A. Stražar: Zatajeni sin. Pripovest iz časa tlačanstva. ^ (Peto nadaljevanje.) Tiha zvezdatna noč je bila, ko je Peterček koračil iz ljubega domačega kraja. Priše! je do njemu tako prilju-bljene starodavne podružne cerkve sv. Marjete. Brez najmanjšega strahu je stopilsko-zi pokopališčna vrata; kajti pokopali-§če je okrog cerkve. Stopal je mimo grobov, nato pa se vsedel na zidno ograjo — taborsko obzidje. Nekaj časa ]e zamišljeno zrl v nižavo, tja doli v domačo vas. — Blagroval je ranjke, ki mirno počivajo v grobeh, pa nehote vzdihrril: Srečni ste vi, ki tukaj spite v grobeh. Dokončale ste svoje življenje, M je vse polno sovraštva, žalosti, tr-pljenja in jeze; — v miru ste. Blagor vam! Znova se je ozrl tja doli v domačo vas, kjer so njegovi prijatelji, znanci pa ljuba njegova mati! — A tam na desni na precej strmem hribu pa je videl ob mesečini reberski grad. Zaškrtal je z Lobmi, dvignil pesti, pa glasno spre-govoril: Da, da, tamlcaj pa je gnezdo •tega prokletega sladkobesednega zape-ljivca moje nesrečne matere; — gorje ti lopov graščinski! Te moje nesrečne bridke ure bodo tebi še tudi prinesle1 raasčevanje! Predno je odhajal iz pokopališča, se je v kratki molitvi ob grobu svojega nepozabnega birmanskega botra še po-slavljal, a nato pa se odpravil na pot. — Koračil je v mirni mesečni noči v tri ure oddaljeno vas Bičevje. Odločil 6e je oglasiti v daleč na okrog znani Kukčevi gostilni. Kot drugim, je bila tudi njemu do~ bro znana ta gostilna, da je tamkaj sha- jališče glasovitih rokovnjačev. S temi je hotel priti skupaj! — Ker je hitro hodil, je prišel tja še pred tem časom. Za hip je postal mladi nočni popotnik pri malem zamreženem hišnem okencem. Slišal je glasno govo-renje možakarjev. Govorili so v razno-vrstnih narečjih in jezikih, a poleg tega tudi pnav robato preklinjali. — Vedel je iz tega, da so fo pravi rokovnjači! Pogumno je potrkal na močna vež-na hrastova vrata. Odpirat mu je pri-šel sam Kukec orjaški in bradati mloža-kar. Krčmar, kakor vsi ti pivci so se zelo začudili temu mlademu nočnemu po potniku, ki &e je vsedel k mali mizici ob veliki zeleni peči. Prav pazljivo je zdaj pa zdaj Peter-ček pogledoval to ,,pisano družbo", ki je s^dela njemu nasproti, okrog velike javorjeve mize. Vsak izmed teh, bilo jih je osmero, je bil drugače opravljen; a nobeden ne po kmetiško. Vsa ta njih obleka je bila podobna obleki ,,graj-skih šribarjev" (pisarjev). Pa tudi ti možakarji so z vsO' paž-njo ogledovali tega novega mladega go-sta, Id je večerjal. Kar naenkrat pa vsta-ne izmed te družbe krepak in izredno prikupen možakar v starosti okrog 40 Iet, ki je ime! lepo zrastlo rumeno bra-do. Bil je tudi najboljše opravljen, pa ogovori Peterčka: ,,Pozdravljen ti mladi prijatdj! Od kod prihajaš, kam si namenjen?" Peterček tudi vstane, ter pogumno spregovori: ,,Pozdravljeni vsi skupaj! Upam, da sem našel prave! Vas sem iskal, poznam vas! — Ali me sprejmete med se? — Ne bo vam žal, a o vsem drugem se še domenimo." Vsa ta družba se je pomenljivo spo gledala — a nato se pa znova oglasi ti-sti z rumeno brado: Fant, všeč si mi! Povem ti, jaz sem znani Dondež; vem, da si že slišal 6 njem. Če si zato semkaj prišel, po|di v našo družbo! Še pred jutrom boš šel z nami v ,,naše kraljestvo." * Peterček je prisedel k poglavarju Dondežu ali ,,papežu" kakor so ga ime-novali vsi rokovnjači. — Pripovedoval je, kaj ga je dovedlo v njihovo družbo. Ravno v jutrajni zarji, so ti Kukčevi gosije zapustili gostilno. Z njimi je od-hajal tudi Peterček, odšli so v znano ,,Črnograbniško hribovje". Po dobri urni hoji so se ustavili vr-hu znanega gorovja Rakitovca. Na po-velje Dondeža so po&edjali po tleh. Občudovali so to krasno mlado jutro, ter bližnjo in daljno okolico doli v nižavi. A tja proti jugovzhodni strani ravno na nasprotnem pogiorju pa jih je pozdravljala daleč na okrog poznana Limberška gora, znani božjepotni kraj sv. Valentina. — Šele črez čas se oglasi poglavar' Dondež: Kajne, ti tnladi fant, da je Iepo v tem našem kraljestvu. V teh gorah v teh zelenih gozdovih? No, sedaj smo se pa že oddahnili. — Pojdimo dalje — kmalu bodemjo pri naših ostalih tova-riših. Vstali so in odšli naprej. — CETRTO POGLAVJE. Ne boj se ljubljeno dekle — Angelica! — V našem varstvu si — a gorje temu graščinskemu psu —! Naši sivolasi dedje kaj radi pripo vedujejo svojim zvedavim vnukom, ka-ko je bilo ,,v preteklih časih" življenje v naši domovini slovenski. V trdnih zidanih g.adovih so prebiva'i veunoma samo nemški grašČaki, ki so okrutno stiskali in izžemali naše prednike — tla-čane. | Pa še ne samo to, vmešavali so sm tudi v njihove družinske razmere, p^ z zvijačo ali tudi kar z okrutno silo od$ peljevali brhka dekleta in jih onečasčaŽ| na svojih gradovih. — ,««,•* Eden izmed takih graščakov je bit tudi rožeški. Ta grad (ki je sedaj že « razvalinah) je v moravškem okolišid v bližini Limberške gfore, pa tudi v? bližini ,,Črnega grabna". ' Vsa brhla dekleta iz bližnje in tfet-ljne okolice so se bale tega rožeškegsfe graščaka. — ' ( Bilo je neki jesenski dan, ko so tla-,, čani deiali na grajskih rožeških njivaht* Izmed deklet je bila tudi Zlatarjeva Ah-gelica iz Podstrani stanujoča. Groza in &krb se je polastila tla-% čanov, ko so zagledali, da jezdijo p ti njim poznani graščinski jezdeci. Koi^ cem njive so razjezdili, ter šli k tlača--nom. Prav prostaško in nedostojno so se obnasali napram dekletom. Osobito( še sam graščak. Prišel je tako do Zla^ tarjeve Angelice! Oči so se mu pože-Ijivo zaiskrile kot divji zveri, ki opreza na plen... Črez čas pa spregovori: ,,Dekle, ju-tri dopoldne pridi do — mene v grad!'* Šele ko so znova odjezdili ti ,,vra-žji graščinci" so si tlačani oddahn^ — a Angelica pa je jokala... V mraku so se vračaH tlačani nat svoje domove. Medpotoma so vsi toja* žili potrto Angelico. Nihče izmed teif siromakov ji ni vedel za pravo pomoč..« Ko so šli skozi mali gozdič, so jih kar naenkrat obstopili njim pozna-i ni rokovnjači! Iz te gruče stopi mladi brhki fant — bil je Peterček — in špregovori: ,,Nič se ne bojte vi ubogi ljudjč, vse že vemo! — Pa tudi ti se ne boj — Angelica! Ne boj se ljubjeno dekle! V našem varstvu si — a gorje temu-; graščinskemu psli...!"