenart Ebner, orgljar iz Maribora, naredil leta 1868 imajo 16 spremo v, kateri pa se ne skladajo s pihali. V zvoniku je pet nenbranih zvonov. Bivši mestjan Anton Kager je leta 1K5<». za m »vi veliki zvon porodil ioco gold. Ta svota je z obrestmi znatno narastla in bržkone bodo se s časom spravili novi zvonovi. V zvoniku je nova ura, ali nezanesljiva, ker jo veter kvari. — Opomnje vredna je tudi stara mesna oprava iz svile se zlatom in srebrom zarobljena, katere se duhovništvo poslužuje samo po velikih praznikih. V prejšnjih ('asih imela je cerkev svoja glasbila, od katerih še sta sedaj dva lepa talambasa. Na vnanji strani zvonika je turška glava z na široko odprtimi ustmi, na drugi strani na cerkvi pa deviška ženska podoba držeča z obema rokama jabelko pred usti. Na ti podobi naslanja se med ljudstvom pravljica, da je, ko so Turki pridivjali v mesto, neki j>aša zasledoval županovo hčerko, ki je ušla v cerkev in v nji postala žrtev njegove divjosti. K ormoškemu gradu v občini ormoški hiš. štev. 1., ki stoji na levem precej visokem dravskem bregu in je sedaj lastnina baronice Henriete pl. Werner, rojene Bauer iz Ormoža, spada posestvo, ki meri 574-425 Ha. Grad je jako prostran in ima zvonik z hodnikom, od koder se na vse strani jako lep razgled podaje. Proti vzhodu vidiš prelepo hrvaško planjavo; iz katere se mesto Varaždin se svojimi zvoniki kaj ponosno vzdiguje. Ob straneh spremljajo omenjeno planjavo krasni hribovi z mnogimi gradovi. Jzza teh bregov pa se vzdiguje por.osna Ivanšica proti sinjemu nebu. Dalje proti zahodu vidiš zuvrčke gorice, za katerimi stojo po vrsti strmi Donati, krogljasti Boč in mogočno Pohorje. — Proti severu se zemljišče do ormorško-ljutomerskih goric le neznatno vzdiguje. Lastniki ormoškega gradu bili so nekedaj enakoimnega rodu. Od teh so znani: ,.Wulling 1331, Friderik ormoški 1363 in Bernhard ormoški." Teh nasledniki pa so bili: ,Chelzen, Nidau, VVeisbriach, Herberstein in že imenovan Cekelj in nje^ govi potomci potem Ladislav Pethe de Hethes in ijegov sin Štefan. V letu 1710 je podedovala Ormož grofinja Saurau, po njej Jožef grof Galler, Jožef grof Konigsacker, c. kr. državni dvorni svetovalec (1744) potem Ludovik grof Welsersheimbski (I7ii4) potem njegov pasterk Leopold, državni grof Konigs-acker (1773), kije leta 1805 grad in imanje Jožefu Bauer (ta je bil pozneje v viteški stan povzdignen) prodal v eegar rodu je še zdaj. Leta 1848. h. novembra bili so v Ormoži ogrski vstaši, kar je že bilo omenjeno, omeniti še le moramo, kar je o tem v šolski kroniki zapisano: ..8. novembra 1848. vdrli so Ogri v šolo, uničili šolski arhiv in umorili v šolskej sobi (v sedanj. 4. razredu) dva avstrijska vojaka od Perettovega polka, tri so pa ulovili; takrat je bila šola enaka mesnici." — Če potujemo iz Ormoža po velikej cesti proti izhodu, pridemo za pol ure, namreč za vasjo Pušenci, v drug šolski kraj, ki pa še vendar spada v ormoško faro. Le-ta šolski kraj imenuje se: Hum (Holm). Sola in cerkvica stojite na 302 m. visokem iz sredine Šolskega kraja uzdigajočem se in od vseh strani osamIjenem hribeu. Ta šolski kraj z dvorazredno ljudsko šolo, ki ima iJi)3 šolo obiskovati dolžne dece in sicer 88 dečkov in 94 deklic, je sedaj samostalen; cerkvica, posvečena sv. Ivanu Krstniku, je pa poddružnica farne cerkve ormoške. Prva šola. stala je ondi, kjer stoji sedaj mežnarija oziroma viničarija cerkvenih goric, ormoških. Lastnica istega vinograda bila je do leta 1788 neka ženska, ki ni imela sorodnikov. Sporočila je tedaj omenjen vinograd ormoškej cerkvi, misleča, ka jo dohode ormoško duhovništvo v porabo. Ker pa je ormoška cerkev nemškega viteškega reda. sporočila je tedaj omenjena žena svoj vinograd le-temu. V tej viničarskej koči oziroma mežnariji začel je poučevati 11. den decembra 1814 ormoški kaplan Peter Polič ter je hodil do 1. maja I h! 5 izvzemši nedelje in zapovedane praznike den za dnevom v Hum otrok poučevat. Vsled njegovega priporočila "bil je potem 1. maja 1815 Ivan Arbeiter kot učitelj nameščen; kaplan Polič pa je dobil od vlade in knezoškofijstva dne 8. febr. 1816 lepo pohvalno pismo. Ivan Arbeiter bil je baje izvrsten učitelj. Od vseh krajev imel je učence pri sebi, da jih je privatno poučeval; prekosil je baj6 celo ormoško šolo. Ker pa je šolsko poslopje začelo razpadati, moral se je tedaj Arbeiter umakniti, si stanovanje in sobo za poučevanje drugod najeti ter ondi poučevati. Tako je poučeval n. pr. v hiši štev 6. in v hiši štev. 57. tako dolgo, dokler niso postavili občani s pomočjo nemških vitezov novega šolskega poslopija (1822). Od tistega časa pa seje število šolo obiskavajočih otrok tako pomnožilo, da so morale občine postaviti novo šolsko poslopije za dva razreda (1885). Pouk oskrbujejo sedaj: 1 nadučitelj, I poduritelj, 1 vero-učitelj u Ormoča in ena učiteljica ročnih del. Šolsko obiskovanje je v obče povoljno. Cerkev. Prvi slovenski seljaki v tem kraji so bili krivoverci, častili so sobice. 21 dne junija zažigali so po nori solncu aa Čast na hribih vidike ognje. Le-ta šega se-je vzdržala še do dandanes pri nas, samo ka v drugem pomenu; mi zažigamo krese aa čast sv. Ivanu, ki je luč svete vere, ne pa solncu. Potem, ko so se prebivalci tega kraja pokrisiijani H, postavili so njim mešuiki na, mestu, kjer stoji sedaj cerkev, podobo sv. Ivana Krstnika, kamor so hodili verniki ob svotkib molit, krr takrat še ni bilo drugje cerkve, kakor pri Veliki nedelji in v Ptuji. Cerkev postavil je v letu 1611 takratni lastnik onv,<>- kega gradu „Vladislav Pethe de Hethes," ktero je 29. dne avgusta istega leta Veljko-Varadinski škof Niklav Mikoci, so-sorodnik Pethejev, blagoslovil. Zidana je v romanskem slogu. Leta 1860. je bila ponovljena ter 8. septembra istega leta zopet blagoslovljena. Majhne orgije, sčer brez pedala so zelo glasne in se strinjajo s pihali. Trije zvonovi so lepo ubrani ter so, kakor ljudstvo trdi, še posebej v brambo proti toči blagoslovljeni. Če se približuje huda ura, se s temi zvonovi zvoni, in sicer tako, da bi jo kemblji le po enej strani. V tej veri še ljudstvo bolje potrjuje le-ta izjema, da nik«'do ne pomni, ka bi bila toča na Huniu pobila, če se je o pravem času zvoniti začelo (!). V prejšnjih časih so mrliče pokopavali okoli cerkve, sedaj pa imajo pokopaljišče posebej, blizo velike ceste, Pet let, t. j. od leta 1788 1. maja do 1 793. 3. marca bila je bila humska fara samostojna ter so spadale k njej občine: Hum, Frankovci, Krč"vine, Loprčice in Halovci z 2000 vernikov. V letu 1793. ko je bil imenovan duhovnik od tod prestavljen k sv. Lenarti, drugega duhovnika pa ni bilo moči dobiti, razdružila se je zopet ta fara, in sicer tako, da je dobila vasi: Frankovee, Lopršice, Hum in pol Krčevine ormoška, drugo polovico Krčevine miklavževska, Šalovce pa sre-diška fara. Do leta 1870. se je služila v humski cerkvi večkrat v tedni sv. meša; po nedeljah in praznikih popoldanja služba božja, a sedaj se služi meša v tej cerkvici le redko, Večer-niče so pa vsak mesec po enkrat. O preteklosti izvemo iz šolskih listin in koščeka per-gamena u velikem oltarji s zgodovinsko črtico, to-le: „Pred veliko, veliko leti še ta kraj ni imel toliko prebivalcev. Polja na severo-zahodnej strani imenovanega „Krče- vine" ni bilo, temuč obrasten je bil ta kraj z gostim starim drevjem ; isto tako bilo je na Humu. Le o vasi „Frankovci" se govori, da je že od davnih časov. Ustna poročila so nam celo ohranila čudežno, se ve da maloverjetno dogodbico, namreč: da bi si bil neki kralj frankov v tej vasi kupil konja! Po istem (frankovskem) kralji da bi se vas imenovala „Frankovci".* Na severo-zahodnej strani; kjer se sedaj razprostira lepo polje Krčevine, bila je nekdaj velika šuma, v katerej je imel tolovaj „Hapša" s svojimi tovariši bivališče in sicer v sedaj Andraž Praprotnikovej šumi, ki je z ozirom na ostale Krčevine majhna nižava. Ondot je vodil omenjen tolovaj jahaje na konju „zelencu" svojo armado na rop na vse strani, dokler ga ni ugonobil en oddelek konjikov, ki je bil poklican iz Gradca, V šumi imenovani „kravjak" pri apnenem mostu bil mu je konj „zelenko" ustreljen. Hapša pa se je udai od svojega konja slovo jemaje z besedami: „Oj zelenko! ko ti ne bi bil ustreljen, ne bili bi naju ujeli [" Krčevine so sedaj lepo polje, kjer posebno lepo žito raste. Semkaj, kakor stari ljudje pravijo, so hodile nekedaj „morske deklice" (vile) pšenice plet. Iz Huma so jih gledali ljudje. Gospodinje nosile so njim jesti. Hrano polagale so na pripraven kraj, potem pa so se morale odstranili. Morske deklice so se hrane poslužile, po dokončanem obedu vse lepo pospravile kakor so našle ter šle zopet na delo. Gospodinja pa je potem prazno posodo odnesla. Pozneje, ko so naredili čez Krčevine cesto in ko so vozniki po Krčeviuah vozarili ter z biči zelo pokali, odšle so morske deklice za vselej; Krčevine pa od tedaj baje niso več tako rodovitne (1). * V listini od dne 1. novembra 1486 imenuje se: Kreimkendorff — isto tako še do konca 18. veka. M. Slekovec. Šolski okraj. V liumski šolski kraj spadate občini Hum s Krčeviuami in Fraukovce z Loprčicami. Šola stoji v občini Hum. Imena te občine nam pač ne treba izvajati; saj stoje vse hiše te občine v znožju Huma in na Humu (Holmu, hribu). O Krčevinah smo pa že povedali, da so bile nekedaj obrastene z gostim drevjem, katero se je pozneje izkrčilo (izkopalo, odstranilo). Od tod imajo tedaj Krčevine svoje ime. Hum za "sč ima 79 hiš, v katerih stanuje 378 ljudi (162 moškega spola 216 pa ženskega). Vzhodno od Huma leži občimi I^rankovci z Loprčicami. O imenu vasi Frankovci smo že govorili; treba nam je, še le omeniti, da ima 40 hiš, v katerih stanuje 265 ljudi in sicer: 127 moškega 138 pa ženskega spola. Vas Loprčice je pa dobila svoje ime po sv. Ruprehtu (Loprtu), kateremu je bila nekedaj v tej vasi stoječa kapela posvečena; tako trde namreč Loprčani. Verjetneje je pa, da je bil „Loprt" glavar zadruge Loprčice ter je dobila vas po njem svoje ime, kakor je to bilo pri drugih vesnicah; kajti o loprčkej kapeli nam nikedo ne more kaj povedati. Ta vas ima 43 hiš s 271 prebivalci in sicer 129 moškega, 142 pa ženskega spola. Zemljepisni del. Če si hočemo humski šolski kraj, ki meji na severu s svetinjskim in miklavževskim na vzhodu s središkim na jugu ob Dravi s petrijanskim in na zahodu z ormoškim šolskim krajem, ogledati, najbolje storimo, če se podamo najpoprej na Krčevine, kamor nas pripelje cesta, vodeča od velike okrajne ceste v Pušencih v severuej meri v polukrogu proti sv. Mi- klavžu. Lepo urejeno polje krčevljanjsko nam bode dopadalo, sicer smo o njem že govorili, ali slab utis bode na nas naredil Hum, čegar severno stran si tod najložje ogledamo. V znožje in skoraj polovica severnega rebra je hudo razdrapano; kajti ondi izkopalo se je že dokaj „apnenca", kakor tudi zidnega kamna. Le zgornji del omenjenega rebra je obsajen z vinsko trto. Ko pridemo do okrajne ceste vodeče iz Ormoža k sv. Miklavži, ki pride iz pavlovske grabe na krčevljansko cesto, nas pelje druga cesta, ki tudi omejuje šolski kraj v vzhodnej meri, proti Humu. Le-ta cesta postaja čemdalje tem slabeja, dokler ni vsa obrastena s travo in dokler se ne skrije zadnje znamenje voznega kolesa. Le-ta kraj imenuje se „Hu-došanji". To ime dali so mu nekedaj vozniki, ki so po opisanej slabej cesti vozarili. Sicer je pa ta kraj jako prijeten. Trste-njakovi v Hudošanjih gotovo ne bi z nikomur menjali. V Hudošanjih tekla je zibelka četnim možem, katerih imena, posebe dveh, so slavnoznana. Prvemu Davorinu Trstfenjaku, ki je sedaj ravnatelj meščanskej šoli v Karlovcu, ta je že spisal mnogo knjig za šolo in dom. Drugemu Antonu Tršte-njaku, ki je urednik »Slovana" in Bog si ga vedi kaj še vse v Ljubljani. Tretjemu Francetu Trslenjaku, katerega je budnima smrt pokosila ravno, ko je postal učen profesor in četrtemu Jakobu Trstenjaku, kateri je ostavil »Slovensko ter šel hrvaškej mladeži vlivat učenost v glavo. Hudonošauji so v znožju Huma. Od tod jo tedaj lahko vdrapnemo, ne da bi se jako utrudili, na Hum, od koder se nam podaje nepopisljivo lep razgled na vse štiri strani sveta,. Hum bode se nam videl, če ga opazujemo iz najvišjega mesta pri starej šoli, ali pa iz zvonika, kakor rak, čegar rej) in telo. je se vero-izhodni del, kateri proti „Humci" vedno nižji postaja, a škarnjici pa dve panogi, v kateri se Hum pri starej šoli razcspi ter greste: desna najpoprej proti večeru pri Pekliču pa so obrne proti jugu in leva, ki se raztezuje v južnej meri, dok ne preide v Kravjaku v neznatno plan. Na vzhodnem vznožju Huma stoji kakih 8 hiš, katere so občuvane vseh silnih vetrov; zato pa isti posestniki pravijo, da so v »Kitajskem". V Kitajsko pridemo po katerejkoli meji med vinogradi; odonot pa skozi „mujcekov klanjec" na veliko okrajno cesto. Če gremo nekoliko korakov po okrajnej cesti v južnej meri, pridemo do občinske ceste, katera nas pelje na levo od okr. ceste skozi „Kravjak" v vas Frankovce. Vas Frankovce leži v nižavi tak<5, da najdeš ondi skozi celo leto več blata nego prahu. Ni tedaj čuda, da so si izvolili FrankovČani „žabo" za grb. Frankovčani so večjidel kmetje. Značaja so trdnega ter imajo zel6 podjetnega duha. Hiše stoje tik jedna poleg druge; le hiša frankovskega veseljaka „Lnkmanau stoji na samoči, kajti ondi bil je baje' nekedaj, kakor ljudstvo trdi, frančiškanski trg. Iz Frankovec pelje občinska cesta v severnej meri skozi Loprčice zopet na veliko okrajno cesto. V južnej meri od Frankovec, to je ob Dravi, imajo Frankovčani in Loprčani lepo polje, ki njim prinaša dokaj koruze in krompirja. Omeniti še imamo dveh potokov, ki primakata poljem humskega šolskega kraja. Le-ta dva sta: Račjak, ki priteče iz Krčevin na južnej strani Huma skozi Kravjak ter se izliva v Dravo; drugi je Libanja, ki pride iz miklavževske fare, teče na severo-vzhoduej strani okoli Huma ter se izliva na obreškem polji v Dravo. Če prekoračimo Libanjo, pridemo grede še mimo dveh hiš, ki ste ušolani v Hum, v šolski kraj Središče. Šola. Kar se pouka mladine tiče, smemo trditi, da so bili Središčani najsrečnejši od prebivalcev ormoškega okraja ; kajti imeli so uže leta 1660 Učitelja. Kakor listine dokazujejo služboval je v Središči kot učitelj neki Matej Sinkovič (leta 1660 do 1685; 1. 1676 24. februvarija vpisan v krstno knjigo kot boter s pristavkom: „scholae rector" — kar dokazuje, da je bil v resnici učitelj in ne samo organist, kakor nekateri trdijo, ki nočejo Središči tako stare šole priznati). To je bilo tedaj za časa, ko še drugod nikedo na šolo niti mislil ni; še veliko pozneje začeli so poučevati po drugih krajih ormoškega okraja cerkovniki, ali pa kaki dosluženi vojaki. Kedo je bil Sinkovičev naslednik, nam ni znano; le zapisnik križniškega obiskovanja od 1. 1791. 31. marcija pravi, da je bila v Središči šola, a ker farani niso hoteli otrok v šolo pošiljati, je prenehala. Ravno isto trdi zapisnik od 1. 1795 18. aprila. Nekoliko pozneje pa je zopet poučeval nekaj časa Fran Šef, ki pa ni bil izkušen učitelj; radi tega se je tej-le službi odpovedal ter šel na svoje posestvo na Grabe. Njegov (Šefov) naslednik bil je pa središki kaplan, ki je poučeval od 3. marcija 1800 do 2. maja istega leta v središkem ro-tovži. Dne 2. maja 1800 nastopil je pa učiteljsko službo v Središči Jurij Resch, ki je prišel iz glavne normalke mariborske. Le-ta je stanoval v farovžu, kjer se mu je vsled ukaza deželnego komtura od 9. decembra 1800 odkazala jedna soba, poučeval je pa v zasebni sobi najeti najpoprej v gornjem, pozneje pa v spodnjem koncu Središča; kajti na rotovž mu je bilo predaleč. Pozneje je tudi v hramu, kjer je bila šola, učitelj stanoval. Prvotni rotovž, kjer je bila več let šola, stal jo tik BTediške poddružnice, na mestu sedanje Perzoglijeve hiše. Ko Se je pa ta podrl, postavili so novega pod Čapljami. Sedanja šola na Grabali zraven farne cerkve sv. Duha k bila postavljena 1. 1812; sezidali so jo ondi, kjer je po-frej stala kapela sv. Ane. A že 1821. leta pravi zapisnik, 4a bi se moralo šolsko poslopje popraviti. Šola bila je do 1. 1772 dvo- in jeseni 1884 trirazredna; Sedaj pa je četirirazredna in ima 400 za šolo godnih otrok. Pouk oskrbujejo 1 nadučitelj, 1 učitelj, 2 podučitelja, ] veroučitelj in 1 učiteljica za ženska ročna dela. Cerkev. Prvotna župnijska cerkev je stala bližje Drave na sedanjih ,,( irkovcah" ter je bila posvečena sv. Jerneju. Župnija 8e je razširjala daleč na okrog, in kakor so hoteli nekateri iz larih listin dokazati, spadala je v prvih časih baje cel6 svi-pvska kapela, ki je sedaj ufarovana v Varaždin. Kako je ta terkev preminola iz zemeljskega površja, ne vemo prav; pač Jam ustna poročila trdijo, da je Drava cerkev podkopala in 'otopila; kar pa ne more biti resnično, ker se še temeljno tidovje dandanes na Oirkovcah nahaja. Verjetniše je, da so o Turki razdjali in da so potem kapelo sv. Duha povečali. Grad „Središče" razdjali so pa Turki najbrže že leta 483 ali pa 1479. leta. Na »Gradišču", kakor na „Cirkovcah", linija se še sedaj mnogo starinskih reči, posebe zidovja. Pripoveduje se, da sta bila grad in cerkev s podzemelj-'kini mostovžem zvezana; skozi mostovž je hodila baje gro-fea „Petajca" v cerkev. To je verjetno, ker se na omenjenem ^stu še sedaj mostovž no kamenje izkopava. Sedanje farne cerkve prednji del na Grabah je bil po-*avljen leta 1316; stolp in zadnji del postavili so jej še le eta 1515. Posvetil jo je pa 23. oktobra 1519. leta lavantinski W Lenart. Ljudska pravljica pa nam pripoveduje, da je sedanj cerkev na zel6 čudežni način na mestu, kjer sedaj stoji, kij nastala. Ko je namreč Drava prejšnjo cerkev na „Cerkviščuk podkopavala, hoteli so jo farani rešiti ter jo prestaviti v Sre dišče ali vsaj dalje od Drave. Preden so se tega dela lotili hoteli so določiti kraj, kamor bi jo prestavili Pri tem po svetovanji pa se sprejd; kajti nekateri hoteli so jo imeti ni Solarjevem bregu, kjer je sedaj mirodvor, a drugi pa ni Dogševem bregu na Grabah. Ali sv. Duh, ki je obe strani' zapustil, pomagal je sam cerkvi iz velike nevarnosti. Cerke* vzdignila se je v zrak ter takč romala na svoj od sv. Dull jej določen prostor. Ravno, ko je prišla do torišča, kjer sedaj stoji, zapel je pri Dogši na Grabah petelin, kajti to se j j godilo ravno o polnoči; cerkev obstane takoj na petelinov ( znamenje na mestu, kjer še sedaj stoji. Posvečena pa je sv« j j emu rešitelju sv. Duhu. V cerkvi so 4 oltarji. Velikemu oltarju stoji na stralj v gotiškem slogu umetno napravljen steber pod imenom „arc sanctissimr'. (Ta steber prenesli so najbrže iz stare cerkV na sedanje mesto.) 2 Cerkev, kakor tudi zvonik, sta postavljena v gotiškei* slogu. V zvoniku je ena ura in trije zvonovi, od katerih j bil najmanjši leta 1687, ostala dva pa 1693. leta kupljeni c Cerkev obdaje močen zid, ki je bil nekedaj zelo viso1 ter je služil v trdnjavo. Do časa cesarja Jožefa II. pokop: vali so mrliče kristijane okoli cerkve, nekristjane na Dogš' vem posestvu, kjer se še sedaj izkopavajo kosti, a imenitf j osebe baš v cerkvi. V trgu, to je kakih 10 minut od farne cerkve, ima i središka farna cerkev podružnico posvečeno D. M. sedem ž' B losti. Postavljena je bila 1. 1630. j Sprv časa, ko je središka fara nastala, pripadale so j1 te-le občine: Središče, Grabe, Obrežje, Godeniuce, Šalovce in ^ je trditev resnična tudi Svibovec in Adrijanci. O cesar Jožefovej dobi zgubila je občino Šalovce in Adrijance, poprej Pa že Svibovec. Leta 1793 pa je dobila občino Šalovec zopet aazaj, ker je v istem letu kuracija na Humu nehala. Sedaj ima v 376 hišah 2258 prebivalcev. J Šolski kraj. ni V središki šolski kraj spadajo te-le občine oziroma kraji: Grabe, Obrežje. Šalovec. Godeninei in trg Središče. Vas, v katerej stoji šola, imenuje se 1. Grabe, pripada k občini Obrežje. Ime „Grabe" dobila je od grab, ki Se ondi nahajajo. Ima 40 hiš z 268 prebivalci in sicer jih je od teh 126 moškega, 141 pa ženskega spola. K tej vasi pripadale so nekedaj še štiri hiše sosedne središke občine. Dalje proti zahodu je vas 2. Obrežje. Hiše stoje na od juga proti severu v poševnej meri ležečem obrežji; od tod tedaj ime »Obrežje". Le-ta vas ima 89 hiš in 569 (282 m., 287 ž. spola) prebivalcev. Opomnje vreden je nasip, katerga so naredili Obrezani ob Libanji, da njim varuje travnike in polja povodnje. V severo-zahodnej meri, kake pol ure od Obrežja, leži vas 3. Šal ovci. Ime dobila je ta vas najbrže že v davnih časih, ko so panonski Slovenci še v zadrugah živeli, po glavarji zadruge »Šalo". V 56 hišah stanuje 322 (147 m., 175 ž. spola) ljudi. Ta vas je zgodovinsko imenitna, — Na občinskem travniku imeli so, kakor je že v zgodovinskem delu omenjeno, Rruci SVOJ tabor. Zgodovinarji našli so v istih krajih več starinskih reči. Posestnik Puklavec našel je, ko je studene* kopal, jeden stari cekin. Ob rimskej cesti našli so leta 182( dva rimska kamena miljnika, katera so nevedni ljudje zdrobil ter s koščeki cesto nadelali. Vse to je zelo verjetno, ker pelj* skozi vas nekedanja cesta Rimljanov. V gozdu pri občinskej cesti bil je nekedaj velik ribnik pod imenom „Mlačine". V stranskem kotu istega ribnika, o( koder ni mogla voda odtekati, bil je črn mlaj, s katerim so si nekedaj v Salovcih domačo platno barvali. V izhodne,]' meri od Šalovec razprostira se zelo velika ormoškej grajščini spadajoča šuma wKoračice"; na zahodne, strani pa obdajajo vas šalovski gozdovi. Lahko je tedaj umevno, da so bili ondi nekedanji Kruci varni. Vaščane strašili so, kakor sami pripovedujejo, še v no' vejšem času, duhovi. Ni čuda, saj so leta 1660 do 1670 se' žgali na wgrmaČi" neko coprnico ,.Tajčarco", ker so ji v treh prilikah dokazali, da je res coprnica. Ked6 ve, če. jih ni hodila le-ta strašit v podobi bele žene na uno mesto, kjer stoji sedaj šalovska kapelica. Na koncu omenjene velike šume, ob potoku Trnavi je vas 4. God en in ci. Ta vas ni velika; ima le 22 hiš in 123 (64 m., 59 ženskega spola) prebivalcev ter spada k občini „Adrijance" bolj fenske tare. Svoje ime dobila je ta vas na isti način, kakor vas Šalovci, po nekedanjem glavarji zadruge ,,Godeninu". Tudi v tej vasi se izkopavajo ob rimskej cesti, ki pelje skozi vas, starine, denar, lepo rezani valjari in drugo. Pred 26 leti iskali so v gozdu na „Bregih", kjer je še sedaj majhen hrib gomili podoben, rakvo kralja Atile. pa niso ničesar druzega izkopali, kakor opeko in stavbeno kamenje. Na občinskem travniku v Mlačinah ali v Beču je tudi „črna mlaka". Le-ta mlaka pa je dobila svoje ime od nekedaj v njej nahajaj o čili se pijavk, po katere so si hodili zdravniki iz vseh krajev. Če potujemo iz Godeninec proti jugu, pridemo za četrt are zopet v- 5. Središče. Središče je trg; leži kake četrt ure od Drave na levem bregu ondi. kjer se trnovska dolina in dravsko polje združite, in kjer se končuje med omenjonima dolinama ležeči odcepek ormoško-ljutomerskih goric; tedaj pod bregom, ki je pa zelo neznaten. Nekatere hiše pa stoje na in ob imenovanem bregu; le-ta del trga imenuje se tudi „Breg". V izhodnej meri od Brega, na levem bregu Trna ve ležeči del, imenuje se pa, „Ste-ničnjak-' temu nasproti na desnem bregu Trnave ležeči del, pravo Središče imenuje se ,.I]lica," „Plac" in dalje proti jugu „Trate" in „Stros". V zahodnej meri od Strosa proti farnej šoli, ob ve-likej cesti pod Bregom ležeči del imenuje se pa „Podčaplj'lW. V tem-le delu. na občinskej trati, južno od velike ceste, je zgodovinsko imenitno »Gradišče" in še dalje proti jugu od loga ..Cerkvišče". V Podčapljah so rojeni slavnoznani rodoljubi : Štefan Modrinjak, dr. Kočevar in Lovrenc !Irg. Vseh hiš skupaj šteje Središče 172 in ima 1935 (488 m., 547 ž. spola) prebivalcev. Imeni ti: oje poslopje v trgu je razvon uže omenjene cerkve D. M. sedem žalosti, rotovž, ki je bil postavljen leta 1843. V Središči je c. kr. poštni urad, nabiral ni ca za poštno hranilnico in slovensko bralno društvo — „Edinost" s precej dobrim pevskim zborom. Tudi jedeu zdravnik je do sedaj vedno v Središči domicil ir al. Središka občina je zelo bogata; ima denarja nad 30.600 goldinarjev, a drugo nepremakljivo premoženje se še višje ceni. Posamezniki pogatijo se pa s poljskimi pridelki, katerih njim lepa polja ob Dravi in ima na severnej strani trga dokaj prinašajo. * * * Trg je dobil svoje ime od nekedanjega gradu »Središče", katerega je obtekala od vseh strani reka Drava tako, da je stal na otoku, kar tudi nemško ime „Polstrau" ali »Polostrov" označuje. Omenjen grad stal je na sedanjej občinskej trati ondi, kjer se še sedaj vidi grič; ta prostor imenuje se tudi »Gradišče". Na griču, ki je sicer s trnjem obrasten, rast'3 tudi lipa tržanom v veden spomin: naj bi ohranili trgu narodno lice ter ne ponemčevali kar je skozi stoletja bilo slovensko 1 Na le-tem griču stal je nekedaj grad, ki je bil s zidom in nasipom zavarovan. Kedo da je ta grad sezidal, ni znano. V začetku 15. stoletja bil je lastnina solnograških nadškofov. Nadškof Ivan pa ga je z drugimi trgi in mesti dne lO.janu-varija leta 1433 podelil ptujskemu grofu Frideriku. Le-ta pa je dne 6. januvarija 1438 brez otrok umrl; podedovala je tedaj vsled sporočila »Središče" njegova sestra Ana, ki je bila omožena z grofom Ivanom pl. Schaumburg. Njuna hči Barbara, zaročena z Dujan-om iz plemenite rodovine Franko-panov, je stanovala večkrat v središkem gradu, leta 1487 in 1488 pa v Ormožu, ker je med tem bil grad Središče razdjan. Bila je ljudstvu jako priljubljena in ona ljubila je tudi svoje sovaščane. V dokaz te ljubezni ponovila je Središča nom na Petrovo, leta 1488, pismo njihovih pravic, kajti prvotno pismo je bilo 1. 1487 v Ormoži zgorelo. Ona je Ormož in Središče prepustila še v istem letu kralju Matjažu, ki je oboje dal svojemu stotniku, Jakobu Cekeljnu. Po smrti kralja Matjaža je zastavil cesar oboje imenovanemu Cekeljnu za 24.000 gld. Iz razvalin gradu je postavil leta 1630 Vido Sveder s pomočjo drugih tržanov kapelo D. M. sedem žalosti. Nekedaj bila je baje zelo bogata ; pa kakor ljudje pravijo, odvzeli so jej nepremakljiva posestva in premakljive dragocenosti križniki (nemški vitežki red). V prvih časih bil je ves središkemu trgu pripadajoči svet s tako imenovano varoško mejo omejen. Le-te meje ni smel nikedo brez posebnega dovoljenja prekoračiti. O velikih praznikih, kakor ob binkoštih, so se te meje preglejevale. To opravilo je bilo vsem Središčanom v razveseljevanje, kajti vso, mlado in staro, vse je bilo pogoščeno in obdarovano. Meja šla je od sedanje farne cerkve ob Črncu proti Dravi; nekoliko časa ob Dravi, potem pa kraj ogerske meje proti severu do Preseke; odonot v zahodnej meri v „Mladoles11 in od tod ob Črncu zopet do cerkve. Posestva na desnem bregu Črnca spadala so pa takrat k ormoškej grajščini. Podložniki ormoške grajščine stanujoči ob varoškej meji (središkej) prišli so navadno k omenjenej svečanosti, da so Središčane malo podražili, včasih pa so se celo stepli. Ta neprilika in una, da so Središčanje ob pro-šcenji pri farnej cerkvi, ki je stala na ormoškem posestvu, od trgovcev „mestnino" pobirali, bila je povod mnogim razprtijam in dolgotrajnim pravdam, katere njim je po večkratnih obravnavali deželno naniestništvo razsodilo leta 1654. itazveu navedenih, imeli so Središčani z Ormožani še mnogo razprtij zavoljo ribičije in izvanrednega davka, katerega so morali Središčani ormoškemu grajščaku odrajtovaii. Kruoi v Središči. Druga velika nadloga za Središčane bili so Kruci, ki so se v bližnjem Nedelj išči utaborili ter tudi meseca svečana 1704. leta v Središče prišli. Na občinskej trati so imeli svoj glavni tabor, kamor so vozili po Središči in po ormoškem okraju na-ropano blogo. SredišČani si niso mogli pomagati, čeravno so bili sovražnih napadov uže vajeni. Pa tudi niso imeli dovolj moči, kajti izgubili so v strašnem pomoru leta 1681. in 1682. najboljše moči, tisti pa, ki so takrat življenje premigali, bili so uvrsteni v cesarsko armado, nekateri bojazljivci so pa denar in druge dragocenosti v naglici zakopali ter odbežali v druge krajo. Vni pa, ki so Kruce doma počakali so ž njimi potegnili, ker so njim Kruci spožarom in se smrtjo grozili. To storili so pa Središčani menda zalega del, da bi se potem s Kruci združeni nad Ormožani, posebe nad grajščakom, maščevali. Kruci prišedši v Središča1, planili so najpoprej nad farovž, zapovedali tadanjernu župniku Jerneji Benger, da jim je dal nameriti 300 korcev zrnja in 14 polovnjakov vina. Veseli tako hitre zmage v Središči in videvši, ka so z napadom nad farovž Središčane tako postrani I i, da ne bodo nikedar proti njihovim poveljem ravnali, planili so sedaj z nekaterimi Središčani nad Ormož. Grajščak Fran Anton Pethe, katerega bi razdraženi Središčani menda kaj radi v pest dobili, jo je malo poprej srečno v Ptuj pobrisal. Ko so le ti divjaki z obilnim plenom prišli nazaj v Središče, planili so zopet nad farovž, ga oropali do kraja ter užgali. Strašen požar se je naglo raz-širjeval ter še mnogo hiš na Grabah uničil. Kruci vdrli so še potem v župnijsko cerkev sv. Duha. V njej so vse, kar je imelo kako vrednost, pobrali, oltarje podrli, sesekali in sežgali, v obropano cerkev pa postavili konje. Več tednov so Kruci po središkej okolici razsajali in doprnašali strašne grozovitosti ter napravili v okolici in v celem okraju grozno veliko škode. Na cvetno nedeljo pa, ko so Kruci slutili, da se nekaj proti njim snuje, hoteli so še pred odhodom vse pokončati in požgati; uže so si nekateri na rotovžu sablje brusili, da bi planili nad ljudstvo, ki je bilo zbrano v kapeli, kjer je kaplan .Turi Mikec božjo službo opravljal, ko prijaše po velikej cesti j eden Kruc s pismom. Kruci pobrali so v naglici svoj plen in bežali proti „Lipju". Cesarski vojaki prišedši pod poveljništ-vom Balfvja in Eabatte iz Ptuja pa so jih podili čež Muro. Rusi v Središči in Ormoži. L. 1799. meseca junija v prvi polovici so četiri čete Rusov iz Ogrskega na Laško potovali skoz Središče, Ormož in Celje. Prva četa pod general-majorom Kašinom je štela 2241 mož, druga pod general-majorom knezom Wolkonski-jem 2196, tretja pod general-majorem Mavorovom 4030, čtrta pod general-majorom Eechbinderjem 2554 mož. Meseca julija je pripeljal major baron Stachelberg še 205 vojakov, ki so bili na poti opešali. Ta ogromna armada se je vračala po tisti poti z Laškega v svojo domovino deloma vže 1880. leta meseca februarija, 9450 mož pa meseca marcija 1808. leta. Francozi y Središči in okolici. Dne 10. decembra 1809. leta je dospelo 800 francozkih dragonerjev na Ptuj, kjer je ostal samo generalni štab, ostali vojaki pa so se podali takoj proti meji. Kot mejna straža bili so nastavljeni v Ljutomeru, Veržeji, pri Svetinjah, sv. Miklavži, sv. Bolfenki, v Središči in Ormoži. Ostali so ondi do 9. januarija 1810. 1., ko je bil slov. Štajer teh nepovoljnih gostov za vselej rešen. Iz tega je razvidno, ka jih ni bilo toliko, kakor ljudje v Središči pripovedujejo. Najbrž v po- edeče častništvo: učitelji; moti zmenjajo Francoze z Rusi, katerih je pač nekaterekrati bilo vse polno.1) Leto 1848. Leto 1848 pripravilo je Središčanom mnogo skrbi. Ko so se sosedni Madjari zbirali, da bi planili nad Štajerce ter si v času, ko je gospodovala le moč, pridobili z lahka blaga, bili so Središčani prisiljeni zbrati se v tako imenovano „naei-jonalgardo", da bi se ložje postavili sovražniku v bran. Vseh gardistov bilo je 80. Ta oddelek »štajerske narodne straže'4 pripadal je k polku, ki je imel sedež in glavnega povelnika v Gradci. Središki oddelek pa je imel s Matjaž Krničnik, stotnik Juri Schmidinger, adjutant Nace Trancl, Lovro Modrinjak, nadporotnik; Ivan Kočevar, poročnik; Andraš Jaki, narednik; Andraš Praprotnik, bobnjar; Ivan Sajnkovič, profos. Vsak gardist imel je svoj »vrstilni list", na katerem je bilo zapisano: 1. kompanija, 2. ime in 3. šarž. Častniki imeli so razven pušk še sablje; prosta ki pa samo puške. Sablje in puške je kupila občina; obleko pa si je moral vsak sam kupiti. Ko so pa sovražni Madjari 8. nov. zaran v Središče prišli, se njim Središčani niti pokazali niso. 1 Še sedaj živeč 87letui dt.tlck „Šef" mi je pravil, ka so bili takrat Francozi po vsem ormoškem okraji razškropljeni. On (Šef) bil je takrat v Svetinjah pri svojem očetu, ki je bil omli mežnar, iti moral je trem francoskim oficirjem, ki so v farovžn stanovali, vsak dan po trikrat obuvala snažiti. Svetiujski župnik, ki je baje dobro znal francoski, naprosil je takrat Francoze, da so zapustili naše kraje. Fran Hakuša. Po omenjenej revoluciji pa je bila ta straža razpuščena. sablje in puške so se morale v gradeč poslati. * Sedaj, ko smo spoznali dravsko polje in sinove nižave, obrnimo se ob Trnavi, mejnem potoku štajersko medjimurskem, v vinsko gore. Po cesti, vodečej iz Središča v severnej meri v Ljutomer, pridemo za pol ure hoda v drug šolski kraj. Na desno od omenjene ceste, na 316 m. visokem hribu, ki je zadnje iztoeje »Slovenskih goric", stoji cerkvica, ki priča, ka tudi v tem kraju, v zadnjem zakotji Štajerske, prebivajo ljudje. Ta šolski kraj in fara imenuje se Sv. Bolfenk (VVolfgang). Minolo še je jedva polnih 100 let, od kar se je začelo zanimati tudi v teh krajih ljudstvo za uk. V letu 1779. postavljena je bila uborna hišica tik farovža, v katerej je tedanji mežnar Ivan Šef stanoval in ob enem v lastnej svojej sobici nekoliko otrok poučeval. Ko je pa ta cerkovnik bil imenovan učiteljem v Svetinjah, stopil je na ujegOVO mesto njegov brat Jožef Šef kot prvi stalni učitelj. Toda uže prihodnje leto 1780 najeli so farani drugo hišo od prodajalca Mavrina (sedaj lastnina Jurija Lukman-a iz Adrijanec stoječa poleg poti, ki vodi v Gastrobce) ter so tukaj napravili majhno sobico, za šolski namen odločeno. še-le leta 1830C takrat, ko seje cerkovnikova hišica prepustila v rabo tačasnemu kuratu, postavili so na cerkvenih tleh skromno zgrajeno poslopje za šolo. To poslopje se je pa v letu 1874 zopet podrlo ter postavili so sedanje. Ta šola bila je do 1. 1883. enorazredna, a v letu 1883. bila je razširjena v dvorazrednico. Pa ker v sedanjem poslopji ni bilo prostora, najeli so farani zasebno hišo (od Jo- žefa Sterniau-a), dok da se postavi na sedanje šolsko poslopje jedno nadstropje, za katero je uže načrt izgotovljen. Pouk oskrbujejo sedaj: 1 nadučitelj, 1 podučitelj, 1 vero-učitelj. Cerkev. Kraji, kjer se dandanes razprostira fara sv. Bolfenka, kjer se širijo dobro obdelane gorice in polja, bili so še pred nekaterimi stoletji pokriti z večine z gostim gozdovjem, v katerem so razsajale razne zveri, kakor na pr. volkovi, o čemer nam priča ime vasi „Volko morje", t. j. kraj, kjer so neke-daj ljudje volkove umarjali. Posebno zapuščeni bili so pa ti kraji, dokler so še bili v oblasti surovih Madjarov. A ko je ptujski gpof Friderik L Madjare potolkel (na veliko noč 1199), jim te kraje odvzel ter je čez leto dni (120O) podelil redu nemških vitezov (križnikov), začelo se je tu drugo življenje. Nemški križniki jeli so razširjati tod sv. vero ter ustanavljati cerkve, po nekod pa samo kapelice in podobe, posvečene temu ali unemu svetniku, in tako je postala tudi na mestu, kjer zdaj cerkev sv. Bolfenka stoji, podoba tega svetnika. Omenjena podoba je pozneje zginila in na njeno mesto postavili so kapelico, katera še je stala do leta 1681. To leto je pa razsajala tod grozna kruga. Ljudje so takč gosto umirali, da so morali mrliče doma na občinskih tratah in drugod pokopavati, ker pokopališča bila so že prenapolnena. Takrat razširili so kapelico sv. Bolfenka v cerkvico (1683 do 1685.), ki je bila poddružnica cerkvi sv, Miklavža do leta 1788. Se le v tem letu dobili so Bolfenčanje svojega mašnika. Cerkev bila je od začetka celo majhna, avl. 1750. so jo povekšali s tem, da so prodrli stranski steni, a sezidali tam kapelici sv. Ivana Krstnika in sv. Lovrenca. Pa že čež 61 let (1811) morali so nji podreti, ker sta se začeli same rušiti. Na njuno mesto so postavili dotična oltarja, a cerkev so proti vzhodu za kacih 7 m. podaljšali. Ta cerkev bila je iz početka obdana s precej močnim obzidjem, za katerim bi se ob času sovražnih navalov lehko branili slovenski junaki. Za tem obzidjem krog cerkve poko-povali SO farani svoje umrle, a posebne cerkvene dobrotnike pokopavali so baš v cerkvi. — Tudi v cerkvi sv. Bolfenka nahaja se kamena ploča, katera kaže, da je tu pokopan 4. avgusta 1742 Martin Pevec. Le-ta je bil kakor je dokazano, poseben dobrotnik tej cerkvi celih 30 let (od 1712 do 1742) ter je najbrže dal popraviti cerkev, katero so Kruci v 1.1704 precej poškodovati utegnili. Omenjeni zid morali so na ukaz cesarja Jožefa II. porušiti, a iz ostalega gradiva sezidali so farovž, ki še dandanes stoji. Pokopališče so odstranili od cerkve ter ga preselili na sedanje mesto, a čez kacih 50 let, so ga že morali povekšati. Cerkev ima 4 oltarje (sv. Bolfenka ali glavni oltar, sv. Antona, sv. Lovrenca in sv. Ivana Krstnika), orgije s 13 spremi (registri) ter 3 majhne zvonove in uro v stolpu. Šolski kraj. K šolskemu kraju „Sv. Bolfenk na Kogu" pripadajo sledeče občine: Adrijanci, Jastrebci, Kog z Gomilo in Vitan z Lačaves-jo. Šola stoji v občini Kog. Ta občina je izmed vseh 4 največja. Kog z Gomilo ima v 144 hišah 618 (297 m., 321 ž.) prebiralcev. Ime „Kog" izvajajo nekateri od nemškega „Gchack" (Gehaeke), to je obsekan gozd. A. P. Danjko misli, da prihaja od „kuga". Neka pripovedka namreč pripoveduje, ka so tu ob času kuge pokopavali množino mrličev ter pri pogrebih Vpili: „Koj kuga, koj kuga! to je: „Miruj kuga! (Rune o Pest!) Gomila pa se izvaja iz istega korena, kakor Holm. V starej slovenščini bil je Holem hrib, iz tega potem Holm, Htim, Homula, Gomila in še dendenes se naziva gomila ,,der Grabhugel". Gomila tedaj ni nič druzega nego hriboviti kraj, kar je tudi v istim". Severovzhodno rebro Koga je večinoma z gozdovi pokrito, med tem ko je jugovzhodna plat obrastena z vinsko trto. — (O bregovih in ravninah nahajajočih se v tej občini v posebnem oddelku.) To občino zakrožuje na izhodnej strani precej daleko ob potoku ,.Šantovec" občina Jastrebci. Lo-ta občina (z vrhom ,,Ciganijo") leži na jugovzhodnem pobočji Koga ter meji s šantovskim potokom z Medjimurjem ozir. Ogrsko. — Šteje 58 hiš. ožir. hišnih številek, a med temi so 3 hiše uže na pol podrte. Prebivalcev pa ima 255 in sicer 129 m. in 126 ž. spola. * Ime te občine prihaja najin/., kakor je izvajal tudi pokojni velikonedeljski dekan P. Danjko, od besede Jastreb", kar pomenja ptico ujedo, ki še se dandanes pogosto nahaja v obližji. Vrh „Ciganija" pa bi utegnil dobiti ime po ciganih, ki so tu v bližjih šumah ob moji št;ijersko-ogrskej najraje pohajali, kakor pripovedujejo ljudje. Na jugu od občine Jastrebec leži občina Adrijanci. Ta občina obsega dve vasi; Adrijance in Godenince. Adrijanci spadajo k fari sv. Bolfenka, a Godeninci pa k fari sv. Duha. Svoje ime dobila je ta vas od nekedanjega zadruškega glavarja ,,Adrijana." Vas Adrijanci ima 34 hiš in 205 (104 m., 101 ž.) prebivalcev (med temi je tudi slovenski pesnik in pisatelj Božidar Flegerič). Na jugo-zahodu od vasi Adrijanci, ob cesti vodečej iz Središča v Ljutomer, leži občina Vitan. Ta občina obsega dve vasi: Vitan in Lačaves. Ime Vitan prihaja najbrž od besede „viti", kakor trdi Danjko; a Lačaves je ves lačnih. To ime nastalo je iz korenike „lač", kar je skrajšana oblika od lakota ter z nastavkom „ves". Lačaves ima 44 hiš in 199 (106 m., 91 ž.) prebivalcev, Vitan pa 59 hiš in 275 (125 m., 150 ž.) prebivalcev. Zemljepisni del. Šolski kraj, ozir. župnija sv. Bolfenka na Kogu, leži kaki 2 dobri uri od mesta Ormoža; l'1/« ure od trga Središča in 2 uri od trga Ljutomera ob vzhodnej meji štajersko-ogrskej. Število prebivalcev znaša po zadnjem štetji 1. 1881 v vseh občinah skupaj 1522. Meje. Na vzhodu meji z župnijo stridovsko, ki pa spada že k Ogrskej; na jugu z župnijo sv. Duha; na zahodu pa s faro sv. Miklavža; na severu z ljutomersko župnijo. Tla so hribovita in sicer je severni del najvišji ter se proti jugu in vzhodu čem dalje bolj znižuje. Spada pa vse to hribovje k ormoško-ljutomerskim goricam, ki so del iztočnih „Slovenskih goric". Šola in cerkev stojite na najiztočnejšem konci Koga. Od tod se vleče proti jugazahodn Adrijanski vrh proti svojemu koncu pri vasi Vitan čem dalje nižji bivajoč in po obeh reb-rih z vinsko trto nasajen. Na jugu od cerkve razprostira se jastrebška ravan, a 4 proti juguvzhodu vleče se ,.Ciganija", nizko ,.hribovje, ki rodi zelo dober ,a:iganjsčak". Proti severu od cerkve se pa vleče kake dobre '/« ure „Veliki Kog", dok da se na severnem svojem konci ne razcepi. — Proti jugu se odcepi od Velikega Koga ,.Mali Kog-ki se vleče kake V1 ure Pr(>ti jugu do Lačavesi čem dalje? nižji bivajoč ter ima z Adrijanskim vrhom precej vstrično mer. Nekako v sredini (pri Koflerjevi hiši) razcepi se Mali Kog v dye veji; od katerih se ena proti juguzahodu obrne ter tudi čemdalje bolj znižuje. Na severu in zahodu od Koga leži „Gomila", zelo razcepljeno hribovje, v katerem je „N6vafinjak" najdaljša in najvišja proga. Tu raste najboljša kaplja v celej župniji. Iz Gomile" prestopijo ormoško-ljutomerski hribi na Ogrsko ter se potem razcepijo v več vej, katere skoro izpolnujejo celo Medjimurje. Tam pa. kjer prehaja Kog v Gomilo in je prejšnji dosegel svoj najvišji vrh (Kodelič), odcepi se „Vrablovčak", ki pa spada večinoma v sosedno župnijo sv. Miklavža. Prekoračimo pa dolino na jugozahodu Adrijanskega vrlia. Malega Koga in njegove zahodne veje. treba nam je Stopati zopet navzgor proti grebenu podolgovatega, manj visocega hriba, ki se prihajajoč iz župnije sv. Miklavža vleče polagoma proti jugovzhodu ter preide pri vasi Vitan v majhno plan. To je „Brezovčak", le na severovzhodni strani pri gorenjem konci posajen z vinsko trto. V svojem severnem delu imenuje se tudi ,.Najciperk"; ondi kopa se tudi apnenec. Njegovo levo rebro, obrneno proti dolini Lačaves, se zove v sredini „Kloštrc". Ljudstvo si pripoveduje, ka je tu stal nekoč samostan (klošter), ki se je pa porušil, ker so ljudje v obližji odveč preklinjali, ali pa, ker ga je Bog hotel skriti prišliin Turkom. Pred nekoliko leti še je baje zadel oratar s plugom ob železni križ pogroznene cerkve, a ker je pri tem nejevoljno zaklel, pogreznil se je križ zopet globljeje. Doline in polja. Proti jugovzhodu so tla bolfenske župnije čemdalje nižje in tu se razprostira največja ravnina „Jastrebško polje. •-po vasi Jastrebci tako imenovano. — To polje ali ravnina je na vzhodu in jugovzhodu obrasteno z gozdom ter se proti severu z nižuje v ozko kotlino ob južno zahodnem vznožji „Ci-ganije" v tako imenovana „Sela". Tu je po mnenju naroda bila nekedaj vas (selo) s cerkvijo, a vse se je nekoč z ljudstvom vred pogreznilo. Nahaja, se še tam tudi mlaka, ki ima na nečem mesti tako globoko žrelo, da je nekemu kmetu žrd, ki jo je v globočino vtikal, iz roke zdrsnila in pod zemljo zginila. Proti .severu-zahodu prehaja pa ,,Jastrebško polje" v dolino „Tumpovčak", ki se vleče ob vznožji Adrijanskega vrha proti jugu. V kotu Tumpovčaka nahaja se vrelec, katerega vodica odteka skozi celo dolinico v Trnavo. Cesta, ki pelje iz Jastrebec v Godenince, deli Jastrebško polje od Adrijanskega, katero pa proti jugu prehaja v globoki) „Adrijansko dolino", skozi katero se preliva že imenovana Trnava. Na desnem bregu Trnave vzdigujejo se tla zopet ter s „Padolkom", ki leži med Adrijanci in Vitanom začenja se „Vitansko polje", ki je na jugu in jugozahodu z gozdovi obrobljeno, rroti zahodu se pa zopet zniža v ozko dol. Iz Adrijanec proti severu pride se v „Trnavo", kotimo med Vitanom in Adrijanskim vrhom. Tam, kjer se Mali Kog odcepi od Velicega, nastane zopet kotlina, ki se v gorenjem delu zove „Hruškovje" ter preti jugu čemdalje širja postaja. Tudi to dolinico napaja maj!.en 4* potoček, ki se v Lačavesi v Trnavo izliva. V Lačavesi je ta dolina precej širna, a po večjem delu neobdelana ledina. Tudi med Vrablovčakom in Malim Kogom je dol, ki se po svoji podobi (razcepljena na dva doliča) zove „Breguše". V Gomili se nahaja večja dol na južnozahodnem vznožji „Novačnjaka." Na severo-vzhodu se pa vleče od severa proti jugu „šantovska in stanetinska dolina" (Laza) ki pa le z jedno polovico k našej župniji spada. Potoki. Večjih potokov v bolfenskej župniji ni. Potok, ki meji imenovano župnijo proti Ogrskemu, imenuje se fantovski potok." Teče proti jugovzhodu ter se zunaj naše fare zliva v Trnavo. „Trnava" prihaja iz župnije miklavževske, teče mimo vasi Vuzmetinci, skozi Lačaves tik okrajne ceste, dalje skozi Adrijance in Godenince in se pri Središči v Dravo izliva. Oba potočiča gonita v svojem teku majhno število mlinov, ki so pa prav neznatni in pogostoma mirujejo. Tudi v jugozahodnem kotu te župnije nahaja se potočič, ki pa po daljšem teku steka v Libonijo, katera se pod Hol-mom v Dravo izliva. Ceste. Mimo cerkve sv. Bolfenka vodi občinska cesta po grebenu Velicega Koga v Gomilo in odonot čez Preseko v Ljutomer, a proti jugozahodu pelje pa čez „Adrijanski vrh" na Vitan. Kacih 209 korakov od cerkve se odcepi od te ceste jedna, ki vodi v polukrogu čez Jastrebce in se pod Ad-rijanskim vrhom združi z uno, ki vodi čez Adrijanski vrh. Na Vitanu se pride na okrajno cesto, katera pride iz Središča ter vodi čez Adrijance, Vitan, Lačaves itd. v Ljutomer. Od te ceste se odcepi druga, ki vodi iz Lačavesi čez Mali Kog na Veliki Kog, a jedna pa pelje naravnost proti jugozahodu v Ormož. Od jastrebške ceste se odcepi druga, ki vodi proti jugovzhodu v Adrijance in Oodenince. Tudi na jugozahodnem konci te ceste (ki vodi čez Ja-strebce), se odcepi jedna, katera pelje čez gorenje Adrijance ter zopet na okrajno cesto. V Lačavesi se odcepi jedna, ki vodi skozi dolino Lačaves na Veliki Kog (pri Dragonarji). Naravnost iz Vitana proti severozahodu pa gre cesta čez Brezo včak v sosedno župnijo, ozir. šolski kraj Sv. Miklavž. Šola. Miklavževska fara je bila v tem okraju, kakor letne številke kažejo, med drugimi četrta ustanovljena., Farani postavili so si v zvezi z nemškimi vitezi že precej zgodaj cerkev ter si pogledali za duhovnika, a na šolo mislili so pa med tadanjimi, v tem okraji stanujočimi prebivalci skoraj najpozneje. Sprvčasa poučeval je mladino v pisanji in čitanji ta-danji cerkovnik brž ko ne v svojem stanovanji. Prvo šolo postavili so farani v zvezi z nem. vitezi, kateri so bili tudi šolski patron, še le v letu 1826. Bila je do leta 1874. eno-razredna, do 1. 1883 dvo-, sedaj pa je trirazredna. V tem letu (1883) kupila je farna občina še jedno poslopje, tako, da ima sedaj miklavževska fara dvoje šolsko poslopje za tri razrede, a stanovanje pa le za jednega učitelja. Pouk oskrbujejo: 1 nadučitelj, 1 učitelj, 1 podučite]] in 1 veroučitelj. Za šolo je godnih 147 dečkov in 187 deklic. Šolsko obiskovanje ni kaj po volj no, kajti več od polovice otrok je viničarskih, ki v poletnem časi pasejo in svojim starišem pri delu pomagajo, a po zimi pa nemajo potrebne obleke, posebe v sedanjih hudih časih ne. Cerkev. O preteklosti, davnej preteklosti, nam niti listine niti nikedo drugi kaj gotovega povedati nemore. Kako je bilo nekedaj ravno V seda njej miklavževskej fari, in kedo je stanoval tukaj, vse, vse je, kako se v tacili slučajih zgodovinarji izražajo, — v sivo temo ogrneno. Pa obljujen je bil ta kraj, saj so nam ustna poročila ohranila toliko, da vemo, ka so hodili tadanji prebivalci sedanje bolfenske in miklavževske tare, ravno tukaj mimo, kjer stoji sedaj farna cerkev, k Veliki j nedelji na delo; kajti od 1. 1200 bili so naši kraji, kakor že rečeno, lastnina reda nemških vitezov, in stanovniki teh krajev bili so podložniki imenovanih gospodov. — Le-ti delavci odpočili so si, tje in nazaj gredoč, pri sv. Miklavži ondi, kjer stoji sedanja farna cerkev. Ko so križniki to zvedeli, postavili so njim na imenovanem počivališču „križ", pred katerim so v počitku molili. Uže 1. 1528 je bila ondi postavljena cerkev, ki je spadala kot poddružnica v Ormož. Pri njej je bil nastavljen kaplan Jurij Ordnung, ki je božjo službo opravljal. L. 1616 pa je služboval ondi kot župnik Mihalj Renesy, Dal-matinec. Leta 1692. so pa farani s priporhočjo nem. križnikov cerkev povečali. Fara. Spočetka spadale ste k miklavževskej fari tudi sedaj samostojni fari: sv. Bolfenk in Svetinje; to pa do leta 178K Do tedaj imela je miklavževska farna cerkev 3 poddružnice: imenovani dve in Še kapelico D. M. 7 žalosti na Jeruzalemu. Zadnja imenovana je še sedaj poddružnica sv. Miklavža. Postavljena je bila leta 1652. Šolski kraj. V šolski kraj „sv. Miklavž" spadajo sledeče občine: 1. Sv. Miklavž s kraji, ozir. vasmi: Kajžar in Uzmetinci; 2. Hermanec s krajema: Ilovec in Strmec; 3 Brebrovnik s kraji: Vinski vrh in Krčeviue. Razve navedenih občin, ozir. krajev, sta še ušolana vrhova: Jeruzalem in Plešivica, ki spadata k občini Veličane (v svetiujskej fari), potem 23 hiš vitanske (v št. Bolf.) 4 hiše šalovske občine; 4 hiše pavlovske občine so sicer ufarane, pa ušolane niso k sv. Miklavži. Sola stoji v občini „sv Miklavž". Ta občina leži na okrajnej cesti, vodečej iz Ormoža do sv. Miklavža. Nje spodnji del imenuje se „Vukomorje" (Volkomorje). Le-to ime pojasnili smo že v zgodovinskej črtici bolfenske fare! Cela občina sv. Miklavž ima v 154 hišah 745 (351 m., 394 ž.) sta-novnikov, vas sv. Miklavž za se 24 h. in 143 (67 m., 76 ž.) prebivalcev; Vukomorje 7 hiš in 38 (18 m., 30 ž.) prebivalcev. Tukaj je sedež dekana veliko-nedeljske dekanije, c. kr. poštna ekspedicija in nabiralnica za c. kr. poštno hranilnico. Izhodno od sv. Miklavža leži kraj Kajžar s Križanj-ščakom, na enakoimenih bregovih ter imata v 53 hišah 213 stanovalcev (95 m., 118 ž.). V severoizhodnej meri od Kajžarja v trnavskej dolini leži vas Uzmetenci; ta vas ima v 48 hišah 225 stanovalcev (105 m. in 120 ž.). Kajžar in Uzmetinci spadata k miklav-ževskej občini. V severm-j meri od Uzmetinee, ali pa v severo-izhodnej meri od sv. Miklavža, leži med bregovoma Gomilo in Strmcem vas „Hermanci", ki ima v 57 hišah 244 stanovalcev (120 m., 1.24 ž,). K tej občini še spada severno od nje ležeč kraj ,,Ilovec", ki ima v 50 hišah 220 stanovalcev (107 m., 113 ž.). Kraja. ozir. vrha: Plešivica in Jeruzalem, ki spadata k občini Veličane, ležita zahodno od Ilovca ter imata: prva v 37 hišah 127 stanovalcev (64 m., 63 ž.), drugi pa v 19 hišah 54 stanovalcev (23 m., 31 ž.). V južnej meri od Plešivice je občina Brebrovnik s Krče-vino in Vinskim vrhom. Brebrovnik šteje 155 hiš in 60(5 (276 m., 330 ž.) prebivalcev, Krčevine 13 hiš in 85 (49 m., 36 ž.) prebivalcev, a Vinski vrh pa 85 hiš in 347 prebivalcev (145 m., 202 ž.). Zemljepisni del. Šolski kraj. ozir. župnija sv. Miklavža, moji na severu z ljutomerkim okrajem, na izhodu z župnijo boltensko, na jugu se središko in ormoško, na zahodu pa se svetinjsko župnijo. Število prebivalcev znaša po zadnjem štetji leta 1881. v vseh občinah skupaj 2387. Vsa tla, razve Krčevin, ki so lepo ravno polje v južnem delu fare, so hribobita. Bregovi so z občinami enakoimeni ter leže v istej meri eden od druzega, kakor je pri občinah navedeno, Najvišji breg v fari, kakor tudi v ormoškem okraji je Jeruzalem: ima namreč 3 15 metrov nadmorske višavo. Pod Jeruzalemom izvira potok, ki teče skozi občine Miklavž, (Šalovce in Loprčice) ter se izliva v Dravo. Pod Ilovcem izvira že večkrat omenjena Trnava, ki. teče skozi Uzmetince, (Lačaves, Adrijanee, (iodenince in Središče) ter se izliva v Dravo. Zgodovina o kraju. Zgodovinarji govoreč o turških bojih, radi omenjajo slavno zmago Slovencev nad Turki v „babnjem klanci". Vsi se pa opirajo na cerkveno kroniko miklavževsko, dogodek je tedaj tem verjetneji. Ko so bili namreč Turki v boji ob štajerskej meji, ondu, kjer se Labnica v Rabo steka premagani, divjale so pozamezne čete prek Mure proti ljutomerskim goricam, kjer so jih junaške žene v „babjem klancu" na južnovzhodnej strani od sedanje cerkvice na Jeruzalemu, s kropom in kamenjem pobile 1. 1664. Za 40 let pozneje t. j. 1. 1704. bili so ravno v tem klancu pobiti po ormoško-ljutomerskih goricah razsajajoči Kruci. Tadanji miklavževski župnik Martin Stariha zbral je svoje farane na omenjenem mestu ter se postavil Krucem v bran. Po vojaško! ne s kropom ali kamenjem, uničili so takrat Miklavževčanji Kruce, kateri so fari toliko kvare naredili s tem, da so okoli 160 hramov in kleti spraznili in odpeljali odonot neizmerno mnogo vina y svoj tabor. Pri tem delu pomagali so njim še Središčani, kar priča pismo (od 15. maja 1. 1704) neke Ane M. Botko, takrat stanujoče v Kajžarji. S tem pismom prosila je središkega župana, naj jej dado Središčani konci prazne polovnjake nazaj, v katerih so jej v začetku posta istega leta, ko so bili tudi Kruci v Središči, vino odpeljali. Omeniti še moramo ljudsko pravljico, da leži pre pod miklavževsko cerkvijo „pozoj" in sicer tako, da ima glavo pod velikim oltarjem, rep pa v bližnjem studencu. Kadar se pozoj obrača, poka pre cerkveni zid; za tega del so ga morali z železnimi ši-nami zvezati. Ako kateri župnik pozoja črnemu dijaku proda, zajaše ga ta v zrak; naredi pa s tem velik vihar in točo, kakor na pr. 1. 1861 in 1882. * * si: Kakor že rečeno, "bila je cerkev, ležeča eno uro proti zahodu od sv. Miklavža, poddružnica sv. Miklavža ter je spadal do 1. 1788 ta kraj k župniji miklavževskej; a od istega leta so pa Svetinje samostojna župnija z omejenim šolskim krajem. Iz zgoraj rečenega bi se lahko sklepalo, ka so Sve-tinjčanji nekedaj, dokler so še spadali pod sv. M., tudi ondi šolo obiskovali, pa tega nam no pove" in ne trdi nikedo. Le toliko je gotovega, ka se je do tedaj, dokler ni bilo šole v Svetinjah, poučevalo v farovžu. Leta 1.819. postavili so pa farani ondi, kjer stoji sedanje šolsko poslopje hram, v katerej je stanoval in otroke poučeval cerkovnik. V poznejih časih bil je cerkovnik izpodrinen in na njegovo mesto izkušan učitelj postavljen. V stanovanje in poučevanje otrok služilo mu je staro poslopje, to pa do leta 1883. V tem letu postavili so farani na mestu, kjer je stala stara šola, krasno šolsko poslopje, v katerem je prostora za 3 razrede in stanovanje za vse učitelje. O velikej noči 1884. leta razširila se je šola v dvo raz-irdnico, v jesen letošnjega t. j. 1885 1. pa v trirazrednico. Šolo obiskovati dolžnih otrok je 240. Pouk oskrbujejo: 1 nadučitelj, 1 učitelj, 1 podučitelj in 1 veroučitelj. Cerkev. Na mestu, kjer stoji sedanja svetinjska cerkev, stala je od 1. 1603—1730 majhna kapelica (pil). V zadnje hnenovanem letu so pa postavili posestniki vinogradov sedanjo cerkev s pobožno željo: da bi njim Bog obvaroval vinograde vseli nadlog. Za 58 let pozneje t. j. 1. 1788. postale so pa Svetinje samostojna fara, katero je v (dušnem) duhovnem (.zini oskrboval spočetka jeden duhovnik, pozneje nekoliko časa dva, a sedaj, ko duhovnikov manjka, jo oskrbuje zopet samo jeden. Leta 1882 je cerkev znotraj akademični malar Jakob Brollo s podobami „starega testamenta" krasno zmalal. Istega leta bil je tudi zvonik popravljen in še višji sezidan; vse to pa se je vršilo na stroške v tej fari rojenega, a sedaj pri sv. Juriju na ŠČavnici službujočega duhovnika J. A. Simonič-a, Cerkev je postavljena v romanskem, stolp pa v goriškem slogu. V cerkvi nahajajo se 3 oltarji: v severnej steni veliki oltar vseh svetnikov, na vzhodnej strani oltar sv. Florijana, na zahodnej strani pa oltar sv. Apolonije. V zvoniku so 4 zvonovi. Največjega, ki tehta 12 centov, je kupil Fran Sartory 1. 1858. Tudi ura v stolpu je vredna, da jo tukaj omenimo. Šolski kraj. V šolski kraj ,.Svetinje" spadajo sledeče občine: 1. Mihaljevec z Ivanjkovci, 2. Žirovinci s Cerovcem in iiujbarjem, 3. Veličane in 4. Libonija s Pavlskim vrhom. — Razve navedenih, spada še 56 hiš občine Brebrovnik k Svetinjam. šola in cerkev stojite v občini „Mihaljevec" ravno ondi, kjer se mejijo tri vasi, namreč: Mihaljevec, Ivanjkovci in Veličane. Kraj „Mihaljevec" ima v 58 hišah 244 (119 m. 125 ž. spola) prebivalcev, a uni „Ivanjkovci", ki je združen s prvim v občino ,.Mihaljevec" ima pa 42 hiš in 184 (84 m. 100 ž.) prebivalcev. Le-ta občina razprostira se večinoma po enako-imnej dolini in po zahodnem pobočji svetinjskega brega. V Ivanikovcih so bili rojeni slov. rodoljubi Dr. Greg. Plohi, Dr. Ant. Magdič, Dr. Iv Petovar, Dr. Fr. Simonič in brata Josip in J. A. Simonič. V južnovzhodnej meri od občine Mihaljevec leži kraj Libonija in v štričnej meri ž njo Pavlski vrh. Oba kraja, spadata k občini Litmerk. Libonija ima 46 hiš, in 255 (104 m., 121 ž.) prebivalcev; Pavlski vrh pa 65 hiš in 240 (110 m., 130 ž.) prebivalcev. Na vzhodu od Pavlskega vrha leži občina Brebrovnik, od katere pa le 56 hiš z 234 prebivalci k Svetinjam spada. Na severovzhodu od šole in od občine Mihaljevec leži občina „Veličane", ki ima v 76 hišah 305 prebivalcev (135 m.. 170 ž.) Še dalje proti severu je pa občina Žirovinci s kraji Oerovec in Hujbar. Le-ta občina šteje 115 hiš in 528 prebivalcev in sicer 260 m. in 268 ž. Cerovec je rojstni kraj ..Stanka Vraza". Zemljepisni del. Šolski kraj ozir. župnija Svetinje" leži poldrugo uro od mesta Ormoža in nekoliko dalje od trga Ljutomera. Število prebivalcev znaša po zadnjem štetji 1. 1881. v vseh občinah skupaj 1894. Meje: na severu meji z župnijo ljutomersko, na vzhodu z miklavževsko, na jugu z ormoško, a na zahodu pa z veliko« nedeljsko župnijo. Tla so hribovita. Šola in cerkev stojite na 130 m. visokem bregu. Od tod se vleče proti severu „Veličanski vrh" vedno višji bivajoč. Proti jugovzhodu od cerkve razprostira se več rebru podobnih hribov brebrovničkih, v južnozahoduej meri od teh pa „Pavlski vrh". Omeniti še moramo „Stanovski vrh", ki se vleče od severozahoda proti jugovzhodu v štričnej meri z Libanjskim in Pavlskim vrhom. Od Stanovskega vrha spada pa le vzhodno pobočje k Svetinjam. Doline so zelo ozke. Vsled tega zaostaja voda na travnikih ter pouzročuje, da je trava kisla in tedaj ne tekne govedu kaj posebno. Doline pa so: Veličanjska, ki se vleče na zahodnej strani Jeruzalema ter se združi v Pavlovcih z „Libanjsko dolino"; le-ta pa se razširi pri Ormoži v „Ormoško" polje. Po dolini razprostirjajočej se med stanovskim in sve-tinjskim bregom, to je po „Libanjskej dolini", teče potok ,,Libonija", ki pa po daljšem svojem teku to ime zgubi ter se pod imenom „Žabnjak" v Dravo steka. Po omenjenej dolini pelje okrajna cesta, ob katerej je napeljan tudi telegraf iz Ormoža v Ljutomer. Po „Veličanjskej dolini" teče potok ,.Sirotka", ki se v Pavlovcih v Libonijo izteka. Zgodovina nam sicer ne povč, ka bi pohajala kedaj Turek in Kruc Sve-tinjčane, tako, kakor njihove najbližje sosede, pa morali so prestati druge nadloge: kuga umarjala jih je v letih 1646, 1680, 1682 in 1683. V zahodnej meri od Svetinj leži šolski kraj Runeč. Ta šolski kraj spada v faro „Vel. nedelja", leži pa ravno v sredini treh fara, ozir. šolskih krajev, namreč: velikone-dejske, tomaževske in svetinjske fare. Lahko umevno je tedaj, ka so morali otroci takrat, ko še ni bilo na Runeču šole, po priliki šole omenjenih fara obiskovati. 6 a Prvi pouk pričel se je na Runeču še le leta 1821. Poučevalo se je v hiši kmeta Jurija Kumer (hiš. štev. 31.) in sicer od avgusta 1822. leta. Od tedaj pa do 1. 1831. se je pa poučevalo na večih mestih, kakor ondešnji kronist piše. Potem pa je šola. o/ir. pouk, zavoljo slabih, ali bolje rečeno ni-kakšnili dohodkov učitelja, izostal, dokler ni postavil veliko-nedeljski dekan P. Danjko sedanji- šele. Spočetka obsegal je ta Šolski kraj sami* dve občini, namreč: Kunec" in Stanovno in le nekaj hiš sosednih krajev : Lešnice, Ključarovec in Lahonec. L. 1883 omejel se je pa šolski kraj na tanko, in sicer tako, da spadajo sedaj k Ru-neču (šol. kraj) sledeči kraji: Rimeo, Dobrovščak, Stanovno, Stresetiua, Žvab, Lešnica, Ključarovec, Lahonec in Hujbar. Le-ta šolski kraj ima sedaj 236 šolo obiskovati dolžnih otrok. Pouk oskrbuje sedaj: 1 učitelj, veroučiielj od Velike nedelje in ena učiteljica ženskih ročnih del. Šola je na precej visokemu bregu (312 m.) Runeču (nekedanji ondešnji učitelj g. J. K dal mu je ime „Wilhelms-hohe") v enakoimnej občini. Občina Ruueč ima 151 hiš s 580 (264 moškega, 316 žen. spola) prebivalci in sicer ima kraj Kunec 50 hiš in 190 (83 m., 107 ž.) prebivalcev; kraj Dobrovščak 10 hiš in 48 (24 m., 24 ž.) .prebivalcev; kraj Žvab ali Švabje 39 hiš in 141 (61 m., 80 ž.) prebivalcev; kraj Stanovno se Stanovskim vrhom 28 hiš, in 105 (47 m., 58 ž.) prebivalcev; kraj Stresetina 25 hiš in 96 (49 m., 47 ž.) prebivalcev; kraj Ključarovec z Grmom.")! hiš (grm 5 hiš) in 308 (147 m., 161 ž.) prebivalcev; kraj Lešnica z vrhom 59hiš in 293 (139 m., 154 ž.) prebivalcev; kraj Lahonec z Lahonščakom in Sab-lenščakom 106 hiš in 393 (|80 m., 213 ž.) prebivalcev in kraj Hujbar 6hiš in 25 (1 1 m., 14 ž.)prebivuleev. Vtem kraju je rojen izvrsten domoljub in pisatelj slovenski g. J. Skuhala, ravnatelj semenišča in prof. bogoslovja v Mariboru. Po dolini, razprostirjajočej se med Runečom in Vičan-skim vrhom (z imenom „Lešnička dolina"), teče potok Leš-nica, ki izvira v Peršetincih ter se izteka pri Ormož! v Dravo. Pred mnogimi leti morila je baje tudi tod kuga (najbrže v tistih časih, kakor v svetinjskej fari). Mrliče pokopavali so ondi, kjer stoji sedaj kapelica. * * V zahodnej meri, poldrugo uro od Runeča, leži šolski kraj, ki se imenuje Sv. Tomaž. Šola. Ondotni šolski vodja nam je poročal, da šolska kronika tomaževska ničesar ne obseza o nekedanjem pouku mladine, pač pa je pre on izvedel od starih ljudi, ka je okoli 1. lsini. pričal tomaževski mežnar poučevati kakih 10 fantov v svoji j sobici in to le v Čitanji in pisanji. Ti dečaki so pre pozneje vsi študirali v Varaždinu. Jeden je poslal oel6 mašnik, ostale jo pa razpršila francoska vojska. Leta IjBlO«, ko seje oglasilo kakih 150 dečkov za šolo, postavili so prvo šolsko poslopje ter namestili prvega uril olja; bil je to F. Pergar. — Leta I^-s so pa isto šolo podrli ter postavili sedanjo. Med zidanjem tega šolskega poslopja poučevalo se je v Kokfnovej hiši blizo pokopališča. Šola bila je od tedaj pa do leta 1*685. dvorazredna, sedaj je pa trirazredna ter ima 335 šolo obiskovati dolžne dece. Pouk oskrbujejo: 1 nadučitelj, 1 učite],], 1 podučitelj, 1 veroučitelj in 1 učiteljica za ženska ročna dela.1 ' Nckccliij bila je pri sv. Tomažu tudi Latinska šola. Le-to oskrboval, to je nekaj dečakov pilil in pripravHal za II. nimn. razred, je aeki lončar, ki je pri^omazil nekedaj do »>. gmm. razreda, potem pa ,se moral, ker dalje nij Šlo, rokodelstva poprijeti. F. Rakuša. Cerkev. Omenili smo že spredaj, da ste bili sprvčasa v ormoškem okraji samo dve cerkvi, oziroma fari: velikonedeljska in ormoška. Takrat spadali so južno-vzhodni kraji sedanje toma-ževske fare pod Veliko nedeljo, severo-zahodni kraji pa pod Negovo. To bili ste tudi dve gosposki: velikonedeljska (križniki) in negovska (negovski grofi). Meja med posestvoma teh gosposk šla je med sedanjo cerkvijo in Frančekovim (Škrl-čevim) hramom. Podložniki, stanujoči v teh krajih, sklenejo nekoč, postaviti si svojo cerkev, ter prositi svojo gosposko za pomoč. Skleneno, storjeno! pa ne tako hitro. Križničarji (podložniki križnikov) dobili so od svoje gosposke precej zdatno pomoč, a Negovčani mnogo manj. Ta razlika pouzročila je, da so se več let kavsali, preden so določili prostor za cerkev: kajti vsaka stranka je hotela imeti cerkev na svojej strani. Ker se pa obema strankama ni moglo ustreči, postavili so si tedaj Negovčani v gozdu „Bukovca" kapelico, katero so posvetili sv. Tomažu. Križničarji so pa tudi pripravljali prostor za novo cerkev. — Med tem uname se med strankama prepir, ki je trajal do leta 1717. Vodja Negovčanov je bil neki „Patoglav", a Kriiničarjev pa „Sekula". Od tod tedaj psovki: „Vi ste Patoglavci", „a vi pa Sekulovci!" Sekulovci zber6 se nekega deževnega večera, ter gredo oboroženi v Bukovco po sv. Tomaža. Kapelico razrušijo, podobo sv. Tomaža pa odneso ter mu postavijo cerkev, katera še dendenes stoji. Cerkev ima 4 oltarje, 4 zvonove in 160 let stare, pa še dobre orgije. Prvi duhovnik te lokalije bil je Peter Masič, rodom Kranjec. Leta 1806. je pa postala ta lokalija fara. Prvi župnik bil je Štefan Modrinjak, rojen Središčan. Fara, oziroma šolski okraj meji na severu z župnijo malonedeljsko, na vzhodu z ljutomersko in velikonedeljsko, na jugu z velikonedeljsko in lenartsko, na zahodu pa s poljensko župnijo. V šolski kraj spadajo te-le občine, oziroma kraji; Bratonečice, Seanee, Gradišče, Malaves, Malevina, Koračice, Hra-njigovec, Zagorje, sv. Tomaž, Peršetinci, Savci, Rakovci, Trnovci in Senik. Do leta 1883. spadali ste semkaj še občini Lahonec in Ključarovci (ufarani ste še sedaj). S tem, da spadate od tedaj ti dve občini v šolski kraj Runeč, zmanjšal so je šolski kraj tomaževski. (Ker se nam niso uposlali podatki za opis posameznih krajev, usojamo si tedaj podati pesen, s katero tomaževski nadučitelj gosp. J. M. nekoliko posamezne „vesniee" opisuje.) Fara tomaževska zmir je slovela, Kruha in vina dovolj vse! imela, t dejmo v vesuice in tudi v brege Vsakemu dobro po srednjem še gre. „Seančar' prav' 'ma obdelane njive, Travnike lepe in hleve vse žive, . šume, gorice in polne kleti, Srebrne dnarje pa skrite drži. Seanca je skrajni kraj tomaževske fare na jugu. Ob potoku „Seanca" stoji 25 hiš s 144 (68 in., 76 ž. spola) prebivalci. Spada k občini Bratonečice. Tud' Bratonečar vzad' neče ostati, Hiše 'ma lepe na pisanej trati; Vsaki je bogat, je kmet alj željar, Malaves tudi jim lepi je par. Bratonečice in Malaves ležite v istej meri od sv. Tomaža, kakor Seanca, samo da ste nekoliko bližje farne cerkve. 5 Bratonečice imajo 20 hiš s 127 (56 m., 71 ž. spola) prebivalci. — Malaves ima 32 hiš s 132 (62 m., 70 ž. spola) prebivalci. Savčani lehko vzkriž roke držijo, Ki si tam v „Greti" živino redijo; Dobrega vina nakotajo v klet, Tiho pa hodijo tolarjev štet. V lepej seančkej dolini, ki se v Saveih najbolj razširja (tukaj je Čreta), stoji 46 hiš, v Savskem vrhu, ki v Savce spada, pa 34 hiš, skupaj 80 hiš s 378 (185 m., 193 ž. spola) prebivalci. Savski vrh je visok 299 metrov. Rakovci tudi prav dobro živijo, V tihi dolini se skriti držijo; Samo da komaj k vam najde se pot: Kam se obrnem, tam vidi se plot. Kraj Rakovci spada k občini Savce. V severo-zahodnej meri od sv. Tomaža, na 292 m. visokem bregu, ki pa še proti severu višji postaja, tako, da doseže celo 306 m.,' stoji 10 hiš s 55 (31 m., 24 ž. spola) prebivalci. Tudi Rakovski vrh (visok 335 m.), ki ima 46 hiš s 143 (68 m., 75 ž. spola) prebivalci, spada k občini Savce. Rucmanci pri vas je tudi dobrota, Ce ravn' po bregih je mnoga sirota; Kmetov je malo, pa vsak je bogat, V Senčak in Rucmanski vrh gre vsak rad. Rucmanci z Britkošakom in Senčakom spadajo v občino Trnovce. Le-ti kraji ležijo v severo-zahodnej meri od sv. Tomaža, Kraj Rucmanci je na iJ!)7 m. visokem bregu in ima z Britkošakom 30 hiš s 145 (70 m., 75 ž. spola) prebivalci; Senčak z Gomilo pa 2o hiš s 65 (31 m., 34 ž. spola) prebivalci. J£\ ~X Mezgovce, Trnovce 'mam z enim štukom. Vsaki gospod je pod svojim klobukom; V tihi dolini jim nič ne fali, K meši se tudi predalječ ne zdi! Kraja, Mezgovci in Trnovci, ležita v severo-zaliodnej meri čez jedno uro od sv. Tomaža. Zaradi te daljave naka-nijo postaviti v Tmovcih enorazrednico. Kraj Trnovci ima z Gajšekom (je tudi kraj) in Trnovskim vrhom 56 hiš in 222 (99 m., 123 ž. spola) prebivalcev. Kraj, Mezgovci z Mezgov-skim vrhom in Škoflakom, pa ima 18 hiš in 67 (33 m., 34 ž. spola) prebivalcev. Cela občina Trnovci ima 158 hiš in 625 (294 m., 331 ž. spola) prebivalcev. Le-ta občina leži ob moji ormoškega okraja. Če potujemo od tod, po cesti preko Kakovskega vrha, tedaj pridemo v občino Koračice. Le-ta kraj leži že v severo-vzhodnej meri od sv. Tomaža. Hod'mo še v Koračko lepo dolino, Tam 'ma vsak farman po smrt' domovino; Zato jih grajati nikdo ne sme. Dobro jim ide po noči po dne. Malo dol niže so že Pršetani. Travnikov manje, so bolj med bregami, Pa, če ga vprašaš, če čaj mu tali? Vsaki bo rekel, da dobro živi! Grm in Hranjigovci travniki vaši, (?)*) Konji in krave so radi na paši, Proti ne stavi se vini noben, Padi ga pijejo noč ino den. Kraji: Hranjigovec, Koračice, Pršetinci, Zagorci in sv. Tomaž, spadajo v občino Koračice; imajo pa: Hranjigovec z vrhom 23 hiš in 93 (42 m., 51 ž. spola) prebivalcev; Koračice z vrhom 53 hiš in 254 (102 m., 151 ž. spola) prebi-*) ? F. R. valcev; Pršetinci 44 hiš in 201 (87 m., 114 ž. spola) prebivalcev ; Zagorci 29 hiš in 107 (48 m., 59 ž. spola) prebivalcev. Cela občina „Koračice-t ima tedaj 178 hiš in 775 (340 m., 435 ž. spola) prebivalcev. Bregovi v tej občini so pa visoki, kakor sledi: tomaževski 297 m., zagorski 299 m., pršetinski 306 m., korački (Kotovje) 322 m.; najvišji breg v fari je pa „Lahonščak", ki ima 329 m. nadmorske višave. Lahonci vaša dolina je lepa, Peščena zemlja pa dostikrat slepa, Lahonsko vino vam greje telo, Če ga ne nese, ga kota domov. Hod'mo kre Kunkite ino črez Ž vabe, Pridemo del do ključarovske grabe, Boljšo je leto, bolj njiva rodi, Dol od Senika vam dež pognoji. Le-ti kraji so ušolani na, Kunec. Omenimo še samo, ka je na Zvabi rojen uzorni rodoljub slovenski, g. B. Rajč, deželni in državni poslanec in župnik barbarski v Halozah. Večje vesnice sem zdaj imenoval, Svet'ga Tomaža pa bolj bom spoštuval. Kak' nam pri svetem Tomaži kaj gre, Lahko vsak farman v nedeljo izve! * Tla so hribovita, vendar se nahajajo med hribovi tudi lepe doline, na pr. Bratonečka, Savska in Koračka dolina. / * Imenitneja potoka sta samo dva: „Koračica", ki se kot „Lešnica"' pri Ormoži v Dravo izliva in „Seanca", ki se kot „Brinjaga" v Trgovišci s Pesnico združi. Na obeh potokih je nekoliko mlinov, ki pa zaradi pomanjkanja vode večinoma mirujejo. Na „Gradišču" stal je baje" nekedaj gradič, kjer je gosposka pobirala desetino. Pred nekaterimi leti se je še izkopavalo ondi zidovje od podrtega gradiča. Od tod tedaj ime „ Gradišče". * Šolski kraj tomaževski je v skrajnem zahodnem koncu ormoškega okraja. Mer našega potovanja bomo tedaj morali obrnoti od tod proti jugu-vzliodu. Za poldrugo uro pridemo zopet na „Dravsko polje", v šolski kraj, ki se imenuje Sv. Lenart pri Veliki nedelji. Šola. Kedo in kako je poučeval otroke v tem kraju, ko še ni bilo šole, je v sivo temo ogrneno. Še-le h koncu življenja slavne cesarice Marije Terezije je njen šolski duh ta kraj za omiko naroda nekoliko prešinil. Kakor večinoma povsod, tako je tudi tukaj, od časa prvega župnika, imela duhovščina pouk ljudstva oskrbovati. Njih namestniki za šolo, kakor bi sedaj rekli suplenti, pa so bili cerkovniki, kateri so v svojih sta-nicah zbirali otroke imenitnejšili starišev, ter je učili moliti in jim razlagali temeljne nauke krščanske vere. Komaj h koncu 18. in v začetku 19. stoletja je počila na šolskem ob-zoru slaba zora tudi v tem kraju. Že pred letom 1811. so stariši, stanujoči bliže Velike nedelje, pošiljali svoje otroke v to šolo, kjer so se učenci baje" tudi že učili citati, pisati in računiti. Ker pa so to leto tam prvo šolsko poslopje postavili ter skušanega učitelja namestili, so morali še bolj otroci iz spodnih vasi tega kraja tam šolo obiskovati. Po napovedi 78 let imajoče, še živeče Marije Veit, moral je že prva leta tega stoletja njen oče kot mežnar pri sv. Lenartu, nekatere otroke v čitanji, pisanji in računanji, se ve da v svojem stano- vanji, poučevati, ker je moral čez to sposobnost kot sicer cerkovnik, skušnjo prestati. Po francozkih vojnah imel je že 6 do 10 rednih učencev za imenovane predmete. Pozneja leta 90 se učenci vedno množili, tako, da jim je bila šolska soba pretesna. Le-ta okoliščina in pa slabe letine bd 1812 do 1817 so pouzročile, da je potegnil le-ta prvi b-naroki školnik v drug kraj, v boljšo službo. Leta 1814. se je poučevalo, kakor je le-ta ženka poročala, v hiši želarja Plohla v Podgorcih hiš. štev. 4, kjer se je soba najela in sicer od nekega učitelja ,T. Peklarja, kateri se je menda, ko se je tukaj nova šola postavila (1818), pres?lil k sv. Miklavžu pri Ormožu. Kjer stoji sedaj šola, stala je poprej lesena, enonadstropna župnija (farovž), v katerej je pri tleh stanoval cerkovnik ter imel svojo šolo, a zgoraj pa župnik. V teh hudih letih (1813 do 1817) stavila se je najbrže šola, sicer ne bi smeli zapisati na dimnik pod krovom letno štev. 1818. Stavbeni zalog nabiral se je do tega leta, kakor je v cerkvenej kroniki zapisano, v enakem razmerji iz doneskov: dominij, cerkve in štajerskega šolskega zaloga, Zapisnik, v katerem so se zbirali ukazi šolskih nadzornih oblasti, ima datum in podpis: „13ega oktobra 1819 Fran Pilipič," in je najstarejše pismo, v katerem se kaj o redni šoli zve\ 31. oktobra 1728 je že v šolskih pismih podpisan Matija Paveu. Iz teh pisem se bere, ka je bilo leta 1829. šolo obiskavati dolžne dece v 215 hišah 118, kateri so razen 2 vsi šolo obiskovali. Šola je še vedno enorazredna ter ima sedaj 162 šolo obiskovati dolžne dece. Pouk oskrbujejo: 1 učitelj, 1 veroučitelj in ena učiteljica ročnih del. Cerkev. Cerkev je bila postavljena v 1. 1520. v celo prostem slogu, kateri nima niti prav gotiškega niti romanskega značaja. Bila je do leta 1788. poddružmca Velike nedelje, a v tem letu je pa postala samostojna lokalija, za katero je bil imenovan kuraloni Kran Guštar. Kedo in zakaj je postavil to cerkev, nij znano. Po ustnem poročilu sezidala se je iz podrtin nekedanjega sodin-skega gradu. Rajni velikonedeljski dekan Peter Danjko je mimgokrat pri vizitaciji te cerkve omenil, ka je sezidana iz razvalin omenjenega gradu, katerega so najbrže Turki okoli 1. 1493. razdjali. Torišče tega gradišča je precej velika čve-terokotna ravan vrb Sodinskega vrha, okoli katere se do 2 metra široki rovi še dobro poznajo. Okoli tega hriba v znožji leži vas Sodinec, ki je pa uši »lana in ufaraiia k Veliki nedelji. 1 Mogoče je pa, da se je postavila le-ta cerkev v k 1474—1490, ko je umarjala tod in po vsem Slovenskem kuga ljudi in živali, ter se posvetila sv. Lenartu, ki velja kot patron in zagovornik živinoreje. < erkev je se. svojim prostorom za nazočnost pri sv. opravilih vernemu ljudstvu zadostovala ter zadostuje še sedaj, le o velikih svetkih in o proščenji, ko pride iz drugih krajev ' Med narodom ohranila se. je Se pravljica o nekedanjifa bogatili sodniških grajščakili. Vsak, ki nekoliko o tej pravljici povedati ve. potrjuje njeno istinitost s to-le dogodbico, katera se je pre večkrat ponavljala: ..Živel je pred nekolikimi desetletij v Sodindh sodar z imenom Jesih. K termi hodil je po noči nekedo gospodski ter ga prosil, da bi mu šel posode (kadi) popravljat. Le-ta sodar vzel je navadno (prvikrat sev6da ne rad) nekaj obročev in kladivo, potem pa je šel za nepoznanim gospodom. Ko sta prišla do nekega leskovega grma, potipal je gospod nekoliko nekje za grmom in naenkrat so se odprla velika vrata, ki so peljala v neko grozno veliko klet, odonot pa v drugo in tretjo in Bog si ga vedi, koliko jih je še bilo zaporedoma. V teh kletih moral je tedaj sodar .lesih popravljati kadi. ki so bile na polj ene z raznovrstnim denarjem. Po dovršenem delu smel si je vzeti iz jedne kadi toliko denarja, kolikor ga je mogel z jedno roko zagrabiti. Fran Rakuša. mnogo naroda, je navadno gnječa. Leta 1864. jo je vendar hotel takratni provizor Martin Satler povekšati s tem, da bi se ji prizidala na severni strani ena prostorna kapela. Se svojo zgovornostjo je znal ljudi tak6 navdušiti, da so ljudje tudi iz sosednih far začeli za Boga ime delati opeko, voziti kamenje in les k cerkvi. To povekšanje cerkve je pa kon-zistorij preprečil s tem, da je bil provizoričnega župnika M. S. prestavil ter namestil sedanjega g. Fran Toplak-a kot stalnega župnika. In tako se je tudi navdušenost za stavbo cerkve pri ljudstvu polegla. Cerkev ima od 1. 1853. samo jeden oltar; dva so razdrli, podobe svetnikov pa na cerkveno podstrešje znosili. Posebnih znamenitosti v cerkvi nij.1 V osemoglatem zvoniku so trije neubrani zvonovi, od katerih je srednji baje najboljši in najfinejši. Ure v zvoniku nij; pač pa je napravljena na južnozahodnej strani pod prvo lino zvonika solnčna ura, od katere se je le še kazalec ohranil, a številke izpral je uže zdavnja dež. Kakor so se posestniki vinogradov v obče radi pripo-ročevali v zavetje sv. Vrbana, da bi njim sprosil obili vinski pridelek od Najvišjega ter mu v čast stavili podobe, kapele in celo cerkve na visocih hribih, tako so tudi tukaj na koncu Preclavskega vrha na visokem holmu postavili kapelo Svetega 1 Sprvčasa bil je kor zelo majhen. Bilo je prostora za precej velike orgije in toliko, da sta se mogla orgljavec in mehovlačar za silo obračati; še popodan ni hil. Za sedanjega župnika se je pa kor za polovico povekšal, ter spravile so se nove, precej dobre orgije, ki so pa manjše od prvih. Od tedaj InlH 1 udi cerkev več prostora, kajti nekoliko manj od polovice dedov zahaja na kor, kjer se tudi, če je treba — slišati dajo! Na steni (na korn) visi podoba, ki predstavlja Zveličarja visečega na gori Kalvariji med dvema razbojnikoma. Le-ta podoba je najbrže uže več stoletij stara, Vrbana, podobno majhnej cerkvi, predstariši g. grofa Grund-akar-ja Wurmbradta in posestniki grada Borla in tukajšnih vrbanzelskih goric, katere sedaj poseduje „Graška občinska hranilnica". Ali zlobna osoda je hotela, da se je ta spondnek človeškim očem odmaknil, tako, da sedaj le še groblja kamenja kaže, kjer so nekedaj pošiljali tlačani vzdihe k Bogu pomoči proseč; kajti očivestno jih tako niso smeli. Treščilo je namreč v kapelo, zgorela je baje streha, razkapalo zidovje, ostalo je le še ime tega hriba — „Vrbanzelj\ Fara. Kakor uže omenjeno, bila je ta cerkev podružnica do 1. 1788. Velike nedelje, kamur so bili ufarani vsi kraji sedanje lenarčke tare. Od omenjenega leta je pa fara samostojna ter ji pripadajo te-le vasi: Podgorci, Bresnica, Predava, Litmerk, Bratonečici (3 hiše), Strijanci, Cvetkovski vidi, Cvetkovci, Oslušovci, 10 hiš iz Samošan, 10 od Sodinec in 3 iz Preroda. Šolski okraj. V šolski okraj lenarčki spadale so sprvčasa vse ufarane vasi, a vsled pisma vis. c. kr. deželnega šolskega sveta od 23. januvarija 1882, štev. 148, so se pa do tedaj sem ušolane hiše iz vasi Samušan hiš. štev. 1, 25, 2G, 27, 28, 35, 40, 51, 54 in 5(5 odpisale ter k sv. Marjeti ušelale. Vas, v katerej stoji šola, imenuje se Podgorci. (35 hiš in 145 [78 ni., 72 ž. spola] prebivalcev.) Ta vas nosi tudi ime občine ali srenje Podgorci, h katerej spadajo še vasi: Cvetkovski vrh, Brsnica, Predava in Strijanci. Vas leži v znožju dveh hribov obsajenih z vinsko trto, tedaj pod goricami. Od tod tedaj ime Podgorci. „Cvetkovski vrh" leži v vzhodnej meri od Podgorcev Osnovno ime tega vrha in pa vasi, ki leži dalje doli na jugu pod tem hribom je dvojno: Cikovci ali še celo Cirkovci. Gosp. Fran Toplak, župnik lenarčki, razlaga ('ikovce, kakor ljudje izgovarjajo. Cetkovce, korenika je „ceta- Bach-ufer, tedaj prebivalci na bregu ob potoku — Cetkovci. Gosp. Alojzij Krajnc, bilježniški uradnik v Ormožu, pa hoče dokazati, ka vas Cikovci dobi svoje ime od vrha, na katerem stoji cirkev, tedaj Cirkovski vrh in Cirkovci, ker v starih pismih, pisanih pri Veliki nedelji, se pre bere: Kirchdorf, to je Cirkovci. Občina Podgorci meri 294 ha., 44 a,, 18.2 m.; živi pa v vasi Podgorci v 38 hišah 157 ljudi v Cvetkovskem vrhu pa v* 28. hišah 101 prebivalcev. Od Podgorec in Cvetkovskega vrha dalje proti jutru leži Sodinski vrh, ki pa spada v občino Sodinei. ašolano k Veliki nedelji; le 8 hiš je ušolanih k sv. Lenartu. Na severu od Podgorec leži vas Strijanci. (•JU hiš in 123 [H2 ni., Hi ž. spola) prebivalcev.) To vas imenujejo ljudje pravilno Strnjanci, to je posestniki strnenega polja nasproti Sejancev (korenika sejati). Na severju mejaši ta vas z Bratonečici, od kod so pa samo 3 hiše kraj potoka k sv. Lenartu ušolane. K občini Bratonečic še spada vrh Litmerk, ki je pa z vsemi 15 hišami k sv. Lenartu ušolan. Na večer od Podgorec leži vas B r s n i c a. Tudi to vas ljudje delijo v gornji" in spodnjo Brsnico in v Vršič. Ime je dobila od besede brstiti pasti, „hut-vveiden, tedaj Brstnica Iltitvveide, kakor še stari ljudje iz- govarjajo, a mladi so že glas „t" izpalinili. V tej vasi poseduje dornavska grajščina obširne gozdove ,.Brsnieina" imenovane, v katerih še stoje" mogočne, visoke, stare bukvi, za katere se vsako leto lep denar dobi. V južnej meri od te vasi leži vrh Predava, ki pa dela z Brsnico eno dačno občino. Brsnica šteje 46 hiš in 28'J ljudi, Predava pa 18 hiš in 73 ljudi; obe skupaj merite 465 ha., 76 a. in 54.« m. Tudi ta hrib je na severju obraščen z gosto šumo, nekaj pa z grozovitim drevjem, kar mu je tudi ime dalo: Brecato ,,unheimlielr', Breclava tedaj: „unheimlich bewaldeter Berg. — Pol ure od Podgorec je vas Cvetkovci. (o4 hiš in 321 [141 m., 180 ž. spola] prebivalcev.) Od kod je dobila ta vas svoje ime, je že bilo povedano. To je nejveča vas lenarčkega šolskega kraja. Cvetkovčani so najsrečnejši ljudje tega kraja. Imajo rodovitna polja, prostrane travnike z bujno rastočo travo ter s žlahtno trto ovenčane vinograde v < 'vetkovskem vrhu, s katerim so bili nekedaj v eni občini, kar priča to, da imajo skoraj vsi gozde v tem vrhu ležeče. Blizo enako lego ima sosedna vas Oslušovci. (2fi hiš in 165 [81 m., 84 ž. spola] prebivalcev.) Le-ta vas dela s prejšnjo eno srenjo, vendar je na vsem od prve ubožnejša. Polje je prodnato, travniki so slabi, kar je nekedanje tamošnje prebivalce nasililo, da so morali bolj osle nego konje rediti, toraj Oslušovci, to je posestniki oslov. Ufaranih je še 10 hiš iz vasi Samušan, to je vas prav za prav Za-mužami, ker Pesnica o času po vodenj mnogo vode popusti, katera v ilovičnih tleh mlake in muze dela. Ta vas je sicer z ostalimi gornjimi hišami in z vasjo Tibavci, se katero dela eno občino, ufarana k sv. Lenartu, a ušolana je pa, kakor že rečeno, k sv. Marjeti niže Ptuja, tedaj pod ptujski šolski okraj, a v sodnijski okraj spada še vender v ormoški. Ormoški šolski okraj se toraj s sodnijskim ne vjema popolnoma. Samošanskej celej občini, potem Oslušovcem in Cvetkov-cem dela Pesnica o deževnih dneh s povodnjo veliko škode, kar traja časih po tjeden dni. Slednjim dela tudi Dravišče (ena panoga iz Drave) mnogo preglavice. Zemljepisni del. Ta šolski kraj leži po dolgoma SSV proti JJV v daljavi poldrugo uro, to je 5.7 km. in širočine 2.65 km. V 250 hišah ima po zadnjem ljudskem štetji 1881, 1213 prebivalcev. Meje: Na zahodu meji od Murmajervega posestva do Stuheca v Litmerku s polensko župnijo, na severju od tod do Kukovčevega Franca v Strijancih s tomaževsko in od tod na jutro do Kihtariča v Cvetkovskem vrhu in do izliva Pesnice v Dravišče z velikonedeljsko župnijo. Odonot gre ravna črta po meji na jug, od jutra do večera do Forminskega otoka proti Hrvaškemu (šol. kraj Krizovljane). Od tod pa do Mur-majerjeve viničarije pa meji z župnijo sv. Marjete. Šolsko poslopje in cerkev stojita na koncu večerne panoge Cvetkovskega vrha. Z načeljem ležite proti jugu in sicer tako. da dijagonala v šolski sobi, potegnena od južnega kota proti severnemu, ravno vštrično meri s poldnevnikom. Bregovi. Bregovi so izrastki od panoge Slovenskih goric, ki se privleče od Senčaka do Polenšaka. Tukaj se razcepi v dva vrha, od katerih pride eden v Prerodi, drugi pa v Litmerki v faro. Prvi gre po Prerodi od severa proti jugu do Tibavec, tukaj se obrne proti jutru, naredi kratko proti severu raztezajočo se bunko v Brsnico, ter se pri Kranjčevi zidanjci zopet v dva vrba loči: v Samošanski vrh in Preelavo. Samušanski vrh zgine v spodnjih Samušanih v Dravsko polje, a Preclava pa se konča pri Mežnaričevih na spodnjih Podgorskih ledinah. Drugi vrh gre v lenarčko faro od Vrbovčevih v Litmerki celč kratko proti jutru. Pri Iv. Mundi se obrne proti jugu ter se konča z Vršičem. Ondi obrne se proti večeru ter se konča pri Lahovih v Brsnici, a ena panoga raste iz njega pri Malecu, gre nad Brezno Meglovko ter pride pri Sirčevih v Strijanski vrh (313 m.). Tukaj ima zopet več izrastkov na jug. Prvi gre od štabučeve kleti in se konča v spodnjih Brsničkih ledinah ; drugi od Oanjkovih goric ter se konča v Podgorskih gornjih ledinah; malo se še pa Obrne proti večeru ter konča pri Iladekovicah v Brsnici. Tretji je zelo kratek; večerno rebro (Domijanove gorice) je še Strijanski vrh, a jutrno pa že spada v Podgorce. Odonot gre dalje proti vzhodnem jugu do Kimovčaka (Dornavski breg 321 m.). Tukaj naredi zopet vozel večini panogam in bunkam. Ena se obrne pri Bratušovih, sega blizo 316 m. morske višine ter se konča pri Kukovčevih v Strijancih; levo rebro je pa že Sodinjski vrh. Druga se pri Pepinih obrne proti večeru (ima tudi precej visokosti, od koder je krasen razgled), ter se konča v večih vejah v Podgorcih: v Lozniku, pri Ozme-čevih in Rajhovih v gornjih Podgorskih ledinah. Na teh dveh hribih ima dornavska grajščina prekrasno v redu na novo zasajene vinograde najžlahtnejših trt. Le-ta panoga dela s prejšnjim in Domijanovim bregom obširno kotlino, nekedajšnju Nemčevo grabo, kjer je mnogo let stal ^magistrat" podgorske občine (Blaž Nemec je več let županoval). Od Ivimovčaka se obrne glavni hrbet proti jutru ter iz-raste iž njega takoj pri kamenem križu ena bunka, na ka-terej je zasajena majhena krpica z vinsko trto. Ena pa gre proti jugu ter se konca v Lozniku. Od teh bunk se začne Cvetkovski vrh, ki gre precej ravno do Komahejeve viničarije, tukaj pa se konča s tremi izrastki: eden gre na jutro v Sodinski vrh, drugi na večer v Cvetkovski vrh (310 m,), na katerem koncu stojite cerkev in šola 239 m. nad morjem in tretji pa gre naravnost v južno-vzhodnej meri proti JSodincem, na katerem koncu je baje stal sodinski grad. Doline, so raz ven Brsničke in Podgorske ozke in neznatne. Prvo oklepajo Ž6 opisani hribi, namreč : od večera Prerod, od juga Predava, od severa pa Litmerk in Strijanski vrh. Na podgorskih tleh se nekoliko zoži ter ima zarad vlažnosti samo travnike. Med Litmerkom in prvim izrastkom Strijanskega vrha je dolina „Dolščina", ki pa ima tudi večidel močvirna tla. Iz Nemčeve grabe se razprostira tudi širja močvirna dolina, katera se zgubi v „Jelšjr, to je v gornji podgorski ledini v Podgorsko in ta pa med Repovimi in Mežnaričevimi v Dravsko polje. Tudi Bratonečici in Strijanci imajo svoje travnike na Savskej dolini, a njiva pa na vznožju imenovanih hribov. Potoki. Glavni potok je Pesnica, ki pride v faro v Samošanih ondi, kjer je bila nekedaj mitnica; zapusti jo pa ondi, kjer se izliva v Dravišče. Na desnem bregu Pesnice onostran Oslu-šovec jej priteka Zvirenčina, na levem pa potok, ki nema lastnega imena, imenuje se le Podgorski potok (izteka se še le v sosedni iari v Pesnico). Izvira v Polencih, teče po Lasi-govcih ter pride pri Kukovčevih v Bresnici na Lenarčko. Na gornjih brsničkih Ledinah se izliva v njega Brsničina, majhen potoček, ki se nabere iz vrelcev v šumi Brsničini ter ima potem tudi ime. Na spodnjih ledinah v Brsnici se izteka po-točic, izvirajoč izpod stana K. Majcena v Strijanskem vrhu ter sprejema močvirne vode po že imenovani dolini ,.I)olščini", da je itak toliko nabere, ka goni Tomašekovemu Jurju mlinsko kolo za domačo mletje. Tako se ta potočic, ki s tem, da mu pritekajo vodice iz virov muževnih tal, vedno močneji postaja, izliva na gornjih ledinah v Podgorski potok. Slednjič še izvira v cerkvenem lesu in v Lozniku (na delu Vorihovega Tina) potok „Jordan", ki teče do šolskega vrta v južnozahodnej meri, a ondi pa se obrne proti zahodi ter se izliva, tečoč čez srenjsko cesto med Pavliničevim in Lebenovim travnikom, v Podgorski potok. V vseh teh potocih ne živi ne rak, ne druga riba, nego pešači. Ljudje pravijo, ka so raki zmrzholi, pa le neka glista jih je v bolj stoječih potokih pomorila, kakor so prirodo-znanci dokazali. V Podgorskem potoku dobi se še časih kak klen in menek. V pesnici pač dobijo ščuke, klene in druge klenom podobne ribe, ki 5, celo K) kg. tehtajo. Pred petimi leti je ulovil Anton Horvat solača, ki je tehtal 20 kg. To se pa le redkokrat primeri, ka se pritepe kateri taki glavač iz Dravišča v Pesnico. Rekli smo zgorej; ka so sprvčasa, ko še ni bilo pri sv. Lonartu šole, Lenarčani obiskovali veliko nedeljsko šolo! treba nam je tedaj, da si ogledamo še ta šolski kraj, ter, kolikor mogoče, o njem poizvemo. Velika nedelja. Šola. Ked6 in kako je poučeval v najstarejših časih veliko-nedeljsko deco, ni nobenemu živečemu človeki znano, pa tudi ni nikjer zapisano. Brž ko ne so to opravljali, kakor drugod, duhovni. Pravilno šolanje pričelo se je, kakor farna kronika poroča, še le za časa cesarice Marije Terezije. Ondi beremo tudi, ka se je kupila takrat hiša necega želarja, stoječa na stališči sedanjega, tako imenovanega ,, starega šolskega po-slopija." V tej-le hiši poučevalo se je nekoliko časa. L. 1823. postavilo se je pa sedanje (staro) šolsko poslopje, ki je stalo 3.533 gl. 14kr. dunajske veljave. Šola bila je že takrat dvo-razredna, kar je razvidno iz „stavbenega zapisnika", ki je shranjen v veliko-nedeljskem gradu. Ker pa je število šolo-obiskavajočih vedno naraščalo, kupila je tedaj šolska občina 1. 1866. sosedno hišo, tako imenovano „Meglijo" ter v isto preselila.1. 1876. prvi razred. Sedaj je 120 dečkov in 140 deklic za šolo sposobnih. Pouk oskrbujejo: 1 nadučitelj, 1 učitelj in 1 veroučitelj. Cerkev. Najstarejša (prva) cerkev v Velikinedelji bila je ze!6 majhna, pa vendar utrjena. Stala je nekoliko severno od sedanje cerkve. Posvečena je bila sv. Mihalju. Kedaj se je ta cerkvica stavila, ni znano. Znano pa je, ka je stala že 840. leta., kajti v istem letu bila je konsekrirana. V letu 1236. imenovala se je pa že farna cerkev z župnikom križničarjem Fr. TJlrichom, Na stališču sedanje farne cerkve stala je pa cerkvica, katera je bila sv. Trojici in D. M. 7 žalosti posvečena. Kedaj in kedo je le-to cerkvico postavil, ni znano. Po nekem ostanko — danešni krstni kapelici, da se sklepati, ka je bila v 13. stoletji postavljena. L. 1674. so to cerkev do presbiterija danešne krstne kapelice podrli ter jo v danešno prostorno cerkev razširili. Takral je župnikoval Pavi Hafner, Velikonedeljskacerkev je gotovo največja od vseh cerkva v ormoškem okraju. Postavljena je v podobi križa. Veliki oltar je posvečen sv. Trojici, j eden stranskih (v kapeli) sv. .Jožetu, jeden pa sv. Ivanu Nopomiieenu. Pod velikim oltarjem bila je do leta t760. rakev, v katero so polagali križničarje k večnemu počitku. V omenjenem letu so jo pa, ker se je bilo bati, da bi se porušila, zasipali. Namesto le-te so pa uaredeli pod levo stransko kapelo novo rakev, v katero so še leta 1802., pa takrat je bilo zad-njekrat, križničarja J. F. grofa pl. Attems-a položili. Žagrad (v kotu med levim stranskim oltarjem in pres-biterijem) je prostran, da malokteri tako ! Nad žagradom je hiša (oratorij), iz katere se zkozi dve okni, obrneni v cerkev, po vsej cerkvi vidi. Tje zahaja ob času božje službe velikonedeljska gospoda, Ondi shranjene so tudi nekatere zgodovinsko znamenite reči, tako na pr.: a) 6 slik v Veliki nedelji umrlih župnikov križničarjev. Mej temi je ima Fr. Hafnerja najstarejša; b) dve banderi in 4 slike umrlih vitezov; c) 2 železna grba z letnima štev. 1644 in 1.648; d) masni plašč s vpletenima črkama M. T., ki pomenile Marija Terezija in letnim štev. 1779. Le-ta plašč darovala je cesarica M. T. deželnemu komturu grofu Harrach-U; e) dva nagrobna kamena; na jednem stojijo pod keli-hom te-le črke: C. A. O. T. P. P. P. (Casperus Adlessich Ordinus Teutoniu Presbvter Parochus Polstraviensis); na drugem pa: Adm. Rdus Dom. Antonius Miklaus Kclesiae Ordinus Teutonici Presbvter profesus A. A. L. L. et Plnlosophhe Magister Theologie Baccalaureus, Archiparochus 26 annar, hic loci obiit setatis suše 70 annor die 16. januarii anno 1747. Na koru so velike orgije, katere so pred nekaterimi leti še za narboljše v okraju slovele. Razven tega instrumenta sta še dva velika talambusa, ki pa se le še pri „tušu" rabita. Zvonik je nad desno stransko kapelo: za mežnarja, ki mora čez stopnice zvonit hoditi, zelo neprilično postavljen. V njem so 4 zvonovi in ura. V starih časih obdajal je cerkev močen zid. V tistih časih, pa do cesar Jožefove (II.) dobe, pokopavali so tudi mrliče okoli cerkve kakor drugje. Le-ta zid odstranili so j leta 1847. Vsevernej mM od farne cerkve, poleg farovžkega vrta, stala je baje pred kakimi 300 leti kapelica posvečena sv. Ani. Nekoliko o njej izvč se tudi iz farnih listin. Postavljena je bila L 1572., konsekrirana pa 1. 1620. V letih 1770 — 1780 so jo pa, kakor tudi uno sv. Mihalja, ker niso imeli niti za jedno niti za drugo uzdrževalnih sredstev, podrli. Fara in šolski kraj. Velikonedeljska župnija meji na severu na župnijo to-maževsko, na vzhodu ormoško, na jugu jo omejuje Drava, na zahodu pa lenarčka župica. K njej spadajo te-le občine, ozir. kraji: 1. Občina Velika nedelja s kraji: Hajndl, Drakšl, Sosedska, Mihovce. 2. Občina Šardinj skraji: Lunovec, Šardinj, Lešnica, Ključarovci in Strmec. 3. Občina Vičanec. 4. Občina Trgovič. 5. Občina Sodinec se Senežicami. Občina Runeč je sicer k Vel. n. ufarana, ima pa svoj šolski kraj. Šolski kraj je tedaj za to občino manjši od župnije. Šola in cerkev stojite v vasi „Velika nedelja". Le-ta vas ima 21 hiš a 127 (57 in., 70 ž. spola) prebivalci. Ostali kraji spadajoči k občini Velika nedelja pa imajo hiš in prebivalcev, kakor sledi: HajndT: 36 hiš in 166 (74 m., 92 ž. spola) prebivalcev; Drakšl: 26 hiš in 123 (52 m., 71 ž.spola) prebivalcev; Mi-hovec: 47 hiš in 293 (127 m., 166 ž. spola) prebivalcev. Cela občina Velika nedelja ima tedaj 130 hiš in 709 (310 m., 399 ž.) prebivalcev. Občina Šardinj ima 178 hiš in 879 (417 m., 462 ž. sp.) prebivalcev in sicer jih imajo kraji: Luno.vec 11 hiš in 53 (29 m., 24 ž. spola) prebivalcev; Šardinj 40 hiš* in 158 (69 m., 89 ž. spola) prebivalcev; Lešnica in Ključarovec, glej šolski kraj Runeč! Strmec 17 hiš in 67 (33 m., 34 ž. spola) prebivalcev. Občina Vičanec ima 74 hiš in 302 (138 m., 164 ž. sp.) prebivalcev, (37 hiš in 118 [49 m., 69 ž. spola] prebivalcev je v Vičanskem vrhu). Občina Sodinec ima 102 hiš in 496 (214 m., 284 ž. sp.) prebivalcev in sicer jih imajo kraji: Sodinec 55 hiš in 251 (112 m., 139 ž. spola) prebivalcev; Senežice 15 hiš in 98 (40 m. 58 ž. spola) prebivalcev; Sodinski vrh 28 hiš in 106 (46 m., 60 ž. spola) prebivalcev; Seneški vrh pa 32 hiš in 147 (62 m., 85 ž. spola) prebivalcev. Občina Trgovič ima 38 hiš in 215 (87 m. 128 ž. spola) prebivalcev. Od kod so dobili zgorej navedeni kraji svoja imena, nam ni možno povedati. Le kraj „Velika nedelja" ima baje svoje ime v spomin velike zmage Friderika I. iz Ptuja s pomočjo nemških križnikov proti Madjarom (1199). Takrat pridobil je Friderik I. vse kraje od sedanje Velike nedelje do medjimurske meje ter jih podaril redu nemških križnikov. 6* Križničarji jeli so potem razširjati v teh krajih krščansko vero in omiko, zakar jim je izročil škof Henrik I. patronstvo velikonedeljske cerkve (.1236). Pozneje dobil je tudi le-ta red patronat čez ormoško, središko, miklavževsko, humsko in tomaževsko cerkev. V tem kraju (Vel. nedelja) stoji tudi velikonedeljski grad. Podaril ga je Friderik I. redu nemških križnikov uže takrat, ko jim je tudi podaril kraje sedanjega ormoškega okraja, kar smo uže zgorej omenili. Kedaj se je ta grad stavil, ni znano. Pač pa je znano, ka se je 1. 1549. ormoški grajščak Luka Cekelj pravda! z križničarji, hoteč imeti nekatere pravice od tega gradu. Ve se tudi, ka je bil prvotni grad mnogo manjši od sedanjega; sedanjega postavil je kom-tur pl. Egkh 1. 1612. To posvedoči neki napis, ki je v steno poleg studenca vdelan. Tudi ime občine „Vičanec' nam je možno nekoliko pojasniti. Navedemo samo besede slav. D. Trslenjaka, ki pravi, ka ima ta občina svoje ime po nekdanjem zadruškem poglavarji „Vitjani" ter se je sprvčasa mogla imenovati „Vitjanci." Kraji velikonedeljske župnije leže večinoma po bregovih med znamenitima dolinicama ,.seančko in lešničko." Na severu ob meji tomaževske fare je Lunovec, hrib neznatne višine. Le-ta vleče se proti jugovzhodu ter preide vedno višji postajajoč v Vičanski vrh. Le-ta ima tri znamenite višave: a) zahodna (gorice g. dr. Žižeka) je 321 m. visoka; b) vzhodna 320 m. in južna (cvetkovskega Ozmeca gorice) 310 m. Le-ta hrib postaja vedno nižji ter preide za kake četrt ure v Drakšl. Ta pa se proti vzhodu zopet vzdiguje ter preide v Kogel, ki je 304 m. visok. Kogel razcepi se v dve yeji, jedna se vleče proti cerkvi ter preide pod gradom v dravsko polje, druga p;i gre proti Ormožu, doseže nallajndelnu zopet, ker se je poprej nekoliko znižala, 282 m. (Martineove gorice) ter preide, kakor prva, v dravsko polje pri Dravi. — Leva, to je vzhodna panoga Vičanskega vrha, pa preide v Šardinj ter doseže na jednem mesti 800 m. nadmorske visokosti. Le-ta veja izgine potem kot Strmec v lešničkej dolini. Vsemu velikonedeljskemu svetu primakajo te-le vode: na jugu Drava in njen pritok Pesnica, na zahodu Brinjaga (Seanca), na vzhodu pa Lešnica. Tu in tam, v kakem grabnu, slini se tudi kak vrelčič, ki pa nema imena. * ()d občil imamo omeniti: a) železnico, ki pride v faro pri Poljaki v Trgovišči, zapusti ga pa pod mihovskim bregom ; b) veliko okrajno cesto, katera pride v faro (na vzhodu) na mihovskem polji ter gre iz fare v „Lovcih" više trgovskega „Lovreka"; okrajni cesti „lešničko" in „savsko4', kateri peljete k sv. Tomaži. Železničke postaje in pošte ne smemo pozabiti! Le-ti ste ondi, kjer se železnička in velika okrajna cesta križate. * O pridelkih in prometu imeli bi isto povedati, kar smo povedali o Lenarčanjih. * Tukaj še podajemo nekatere zgodovinske drobtine, ki smo jih iz farne kronike prepisali; Leta 1258. so vdrli v ta kraj Ogri pod vodstvom kralja Bele IV. Potolkel jih je pri Borlnu Friderik III. iz Ptuja, Leta 1418. so razsajali po teh krajih Turki. V letih 1446. in 1481. so prišli zopet Ogri. V letih 1509, 1516, 1529, 1530, 1531, 1532, so bili Turki v teh krajih. Leta 1646. je bil pomor. V letih 1680, 1681, 1683 je bil strašen pomor. Mrliče pokopavali so na občinskih tratah. Leta 1696. so bili zopet Turki v teh krajih. Leta 1704. so plenili v teh krajih Kruci pod vodstvom Rakoczi-ja. L. 1709. dne 16. maja je bil tak mraz, ka je vino v kletih zmrznilo. Temu je sledila lakota. Leta 1718. ni celo pomlad in poletje deževalo. Drava je bila tako majhna, ka si jo lehko kjer koli prebredel. V letu 1718. in 1782. so te kraje kobilice poškodovale. Leta 1838. je bil tako močen potres, ka se je Drava razlila in so se mačke in psi od strahu skrivali. Tudi 1.1839. dne 22. marcija je bil potres. Leta 1848. je bil tukaj zadnji bojni nemir, katerega so pouzročili Madjari. Nadpovelnik grof Nugent je stanoval več dni v velikonedeljskem gradu ter je odonot vojno komandiral. Leta 1880. dne 9. novembra in 25. decembra je bil močen potres. * * * Če potujemo od Velike nedelje proti vzhodu, pridemo po velikej okrajnej cesti zopet v mesto Ormož, kjer smo pričeli naše potovanje, Ogledali smo si našo ožjo domovino; ogledali smo si posamezne kraje, hribe, doline in potoke, travnike in polja; ogledali smo si šole in cerkve, tu in tam še cel6 posamezne hiše; videli smo kraje, kateri so nam v trenutku morda bolj dopadali, nego naš rojstveni kraj: pa vendar ga ne bi zamenjali z našim! Sedaj še le uvidimo prav, kako istinite so te-le besede: »Povsod je dobro, pa doma je najbolje!" Kazalo. y^T^7............. a A. Zemljepisni del: 1. Ime, meje; bregovi. Soline in potoki.......... \ 2. Velikost okraja in imena občin............ 5 3. Prebivalstvo.................. 8 j 4. Zrak; vremena................. () t 5. Pridelki.................... 7 G. Ceete-komnnikacija................ « j 7. Šolstvo.................... 12 8. Zdravništvo................... 12 9. Varstvo.................... 12 10. Fare.......;............. 13 11. Jezik; podnarečja................ I3 12. Šege in navade..........•...... I3 B. Zgodovinski del.................. 1& Kruci...................... 18 Francozi..................... 18 Leto 1848..................... 19 ('. Krajepism del: Ormož...................... 20 Hnm (Holm) ................... 27 Središče..................... 34 Sv. Bolfenk (Wolfgaug) . ................ 46 Jastrebci..................... 48 I Adrijanci..................... 48 J l Vitan...........• • •.......■ 1 4° I Sv. Miklavž................... . 53 Svetinje..................... ^8 l Rnneč...................... 61 Sv. Tomaž.................... 63 Sv. Lenart pri Veliki nedelji.............. 69 Velika nedelja................"... 80